O prošnjah ki silijo iz predalov
O starejših občanih in o domovih zanje v našem mestu bo tekla beseda v tem prispevku. Vendar ne bo napak, če pisanje naslovimo na interesno skuphost, v katero se obračajo naše oči in oči prizadetih, ki bi želeli, da se njihov problem čimprej reši — po samou-pravni poti — v okviru skupnosti socialnega skrbstva.
Stavbe smo tokrat pustili ob strani. Dogovorili smo se že, na referendumu za drugi samopri-spevek Ljubljane, da bomo letos stavili dva domova ter po enega v prihodnjem letu in v letu 1979: letos dom v krajevni skupnosti Posavje za Bežigradom z 212 leži-šči ter dom v krajevni skupnosti Dravlje v Šiški z 228 ležišči. Pri-hodnje leto bomo dobili dom v krajevni skupnosti Kolezija v ob-čini Vič-Rudnik, ki bo imel 200 ležišč ter leta 1979 še dom na ob-močju občine Moste-Polje, v sose-ski Fužine, ki bo lahko sprejel 200 starejših občanov. Skupaj bo v no-vih stavbah lahko domovalo 840 starejših Ijudi. Tako smo se odlo-čili vsi delovni ljudje v Ljubljani, ko smo ob referendumu za drugi samoprispevek izrazili visoko stopnjo solidarnosti. Samo ...
Tedaj smo se odločali za hiše. Zaradi ljudi, vendar se tedaj ni-smo mogli izogniti nevarnosti, da ne bi govorili najprej predvsem o številu ljudi, ki bodo imeli prostor v novih domovih. Kako bi tudi že govorili o tem, kdo natanko, kateri starejši človek bo imel prednost priprihoduv dom! O tem, katere prošnje same od sebe silijo iz predalov...
Konec koncev, za vse to imamo posebno interesno skupnost, v ob-činah in republiki in tudi vrsto veljavnih listin, med njimi zako-nov, samoupravnih sporazumov, resolucij, sklepov in stališč, naka-tere se lahko naslonijo prizadeti in naslanjajo delegati v skupnostih socialnega skrbstva, ki s svojim delom rešujejo tudi stiske starej-
ših med nami.
Tudi dobro voljo, vse imamo, porečete, le denarnih sredstev ne toliko, kot bi jih potrebovali. Kaj pa če denarna sredstva, ki jih pre-moremo še niso tako porazdelje-na, kot bi bilo treba in kaj, če kje potrošimo več, kot bi bilo treba, dodajmo v nadaljnji premislek. Le kdo bi mogel zanikati, da se nismo še vsega lotili pri koreni-nah, če bo slišal za tale primer. Glejte: upokojena učiteljica je on-dan potožila svojemu znancu: »Odslužila sem svoja delovna leta, prišla je starost in z njo pokojnina 3500 dinarjev na mesec; sestavila sem prošnjo za sprejem v dom upokojencev pa je nisem oddala, ker bi me bilo sram, če bi socialno skrbstvo moralo prispevati k moji oskrbnini. . .«
Z mnogo grenčice v srcu sprašu-jemo, ali ima socialno skrbstvo toliko denarnih sredstev, da bi po-krilo razliko? Saj upokojena učite-
ljica pač ne sodi med kandidateza družbeno denarno pomoč. Ob nje-ni stiski zardevajo drugi, če uteg-nejo za hipec odtegniti svojo po-zornost od kupov papirja ter se ozreti na človeka tega in tega ... in še na več takih ljudi.
Mi pa ostanimo zaenkrat pri družbenih denarnih pomočeh ter visokih oskrbninah sodobno za-mišljenih domov za starejše obča-ne. To je trd oreh, ki ga bo morala streti skupnost socialnega skrbstva kar v najkrajšem času. Na njej je, da dopolni število 480 z imeni, da spremeni število v ljudi, ki potrebujejo ali pa si želijo dom-ske oskrbe, pa nimajo dovolj de-narnih sredstev, da bi sami zado-stili tej potrebi ali želji. Nimajo svojcev. Nimajo doma.
Kaj lahko slišimo oprijemljive-ga ta trenutek v zvezi s tem, razen tistega znanega: treba bi bilo! Tre-ba bo! Bomo skušali! Prizadevali si bomo! Povejte nam, delegati skupščin , skupnosti socialnega skrbstva, boste kos temu proble-mu? Vemo, da se interesne skup-nosti socialnega skrbstva še potijo v vročicah otroških bolezni, saj so med interesnimi skupnostmi naj-mlajše.
Anka Štrukelj