izvirno znanstveno delo UD K 598.2(497.12-15 Črni Kal) STANJE iN OGROŽENOST GNEZDILCEV STEN ČRNOKALSKEGA KRAŠKEGA ROBA Bojan MARČETA ornitolog, Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, 61000 Ljubljana, Langusova 10, SLO ornitologa, Sodeta per !'oservazionee lo studio degli uccelli delia Slovenia, 61000 Ljubljana, Langusova 10, SLO IZVLEČEK Kraški rob je zaradi konfiguracije terena in mikroklime v slovenskem prostoru edinstveno gnezdišče ptičev, ki gnezdijo na poticah in v tuknjah skalnih sten. Delo obravnava planinskega orla Aquila chn/saetos, navadno postovko Falco tinnunculus, skalnega goloba Coiumba livia, veliko uharico Bubo bubo, planinskega hudournika Apus melba, slegurja Monticola saxatilis, puščavca M. solkarius, kavko Corvus monedula, krokarja C. corax in sokola selca Falco peregrinus kot možnega gnezdilca. Proučevanje gnezdilcev na Kraškem robu je pokazalo, da so nekatere vrste ptičev gnezditveno vezane le na nekatere stene. V zadnjih letih je bilo opaženo Številčno upadanje gnezdečih ptičev in celo p renehanje gnezd enja nekaterih vrst. Danes je na Kraškem robu najbolj ogrožen še zadnji gnezdeči par velike uharice. Vzrcke za takšno stanje je potrebno iskati v različnih dejavnostih ljudi. Ljudje s svojo prisotnostjo v bližini sten in Še posebno v stenah vznemirjajo gnezdilce. Trenutno ima plezanje največji vpliv in onemogoča gnezdenje občutljivejšim vrstam ptičev. 1. UVO D Kraški rob je izrazito prehodno območje. Tu se apne-plezališč Kraškega roba je zaradi vplivov plezanja na nec stika s fiišem, ki se nadaljuje v Slovensko Istro. naravo sklicala mednarodno konferenco v Ospu. Kamninski in podnebni prehod ter konfiguracija in lega V delu predstavljam stanje gnezdilcev značilnih za terena, povečujejo mikrokiimatsko raznolikost in omo-stene Kraškega roba in njihovo ogroženost Nekatere gočajo pestrost rastlinskih in živalskih vrst. V sedemdese-obravnavane vrste so redke ali ogrožene v slovenskem tih tri v začetku osemdesetih let se je zaradi rekreativnih (Gregori in Matvejev 1992) in tudi v evropskem merilu (Grimmet in Jones 1989). Na osnovi pisnih, ustnih in in športnih dejavnosti človeka pritisk na stene Kraškega lastnih podatkov ugotavljam, na katerih stenah so obrav­roba močno povečal. Ljudje so prodrli v najtežje dosto­navane vrste gnezdile v preteklosti in na katerih gnezdijo pne stene. Posledice se danes kažejo v siromašenju te danes. Stene sem ovrednotil glede na pomen, ki jih imajo edinstvene narave. za obravnavane ptičje vrste. Opisane so tudi dejavnosti, Ornitofavna Kraškega roba je pomanjkljivo raziskana. s katerimi ljudje na stenah vznemirjajo gnezdeče ptiče, Nekaj zapisov je s konca 19. stoletja v delih Bernarda in predlagane možnosti za varstvene ukrepe. Schiavuzzija (1883, 1887). Temu sledi skoraj stoletna praznina. Novejše podatke prinašajo zapisi slovenskih 1.1 Opis obravnavanega območja avtorjev (Gregori 1976; Škornik 1983, 1985; Tri- Pas strmih skalnih sten Kraškega roba se razteza v !ar 1983; Tome 1991, 1992; Marčeta 1992 in smeri severozahod-jugovzhod od bližine Trsta do Učke Šere 1992). Čeprav je Kraški rob ornitološko zanimiv, na Istrskem polotoku. Obravnavano območje zajema njegov ptičji svet še ni celovito raziskan. V zadnjih letih stene od italijansko-slovenske meje severno od Socerba se pojavlja vse več prispevkov, ki opozarjajo na negativne doslovensko-hrvaške meje pri Mlinih. Značilnost preho­vplive nekaterih dejavnosti na živi svet sten (Kaliga­ da, kjer se Podgorski kras prevesi vflišno Slovensko Istro, rič 1990, Škornik 1991,1992 in Marčeta 1993). Planin-so različno visoke in dolge skalne stene. Pasovi apnen­ska zveza Slovenije, Komisija za alpinizem in Svet častih sten in fliša se mestoma večkrat vzporedno pono­ Bojan MAKČETA: STANJE IN OGROŽENOS T GNEZD I IC E VS T !iN ČKNOKALSKECA KRAŠKEGA ROBA, 43-52 vijo. Stene so na različnih nadmorskih višinah. Zgornji robovi sten so povprečno na 400 metrih nadmorske višine (od 140 m do 700 m). Stene so iz staroterciarnih apnencev, vmesni porasli deli pa izeocenskih flišnih usedlin. Višina sten je od nekaj metrov do 120 m (Osapska stena). Pogost pojav v spo­dnjem delu sten so večji ali manjši spodmoli, nastali zaradi kemičnega delovanja vode in deloma zaradi fizi­kalnega preperevanja (Pavlovec 1992). Pojav je najlepše viden v steni pod Velim Badinom. Kamnina je ponekod bolj kompaktna, drugod pa močno razpokana, zaradi česar so na nekaterih stenah nastale luknje in police. Gladkih delov sten je malo. Zaradi udorov so nekatere stene ali njihovi deli previsni. Zaščito pred padavinami omogoča poleg strukture tudi orientacija sten. Stene ali njihovi deli, ki jih padavine ne dosežejo, so oranžne do rjave barve. Izpran apnenec daje večini sten sivo obar­vanost. Po razdelitvi M. VVraberja (1968) spada Kraški rob v submediteransko fitogeografsko območje. Submedite­ransko rastlinstvo porašča Kraški rob v obliki kraških travnikov ali degradiranega gozda. Najbolj razširjena travniška združba je Carici humilis-Centaureetum rupes­tris. Večino gozda predstavlja združba Ostryo-Querce­tum pubescentis (Ht. 50) Trinajstič 74. Evmediteranske vrste rastejo v fragmentih kot združba Omo-Quercetum ilicis subas, continentosum v Osapskem udoru ali kot posamezne rastline na nekaterih mestih na Kraškem robu. Na flišu in tudi apnencu je najpogostejša združba Seslerioautumnalís-Quercetumpetraeae Poldini (64) 82. Mnoga travišča na flišu pripadajo združbi Bromo-Chryso­pogonetum grylli (Kaligarič 1990). Na apnencu in na flišu uspeva tudi nasajeni in pozneje naravno zasejani črni bor Pinus nigra, ki ponekod tvori strnjene sestoje. V zadnjih stoletjih je bil vpliv ljudi na območju Kra­škega roba omejen na poljedelstvo, pašo in lov. V same stene so najbolj posegli z gradnjo obrambnih objektov, v času turških vpadov in avstrijsko-beneškib vojn v 15. in 16. stoletju. V drugi polovici tega stoletja so čez Kraški rob speljali cesto in železniško progo med Kozino in Koprom, ki sta edini prometni povezavi Slovenske obale z zaledjem. Posodobili so tudi nekatere lokalne ceste. V dveh kamnolomih drobijo kamen za potrebe gradbeniš­tva. 2. MATERIAL IN METOD E Terenske podatke o gnezdilcih Kraškega roba sem zbiral v času od aprila 1991 do maja 1994 v spomladan­skem in zgodnjem poletnem času. Posvetil sem se deve­tim vrstam ptičev, ki so na tem območju gnezditveno vezane izključno na skalne stene. To so planinski orel Aquila chrysaetos, navadna postovka Falco linnunculus, skalni golob Columba livia, velika uharica Bubo buho, planinski hudournik Apijs melba, slegur Montícola saxa­tilis, puščavec Montícola solitarius, kavka Cotvus mone­dula in krokar Corvus corax. Sokola selca Falcoperegrinus omenjam kot možnega gnezdilca. Obdobja, v katerih so obravnavane vrste najbolj ob­čutljive, sem določil s podatki iz literature in s podatki, ki sem jih zbral na terenu. Upoštevat sem predgnezdi­tveno in gnezditveno obdobje. Z a začetek predgnezdi­tvenega obdobja sem štel čas, ko ptiči zasedejo svoje teritorije in prično z razkazovanjem, dvorjenjem ter parjenjem. Z a gnezditveno obdobje sem štel čas od začetka inkubacijejajc, dokonča odvisnosti mladičev od staršev. Na osnovi trajanja teh obdobij sem za nekatere stene določil čas, v katerem bi morale biti dejavnosti, ki neposredno ogrožajo gnezdilce, prepovedane. Stenam sem določil pomembnost, ki jo imajo z a obravnavane ptičje vrste. Kot kriterij so mi služile potrje­ne gnezditve. Uporabil sem dve kategoriji: (1) pomem­bne stene (obravnavane vrste so tu gnezdile v času raziskave alt v preteklosti) in (2) pomembnost neznana (ni mi znano, da bi obravnavane vrste tu kdaj gnezdile). Stene sem razdelil glede na vpliv, ki ga ima človek na tamkajšnje gnezdilce na tri kategorije: (1) zelo velik vpiiv (na stenah se pleza); (2) velik vpliv (na stenah ali v njihovi neposredni bližini se ljudje ukvarjajo s planinarjenjem, z izletništvom, s prometom (cesta ali železnica oddaljeni do 50 m od stene) ali tam prebivajo (nase)ja oddaljena do 200 m od stene) in (3) neznan vpiiv (ni opaznih vplivov človeka). Za ugotavljanje zemljepisnih podatkov o stenah sem uporabil topografske karte v merilu 1 : 25 000. Zaradi lažje terenske in računalniške obdelave sem stenam določil smiselne oznake. Celotno ostenje Kraškega roba sem razdelil na devet skupin sten. Posamezno skupino sem označil s črko, ki predstavlja začetnico imena več­jega kraja v bližini: »S« (Socerb), »O« (Osp), »C« (Črnoti­če), »ČK« (Črni Kal), »P« (Podpeč), »Z« (Zazsd), »H« (Hrastovlje), »M« (Movraž) in »B« (Buzet). Vsaki steni ene skupine sem določi! zaporedno številko (slika 1). 3. REZULTAT I Obravnavane vrste so vstenah Kraškega roba gnezdile izključno na policah, v luknjah ali špranjah. Pri tem so od 59, kolikor jih sestavlja ostenje, uporabljale le 10 sten. Zanje so bila to edina razpoložljiva gnezdišča v okolici. Skoraj vse potrjene gnezditve so bile na rdečerjavih predelih sten. Gnezdišča so bila zaščitena pred padavi­nami in pred odtekajočimi meteornimi vodami. 3.1 Gnezdil a sten Kraškega roba 3.1.1 Planinski orel Aquila chrysaetos Caliigaris in sodelavci (1975) omenjajo planinskega orla kot gnezdilca v bližini Trsta, na jugoslovanski strani. Kraja in datuma ne navajajo. Miran Gjerkeš meni, da se je podatek nanašal na Osapsko steno. Gospod Vovk iz Bojan MARČETA: STANJE iN OGROŽENOST GNEZOiLCEVSTEN ČRNOKAtSKEGA KRAŠKEGA ROSA, 43-52 OSTENJ E KRAŠKEGA ROBA Oi j OS* O o« gj ci \<* "N OD «3? «i \ Ospa mu je pred leti povedai, da je pred 20 leti videval veliko ujedo, ki je nosila kače v gnezdo. Gnezdo je bilo ría Osapski steni. Podatek se je verjetno nanašal na planinskega orla, ki ga omenjajo Calfigaris in sodelavci (1975). Do sedaj je bila potrjena le ena gnezditev planinskega orla na območju Kraškega roba. Gnezdo je bilo leta 1985 v steni pod Velim Badinom. V njem sta bila puhasta mladiča, od katerih se je eden speljal. Po izračunih je bilo prvo jajce zneseno 7,3.1985 , mladič pa seje speljal okrog 12.7.198 5 (Škornik 1985). Še nekaj let po gnezdenju planinskega orla v steni pod Velim Badinom sem zgodaj spomladi opazoval v orio­vem gnezdu sveže veje. To je pomenilo, daje pargnezdo vzdrževal. Pozneje svežih vej nisem več opazil. Glede na obseg gnezda sem sklepal, da je planinski orel tu gnezdil tudi pred letom 1985. Kmalu po gnezditvi so člani PD Tomos čez steno v bližini gnezda speljali navpično pla­ninsko pot. 0 4 0 5 CK2 Pfi P7 Z9 M H6 M1 81 Ucruifa chrysaelosI .'-..t n 'in^unctilus !CÓiurrtbz iivia Jfíííbo cuto ? |ApL/5 melba !Mont/cote soi/tenusCoivus rnoneúuía ? ? !Corvus corar I r P P P P P P 3 k m v I i-« 2« N.** -Xf \ V-X I ' Slika 7. Zemljevid obravnavanega območja. Vrisane so stene na območju Kraškega roba. Pomembne stene za obravnavane gnezdilce so narisane z debelo črto. 3.1.2 Navadna postovka Falco tinnunculus Izven predgnezditvenega in gnezditvenega obdobja se postovke na stenah kjer so gnezdile niso zadrževale. Prva skubišča in izbljuvki so se na robovih sten pojavili koncem februarja in v marcu. Postovke so pričele s teritorialnim vedenjem, razkazovanjem in z dvorjenjem dva meseca pred gnezdenjem - to je od začetka marca naprej. Vtem obdobju so se samci, včasih pa tudi samice, odzvali na izzivanje s posnetim oglašanjem. Postovke so prva jajca znesle aprila in maja. Za pri- Tabela 1. Gnezdila na pomembnih stenah Kraškega roba. merjavo podajam podatke z bližnjih Sečoveljskih solin. Potrjene gnezditve (v času raziskave in pred tem časom) Tam je bil povprečen datum znesenega prvega jajca označujejo pikčasta polja; vprašaj je v poljih, ko za gnezditev ni trdnega dokaza. Črka »P« označuje stene, na4. maj (n—21). katerih plezajo ali pa jih prečka planinska pot. V obeh Po speijanju so se mladiči še julija in avgusta zadrže­primerih gre za zadrževanje ljudi v stenah. vali na stenah, kjer so se izvalili ali v bližini. Tam so bili Bojan MARČETA: STANJE IN OGROŽENOST GNEZPtlCEVSTE N ČRNOKAISKECA KRAŠKECA ROBA, "13-52 3.1.3 Soko! selec Falco peregrinus Sokola selca omenjam kot možnega gnezdilca Kra­škega roba. V preteklosti je na območju Kraškega roba verjetno gnezdil. Eggenhoffner, ki ga navaja Schiavuzzi (1883), je prišteval sokola selca med najredkejše ptiče na Tržaškem. Schiavuzzi (1883) je menil, da sokol selec na Tržaškem ni tako redek, saj muzej v Trstu hrani dva primerka, ubita leta 1877. Eden je bil ubit blizu Trsta, drugi v Ospu. Dva sokola selca nedoločenega spola iz Ospa, ki sta vzbirki tržaškega muzeja, omenja tudi Sadini (1960/61). Na enem je bila letnica 1877, na drugem pa maj 1877. Omenja tudi samico in osebek nedoločenega Slika 2. Vpliv na gnezdilce na stenah Kraškega roba zaradi spola z datumom 12.5.1891 . dejavnosti ljudi. Odstotki prikazujejo deleže vseh sten z opisanimi vplivi. skupaj s starši, ki so jim sprva prinašali hrano in jih nato silili v vedno daljše polete. V preteklosti je navadna postovka v Slovenski Istri gnezdila v luknjah različnih zgradb (Schiavuzzi 1878, Gre gori 1976a, Šmuc 1980 in Lipej 1988, 1993). Še lani leta 1993 so postovke gnezdile na Sečoveljskih solinah in na Kraškem robu. Letos postovke na Sečoveljskih solinah ne gnezdijo več. Tudi število gnezdečih parov na Kraškem robu upada. Leta 1991 je tam gnezdilo šest parov, naslednje leto pet:, leta 1993 in 1994 pa štirje. Tu so postovke v večini primerov uporabljale luknje v ska­lnih stenah. V enem primeru je postovka gnezdila na polici. Drug par je vsaj dve leti zapored gnezdil v starem gnezdu kavke Co/vus monedula, ki je bilo v luknji v previsnem delu stene pod Velim Badinom. Gregori (1976) navaja, da so bile pred letom 1975 navadne postovke običajni gnezdilci v stenah nad Ospom, nato se je njihovo število tudi tukaj, kakor drugod v Sloveniji, močno znižalo. V času mojega opa­zovanja na Osapski steni postovke niso gnezdile. Vsa najdena gnezda so bila vzhodno od ceste Kozina-Koper. V letih od 1991 do 1994 so navadne postovke gnezdile na šestih stenah vzhodnega dela Kraškega roba (tabe­la 1). Slika 3. Vpliv na gnezdilce na pomembnih stenah zaradi dejavnosti ljudi. Samo na treh od 70 sten nisem opazilmotečih vplivov. Odstotki prikazujejo deleže pomembnih sten z opisanimi vplivi. Novejši podatki so omejeni le na maloštevilna opazo­vanja. Tako je na primer 22.1.198 3 Trilar {1983) opa­zoval sokola selca nad Črnim Kalom, 8. 5.1983 pa Tome (1991 a) nad Osapsko steno. Nekaj opazovanj na območ­ju Kraškega roba je žal ostalo nezapisanih. 3.1.4 Skalni golob Columba livia O gnezdenju skalnih golobov na Kraškem robu je bilo v času pred raziskavo napisanega malo. Cregori (1976) jih omenja kot gnezdilce Osapske stene in ugotavlja, da je skalnih golobov podobno kot drugod na Krasu malo tudi tu. Na vedno manjše kolonije divje živečih skalnih golobov opozarja tudi Tome (1992), Majhne jate skalnih golobov, od nekaj do 15 oseb­kov, so gnezdile na osmih stenah Kraškega roba (tabe­la 1). Gnezdili so v kolonijah ob vhodih v jame, večjih luknjah in v spodmolih skalnih sten. Gnezda so naredili v luknjah, Špranjah in na policah. Imeli so po več legel na leto. Med normalno obarvanimi skalnimi golobi sem nekajkrat opazoval križance z mestnim golobom, ki sicer pripada isti vrsti. 3.1.5 Velika uharica Bubo bubo Na območju Kraškega roba je velika uharica v pretek­losti gnezdila v nekaj stenah {tabela 1). Do nedavnega je gnezdila pri Socerbu (natančnejših podatkovžal nimam). Tam je Borut Mozetič še pred nekaj leti slišal njeno oglašanje. Februarja 1993 sem jo izzival s posnetim oglašanjem samca, vendar se ni odzvala. Gregori (1976) piše o redni gnezditvi velike uharice v Osapski steni. Gnezdila naj bi v luknji na levi strani stene. Po pripovedi Boruta Mozetiča se je med letoma 1982 in 1984 tam še zadrževala (oglašanje, izbljuvki). Po letu 1984 velike uharice v Osapski steni ni bilo več. V Mišji peči je gnezdila vsaj od leta 1984. Vte m času je nekdo vsako leto kradel komaj speljane mladiče, ki naj bi po pripovedi domačina končali v Italiji. Zadnja večja količina izbljuvkov je bila najdena avgusta 1986. V zad­njih letih v Mišji peči ni več sledov velike uharice (Mo­zetič ustno). V obdobju raziskave sem našel le en gnezdeči par, ki je vsa leta gnezdil na Strkljevici. Ptica se je vse leto zadrževala na svojem teritoriju. Prve terenske podatke o Bojan MARČETA: STANJE IN 0CR0ŽEN05 T CNEZOfLCEVSTEN ČRNOKAtSKEGA KRAŠKEGA ROBA, 43-52 veliki uharici z edine stene, na kateri še danes gnezdi, imam iz leta 1986, verjetno pa je tu gnezdila že prej. Marca 1987 sem tu poslušai oglašanje samca. Leta 1992 sem gnezditev potrdil po ostankih mrtvega mladiča. Februarja 1993 sta bila v steni samec in samica, ki sta se po kratkem izzivanju s posnetim oglašanjem oglasila. Septembra istega leta sem vnovič naletel na ostanke mrtve uharice. Na Kuku je leta 1986 velika uharica gnezdila v luknji tik pod vrhom osrednjega dela stene. Gnezdo z jajci je propadlo zaradi prvomajskega kresa, ki so ga domačini zakurili na robu stene nad gnezdom. Pozneje svežih sledov uharice ni bilo več (Mozetič ustno). Lovec Marjan Franca iz Movraža mi je leta 1987 povedal, da velika uharica še živi na Kuku. Velike uharice so na vznemirjanje zelo občutljive. Pred letom 1986, ko je še gnezdila v Mišji peči, je vsakič, ko sem hodil po zgornjem robu stene, odletela. Podobno sem opazil tudi na Strkljevici, Steni pri Dragonji in v Argili. Z a pobeg je zadostovalo ž e to, da sem se previdno približal steni ali da sem hodil po njenem zgornjem robu. 3.1.6 Planinski hudournik/ipus melba Na Kraškem robu so planinski hudourniki kolonijsko gnezdili v petih stenah (tabela 1). Vse so višje od 40 m. Schiavuzzi (1887) navaja Valleja, ki pravi, da se vsako leto planinski hudourniki zadržujejo v strminah okrog Osapske jame. Planinske hudournike, ki gnezdijo v Osapski steni omenja tudi Gregori (1976). 3.1.7 Siegur Montícola saxatffis Schiavuzzi (1883) navaja podatke Eggenhoffnerja, ki slegurja prišteva med gnezd ilce na Tržaškem, sam pa meni, da je redkejši od puščavca. Tome (1992) omenja le eno opazovanje slegurja 15. 6. 1990. Tudi sam sem ga opazoval le enkrat, in sicer samca in samico juni­ja 1991 na jampršniku. 3.1.8 Puščavec Montícola solitarias Schiavuzzi (1883) navaja Eggenhoffnerja, ki trdi, da puščavec gnezdi na Tržaškem. V zadnjih letih so puščav­ca na Kraškem robu nekajkrat opazovali. 15.5. 1991 je samec puščavca preganjal kavko z Osapske stene do vasi. Na Črnokalski steni sem aprila in maja med plezališčem in železniško progo opazoval samca in samico. Tome (1991) je na Strkljevici 12. 7.199 0 opazoval samca puš­čavca. Gregori (1976) je na Osapski steni 21. 5. 1974 opazoval par, ki je hranil mladiče. Na Velem Badinu je Šere (1992) 27. 5. in 9. 6.1991 opazoval dva samca, od katerih je imel eden hrano v kljunu, !gor Brajnik je puščavca na tem mestu opazoval tudi leta 1990 (Šere 1992). 9. 6. 1991 sem tam našel gnezdo z nekaj dni starimi mladiči (Marčeta 1992). 21. 5. 1994 sva z Andrejo Ramšak opazovala samico s hrano v kljunu in samca blizu Podpeči (P6). Falco tonuncutos Columba Ma Swba öijiio S Apvs melös 3 g 30­ Munticafâ s p. 0 Corvus iTOTOcMa 1 » O Corars flor®* o „ JZL SEP OKI NOV DEC n FE-3 MAR Apil MAJ JUN JUi AVQ MESECI Slika 4. Povprečno število ljudi na Strkljevici v posameznih mesecih od aprila 1989 do septembra 1993. Podatki so iz vpisne knjige, kije shranjena na počivališču v steni. Vodoravne črte prikazujejo čas, ko so posamezne vrste ptičev najbolj občutljive. 3.1.9 Kavka Corvus monedula Na Kraškem robu je gnezdila v Šestih stenah (tabe­la 1). Vselej je gnezdila v najtežje dostopnih predelih sten, največkrat pod previsi. V večini primerov je upo­rabljala luknje z navpičnim špranjastim vhodom. 3.1.10 Krokar Corvus corax Na Kraškem robu sta gnezdila en ali dva para krokar­jev. V zadnjih Štirih letih sem enega ali dva krokarja večkrat opazoval na različnih delih Kraškega roba. Naj­pogosteje sem ju opazoval med Črnokalsko steno in Strkljevico. V luknji desnega, najvišjega dela stene P6 (vzhodno od Podpeške stene) sem našel že vsaj štiri leta zapuščeno krokarjevo gnezdo. 3.2 Stene Kraškega roba Stene Kraškega roba so terasasto razporejene na do­lžini 16,8 km (zračna razdalja med S1 in B1). Vseh je 59, njihova skupna dolžina pa znaša 27,6 km. Sedem sten je daljših od enega kilometra. Nekatere so majhne, nizke in praktično nepomembne za gnezditev obravnavanih vrst ptičev. Na zemljevidih so vrisane podobno kot večje stene. To daje lažno predstavo o dejanskem številu za gnezdilce pomembnih sten. Pomembnih šteje 10 (v skupni dolžini 7,3 km). To so Osapska stena (04), Mišja peč (05), Črnokalska stena (ČK2), stena zahodno od Podpeške stene (P6), Podpeška stena (P7), jamprŠnik (Z9), Štrkljevica (H1), Jerebine (H6), Kuk(M1) in stena pod Velim Badinom (B1). Večina sten Kraškega roba zaradi bližine naselij, strukture, izpos­tavljenosti vremenskim vplivom ali višine ne nudi primer­nih pogojev za gnezdenje obravnavanih vrst. Na skoraj vseh pomembnih stenah sem zasledi! Človekovo aktiv­nost (slika 3). O d 10 pomembnih sten so gnezdilci zaradi plezanja ogroženi na Šestih. Bojan MARČETA: STANJE. IN OCROŽENOS T GNEZD! LCEVSTEN ČRNOKALSKEGA KRAŠKEGA ROBA, 43-52 spusti in se ob vznožju nadaljuje proti jugovzhodu. N a mestu, kjer pot po višini prečka steno, so nameščeni klini in žična vrv. 3.2.4 Stena severozahodno od Podpeške stene (P6) Jugovzhodni del stene je najvišji, visok okrog 50 m. Na njem je več manjših in večjih lukenj, ki so zaščitene pred padavinami in kot take primerne z a gnezdenje. Dejavnosti ljudi na tej steni nisem opazil. Pod steno sta speljani železniška proga in makadamska cesta. 3.2.5 Podpeška stena (P7) Struktura stene omogoča na vsej dolžini gnezdenje različnim ptičjim vrstam. Skalni golobi gnezdijo v vho­dnem delu jame nad vasjo PodpeČ. Slika 5. Štrkljevica -Zanigrad. Po pomembnosti za gnez-V severozahodnem delu Podpeške stene so občasno (like je takoj za Osapsko steno. Danes je tu pribežališče plezali. Danes pa za njo velja moratorij, ki ga je apri­nekaterih občutljivejših vrst ptičev. (foto: Bojan Marčeia) la 1993 sprejel Svet plezališč Kraškega roba. Planinska 3.2.1 Osapsk a stena (04 ) Osapska stena je nastala z udorom. Njena višina znaša okoli 120 m in je najvišja stena Kraškega roba. Je amfiteatralne oblike. Z a gnezdilce sta najpomembnejša dela stene osrednji, s proti zahodu obrnjenim pročeljem, in nižji severozahodni del, ki je obrnjen proti jugu. Osrednji del je zaradi orientacije in strukture skoraj v celoti dobro zaščiten pred padavinami. Konec sedemdesetih let so Osapsko steno prvič pre­plezali po višini. V osemdesetih letih so plezali predvsem v zimskem obdobju {Škornik 1992). O d takrat se pleza­nje stopnjuje tako po pogostnosti kot po množičnosti. V času opazovanja so plezalci steno množično obi­skovali. Plezali so samo na za gnezdilce najpomembne­ jših delih stene. Skupine so štele tudi po več kot 40 ljudi, ki so se v bližini stene zadrževali in taborili po več dni. 3.2.2 Mišja peč (05 ) Tudi Mišja peč je nastala z udorom in je amfiteatralne oblike. Njen osrednji del je visok okrog 45 m. Ta del je obrnjen proti jugozahodu. Tu je dovolj polic in lukenj, ki omogočajo gnezdenje obravnavanim vrstam. S pleza­ njem so pričeli okoli leta 1984. V času opazovanja so skoraj vse leto plezali in občasno tudi taborili. 3.2.3 Črnokalska stena (ČK2) jugovzhodna polovica stene je najvišja. Visoka je 27 m. Na tem delu je v steni navpična špranja in posa­mezne manjše luknje. V špranji in v jami ob vznožju stene gnezdijo skalni golobi. V Crnokalski steni so tržaški plezalci plezali že pred II. svetovno vojno. Leta 1974 je Sandi Blažina s sodelavci počistil bršijan z dela stene. V začetku osemdesetih let je bilo že nekaj plezalnih smeri, po katerih so plezali pred­vsem pozimi. Pozneje je na tem delu nastal ti . plezalni vrtec {Skornik 1992). Pogosto in v velikem številu plezajo na severozahodni polovici stene. Na tem delu je nad steno speljana planinska pot. Na polovici stene se pot pot s klini in žično vrvjo je speljana po delu stene do Majine police. Nad vasjo je stolp, ki ga občasno obiščejo izletniki. Nad stolpom so leta 1993 uredili vzletišče z a jadralna padala, ki so ga kmalu odstranili. 3.2.6 jampršnik (Z9) Stena je dolga 1,2 km. Njena najvišja točka je na nadmorski višini 630 m. Ta del, ki je obrnjen proti jugozahodu, je najvišji in je pomemben za gnezdenje navadne postovke in skalnih golobov. Planinska pot je speljana po zgornjem robu stene. Drugih dejavnosti ljudi v bližini stene nisem opazit 3.2.7 Štrkljevica {HI ) Štrkljevica je visoka stena trikotne oblike. Zanjo je značilna polica, po kateri je speljana planinska po t Nad njo so Še manjše police pod previsnimi deli stene in mnoge manjše in večje luknje. Zaradi izjemno razgibane površine nudi primerna gnezdišča. Po polici je pred nekaj leti Vlado Ivančič iz PD Tomos uredil planinsko pot in počivališče. Pot prečka steno po dolžini. Na počivališču, ki je na sredini poti v steni, se ljudje zadržujejo dlje Časa. Steno večinoma obiskujejo v predgnezditvenem in gnezditvenem obdobju {slika 4). V steni so pričeli plezati po letu 1990. Danes v njej plezajo le še občasno. Tudi zanjo velja moratorij na plezanje. 3.2.8 Jerebine (H6) Najvišji del stene je visok 25 m. Ostali deli so približno za polovico nižji. Stena ima eno samo luknjo, v kateri gnezdi navadna postovka. Dejavnosti ljudi v steni ali blizu nje nisem opazil, 3.2.9 Kuk (Ml ) Krušljiva površina stene je izpostavljena delovanju erozije. Ugotovil sem, daje kljub razbrazdanosti stene le ena luknja primena za gnezdenje. V njej je gnezdila velika uharica. Bojan MARČETA: STANJE IN OGROŽENOST GNEZD :EV5TEN ČRNOKAISKECA KRAŠKEGA ROBA, 43-52 3.2.10 Veli Badin (81) Stena pod Velim Badinom je pravzaprav sestavljena iz dveh delov. Tik nad cesto Sočerga-Buzet se dviga spodnji del. Nad njim se teren kot krajše pobočje nada­ljuje do zgornjega dela stene. Z a gnezdilce je zanimiv zgornji dei. Jugovzhodni del označujejo spodmoli. N a njihovih stropovih so luknje z navpičnimi vhodi, v katerih gnezdijo skalni golobi in kavke. Proti severozahodu je stena bolj navpična in gladka. O b vznožju jugovzhodnega deia zgornje stene je speljana planinska pot V severozahodnem deiu se po steni dvigne v bližini zapuščenega orlovega gnezda in se nato nadaljuje po zgornjem robu proti Sv. Kiriku. Pot čez steno je opremljena s klini in žično vrvjo. Sledove pleza­ nja sem prvič opazil leta 1993 na majhni steni, ki se nahaja med spodnjim in zgornjim delom stene. 4. RAZPRAVA I N ZAKLJUČK I 4.1 Gnezdifci sten Kraškega roba Danes so na skalnih stenah najbolj ogrožene ptice, z a katere v bližnji okolici ni nadomestnih gnezdišč. Posle­dica tega je zmanjševanje števila gnezdečih parov teh vrst Njihov nadaljnji obstoj na slovenskem delu Kraškega roba je zato vprašljiv. Gnezd itveno obdobje je najbolj kritičen čas v življe­nju ptičev. Zaradi vznemirjanja pogosto zapustijo gne­zda. To Še posebno velja za čas, ko valijo jajca. Manj je znanega o občutljivosti v času pred nesenjem jajc. 4.1.1 Planinski orel Božič (1983) piše, da je planinski orei v Sloveniji maloštevilen. Po merilih Mednarodne zveze za varstvo narave (iUCN) ga Gregori in Matvejev (1992) uvrščata v kategorijo prizadete vrste. Grimmet in jones (1989) uvrščata planinskega orla med vrste, ki so ogrožene na celotnem ali na večjem delu areala v Evropi. V preteklem in v tem stoletju se je evropska populacija planinskih orlov zmanjševala (Gensbol 1989). Planinski orel je iz sten Kraškega roba izginil zaradi uničevanja življenjskega prostora, virov hrane in vznemirjanja v času gnezdenja, ki ga povzročajo predvsem plezalci in planinci. 4.1.2 Navadna postavka Gregori in Matvejev (1992) uvrščata navadno postav­ko v kategorijo ranljive vrste. V Sloveniji je splošno razširjena, vendar pa njeno število močno upada (Božič 1983). VSIovenski Istri je navadnih postovk malo. Trenutno gnezdi nekaj parov samo še na stenah Kraškega roba. Glede na velikost območja bi na Kraškem robu lahko pričakovali več parov, a je natančen pregled sten poka­zal, da je z a postavko primernih lukenj v resnici zelo malo. Luknje morajo biti primerne velikosti, imeti morajo podlago, v katero lahko izgrebejo kotanjo, in morajo biti zaščitene pred odtekajočimi meteornimi vodami. Večina sten takih lukenj nima. Osapska stena in Mišja peč sta za gnezdenje postovk primerni, vseeno pa tam postovke niso gnezdile. To je verjetno posledica pogostega in množičnega plezanja na tej steni. 4.1.3 Sokol selec Nekatere stene, kot na primer Osapska stena, nudijo sokolu selcu ustrezna gnezdišča. Trenutno z a gnezdenje te občutljive in redke vrste ni pogojev na Kraškem robu, saj je človek dejaven na vseh primernih stenah. Vpraša­nje je tudi, ali so populacije skalnih golobov, ki so hrana sokolu selcu, dovolj velike. 4.1.4 Skalni golob V Sloveniji spada skalni golob v kategorijo ranljive vrste {Gregori in Matvejev 1992). Živi predvsem v jugo­zahodnem delu in je čedalje redkejši (Božič 1983). Poleg upadanja številčnosti populacij v Sloveniji grozi avtohto­nim populacijam križanje z mestnim golobom. Žal ni podatkov o velikosti populacije golobov pred pričetkom plezanja v Osapski steni. Tu in v Mišji peči so skalni golobi kljub pogostemu in množičnemu plezanju gnezdili. Možno je, da je njihova gnezditvena uspešnost Slika 6, Del Osapske stene, na katerem množično plezajo, (foto: Bojan Marčeta) Bojan MARČETA: STANJE iN OGROŽENOST GNEZDI L CEV STEN ČRNOKALSKECA KRAŠKEGA ROBA, 43-52 v spomladanskem delu gnezditvene sezone manjša kot v poletnem delu, ko je plezanja bistveno manj. 4.1.5 Velika uharica V Sloveniji je velika uharica maloštevilna. Gregori in Matvejev (1992) jo uvrščata v kategorijo ranljive vrste. Grimmet in Jones (1989) jo uvrščata med vrste, ki so ogrožene na celotnem ali na večjem delu areala v Evropi. Cramp in Simons (1980) ugotavljata, da je v 19. in 20. stoletju v večini evropskih državah močno upadlo število velikih uharic zaradi preganjanja. Najbolj jih ogroža pobiranje jajc in mladičev ter vznemirjanje. Na občutlji­vost velike uharice na vznemirjanje opozarja tudi Mik­kola (1983) in pravi, da zaradi tega pogosto zapusti jajca ali mlajše mladiče. Ponekod v Evropi je že povsem izginila in je zato v večini držav zaščitena. Na račun stroge zaščite gnezd in ponovnega naseljevanja v neka­terih državah število velikih uharic počasi narašča. Ž e Schiavuzzi (1883) piše, da je velika uharica redka. Na Kraškem robu je zanesljivo najbolj ogrožena vrsta ptiča in ji grozi skorajšnje izginotje. Da je z razmerami na Kraškem robu res nekaj narobe, govori tudi dejstvo, da se velika uharica na Kuk ni ponovno naselila, čeprav tam že osem let ni nikakršnega vznemirjanja. Vzrok je verjetno v premajhnem številu speljanih mladičev v širši okolici in nemogočih razmerah za ponovno poselitev. 4.1.6 Planinski hudournik V Sloveniji spada planinski hudournik v kategorijo ranljive vrste (Gregori in Matvejev 1992). Do nedavnega je bilo na Mangartu (Gregori 1975) poleg Kraškega roba edino znano gnezdišče planinskih hudournikov. Nedav­no so v Škocjanskih jamah odkrili še eno njihovo gnezdi­šče. Tu je Trontelj (1991) leta 1991 odkril okoli deset gnezdečih parov. Planinski hudourniki so verjetno ostali gnezdila Osapske stene in Mišje peči zato, ker pričnejo z gnezdenjem šele maja ali junija, ko je aktivnost plezal­cev manjša. Slika 7. Nekatere planinske poti so speljane čez stene. Vsakomur je tako omogočen dostop do njenega osrčja. (foto: Bojan Marčeta) 4.1.7 Slegur V Sloveniji gnezdijo slegurji v visokogorju in sredogor­ju ter so maloštevilni (Božič 1983). Slegur ne gnezdi več v Nemčiji, Franciji, na Češkem in na Slovaškem. V Avstriji se je njegovo gnezditveno področje zmanjšalo. Upad populacije so ugotovili tudi v Italiji, Romuniji in Ukrajini (Cramp 1988). Kljub temu, da so vsaj višji predeli Kra­ škega roba primerni za gnezdenje slegurja, o tem nimam podatkov. 4.1.8 Puščavee V Sloveniji spada puščavee v kategorijo redke vrste (Gregori in Matvejev 1992). Razširjen je le v jugozahod­nem delu (Božič 1983). Zaradi slabe opaznosti daje puščavee na Kraškem robu vtis maloštevilnosti. Verjetno je v resnici gnezdečih parov več. 4.2 Vplivi na gnezdilce sten Kraškega roba 4.2.1 Plezanje Plezanje ima zaradi dolgotrajnega zadrževanja ljudi v stenah od vseh dejavnosti največji vpliv na gnezdilce. Prisojne stene so za plezalce zanimive v hladnejšem delu leta, pozno pozimi in zgodaj spomladi, kar sovpada s predgnezditvenim in gnezditvenim časom ptic, Zaradi tega se ptiči umaknejo. Ostanejo le prilagodljive vrste, kot sta skalni golob in kavka, ter vrste, ki gnezdijo pozno spomladi in zgodaj poleti, kot planinski hudournik in puščavee. Občutljivejše vrste tam ne gnezdijo. Zato so nujni čimprejšnji varstveni ukrepi. Ena izmed možnosti varovanja je prepoved plezanja vzhodno od Črnega Kala. Ta del je za plezalce manj zanimiv. Pri tem ne smemo pozabiti, da se po pomem­ bnosti za gnezdilce z Osapsko steno ne more kosati nobena stena v vzhodnem delu. Nekakšen nadomestek bi lahko bila le Štrkijevica. Druga možnost je določitev varstvenega režima za posamezne stene. (1) Stene, na katerih je prepovedano plezanje vse leto. Tako strog režim bi moral veljati za vse stene, na katerih gnezdi ali je v bližnji preteklosti gnezdila velika uharica ter za steno pod Velim Badinom, kjer je gnezdil planinski orel. To narekujejo njune gnezditvene zahteve. Velika uharica se v isti steni zadržuje vse leto, saj tudi njeno gnezditveno obdobje traja praktično celo leto. Z a gnezdilce Osapske stene in Mišje peči je edina rešitev celoletna prepoved plezanja. To je še posebej pomem­bno za Osapsko steno, ki predstavlja neprecenljivo na­ravno bogastvo. V najslabšem primeru bi moralo biti plezanje v omenjenih stenah prepovedano od začetka decembra do konca septembra. Prepoved plezanja bi morala veljati za vso steno, saj najobčutljivejše vrste ne tolerirajo nikakršnega motenja v bližini gnezdišča, (2) Stene, na katerih je prepovedano plezanje od februarja do avgusta. To bi moralo veljati za Črnokalsko steno in Podpeško steno. Tu bi moralo biti plezanje prepovedano od sredine februarja do konca avgusta. Bojan MARČETA: STANJE IN OGROŽENOST GNEZDILCEV STEN ČRNOKALSKEGA KRAŠKEGA ROBA, 43-S2 (3) Na stenah, kjer do sedaj še niso plezali, je nujno v celoti prepovedati plezanje. 4.2.2 Planinarjenje in izletništvo Izletniki občasno zahajajo na steno nad Socerbom in Podpeško steno. Planinske poti so speljane ob mnogih stenah. V nekaterih primerili steno prečkajo. Tako je na Črnokalski steni, PodpeŠki steni, Štrkfjevici in na Velem Badinu, Zaradi občasnega in kratkotrajnega zadrževanja v bližini sten planinarjenje nima velikega vpliva na gne­zdilce sten. To ne velja za Štrktjevico, kjer je ob poti v steni iz desk zbito počivališče. Ljudje se tam dlje časa zadržujejo v sredini stene. Problematična je tudi pot, ki je speljana čez steno pod Velim Badinom v bližini orlo­vega gnezda. Zaradi velikega pomena omenjenih dveh sten za gnezdilce je nujno odstraniti markacije, kline, žične vrvi in prenehati z vzdrževanjem poti. 4.2.3 Ostali vplivi Ceste in železnica verjetno nimajo večjega vpliva na gnezdilce Kraškega roba. Večina cest ni speljanih v ne­posredni bližini sten. Večkrat sem opazoval skalne golo­be, kavke in navadne postovke, ki se za mimovozeča vozila niso zmenili. Kako na to reagirajo druge obravna­vane vrste mi ni znano. Okolico železniške proge pogos­to zajamejo požari, ki jih povzročajo zavirajoči vlaki. Požari gnezdišč v stenah ne zajamejo. Njihov vpliv je posreden preko vpliva na vire hrane v okolici in ni nujno negativen. Požari preprečujejo zaraščanje z lesnimi ras­tlinami, kar veča raznolikost življenskih prostorov in povečuje vire hrane za plenilce. Nezarasle površine omogočajo tudi tov ujedam in sovam, ki lahko lovijo le na odptrih površinah. Nekatere stene, kjer segajo naselja do njihovih vzno­žij, so za gnezdenje zahtevnejših vrst neprimerne. Celo zelo občutljive vrste tolerirajo bližino naselij, če leta niso preblizu. Tak primer je Osapska stena, na kateri so gnezdileobčutljive vrste, kotso planinski orel, sokol selec in velika uharica. Naselje je od stene oddaljeno 300 m. Ob vznožjih nekaterih sten zemljo še vedno obdelu­jejo. Zaradi prisotnosti ljudi v bližini teh sten je vpliv na gnezdilce možen. Danes je obseg poljedelstva na tem območju manjši, kot je bil v preteklosti. 5. ZAHVALA Hvaležen sem Miranu Cjerkešu in Borutu Mozetiču za nasvete in podatke ter Mladenu Kotarcu za izdelavo tabele. RIASSUNTO Per la configurazíone de! terreno e per il suo microclima, iI ciglione cársico é una dimora única nel suo genere in Slovenia per gil uccelli che nidificano nelle cengie e nelle nicchie delle pared rocciose. Lo studio prende in esame I' aquila reale Aquila cbrysaetos, il gheppio Falco tínnunculus, il colombo selvático Columba livia, il guío rea/e Bubo bubo, II rondone alpino Apus melba, il codlrossone Montícola saxatilis, il passero solitario Montícola solitarius, la taccola Coloeus monedula, il corvo impenale C. corax e il íalcone Falco peregrinus quale possibile nidificante. Negli ultimi anni si osseiva una notevole diminuzione degli uccelli nidíficanti e addirittura che alcune specie non vi nidificano píú. Le cause vanno attríbuite alie varíe attivitá dell'uomo. Anualmente la causa, principale é rappresentata daü'alpinismo, che impedisce la nídincazione delle specíe piu schive. Bojan MARČETA: STANJE IN OGROŽENOST GNEZDI LCEV STEN ČRNOKAISKEGA KRAŠKEGA ROBA, 43-S J LSTERATURA BOŽIČ , I. (1933). Ptiči Slovenije. IZS . CALIICARIS , C , PERCO, F. in F., MANTOVANI, E. (1975). La gestione del patrimonio fatmistico in provin­cia d i Trieste. Lab. Zoo/. Appi, Caccia, Bologna. CRAMP, S. in SIMMONS, K. E. L, (eds.) (1980). The birds of the Western Paiearctic. Vol. 2: 289-300. CRAMP, S. (ed.) (1988). The birds of the Western Paiearctic. Vol. 5: 893-903. . CENSBOL , B. (1989). Birds of Prey of Britain and Euro­ pe. Collins, London. GREGORI, J. (1975). Gnezdenje planinskega hudourni­ ka (Apus meiba L. 1758) v Sloveniji. Biološki vestnik 23(1): 103-106. GREGOR!, j . (1976). Ornitološki izletvOsp. Proteus 38: 275-279. GREGORI, J. (1976). Okvirni ekološki in favnisticni pre­ gled ptičev Sečoveljskih solin in bližnje okolice. Varstvo narave, 9: 81-102. GREGORI, J. in MATVEJEV, S. D. (1992). Rdeči seznam ogroženih ptičev v Sloveniji. Varstvo narave 17: 29-39. GRIMMETT, R. F. A. in JONES, T. A. (1989). Important Bird Areas in Europe. 1CBP Technical Publication No. 9. KALIGARIČ, M. (1990). Botanična podlaga za naravo­varstveno vrednotenje slovenske Istre. Varstvo narave 16: 17-44. LiPEJ, L. (1988). Postovka. i.ovec5: 138-139. LIPEJ, L. (1993). Status in ogroženost gnezditvene popu­lacije navadne postovke {Fateo tinnunculus) na Sečove­ljskih solinah. Annales 3: 29-36. MARČETA, B. (1992). Puščavec Monticola solitarius. Acrocephalus 13(52): 89. MARČETA, B. (1993). Strokovne osnove za vzpostavitev varstvenega režima na območju Kraškega roba. MZVNKD Piran. MIKKOLA, H. (1983). Owls of Europe. Poyser, Calton. PAVLOVEC, R. (1992). Geologija Kraškega roba. Proteus 54(67): 214-218. SADINI, G . (1960/61). La racolta regionale degli ucceli conservati nel Museo Cívico di Storia naturale di Trieste. Atti Mus. Civ. St. Nat. Trieste. 22: 67-131. SCHIAVUZZI , B. (1878). Elenco degli Ucceü viventi neíl'istria ed in ispecialita neli'agro piranese. Boíl. Soc. Adr. ScL Nat Trieste, 4(1): 53-76. SCHIAVUZZI , B. (1883). Materiali per un'avifauna del territorio di Trieste fino a Monfalcone e deli'lstria. Bol!. Soc. Adr. Scí. Nat. Trieste, 8: 3-78. SCHIAVUZZI , B. (1887). Materiali per un'avifauna del Litoraíe austro - ungarico. Boíl. Soc. Adr. Sci. Nat. Trieste, 10155-183. ŠERE, D . (1992). Puščavec Monti'co/a solitarius. Acrocep­halus 13(52): 89. ŠKORN1K, I. (1983). Ptiči v Ospu in v osapski dolini. Planinski vestnik 7: 392-393. ŠKORNIK , I. (1985). Planinski orel Aquila chrysaetos gnezdi tudi v slovenskem Primorju. Acrocephalus 6(25): 40-41. ŠKORNIK , I. (1991). Strokovne osnove z a časovno ome­jitev in prepoved plezanja v Ospu in Mišji peči. MZVNKD Piran. ŠKORNIK, I. (1992). Prosto plezanje ogroža živi svet Kraškega roba. Proteus 54(67): 269-273. ŠMUC, A. (1980). Ptice Sečoveljskih in Uicinjskih solin, Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani. TOME, D. (1991). Puščavec Monticola solitarius. Acro­cephalus 12(47): 33. TOME, D. (1991). Sokol selec Falco peregrinus. Acro­cephalus 12(47): 30. TOME, D. (1992). Najzanimivejše ptice Kraškega roba. Proteus 54(67): 260-262. TRiLAR, T . (1983). Društveni izlet v Osp. Acrocephalus 4(15): 24. TRONTELj , P. (1991). Planinski hudourni k Apus me/ba. Acrocephalus 12(49): 159. WRABER, M. (1968). Kratek prikaz vegetacijske odeje v Slovenski Istri. Proteus 35: 182-188.