G. Koritnik: Vigilije.
361
a pri  temeljitnikih   še  deluje. —  Skrb za  okretnost je pozitivni posel jezikovnega motrilca.
V  obeh ozirih je dovolj opravka in čas je že zanj. Pred petdesetimi leti se je delal proračun; danes je čas, da pričnemo sestavljati bilanco. Napredek je sicer očiten, a na raznih mestih preti jezikovna izguba; krive so ji največ novine. —
V  nastopnih poglavjih bomo, kakor nanese čas in prilika, pre-motrivali pereča vprašanja večjega ali manjšega obsega. — Prvo poglavje bo posvečeno najgršemu izrastku na našem jezikovnem polju, konstrukciji: „naprosilo se ga je", „hlapca se je najelo", „prime se jo" itd. Ta jezikovni nestvor moramo ubijati in ubiti z vsemi sredstvi!
Vigilije.
jXuolcijo črni kostanji              Švignil obraz je neznan
ob poti v samotnem kraju,         mimo veselega okna,
tiho kot grešnik polnočni            z roso srebrno poškropil
reka v daljavo beži.                    nekdo je moje oči.
S tihim šumenjem se druži         Nisem poslušal šumenja
mokrocvetoča ljubezen,               reke v tajinstvenem begu,
s toplimi vzdihi se druži             nisem pozdravljal na cesti
smeh tvoj iz polnoči.                  poznih, veselih ljudi.
V tvojem slonel sem naročju, sanjal sem mir in ljubezen, užival sem toplo življenje lepih pomladnih noči . . .
II. Ne kliči spominov, ne drami sanj, ostani pri meni ljubezen nocoj — nocoj, oh, nocoj samo ljubim te jaz, jutri že drug bo delež moj ...
Jaz ne vem kaj in ti ne veš kaj — in vendar je pisano sredi srca, v temoti usode leži ta moč -— kratek je mir in veselje srca . . .
362                                        Petruška: Na izprehodu.
III. Tam doli pod zidom reka šumi, ob zidu ljubica moja sloni, s tihim večerom jo snubi ljubezen, rosa srebrna ji lice kropi.
Doli pod zidom star kostanj stoji, veje široke v mrak črni razpenja, čvrste, košate njegove roke čakajo željno pomladi, življenja . . ,
Ljubica moja, pod zid poglej, tam, kjer reka zelena šumi, pazi, poslušaj šum tihih voda, pazi, poslušaj v njih tožbe srca:
Voda tam doli usahnila bo! Kostanj bodočnost upognila bo! mir in ljubezen, mladost in pomlad, vse bo umrlo tistikrat!
G. Koritnik.
Na izprehodu.
v^lej, kako se skriva                  Kadar pa zima
glavica živa                                 mrzla odkima
v gorki in mehki ovratnik   -      in pride vesna prelestna,
ne more snežinka                       najde ljubezen
bela kosminka                             skozi očesca objestna
do srca, odprtih tam vrat ni.      v srce stezico.
Tedaj pa z Marico
ne hodi, očka, nikari —
ker to se bo vnelo
in to bo gorelo,
o Bog, ti nas ognja obvari!
Petruška.
m