Stanko Stanič: Pri sosedu sem pestoval . . .                          ill
zdvojenosti in v strahu pred strašno bodočnostjo poprijeli tega, kar jim je zoprno, kar pa jim edino preostaje —¦ orožja? Slutijo, da iz tega krvavega boja ne izidejo kot zmagovalci, vedo pa tudi, da si palmo zmage odneso iz vsake borbe, kjer se bori ne z železom, ampak z vztrajnostjo, ne s kanoni in bajoneti, ampak z neumorno delavnostjo in varčljivo skromnostjo. V tem je moč in bodočnost kitajskega naroda, ona brezmejna energija, o kateri je govoril Li-Hung-Čang. *)                                                                 (Konec prihodnjič.)
*) Qu' est done la renomče exclusivement militaire des anciens rovaumes de I' Asie oecidentale en comparison avec la renomee de sagesse et de bon ordre que la China a su obtenir en tous temps chez ses voisins les plus eloignes? Chaque page de 1' Histoire des peuples del' Asie oecidentale prouve la parole de Jesus Christ: »Tous ceux, qui prendront 1' epe>, periront par 1' epee.« Pas un seul de ces puissants empires n' existe aujourd'hui. Ils ont peri dans le sang et le feu. LaChine seule qui n'a jamais pris 1' epee que pour se defendre contre ses agresseurs, mais a propage sa civilisation par voie de douceur et de persuasion, a traverse toutes les peri-peties des ages et a su se conserver integre jusqu' a ce jour. Une precieuse lecon pour nos princes guerroveurs et batailleurs dont la devise est: »Dieu est toujours pour les plus grosses armees. — (Kaj je pač izključno vojaška slava starih zapadnoazijskih držav v primeri z ono, ki si jo je pridobilo Kitajsko s svojo modrostjo in redom in ki si jo je vedno ohranilo pri najoddaljenejših sosedih? Vsaka stran zgodovine zapadnoazijskih narodov potrjuje besedo Kri-stovo: »Vsi oni, ki primejo za meč, poginejo z mečem«. Nobene teh mogočnih držav ni več. Vse so poginile v krvi in ognju. Samo Kitajsko, ki ni nikdar prijelo za meč razen za obrambo proti sovražnikom in je širilo svojo civilizacijo z blago besedo in blagim postopanjem, je pretrpelo vse izpremembe starosti in se znalo vzdržati do današnjega dne. Jasen odgovor za naše bojevite vladarje, katerih deviza je: »Bog je vedno le na strani mogočnih armad.«) Profesor G. Schlegel v »Toung Pao« 1894. Str. 201.«
Pri sosedu sem pestoval . . .
To so gledali me mati,
ko sem rekel, da sem pestoval,
da sem zibal pri sosedu,
kot bi kdo za to mi plačo dal.
»No doma pa nisi hotel, če sem te prosila še tako;     , zdaj seveda ti ni treba, saj pa tudi nisi več za to.«
9+
112
Stanko Stanič: Snubač.
Pa sem molčal in poslušal, kakor velik grešnik gledal v tla Da so znali vse — drugače z materjo orala bi midva!
Nisem pestoval otroka, niti zibal v zibki ga mehk6: Mano imel sem v naročju, gugal jo in gledal ji v oko.
Pa ni ona mi zaspala, jaz zaspal bi kmalu bil kraj nje, ko tako z roko mi lahno božala je lice in srce . . .
Stanko Stanič.
Snubač.
i
n prišel po dnevi je k njim, — le mislite, zanjo kak strah! Zasnubil roko je in srce. Odgovora čakal je plah.
»O, mi bi že dali jo, mi! Pošten si, to kaže oko . . . A zraven je treba še Mane, saj ona možila se bo!«
Pa Mana ob oknu sloni, ne reče, da  »ne«  in ne »da«, četudi najrajša na ves  glas zavpila bi  »da«  iz srca .  . .
Pa ko ga pogleda, zardi . . . O mati in oče sta tu! Da ni ju, kako bi vzletela, ovila se mu krog vratu!
Tako pa . . . Pa stopi k njej on in nekaj ji šepne v uho, in Mana se zdaj ujunači pa reče stidljivo:  »Naj bo!«
A jaz — jaz sem cul njun šepet, moj Bog, saj za njima sem stal: »Ne boj se mi, srček,« je rekel, »oh,   kdo bi po   dnevi se bal? !« Stanko Stanič.
,...'-"¦
nv;