rsE^i _BY SA DOI: https://doi.org/10.4312/keria.20.2.117-122 David Movrin Likovna oprema Lovrenčičevih Metamorfoz Ko sva se s prevajalčevim vnukom dr. Andrejem Vovkom že pred časom pogovarjala o tem, kako pravzaprav zastaviti urejanje in objavo ohranjenega rokopisa, je beseda nanesla tudi na likovno opremo. Na to, kako bralcem prevoda vsaj nekoliko posredovati to, kar je Johann Jacob Volkmann zapisal leta 1772, da »Ovidijeve Metamorfoze spadajo v kiparski in slikarski umetnosti med najpomembnejše snovi. Umetnik, ki jih ne pozna temeljito, ne zmore posnemati Starih, ljubitelj in učenjak pa ne more veljati za poznavalca umetnin, če se ni dodobra seznanil s starimi zgodbami in z naukom o bogovih, ki je z njimi povezan.«1 Vprašanje ni lahko, problem, ki se z vso ostrino pojavi pri Ovidiju, je preobilje izbire, l'embarras du choix. Kako izbrati v bogati zgodovini recepcije pri pesniku, ki s svojim delom ni preobrazil le rimske književnosti, temveč so imele njegove Metamorfoze dejansko »večji vpliv na umetnost in literaturo kot katerokoli drugo latinsko delo«?2 Še več, kako ravnati pri tistem njegovem delu, ki ga nemara najbolj nestrpno pričakujejo ravno umetnostni zgodovinarji? (V mesecih, ki so sledili prvi delni objavi Lovrenčičevega besedila, sem dobil vrsto pisem s prošnjami za še neobjavljene odlomke v slovenskem prevodu; kaj takega se mi pri drugih antičnih avtorjih še ni zgodilo.) Osnovna dilema, ali izbirati med vrhunskimi umetniki in velikimi imeni, kot so denimo Tizian, Pieter Brueghel, Diego Velazquez, John William 1 Emilijan Cevc, »Umetnostnozgodovinski pogled na Valvasorjevo izdajo Ovidijevih Metamorfoz«, v: Publij Ovidij Naso: Metamorfoze; izdal Janez Vajkard Valvasor, Bogenšperk 1680, faksimilirana izdaja, ur. Severin Šali (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984), 263, kjer citira Metamorfoze v izboljšani izdaji dela Joachima von Sandrart, Teutsche Academie der edlen Bau-, Bild- und Mahlereykunste. 2 Elaine Fantham, Ovid's Metamorphoses (Oxford: Oxford University Press, 2004), 133. Več o tem Christopher Allen, »Ovid and Art«, v: The Cambridge Companion to Ovid, ur. Philip Hardie (Cambridge: Cambridge University Press, 2002). 118 David Movrin Waterhouse ali Pablo Picasso, ki pa praviloma niso obravnavali celotnega besedila, ali med danes manj znanimi poustvarjalci, kot sta Bernard Salomon in Antonio Tempesta,3 je bila hitro rešena. Deloma tudi zaradi omejitev glede barvnega tiska so se kot najprimernejše pokazale serije lesorezov ali bakrorezov, ki jih celo enobarvna stran znanstvene revije lahko posreduje v razmeroma avtentični podobi. Toda katero izbrati? Za Kranjce privlačna možnost je denimo Valvasorjev album 96 bakrorezov z naslovom Ovidii Metamorphoseos (sic) icones, ki je na Bogenšperku izšel leta 1680 in je pred časom znova izšel kot faksimile.4 Emilijan Cevc ugotavlja, da so Valvasorjevi bakrorezci »do pike prekopirali« Metamorfoze, ki jih je leta 1602 v Kolnu izdal Crispijn de Passe pod naslovom Metamorphoseon Ovidia-narum typi aliquot artificiosissime delineati, ac in gratiam studiosae iuventutis editi per Crispianum Passaeum. Vendar so pri tem izpustili 32 od izvirnih 128 ilustracij, med njimi nekatere najbolj znane zgodbe, denimo zlato dobo, Apolona in Dafne, Aktajona in Diano, Venero in Adonisa. Zdi se, da so izpuščeni prizori s poudarjenimi golimi ženskimi figurami, Cevc je v tem videl Valvasorjev »strah pred očitki tankovestnih moralizirajočih sodobnikov«.5 Valvasor je bil na pesnika iz Sulmone posebej navezan in Iconotheca Valvasoriana prinaša niz ilustracij iz Metamorfoz različnih provenienc (Goltziusova delavnica, Crispijn de Passe st., Johann Sadeler, Antonio Tempesta, Georg Andreas Wofgang).6 Tudi tamkajšnje serije so nekatere bolj, nekatere manj obsežne in fragmentarne; Goltzius ima 40 podob, Wolfgang 24, de Passe 7, Sadeler 3, Tempesta eno samo. Bistveno popolnejša je serija 178 ilustracij, ki jo je za svojo izdajo, Illustrations de La Métamorphose d'Ovide figurée iz leta 1557, pripravil Bernard Salomon iz Lyona (1508-1561).7 Njegove podobe obsegajo celotne Metamorfoze, ki pa niso izšle v izvirnih heksametrih, temveč v 178 rimanih osemvrstičnicah (Slika 1).8 Njegovo delo je imelo velik vpliv, nastal je nov tip izdaje, po kateri so se nato zgledovali številni ilustratorji - van der Borcht, Tempesta, van der Passe in drugi.9 Salomon je bil mojster zlasti v posredovanju gibanja, prese- 3 Natančen pregled ponuja Max Dietmar Henkel, »Illustrierte Ausgaben von Ovids Metamorphosen im XV., XVI. und XVII. Jahrhundert«, v: Vorträge der Bibliothek Warburg 1926-1927, ur. Fritz Saxl (Leipzig: Warburg, 1930). 4 Branko Reisp, »Valvasorjeva izdaja Ovidijevih Metamorfoz«, v: Publij Ovidij Naso: Metamorfoze; izdal Janez Vajkard Valvasor, Bogenšperk 1680, faksimilirana izdaja, ur. Severin Šali (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984). 5 Cevc, »Umetnostnozgodovinski pogled na Valvasorjevo izdajo Ovidijevih Metamorfoz«, 272. 6 Janez Vajkard Valvasor, Vnderschidliche Ovidische Metamorphoseos, poetische, Virgilische, amorosische, vnd sonsten dergleichen Kupfferstich, welche von vnderschidlichen Mahlern, Kupfferstechern vnd andern Künstlern inventirt, gezeichnet, vnd ins Kupffer gestochen, Iconotheca Valvasoriana (Ljubljana: Fundacija Janez Vajkard Valvasor pri SAZU, 2007). 7 Pregled njegovega dela je objavil Peter Sharratt, Bernard Salomon: illustrateur lyonnais (Ženeva: Droz, 2005). 8 Bernard Salomon, Illustrations de La Métamorphose d'Ovide figurée (Lyon: J. de Tournes, 1557). 9 Henkel, »Illustrierte Ausgaben von Ovids Metamorphosen«, 79. Likovna oprema Lovrenčičevih Metamorfoz 119 netljiva pa je tudi njegova bogata domišljija, ki išče vselej nove in zanimive prizore ter se le redko ponavlja, raziskovalci omenjajo njegov »pripovedo-valski talent« ter pretanjenost njegovih ilustracij, ki tehniko lesoreza izrabijo do njenih skrajnih zmožnosti.10 Tudi to je razlog, da so njegove upodobitve našle toliko posnemovalcev. Theieus & Ariadne. Tbefee allant contre le M'motau-re, c-4» f.abiririt de Dcdale enfermé. Comme doutent-, fe fort il remémoré-, Trome fecours-, lai d^Ariadne clymé: Or ayant donq le fier monîb-e affomme, il fort ■veiuqueur, voire Dieu- merci elle; Puis l'emmena, mm (dont il efi blâme) Il lu Ituffh le fit w traître infidelle. Slika 1: Tezej se z Ariadno pred labirintom pripravlja na spopad z Minotavrom; Bernard Salomon, Illustrations de La Métamorphose d'Ovide figurée iz leta 1557, str. 92. Mednje sodi tudi nemški lesorezec in graver Virgil Solis (1514-1562), ki se je s svojimi ilustracijami slednjič znašel ob Lovrenčičevem prevodu v tej in v prejšnjih številkah revije Keria.11 Živel in delal je v Nürnbergu, njegov slog velikokrat opisujejo kot eklektičen in dekorativen, nanj so poleg zgoraj omenjenega Salomona vplivali zlasti Albrecht Dürer, Peter Flötner in Sebald 10 Ibid., 81. 11 Natančen popis njegovih stvaritev je prvi objavil A. Andresen, »Die Holzschnittwerke der Virgil Solis: Maler, Kupferstecher und Formschneider«, Archiv für die zeichnenden Künste 10 (1864). Svetopisemske lesoreze posebej obravnava Eduard Edgar von Ubisch, Virgil Solis und seine biblischen Illustrationen für den Holzschnitt (Leipzig: Ramm & Seemann, 1889). 120 David Movrin Beham. Za frankfurtskega založnika Sigmunda Feyerabenda je pripravil svojo zrcalno preslikano serijo vseh 178 Salomonovih upodobitev.12 Njegove inačice so večje, 6 x 8 cm namesto 4,2 x 5,4 cm. Medtem ko so bili Salomonovi lesorezi v splošnem slabo odtisnjeni, pogosto neostri in medli, se je Solis tiska lotil skrbneje, obrisi so krepkejši, črnina izrazitejša in celota ostra.13 Čeprav Solis v podrobnostih nemara ni dosegal Salomonove veščine, je obrtna kvaliteta njegovih izdelkov bralce očitno navdušila in v naslednjih desetletjih so sledile nove in nove izdaje.14 Lovrenčičevi primorski naturi bi se bržkone dopadlo dejstvo, da edini izvod v slovenskih knjižnicah hranijo v Piranu. ■VIKÄILIVS-SOUS lÎÎ-KVST-'lN-ALLER.'XEEr-SEKKr MITMIIN-R IKr ¡(^ £RF«BR&Jt-DAS-IÄtER'KVI5'KETOGWtíg'Mrr*ST»0R\ÍHlS'lCH-B!LLICH'S0US'AliÉr DA'JCH WJN'NelhEM 4g JAR-"" v'- tfZJIE- UKUL- CHUST1-"