MESTO RAB. NOVELA. Spisal Narte Velikonja. edeli so okoli ognja, stali ob stenah, čepeli ob kotlu na tleh, kadili in zabavljali, kleli in smejali so se. Trinajst jih je bilo vseh; prišli so skupaj iz trinajstih vetrov, le nekaj jih je družilo: prišli so skupaj vsi eno in isto uro, napravili skupaj eno in isto barako in greli se ob istem ognju, ob istem kotlu. Večer je bil. Obrazi so čudno pili bakreno barvo v svitu, med brade se je vpletala svetloba, krvave lise so jim bežale zdaj tu, zdaj tam črez lice, ko so razčesnili svoje močne zobe, oči so jim zabliskale ob smehu. Razdrapan smeh se je lovil po baraki in polpijan dovtip. Tako so sedeli, stali okoli ognja in se smejali. Pravzaprav se jih je smejalo samo dvanajst, trinajsti je grebel v kotu, premetaval svojo skrinjo in klel. To je bila njegova navada vsak večer in vsako jutro, zato se pa tudi ni nihče zmenil zanj. Pa čemu bi se delavec, ki dela na cesti, moral zanimati za vsako kletev in vsako grobost? — Trinajsti je pa le iskal, premetaval in ro-bantil; metal cunje v kot, iskal po žepih, iskal pod stropom, za deskami, slednjič udaril z roko ob tram in zaničljivo siknil. »Tatovi!« Tistikrat je zadušil smeh, da je v grlih zajokalo, črez čela so planile črte in roke so občutile v dlani krampe, kakor bi hotele udariti po kriku in očitanju. Nastal je hipen molk, plamen se je zalizal v zubelj in iz grl je tu kliknila zamolkla beseda, tam polzlog, misel je iskala naglo in najkrajšo pot možgan do ust, a je zastala v grlu. Prej bi roka udarila, kakor bi se zavela misel. Polovica je ponovila: »Tatovi?« —drugi so lovili misel z očmi, z rokami, iskale so jo vse mišice. Samo za hip, a ta hip je vsakemu trajal dalje kakor dan. Ko se je pa pogled zavedel, so se obrnili obrazi v kot, vse je v drugem hipu zaživelo, dvanajst pogledov je iskalo trinajstega, Koroninec je držal v roki prerezan in odrezan žep, ki se je smejal v ognju, molel ga je od sebe in tiščal krčevito pest. Pogled je misel osvobodil, planili so kvišku in Zogar je napravil korak dalje. »Vrag, pa ne tatovi! — Zapil si ga!« »Zaigral si!« — »Izgubil si!« — »Kdaj je bil med nami tat? Leto dni smo že skupaj in kje je bil pa do sedaj ?« — »Če ni bil, je pa zdaj; meni manjka, pa je! Žep je prerezan, odrezan; denarja ni!« — »Saj ga sploh nikdar nisi imel!« Tako se je razvnelo po baraki, kričali so drug drugemu v uho. Dva sta si trdila isto z istimi besedami in se kregala. »Pri Taljanu si zapil!« »Lah ti ga je res odnesel!« Italijan je imel v bližini krčmo in trgovino, Tisti večer je zaslišal krik v baraki in se nasmehnil, Pogledal je skozi razpoko svoje lesene kolibe in videl pred seboj visok cestni zid in v njem razpoko in pred razpoko kamen, »Ciber je včeraj odšel in je odnesel,« so spet modro vpili v baraki, »Zjutraj je odšel, a zvečer sem prejel denar,« »Pa si ga kam založil!« »Da, v žep! — Tukaj je odrezan! — Zašil sem ga bil,« »Prav ti bodi! — Zakaj pa skrivaš pred nami!« »Še tako ni varen pred tatovi,« Padla je spet beseda in tistikrat je dvignila pesti in grožnje. Istočasno in sporedno z rokami se je dvignil tudi zubelj in se zalizal v kotel; v baraki je takrat zaplapolalo proti kotom in se nizko stisnilo v lastno temo, »Kdo je tat? Imenuj ga!« »Imenuj ga, da! — Na dan ž njim!« »Eden je ! — Trinajst nas je ; eden je Judež !« Prepirali so se že v treh in treh ; trdili isto z istimi besedami in se kregali. Vsak je vpil in poslušal sebe; razumel ga ni nihče, ker se še sam ni — zato je pa vpil, »Pa preglej še enkrat!« »Preglej ti!— Če je ukradeno, je ukradeno!« »Brskajmo še enkrat!« Na povelje so bila kolena na tleh in premetavala cunje in slamo in lonce in cunje in slamo in iste lonce je spet prevrgel drugi in iste lonce in slamo in cunje je pretresel tretji. Uro časa bi tako iskali in premetavali, začeli bi znova in tresli, »Kdaj si ga pa spravil v žep?« — Grižar se je zavedel, ostal na kolenih in se potrkal po čelu. Njegov obraz je bil obraz sodnika, prst je bil prst kazni in oko je že iskalo, preiskovalo zločinca in tehtalo njegovo krivdo, »Kdaj ? — Pred petimi meseci, če sem ga včeraj prejel, seveda!« »Kdaj, vprašam!« »S noči!« Grižar je napravil važno potezo na obrazu in sedel. Ogenj ni več gorel z zubljem, v baraki je bilo vse polno prahu od slame in dim je dražil nosnice. Čela so bila temna; vsakdo je čakal sodbe, preiskave in obsodbe, Samoposebi je bilo umevno, da je Grižar sodnik, samoposebi je bilo jasno, da je Grižar napravil važno potezo in iz-praševal. Eden mora, ker je eden ukradel, »Kdo je vedel, da si prejel denar?« »Kdo je vedel? — Ti si vedel, Zogar je vedel, Klene je vedel: vsi ste vedeli,« »Reci, da smo vsi tatovi!« je zapretil Klene, »Eden je!« Dolgi Janez se je nategnil po slami in razlil vodo po žerjavici, »E, seveda!« »Mir, — tiho!« »Saj nismo roparji, da bi nas zasliševal kdo!« »Mir! — Koroninec, kdo je bil v baraki?« »Jaz ne vem! — Če bi bil slutil prej, bi si že zapomnil,« Med delavci je završalo, kakor da je dolgi Janez spet razlil vodo po ognju, »Kaj hočeš reči?« Grižar je nadaljeval, kakor da so mu poverili vsi to nalogo. Vse to je bilo samoposebi umevno, »Kdaj je bilo prav natančno ?« »Po večerji sem preložil bankovce iz svojih hlač v notranji žep.« Pa se je spet razbežalo po baraki, naravnost črez ogenj in zaklicalo že nazaj iz kota. »Tat!« In beseda je napolnila barako in misli in predstave, lovila se je z dimom že, živela že v mišicah, smejala se pred vrati in čakala, da plane prvemu v obraz, ki vstopi. Nihče ni vstopil, zato je ta beseda bila kakor priklenjen pes. Zraven pa je zašumelo prek ognja in kroga, »Po večerji? — Mene ni bilo tukaj!« »Pri Italijanu smo pili!« »V kovačnici smo igrali.« »Midva sva nasajala kramp.« In spet sta si dva in dva isto kričala in isto trdila in se za isto pridušila drug drugemu in vendar se kregala drug na drugega. Eden je pač kradel. »Pa si zašil potem?« »Saj trdim že ves večer!« »Kdo je videl?« Grižar je naglo vprašal in pogledal okoli, S pogledom je zadel Zogarja in Fizo in Brusa okoli in okoli po baraki in spet Brusa in Fizo in Zogarja okoli in okoli, »Jaz sem mislil, da si krpa hlače,« se je oglasil Brus v kotu, »Plemencik, jaz sem mislil, da bije bolhe,« je zajecljal Fiza, »Kdaj pa ima Koroninec kaj denarja? Vse zapije že naprej,« »Toliko, kot ga imaš ti, še vedno, baba!« »Mir!« Grižar je spet miril in sodil, »Torej Brus in Fiza sta bila v baraki,« »Pa jaz nisem ukradel!« je zatrdil Brus. »Reci samo kaj!« je grozil Fiza in stisnil zobe. »Torej vidva sta bila in sta videla?« Dom in Svet.. XXVI. — 89 — 12 Vsak je obrnil svoje oči v kot; polovico oči je že sodilo Brusa, polovico jih je še premišljalo: »Ubog je, pravi, otrok ima dosti, pravi; krava mu je poginila doma — pa je ukradel!« Ni bilo na glas sodbe, a oči so sodile in tudi ogenj se je spet dvignil; dolgi Janez je spet pihal in pihal in kuril. Brus se je premaknil v kotu. »Pa ne mislite mene zdaj!« Nastal je molk po baraki; štirje so sodili pri sebi že jasno. »Torej: bila sta vidva ! — Kaj si videl, Brus ?« »Saj jaz nisem bil!« Polovica jih je že mislila pri sebi in sklepala; če bi vsi hkratu zavpili, bi vsi enako rekli in sodili. »Čemu se opravičuje, če res ni kriv?« Grižar pa je spet povzel svoj glas. »Kaj si videl?« »Šival je pač! — Hlače menda!« »Saj ni res; žep sem!« »Kar si hotel radi mene!« »Ali si šel ti, Koroninec, vun potem?« »Šel!« »Torej ostala sta Fiza in Brus ! — Fiza, kaj si ti videl? — Kaj je šival?« »Plemencik, jaz naj gledam njegove luknje, za njim sem šel.« »Tako je med trinajstimi vedno še prostora za Judeža,« je zaklel Zogar. Grižar je poslušal, Brus odgovarjal. »Jaz nisem!« »Čemu se pa opravičuješ ? — Povej, kaj si videl, povej, da imaš ti denar, povej, da si si ta denar izposodil za kratek čas, da ga vrneš spet, to povej.« Med njimi je spet zavrelo, stari Grm je vihtel pest proti Brusu in grozil. »Doma kradejo otroci krompir, ti pa denar. Sam si otrokom oče, sam jih redi. Na kravo bi bil pazil, ki je stradala in crknila. — Mi naj ti drugo kupimo.« Grižar se je vzpel kvišku in zapretil. »Mir! — Ne sodimo še! — Torej ti, Brus, nisi bil?« »Ne!« »Kdo pa drugi?« — je završalo po baraki. »Sem bil pa jaz, kaj ne ?« je vpil Grm. »Apek je tudi bil in zdaj si slekel Judeža, da nas oblečeš.« Italijan je poslušal hrup in krik pred svojo krčmo, gledal kamen v zidu in se smehljal, V baraki so pa vpili in sodili. »Prva naša naloga je, da preiščemo vsakemu njegove stvari. Odpri, Brus, svojo škatlo! . . . Eden sveti z baklo, drugi od svojih stvari proč!« je ukazoval Grižar. In spet so začeli premetovati, V zaboju je bil kos kruha, raztrgane hlače, zidana ruta. »Glejte !« je vpil Klene. »Za nos jo rabi, Plemencik!« se je oglasil Fiza in grabil za ruto. »Ženi sem jo kupil!« »Da bo kakor županja! — Otrokom kupi raje kruha!« In pretipali so ščeti, pregledali črevlje, hlače, zamazane srajce in kos kruha in srajce in črevlje in hlače. Metali spet vse nazaj v zaboj in pregledovali in pregledovali: kos kruha, zidana ruta in ščeti. Beseda se je odvezala in ni bila več pred vrati. Sedela je že na Brusovi rami. V kotu je bila že hči sodbe, v kotu je bila že grožnja. »Saj ni neumen, da bi tukaj pustil; skril je pod slamo.« In zašumelo je zdaj po slami, »Tukaj je!« Vse je obstalo, potegnilo sapo vase in molk je spet udaril črez barako. Zunaj je bilo že temno, a Italijan je še vedno stal pred kolibo in skozi razpoko v njej je padala svetloba na kamen v zidu. Smehljal se je in smehljal. »Vrag je ! — Pisma so!« — je razodel dolgi Janez, ki je držal baklo v roki in stvar ogledoval, Padla je robata beseda in slama je spet šumela pod desetimi rokami; kakor bi jo požirali veliki morski pajki, se je gibalo preko nje, »Ali ni ničesar ?« »Ničesar!« »Skril je kam!« Dvignili so spet glave; zubelj se je že pogasil, le v svitu žerjavice so žarele oči ia pisale na licu grožnje, Grm je stopil k Brusu, potresel ga za ramo in ga obsodil, »Kar povej; le povej! — Samo denar hočemo, tebe tako pustimo; vsaj nekaj daj nazaj, drugo vrneš potem.« »Jaz nisem!« je zajecljal Brus, »Koroninec, koliko časa si delal za ta denar ?« je začel Apek, »Hudič, ker vprašuješ! — Delal in trpel sem, kaj pa!« »Koliko časa ?« »Koliko? — Štirinajst dni!« »Štirinajst dni ? — Te dni je tat snedel!« Ta beseda je že ovijala Brusa, že v obraz se mu je režala, zajedala se mu je že v meso, Na vratu je že sedela in mu pila zavest- »Žepe !« »Denar pokaži!« Gledali so, preobrnili žepe, izvlekli tobak in tobačni mehur, odvezali, iztresli tobak, nič! — Prebrnili žepe v jopi, telovniku, iztresli vun prah, pisan popir, nič! — Denarja je imel toliko, kolikor ga je prejšnji večer prejel za štirinajst dni — manjkalo je samo sedeminpetdeset krajcarjev, Torej nič! , , , »Preiskava se nadaljuje!« je odločil Grižar, »Klene, odpri!« Možiček z vrečo prepasan je držal polentar v roki in se je razjezil, raztogotil, trikrat zaklel, da ne pusti, ker sam ni bil zraven. Odprli so s silo. Vrgli na žerjavico spet dračja, zapihali spet baklo in premetavali. Črevlje in srajce in žreblje, tudi kos kruha in zamazan škapulir, pretipali spet črevlje in hlače, Izmetali vse iz zaboja, zmetali spet nazaj vse, spet se je zapaslo deset morskih pajkov po slami, deset se jih je povzpelo v žepe spet, pograbilo kos zamazanega cukra in pipo in preštelo denar, »Za štirinajst dni! — Manjka triinšestdeset krajcarjev,« »Nič!« Tako je šlo po vrsti; dvanajst zabojev so pregledali, ker trinajsti je bil sodnikov, med dvanajstimi ostalimi Judežev, Ko je bil pregledan tretji zaboj, je zaklel tretji lastnik, ko je zaklel četrti, so mu iz žepa izvlekli okamenelega polža, peti je bil dolgi Janez ; sam si je svetil z baklo in trdil, da je pač zaman vse, ker je zaboj tatu že preiskan. Kovač Sedej je sedel na svojo škatlo in zagrozil, da ga s kladivom ubije, kdor bi se mu bližal. Preiskali, našli žeblje v žepih, zalomljen nož, dvaindvajset krajcarjev več kakor za štirinajst dni, »Te sem jaz zapravil včeraj,« se je oglasil glas v gruči, Zmetali so vse nazaj in kovač ni ubil nikogar! — Deseti jih je pahnil od sebe in •odprl krivec; preiskali so in ni zabodel in tudi ne zarezal. Dvanajst so jih preiskali; nikjer ni bilo ničesar, Prevrgli so nogavice, klobuke in črevlje, raztrgane hlače, vreče in slamo in vreče in jope. Grozili in kleli, jezili se in zabavljali, Vse misli so se obračale na Brusa, vsi pogledi so njega videli, vse roke so v misli že kazale nanj in ga držale že in obsojale in narekovale kazen, Brus pa je bil mevža, taka mevža, da mu Apek ni pripisoval tatvine, vsaj v mislih ne, Pre-mevžast se mu je zdel. Tudi za tatvino je treba izkušene glave, je mislil Apek, Apek pa je bil prelen, da bi govoril in je molčal. Zato je vse gledalo Brusa, ker je bil grešnik, a nad grešnikom imamo grešniki veselje, večje veselje kakor de-vetindevetdeset korov angelov. Tako je bil Brus obsojen tisti večer brez izrecne in uradne razsodbe, Grižar je končal, »Preiskali smo, ničesar našli. Vsak naj pazi zdaj na svojega soseda. Kadar bo sum opravičen in dokazi jasni, ga zagrabimo,« »Saj ga lahko že zdaj !« je vpil Grm, »Kadar bo sum opravičen in dokazi tukaj, Zdaj pazi vsak na svojega soseda,« Grižar je končal, Brus je bil pa obsojen že tisti večer, Vsak je pazil na svojega soseda, na Brusa jih je pazilo enajst. Tudi Judež je bil med dvanajstimi, Štirinajst dni je delal Koroninec za dva bankovca. Delavcem ni bilo radi denarja, radi dni jim je bilo, ko so drugi dan šli molče na delo, Italijan je pokukal skozi špranjo v kolibi in se smehljal pomembno. Kovač Sedej pa je sedel pred kovačnico, naslonil se na kladivo in mislil, Pravzaprav je mislil, da je lahko pač kdo drugi in ne Brus sam, tudi Apek je pravzaprav mislil, da je Brus mevža, sklenil je pri sebi, da je pravzaprav tat kdo drugi tudi lahko, Prste imamo vsi, želodec vsi, žepa samo Koroninec ne, ker mu je odrezan, A to je bilo : nekomu se mora najmanj zaupati in dobro je vsaj to, da se ve, komu se najmanj, Kovač Sedej pa je mislil in mislil in se vprašal, ali ni mogoče, da niso zvečer vsega dejali na svoje mesto. Dvigniti se je moral in pregledati škatlo, Grm je prinesel svedre ostrit in je videl kovača na tleh in se vprašal, da je lahko tudi kovač : Grozil je zvečer in se branil , , , Tudi Grm je pregledoval spet svoj kovčeg; kovač je pomislil, da je Grm najbolj tožil Brusa. Sunilo ga je nekaj, ko je to sklenil: Morda zato, da odvrne sum od sebe, zato je tožil. Tisti dan so prihajali po vrsti v barako. Naprimer: Zogar je našel Grma pri zaboju, Klene Zogarja, dolgi Janez Fizo, dolgega Janeza Apek, ki pa ni nič mislil, ker je bil prelen; sama se je vrinila misel: Ni kar tako nedolžen, A vsak je gledal, ali mu kaj manjka, Največji grešnik pa je bil Brus še vedno; ž njim ni nihče vrtal mine te dni; bolezen se prime prstov; ž njim ni nihče govoril; lahko bi kdo mislil, da se pogovarjata o delitvi. — 12* NOTRANJŠČINA KATEDRALE NA RABU. Še Brus se je skoraj prepričal, da je res sam vzel; saj so to trdili vsi. Do polovice tedna je bilo vse mirno; mora povsod. Pri Italijanu ni bilo petja, tudi pili niso. Kdor bi pil, bi imel denarja preveč, torej bi ga bil moral nujno ukrasti. Italijan je postajal tudi nestrpen in se ni več smehljal, ampak postajal zamišljen. Parkrat je celo prišel mimo barake, ustavil se in rekel: »Menda bo treba orožnikov?« — Kadar je prišel, je gledal vsak Brusa in Brus je čutil vse poglede vsakokrat in postajal še bolj zamišljen in lezel v kepo: Zaprli ga bodo, je mislil, žena bo jokala; otroci stradali in trpeli, ker je oče kradel, bodo rekli ljudje, Pa je mevža Brus, je mislil Apek. Da bi kradel, je mevža, da bi se rešil, je mevža. Koga misli in sumi, ni nihče povedal, ker je sumil vsak vse ostale. Danes je govoril dokaz za, jutri proti, včeraj je bil ta glavni, danes oni. Če pa misli obsojajo v samoti, se rodi prepričanje. Tako se je rodilo prepričanje Brusu. Neznosno mu je bilo postalo v tem ozračju; čutil je, da je že središče vseh misli in sodb, zato mu je bilo neznosno, čutil je, da ga hoče nekaj zadušiti: bilo mu je neznosno. »Domov pojdem!« je rekel. Pa so ga zagrabile štiri močne roke in ga potegnile nazaj, štiri močne roke so odvzele zaboj in palico in suknjo. Štiri roke so udarile po ključavnici in osem oči je pregledalo naglo vsebino in nato so se spet zapasli pajki po žepih. Še nekaj manj je imel pri sebi kakor zadnjič, »Zdaj nam hoče celo uiti! — Veš kaj, zdaj pa daj hitro denar sem!« »Počakaj vsaj, da najdemo tatu, Ali nočeš videti, kako ga obesimo?« se je krohotal Grm, Pa so ga zdaj vsi naenkrat obsodili, mora je padla samo na enega; drugi so jo samo čutili še v baraki. Celo v deske je tiščala že. Nevede so krčili pesti, da bi kam udarili, najraje po žeblju, Dokazov niso še imeli in to je vse morilo in du-šilo. Zunaj je bil tak lep dan, dolina polna solnca in zraka, nalašč da bi se kdo spri in stepel, Svetloba se je grela po pobočjih in dihala na travnike, Spet je šel mimo Italijan in je bil že nervozen, zasmehljiv nasmeh mu je bil na obrazu, ko je vprašal: »Kdaj ga izročimo?« . , . Grižar je bil še vedno malo sodnika, pa je položil prst na usta in pripomnil važno; »Še ta teden!« — »Prav, še ta teden! — Ti boš gotovo pomagal. Komu? — Vrvi ali orožniku?« »Obema; samo dokazov manjka še!« »So že v rokah!« je rekel Italijan. »Ne vem še!« »Pa so!« je rekel spet Italijan in vrtel palec med verižico in verižico med prsti. »Se že najde !« »Hudič se najde, a ne tat!« je zaklel Koroninec. »Jaz sem ob denar!« »Če ga še ta teden ne najdeš, pridi k meni ponj; jaz ti ga založim,« Italijan je vrtel verižico med prsti in se smehljal in odšel, Pa seje spet misel naselila med nje: Italijan je obljubil, da založi! — Kaj pa ko bi bil Koroninec ta denar zaigral! Koroninec je bil pač zvit človek, — Zdaj ga pa prejme od Italijana. Zakaj pa je hotel ubežati Brus ? — Vse to je bilo negotovo, negotovost v zraku, mora v srcu, zunaj lep dan in solnce in svetloba: vsem je bilo, da bi drug drugemu udarili po nosu ali licu, da bi udarili po žebljih, samo da bi udarili. — 92 Tako je bilo tisti dan, ki je bil lep in jasen. Ponoči pa je padal dež na barako in drobil na kositerno okno v strehi, padal in padal. — Po baraki so smrčali in spali, zdaj se je v kotu obrnil nekdo, povlekel sapo nase, popraskal se po rami in roki, ker so ga nadlegovali komarji in spet zasmrčal. Brus ni mogel spati; prek prsi ga je nekaj tiščalo in pilo, da se je nagibal na levo stran, v hrbtu ga je bolelo, ker je preveč mislil. Prevrnil se je na drugo stran in zadel z roko sosedovo nogo, da je naglo umaknil nazaj. Sosed je spet zasmrčal, spet se popraskal po roki in se obrnil. V baraki je vladal težak vzduh. Brusu je šlo vse po glavi: Izroče ga in tudi če mu ne dokažejo, ostane vendar sum. Ta sum podedujejo otroci, za njimi drugi. Izroče ga, to je gotovo in v ječo pride, to je gotovo, sum ostane, je gotovo in gotovo je, da se vse to zgodi. Gledal je v temo in zazdelo se mu je, da je vstala senca v temi in izkušala odlesti. »Kdo je?« je vprašal Brus. Senca je izginila; delavci so se budili. »Kdo je vpil?« se je oglasil dolgi Janez, ko se je pogladil preko ust in potegnil nase sapo, da je zacmokalo. »Brus!« je odgovoril Grižar. »Spati ne more!« si je mislil v polspanju Grm in nadaljeval svoje sanje o kmetu, ki je nanj vpil ob cesti. Brus se je pa prevalil spet na slami in hotel zaspati in zato je mislil. Drugi so spet smrčali. Italijan tudi ni spal to noč; na oknu je imel luč in skozi dež se je opotekala svetloba na nasprotno stran, na zid cesarske ceste in na kamen v razpoki. Postajal je nestrpen; ravno tako je sedel njegov hlapec po polnoči. Zunaj je pljuskal dež, bil na šipe in polokna, Proti jutru je prišel gospodar k hlapcu, ta je zaspano dvignil glavo, za-zehal in povlekel. »Meni se zdi, da ne bo ničesar !« — Zunaj je bil dež, megla do tal; delavci so ostali v baraki, kurili in molčali. Dolgi Janez je molče nakladal drva na ogenj, polmrak je bil v kolibi in plamen je ožarjal obraze, ki so bili kakor postni dnevi, zubelj se je spet lizal okoli kotla in na kotlu narejal vojake in vojsko; svetloba se je spet vpletala v brade in žarela iz oči. Molčali so; nekateri mislili, drugi zrli brez misli pred se. Na licu ni bilo nobene poteze, na ustnah ne izraza. Na vrata se je pa prismehljal Italijan in vrtel verižico spet, vrtel dežnik in se smehljal. »Pa je vendar že v rokah; zdaj ne uide več. Ali pridejo orožniki, ali ga pa sami kaznujemo.« Brusu je sunilo nekaj v levo stran, zajecljal je in se dvignil. Pet rok se je dvignilo za njim. »Kam?« »Jaz nisem, prijatelji!« »Pustite ga! — Tat ne uide več!« Italijan je mel roke zunaj pred vrati in se smehljal, pa ovijal okoli palca verižico spet in postavljal dežnik k podbojem. Brus je videl le smehljaj in sklenil, da uide vsem. Raje v vodo ali črez most ali na vrv kakor pa v roke orožnikom. Megla je bila vsepovsod, dež je še vedno pljuskal zunaj, videlo se je komaj toliko, kolikor si segel. V meh bi natlačil megle kakor moke, nasitil bi se je bil kakor pogače, da si le zinil. Brus je čutil poglede ; vsi so počivali na njem. Zato je sklenil, da pobegne. Zavil je okoli vogla in zbežal v dež in meglo. Kaplje so mu hladile čelo, hladile prsi, lica in roke. Italijan ga niti zapazil ni; mel si je roke in hitel pripovedovati in si mel roke in spet vrtel dežnik. LUKA NA RABU. »Ne uide več ! — Hlapca ga že imata, — Kdo je tat ? — Tisti, ki je pomagal iskati, ki je denar našel, ker je vedel zanj. Tisti, ki ga je skril v zid in položil kamen pred razpoko,« Fiza se je dvignil, »Plemencik, kdo pa?« — Oči so štele in so naštele devet samo, Ko-roninec je naštel deset: vsi, ki so bili na sumu, so bili v baraki razen Brusa, »Kdo? — Brus!« je zavpil Grm in položil roko važno na brado in potem v drugo roko, »Ali ga imajo že ?« »Saj smo zmeraj trdili!« »Pa se je držal, kakor bi bil grablje požrl,« Italijan se je pa smehljal in smehljal in zmajal z glavo, »Sam je pomagal,« Tistikrat se je zabliskalo v glavah, od ust do čela so švignile črte polne začudenja — za trenutek je vse molčalo in spet lovilo besed z očmi in rokami, samo za hip je bila še tista mora v duši in bližal se je trenutek, ko so smeli udariti, Dvignili so pesti in baraka je bila spet polna hrupa, krika in vika, »Sodnik! — Niti pregledali ga nismo.« Italijan pa je kimal z glavo in potrdil, »Grižar,« Zunaj po dolini je bila megla, da bi je na-tlačil v meh kakor moke, da bi jo rezal in se je nasitil kakor pogače, če bi zinil, V meglo in dež je bežal Brus, kaplje so mu hladile čelo in prsi, lice je gorelo v mrzlici. Pa je bežal, da uide krvnikom in orožnikom, da uide mori in megli , , . SPOMIN. Zložil Silvin Sardenko. Visoko iznad cerkve slovesen glas In v oknih se obrazi pojavljajo, oznanja dan Gospodov smehljaje dan Gospodov skoz trudno vas. pozdravljajo. Le ena sama okna zastrta so, le ena sama vrata zaprta so. Potrkal bi na vrata: Odprite se! A ti si v grobu, mati Kdo naj odpre? -----*&*- PESEM O MOJEM KRALJESTVU. Zložil Dolenjcev Cene. Glej, dekle, teh polj rumenih, in za njimi tam domov: glej čez našo to deželo Bog je zlil svoj blagoslov. Pa v deželi tej presrečni kralj je kraljeval bogat, ki oblačil se razkošno v dragoceni je škrlat. V svojem veličastvu lepši bil ni modri Salomon, kakor na prestolu zlatem tu sred polja bil je on. Tam na njivi, tam teh kraljev makov poljskih bom nabral zate, o devojka moja, in bom s tabo kraljeval. SERENRDICA. Zložil J o s. Lovrenčič. Skozi noč gre mraz: do tvojih oken skloni svoj obraz in dahne vanje svoje sanje. -«$&» In bodo cvetele, v svitu nebeških zvezdic blestele osamljene, omamljene . . . Beli dan jih z zlatimi prsti vtrga po vrsti in ti poveže jih v žalosten vzdih! ^E3EB^