Katolišk cerkven ltst.
Danica izhaja vsak petek na celi poli, in veljA po poŠti z* celo leto 4 gld. 20 kr., za polleta 2 gld. 20kr., za četertleta 1 pld. lf,kr. V tiskarnici sprejemana na leto 3 gold. 60 kr., za pol leta 1 gold. 80 kr., za četert leta H, kr., ako zadene ..a ta d:.i praznik izide
Danica dan poprej.
Teta j XXII.	V Ljubljani 12. listopada 1869.	List 40.
iirifenfe in spisi časi. JMarife M,alasie, sestre is reda presc. Serca.
Nar jasniši pa nar očitniši dokaz , da je naša sv. katoliška Cerkev edino prava , zveličavna naprava, ki jo je Bog in Zveličar naš osnoval ter vstanovil, da nam s svojimi nebeškimi resnicami pa zveličavnimi pripomočki kaže pot tje gori v nebeško domačijo, je ta, da le ona ima pravo vsestransko moč do življenja človeškega, da le ona je v stanu posvetiti ter k nebeški čednosti povzdigniti človeka. Ima li še ktera verska skupšina ali občina pokazati toliko za božjo čast iu bližnjega blagor vnetih duš, kakor Cerkev katoliška? Se je li v stanu ktera ponašati s toliko neštevilno množico svetnikov, mučencev in spoznovalcev, kakor ona? Cerkvi katoliški nikdar ni manjkalo blagih ter bogoljubnih duš, v kterih se je prelepo slikalo in izobraževalo življenje Kristusovo, in tudi sedanji čas ni brez blagih osebnosti, ki hrepene po popolnosti in svetosti, ki širijo skrivaj lepo dišavo svetega življenja, kakor pohlevna vijolica skrita v gosti travi sredi zgodnje pomladi. Krivo je tedaj in vseskozi neresnično mnenje, daje Cerkev naša osivela, da je vse v njej zastalo kakor v starem, utertem truplu, da se je Cerkev preživela, da nima več pokazati sadu, ki ga je rodila izperva, da je brez napredka, ni več za sedanjo — kdo ve, kako razsvitljeno dobo. Cerkev je vedno mlada nevesta Kristusova, ki se ne stara, ne vene, ne obletva, ki ostane vedno tista, in če tudi časih brušee čez njo razdražene vihre, če ji tudi ploha in ledeni natoki nekoliko polomijo mladike inodkrehajo kako preveč bohotno, kerhko vejo, požene vendar po vsakem viharji še tem lepše, le še bolj je čversta, krepka, pomlajena, terdna, Dolj polna življenja in novih moči. Cerkev je rodovitno drevo, ki ob enem stoji v naj lepšem cvetji in pa veje kloni pod zrelo težo obilnega sadu dobrih del in krepostnega življenja. Se ve, da Cerkev ne nabija po voglih očito svojih zm&g in pridobitev, da se svetost ne stavi vsikdar na ogled, ne stopa javno na oder, kakor slavljene pevke in igravke; ona se skriva v mirne, pohlevne koče, v samotne izbice in v gluho zidovje psovanih samostanov; sej je Duh Gospodov miren, ki ne ljubi šuma in posvetnega ropota, moč ker-šanstva skrivna, podobna kvasu, ki nevidoma prešinja testo ter ga čudežno prestvarja in oživlja. Da še vedno Duh Gospodov oživlja Cerkev, da ona ni pusta ledina, ampak rodovitna njiva, to vam čem dokazati ter pred oči postaviti z življenjem in djanjem častitljive Marije Lataste, sestre iz reda presv. Serca.
Marija Lataste je bila hči priprostih kmetiških sta-rišev, rojena 12. svečana 1822 v Mimbastu, mali vasici sli selu na južno-zapadni Francoski. Vsa njena učenost, ki jo je sprejela od svoje dobre, keršanske matere, je
bila to, da je dobro vedila poglavitne zveličavne resnice, in pa znala brati, malo pisati, šivati in presti. Da-si tudi si je mati njena na vso moč prizadevala z besedo in dobrim zgledom v nežno, otroško >Tce vsadki kali kreposti in bogaboječnosti, vendar otroč** dolgo časa ni hotelo znebiti se napak, ki so otrokom v obče lastne. Pri svoji nenavadni živosti bila je svojeglavna, nevbogljiva ter se ni nič kaj rada učila keršanske^a nauka. Tu se je prikazal pri njej zgodaj nekak napuh. S pervini sv. Obhajilom pa se je kar nanagi ma vsa spremenila, med tem ko mati njena ni preuehala prositi pomoči od zgoraj. < >d tega časa jc Marija čuda hitro rastla v čednosti, naj hujše skušnjave srečno zmagovala in tako postajala vedno čistejša in popolniša. Potem ko se je celih ln let pod vodstvom verlega duhovnega vodnika vadila in urila v popolnosti, je stopila 1. 1*44 v Parizu v red presv. Serca (du sacre Coeur), prišla Še tisto leto v Kontlan (Contlans) in 1. 184«» v Rčn (Kenncs), kjer je slovesno storila redovno obljubo in 1«». majnika 1. 1847 ugasnila v sluhu svetosti. Naj bolj čudna v njenem življenju je tesna zveza njena z Jezusom in Marijo. Ko je bila še priprosta kmetiška deklica v Mimbastu, podučil jo je kmalo po njenem pervem sv. Obhajilu glas, ki ga je spoznala za glas svojega Zveličarja, v glavnih resnicah keršanskih.
Ta poduk, ki gaje Marija Lataste, ponižna kmetiška deklica, ki ni znala več kot brati in za silo pisati, zapisala na povelje svojega spovednika, obsežek je 14 bukev in 27 podučnih pisem druzega in tretjega zvezka. Ni nam znana knjiga, v kteri bi bilo poglavitno iz vsega bogoslovstva tako natančno in priprosto, tako jedernato, podučivno in mikavno ob enem in sicer v tako popolnem soglasji s sv. pismom, z določili cerkvenih zborov in ukom cerkvenih očakov pa šolo katoliško razloženo in obravnano, kakor tu. Kmetiška ta deklica govori o naj visokejših skrivnostih svete vere s tako globokim pregledom in s toliko vednostjo, kakor so govorili in pisali le naj veči učeniki cerkveni. Kakor sv. Tomaž, tako govori ta deklica, ki ni imela nikdar učenega poduka in je tudi le malo knjig, in sicer prav navadnih dobivala v roke; kakor sv. Tomaž, pravim, govori ona o verstvu v vsem njegovem obsegu, in pa celo o naj težjih in naj bolj zamotanih prašanjih. Perve bukve se prično z ukom od 3oga (11. str. 7^—Gl), od njegovega bitja, njegovih lastnosti, triosebnosti, previdnosti itd. Božja volja je, pravi tukaj, da vsi ljudje dospejo k zveličanju, Bog hoče to v resnici, pa s pogojno voljo, pod tem pogojem namreč, da si človek prizadeva od Boga mu podeljenih zveličavnih pomočkov se^ po-prijemati ter ponujene mu milosti se okleniti. Vsem
dajo Bog svoje milosti; ker pa svoje milosti nikomur ni dolžan, ne dela nikomur krivice, ako podeli nekterim obilnišo mero milosti. Oe pa že človek hoče sprejeti ponujano mu milost ter se zveličati ali ne, to ne sega v Božjo čast, ker bodo izvoljeni večno poveličevali božje usmiljenje, zaverženi pa božjo pravičnost (str. 45, 51). O predoločbi (praedestinatio) pravi med drugim dalje: Ker je (Bog) neskončno popoln, ve namreč za vse; prešlost, pričujočnost in prihodnost je njemu vse eno, vse pričujoči: zategadel je Bog od vekov vedil, ne le, da bode človek grešil, ampak tudi, kakošni bodo grehi posameznih ljudi in koliko ljudi se bode pogubilo, koliko zveličalo. Zaradi tega pa ne odtcga onim , ki ve, da se bodo pogubili, za zveličanje potrebne milosti, in s tem, da naprej vidi, človeku ne jemlje popolne dušne prostosti, s ktero zamore milost božjo porabiti, ali pa jo ne porabiti, in se tako zveličati ali pa pogubiti. Bog hoče naravnost in po vsaki ceni, da bi se vsi ljudje zveličali, zato deli vsem za zveličanje potrebne milosti. Človek se tedaj ne pogubi zato , ker Bog že naprej ve za pogubljenje njegovo, ampak zato, ker se bo človek pugubil, ve to Bog, kije vsegaveden, že naprej (str. 51 —52.) Človek je prostovoljen ter zamore s pripomočjo milosti, ako se je hoče poprijeti, storiti dobro in se po tej poti zveličati. Poslužiti se pa milosti ali ž njo delati je, se ve da, zopet milost, in da tako rečemo, milost vseh milosti; Bog je pa nikoli ne odreče, ako prosimo za njo. Brez dvombe bi lahko Bog premagal voljo grešnikovo , pa tega ne stori, ker je človeka vstvaril proste volie (str. 55-57).
Druge bukve govore o Kristusu (str. 01—155), da jc on pot, resnica in življenje — luč sveta, kralj vseh kraljev, o njegovih smertnih težavah in bridkostih, o njegovem terpljenji, smerti, prihodu v predpekel, vstajenji ter nebohodu, o njegovem duhovništvu, o zakramentu ljubezni, kako tu skazuje svojo moč, oblast, usmiljenje in pravičnost itd. Pravi zaklad globocih misli so tretje bukve, ki govore o Mariji (str. 156 —208); ker ie pa nemogoče, ves bogati obsežek z nekterimi obrisati, da bi mu ne vzeli lastne mu mikavnosti in lepote, hočemo le nektere reči bolj povdariti in bolj natanko omeniti, ki so glede sedanjih časnih razmer sosebne zanimivosti.
(Kouee nasl.)
Vertkee iz zivtjenfa *t% Odeta Vi} a IX
(Spidujc A. Zakotkarjev.)
(Dalje.)
Pa tudi zdaj še niso prestali vsih nevarnosti te žalostne poti. Komaj so prišli na Neapolitansko, kar sc zbog hitre vožnje vname tečaj sprednjega kolesa. Treba je bilo precej ustaviti, da so z vodo polili in os namazali. Zvedavost je berž veliko ljudi privabila. Med dvema, ki sta prav natanko opazovala Pij a, se prične ta le pogovor: „Prav tako se mi dozdeva, kakor bi bil to papež." — »Kaj ? menda se ti sanja." — „Jaz pa pravim, da je to papež. Ce ga nisem že stokrat vidil, ga raji nisem nobenkrat." Tako sta se pričkala; angelj Božji pa, ki jc aposteljna Petra iz ječe rešil, je čul tudi nad njegovim naslednikom, in Bog je hotel, da Pij IX v sramoto svojih preganjavcev srečno pridejo na kraj , ki so si ga sami izvolili za svoje pregnanstvo.
O poli desetih zjutraj so dospeli sv. Oče do ,,Mola di fiaeta." Pervo je bilo, da so Boga zahvalili v goreči molitvi za čudovito varstvo, potem precej pišejo kralju Ferdinandu v Neapel in mu naznanijo, da so prišli v njegovo deželo zavetja iskat in da so namenjeni v Gaeto. Svojega zvestega prijatelja in rešitelja grofa Spaura pošljejo s pismom do kralja, sami pa se odpeljejo v Gaeto in v neki spodobni kerčmi stanovanje preskerbijo.
Iloteli so sicer iti s svojim zvestim ministrom Antonelli-tom v škofovo palačo in tudi škofu vse razodeti. Pa Bog je že hotel, da škofa ravno doma ni bilo, da bi svojega služabnika Pija IX do nar niže revščine ponižal in naj bi svet spoznal svojo veliko hudobijo. Kajti drugi dan — bila je nedelja — sv. Oče še k maši niso mogli, da ne bi s svojo osebo suma izbudili. To je bilo za njihovo blago, pobožno serce tolika britkost, da so že skoraj hoteli kar v svoji sobi presveto mašo brati, kar bi bili kot nar viši poglavar lahko storili. To bi bilo še hujše, kot ob časih naj grozovitnišega preganjanja, da bi Kristusov namestnik brez sv. obleke, brez sveč, brez masnih bukev, s kupico mesto keliha, in kakor Gerki, z navadnim kruhom maševali. Tako daleč tedaj je bilo že prišlo, da v sredi 1(.). veka so skoraj papež to storili, kar so delali papeži Lin, Klemen in Klet v nar hujšem preganjanji pod nar grozovitejšimi cesarji in pa pod zemljo — v katakombah.
Med tem je izročil grof Spaur pismo kralju v Ne-apelnu, kamor je bil že ponoči ob desetih prišel. Kralja je pismo tako ganilo, da se je zjokal žalosti in veselja : žalosti zavoljo tolike zadrege sv. Očeta, v ktero so jih pripravili njihovi nezvesti in nehvaležni podložniki; veselja pa, ker jc njega zadela čast, tolikega gosta v svoje kraljestvo sprejeti. Precej hiti k kraljici, ki je bila že spat šla in k svojim sinovom, ki so tudi že počivali in zavpije: „Po konci, le naglo! sv. Očeta imamo vGaeti; še nocoj moramo k njim, da jim pri njihovih nogah svoje veselje razodenemo!"
Ko pride kralj v Gaeto, vpraša mestnega poveljnika, k je so papež. „Papež? Papeža ni tukaj," — začudeno gleda poveljnik. Ta poveljnik je bil namreč oster gospod in tuji gostje so se mu tako sumljivi zdeli, da je bil celo stražo postavil pred njihovo stanovanje, in od tod tolika stiska za sv. Očeta, kakor smo zgorej omenili. Zdaj jc skrivnost vsim jasna in veselje, s kakorš-nim so bili Pij IX v kraljevem poslopji sprejeti, se ne da popisati. Kralj se verže sv. Očetu k nogam, jih poljubuje, in s solzami v očeh zaterjujc svojo zvestobo, ponuja svojo palačo in prosi, naj vendar ostanejo v Gaeti in ne hodijo dalje. Kavno tako kraljica, ki je zadaj klečala s svojimi otroci, ponavlja taisto serčno vdanost. Pero nc more popisati, le blago, bogoslužno serce more občutiti kaj tacega.
Serčno veseli take vdanosti, se dajo sv. Oče pregovoriti in sklenejo ostati v Gaeti, kjer so lahko biji prosti in sprejeli vse kardinale, ki so iz Rima pobegnili. Kamor koli so se ganili, povsod so bili z naj večo častjo in z neizrekljivo navdušenostjo sprejemam kot poglavar celega sveta. Ni se jim ne godilo kakor navadnim kraljem, kterih čast je podobna vzhajajočemu solncu. Dokler so mogočni, se jim vse prikupujc in uklanja. Ko vstane pa punt in priliznjenci nimajo več od njih pričakovati, jc vse prazno krog njih in skoraj sami morajo po be-rasko iti v pregnanstvo. Pij IX še nobenkrat niso uča-kali toliko časti, vdanosti "in ljubezni, kakor ravno v dnevih terpljenja in preganjanja. Iz vseh krajev celega sveta, celo iz nar bolj oddaljenih otokov, kjer še divjaki ljudi koljejo in pojedajo; od povsod, kjer koli je zasajeno znamenje sv. križa, so prihajale pisma, v kterih so zvesti otroci nar ljubšega očeta razun denarnih pomočkov pošiljali čez hribe in doline in širno morje preserčne pozdrave, naznanjali svojo otročjo vdanost m ljubezen ter zagotovljali zvestobo do smerti. Kralji in cesarji so jih vabili na svoje dvore in v nar veči čast bi si bili šteli, ako bi jih bili mogli sprejeti v svoje kraljestvo.
Kar pa se je v Rimu ta čas godilo, to je presra-motno za vekovito slavno mesto, da bi se natančneje popisavalo. Godilo se je pač, kakor se sploh godi ob
času splošnje vstaje in nerednosti. Prelepo so opominjali in večkrat svarili sv. Oče nehvaležno ljudstvo, jokaje prosili, pa nič ni pomagalo. Poslednjič se je vendar s pomočjo Božjo in hrabrostjo francoske vojske posrečilo, da se je povernil mir in red v nesrečno mesto, da so Pij IX mogli 12. mal. travna 1850 spet na svoj kraj v Kim priti. Slovesnost in navdušenost, s ktero so jih zdaj Kimljanje sprejeli, je bila velika, nepopisljiva. Vse ulice so bile okinčane in s svilo preprežene, vse polno je bilo ljudi, zlasti pred sv. Petra cerkvijo. Germeči sla-voklici so se razlegal. >d vsili strani, veselih pozdravov ni bilo ne kraja ne konca. Na tergu sv. Petra stopijo sv. Oče iz voza in hitijo naravnost v cerkev, ki je bila že polna ljudi. Tu se je glasno razlegala iz tisuč gerl zahvalna pesem „Te Deum" v zahvalo in veselje, da so se spet vernili Pij IX, po skoraj dveletnem pregnanstvu. Po molitvi in blagoslovu se podajo sv. Oče v svojo vatikansko palačo. Skoraj nobeden se ni mogel zderžati joka, kdor koli je vidil, kako je pobledila tuga in žalost prelepo obličje sv. Očeta — kajti lasje, ki so bili pri odhodu iz Kima komaj sivkasti, so bili popolnoma beli zdaj. —
Odsihmal so nastali za Pij a IX srečniši časi, toda nikdar več tako veseli, kakor pred; kajti seme preku-eije in razpertije se ni dalo več zatreti, in rane, ktere so prekucnili v Rimu napravili, se niso dale nikdar več popolno zaceliti, zato, ker laži-liberalci niso nehali na novo jih sekati. Učakali so še Pij IX tesnih dni in britkih ur; veliko bi se še dalo pisati, kaj so doživeli, pa da ne bo reč preobširna za naš namen, opomnimo častite bravce na zverstno, ravno tako gladko , kakor živahno in navdušeno pisano knjigo: „Zlatomušnik sv. Oče Pij IX ; na svitlo dala katoliške družba na Kranjskem," knjigo, ki naj bi v vsaki fari od hiše do hiše romala. Le še nekoliko splošnjega hočemo povedati o tem velikanskem svetem možu.	<Dalje nasl.)
Propaganda ee. oo. jezuitov v Gazim na Libanu.
(Konec.)
Število učencev je vedno bolj rastlo, in bili so pod varstvom Soragna, sorodnika vojvoda Parmeškega.
V	sakdo pa lahko razvidi, kake težave so pretile o. Soragnu, ki je vstav vodil, v kterem je poleg desetletnega dečka sedel petindvajsetletin mladeneč. Soragna je bil ob enem vodja, oskerbnik, nadzornik in učitelj, Komaj je znal nektere besede jezika svojih učencev , ti pa, razun treh, nobene besede njegovega. Skoz deset mescev je imel vstav zarad velike revšine le eno slovnico , in verli vsega tega je bila v latinskem jeziku pisana. Večina učencev ni imela pojma o besedoskladju svojega jezika, in na enkrat so vidili novo polje vre-denih pravil se jim odpirati.
Takim oviram vkljub so vender učenci imeli veliko gorečnost do učenja, in za pet mescev, ko je milostljivi Villardell, poslanec apostoljskega sedeža, vstav obiskal, je skušnja zadosti dobri se oponesla.
V	resnici, to delo bilo je Božje delo!
Ravno v lepem razvitku je bil vstav, ko je 1. 1848 nastala francoska prekucija. Miloščina iz Evrope se je torej dan za dnevom zmanjševala. Gazirpa seje vzder-ževal skoraj samo iz te miloščine. Stanje je postajalo težavno, mladi ljudje so hotli v vstavu ostati, ali očetje jih niso zamogli preživiti. Nagovarjali so tedaj redovnike in družine rejencev za podporo, pa skoraj vsi odgovori so bili nevgodni. Treba se je bilo ločiti. Na obeh straneh so tekle grenke solze, drug je drugemu srečno prihodnost vošil in po neštevilnih poskušnjah in neizmernem trudu so vidili nadzorniki potrebo ločitve in so od-
pravili rejence ter ostali sami z revščino. Marsikaka solza je padla zarad zgube tacega vstava, na kterega so stavili naj lepši nado.
Pa k sreči človeški naklepi niso Božje misli. Po viharju nastane mir in ura je odbila, da se vstav zopet vstanovi. Se več! vstav je veličastnejši vstal, kakor je bil poprej, in dobrotniki so se namnožili.
Evropejske družine, ravno tako ondašnji vclikaši niso imeli zdaj otrok drugam pošiljati , obcrnili so se tedaj do prednikov vstava, in ti so željam vstregli. Pomagali so tudi drugi misijonarji, kajti na tem je veliko ležeče, kako izrcjo vživajo otroci, ki bodo odrašeni zapovedovali v deželi. Ako je izreja dobra , bodo tudi odrejeni dobri, ako pa ni dobra odreja, bodo tudi od-raščeni slabi.
Sklep je bil toraj storjen, delavni okrog vstava razširiti. Že obstoječim tvarinam so še pridjali realne predmete in kmalo je rastlo število učencev, in vstav je postal taki, kakor ga zdaj gospodje vidite."
Že so joli nekteri ploskati, pa se vzdigne mladeneč in z roko mir veli. Bil je Sedid (krepki), iz družine princa Habejsa, tedaj rojen iz Gazira.
Govornik je v malo besedah omenil zgodovino vstava in razložil, iz kako oddaljenih krajev so morali les in kamenje dovažati, da so zamogli novo prenočišče napraviti. Na to nagovori Evropo: „Gospodje, Evropa je bila od nekdaj braniteljica naše vere, in skazala se je vselej blagovoljno in radodarno maroniškemu narodu. Gospodje, povejte Evropi, kaj ste vidili, povejte to dobrotnim vstavom. Kakor pa v vstavili v Evropi vsaka akademična slovesnost z godbo neha, bi tudi mi kaj cnacega napravili; ker pa z umetno glasbo ne morem' postreči, bodemo pa s to, ki nam jo je stvarnik dai.
Ko je govornik končal, je ves zbor vstal in mladenči krepko zapeli pesem na čast sv. Jožefu, varliu vstava. Vsak oddelek pesmice je bila prošnja za nje. Prosili so sv. Jožefa, naj ostane zavodu varh, naj jim ohrani nedolžnost, naj jim pomore k napredku v vednostih in na poti proti nebesom, naj jim pridobi pobožnost do Marije in goreče ljubezni do Jezusa, naj jih varuje pred peklom in naj jim pridobi venec neumerjočnosti. Po tej akademiji so se popotniki podali vas ogledovat. Lega je velikanska in krasna.
Razun vstava ima Gazir Še dve zunanji šoli, eno za dečke, drugo za deklice, obe pa vodijo očetje iz družbe Jezusove.
Deško šolo oskerbujeta dva poprejšna gojenca iz zavoda. Uči se pa v francoskem, arabskem in sirskem. Dekliška šola pa, ktero vodijo sestre redovnice, ima neko posebnost. Obiskali smo namreč revno stanovanje; soba redovnic je neprijazna, postelje revnih deklic stoje na goli zemlji, poda ali kamnitnih tal še viditi ni. Vidili smo veliko peč, v kteri sc kruh peče, in veliko družili priprav za perilo. Pripovedovali so nam, da redovnice same kruh peko, robo pero in šivajo. Za časa pa , ko še nič bilo ni, so se pečali duhovni s kmetijstvom, oskerbovali so zidarske dela, mostove so delali in močvirje sušili. V Gaziru je še zdaj neki brat iz družbe Jezusove zidar in drugi vliva arabske čerke in je ob enem tiskar. Redovnice (Marijaincte) ineljcjo žito, gnjetejo testo, peko kruh in delajo s šivanko, kedar so z učenjem otrok končale.
Pri večerji niso bili učenci nazoČi, nekteri očetje so stregli.
Pri odhodu je vsak nazočih zapisal svoje ime v znamnje spomina in pristavil kraj, kje je na Francoskem pri očetih iz družbe Jezusove v šolo hodil. Vse te imer-vjil so zapisali na list, kteri se je v vstavu ohranil ksskerbo menitost.	po svetu
Ogledal sem si učence med njihovim prostim časom. Razveseljeval sem se ž njimi, od naj manjšega do naj večega, in moram reči, da mi je njih otroško in pri-prosto obnašanje prav prav dopadlo. Povsod sem našel znamnja dobrega serca in pobožnosti, kar mi je prav dobro delo. Ti otroci so že dolgo na me Čakali, in akoravno me niso poznali, so se gnjetli krog mene, in so mi serčno vdanost skozovali, kakor koii so le premogli. Ko sem dečke zapuščal, djal sem sam sebi: Kterega teh mladih ljudi odrediti, da postane duhovnik, da se pošlje kot blagovestnik jutrove dežele spreobračat, to je lepo delo! Kako velik blagoslov čaka tistega, ki to stori.
Profesorja vzderževati, ki zamore na sto tacih ljudi podučevati, jih odrediti za apostoljsko življenje, in jih potem posejati kakor drago seme po žalostnih tleh azi-ianske cerkve, to se le je krasno in blago delo! Se veliko veči vrednosti je, kakor uno, kajti dobrota, ki se s tem stori, je Bogu se bolj dopadljiva.
Ali se da kaj lepšega misliti in krasnejšega izpeljati kakor vstanovo postaviti, ktera zagotavlja obstanek napravi, ki bi znabiti prenehati morala, ako bi mi-lovščine iz Evrope več ne dobival. Koliko aposteljnov bi vsako leto z Gazira šlo in bi jutrovi deželi sv. evangelij oznanovali in pri vsakem delu bi molili: „Gospod, blagoslovi tistega, ki je vzrok, da se to delo izveršuje. Njegovo dobro delo nam je pomoglo k vednostim, k tvojemu blagoslovu, k duhovstvu in k apostolstvu. Vsak od njih, ki se spreobernejo, je dobrotnikov otrok, vsak od njih, kterega v nebesa pošljemo, je njegov zagovornik, ki se sme bližati k stopnicam Tvojega prestola."
Naj se tedaj serca omečijo, naj vsak kristijan po svoji zmožnosti pripomore k tej in takim napravam za katoliško odrejo, in stoteren sad v nebesih je gotov.
Posl. Fr. Vidic.
JKq/ fe to: svobodni zidar (frajtnav-rar), in svobodno zidar sivo (f*<\l-mavrarsivo) ?
Svobodno zidarstvo je — naj reče kdo kar hoče — brezbožno, protikristijansko in bo-
gotaj s ko.
(Dalje.)
Očitno je tedaj, da svobodni zidarji spoznajo, česte, ljubijo, molijo in služijo grudnini, „materiji." Naj omenim dogodka, ki se tiče vzlasti našega ndroda. Meseca maja je nek gospod vpričo nekterih kmetov v V —h segel v žep po zlat ali cekin, ter ga je pokazal pričujočim, rekoč: „Ali res verujete, da je Bog, da so angeli? Ali se vam pametno zdi češčenje Marijino?" „Na& bog je td-le, pogledite ga," je žveknil dedec s priterjenim glasom in je kazal cekin na dlani. Dobrikal se je nazočim, da on in njegovi tovariši in sploh vsi omikani ljudje nimajo nič zoper kmete, da jih radi imajo, da jim hočejo pomagati, da jih hočejo rešiti izpod žulečega jarma duhovnov. Mi hočemo samo duhovne potreti, jeterdil; — pa ni rekel ,,duhovne," ampak tisto ostudno besedo, s ktero le samo potepuhi duhovne obkladajo, in s ktero noben pošten človek duhovna ne imenuje.
Mogoče, da tudi na naš narod pridejo dnevi po-skušnje in stiske, toda upanje imamo, da ga taki iškar-joti zapeljali ne bodo. ,,V rata peklenske ne bodo zmagale!" — Kaj pa vi?... „Dela satanove razpadajo!" Kaj hočete tedaj, kamo rijete! Laž, hinav-V"'ina, zvijača in hudobija so megle, ki zginejo, kedar solnce pravice, ki je Jezus Kristus, vajte se pa taki možje, čuvajte, da vas res ke-
daj ne obišče kak zapeljanec 8 krepelcem v roki, in ne zahteva od vas — „zlatega boga," kterega mu oznanujete, še preden vas pravi Bog na sodbo pokliče zavoljo vaše čez vse prederzne nejevere! —
Ogled po Slovenskem in dopisi•
Iz IJubljane. Še nekaj podob ranjcega škofa Baraga imam v srednji obliki. Prav lepa prilika je zdaj, ako bi želel kdor si bodi ktero imeti, dokler so mil. škot Mrak med nami, ter bi darove za podobe lahko seboj vzeli. Podoba od našega rojaka, ki je v sluhu svetosti živel unkraj zemlje, toliko za domačo in tuje dežele delal in pisal, ter kakor škof umeri, bi bila gotovo lep spomin in drag kinč za vsako hišo, posebno pa tudi za razne družbe. Veseli bodimo, da dežela ima može, kteri njeno ime prestavljajo pred Bogom in pred ljudmi.
Skerb za stare dni. Terpinom rokodelcem kakor tudi drugim se pogosto dogodi, da morajo na stare dni veliko pomanjkanje terpeti, ali se celo bližnjemu nadležni biti, ker si iz boljših let nič niso mogli prihraniti, in tudi nič poskerbeli niso, da bi na starost ne bili zapu-šeni. Mnoge pota imajo in svetujejo, kako naj bi se posamezni in deržine obvarovale prehude revšine in stra-aeža pozneje leta; — naj bolji, kaj pa, da je: „Moli in delaj," pa deni si kaj na stran zase in za svoje. Prišlo nam je pred oči naznanilo „sploŠnje pokojniš-nice," ki živi od 1.1844 v Kronstadtu na Sedmograškem in ima marsikaj podučljivega in posnemanja vrednega tudi morebiti za naše kraje. Bistvena reč te naprave je, da rokodelec ali kdor si bodi skoz 17 let daje vsako leto po 6 odstotkov v splošno blagajnico namesto istine ali kapitala, to je namesto istine 12 gl. 60 kr. daje odstotke od tega: 1 gl. 26 kr., — in ko osemnajsto leto do-teče, že začne dobivati pokojnino, ne plačuje pa nič več ne. Vsakoletna pokojnina pa se odmerja po starosti, leta 1868 so na pr. 171etni pokojniki dobivali po 15 gld., 201etni po 15 gld. 51 kr. itd. tako, da je na 651etnike prihajalo po 62 gl. in tako skoz celo življenje, ako so skoz 17 lčt svoje doneske plačevali. Zamore pa vsak tudi za 2, 3, 4 ali več tacih oddelnic na leto plačevati odstotke in potem je tudi po 2, 3, 4kratitd. več pokojnine. To reč smo sprožili zlasti za to, da bi mladi ljudje sploh bolj za starost skerbeli ter bi ne bilo toliko revšine in beračije.
Poslancu Hermanu, ki se je tako moško poganjal za pravice katoliške cerkve in za njene naprave, od vsih strani pošiljajo zahvalo. Ljubljanska katoliška družba mu je daljnopisno razodela svoje čutila. — Slovenski študentje v Gradcu so bili njemu in dr. Vošnjaku napravili baklado. — Sploh je kaj posebnega, da se zmiraj vstanavljajo nove katoliške družbe po Spodnje-avstri-janskem, Stirskem, Koroškem. Katol. družba v Lan-gemvangu na Stirskem je deželnemu zboru zročila prošnjo zoper brezverske šole. Gornje-avstrijanski deželni zbor je dobil od 105 srenj prošnje zoper novo šolsko postavo.
V Velikovcu (kakor „Gemztg." piše) je srenjski odbor deželnemu poslancu baronu Weichs-u odtegnil častno srenjstvo, ker je v deželnem zboru sveto vero ostudno zasramoval, kakor je omenjeno v zadevnem dopisu. — Čast in poštenje takemu srenjskemu odboru! Prav je, da le tistemu čast ostane, komur čast gre. —
Pot, po kteri si duhoven lahko dobrih bukev napravi. Veliko duhovnov nima obilno denara, da bi si potrebnih bukev nakupovali, duhoven pa brez dobrih bukev je to, kar kmet brez poljskega orodja. Dobivati se pa zamorejo iz Briksna od bukvarja Wegera na svet in sodelanje ondotnih gg. duhovnov mnogoterih naj bolj-
ših in naj rabniših bukev, kakoršnih zamorejo gg. duhovni proti temu imeti, da za nje določeno število ss. maš opravijo namesto da bi jih v denaru plačevali, kar smo bili že enkrat omenili. Omenimo naj saj nektere, ki se kar precej dobijo, n. pr.: „Cassianea (pridigarski časnik, začenši od leta 1866 zmiraj dalje); ,,Lesefruchte" (tvarine za pridige in sploh poduk) ; Predigten (Kersch-baumer, Alvera; Aichner Jus; Življ. sv. Elizabete; Fa-stenpredigten; „S. Thomae Aquinatis Summa Theolo-giae," izhaja v zvezkih a) 60 kr., kar ima neki biti prav čisto (korektno) delo; Ign. Knoblecher (kratko popisovanje njegovega življenja in djanja — 25 kr.); Symbolik (od Kreuslerja — 2 gl.); Kirchenbau 2 zvezka (od ravno tistega — 7 gl.); Messmer (razlaga listov — do Galočanov); Dinka- in Bary-Sprache (od Mitterrutz-nerja — po 3 gl.) itd. Bukve so kaj lepe in podučijive, velik del od tirolskih pisateljev, kar ob enem kaže, kako učene in marljive pisavce ima dežela in zlasti Briksija. Kteri si žele enacih bukev, naj nam to naznanijo, ali (kar je naj pripravniši) naj se sami oglase. Vred.
Slovstvo. Želja se je večkrat razodevala, naj bi se tudi Slovencem času primerne prašanja v majhnih knjižicah pojasnovale, in s pohvalo se mora spoznati, da to prizadevanje se je pričelo z lepim vspehom. Prišle ste v kratkom zapored nasvitlo: „Konkordat, Cerkev, Šola" (jih je oddati se veliko) od gospod Jož. Šuca, in „Zlatomašnik" po katoliški družbi od dr. Čebašek-a. Zdaj pa je na svitlo prišla nova knjižica: „Opombice zastran občnega cerkvenega zbora v Rimu 1. 1869! (25 kr. pri Lerherji.) Spisal in založil Lavoslav Gregorec, dr. bogoslovja in kaplan v sv. Ropertu v Slovenskih goricah. Na 47 straneh obsega knjižica: Pomen občnega cerkvenega zbora; čer-tice o trienškem cerkvenem zboru; kako in zakaj so Pij IX poklicali občni zbor? Zakaj kličejo na zbor tudi razkolnike, luterane? Kaj je nam storiti? — Želeti je, da bi se lična knjižica prav močno razširila med Slovenci ter bi vsi iz nje zajemali ne le tako potrebnega nauka o vesoljnem zboru, ampak tudi o mnogoterih druzih zadevah sedanjega časa, ktere so vmes pojasnovane.
Od sv. Petra pri Mariboru, 31. vinotoka. (Šolske sestre). — Danes so bile tukaj očitno vmestene in far-manom v cerkvi v primerni besedi predstavljene „šol-ske sestre," ki prevzamejo za letošnje šoIsko leto in, če Bog da, tudi za dalj naprej tukaj dekliško šolo — vsakdanjo in nedeljsko. Že davna serčna želja njih in šolske mladine posebnega prijatelja in podpornika sploh je tedaj v začetku dopolnjena. Da je naprava „šolskih bratov in sester" v novejši dobi bolj čislana, priča Statistika, po kteri je razvidno, daje na Francoskem šolskih bratov število nad 10.000, in šolskih sester pa nad 20.000! -
Povsod, kjer se vstanovijo, reči se mora, je obiskovanje šol številniši, občni nravni napredek mladine očiten. Želimo si tudi tu enakega napredka. Kar ima vpeljan je omenjenih „sester" posebnega za škofijo in slovenske pokrajine — je to, da so ,,učiteljice" zmožne popolnoma čistega slovensko-domačega jezika, v kterem bodo tudi po predpisanem načelu za ljudske šole podučevale. Tedaj perve slovenske šolske sestre! Podružne so sicer nemškemu vstavu ali zavodu „š o 1 s k i h sester" v Gradcu, to pa ne ovira, da smejo in hočejo sprejemati tukaj tudi pripravnice Slovenke, ki se enakemu poklicu vdajo. In to utegne zanimivati Slovenke, prijateljice mladine slovenske. Zel leti je, da se djansko podpira in čedalje bolj razširja posebno po slovenskih pokrajinah ta naprava. Sej prava — resnično čedna izreja mladosti (in take je pričakovati v veči meri od onih, ktere poseben poklic k temu veže) je naj gotoviša podlaga vesele prihodnosti za
keršanske družine in za veselje slovenskega naroda, in sej je ločitev spola v poduku tudi v novi šolski postavi željno izrečena. Upamo ter serčno želimo novim učiteljicam dober vspeh, — Slovenkam sploh pa čedalje veči veselje in ljubezen do naj boljše matere sv. katol. cerkve in njenih pobožnih vstavov v čast Bogu, v hasek lastni, in v veselje svoje domovine slovenske! Verle Slovenke! podvizajte se in nasledujte veseli in imenitni poklic! —
Pristavek. Cerkev je vsak narod povzdignila na visoko stopnjo olike , kterega je sprejela v svoje naročje in se je poprijel njenih naprav. Francoska dežela, ki s svojimi napravami in s svojo oliko po vsem svetu slovi, gotovo ve in spozna, koliko so vredni šolski bratje in šolske sestre, da se ta namen pospešuje. Gospod, kteri je v prijetnem kraju pri sv. Petru ob Mariboru z veliko veliko darežljivostje ta vstav v življenje spravil, je mož zlatega značaja, pravi domorodec, kteri je svetu tudi že po pisanji znan, ter smemo upati, da njegova naprava bode zala sadnica tudi za višji slovensko oliko ženske slovenske mladine, kakoršne do-zdaj po doraorodnem vzoru in kusu še pogrešamo, kajti v naj boljših dosedanjih vstavih in napravah še nikjer ne prevladuje slovenski jezik. Vse Bogu na čast in narodu v korist.	Vr.
Iz Notranjskega. Pred seboj imam „Zg. Danico" 5. novem, in „Učitelj. Tovarša" 1. nov. 1869. Oba omenjata, kaj da bi k spoštovanju učitelja naj bolje pripomoglo, Kar v Danici spis o shodu v Bledu govori, mi je prav iz serca vzeto; k večemu ako še dostavim, da biro „in natura" kmet ložej odrajtuje, kakor pa doneske v denaru, ktere dobi še le po prodanem žitu, in da mi bo slednji resnicoljubni učitelj priterdil, da od soseske spoštovani učitelj pri beri ,,in natura" sploh več dobi, kakor pa mu zapisana številka kaže, ali kakor bi v denar predjanega (reluiranega) dobival. Ko sem omenil „spoštovani učitelj," se spominjam dopisov iz zad-njega „Učitelj. Tovaršaki iz Notranjskega, z Goren-skega in Dolenskega od učiteljskih zborov enoglasno prinaša, da k dosegi spoštovanja učiteljskega stanu je neogibno potrebno učitelju plačo zboljšati. Bog me varuj terditi, da sedanja plača učiteljska je sploh primerna tirjatvam, kakoršne stavijo učiteljem današnje okolišine, ali pa da ni treba jim plače zvikšati, sej je slednji delavec svojega plačila vreden, — še posebno pa vestni rednik mladine; to pa naj smem omeniti, da kakor malo ljudje spoštujejo ljudi sploh zavoljo visokih prihodkov, ako nimajo zraven bogastva tudi spoštovanja vrednih čednost, ravno tako malo bo g. učiteljem zvikšana plača sama k spoštovanju v občini pripomogla. Zvikšana plača naj mu pclajšuje njegov težki posel, spoštovali pa ga bodo v soseski, ako spolnuje svoje težavne dolžnosti — ne rabotno, ampak vestno, ako kaže in ima veselje do svojega lepega stanu, ki si ga je sam prosto izvolil, ako je njegovo splošno vedenje med so-seščani modro, možato, mirno, previdno in trezno, in ako sosesčani vidijo, da mu je dušni in časni blagor njemu izročenih otročičev resnično pri sercu. Brez teh Čednosti bi mu tudi 2000 gl. letne plače k spoštovanju ne pomagalo. Cerkvene opravila, ako jih spodbudno spolnuje, mu spoštovanje pri občinstvu le še zvikšujejo; — izločimo naj priprostiši dela, n. pr. ravno pometanje, kar „Tov." dopisnik iz Vrema str. 318 dosti neprilično omenja, ter mi še ni nikdar na uho prišlo, da bi se bilo res moralo goditi. Imel sem pcrvega g. učeni ka, Bog mu daj nebesa! ki je razun šolskih ur, v kterih je njegov hlapec duhovna k bolnikom spremljal, sam vse cerkvene službe opravljal in ni nikakor dopustil, da bi bil kdo drugi kakor sam o velikonoči božji grob oskerb<» val, in moji šolski tovarši, ki jih je mnogo po sveta
in cela fara (ako malo kakega nerodneža izločim) še danes z vso spoštljivostjo o njem govore, ko so že leta in leta pretekle, odkar je k Ljubivcu malih se preselil. Imel je pa plačo pičlišo, kakor jo ima sedanji gospod.
Siekaj šolskega. Gimnazijski ravnatelj v Jiglavi, dr. Drbal iz Višave, je ukazal, da Fe razpela ali križi s Kristusom odpravijo iz šolskih soban in da se navadna molitev pred in po učenji ima opustiti. In to zakaj? Za to, pravi, ker so križci zastareli in uborni in ker bi v spotikljej utegnili biti učitelju judu in čedalje večemu številu judovskih učencev; molitev pa naj se opusti, ker se že tako pobožno ne opravlja!?! To se je zgodilo letos v mestu s katoliškim preoivavstvom. Ali judovski učitelj, protestanška učitev in brezverske knjige pa niso v spotikljej in v pohujšanje katoliškim učencem in staršem'.' Ali bi ne smeli tedaj tudi le ti zahtevati, da se odpravijo?
Na novi deržavni gimnaziji v Gradcu je 195 učencev v vseli razredih, v osmem 6, kolikor profesorjev. Ti jih bodo saj dobro vzdelali, in kako bi mogli redovniki Bfcediktini skušati se s takimi! Ko je bilo lani razpisano 7 služb za to gimnazijo, je prosilo za nje čez 130 sposobnih učiteljev, skoraj toliko, kolikor so zdaj učencev dobiji. »Slovanske gimnazije po Ilervaškem, Mo-ravskem in Češkem se pa neki množijo.
O ljubljanski gimnaziji se to ne more reči, ker jih je nekaj let čedalje mauj; letos jih je v 14 razredih blezo 590, toraj 17 manj od lani v začetka šolskega leta. Ker je prišel za učitelja g. lil. Hrovat, prej v Kranju, poslednjič v Celju, g. J. Zajec iz Kranja za pomožnega učenika naravoslovja spet nazaj, je odstopil namestni učitelj g. K. Nachtigall. Pristopil pa je g. A. Zupan, brat ljubljanskega župana, ki se pripravljaje na učitelj-stvo podučuje nemščino in zgodovino, in ker je odšel g. Zajec za učitelja v Vinkovcc , je prišel na njegovo mesto lc. V. Linhart, ki je menda rojen Avstrijanec in hodil prej v šolo v Novomestu; g. K. Pitra z Dunaja podučuje kakor lani. Kdaj bodo jeli rojake slovenske jemati domu, da se slovenščini da pristojna pravica, kdo na: i to pove? Ilavno sedaj obiskuje ljublj. srednje šole nadzornik za rečniške ali materialistične predmete g. M. Vrečko. Pravijo, da se bode tem moral vprihotlnje •lati tudi na gimnazijah veči prostor, in da 3e bode ravnalo na to, da bo iz naravoslovja izpraševati se moglo tudi pri godni skušnji, iz veroznanstva pa na realkah ne več !!!i. Kakor sv. mašo, tako bi radi odpravili nekteri tudi veroznanstvo iz srednjih Šol, kar je bilo brati celo iz deželnih zborov, vzlasti nemških. Na Avstrijskem ločijo šolstvo od verstva, kakor so prej poskušali na Prusovskem; sedaj je pa ondi minister naučni očitno tako lepo spregovoril, da se ima na Pruskem strinjati šola s cerkvijo, olika z vero, da nemška šola ima ostati keršanska. Pri nas bodo morebiti res poskušali še dalje nasprotno, da se po britkih skušnjah vernejo za Prusi k verstvu in dajo cerkvi spet njene pravice. Čudno pa tudi žalostno je, kar se pripoveduje o nekem liberalcu, ki je prepobožno svetoval, naj učenci hodijo k sv. masi le v ponedeljek, pervi šolski dan v tednu, in v petek, smertni dan Gospodov, in osoljene kar je neki neliberalec v smi>lu sedanje dobe opomnil, da je to ravno tako, kakor bi mu kdo djal: V ponedeljek se, Gospod, najejte za celi teden, k večemu še v petek nekoliko , sicer se j.a postite vse dni! — Iz Kranjske gimnazije gre g. J. Dominkuš za glavnega učitelja na učiteljsko pripravnico v Maribor. Na realki in normalki ljubljanski je ••stalo večidel vse, kakor je bilo lani. Pravijo le, da se je pripravnikov učiteljskih oglasilo kej malo. To bi bilo nesrečno znamnje liberaluhom, ki vendar ljudskim učiteljem obetajo v prihodnje zlate gradove. — Da je sem ter tje manj mladine v šolo zlasti iz kmetov, utegne
kriva biti tega tudi nova vojaška postava. „Ce mora že vojak biti moj sin," tako toži naš kmetič, „naj mi raji doma dela in pomaga."
i*eiinovecm
Svoboda in značaj zlate sedanje dobe kaže se sosebno v tem, da se smejo prav po lastni volji in slasti trositi po umazanih listinah laži, objedanja, hujskanja in sovraštva, sumničenja in izmišljije, bogoskrunstvo in vsakoršne nesnage: to je zlata svoboda, to zaželena prostost. Lahko se brez skerbi očitno, po podkupljenih judovskih in druzih svobodnomiselnih časopisih udriha po pravicah in napravah sv. katoliške Cerkve, — druge se puste pri miru —, spodbija se deržavi stalo, spodjeda družinskemu življenju korenina in spodkopava brez kazni nravni red. Vse ruši in podira; zida pa nič ne, dasi tudi nosi znake in našive (prostega) zidarstva, — in sicer vede ali ne vede, očitno ali skrivno , nalaš ali pa iz zmote in preslepljenja. To so tiste moči, ki ver-tijo in obračajo kolesa javnega mnenja, ki spodjedajo Cerkev in deržavo, vero in poštenje, mir in vzajemnost, pokoršino ter vdanost proti duhovski in deželski oblasti. Govore o silovitih napredkih, o neznanski sreči, blago-sti in svitlobi, akoravno se vse deržave v nezmerne dolgove zakopujejo , se tako pogoste rogovilstva kažejo in vse navdol gre.
Dvojne verste pa so te rušilne in razdirajoče moči, kakor sploh v človeškem življenji, više in niže, vodilne in nasledovalne, ki pa vse brez razločka vedoma ali nevedoma tišče za enim in istim namenom. Večina je najeta, podkupljena, nima lastne volje, — slepa moč je, ki ne ve popolnoma, kaj dela, in če tudi ve, nima dušnih moči in bistrega pogleda, da bi bila zmožna pregledati vse namere in nakane, splošni stan in razmota-vanje razstavljenih zanjk in niti, posameznih djanj in od todi izvirajočih posledkov. Le ena vez je rogovile-žem enojna, le ena žila vsem enako bije, to je sovraštvo in serd proti Cerkvi in njenim napravam, proti derža-vara in vsakoršnemu redu obstoječemu po božjih in svetnih zakonih. To so keršene in nekeršene glave ter s svojim zveliČanjem na kant pahnjene in s svojo lastno pametjo skregane osebnosti, pravijojmenci, razpadli seboj in s svetom, sperelih možgan, okuženega ter popolnoma pokvarjenega serca, ki dihte sovraštvo ter čerte vse, kar je poštenim ljudem drago in sveto. Ta soderga bije boj „svobodnomiselnih" uporov, bruha neprenehoma od sebe strup okuženih načel in satanskih nasvetov, na-žiga ter draži ljudstvo skrivno in očitno, v spisih in govorih k uporu in odpadu od vere in poštenega vedenja. To so ničle, smeti, izmeček človeštva, slepi ali vsaj oslepljeni sužnji, ki love dobička ali pa lastnega obstanka, ki so sami brez vere in poštenja in tudi drugim žele izmakniti drage te zaklade. Gorje takim satanovim pomagačem! Se veče gorje pa onim temnim duhovom, ki so vodniki in osnovatelji takega rušivnega gibanja, ki svoje černe djanja in počenjanja skrivajo v neprezirno temo, od jkodar kakor pajki iz temnega kota nastavljajo svoje mreže, preže, kedaj bi se jim ponudila vgodna prilika k izpeljavi temnih naklepov. Oni druge pitajo s sovražniki, pa so ravno oni sami pravi mračnjaki, ostudni netopirji, kvas vse hudobnosti, ki za nos vodijo brezumno derhal, občinstvu pa mečejo
Eesek v oči, da bi ne čutilo več, kaj je pravo in zdravo. ,až, zagrizen serd in sovraštvo je njih bitje, to pa je tudi bitje satanovo, ki se jih poslužuje, da bi v svoje mreže zapredel svet, ki zapusti Boga in vero. In taki mračnjaki, taki služabniki teme in laži nam bodo prižigali luč in prinesli razsvitljenje? Gorje jim, ki kličejo Boga samega na dvoboj, spodkopavaje Cerkev, ker kopljejo
si sami sebi jamo, v kteri bodo revno poginili. Serd božji jih zadene in kazen ne prizanese , kakor odpadni Julijan nekdaj, bodo tudi oni v obupu kričali: „zmagal si Gralilejec !" (Posl.)	D.
Brez verske (brezkonfesijonaliie) šole. „Volks-freund" na drobno popisuje, kako so neko nemško abeced-nico (Fibel) popravili, da so vse iz nje izpustili, kar bi utegnilo um in serce malih v keršanskem pomenu pomagati olikovati. Kar je bilo poprej v abecednici od dvanajstletnega Jezusa," od tega kako ,,dobri otroci radi v cerkev hodijo," — kako „ljubi Zveličar blagoslovljuje male," — o „angelu varim'' itd. — vse je iztrebil „liberalni" cenzor. Pri raznih imenovanjih je izbersnil vse cerkvene in verske reči n. pr. : cerkev, altar, kerstni kamen, križ, pokopališe, grobi, spominki, vstajenje itd. itd. Namesto tacih tvarin je mož ,,liberalec" postavil „vinkelne," ,,kvadrate", „rechtecke", „dreiecke," „vierecke," „wiirfelne" itd. Omenjeni časnik pravi: „Dekretirali so brezverske deržavne šole; k takim pa gredo tudi brezverski učitelji in brezverske bukve. Pervi se bodo našli, - pomagati zamorejo pedagogije po zgledu dunajske." Nato prestopi na šolske bukve, ki ee z abecednico začenjajo delati po brezverskem kopitu, in tako bode najberže šlo na dalje pri druzih šolskih bukvah.
Tedaj vse dalje: brezverske šole, — brezverski šolarji, — brezverski podložni; — kdo se bo čudil, ako nastopi tudi brezverska podložnost — v serčno radost liberaluhov in frajmavrarjev?
Volitve. Za poslance v deržavni in deželni zbor, za župane .... bi jaz ne volil.. .
I. Koga ne?
(Dalje.)
4.	Ne takih ovc, ktere kamor ena leti, vse druge brez premislika za njo lete in če ena v vodo skoči, vsa čeda za njo poskače. To se pravi, ne takih, kteri nimajo toliko možganov, da bi kako reč na vse strani pre-vdarili in presodili, temuč le za drugimi kimajo.
5.	Ne tistih, kteri se po beznicah, žganjarijah, kavarnah... pri kupicah in pečenkah radi štulijo in šopirijo za ne vem kako Čez vse učene, modre.., vse postave in povelja prednikov radi grajajo, svoje višji zaničujejo in preklinjajo (2. Pet. 2, 10), ljudi podpihujejo zoper deželsko in cerkveno oblast, da ji ni treba pokoršine skazovati.
Zakaj pa ne takih žganjarskih modrunov voliti? Oni nam bodo gotovo bolje postave in gosposke dali.
O ne! Sv. apostelj Peter (II. 2,17.) pravi od takih grajačev in preklinovavcev: „Ti so studenec brez vode", to je, goljutni, — obetajo, česar nimajo; enaki so vodnjaku brez vode, kteri žejnega popotnika k sebi vabi ter mu vode obeta, pa mu je nima dati. — „MegIe od viharjev sem ter t j e gonj ene," to je, spremenljivi, zdaj so z enimi zdaj z drugimi, derže se kakor veter vleče... In sv. apostelj Juda (12—13) jim pravi: „Jesenske drevesa brez sadu, dvakrat usahnjene, izkoreninjene, valovi divjega morja, kteri svojo sramoto iz sebe penijo", to je, kakor morski valovi pene, blato in merhovine iz-metujejo; tako tudi taki gobezdači nar gerši reči — laži, obrekovanje, podpihovanje in preklinovanje iz sebe bruhajo; — »nestanovitne zvezde, to je, zapeljive veše, kdor bi za njimi hodil, bi globoko v močvirje zabredel.
Tako uči sv. pismo od zgrajačev, zmote trosivcev, obdelovavcev, občudovavcev, blagrovavcev in osreče-vavcev ljudi, ki soljudem veliko obetali: pa jih le goljufali. Dobro še pomnimo, da so leta 1848 pri nas ljudje naj raji za poslance, župane, svetovalce in odbornike le tiste volili, kteri so nar bolj zgrajali po kerčmah, du-
hovne in gosposke zaničevali, preklinjevali,... „vse doli, vse doli!" obetali in kmete kot gospode za bogove bla-grovali. Pa ravno ti naj glasnejši zgrajači so kmalo pokazali, da so »studenci brez vode," možje brez glave;
—	megle , ki so potlej vsakemu vetercu prikimovale; jesenske drevesa, veliko perja, nič sadu, — veliko besed, govoric, — nič del; vinske veše, ki se le po vinskem močirji, po kerčmah svetijo; — ,,kterih grozna tema čaka (II. Peter 2, 17.).	(I)alje nasl.)
Modrost, kje je? V samih teh le besedah sv. Duha: „Bonitatem, et disciplinam, et scientiani doce me: q u i a mandatis tuis credidi," — v t<*h besedah, ki jih Cerkev vsak dan skoz neštevilno veliko ust svojih mašnikov ponavlja, je več modrosti in vrednosti kakor pa pri vsih bahačih cele nove t-re. Nova C-ra bobna le samo ,,scientia, scientia," pa še za „scienti<»" na napačni poti, „quae intlat" ; — „bonitas" — te ne pozna, in „drsciplino" sovraži in zaničuje pri duhovstva in neduhovstvu, ker je sama nima: koliko morajo n. pr. dobri posli zavoljo nje preslišati, koliko katoliške žene,
—	kako se dela s samostani! Pomenijo pa te psalmistove besede: ,,Uči me (o sv. Duh) dobroto, in krotitev, in učenost. To troje tedaj je treba, je dolžnost znati, djansko znati, in sicer »dobrota" je perva: „kroti-tev" je druga; „vednost" je še le tretja, ktera j>a brez dobrote in krotit ve gotovo nič cene nima. N;tj to premišljuje dandanašnji svet, kteremu le še „scien-tia" (vednost, učenost) kaj velja, — na „bonitas" pozablja, — »disciplino" pa nesramno zaničuje.
Kakošen konee ima hogoskrunstvo. Na veliki petek letošnjega leta je nezbožni francoski senator St. Beuve povabil nekaj prijatlov na kosilo in dajal jim je na mizo samih mesnih jedi. Brezbožni gosti, bivši že čez mero nasiteni in napojeni, sostavijo iz ostalih kosti goro Kalvarijo, denejo na njo razpelo (krucitiks) in so zasmehovali Boga in Zveličarja. 10. kim. pa je bil brezbožni preklinjevavec St. Beuve že pred sodbo Božjo; skončal je po dolgi bolezni, v kteri je tako neusmiljene bolečine terpel, da je sam prosil zdravnika, naj mu strupa da, kar pa zdravnik ni storil. Beuve je zavergel vsaktero tolažilo sv. keršanske vere, in kakor je brez Boga živel, tako je brez Boga umeri. K pogrebu so ga spremljali Renan, Saud, Girardin, Raspail in drugi neverci: ker mu je bilo duhovstvo cerkveni pogreb odreklo, je bila perva oseba pri pogrebnem sprevodu četertni vradnik posvetni. Princ Napoleon je menda tudi namerjal merliča na pokopališe spremljati; bilo na mu je to od cesarja rezno prepovedano in torej je doma ostal. (Blah.)
Razgled po sveta.
Na Parskem se silno pehajo, da bi se volitve izšle ne po volji ljudstva, ampak po strastih ,ffortšrittlerjeya in ,,zeitgeistlerjev ;" ako pa poslednji zmagajo, jim zdajci nasledva poprusovanje s svojimi davki in sabljanjem, katoličanom na Parskem pa se bode godilo kakor Poličem, potem gorje duhovstvu, potem gorje Cerkvi, gorje ljudstvu, — pristavlja „Mainz. Journal." Meni namreč, da ondi katoličani nimajo opraviti s politiškimi nasprotniki, ampak s prenapetimi smertnimi sovražniki, ki že zdaj do zmolklosti kričijo zatiranje, ječo nad katoličane. — Kakor pred nekaj časom parski Hohenl ihe. tako se je zdaj laški ministerski predsednik Menabrea ustil zoper cerkveni zbor, da si priderži nadaljne na-redbe zastran koncilskih sklepov, ki bi bili nasprotni postavam „deržave" (laške) in pa »zeitgeistu" ... Naj Me-nabrea raji pripravlja naredbe zoper »karbonarjeki njemu in njegovemu gospodu „galantuomu" krepeli pod noge mečejo in serpo gledajo kdaj bodo prestol spod-bili, — pa ne le laškega —
It Rima. Do sedaj je 63 škofov oprostenih, da jim ne bo treba na vesoljni zbor priti. Vse cerkveno vla-davstvo ima 766 stolujočih patrijarhov, nadškofov in škofov; za medneverske kraje, ali brez lastne škotije, ;e 228 patrijarhov, nadškofov in Škotov; skupaj tedaj 994. Med temi je 12 patrijarhov, 75 nadškofov latinskega obreda, 25 nadškofov za medneverske kraje (in partibus), in 25 nadškofov različnih obredov, ti09 škofov latinskega in 45 škofov druzih obredov, poslednjič 193 škofov za medneverske kraje. — V oziru na starost štejeta dva po 95 let (roj. 1775;; dva po 90 let; 20 škofov je v starosti med 80 — 85 leti; 46 škofov v starosti 75-80 let; 79 škofov 70-75; 164 v starosti 60-65 let; 133 škofov šteje po 45—50 let; 43 škofov po 40 - 45 let; 24 škofov 38-40 let; 14 škofov 35-38 let; 7 škofov 30-35 let. (Blahov.) —
Mesečni stroški, ki jih bode sv. Očetu prizadelo stanovanje in zderževanje mnozih škofov pri vesoljnem cerkvenem zboru, se šteje na 500.000 frankov na mesec. Za zmagovanje teh stroškov pošiljajo z mnozih krajin znamenite darove v Rim.
Razne novice. „Presse" hoče blezonaše nadloge s tem zakriti, da spet po „konkordatu" in „ultramon-tanizmu" maha — hinavka. Ko bi se bili o pravem času pečali s tem, kar je res Avstrii v korist, nedolžni kon-kordat in ultramontanizem pa pri miru pustili, bi se gotovo nam zdaj bolje godilo. Ko bi bili vsi deželni zbori tako „ultramontankakor sta po „Pressi'' tirolski in kranjski, ali tudi drugi slovanski, pač bi bila večina narodov bolj zedinjena in zadovoljna kakor pa je tako. „Presse" laže po kopitu novošegastih judov, da so vsi narodi edinih misel zoper konkordat, in da so se doletne razglasili zoper „ultramontanizem." Da je tem ljudem „ultramontanizem" katoliška cerkev, to jc znano. Nekteri nemški deželni zbori so res razsajali zoper konkordat, kloštre itd., n. pr. štajarska večina; slovanski z drugimi tega še omenili niso, vedoč, da cerkev in konkordat sta deržavi ravno tako malo nevarna kakor jagnje levu; je pa nevarnost druga, raz-dvoj, ki se pase v levjem drobu. — Tirolski deželni zbor je bil 29. okt na povelje z Dunaja sklenjen, ter ni prišel v obravnavo Dieti nov predlog, da naj se vstava tako prenaredi, da bodo deželam njih pravice zavarovane. Mislilo se je, da bode ta zbor razrešen, toda poglavar Lasser je neki iz Inomosta ostrašil zadevne kroge, da pri novi volitvi bi se dobilo „še bolj klerikalno deželno zastopništvo." — Na Dalmatinskem se bojujejo vojna in uporniki z veliko razdraženostjo.
V Preserjih so naši domorodni čč. očetje iz Jezusove družbe imeli sveti misijon od 31. vinotoka do 8. listopada. Kakor drugod se je tudi tukaj vdeleževalo silo ljudstva, akoravno je bilo vreme slabo, — in sicer ne le iz domače, ampak tudi iz vsih sosednjih duhovnij. Kako so bili ljudje ginjeni, kako omečeni, zlasti še pri sklepnem govoru in blagoslovljevanii misijonskega križa, to se ne da popisati. Vidili smo frudstvo po misijonu pri njih delu in zdelo se nam je, cfa je vse nekako prenovljeno: znotranji mir se jim na obrazih vidi. Obilen sad je očiten. Naj govore liberaluhi in posvetnjaki, kar jim je drago, ne more se nobenemu kraju veči duh. dobrota nakloniti, kakor je misijon. Te sreče pa ne čuti le ljudstvo samo, ampak posebno tudi vsak zadevni dušni pastir, ki veliko ložej svoje zadnje ure čaka, ker je vsim ovčicam tako lepo priliko napravil, da morejo popraviti, kar so morebiti poprej same kakor koli zagrešile in zamudile. Srečo vošimo torej prečast. gosp. duhovnemu očetu Ign. Podobniku, kakor tudi vsim gospodom, kteri so svoje podložne osrečili s svetim misijonom. Bog daj,
da bi se Še v drugih krajih misijon napravil, kjer ga še ni bilo, zlasti v Ljubljani in pri Ljubljani. Čudno je, da se v tacih krajih naj delj odlaša, kjer ga je naj bolj potreba. Ali se ne utegnejo med tem duše pogubiti, ki bi se s tim posebnim in čeznavadnim pomočkom zamogle pridobiti? —	V.
Iz Tersta, 8. listop. 1869. Ko sem undan malo pojasnil razmere osnovane katoliške družbe teržaške, sem izrekel željo, da Bog obilni blagoslov podeli omenjenemu društvu. Ali drevo, da se dobro vkoreniči, ne smč biti zmiraj v zavetju, vihar mu mora tudi kadkad mladostne veje razpihavati. Tako ni manjkalo in ne manjka drevcu katoliške družbe silnega viharja, ki ga hoče izruvati ali saj veje mu polomiti. Izruval ga ni, ker sam minister Taffe je premil. škofu odgovoril, da katoliška družba ima pravico obstati v Terstu; ali čuditi se je, da omenjeni žlahtni gospod ni tudi ob enem izrekel prepovedi, da prevratno društvo „liberi pensatori" nima tiste pravice ; pa katoliško ministerstvo se morda derži evangelj-skega načela: „Pustite oboje rasti do žetve?" Mnogo bi se dalo napisati o zlati pšenici i strupni ljuljki, ki vter-žaškem mestu poganja.
Družba katoliška je že dala natisniti posebne pravila za zastopnike posameznih društvenih oddelkov (iz 15 udov obstoječih), pa v kratkem misli tudi izdati pravila za vzajemno podporo društevnih udov. Ako so nekteri udje odpadli iz strahu, da kruh zgubijo, pa se drugi vpisujejo, in upati je, kadar bodo vsi vpisani natančneje izvedili, na čem da so, se jih bode še mnogo več vpisalo. Zakaj se ne bi to smelo s prižnice v cerkvi oznaniti? Smo bili dobri duhovniki undan, kadar smo s kanceljna oznanovali okoličanom njih razoroženje ter jim dotično oznanilo po vljudni prošnji magistrata točko za točko prebirali i raztolmačili ter jih mirili in vtešili, — naših cerkvenih zadev pa nebi smeli oznanovati? Pa ko bi to storili brez višjega dovoljenja, bi se koj od nasprotne strani kričalo: „duhovniki ljudstvo šuntajo!" kakor že sopet to gerdobno natolcevanje čujemo, da so duhovni krivi punta in upora na Kotorskem. Ako tudi vse okolnosti unim ljudem na uho trobijo: „Vi ste krivi z napačnim svojim postopanjem!" ti vender se znajo odšciniti z Garibaldi-jem: „duhovniki so vsega hudega krivi."	(Konec nasl.)
Ali vera in narodnost, ali narodnost in vera? „Slov. Nar." si prizadeva vero vštric z narodnostjo klasificirati, in narodnosti „vorzug" ali prednost daje pred vero, ako ga prav umevamo. Milujemo to zmoto. S katoliško vero se ne dd nič posvetnega meriti, nič vštric — kaj še le pred vero staviti! —
Protestanška propaganda, ki jo išejo motivci širiti med Slovence, se kaže tudi v tem, da so jeli oddelke svoje skažene biblije v slovenščini na svitlo dajati. Pričeli so z evangelijem sv. Marka. Torej: Pozor!
Jhthovske spremembe.
V ljubljanskiškofli. Č. g. Jož. Or ešnik, lok. v Mehovem, je umeri 5. t. m. R. J. P. — Mehovo je razpisano 9. t. m. — Č. g. Adolf Pogorelec, novoposv., gre za duh. pom. k sv. Petru v Ljubljani.
MMobroini darovi•
Za mil. škofa Mraka. Neimenovana 3 st. dvai-setice. — Neimenovana za duše v vicah in srečno zaa-njo uro 1 gl. — Gosp. fajm. B. Bartol 5 gl. — Neimenovana 40 kr. — Duhoven z Gorenskeea 2 gl. — Neimenovana roka po preč. P. Salvat. 2 gl. —
Za pogorelce v Kosani. Duhoven z Gorenskega 3 gl. Za afrik. misijon. Liza Pavlin 1 gl. Neimenovana 1 gl.j druga 1 gl.
Odgovorni vrednik: Laka Jeran. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik v Ljubljani.