Prerok.
(L e r m o n t o v.)
Odkar me večni je Gospod
s preroškim navdehnil vseznanjem,
v očeh človeštva vse povsod
le zlobo in zavidnost žanjem.
Povzdignil glasno uk sem svoj
za čisto pravo in ljubezen :
na mene sleharn bližnjik moj
je kamenje krepelil jezen.
Pepela sul na glavo sem,
iz mest vihral jaz, nič izgnani,
izbral za dom puščavo sem,
živim, ko ptič ob božji hrani.
Hraneč Predvečnega zakon
tu zem.ska stvar se mi udaje,
posluša zvezd me milijon
veselo z žarki se igraje.
Le kadar jadrno vihram
med množico po šumneni mesti,
vele otrokom starci tam
s posmehom, polnim samosvesti :
Poglejte, to je vzgled za vas!
Prevzetnik ni se bogal z nami.
Uveril rad bi norec nas,
da Bog mu v prsih govor drami!
Poglej ga, deca, le poglej,
kako je bled, potrt, otožen,
poglej, kako je nag, ubožen,
in vse prezira ga.odslej! —
Anton Medved.