346
Narodnost in katoliška cerkev.
S tem nadpisom so češki ,,Narodni Listv" 18. okt. 1. 1. priobčili važen članek, ki je tako mirno in dostojno pisan, da se mu vidi, da ga ni rodila domišiija, temuč djanske potrebe, ktere spadajo v kolo občnega presoj e-vanja, toraj tudi „Novice" posnetek iz njih svojim brav-cein tu-le podajo.
„Narod. Listy" sprva obžalujejo, da sta se cerkvena glavarja na Ceskem in Marskem pri slovesnostih v Ve-lehradu in Karolininem dolu ne le očividno ogibala vsake narodne strani, temuč še prepovedala vsako narodno slovesnost. Dalje pišejo tako-le: „Jako nas žali, ko vidimo , kako drugi narodi, pri nas zlasti Nemci, svoje narodne prvake povzdigujejo, zgodovinske spomine in nade brez vsake overe svetu postavljajo na ogled, tako, da mnogokrat segajo še celo čez avstrijske meje, med tem ko se do zobca opazuje vsaka stopinjica našega narodnega življenja, pretehtuje vsaka naša beseda, in še celo narodne naše pesmi se sodijo tako , da bi bile Avstrii sovražne in njeni vladi! Se bolj grenko pa nam je to , ako celo glavarji cerkveni o narodnih zadevah postopajo tako, klanjaje se nasprotnim nameram in zato hvale pričakovaje od one stranke, ktera ravno zdaj zvonec nosi v politiki. Da je bila cerkev zoper zedinjenje narodne slovesnosti s cerkveno v Karolininem dolu, se je s tem sicer zelo prikupila dunajskemu časništvu, narodnim zadevam sovražnemu, ni pa ravnala tako , kakor je po naših mislih pristojno njenemu poklicu, ker je žalila še celo nje, kterim se še ni zbudila narodna zavest. Na sto tisoč je vrelo našega naroda v Velehrad, tudi duhovnov je bilo tjekaj prišlo na stotine; toda vse to navdušenje je trla neka mrzlota, izvirajoča od tod, da sta cerkvena glavarja, ki res da nista ovirala slovesnosti, vedla se pa vendar prav po hanaškem pregovoru: „1 nu kdež to musi bet, tak to musi bet", to je, „kar že mora biti, naj pa bo."
Po naših mislih bi morala cerkev , ki jo narod v resnici visoko spoštuje, pobožni narodov čut utrjati in zviševati z narodnim čutom njegovim; toraj nas silno boli, ako se cerkev druži stranki, ki natolcuje narodne naše slovesnosti. Ravnanje, narodni zavesti nasprotno, bo težko težko kdaj rodilo dobrega sadii, in o tem ravnanji se bo pripovedovalo vsigdar, kadar se bo govorilo o slovesnosti najsvetejših cerkvenih in narodnih naših spominov. Praški in olomuški vladika sta bila zoper narodno slovesnost menda zato, da bi se bila ognila vsacega politiškega ozira; al ravno s tem sta preočitno stregla tisti stranki, ktera si tako močno prizadeva, da bi cerkev nič ne vedila od narodnosti. Pomota je, ako kdo misli, da so cerkvene zadeve same za-se, da niso v nobeni zvezi z narodovimi zadevami. Zgodovina kaže, da cerkev in njeni blagri so vselej bili in vselej bodo v največi nevarnosti ondi, kjer njeni zastopniki niso umeli ediniti jih z narodovimi.
Veliko tacih ljudi je, ki ne morejo umeti, da narodne stranke, zlasti v Avstrii pri nas, visoko spoštujejo duhovščino, in kterim se nemogoče zdi, da se svobodne prizadeve ujemajo s cerkvenimi, — da! nahajajo se celo ljudje,   ki te stranke pitajo s priljub-
347
ijeno jim besedo: „ultramontancev", to je, farških za-gorjancev, — al ravno s tem ti ljudje le kažejo, da ne poznajo narodnega življenja posamnih narodov. Kratek pogled v zgodovino slehernega poduči, da je duhovščina Slovanom bila vse drugačne važnosti, kakor drugim narodom. Kdor Slovana meri o tem z nemškim merilom, kaže očitno, da ne pozna ne naroda, ne čutja njegovega; „ptujec je v Izraelu." Slovani so bili cerkvi vselej zvesti otroci, da se le cerkev ni kazala sovražna pravičnim narodnim prizadevam, ali da le narod ni bil premoten in zapeljan po p tuje m upljivu; duhovščina jim je bila zmiraj kot tehten naroden živeli visoko v čislu, in je spoštovanje, ljubezen in svojo veljavo zgubila le ondi, kjer je bila nezvesta svojemu prirojenemu poklicu. Beri zgodovino Slovanov, pa se boš tega prepričal. Novejši časi v tem niso nič kaj veliko spremenili, in ako hočemo soditi po sedanjosti, moramo naravnost reči, da je veljavo naše duhovščine in splošne cerkvene razmere tako visoko povzdignilo ravno to , da se je duhovščina ustopila na stran narodovo. Je li ta resnica škofijstvu še neznana ?
Nikdar nikoli nam pa ni še bilo na misli, da bi duhovščina morala biti ,,politična agitatorca", ~- toda med obnašo, pravičnemu narodnemu prizadevanju sovražno , in pa med ,,fanatičnim agitiranjem" je neka sreda, kjer bi mi radi, da bi stala duhovščina, in ta sreda („zlata skleda") je, skrbeti, da se narodni blagor nravno veže z blagrom cerkve, to je, da duhovščina po nravnem narodnem prizadevanji pospešuje cerkveni svoj blagor. Tega pa ne more nikdar nikoli storiti, kdor se že od daleč ogiblje narodnosti, ker ravno s tem stalo spodbija cerkveni koristi. Kakor države ne ravnajo pametno, če se ustavljajo upravičenemu narodnemu razvitku svojih narodov, ravno tako se cerkev ne sme odtegovati prizadevam, s kterimi so v najtesnejši zvezi svetinje njene."