>jaz-občan centra
Piše: Bogo Pogačnik
Tu sem - vaš sem
»Zakaj pa nisi Jožeta že pred letom prijavi-la za vrtec?« je besno vprašal oče, ko so moji starši izvedeli, da ne bom sprejet v jasli, ki so vsaj za dve lefci naprej rezervirane za še nero-jene dojenčke.
Oh, ta vrsta! še tako mlad, pa se moraš že postaviti v vrsto, če želiš karkoli dobitL — me je prešinilo.
»Planiranje in načrtovanje, to je potrebno danes, ne pa to, kar delaš ti, vse brez glave in stihijsko. Poglej druge, že par let so poročeni, pa še nimajo otrok, ker pač planirajo«, se je iz-rečemega očitka branila mainica.
»Veš kaj,« je vzrojil očka, »pri nas v službi imamo dekleta, ki še niti fanta nimajo, s kate-rim bi hodile, pa so že vseeno vložile prošnje za sprejem svojih bodočih otrok v vrtec. Vidiš, to se pravi biti praktičen in misliti vnaprej, to je planiranje v danih pogojih ... !«
Začeli so se dolgi pogovori z bližnjimi in daljnimi sorodniki, prijatelji tn znanci o tem, kaj bi se dalo narediti. Sogovorniki so imeli obi-čajno malo pametoih in veliko neumnih pred-logov, vsi pa so ugotavljali, da danes pri nas brez zvez ničesar več ne dosežeš.
Kljub temu sem bil sprejet v jasli čisto po redni poti, brez vsakih zvez, res pa je, da vsa stvar le ni bila tako preprosta in da sedaj ho-dim v vrtec na drugi konec Ljubljane.
Najprej sta oba, očka in mamica, začela pi-sati prošnje na vse vzgojno varstvene ustanove, in to ne eno samo, temveč po več naenkrat, v katerih sta natančno pojasnila celoten položaj. »Saj vsi tako delajo«, se je branil oče, potem, ko ga je njegov prijatelj opozoril, da imajo vrt-ci zato toliko prošenj, ker vsakdo napiše dve ali tri. Potem, ko so prošnjo za moj sprejem v vr-tec staršem ugodno rešili, so poslali tudi vrsto obrazcev, ki jih je bilo treba izpolniti.
Očitno imajo vsi obrazci na svetu skupno lastnost, da med danimi kategorijami prav go-tovo ni tiste, ki bi odgovarjala dejanskemu sta-nju osebe, ki tak obrazec izpolnjuje.
Poleg obrazcev je prišlo tudi vabilo, da je treba opraviti zdravniški pregled še pred spre-jemom v vrtec.
Zdravniški pregled je resnično posebna ka-tegorija, ki, naj si bo še tako dobro organiziran, nikakor ne more teči brez večumega čakanja, prerivanja in zastojev. Če prideš v ambulanto ob času, ki je naznačen na vabilu, si lahko pre-pričan, da ne boš prišel na vrsto, saj je čakal-nica že polna ljudi, ki so dobili ista vabila. če prideš v čakalnico uro ali dve pred časom, ko naj bi se pregled začel, prav tako ne opraviš ni česar, saj takrat še nikogar ne sprejemajo, pa tudi v vrsto se ne moreš postaviti, ker je, boj-da, še ni. Moje čakanje na prvi zdravniški pre-gled me je izučilo, da pri celi stvari še največ zaleže sreča, da se pojaviš v trenutku, ko so vsi ostali že obupali, oz. v tisteni trenutku, ko se še nihče ne upa prijaviti.
Po treh dneh čakanja so mi izmerili obseg glave in težo ter ugotovili, da sem zdrav.
Sedaj veselo vsak dan hodim v vrtec, ki je sicer na drugi strani Ljubljane, kar pa ima tudi svojo dobro lastnost, saj se vsak dan vozim z avtomobilom.
Iz krajevne skupnosti, kjer sem v jaslih, se vozijo dojenčki in otroci v vrtec krajevne skup-nosti, kjer stanujem, mi pa hodimo v njihov vrtec. Pravzaprav je stvar prav zabavna, poseb-no, če gledaš obraze staršev, ki živčno trzajo medtem ko pogledujejo na uro in preklinjajo gost jutranji ali popoldanski promet
Tako sem si že v rosni mladosti začel razšir-jati besedni zaklad s sočnimi izrazi, ki jih slo-venski avtomobilisti tako radi uporabljajo za svoje stanovske kolege, sošoferje. Besedni za-klad sem si dopolnil v pogovoru s svojimi vrst-niki, ki so vedeli za tiste izraze, ki jih najra.ie uporabljajo njihovi starši. Na ta način smo pre-mostili odtujenost modemega človeka, ki iz šti-rih zidov svojega stanovanja zleze v železno kletko svojega avtomobila, na tej poti pa še ko-majda kislo pokima svojemu sosedu, ki prav tako opravlja selitev svojega telesa iz ene kletke v drugo.