Spomini iz otročjih let. (Piše L. Černej.) 25. Moj dom in rojstni kraj. fubi moji mali bralci! Popisal sem vam nekoliko svojih spominov. Imel bi vam še pač marsikaj povedati, toda vsega mora biti jedenkrat konec, tudi mojih popisov. S to zadnjo številko letošnjega ,,Vrtca" torej končam tudi jaz. Za slovd pa vas naj popeljem v svoj rojstni kraj, na svoj dom. Pri kapelici ob veliki cesti mej Slovensko Bistrico in Mariborom se obrnimo po stranski stezi proti Pohorskemu gorovju, kjer leži v dolinici skrita moja rojstna vas Fram. — Zdi se mi, da me pozdravlja vsigdar ta -*« 199 i*- kapelica s prvim pozdravom na domačih tleh. Mnogokrat se je že od mojih otročjih let prenovila in preslikala, a njena zunanja podoba je še ista, kakor je začrtana od nekdaj v mojem spominu. Oj, kako se mi je pozneje krčilo vsigdar moje srce, ko sem se oziral, gredoč od doma, po tem zadnjem do-mačem mejniku! In kako mi je vzkipevalo radosti, ko sem jo ob vrnitvi po dolgem času zopet zagledal! Pojdimo naprej! Tam-le na desnem, unkraj potoka vidite lep travnik, To je naš tako-zvani ,,vrt". Tukaj sem pasel našo kravico. Pač je bilo včasi dolgočasno, da sem se jokal in vendar: bilo je tako lepo! Pa spremenil se je naš vrt zel6. Zginili sta z njega obe njivici, ki sta bili še takrat naši jedini in ki sta meni povzročili mnogo preglavice; naša belka je hotela namreč vedno tičati na njiju in mi je všla sedaj v zelje, sedaj zopet v koruzo. Ko so na-kupili pozneje stariši nekoliko drugih njiv, so pustili ves ,,vrt" za travnike. No, sedaj bi se že paslo! Ti-le mogočni jagnedi ob potoku so biliza mojega pastirčevanja še mali — kakor jaz. — Naprej! To prekrasno polje na levo je bila last mojega nepozabnega dedka in babice. In ta veliki sadunosnik tudi! Oj, kolikokrat sem si nabral tukaj okusnega sadja! Še stojč večinoma ista drevesa, a nekako hirajo in se suše. Prišli smo do hiše. Poglejmo skozi to-le nizko okno. Še vedno so iste čudne, debele šipe, skozi katere se ne more prav videti. Dedek so bili nalašč take naročili, a meni so bile vedno napoti, ko bi bil — poleg dedka pri peči sede — rad videl, kdo je šel ali se peljal mirao. — Ne vidi se dobro skozi šipe, pa zdi se mi, da sem videl belo glavo dedkovo. Stopimo skozi duri v plotu na dvorišče. Tamkaj-le na širokih stopnicah pred hišnimi vrati so tako radi sedeli babica. Vsigdar so me z veseljem sprejeli in imeli ali našli so vedno kaj za-me. Kje pa so sedaj? Oj, ni jih več! Saj tudi v sobi dedka ni! Mrtva sta oba. Ta njihov nekdanji dom pa je last — tujčeva. Bežimo! Še solz si nimam časa obrisati —-------In zopet naprej! Kako veselo zvene iz kovačnice ob stezi kladiva. To kovaško godbo sem včasi rad poslušal in kar zlezel bi bil v kovačnico, ko bi se ne bil bal letečih isker in pa čmernega soseda, starega kovača. Sedaj vihti mlad mož kladivo, a iskre lete naokrog, kakor nekdaj — — —. Zavijmo jo ob kovačnici na desno črez most. Sedaj smo doma! Čudite se Miklavžu, na-slikanem v izdolbenem voglu. Prav! Le opazujte, kamorkoli greste, gleda na vas. Tako je že uekdaj pazil na mene. — Naše dvorišče je postalo tekom časa mnogo ožje: koliko se je prizidalo! Mlin pa ropoče, kakor je ropotal takrat, ko sem bil majhen. Tukaj-le na tem pragu sem si bil zlomil nogo. Pazite! Pst! Tam v kuhinji stojd moja dobra, skrbna mati. Nekako zamišljeno gledajo v peč. Morebiti mislijo na mene. Njihovo oko je še milo, kakor je bilo nekdaj, saj odseva iz njega še vedno isto, zlato srce. A telo ni več tako čvrsto. Nekdaj gladko lice je precej izorano in lepi, materini kostanjevi lasje se tako osiveli! Trud in skrb sta pač povzročila več nego starost----------- Kje pa so moj ljubi oče? V stranski izbici Iež6, bolani na smrt. Pred dobrim mesecem so bili še pokonci. Zadela jih je kap. — Otroci, pustite me nekoliko samega! -»* 200 &«- No, sedaj pa si še nekoliko oglejmo okolico. A prej naj še pozdravim krepkega mlinarja — svojega nekdaj tako malega bratca. Kako je čvrst! Pa nekako čudno me vzdrami pogled nanj, govoreč mi tako jasno: ,,Da, da, tudi ti nisi več otrok!" In kakor v potrdilo se mi nasmehlja mladenka, prišedša črez dvorišče: moja sestrica, katere v mojih otroških letih še bilo ni. Za gornjo hišo teče mali, stranski potok, ki se napolni le o povodnji. Tukaj sva si delala z bratcem umetne struge, stavila mline in stope. Jeden načrt se mi ni hotel nikdar posrečiti: da bi prisilil vodo teči — navzgor. Glejte tam-le unkraj potočka pred lepo hišo pod vinogradom mladega gospoda. To je doktor R .. . Igral se je nekdaj kaj rad z nama, dasi to ni bilo prav njegovi materi, mestni gospej. Naučil se je tukaj slovensko. Se sedaj je moj prijatelj. Kakor jaz, pride tudi on le včasi semkaj. Nad jezom vidite lepo novo hišico. Tam je stala nekdaj borna koča. V tisti koči je prebivala dobra, stara soseda, ki me je imela neizmerno rada. Večkrat me je ukradla na dvorišču in vzela s seboj na svoj dom, kjer sem dobil navadno smetane. Da sem jo začel sčasoma sam obiskavati, ume se ob sebi. Domače pa sem spravil s tem včasi v velik strah, ker so se bali, da sem padel v vodo. Pojdimo še tja v kapelo pod goro. To goro je pokrival nekdaj pre-krasen bukov gozd. Še sedaj vem, s kakim veseljem sem opazoval bukovje spomladi, ko se je začelo kinčati s prvim, svitlo-zelenim listjem. Pa takisto v jeseni, ko je zopet listje rjavelo in plesalo po zraku. — Ko.so podirali veličastne bukve, me je bolelo srce. Zdelo se mi je, da čutim vsak udarec. Kmalu je bila vsa gora goia. Nasadili pa so malih smrek in borov in sedaj poglejte ta gozd! Lep res ni tako, kakor je bil bukov, a koristen ni nič manj. Sedaj smo v kapeli. Cudna kapela to, kaj ne? Odprta je od treh strani. Spredaj sta dva zidana stebra z nekdanjimi slikami. Tudi na zadnji steni jc še ista podoba sv. Janeza Krslnika. Ej, te podobe, kako so me vedno in vedno zanimale! V sredini izvira studenec. Otroci, pokusite te vode, take nikjer ni. Jaz vsaj se je ne morem nikdar dovolj napiti, tako dobra je. Semkaj sem že kot otrok hodil po vodo. In prišli so navadno tudi drugi otroci iz vasi. To vam je bilo življenje pri našetn shodu! Da so me morali večkrat žejni domači klicati in da se je ubil včasi kak vrč, mi pač ni treba praviti. Otroci, voditi bi vas moral še naprej po vasi, ter vam razkazovati, kako je bilo nekdaj. Pokazal bi vam posebno rad šolo in cerkev, pa ,,stari grad", kateri je vedno nekako čarobno vplival na mene. A vleče me preveč tja črez brv — domov. Oprostite! Saj sem vam v kratkem kolikor toliko pokazal kraj, kjer sem preživel najlepši čas svojega življenja, kraj, na katerega me vežejo z nerazrušljivo silo — spomini iz otročjih let.