Katolišk cerkven list.
Danica izhaja vsak petek na celi poli, in velja po posti za celo leto 4 gld. 20 kr., za polleta 2 gld. 20kr., za Četert leta 1 gld. 15 kr. V tiskarnici sprejemana na leto 3 gold. 60 kr., za pol leta 1 gold. 80 kr., za četert leta 90 kr., ako zadene na ta dan praznik , i zide
Danica dan poprej.
Tečaj XXII.	V7 Ljubljani 18. rožnika 1869.	List 25.
Sporočilo bratovščine presv. Rešnjega Telesa v Ljubljani leta 1868 9.
Ktero verno seree je v stanu, premišljevati brezkončno ljubezen in neizrekljivo vdanost, s ktero se Božji Zveličar človeštvu samega daruje v presv. Zakramentu, da bi se ne vnelo za nar gorkejšo hvaležnost? Kdo bi te hvaležnosti ne kazal tudi v djanski ljubezni ? kdo se ne vnemal in si ne prizadeval, brez prenehanja k Gospodu hoditi v šolo ljubezni? Kdo ne bi z vredno lepoto radodarno kinčal svetišč, kjer je Gospod pri nas v takem brezkončnem ponižanji? In ktero delo bi moglo biti slavniše, ktero koristniše od onega, ki privabi veliko sere, da častijo ta presv. Zakrament v duhu in resnici, in ki po vsej moči za to skerbi, da se več in več daril poklada na sv. oltar?
Naša bratovšina za vedno čeŠenje presv. Rešnjega Telesa in za lepšanje revnih cerkvd si je to nalogo izvolila. Ona vodi svoje ude ob uri molitve in počeše-vanja visoko nad svetnim hrupom kakor po sveti poti, ob kteri klijejo nevenljive cvetke pobožnosti do presv. Zakramenta, in puhtijo svojo vonjavo kot dišeče kadilo proti tabernakeljnu včlovečenega Boga, k prestolu Sinu človekovega v nebesa, od kodar spet kakor obilna bla-živna rosa pada v vsako serce, ki se v pobožni gorečnosti vnema za to velikodušno ljubezen Gospodovo v presv. Zakramentu. S sv. opravilom Marijnim pa prav primerno združuje naša bratovšina pobožno delavnost skerbne Marte, in ravno to ji mora vsa serca pridobiti.
Z veliko radostjo moremo tedaj tudi letos naznaniti, da se je število udov, ki so pristopili k naši bratovščini v ljubljanski škofiji, narastlo v preteklem letu od 13.683 na 15.476.
Ravno tako so se tudi primeroma pomnožili navadni prihodki (vstopnina, letni doLeski udov in pa nabiranje pri mesečni službi Božji) na 2929 gld. 31 kr. Razun tega je došlo še 361 gl. v posebnih darovih, ki so ne-kakošno povračilo za stroške pri posameznih cerkvah. Družba je namreč dobila v ta namen iz Javorij 5 gl., z Jezice 30 gl., iz Leš 40 gl., iz Zlatega polja 20 gl., iz Bleda 20 gl., iz Dražgoš 60 gl., iz Ilarij 30 gl., iz št. Jurja pri Svibnem 40 gld., iz Hrenovic 50 gld., iz Lesc 10 gl., iz Mokronoga 48 gl., od gospe Kavčičeve 5 gold. Vsi dohodki družbeni tega leta znašajo tedaj 3190 gl. 31 kr. avst. v.
Kako dobro in koristno da so seoberniliti dohodki: kako bogato da so se obdarile revne cerkve, čeravno se je pred vsem na to gledalo, da je blago in delo popolnoma primerno visokemu namenu in cerkvenim zahtevam ; — koliko časa in truda da je v ta namen nesebično darovala izbrana družbica marljivih in blagoduš-nih ženskih udov naše bratovšine; — tega se je vsak
lahko prepričal, kdor se je potrudil pogledat očitno razstavo vseh teh cerkvenih izdelkov od 8. do 18. majnika t. 1. v posebej zato odmenjenih sobanah preeestitih go-spej Uršulinaric. Vidile so se te-le reči: 5 belih pluvi-jalov, 20 masnih plaščev (7 belih, 6 rudečih, 4 vijolični, 3 zeleni, med temi 8 s svilnato vezenimi križi), 23 štol za posebne potrebe, 14 velumov, s svilo in zlatom opisanih, 1 banderce za pred sv. Rešnje Telo, 16 vezenih burz za obhajila, 1 z zlatom in svilo vezen plaŠček za okoli obhajilnega keliha, 50 vezenih altarnih blazinic. Perila je bilo: 1 altarni pert in 30 mašnih srajc z lepimi, terdnimi čipkami (med temi 7 umetno z rokami narejenih) 90 poramnic, 30 prepasov, 86 pal, 100 kor-poralov, 400 purifikatorjev, 200 ročnih pertičev iz pravega platna.
Ko so bile te reči postavno blagoslovljene, so se med te-le cerkve ljubljanske škofije tako-le razdelile. Dobila je:
T ljubljanski dekaniji:
1.	Cerkev sv. Jurja na gradu: 2 altarni blazinici;
2.	v Šentvidu pri Ljubljani: 1 banderce za pred sv. Rešnje Telo, 3 korporale, 2 pali, 12 purifikatorjev, 6 ročnih pertičev;
3.	v Sostrem: 2 altarni blazinici;
4.	v Sori: 2 altarni blazinici.
5.	v Šmartnem pod Šmarno goro: 2 altarni bi.;
6.	na Ježici: 2 altarni blazinici;
7.	v Rudniku: 1 burzo in stolo za obhajila, 3 korporale, 2 pali, 6 ročnih pertičev, 12 purifikatorjev;
8.	n a G o 1 e m: 1 mašni plašč, 1 stolo za obhajila ;
9.	pri sv. Katarini: 1 mašni plašč.
T loški dekaniji:
10.	V škof j i Loki: 1 mašno srajco, 3 poramnice, 1 prepas, 6 korporalov, 4 pale, 24 purifikatorjev, 12 ročnih pertičev, 1 štolo za pridige ;
11.	v Poljanah: 1 velum, 3 korporale, 2 pali, ^purifikatorjev, 6 ročnih pertičev;
12.	na Trati: 2 altarni blazinici;
13.	v stari Oselici: 1 velum, 1 mašno srajco, 3 po ramnice, 1 prepas;
14.	vSorici:2 altarni blazinici;
15.	v Javorjih: 1 burzo za obhajila, 1 mašno srajco, 3 poramnice, 1 prepas, 3 korporale, 2 pali, 12 purifikatorjev, 6 ročnih pertičev;
16.	pri s v. Lenartu: 2 altarni blazinici;
17.	v Dražgošah: 1 mašni plačč.
V kranjski dekai i:
18.	Na P rimsko ve m: 1 štolo za obhajila, 1 mašno srajco, 1 prepas, 2 poramnice;
19.	v Teržiču: 1 mašni plašč:
20. 21.
22.
23.
24.
25.
26.
27. 2*.
29.
30.
31.
32.
33.
:;4.
35.
36.
37.
38.
39.
40.
41.
42.
43.
44.
45.
46.
47.
4*. 49.
5<>.
51.
52.

v Lomu: 1 pluvijal;
vPredvoru. 1 masno srajco, 1 prepas, 3 po-ramnice, 3 korporale, 2 pali, 12 purifikatorjev, 6
ročnih pertičev;
v Terbojah: 3 korporale, 2 pali, 12 purifikator-jev, 6 ročnih pertičev, 1 masno srajco, 1 prepas, 3 poramnice;
V r a doli* ki dekanat:
V	Gorjah: 1 burzo in štolo za obhajila, 3 korporale, 2 pali, 12 purifikatorjev, 6 ročnih pertičev;
v Gradu: 1 plašček za okoli obhajilnega kelha,
2	altarni blazinici;
v bohinski Bistrici: 1 masni plašč; v Brcznici: 1 velum, 4 korporale, 3 pale, 16 purifikatorjev, 8 ročnih pertičev; v Dovji: 1 velum, 1 mašno srajco, 1 prepas, 3 poramnice;
v Jesenicah: 1 mašno srajco, 1 prepas, 3 poramnice ; 3 korporale, 2 pali, 12 purifikatorjev, 6 ročnih pertičev; v Ljubnem: 1 pluvijal; v Lescah: 1 masni plašč.
I' kamniški dekuniji:
v Kamniku: 1 velum, 3 korporale, 2 pali, ^purifikatorjev, 6 ročnih pertičev, 1 štolo za pridige; Frančiškanska ccrkev v Kamniku: 2 mas. srajci, 6 poramnic, 2 prepasa; v Mengšu: 1 velum, 3 korporale, 2 pali, 12 purifikatorjev, 6 ročnih pertičev; pri sv. Petru v Komendi: 1 masni plašč; na Berdu: 2 altarni blazinici; v M o t n i k u: 1 mašni plašč; v zgornjem Tuhinju: 1 velum, 3 korporale, 2 pali, 12 purifikatorjev, 6 ročnih pertičev; v Tujnicah: 1 velum, 1 mašno srajco, 1 prepas,
3	poramnice;
v Ko vi: 1 velum, 1 štolo za pridige, 3 korporale, 2 pali, 12 purifikatorjev, 6 ročnih pertičev. I moravški de kani j i:
V	Moravčah: 1 velum, 3 korporale, 2 pali, 12 purifikatorjev, 6 ročnih pertičev, 1 štolo za pridige; v Vcrhpolji: 1 burzo in štolo za obhajila, 1 mašno srajco, 1 prepas, 3 poramnice;
v Vačah: 2 altarni blazinici; v Kolovratu: 1 mašno srajco, 1 prepas, 3 poramnice, 3 korporale, 2 pali, 12 purifikatorjev, 6 ročnih pertičev;
v Hotiču: 1 burzo in štolo za obhajila, 1 mašno srajco, 1 prepas, 3 poramnice; v št. O ž bal tu: 1 mašni plašč.
1* šmarski dekaniji:
V	Šentvidu pri Zatičini: 1 mašni plašč;
v Zatičini: 1 burzo in štolo za obhajila, 4 korporale, 3 pale, 16 purifikatorjev, 8 ročnih pertičev ; v Žalini: 2 altarni blazinici.
I" litijski dekaniji:
V	Smartnem pri Litiji: 2 mašni srajci, 2 prepasa, 6 poramnic, 6 korporalov, 4 pale, 24 purifikatorjev, 12 ročnih pertičev, 1 štolo za pridige; na Svibnem: 1 mašni plašč:
v št. Jurji pri Svibnem: 1 mašni plašč: v Dobovcu: 1 burzo in štolo za obhajila, 1 mašn o srajco, 1 prepas, 3 poramnice.
I trebanski dekaniji: Na Trebelncm: 1 mašno srajco, 1 prepas, 3 poramnice, 4 korporale, 2 pali, 16 purifikatorjev, 8 ročnih pertičev:
54.
55.
56.
57.
o8.
59.
60. 61.
62.
63.
64.
65.
66.
67.
68.
69.
70.
71.
72.
73.
74.
75.
76.
77.
78.
79.
SO. 81.
82.
83.
84.
85.
86.
87.
88.
89.
v Mokronogu: 1 velum, l štolo za pridige, 3 korporale, 2 pali, 12 purifikatorjev 6 roč. pertičev; pri sv. Križu poleg Turna: 2 alt blazinici; v Ambrusu: 2 altarni blazinici; v Selu: 2 altarni blazinici, 1 prepas, 1 korporale,
2	pali, 4 p uri ti kat o rje.
V	keriki dekaniji:
V	Šentjerneju: 1 masno srajco, 1 prepas, 2 po-ramnici, 6 korpor., 4 pale, 24 purif., 12 roč. pert.: v Boštanju: 4 korporale, 3 pale, 16 purifikatorjev, 8 ročnih pertičev, 1 mašno srajco, 1 prepas,
3	poramnice;
v Kostanjevici: 1 burzo in štolo za obhajila,
4	korp., 3 pale, 16 purif., 8 ročnih pertičev ; v Studencu: 1 mašni plašč.
V	novomeški dekaniji:
Frančiškanska cerkev v Novem mestu: 1 masni plašč;
v št. Mihelu pri Novem mestu: 1 alt. pert, 1 mašno srajco, 1 prepas, 3 poram., 1 štolo za prid.; v št. Marjeti pri Klevevžu: 2 altarni blazinici; v Prečini: 1 mašni plašč;
v Šempetru pri Novem mestu: 2 alt. blazin.; v Poljanici: 2 altarni blazinici.
V	metliški dekaniji:
V	Semiču: 2 altarni blazinici; v Suhorju: 2 altarni blazinici;
I' kočevski dekaniji:
V	K o če v j i: 2 burzi in štoli za obhajila, 1 mašno srajco, 1 prepas, 3 poramnice 3 korporale, 2 pali, 12 purifikatorjev, 6 ročnih pertičev;
v Starem logu: 2 altarni blazinici; v Mozlu: 1 velum, 1 mašno srajco, 1 prepas, 3 poramnice;
v Polomu: 1 mašni plašč.
V	ribniški dekaniji:
V	Dobrcpolju: 1 mašni plašč;
v Dolenji vasi: 2 altarni blazinici; v Turjaku: 1 burzo in štolo za obhajila, 1 mašno srajco, 1 prepas, 3 poramnice ; v Loškem potoku: 2 altarni blazinici.
V	verhniški dekaniji:
Na Verhniki: 1 mašni plašč; v Polhovem gradcu: 1 velum, 3 korporale, 2 pali, 12 purifikatorjev, 6 ročnih pertičev; v Horjulu: 1 pluvijal;
v Logatcu: 1 burzo in štolo za obhajila, 1 mašno srajco, 1 prepas, 3 poramnice; v št. Joštu: 1 burzo in štolo za obhajila, 1 mašno srajco, 1 prepas 3 poramnice; v Hotederšici: 1 mašni plašč; v Rakitni: 2 altarni blazinici; v Cernem verhu: 1 mašno srajco, 1 prepas, 3 poram., 3 korp.. 2 pali, 12 purif., 6 roč. pertičev.
F idrijski dekaniji:
V	Žiru: 2 altarni blazinici;
v Spodn j i I dri ji: 1 burzo in štolo za obhajila, 1 mašno srajco, 1 prepas, 3 poramnice; vGodoviču: 1 mašno srajco, 1 prepas, 3 poramnice, 1 burzo in štolo za obhajilo.
I' cirkniški dekaniji:
V	Planini: 1 velum, 4 korporale, 2 pali, 16 purifikatorjev, 8 ročnih pertičev.
1' postojnski dekaniji:
90. V Hrenovicah: 1 pluvijal;
91.	vRazdertem:l burzo za obhajila, 3 korporale,
2 p ali, 12 purifikatorjev, 6 ročnih pertičev, 1 masno
srajco, 1 prepas, 3 poramnice.
V bistriški dekaniji:
92.	Na Premu: 1 pluvijal;
93.	v Harijah: 1 masni plašč.
Hvaljeno, česeno in moljeno bodi na veke presv. Rešnje Telo?
V	Ljubljani praznik presv. Serca Jezusovega.
Mioiika rešfd pregovor t „Po*tettfah svoje vere ne spremenit"
So nektera načela kakor moli in v kratkem Času tek krog sveta končajo. Stavek, ki sem ga na čelo tega odstavka postavil, da namreč poštenjak svoje vere ne spremeni, je eden take verste. (Ta pregovor je blazina, na ktero se krivoverci in razkolniki naslanjajo in na nji dremljejo, da se k luči prave, katoliške vere ne spre-obernejo, če tudi vedo, da so v zmoti.) Protestantje ga ravno tako zagovarjajo, kakor nekteri le še po imenu katoličanje, enako delajo razkolniki. V nekterih drušnjah je zapovedani pripevek (refrain), s kterim se vsi pogovori o veri končavajo, so celo še katoličanje — prav nevredni, da še to ime imajo —, da se skazujejo za ljudi brez predsodkov, ki terdijo to načelo, kadar se na primer o prestopu kakega veljaka iz protestanštva ali raz-kolništva v katoliško cerkev govori. Pri vsem tem pa je to načelo, akoravno je žalibog že močno razširjeno, le velika zmota, česar se v naslednjem prepričati hočemo.
Ako poštenjak svoje vere ne spremeni, mora to res biti po vsih deželah celega sveta. Resnica se namreč ne menja s širjavnimi stopnjami in ne z visokostjo tečajevo. Tedaj mora kitajski poštenjak vedno pri Konfucijevi veri ostati, indijanski poštenjak ne sme nikdar svojega Budo zapustiti, muhamedanski poštenjak naj se vedno Muhamedu uklanja in judovski poštenjak naj ne preneha Jezusa Kristusa preklinjati itd.! Vsi malikovavci in neverniki, akoravno so v nar ostudnejši malikovanje vtopljeni, ne smejo ne za las odstopiti od svojih hudobij in zmotnjav, in kako bi ne bilo to? Ako je resnica, da poštenjak svoje vere ne spremeni, ne more nihče teh sklepov tajiti.
Dalje je po tem modrovanji po Jezusu vstanovljeno apostoljstvo popolnoma odveč.
Pojdite, je rekel svojim aposteljnom, in učite vse narode, učite jih vse spolnovati, karkoli sem vam zapovedal. Pa aposteljni bi bili morali naravnost reči: Gospod, kak namen imaš, da nas razpošiljaš? Ali ne veš, da se ne smemo oberniti do poštenjakov, kajti ti vere ne spreminjajo! Oprosti torej, da Ti ne moremo služiti. — Ako so brez takega ugovora aposteljni po svetu šli, morajo se vsi brez razločka zavreči in pogu-biti, morajo se zavreči vsi nasledniki sv. Petra, ki so skoz vse stoletja razpošiljali blagovestnike, naj neverske narode k prestopu k pravi veri pregovorijo. Morajo se zavreči največi svetniki svete cerkve, ki so s tako gorečnostjo nevtrudeno delali, da so spremembo vere pri zgubljenih dosegli, morajo se pogubiti vsi verski spri-čevavci, ki so ceno svoje kervi za nepremišljeno spremembo vero dali, še celo pogubiti bi morali — strah me je izgovoriti — Jezusa samega, ki je med judovsko ljudstvo na svet prišel, da je na mesto stare Mojzesove postave novo, na mesto predpodob resnico postavil, ali z drugimi besedami, da je vero spremenil. Če je pa predstavek resničen, se tudi sklep ne da tajiti.
V	resnici je pa ta predstavek popolnoma lažnjiv, kajti duh človeški je vstvarjen, da resnico išče, kakor serce, da v Bogu miruje, in kadar resnico najde, je zavezan jo z veseljem objeti in je ne izpustiti. Kadar gre
pa za versko resnico, je reč vsa bolj resna. Zavezan si v vesti, kajti verska resnica ni le samo za to, da človeka oblažuje (požlahtnuje) v sedanjem življenji, marveč je edino sredstvo prihodnjega zveličanja. Ako Bog človeku resnico predstavi, je človek nikakor ne sme od sebe vreči, če jo zaverže, si sam ojstro kazen nakoplje, kajti, ako spoznane resnice ne sprejme, odpove se svojemu namenu; razžali pa tudi Boga, ker, kakor se navadno govori, svoje oči pred lučjo zatiska ter se brani Boga poveličevati, dasiravno se mu v svoji neskončni milosti spoznati daje.
Ako se ta izrek samo na tiste obrača, ki so kaki keršanski občini vdani, se tudi takrat ti ljudje ne morejo ogniti očitanju brezboštva, kajti ali je kdaj mogoče, da je izmed mnogih verskih občin j, ki se hvalijo, da so Jezusa Kristusa, več kakor ena v posestvu resnice? Ako ni resnice v dveh verskih občinah, ki druga drugo izločujete, mogoče, mora se reči, da nimate obe resnice. Ako je le to resnica, kar je Jezus Kristus razodel, in ako je Jezus Kristus le eno razodenje na svet prinesel, bo tedaj le tista verska občina resnico učila, ktera uči njegovo razodenje, in to zopet iz že omenjenega razloga, da mora vsak , kdor resnico spozna, jo tudi sprejeti.
Kdaj pa je resnica, da poštenjak svoje vere spremeniti ne sme? Kadar se o katoličanu govori; kajti za katoličanstvo govori toliko sto in sto važnih in neoverž-ljivih vzrokov in spričeval, da bi se moral poprej pameti odpovedati, kakor pa vero spremeniti. Le samo katoliška cerkev ima lastnika solnca resnice, in prav lahko jo vsakdo spozna kot vir vsih resnic; le katoliška cerkev ima naj popolniši edinost, ktero ji je Jezus Kristus kot zastavo zapustil; le katoliška cerkev ima temelj skalo, na ktero jo je Jezus Kristus sozidal in ji obljubil, da je peklenske vrata ne bodo premagale; 1»-katoliška cerkev ima tisto svetost, ktero ji je nebeški Ženin z neprecenljivo doto zapustil; le sama katoliška cerkev ima neskončne zaklade čudežev in druzih milost, ki jo obdajajo kot dragi biseri. Le zoper katoliško cerkev so se zaklele vse posvetne moči, le ona je vedno zmagovavka izšla iz silovitih bojev, kajti zruši se naj silovitejši velikan, kadar ob Petrovo skalo treši. Vidila je naša sv. katoliška cerkev, kako so se raznotere krive vere začele, vidila je pa tudi, kako so začele propadati in slabeti; katoliška cerkev sama mirno vesla, ne glede na viharje, ktere so ji pripravljali neverniki vsvojisle-posti, ne glede na nezvestobo nekterih lastnih sinov, ki so izdajavei šli v sovražni tabor, in so se z zvijačo in strastjo zoper svojo dobro mater bojevali, mirno vesla in ni še in ne bo njen čoln udaril ob skriven rob v morji, kajti nevidno je v čolnu čolnar Jezus Kristus, ki zapoveduje viharju in morju. Ker ima tedaj le katoliška cerkev te in neštevilno druzih človeških in božjih razlogov za se, ne more tisti, kdor je enkrat v katoliški veri, je spremeniti, razun ako se očitni resnici odpove in očitni laži veruje. Ako pa kaj nasprotnega protestant ali anglikan terdi, je to ena naj večih zmot, ki je bila kdaj na svetu izmišljena. Ti ljudje so od včeraj in imajo začetek od mož, ki pač niso kaj sloveli zarad čednosti. S kervavim mečem v vojskah so si priveržencev pridobivali, komaj pa so nastali, že so se sami med seboj razkrojili v neštevilne stranke. So pa brez svetih sporočil, ki segajo tje do božjega Sina; nimajo čudežev, da bi njihovo vero poterjevali; nimajo božjih milost, da bi jih razsvetiovale; niinalo cerkve, da bi edinost spričevala; nimajo prave verske družbe, ker nimajo nezmotljive oblasti, da bi dvombe rešila in zmote popravila; če tndi danes ved<S, kaj verujejo, niso si svesti in tudi ne morejo biti, kaj bodo jutri
verovali. Ce v takih okolišinah še reči zamorejo in smejo:
*
»poštenjak svoje vere ne spremeni", kdo zamore tako prevzetnost in ošabnost prenašati? Tedaj, kadar jim luč resnice čisto in nedvomljivo sveti, ali je tudi takrat ne smejo sprejeti? Naposled pa še to tirjate, naj vam katoličan to neslanost priterjuje, da ga boste brez predsodkov imenovali.	(Dalje nasl.)
Čeriice iz šivljeftfa zv. Očeta P(/a MM.
(Spisuje A. Zakotkaijev.)
Ko Mastaj proti koncu 1. 1825 spet v Rim nazaj pride, prične zopet svoje javno delovanje s tem, da je izvoljen za kanonika. Pa nič kaj ga ni veselila nova dobra služba in častni naslov. Njegova prirojena živahnost , prijetno smehljanje in prikupljivo šaljenje ga je jelo vidoma zapuščati. In kmali so zapazili njegovi prijatelji, da mu nekaj manjka in tudi uganili, česa: manjkalo mu je malih sirot, ubožcev, nesrečnih in zapuščenih, kterih nikakor ni mogel pogrešati. To njegovo željo so zvedili tudi tedanji papež Leon XII in mu izročili precej čez dva mesca oskerbništvo in vodstvo naj večega dobrotnega vstava, sv. Mihela. V tej hiši je vse združeno, kar koli si more človeška usmiljenost izmisliti, kar koli zahteva dolžnost in zapoved dušnih in telesnih dobrih del. V enem oddelku se preskerbujejo zapuščeni otroci in zanemarjeni postopači, v drugem se odgojevajo iu podučujejo uboge deklice, v tretjem se ozdravljajo osameli starčki in vsakoverstni bolniki, v četertem se učijo ukaželjni mladenči mnogoverstnega rokodelstva, spet v petem se pokorijo politični in drugi htidodelniki itd. Varstvo toliko in tako različnih ljudi je bilo zdaj izročeno mlademu, toda že skušenemu Ma-staju. Kdo drugi bi se bil ustrašil take ogromne naloge, on pa se je je močno razveselil. Prejšnja radost sc mu je spet povernila in sladko smehljanje je spet kinčalo njegovo lice, ko je ves zamaknjen v svoj prihodnji poklic premišljeval, kako bo spet, kakor nekdaj, med sirotami, nesrečnimi, bolnimi in umirajočimi, kot tolažilni angelj povsod razširjal veselje , upanje in mir, kjer je bila pred obupnost in kalna žalost. Ta vstav, nar veči in nar imenitniši v celem Rimu, se je bil pod prejšnjimi nadzorniki močno zadolžil, pa Mastaj je v kratkem vse poravnal in še v veliko drugih rečeh hišo močno prcnaredil in zboljšal. Med drugim je tudi sprožil in vresuičil misel, da se je delavcem tega vstava polovica zaslužka precej v posebno knjižico vpisavala in na obresti nakladala, kar je bilo poznej velika pomoč vsakemu, ki je jel na svojo roko delati. Mastaj je le dvajset mescev v tej službi ostal in s svojo pridnostjo in spretnostjo si še večo ljubezen pridobil pri Leonu XII, ki so ga tudi za trud vredno poplačali in ga že v 36. letu 21. majnika 1837 izvolili za nadšofa v Spoleti.
Ali ni ga bilo hujšega opravila, kakor v tem mestu biti za škofa. Bilo je namreč takrat razdeljeno v dvč stranki, ktere ste druga drugi vedno kljubovale. Jeza in strast ste na obeh straneh že tako visoko vskipele, da sc je bilo bati punta. A Mastaj je bil — če le kdo — mož, ki je znal še tako vroča serca ohladiti in umiriti. Z njim se je spet povernil mir in sprava med zi-dovje, med kterim je pred vedno odmeval kreg in prepir. Ae mila, prikupljiva zunanjost lepega vzvišenega pastirja v naj boljših letih, si je naenkrat pridobila serca vsih, ki so ga vidili. — Kakor modri vojskovodja nar pred skuša pozvediti, kakošne so lastne in sovražne moči, tako je bilo tudi njegovo pervo delo, da se je prepričal, s kom ima opraviti; toda nikakor ne po krivih potih, temuč, kar se je dalo, naravnost in očitno. Sam je obiskaval svoje ovčice in glasil se pri bogatih in revnih, pri lahkoživcih, ki tako rekoč brez dela od kapitala žive, kakor pri terpinih, ki z delom svojih žu-
ljevih rok sebe in svoje hranijo: pri vsih stanovih je razliial svoj blagoslov, povsod razširjal mir in tolažbo. Prea vsim pa je iskal ubogih družin, oslabelih starčkov, zanemarjenih otrok, in kakor nekdaj v Rimu, je tudi tukaj lajšal bolečine in sušil solze, kjer koli jih je našel ter tudi tukaj vstanovil siromašnico, v kteri so se zanemarjeni otroci rokodelstva učili. Pri vsaki reči pa je bil neizrečeno previden. Skoraj eno leto se je samo učil in opazoval, in dokler ni vsih okoliščin na tanko poznal, ni spremenil nobene reči. Zato je bilo pa potlej njegovo delo toliko koristniše, da se je v kratkem vse mesto v vsakem obziru spremenilo in prerodilo. To se je zlasti pokazalo ob času skoraj splošnega punta na Laškem. — Strupeno seme namreč, ktero so bile družbe skrivnih »zidarjev" in »oglarjev" skoraj povsod skrivaj za-sejale, jelo je poganjati in tako obilno roditi svoj kuž-ljivi sad, da ga od tridesetega leta še ni zmanjkalo, temuč se je še do današnjega časa tako ohranilo, da nekteri kar hlepijo po njem, drugim pa se po sili vriva, čeravno zobe in usta tiščijo pred njim. Pa čeravno je takrat razsajalo po vseh provincijah rimske deržave (razun Rima) in skoraj po vseh mestih laške dežele strašansko puntanje in klanje, je vendar ohranil modri pastir Mastaj mir in red v svoji Škofiji, kolikor je bilo moč v tacih časih. Kar nenadoma pa pridere v mesto Spoleto do pet tisoč upornikov, ktere so bili od drugod prepodili avstrijanski vojaki, prispevši laški deželi na pomoč. Strah je bil velik, toda tudi zdaj ni Mastaj poguma zgubil. Hitro gre pred mesto in prosi avstrijskega generala, naj prizanese, ker upa si sam z lepo upornikom orožje iz rok pobrati in tudi njegovi vojski zadostiti. Bil je uslišan. Pa tudi v mestu so poslušali uporniki njegovo opominjevanje, njegove prošnje, njegove obljube (obljubil jim je namreč nekaj tisočev škudov ako prenehajo boj). Do solz ginjeni položijo orožje iz rok (več tisoč pušk in pet topov) in nehajo se ustavljati. Kako so bili meščanje hvaležni za to čudovito zmago, za ohranjenje mesta in življenja! Vse mesto je bilo tisti večer razsvitljeno in krog škofove palače vse polno hvaležnega ukajočega ljudstva. — Se to moramo pristaviti, da niso imeli uporniki toliko zaupanja do svojega poveljnika, kakor do Mastaja, ker so prosili škofa, naj jim on razdeli denar, ki so ga bili zdaj od njega dobili.
Ravno tako je rešil blagi škof Napoleona III iz hude hude zadrege, ko je kot ubežnik preoblečen pri njem iskal pribežališča. Večkrat celo s solznimi očmi je prosil papeža in naposled tudi prosil zanj popotni list, da se je rešil. — Kako mu je hvaležen?
Da bomo še natančniše razvidili, kako splosnja, goreča in djanska je bila njegova ljubezen do vsih svojih ovčic, naj povemo tu še te le dve lepi prigodbici iz onega časa, ko je bil še škof v Spoleti.
Nek viši opravnik rimske policije je z vilikim trudom popisal imena vsih, ki so se v prejšnjih letih pre-kucije (1831 in 1832) kaj pregrešili. Misle, da bo za ta res veliki trud pohvaljen ali poplačan, nese imenik prav
fionosno berž škofu Mastaju pokazat, preden ga pošlje v iim. A Mastaj ni hotel biti sodnik svoji čredi, marveč dober pastir. Zato ves osupnjen prebira in pregleduje imena, ter precej misli, kako bi mogel rešiti svoje otroke. Bilo jc ravno po zimi; Mastaj sloni ob gorki peči in roka se mu trese... Pa kar na enkrat se razvedri in svoj mili jasni pogled oberne na opravnika in smehljaje reče: »Ljubček moj, Vi kaj slabo umete moj in svoj posel. Kadar hoče volk ovco raztergati, ne pride pred ovčarju pravit, da jo bo." Ko bi mignil, verže papir na ogenj in opravnik sramote ne vč, kam bi se djal. Kakor hitro je odšel, berž je dal Mastaj zapisanim, kterih imena si jc bil zapomnil, to vediti: vsi so se srečno odtegnili, nekteri celo na škofov odgovor. Da pa vse
natanko poveme, moramo še pristaviti, daje bil nadškof Mastaj v Rimu zato nekoliko — kregan. In res je bila to napaka, toda taka napaka, kakoršna grešnika stori za svetnika, kakoršnih se celo svetniki niso mogli zderžati.	(Dalje nasl.)
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. Koliko se s tako imenovanimi liberalnimi" hinavci d£ „paktirati", koliko jim vstreči, piše nov dokaz „Kiirntner Blatt." Da memo grede povemo , mi si nismo nikoli žulov delali za njih zvezo, in zdaj smo še bolj prepričani, kaj so ti ljudje in česa išejo ; ako se sami k katoliškim načelom ne spreober-nejo, je vse zastonj, ker vnjihdjanji se razodeva „fraj-mavrarski duh," ne pa liberalstvo. Omenjeni list pravi: „Človek zamore biti dober katoličan in zraven tega prav liberalen mož , to je naš program. Pol leta že izhaja naš list, in ne verjamemo, da bi nam mogel tudi naj hujši nasprotnik očitati, da smo se od tega ravnila odmaknili. Bili smo katoliški in liberalni. — Toda „Kiirntner Blatt-u" se mora po vsaki ceni pos podpisati; vse je dobro, kar k temu pomaga, psovanje in zasramovanje, laž in obrekovanje, zvijača in sila. Posebno pa so tri bobnovke, ki se zoper naš list na boj vlačijo: „Ultramontan," ,,klerikal" in „national." Mi pa kličemo s sv. Očetom Pijem: „Rečem naj se njih imena povernejo, pa je konec prepira."
Potem razlaga „K. BI." besedo „ultramontan" in pojasnuje med drugim, da „ultramontan" pomeni „un-krajgorški, ker je središe sv. cerkve za nas katoliške Avstrijane „unkraj gora" — v Rimu. Prav za prav tedaj — po naredbi Kristusovi mora vsak katoličan ultra-montanski biti, in ako katoliški keršenec ni ultramon-tan, potem je on tudi tako katoličan, kakor je Judež Iškarjot še apostelj bil.
Za sv. leto. Da bi se ustreglo željam pobožnega ljudstva, oodo konec tega mesca, kakor slišimo, pri g. H. Ničmanu na svitlo prišle bukvice, ki bodo kratko razlagale pomen vesoljnega cerkvenega zbora ter obsegale potrebne pobožnosti in molitve za sv. leto. — Več se bo naznanilo, ko bo delo zgotovljeno.
Od katoliške družbe za Kranjsko. K obletnici, ko so bili sv. Oče Pij IX izvoljeni in kronani, odbor pripravlja shod svojim družnikom na 20. tega mesca, to je v nedeljo.
Vodstvo Čitalnično je sopet za ta dan z znano bla-govoljnostjo svojo dvorano katoliški družbi posodilo; torej bode snid v Čitalnici — zvečer ob šestih.
Govori se bodo verstili s petjem. — Sklep bo sreč-kanje ali loterija.
Vsem udom katoliške družbe se to naznanuje in so povabljeni.	Za odbor
Viljem gr. Wurmbrand.
„Zagrebački katol. list" je prinesel prelepo elegijo v latinskih distihih na ranjc. kardinala Havlika od zagrebškega korarja Fr. Milašinovič-a. Tu se vidi prava klasiška olika. Radi bi pa vidili enkrat tudi saj en sam pošten distih od nove bahavske ere, ki je moj strinja v psovanji, koliko pa druzega vč in zn&, nam prav malo skazuje. (V „katol. besednici," se more viditi omenjeni žalospev.)
Skerb za blagor ljudstva. Slavna kmetijska družba je iz deržavne subvencije 50 gl. prisodila preč. gosp. Janez-u Skofic-u, fajm. v Suhor-u, ki so ga že poprej svitli cesar zavoljo zaslug za narod z zlatim križem s krono poslavili. Sedanji čas je potrebno, da včasi pojasnujemo, kako duhovstvo tudi za telesni blagor našega naroda dela, ker je zmiraj več kertov, ki poštenje in zasluge duhovstva v nič devajo. Kolikor vemo, je preč. gosp. Skofic že II let pastir s pičlimi
dohodki na Suhoru. V tem času je iz skalovite pečine pripravil lepe prostore 7.a njive, verte in vinograde. Pri tem trudnem delu je požgal na 4 stote (cente) smodnika; v nogradu je zasadil leto za letom krog 40 tisuč (40.000) tert. Dobil je zadnje leta tudi žlahtnih obren-skih tert (od Rena ali Rajne), nekoliko tacih iz Kloster neuburga , iz kterih jih zdaj po ključih (Schnittreben) namnožuje. Samo to leto je tacih nad 6000 nasadil, nekoliko stotin pa tarmanom razdal, kteri jih bodo posihmal lahko zmiraj več dobivali iz farovškega verta. To pa je rečeno samo o vinogradu in vinstvu, da molčimo o tem, kar ta neutrudljivi gospod dela in koristi s svilo-rejo, sadstvom in poljedelstvom.
Iz slov. Bistrice, 7. rožn. *) Nepotrebno je sicer več kaj pisati o nemškem taboru v slov. Bistrici, ki že ves svet ve, da je fiaško napravil; vendar naj nekoliko opazek še dostavim. Večina jih je govorilo zoper Slovenijo, pa o tem drugi časniki bolj na tanko govore. Nas bolj zanimiva drugo vprašanje, ki verske postave in konkordat zadeva. Kar se je vse o konkordatu govorilo, je smeha in obžalovanja vreč no; smeha zato, ker so nekteri o konkordatu govorili, ki še ne vedo, kaka stvar to je, — in omilovanja, ker niso nič novega nam povedati znali, temuč le one suhoparne kremljarije ponavljali, ktere ste „Presse" in ,,Tagespost" že sto in stokrat preževali, ne da bi kaj hrane v nji najšli. Konkordat je bil snop, po kterem so vsi tolkli, in to navadno h koncu govorov, da so tako saj nekoliko dopadenja in ploskanja si pridobili. Pametni kmeti, ki so od daleč to slišali, so jim herbte pokazali in šli raji domo, kakor da bi take čenčarije poslušali, ker še imajo zdravo pamet in terdno vero. Ce so se kmetom začeli bližati in jih vabiti v jahališče, so se slišali klici: „Oslepariti nas hočete; pa ostanite raji sami slepci." — Eden imenit-niših govornikov je bil Hamer-Purgstall. Oe ta gospod „le v tem srečo Avstrije" vidi (ta izraz je menda v kakem časniku bral), da se konkordat celo odpravi, ga omilujemo, da ima tako kratek pogled; in če ta svoj izrek opravičuje, rekoč: „Jaz sem katoličan iz terdnega prepričanja, pa ne, akoravno, temuč, ker sem katoličan, sem sovražnik konkordata," menda sam ni razumel, kar je izrekel, ker bi drugač moral občutiti zaušnico, ktero si je dal. — Da je stotnik Seidl sovražnik „klerikalcev", in da to „ostane," nam je prej znano bilo, kakor je bil izvoljen za poslanca, zato je celo nepotrebno bilo, da je to tukaj očitno izrekel. Dosti bolje bi mu bilo , ko bi bil mesto tega raji svoj program razložil volilcem, ktere je neki okoli jahališča vidil, da mu ne bi trebalo se opravičevati, da (na to) ni pripravljen. Sploh pa je nekoliko smešno, če poslanec svojega programa na pamet ne zna. — Dr. Schmidt bi bil dosti bolje storil, ko bi bil Bistričanom svojo opičjo teorijo razlagal, bi saj sebi slovez delal; da pa to svečanost naj veči imenuje, ktero je Stirsko kdaj doživelo, si ne moremo drugač razložiti, kakor, daje ali do zdaj spal, ali še le pred kratkim, gotovo po taboru v Žavcu, iz merkovce človek postal. — Gosp. prof. Marek je tudi govoril; vidilo se je, da se je na govor pripravil; njegov močen glas je ljudstvu dopadel. Da je že slovensk jezik popolnoma v šole in uradnije vpeljan, se mu je menda v Celju sanjalo. Še enega govornika ne smem prezreti, bil je nek profesor, ki je prinesel v imenu družbe „Fortschritt" zboru ser-čen pozdrav. Ko bi bil pri tem ostal, bi bil svojo nalogo popolno izveršil, kajti kar je še več govoril, je celo nepotrebno bilo. Konkordat ga serbi, in zato se je po njem nekoliko počohal. Izrekel je tudi sledeče besede: „Le nam verujte, mi vam bodemo vselej res-
Nekoliko zakasnjeno ; torej toliko ložej le aekaj posnamemo, kar
bolj cerkev tiče.	yr.
nico povedali; kar z leče slišite, ni vse res." Tega gospoda bi saj radi vprašali, kako veljavo da ima pri slovenskem ljudstvu, še več, kako veljavo da ima pri svojih lastnih učencih, da s tako širokimi ustmi Slovence vabi, naj bi mu verovali ? Kdor je tega gospoda slišal pred 20, in pred 10 leti pa zdaj, se je prepričal, da se je že tretjokrat v svojem mneoju premenil, in koliko je taki vreden, da mu verujemo, sami lahko presodimo. Kar drugo zadeva, da „ni vse res, kar se z leče govori," si je sicer popravil, da ne misli verskih resnic, pa bolje bi bilo, ko bi si bil te besede za prihodnji zbor prihranil, da mu gradiva ne bi zmanjkalo. Omenim še tudi tolmača nemškega tabora g. dr. Lestmaierja; njemu gre čast, ker saj slovensko dobro govori, če tudi v sercu ni Slovenec, kon-kordat bi pa bil smel celo pri miru pustiti, je mu naj manj na poti. — Toliko govornikom! —
Vtis tega tabora na Slovence naše okolice ni bil tako grozno velik, kakor je to ona stranka mislila, ker zbor le zasmehujejo. Le to smem izreči, če se taki tabori v Bistrici ponavljajo, da bo katoliška in slovenska stranka vedno močneja; to se že zdaj po pervem vidi.
Is Kočevja. J. A. (Konec.) Milost božja je tukaj očividno delala. Posebno možje so se prav pošteno in res moško obnašali. In če bi bilo tudi res, da so v veri bolj slabi, kar se ni Čuditi, ker po nemškem vsakošne brezbožne ljudi slišijo, marsikaj nerodnega vidijo in bero, je kratkovidni dopisun s tem le dokazal, da je misijon moškim še bolj potreben, ker potrebujejo poterjenja v veri. In to se je gotovo te dni z božjo pomočjo tudi zgodilo.
Nereda ni bilo vse dni nobenega, gorečnost pa taka, da so ljudje vse delo popustili in le za dušo skerbeli. Kakor množice pri Jezusu, so tudi tukaj nekteri celi dan brez jedi čakali; ker zadnja dva dni so bili zadnji še le okoli petih zvečer obhajani. Radovedni smo tedaj, kaj bo omenjeni dopisun zdaj pisal, ker je obljubil natanko sporočiti, kako bo misijon (po njegovem) spodletel.
Pa hvala Bogu, ni spodletel ne, temveč bolje se je obnesel, kakor smo pričakovali.
Pokazalo se je pa tudi, kako potreben je bil tukaj misijon (in kako potreben bi bil še kje drugej na Kočevskem, posebno v mestu), pokazalo se je, da Koče-varji niso tako brezverni, kakor je dopisun mislil, ki je berž ko ne, njih vero po svoji meril. — Farmani sami so bili misijona tako veseli, da so nekteri jokaje g. lajmoštru se zahvaljevali za tak nebeški dar, srenj-ski odbor pa se je sam konec duhovnih vaj preč. gg. misijonarjem poklonil.
Posebno veselje pa so gotovo občutili preč. g. fajmošter Juri Steurer, ki so misijon iz svojih stroškov preskerbeli in ki so hotli svojim ovčicara spomin zapustiti, preden se podajo na pot v večnost dajat odgovor pravičnemu Sodniku. Gotovo jim bo to tolažba o smertni uri, in misijonski križ, kterega z okna lahko gledajo, jim bo sladil že tukaj dolge in grenke ure, ktere jim bolezen ali druge skerbi prizadevajo. Te dobrote jim tukaj ne more poverniti nikdo, toraj naj jim jo poverne Bog tamkaj! Bog poplačaj pa tudi preč. g. misijonarjem njih trud, kterega terpe za zveličanje duš, in so še posebno tukaj terpeli. Dobri farmani jih nikoli ne bodo pozabili in radi bodo pod misijonskim križem zanje molili. — Preserčna hvala še tudi vis. čast. g. tajmoštru J. Zupanu, ki so misijonski križ iz svojih stroškov dali pozlatiti in so tako svojo ljubezen do Mitter-dorierjev pokazali, pri kterih so bili pervič duhovni pomočnik! —
Od Stare cerkve so se podali misijonarji na drugi konec kočevske meje, v Planino. Mi jim kličemo: Srečno pot in dobro opravite! Upamo pa, da bo čas prišel, ko
Vas bomo v sredi kočevske dežele mogli pozdraviti.*) Srečno!
Pelinovec.
Natančno preiskovanje mertvaških bukev na
Francoskem je skazalo, da duhovni naj višji starost dosežejo, namreč po 66 let poččz; za njim so pervi učitelji, vertnarji, mesarji in usnarji, ki počez žive po 57 let; litograti in kuprorezi naj manj žive, ker počez le po 41 lčt dosežejo. V novi eri bi bilo treba tudi preiskovati , koliko časa životarijo tisti, od nevošljivosti hromotni, ki najdeljživcem in pa kat. cerkvi življenje zavidajo, n. pr.: liberaluhi!? —
Domače zdravilo. V Egerlandu se neka sraka tudi v postu ni mogla zderžati ter gre na ples. Mati pa, ko hči domu pride, ji napove, da bode zato 14 dni pod streho (na ispi) na merzlem stanovala (blezo, da si ple-savsko kri nekoliko ohladi), in da bo le po pol toliko živeža dobila, kolikor druge krati.
Otrok nikoli ne spustite spred oči! V Town ship-u (r. Tavnšip) v Ameriki gre kmet Stanton (Stent n) zjutraj na polje orat. Brez njegove vednosti za njim gresta njegova mala otroka, brat in sestra, podasta pa se igrat v visoko suho travo. Oče, ki tega nič ni vedil, zažge travo. — Otroka sta kmali kakor v ognjenem morji zagernjena, pokanje od ognja je naj berž tudi njuno vpitje preglušilo. Stanton gre domu južinat (opoldan) in še dozdeva se mu ne, kaj strašnega se je otrokoma dogodilo. Kadar zve, da ju doma ni, začno iskati, in ni dolgo, da najdejo truplo majhne deklice, ki je bilo kakor pečeno od ognja in strašno viditi. Deček je bil na zorano ledino utekel, pa tudi on je imel nevarne spečenine. — Ne pustite tedaj otrok nikoli samih, zlasti ker tudi dušni ogenj utegne dostikrat nič manj nevaren biti kakor je telesen, ako so brez varstva. — Kobilice. V stari zavezi je Bog med drugimi šibami tudi s kobilicami žugal, kadar so se ljudje v hudo obernili zapustivši zapovedi Gospodove. Ta strašna nadloga se je jela razodevati tudi po Laškem in prav nič se ni čuditi, ker zavoljo nezmernih krivic, ki jih je ondi cerkev terpela te leta, in se še zmiraj množijo, dežela ne more brez strahovanja Božjega ostati. Velike trume kobilic se je pridervilo o začetku rožnika v Kapitanato, ki se vedno množijo, po potih lazijo, se stikajo po zideh in gredo pod strehe, dasiravno še nimajo peruti. Ne zmerno veliko jih je. Ljudje so v velikem strahu. Preganjajo in love jih v zbranih družbah, pa jih ne morejo pokončati. V Sicilii jih vojaštvo in delavci v velikih množicah zatirajo in so jih sem ter tje res močno po-gonobili, vender pa so zmiraj na straži, da bi se nove zalege ne prikazale.
Mesenež v d veli ognjih.
Te žgal na zemjji ogenj jo in e 8 e n i,
Ki nisi hotel ga krotiti; Zato zajt'l te ogenj je pek len i, Ki več ne di ?e pogasiti!
Dva časa zaničevavcu posta.
I.	Pretekli ces.
Človek si ti menda kužje ,,rase," Ješ o postnih dneh meso, klobase; Čakaj ! hodil »e bos brez trebuha, Milo menice beračil kruha!
II.	Sedanji čas.
Bil si človek nekdaj kužje „rase.u J';del o postnih dn«'b meso. klobase ; Zdaj pa hodiš gladen — brez trebuha, Milo mervice beračiš kruha!
*> Takrat naj bi tudi „Tagblattovemir' dopisniku „zvelieanje došlo.-' — ?e že raji ne pred.	Vr.
Pogovor oa smertni postelji.
LiberaluK satanu.
Sem or&l ledino „liberalno Strašno mahal eedo „klerikalno," „Fortsrituu podajal zlati ključ, In povsod razširjal novo luč, Množil zgolj ..inteligenc'*: Beži, Černa „Kkscelenc!"
Satan.
Kar je dobro, lepo, res, Certil si ko černi bes, Zoper cerkev serd ogujeui Stregel je edino meni; — Takim ne od pro nebes: Tiček moj, le pojdi les! —
Danico je „Tagblatt" ovajal, da ni rantačila nad kmečkimi gorjačami, ki „življenje in zdravje miroljubnih meščanov v nevarnost stavijo." (Poduk v „Novicah" pa je imenoval,,hinavsko svarilo" — „eine heuchlerische Strafpredigt!") — „Danica" ni rantačila, kakor n. pr. „T." rantači zoper duhovšino, učila pa je ravno unkrat in že stokrat, kako silno pogubi j i vi so pretepi našemu narodu, in ko bi ljudje nauke duhovnov in Danice tako spolnovali, kakor gre, nikoli bi ne bilo nobenega poboja in pretepa. Moramo pa tudi to pristaviti: ko bi ljudje ne imeli cerkve in duhovnov, kdo ve, če bi že dostikrat ne bili zmlinčeni in spetičeni ravno tisti, ki po cerkvi in duhovnih mahajo? Tako svet plačuje!
Naj prašamo pa tudi mi „Tagblait," zakaj ni on rantačil, temuč s škodoželjnostjo pripovedoval o dveh renegatih ali odpadnikih v Gorici? Zakaj „Tagblatt" nikoli ne rantači, ampak s sladkostjo naznanuje, kadar kak izdajalec užali svojo mater katoliško cerkev? Zakaj „Tagblatt" renči kakor medved in rantači nad Pijem IX, ki ga celo turki in daljni neverniki spoštujejo? Zakaj ,,Tagblatt" ne rantači nad tistimi, ki vse hudo na Kranjskem na duhovšino hinavsko zavaljujejo? Ali mar ne zato, ker je on sam naj bolj černi zamurec med njimi ?
,,Tagblattu" se tudi dozdeva, da bi bilo nam ljubše, ko bi imenoval našo domačo stran „narodno" kakor pa da jo s „klerikalno" psuje. Toda on ni pravičen ne sploh „narodnim" in ne posebej cerkvenim prizadevanjem, zato pa njegovo puhlo modrovanje nima pri nobenih nič vel jave: naj torej čečkari in psuje, kakor ve in zna, verjeli mu bodo le samo pobijavci papeževih enciklik in bombarji zoper konkordat. List, kteri z vsake kljuke snema priliko, da bi to z blatom okidoval, kar je našemu narodu naj svetejše, taki list nima v celi naši deželi nobene cene in veljave več.
Hazgteti po »vetu.
V	Pariiu in po nekterih druzih francoskih krajih so bili te dni vriši in rogovilstva republikanske masti. Pomislika vredne so vstrič teh dogodb Thiers-ove besede : „Evropa gre republiki naproti." On dolži vlade, da odjenjujejo, kjer bi morale stanovitne biti, in nasprotujejo, kjer bi morale mečiti in kermiti. Vsi pariški časniki, piše „Unita", konservativni, liberalni, demagogiški so v tem edini, da nočejo več prenašati absolutizma Napoleona III. —
V	Chicagu (Cikego) so katoličani iz Nemškega 17. —19. maja imeli štirnajsti veliki shod vsih severo-amerikanskih družb. Pričujočih je bilo čez 2500 oseb poročnikov in poslanstev raznih katoliških družb. S procesijami, prelepimi cerkvenimi opravili, govori, petjem, glasbo itd. se je preslavni shod poveličeval. V pervem ogovoru je generalvikar Fišer opomnil, da velike potrebe ima dežela, posebno pa je za odre j o otrčk, za versko oliko mladega zaroda še prazna ledina. Med nasveti vel. zbora je torej prav tehten ta, da naj se na-
pravi semen iše, v kterem bi se mladi ljudje odgoje-vali za Čverste katoliške učitelje. Za vstanovo in ohranjenje tega semeniša bi podružnice vsako leto napravile rad o volj ne zbirke. Podlago k temu vstavu je storil parski kralj Ludovik z darilom v ta namen. Tudi po Evropi bodo morali katoličani začeti skerbeti za čversto izločno katoliško odrejo, ker vlade s svojimi šolami čedalje bolj prestopajo na nobenoversko (brez-konfesijonalno) polje. —
Trapisti na Turškem. Ni davno kar sta hervaška vlada in zbor odrekla verlim redovnikom trapistom prošnjo, da bi si v njih zemlji napravili samostan in naselbo, kar bi bilo v mnogem oziru za Hervaško močno koristno. Kar niso dosegli katoličani med katoličani, to so dosegli med turki. Na turškem Hcr-vaškem pri Banjaloki so kupili s privoljenjem iz samega Carigrada nad 100 oralov zemlje, kjer bodo pričeli svojo delavnost.
V Pians-u na Tirolskem je bila 25. maja volitev srenjskega odbora in odborniki so imeli pred c. kr. okrajnim poglavarjem priseči. Ves odbor z načelnikom vred pa je določno naznanil, da to so pripravljeni le samo s to pogodbo storiti, da se nič ne tirja zoper katoliško vest, zoper Božje zapovedi, in zoper naredbe katoliške cerkve. Okrajni glavar jim čisto mirno zaterdi, da v tem oziru se jim ni nič bati; toda s tim odbor ni bil zadovoljen, ^temuč je tirjal, da naj se ta pogoja v prisego vzame. Čez dve uri so se razgovarjali, potem še le je okrajni glavar pogojo v prisego vzel, ker sicer bi nič ne bil opravil z možmi, ki so naj zvestejši deržavljani, pa ravno zato, ker jim je Bog, vera in zveličanje čez vse.
O linskem škofu piše „V.", da sila zoper škofa, ki se opira na svojo cerkveno dolžnost iu na pravico, ktera je s cesarsko besedo zagotovljena, še koga druzega tiče kakor „cerkvenike" in „ženice", s čimur so vladni listi zabavljali. Katoliška kazina v Lincu je sklenila de-putacijo poslati do sviti, cesarja. Iz veliko mest po deželi so precej po uni dogodbi s škofom prišle poslanstva z naročilom, koliko nejevoljo med ljudstvom je ta do-godba obudila, in prosili so, da naj se tudi poslanstva do cesarja v prid škofa vdeleže. Šli bote pa dve poslanstvi , ena iz mestnih, druga iz poslancev po deželi pred cesarja. Grof Brandis se je podal na Dunaj, da jim zaslišanje pridobi. Ako se jim zaslišanje odreče, bodo pa sicer po postavnih potih pokazali, da velika večina avstrijanskega prebivavstva je v tej reči druge misli, kakor pa liberalni vladni listi bravcem gulijo.
Ruska vlada je dala avgustovskega Škofa grofa Sabinskiga z vojaškim spremstvom iz njegovega prebivavstva Sejni a v Samaro odpeljati.
Rasne novice. Garibaldi, Viktor Hugo, zbornik Ricciardi in kar je sovražnikov cerkve Božje in nasprotnikov sv. Duha, se napihujejo zoper vesoljni cerkveni zbor in hočejo 8. grudna napraviti cerkvi nasprotni zbor. To pa ni nič novega , zakaj naj rodovitniši početja sv. cerkve imajo naj veči nasprotja zato, ker satan njih moč pozna in bi jih rad odvernil. Tacih nasprotnikov je po vsih deželah najti: kako lahko je torej dandanes razločiti, če je kdo satanov stiženj, ali pa pošten vernik. — Na Španjskem liberalci strašansko divjajo in vero gerdijo. Zraven tega se pa tudi katoliški časniki silo množijo. Pred puntom je imel Madrid samo tri konservativne katoliške časnike, zdaj jih ima skorej dvajset. — Razmere med Rimom in Rusijo se menda boljšajo, govori se celo o spravi. Dvor ruskega poslanstva v Rimu se pripravlja za poslanca. Pekoč nauk za cerkvene nasprotnike. — Finančna vradnija na Tirolskem lani srenji zamški na Tirolskem 21.000 gl. kazni naložila, ker je bilo na visoki srenjski planini najdenih več prostorov s tobakom obsejanih, pa niso mogli trosivca
zasačiti. C. kr. višja deželna sodnija pa je srenjo ne-krivo spoznala. — Gosp. Vonbank, vrednik „Vorarlb. Volksblatta" je na Dunaju prosil, da naj sme v kakem samostanu kazen odsedeti, ki mu je v tiskarski pravdi odmenjena, pa ni bil uslišan. „Presse" se k temu zanič-ljivo krohoti, češ,,,da mora duhoven tam zašit biti, kjer so drugi človeški otroci, ki nimajo sedmerih blagoslovov." Kdo se bo temu čudil, če j udinja katoliških blagoslovov ne spoštuje? — Razmere med Rimom in visoko Porto so zmiraj prijazniši, kakor piše ,,Czas." — Č. g. Jan. Per-wanger na Tirolskem ni sprejel šolskega nadzorstva. — V Rimu so se šmarnice v kacih 40 cerkvah opravljale in močno so ljudje k njim hodili. — Tudi ondotni nemški vojaki so imeli po trikrat na teden šmarniško opravilo. — Španjci so dobili vladnika ali regenta Serrano-ta, kortezi so jim ga zvolili in dali mu pridevek visokost." — „\Vandercr" preklinja in psuje katol. cerkev kakor noben rokovnjač, vender je prisiljen priznati, da razne protestanške verstva nimajo nič enacega, nič tudi od deleč enako popolnega in svojemu namenu primernega, kakor katoliška cerkev ... Posebno vesoljni cerkveni zbor bode tudi ta zanikarni list. Vas bo še le bodel, čakajte, ko bodete vidili njegovo veličastvo in čutili njegovo nadzemeljsko moč ! — Dogodba v Slandersu, ko je bil c. kr. komisar katoliški snod razgnal, še zmiraj ni prav pri kraju. Komisar se izgovarja po „Tir. Botu", da ni mogel več čisto pri jasni zavednosti biti, ko so ljudje (grede skoz žagrad iz cerkve) jeli omrežje prestopati in je bil on v persi sunjen. Dekan Leiter pa odgovarja, da mu že poprej ni moglo prav čisto jasno biti, ako meni, da je on (Leiter) hotel v 2. delu o šolskem nadzorstvu govoriti, o čimur besedice ni spregovoril in bi je tudi ne bil. — Pruska vlada je neki po svojem poslancu papeževemu deržavnemu tajniku naznanila , da brez pomislika rada privoli, da naj se v kterem njenih katoliških mest napravi pisarnice za na-biro papeževih vojakov izmed tacih, ki so doma vojaški dolžnosti že zadostili. — Poslanstva iz Linca (zavoljo škofa) menda niso dobile zaslišanja pred cesarjem; rečeno jim je, naj se obernejo do poglavarja v gornji Avstrii ali pa do ministra pravice. Grof Brandis, predsednik kat. družbe, zdaj razrešene, je bil v ravno tej zadevi prijazno sprejčt. — Iz Rima se sliši, da avstrijan-ski poročnik Trautmannsdori bode v kratkem domu poklican, ker grof je prepričan, da ne more pod en klobuk spraviti, kar pod en klobuk ne gre; torej ni ne svojih pisem slovesno izročil, in ne slovesno sprejet bil.
—	General Fleuri, priserčen Napoleonov prijatel, ima iti za poslanca v Florencijo, vsem pariškim časnikom se to pomenljivo zdi. „Gazette de France" je rekla, da Fleuri v Florencii pomeni, da Napoleon se je obernil na levico. Malaret namreč, Fleuri-ev prednik v Florencii, je bil prijazen papeževi časni oblasti in ne poseben občudovalec „laškega kraljestva." „Unita" pristavlja : „Ako se Napoleon verže rogovilstvu v roke, je da je tudi znamnje, zanj nastopil Dies irae (dan jeze).
—	LinŠka deželna sodnija je menda res odmenila pravdo zoper ondotnega škofa v zadevah že omenjenega pastirskega lista. — "V Bocnu je izročeno šolsko nadzorstvo učitelju Jož. Mayr-u, ker se je duhoven in prof. Penvanger odpovedal. — V Bernu in okrog so delavci delo odpovedovali in tirjali višega plačila; pa nekaj svarilo od srenjskega odbora nekaj porazumljenje delavcev s fabri-kanti je pripomoglo, da so delo veči del zopet pričeli.
—	Pravijo, da se rogovilstvo v Parizu polega. — 12. majnika zjutraj ob 2 je ob cincinatskem obrežji v Ameriki 6 parobrodov na enkrat ogenj pokončal. Bil je na nekterih smodnik v sodčikih, ki se je vnel, in oa tod
ta silna nesreča, ki je storila 320.000 dolarjev škode. Sreča, da se kaj tacega ni zgodilo kje na jadranskem morji, kmali bi brali kako „tagblattovsko" krivičenje, da so „duhovni" tega krivi! — Od o. maja 1847 do 31. grudna 1868 se je v Ameriko preselilo 4,028.921 ljudi. — V Bruselu je v zbornici sprejet predlog, da „ubožni študenti bogoslovski po napravah, ki so od deržave priznane, in taki modrovski študenti, ki se za duhovstvo pripravljajo, so vojaštva oprosteni." —
lz Ljubljane. Ostudno in brezglavno obrekovanje, da je duhovstvo krivo vsega hudega , kar se na Kranjskem godi, so ,,Novice" v predvčerajšnjem listu prav dobro pojasnile. „Tagblatt" se je namreč prizadeval nespremišljeno gerdenje opravičevati, toda moramo reči, da bolj revnega in zanikarnega zagovora še svoj živi dan nismo brali, kakor je Golijatovo šopirjenje v „Tagblattu," ki ima pa tudi jedro Golijatovega napihovanja. Da se tudi duhovni volitev vdeležujejo in pri njih svoj vpliv razodevajo, da gredo pred kmeti na tabore (koliko duhovnov je neki na Vižmarjih govorilo?), to so krivice; sklicuje se tudi na svoje lastno („Tag-blattovo") večkratno repenčenje zoper pridige duhovnov; nateza neki dopis, s kierim je bil nekak Culovič babje-verski „Tagblatt" na led speljal, in dolži nekega duhovna , da mu ga je pisal; omenja „srovi napad" nekega kaplana na poštenega vradnika, pa tudi nič ne pove, kdo in kaj, gotovo pa je, da bi bil vradnik tožil, ko bi kaj tacega bilo. Vsak vidi, koliko da je v vsem tem; tedaj mora vsa strašanska hudobija biti v „Tag-blattovi" liski, ki pravi „in še marsikaj druzega!" Ce je kdaj kdo sam šel v kozji rog, so zares šli gospodje, kteri so tako pošastno krivičenje podpisali, zoper kterega zdaj vse oporeka: vlada, deželni odbor, društvo ,,Slovenija", kupčijska zbornica, vodstvo gimnazije, pošteni časniki in duhovšina.
Sponiiniea kranjskega duhovstva zoper prome-morijo mestnega odbora se že po mestu in po deželi podpisuje in tudi natiskuje, da svet tudi bolj obširno zve resnico. — Ljubljanski mestni odbor snuje menda tudi to, da bi deželnemu domorodnemu poslancu gosp. Svetec-u službo vzel in ga v pokoj djal! —
Besednica ali resurz-a, ki je steblo „katoliške družbe", se je te dni pričela in se že obiskuje. Tudi bukvarnica je toliko vravnana, da se je družniki lahko poslužujejo. Primanjkuje pa še slovenskih bukev, s kakoršnimi bi dobro vstregel, kdor bi jih kaj podaril, n. pr. letnike „Drobtinic" itd.
Zahvala. Za mnoge in preserčne vošila, ki mi za nokrat omenjeno poslavilo od sv. Očeta prihajajo od raznih krajev, nai smem tukaj ob enem in sknpaj izreči naj gorečni« in oakritoserčniši zahvalo. Res soglasno privolilo vsih dobrih sere se le dobroto stori popolnoma. Bog iivi sv. Očeta Pija IX, Bog živi verne katoličane!
Vrednik „Zg. Danice".
Prosimo priljudno vse častite naročnike. naj naročilo hitro obnavljajo. Prihodnjič nekoliko ob&irniše vabilo.
Dobrotni darovi.
Za sv. Očeta. Iz Toplic po č. g. fajm. Skrabec u (zakasnjeno): 4 terdnj., 2 st. dvajs. in 13 gl. v pap. —-
Za pogorelce v Gabrii v Blagoviški fari. „Dajmo milošino v namen sv. leta" 10 gl. — Z Zalega loga 1 gl. 30 kr. — Duhoven iz Cerkelj 1 gl. — G. fajm. Mart. Narobe 1 gl.
Odgovorni viednik: Laka Jeran. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik v Ljubljani.