266
I. N. Resman : Vem.
Oh, daj, da ozdravi ženica moja, In jaz obljubim  ti  v dar Tri srčka voščena in tebi v čast Sest belih  sveč v oltar.«
Četrti nastopi —  kedd je to ? Četrti bil sem jaz, Ki  sem prijel za  milostno vrv In gledal v Mad6nin obraz:
Čuj!   Ljubita sinčka mater bolno In jo tolažita,
A med seboj  se hud(5, hudo Ta sinčka sovražita.
In pride k majki prvi sin, Zdravil najboljših nesoč, In  z  drugimi  pride  drugi  sin, Ko  bliža temna se  noč.
»Na, majka, sprejmi zdravila le-ta,
Gotovo ozdravela boš!«
s s Kaj  tvoja,   moja vzela  bo
Iz lepih planinskih rož!««
>Seveda, seveda,  le proč od nje, Na, majka, t6-le pij . . .!« »»Nikdar tega ne dopustim««, Brat drugi   govori.
Tako"  se brata   prepirata, A majka umira med  tem, A jaz,  ki ljubim jo tudi gorko, Pribežal sem k tebi sem.
O sveta božja Porodica, Usmili, usmili se nas, Sprijazni brata  sovražnika, Saj je že zadnji čas . . .
Mihael Mihajlov.
Vem.
V
em, da svet za taboj  gleda, Vem, kaj pravi, da si lepa; Ali sodbo to, seveda — Svet samo po vnanjem sklepa. .
Mene duša tvoja vleče, Ki je zlata kot nebesa, Ki nedolžna ti leskeče, Kakor biser iz očesa.
I. N. Resman.
f
Sirota.
oleg okna v koči mali Prede na  kolo  sirota, In pri peči teta   stara Niti tanke v klobke mota.
Vrsta sank drsi po cesti Z družbo pražnjo   in veselo  -Svatom zvon na čast zapoje, Ko dojdo pred cerkev belo .
Starka hitro se prekriža: »Kaj že ,večno luč' pozvanja?« Dekle prebledi, zajoče — Kaj li njej  ta zvon naznanja ?
I. N. Resman.