Naši izseljenci v Argentini snujejo šole Ko se je lansko leto vrnil iz Južne Amerike z mednarodnega kongresa Pen-kluba zastopnik slovenskih književnikov P. Golia, je našim novinarjem opisal razmere, zlasti narodnokulturne, v katerih žive naši izseljenci v BuenosAiresu. Svoja zanimiva izvajanja pa je zaključil s poročilom, ki so ga preko njega poslali naši rojaki vsej naši javnosti: »Pošljite nam knjige, knjige, knjige!« Kratko je to sporočilo, a dovolj zgovorno, da nam prikaže odločno voljo naših rojakov, da ne utonejo v tujih narodih daljne latinske Amerike. V želji, da ohranijo tudi v novi domovini svojo narodnost in vezi s staro domovino, so Jugoslovani v Argentini osnovali svoja društva in organizirali svoj tisk. Vendar bi bilo tudi to dvoje le kratkotrajna borba, ki bi končala s porazom, da niso argentinski izseljenci spoznali nujnost rešitve problema' svoje dece. Ta problem je težak in resen pri izseljencih vseh narodov. Otroka, ki se je rodil v tujini, zrastel in se razvijal v tujem okolju, obiskoval tujo šolo, je težko ohraniti narodni skupnosti, kateri pripadata njegova roditelja. Vendar se vsi kulturni narodi lotevajo tudi tega težkega vprašanja in ga rešujejo z večjim ali manjšim uspehom. Pri nas Jugoslovanih so uspehi majhni, kar pa nas ne sme čuditi, če nam je znano, da smo v tej smeri storili bore malo. Mislim, da tega ni treba dokazovati; zadostuje, da se spomnimo, da imajo vsi slovenski izseljenci supaj, ki jih računamo na 350.000, t r i izseljenske učitelje. V Argentini živi približno 80.000 naših rojakov, ki niso imeli do sedaj nobene prave šole. Le izseljensko društvo »Tabor« v Buenos Airesu je organiziralo nekake zasilne počitniške tečaje za materinščino. (Ti mali tečajniki so lani uprizorili z velikim uspehom Ribičičevo »V kraljestvu palčkov«, kar je bilo za tamkajšnjo slovensko kolonijo poseben dogodek.) Vendar ti tečaji niso imeli pravega uspeha; morda tudi zato ne, ker je del izseljencev zrl radi svetovnonazorskih razlik, s skepso na idealno akcijo »Tabora«. V zadnjem času pa se opaža v vrstah naših izseljencev težnja, da se kljub razlikam v političnem mišljenju rešujejo naše skupne zadeve v skupni slogi. Prvi pojav take skupne akcije je bila velika prireditev vseh društev (razen enega!) 6. septembra 1. J., na kateri je nastopil tudi g. Golia. Sledila je lepa proslava Zedinjenja; najznačilnejša, posebno za razmere med slovenskimi izseljenci, pa je združitev »Slovenskega tednika« in »Novega lista« v novo glasilo »Slovenski Iist«. Vsi ti znaki kažejo, da je tudi poskus rešiti šolsko vprašanje med izseljenci resen. Mi želimo našim roja- kom pri tem delu mnogo uspeha, da bodo v kratkem nadomestili to, kar so zamudili. Šolski zakon v Argentini dovoljuje vsakomur ustanavljanje zasebnih šol. Pravico javnosti pa more dobiti zasebna šola Ie, če izpolnjuje zakonske predpise glede učnega načrta in učiteljskega osebja. Učni načrt takih šol upošteva načrt argentinskih šol z dodatkom narodnih predmetov dotične narodnosti; torej nalaga deci mnogo več dela. Take zasebne šole seveda ne uživajo nikakih državnih podpor ter padejo vse v breme dotični narodnosti, kateri šola pripada. Kljub težkim žrtvam, ki jih nalaga vzdržavanje »ol izseljencem, imajo razne narodnosti med emigranti v Argentini lepo organizirano šolstvo. Prednjačijo Neraci, ki imajo za svojih 200.000 rojakov nič manj kot 200 šol. (Primerjaj: Nemci 200.000:200; Jugoslovani 80.000 :0!) Samo v Buenos Airesu imajo Nemci 17 šol od otroškega vrtca do popolne gimnazije, imenovane Goethejeva šola, s katere morejo dijaki brez vsake ovire preiti na argentinsko univerzo. Vse buenosaireSke nemške šole imajo namreč pravico javnosti in veljajo njih spričevala enako kot spričevala s katerekoli argentinske državne šole. Nemška kolonija izda za svoje šolstvo letno 800.000 pesov. V soboto, 30. januarja t. 1. se je vršil na jugo-slovanskem poslaništvu v Buenos Airesu sestanek zastopnikov vseh izseljenskih društev iz mesta in bližnje okolice. Zastopanih je bilo 10 društev. Pobudo za sestanek je dal naš poslanik v Argentini g. dr. Izidor Cankar. Po daljši razpravi, v katero so posegli zastopniki vseh društev, se je osnoval »Jugoslovanski osrednji pripravljalni šolski odbor«. Ta odbor si je zastavil nalogo, da bo ustanavIjal šole in tečaje za materinščino; pri vsaki taki šoli pa tudi posebno šolsko društvo, ki bo prevzelo v svojo oskrbo materialno stran šole. Seveda bo tudi osrednji odbor zbiral sredstva za vzdrževanje šol in bo pomagal posameznim šolskim društvom. Da je razpoloženje naših izseljencev naklonjeno tej akciji, dokazuje sestanek zastopnikov treh slovenskih društev v Buenos Airesu, ki se je vršil že tri dni na to, t. j. dne 2. februarja. Na tem sestanku je bil izvoljen pripravljalni odbor za »Slovensko šolsko društvo«, ki je v teku februarja sklicalo sestanke slovenskih s.taršev v raznih okrajih Buenos Airesa. Na sestanku je bil sprejet načelni sklep, da se bo letos organiziralo poučevanje nacionalnih predmetov v treh okrajih. Šol s pravico javnosti pa seveda ne bo mogoče takoj osnovati. V enem izmed teh okrajev pa bo društvo že letos izvedlo večji poizkus: ustanovilo bo slovenski otroški vrtec in dečje zavetišče za otroke, ki že hocfijo v argentinsko šolo. Vodstvo teh ustanov bo izročeno slovenskim šolskim sestram. V Argentini ni med našimi izseljenci dovol.j dobrih in sposobnih učnih moči. Zato bo to vprašanje najteže rešiti. Tam se nahaja le nekaj slovenskih šolskih sester, ki so že pred leti prišle v Argentino z namenom, da bodo pomagale pri vzgajanju slovenske izseljenske dece. Ker pa takrat ni nihče imel razumevanja za to, da bi jim omogočil delo, radi katerega so šle preko široke luže, so se razkropile po argentinskih zavodih, kjer vzgajajo argentinsko in celo indijansko deco. Našim izseljencem v Argentini želimo pri njihovem plemenitem prizadevanju obilo uspeha. D. P.