Za poduk in kratek čas. Značaj. Napisal J. Sattler. (Konpc.) 0 nekem učitelju, ki se je preselil na Štajersko, smo eitali v >Miru« kaj laskave besede, katere mu je krajni šolski sovet .lezerski pisal za slovo. (ilas6 se lako-le: »Ko ste prevzeli vodslvo tukajšnje šole, razlagali ste šolski mladini v nastopnem svojem govoru pomen besed, ki so z zlatimi črkami vsekane v kamen nad glavnimi šolskimi dvermi: »Vse za vero, dom, cesarja!« Takrat ste dejali: »Tukaj na teni mestu se bodete učili spoznavati in ljubiti Boga, svojega stvarnika: lukaj se vam bode povedalo, kako da morate Ijubiti presvetlega cesarja in vso cesarsko hišo ter prelepo našo domovino.« In sedaj, ko odhajate, moremo javno pripoznati, da ste svojo obljubo vsikdar in vestno izpolnjevali. Lepo ste učili naSe otroke teh lepih in v sedanjih časih prepotrebnih lastnostij. A kar daje VaSemu pouku pravo ceno, je to, da niso bile le mrtve besede, ampak vi ste kazali sami tudi to v dejanju, kar ste učili naše otroke. Bili ste v vseh rečeb ne le mladini, temveč vsej soseski v lep vzgled .... Kazali ste, da imate blago srce in da ste mož jeklenega značaja. Zato pa Vas Jezerjani visoko spoštujemo. Pozabili Vas ne bomo nikdar; trajen in hvaležen spomin Vam hočemo ohraniti. Podpisani krajni Solski svet pa Vam izreka zahvalo za Vaš trud ter prosi Boga, da bi Vam dal srečo in blagoslov na vseh Vaših potib. Prosimo Vas pa, da tudi Vi nas .Tezerjane ohrarite v prijaznem spominu. Zdravstvujte!« Kedaj bomo mogli reči to o slednjem učitel.ju našem? Zares spoznamo najlažje značaj človeka po tem, kako izpolnjuje vsakdanje svoje dolžnosti. Koliko lahkomiselnosti vidimo v tem oziru med svojimi rojaki! heto za letom ginevajo kmetije; kdo je tega kriv? Ponajveč lenoba in potratai Tudi za vzgojo svojib otrok so vse premalo trudijo Slovenei. Prepirajo, tožujejo in pravdajo se pa zaradi vsake nialenkosti. A kaj šelc hočem reči o dolžnostih, katere imajo davkoplačevalei o priliki volitev, bodi-si občinskih, bodi-si okrajnih, deželnib in državnib? Kakšne vetrnjake smo mnlavno gledali v gorenjeradgonskem okraju pri volitvah v okrajni zastop! Nečemo jih imenovati, ker se nam gnusijo taki Ijudje, ki hočejo rajši biti figamožje ter metla nemškularjev in tujcev, kakor pa slovenski možaki. Nekje ob Pesnici ste dve občini, v kalerih bo kmetje tako izgrešili pot poštenosti in značajnosti, da ko si izvolili priseljene, trde Nemce za občinske predstojnike. Sedaj morajo imeti s seboj tolmača, kadar hočejo govoriti z županom. Gesar Jožef II. je pisal list bratu svojemu Leopolclu leta 1780, v katerem pravi o nekem Heržanu: »Povem Ti, da je io malopridnež in brezznačajnež prve vrste«. Prav tako Iahko rečemo o Ijudeh, ki gnusijo in izdajajo domovino svojo, kakor omenjeni občini. Značaj je torej najplemenitejša lasl; vsakdo jo spoštuje in visoko ceni. Vrli značaj oblaži vso okolico; brezznačajnež pa izpridi ves okraj. Ce vržeš kamenček v ribnik, narejajo se vedno večji kolobarji; jednako upliva značajni aiož blagodejno na vedno sirše kroge in jih vzpodbuja h krepkerau delovanju. Že pogled na značajnega moža ima silno moč. Nehote moramo občudovati blagega, pogumnega, zvestega, velikodušnega človeka. Značajni mož je strali malopridnim in podlim ljudem, poštenim pa prijatelj in pomočnik. In četudi že v grobu spe taki blagi, čisti in stanovitni značaji, vendar se nam dozdeva, ko se jih spminjamo, da se oživIjajo, da nas vspodbujajo k jednakemu delovanju in mišljenjii. Saj nas navdušuje že podoba poštenega moža, ki visi v našem stanovanju. Moje sobe so okrašene s slikami Slomška, Strossmajerja, Palackija, Rajča, Miklošiča, Stanka Vraza, Einspielerja, Tomana, Bleiweisa, Levstika. Kadar me hote potlačiti britkosti in težave, pogledam na te može in zopet grem oduševljen in okrepčan na svoje delo. Res je, kar nekdo pravi: »Povej mi, koga občuduješ in jaz ti povem, kdo si ti: če občuduješ poštenjake, pošten si tudi ti, če imaš rad nemškutarje, brezznačajneže, nemškutar, brezznačajnež si tudi ti.« Toda jeklenega značaja si ne pridobimo zlahkoma; treba je mnogo truda. Kakor mora n. pr. kipar ali podobar pod svojo oblastjo imeti kamen ali les, iz katerega hoče izklesati lcp kip, tako nam je treba strahovati svojo kri in jo tako dolgo obdelovati, dokler ne dobi lepih Iastnostij. Ali o tem drugikrat. Smešnica. »Gospod stotnik«, toži desetnik v imenu svojih tovarišev, »gospod stotnik, vojaki dobijo za kosilo premalo mesa, pa preveč kostij«. »Kaj?« odvrne stotnik naglo, »kaj kostij! Jaz imam kostij, vi imate kostij, vaši tovariši imajo kostij —] vsak junak ima kostij.«