Polemika. Sibohrvaščina. V 11. štev. objavlja »Učit. Tov.« članek o uvedbi srbohrvaščine v naših nar. šolah in obravnava tri točke. Mislim, da ni nikogar, ki bi imel pomisleke zaradi prvega vprašanja, namreč: Ali sodi srbohrvaščina v ljudsko šolo? Tukaj ponavljam tozadevno trditev: srb.-hrv. sodi v vsako šolo, bodisi enorazrednico ali šestrazrednico! — Sploh se ne morem dovolj načuditi ozkosrčni odredbi našega viš.. šol. sveta, ki uvaja srb.- hrv. šele v najvišjetn razredu na šestrazrednicah. In še tu naj otroke le nekoliko seznanjamo s srb.- hrv. Ce pomislimo, da je naša »ljuba« Avstrija zahtevala nemški pouk na 4razrednicah in večrazrednicah že od 3. šolskpga leta dalje, se nehote vprašujemo, odkod ta skopost pri odmeri učnih ur za srb.- hrv.? No, opravičujmo jo z razmerami, ki so prišle tako hitro — in upajmo, da poboljšanje kmalu pride. Pri 2. točki — kaj je učni snioter pouka v srb.-hrv. v slovenskih narodnih šolah? — se omejuje tovariš člankar na čitanje in razumevanje srbohrvatske pisane knjige v latinici in na višje organiziranih šolah - eventualno na pisanje in čitanje pisane cirilice. Govorjenje srb.- hrv. pa bodi prepuščeno višjim narodmm in srednji šolam, dočim se mi zadovoljujmo z rEzumevanjem. Naj podam k temu zadnjemu stavku nekaj misli. Ako pogledamo moderne učne merode za priučitev tujih jezikov, vidimo, da prično takoj, ali vsaj prav kmalu z govorjenjem. Toda pojdimo zopet malo nazaj k blagopokojni nemščini, ki smo jo še nedavno poučevali takorekoč en gros. Ali smo se smeli pri tem pouku zadovoljevati z znanjem v čitanju, pisanju in razumevanju? Načelo je bilo — govoriti in govoriti! Le tako, da urimo vzporedno uho in jezik, nam je pričakovati resničnib uspehov. Treba je besedni zaklad, ki smo si ga prisvojili pri čitanju in pisanju, tudi praktično uporabiti, in to je gcvorjenje. Ce tega ne storimo, smo zopet pri onem suhoparnem in dolgočasnem čitanju in prevajanju, ki je brez vsake prave vrednosti in kar tudi otrok pri svojem izvrstnem spominu kaj rad pozabi. Govorjen.ie je živ jezik, je zveza misli z organom. Toda prl vsem tem sem mlslil na pouk v nemščini. ki je nam popolnoma tuj jezik. No, in srbo-hrvaščina? Ali se bomo tu kretali res v skromnih mejah čitanja, pisanja in razumevanja? Ne smemo in tudi ni trebN Razlika med slovenščino in srbohrvaščino vendar ni tako velika. Da se uho le malo privadi naglasu besed — ovire in težave govorjenja bodo kmolu prekoračene. Kaj bodi torej učni smoter pouka v srb.- hrv.? Težko je to izreči že danes, ko nimamo še nikake šolske prakse v tem oziru. Mislim pa, da ni preveč, ako bo učenec usposobljen v čitanju z razumevanjem v pisanju in v govorjenju najnujnejših, vsakdanjih pogovorov. Kaj naj obsegajo te govorne vaje? Predvsem stvari, ki se tičejo učenca samega, potem pride na vrsto šola, dom, dornače življenje, selo, trg, mesto in še marsikaj, kar je s tem v zvezi. To je obris v splošnem; ne vemo pa tudi, kako bo urejena učna knjiga. Ali je pvjtrebno, da bodo te urejene po zgledu nemških vadnic? Ne! — Urejene naj bodo po vzoru naših čitank s kratkim slovniškim dodatkom. Mogoče zahtevam preveč. Neprevidno bi bilo, če bi takoj v začetku preveč zahtevali in pričakovah, toda imejmo vedno pred očmi, da je srb.-hrv. takorekoč naš jezik. Upanje imam, da bodo uspehi lepi in dobri. Vprašanje je, bo-li učiteljstvo kos tej zadači brez primerne izobrazbe? Mogoče. Meuim pa, da učitelju ne bo škodoval tečaj v srb.-hrv, posebno ako ni imel prilike občevati v tem jeziku in še manj onemu, ki dosedaj še ni imel v roki niti ene hrvatske knjige. Končno naj še pripomnim, da se mi zdi premalo, ako pričnemo s tem poukom šele v 6. šol. letu, in mislim, da bi šlo tudi že od 4. šol. leta dalje. —k.