Simon Gregorčič
Spokorni psalmi
Iz še neobjavljene zapuščine po prepisih V. Beleta
I. Psalm 6.
Gospod srdit me ne strahuj, me v jezi svoji ne kaznuj! Daj milost, ko sem ves bolan, ozdravi boli me in ran. Potrte vse so mi kosti, duh zbegan je, srce drhti, trpim, trepečem poln nadlog, — dokaj še vse bo to, moj Bog?! Spet milo v me poglej, Gospod, otmi mi dušo vseh nezgod; po svoji milosti, ko kdaj, spet zdravje mi, življenje daj! Saj kdo Te mrtev bo častil, kdo Te v predpeklu bo slavil? Izmučen ves bridko ječim, vso noč na vzglavje se solzim;
drhtim in se solzim na moč v ležišču svojem slednjo noč: skalil oči mi Tvoj je srd, postaral me so vrag je trd!...
Od mene proč so vragi zdaj, trinogi proč neblagi zdaj, ker Bog je moje zrl solze in solzne uslišal mi prošnje. Da, uslišal mi je prošnje glas, poslal mi na molitev — spas! Sovragi vsi od mene proč, krivd svojih se zavedajoč, proč hitro, kakor zmočeni, bežite  osramočeni!
(25. 4. 03.)
II. Psalm 31.
Oj  srečni, kterim odpustil, Bog grehe si in jih zakril, ki nisi krivd zapisal jim, zapisane pa zbrisal jim. In srečen, kdor jih ne taji, ki v srci mu zvijače ni! Ker jaz tajil pa svoj sem greh, slabim, trohnim na vseh kosteh; oslabljen ves in ves bolan zdihujem k Tebi noč in dan, ko tare dan in noč me težke Tvoje roke moč. Bolesti poln zdaj drug sem ves, ker zbada trn srca me — kes. Zato pa greh svoj izpovem, več krivde skrivati ne smem; kriv bil sem, vem, a Ti vesel
skesanca krivde si otel. Tako, ko jaz za časa vsak se svojih izpovej napak, potem povodnji vseh nesreč ga ne obdajo mu grozeč. Ti bil si meni v sili bran, radost mi in rešnik močan; zato še druge bom učil, naj pot bi pravo vsak volil, da kdo ko mezeg, konj ne bo brezumen, kročen le z brzdo, da prostovoljno vsakater za Tabo hodi venomer; — saj krivce čaka le gorje, a srečen, kdor zaupa v Te: ta bo se v Tebi veselil, ves blažen bode Te slavil.
(26. 4. 03.)
4
Simon Gregorčič I Spokorni psalm
III. Psalm 37.
Gospod, srdit me ne strahuj* me v jezi dalje ne kaznuj! Puščice v me si zasadil in s težko roko me pobil: ker Tvoj obraz se mi srdi, nič zdravega na meni ni; nemir in bol mi po kosteh divja zavoljo krivd, pregreh. Te vzrasle so nad teme mi in težko oh, so breme mi. In rane za pregrehe te se ne cele mi, ne gnoje. Potrt in reven radi ran okoli hodim noč in dan, pobit, ponižan lazim krog, sovragu zlobnemu v porog. Nič zdravega na meni ni, moj duh od bolečin ječi; poniževan sem in teptan, iz prs mi rjove krik grozan. A Tebi stok je moj očit, ni želje moje glas Ti skrit. Pobit moj duh je, strta moč, na luč oči mi lega noč. Pri jati ji, znanci ko nekdaj se bližajo naprot mi zdaj, nedaleč tudi zdaj stoje, a na pomoč mi ne hite. Kdor pa po žitji streže mi,
nastavlja smrtne mreže mi, ti, ki pogin mi snujejo, naklepe zlobne kujejo, z zvijačami in pa z lažmi njih roj  me vničiti želi. A jaz prot njim, kot bil bi gluh, zasmehu njih zapiram sluh, kot bi ne čul, kot bil bi nem, molčim, v odgovor nič ne dem. Saj jaz zanašam se na Te, moj Bog, Ti vslišiš mi prošnje: »Ne daj nikdar, da kruti vrag nad mano se raduje zmag!« Saj če le zdrsne noga mi, sovražnik že se roga mi... Grozi mi vedno biča vdar, bol pred očmi mi je vsekdar, pač bol za greh — to dobro znam! in radi kazni trepetam, ker silen je so vragov roj in vedno teh množi se broj, ki brez vzroka me črte, po krivem hudo mi žele, ki vračajo mi dobro z zlim, ker po pravici hrepenim. Oh, ne zapusti Bog me moj, ne hodi proč, pri meni stoj! Ti bodi zvest mi pomočnik, Gospod Ti moj in moj rešnik! (Na nekem pismu od 30. 4. 03.)
IV. Psalm 129.
Iz zemlje kličem globočin,
do Tebe kličem, Bog višin;
a vsliši moje prošnje glas,
ta šibki bolečin izraz!
Ti nagni svoje mi uho,
ko vpijem k Tebi, Bog, glasno:
saj Ti le vsmiljenje imaš,
rešitev Ti le, milost daš.
Ko vsak naš greh bi kaznoval,
kedo brez kazni bi ostal?
A Ti si nam prizanesljiv,
v Te upal bom, dokler bom živ.
Na Tvoj zanašam se izrek
in bom zanašal se na vek;
od zore do noči, Gospod,
na Te jaz upam in moj rod:
saj le pri Tebi vsmilnost je
in brambe nam obilnost je.
Ti rešil boš nas, dobri Bog,
nesreč in šib in vseh nadlog!
(24. 4. 03.)
2*
19
Simon Gregorčič I Spokorni psalmi
V. Psalm 101.
¦Gospod, molitev mojo čuj moj klic se Tebi približuj! Obraza mi ne skrij nikar, ko k Tebi kličem Tvoja stvar. Trpim, oh, noč in dan hudo, zato prinagni mi uho. Beži moj  čas ko v vetru dim, v kosteh se ko seno sušim, da, kakor trava pokošen, do dna srca sem izsušen. Od bolečin potrti duh celo vsakdanji zabija kruh; in jok in stok me oh suši, da ustne se drže kosti. Ko pelikan, ptič — samotar sam zapuščen sem vsekedar, ko v duplu nočni tič skovir žedim osamljen venomer — žedim, bedim ko samski ptič, ki družbe mu nikjer ni nič. Sovragi pa mi dan na dan v obraz mečo porog grozan. Ti, ki so kdaj slavili me, obsodili bi krivo me. Zato moj kruh je zdaj pepel, solze si v čašo sem ožel, ker Ti mogočnik silovit na me ne vol j en zreš srdit. Povzdignil bil si me nekdaj, ob tla pa treščil si me zdaj. Čas moj že tone na zapad, ko senca v nočni ležem hlad; pokošeno sem zdaj seno — bo kdaj živo še?! V vek suho!! Jaz večno suh, a Ti ko kdaj, si živ in bodeš vekomaj. Na vek ostane Tvoj spomin, slavil Te v vek prahu bo sin; da rod pa Tvoj Te rad slavi, nanj milostno se spet ozri, dobrotno nanj upri obraz,
saj pač že vsmiljenja je čas.
Saj veš: nam kamen drag je vsak,
ki kril je kdaj sijonski tlak —
po zemlji tej zdihujemo,
posip  ta  objokujemo;
Ti Sij on spet boš pa vzgradil,
sveta Te kralj bo vsak slavil.
Oči je v prosce skromne vprl
in želj ponižnih ni prezrl.
Zapiše naj se to, Gospod,
v spomin za vsak prihodnji rod;
rod, ki se bo šele rodil,
bo hvalil Te, Te bo častil,
ker s svetih Ti ozrl višav
do zemeljskih si se nižav,
da slišal bi jetnikov stok,
tlačilcem rešil jih iz rok,
da na Sijonu Ti ime,
v Jeruzalemu Te časte,
kjer kralj in ljud se združita,
da skupno Tebi služita.
A Ti z močjo korakajoč
si vpognil me, me kaznujoč;
zdaj spet se pa na me oglej
in broju let še let prištej;
na sred poti nikar, Gospod,
ne odpoklici me od tod!
Glej, Tvojih let brezkončni tek
množil se bo iz veka v vek.
S početka si zgradil zemljo,
nebo razpel z močno roko —
vse to izgine, mine kdaj,
a Ti ostaneš vekomaj;
vse kakor halja stara se,
za ktero več ne mara se,
Ti kakor plašč obrneš jih,
drugačno vse ogrneš jih,
a Ti boš ist, dokler bo svet,
in Tvojih let bo broj neštet.
Še Tvojih slug naj rod živi
in vedno krepko naj  stoji.
(30. 7. 03.)
27
VI. Psalm 50.
Smiluj se me, moj Bog, smiluj, poln milosti me ne kaznuj, pregrehe moje vse izmij, očisti vseh me hudobij! Oh, krivde svoje vse poznam in zmer jih pred očmi imam. Pred Tabo samim sem grešil in greh Ti pred očmi vršil; zato pravični Ti sodnik za greh si strog mi bil plačnik: pravičen Tvoj je sodnji rek, a ne obsodi me na vek! Saj grešni že spočet sem bil, od majke v grehu se rodil. Rad grehe vse pa bi priznal, srca vse kote preiskal, — in ker resničnost ljubiš Ti, sam grehe skrite mi odkrij, neznano vsako naj slabost naznani Tvoja mi modrost. Poškropi, Bog, s hizopom me, omij kropeč s tem šopom me; izmij, izperi vsak mi greh, da bolj bom bel ko mladi sneg. Radost mi spet na uho bij, potrte mi vzraduj kosti;
Gospod, molitev mojo čuj, moj mili klic naj ni Ti tuj, po svoji čuj me vernosti in milosti čezmernosti. Ne hodi v sodbo pa nikar se zvestim hlapcem, Gospodar: saj pred Teboj,  dokler je živ zemljan ne eden ni nekriv. Zanesi Ti, dovolj sovrag življenje revno tre mi v prah. Rad pahnil bi me v dno globin med prednike sred grobnih tmin; zato mi duh ostrašen je, srca vsak čut preplašen je.
na grehe moje več ne glej,
izbriši vse mi za vselej;
srce čisto podari mi,
duh nov, duh pravi vstvari mi!
Spred lica ne odpodi me,
Tvoj sveti duh naj vodi me!
Rešitve spet mi daj radost
in dušno vtrdi mi krepost!
In j az, — prej kriv, — dokler bom živ,
vodnik bom krivcem nezmotljiv,
vodnik bom zvest jim, da iz zmot
se vrnejo na pravo pot.
Gospod, ker sem hudo grešil,
celo nedolžno kri prelil,
Ti grehov mojih reši me,
očisti me, odgreši me!
Potem zahvalni jezik moj
na vek bo zvest slavilec Tvoj;
Ti ustnam srčni daj izraz,
da prav slavil Te bo moj glas.
Saj ko želel bi žgalni dar,
rad dal bi ga na Tvoj oltar;
na dar pa tak se ne ozreš,
od nas duhovni dar le hčeš:
srce skesano dano v dar,
tak dar ne bo prezrt nikdar!
(18. 6. 03.)
O tem spominjam pa se dni, ko dober še si bil mi Ti, da, sili vedno mi v spomin dobrote Tvoje slednji čin; in to pomneč, na to misleč, roke povzdigam Te proseč. Pred Tabo moja duša je ko cvetje, ko žge suša je: dežja si, rose to želi, po Tebi duša hrepeni. Prinagni naglo svoj mi sluh, ker gine že, medli mi duh. Oči mi svojih ne zakrij, le svojih ne odvrni mi,
VII. Psalm 142.
28
sicer koj onim bom enak,
ki spejo v večni grobni mrak.
Zarana spas naj čutim Tvoj,
oprt na Te ves up je moj.
Pokaži mi rešilno pot,
da hodil brez zablod in zmot;
saj k Tebi duh le dviga se,
o Tebi nada vžiga se,
zato sovragom me otmi,
Gospod moj in rešitelj "Ti!
Priuči Svoji volji me,
po ravnem polji vodi me;
Tvoj duh zarad Tvoje časti
naj spet me dvigne, oživi.
Zaradi vernosti obljub
otmi me stisk so vragu vkljub.
Po milosti obilnosti
trinogov stri nevsmilnosti,
ponižaj  jih, rešitelj moj,
ker zvest sem vedno sluga Tvoji
(22. 7. 03.)
Karel Bačer i Gregorčičeve še neofofav* Ijene prigodniee
T^Ti ga zlepa slovenskega pesnika, ki bi napisal toliko prigodnic, kot jih je na-Pw Pisa* Simon Gregorčič, čeprav je vedno zatrjeval, da ne piše rad po naročilu, da se noče siliti itd. Vzrok temu velikemu številu ni samo v Gregorčičevi izrazito prigodniški pesniški naturi in verzifikatorski spretnosti, marveč predvsem v splošno kulturnih razmerah tedanjega slovenskega življenja, posebej goriškega, ko je bil pesnik človeku nekaj nadnaravnega, izvoljenec božji, heroj... Le v teh in takih razmerah je kult pesnika mogel doseči taka razmerja in se sleherna njegova verzificirana improvizacija pripovedovati in celo objavljati s takim spoštovanjem, ko da gre za umetnino najtrajnejše veljave. Prišlo je celo tako daleč, da je ostareli Gregorčič sam začel spoštovati svoje improvizacije in oboževati svoj dar za rime, videč v tem svojo nadmoč nad drugimi pesniki, zlasti pred nastopajočo moderno...
Takih Gregorčičevih verzov, brez izrazite umetniške veljave, je kljub številnim objavam gotovo še več v zasebni lasti. Nekaj jih objavljam tu s kratkim komentarjem za lažje razumevanje.
Ko je bil Gregorčič januarja 1882 v Ljubljani, da se s tiskarjem pogodi za natisk Poezij I., se mu je Leveč, urednik Ljubljanskega Zvona in pobratim iz goriških let, ponudil za korektorja. V nerazpoloženosti do Levca, ki je izvirala iz marca 1881, ko je Leveč na pesnikovo željo sporočil — na nesrečo — neugodno Levstikovo sodbo o njegovih pesmih, je Gregorčič ponudbo nepremišljeno odklonil. Toda že čez dva meseca }e uvidel, da bo šlo delo prepočasi od rok, če bo sam opravljal korekture, in je obvestil Levca, da sprejema nekdanjo ponudbo. Poslej je požrtvovalni urednik LZ skrbno korigiral tiskajoče se pesmi, dajal neizkušenemu poetu nasvete za jezikovne poprave in celo prodajo knjige, skrbel za reklamo in pomagal knjigi do velikega gmotnega in moralnega uspeha.
V zahvalo za trud se je 12. aprila 1882, to je štiri dni pred izidom Poezij, Gregorčič pismeno zahvalil Levcu ter ga prosil, naj si v priznanje za opravljeno delo pridrži enega izmed petih luksuzno vezanih izvodov. (Z enakim je obdaroval še deželnega predsednika in goriškega rojaka Winklerja ter ljubljanskega škofa Pogačarja, oba na Levčev predlog!) Toda kaže, da si je Leveč zaželel še pesnikovega lastnoročnega posvetila (pismo ni ohranjeno!), kajti čez nekaj dni ga Gregorčič v nedatiranem dopisu prosi, naj sprejme priloženi izvod Poezij s prisrčno zahvalo. (Pismo v Mestnem arhivu Ljubljan-
29