Z duhom iasa Državni nastavljenec najboljši odjemalec knjižnih proizvodov »Z duhom časa« je geslo vsakega naprednega sodobnega človeka. Kdor se ne more vživeti v vsesplošno razgibanost današnjega časa, je mrtev za sedanjost, brez večjega vpliva bo šlo mimo njega stoletje tehnike in največjega napredka. Kulturne potrebe človeka dva.jsetega stoletja so prav radi silnega napredka na vseh poljih človeškega udejstvovanja zelo naraslc, da si brez njih ne moremo misliti popolnega človeka. Hvalevredno je dejstvo, da je pod silo novih razmer rodila v vsakem človeku misel o notranji izpopolnitvi. Misel o izpopolnjevanju je zajela več ali manj prav vse sloje in stanove in nihče noče zaostati, ker bi to pomenilo podleči tempu dvajsetega stoletja. Najsplošnejša in še danes obče znana sredstva za duhovno izpopolnjevanje naroda so knjigc, listi, revije, časopisi, nadalje tudi gledališča itd. V teh duševnih proizvodih se zrcali bistvo današnjega časa, njegovi uspehi in neuspehi, iz njih doznava ljudstvo svoj napredek in svojo vrednost. Posebno velikega pomena so imenovane kulturne dobrine za sodobnega intelektualca ter vzgojitelje. Nesmiselno bi bilo razpravljati o pomenu knjig in revij za človeka, ko vidimo že pri bežnem pogledu preko vsakdanjcga življenja njih blagodejni vpliv na človeški duh, razum in srce. Povsod se ustanavljajo nove knjižnice in nove knjižne zadruge, ki skušajo za mal denar postreči ljudstvu z dobrimi knjigami; nove struje in stroke dajo nove liste in revije. In zakaj se ustanavlja po manjših mestih in na deželi toliko novih prosvetnih domov z gledališkimi odri? Ker si narod želi navzgor k umskemu napredku s sredstvi, ki so mu na razpolago in dosegljiva. Najboljši odjemalec vseh duševnih proizvodov je ostal do danes še vedno državni nastavljenec, ki nekam nagonsko čuti potrebo po kulturnih sredstvih. Mnogim izmed njih — učiteljem, profesorjem — so te kulturne dobrine pri udejstvovanju v življenju neobhodno potrebne, nekaki viri svežih življenjskih sokov, ki jim odkrivajo nova pota in resnice. Ta večja ali manjša povezanost med državnim nastavljencem in kulturnimi potrebami osvetli novo dejstvo, da je bil in bo ostal največji odjemalec sodobnih knjižnih izdaj — državni nastavljenec. S tem smo pa že označili državnega nastavljenca za največjega podpornika naše knjižne kulture. Občutna redukcija plač leta 1935. je državnim nastavljencem zelo omejila odjem sodobnih kulturnih sredstev. Državni nastavljenec se je pač moral odpovedati v svojo škodo marsikateri kulturni potrebi ter osredotočiti vso skrb le za ohranitev golega življenja. Število naročnikov je po vseh upravah občutno padlo. Padec števila naročnikov je dokumentiral, da je državni nastavljenec največji odjemalec kulturnih dobrin. Redukcija plač je v prvi vrsti škodovala naši knjižni kulturi in njenim producentom. Tedaj so smatrali številne odpovedi za domenjen bojkot in protest proiti znižanju prejemkov, nihče pa ni pogledal resnici do dna in videl upravičenost tega koraka, ki ga je narekoval čut samoohranitve. Šele knjigaren in knjižne zadruge so bile prve, ki so v svojih prospektih dovolj jasno povedale, da je bila redukcija plač njim v škodo in da je državni nastavljenec najboljši n.jihov odjemalec. Najbolj je bil prizadet z redukcijo plač leta 1935. učiteljski stan, ki je izmed vseh državnih nastavljencev najbolj navezan na sodobne vire znanosti in vede. Niavezan je na kulturna sredstva radi dela v šoli in med narodom, določen in postavljen, da vodi ljudstvo z duhom časa! Moral se je radi redukcije na teh dobrotah občutno prikrajšati ali pa celo popolnoma odpovedati, ker so učitelji zgubili od pete skupine navzdol od 700 do 295 dinarjev mesečno od plače. Kako nai si privošči knjige in druge dobrote tiska učiteljski pripravnik, ako dobi ob mesecu na roko reci, beri in piši 970 dinarjev kosmate plače in čeprav je on najbolj potreben vseh naštetih kulturnih dobrin!? Ali si naj privošči knjižne zbirke oče veččlanske družine. ki ima toliko plače, da skrije svoje golo življenje ter življenje ostalih družinskih članov? Odpoved kulturnih sredstev je pomenila za učiteljski stan velik korak nazaj, korak v konservativnost po krivdi drugih! Učitelj je in mora biti tesno navezan na kulturne potrebe dvajsetega stoletja kot intelektualec, kot človek in končno kot — učitelj, ki uči in vzgaja mladino in narod v duhu časa. Pedagogi so dali sedanjemu veku ime tudi »stoletje otroka« in ravno v tem času je ostal učitelj - vzgojitelj brez možnosti, da si nabavi, kar mu je potreba, da dela v smislu posvetila. Kdor pa le ne vzdrži brez njih — to smo vsi — si mora pritrgavati dobesedno od ust in od ust svoje družine. Učiteljski stan ima za širjenje naše knjigc še zasluge v tem, da povsod zanjo agitira. Edini človek morda v kraju, ki ima vsaj nekoliko pregleda čez literaturo, da lahko svetuje ljudstvu nabavo te ali one knjige za osebno rabo ali za knjižnico. Z odpovedjo je prenehala tudi ta njegova uslužnost. Dokler se ne bodo izboljšali učiteljstvu ter ostalim državnim nastavljencem življenjski pogoji, toliko časa se razmere v pogledu znatnega dviga knjižnih izdaj ne bodo vrnile v svoje prvotno stanje. S povišanjem prejemkov se ne bodo izboljšali samo življenjski pogoji državnega uslužbenca, tcmveč tudi pogoji za poživitev knjižne produkcije, kar bo v dobro naši kulturi in šele tedaj bodo učiteljske vrste korakalc zopet z duhom časa. Vir.