Plcblscitnt zvon. Korošld Nemci so dali v spomin na plebiscit, ki je bil 10. oktobra 1920, vliti zvon ter so ga obesili v stolp župne cerkve v Celovcu. Hoteč imeti spomenik iz brona, so se odločili za idejo, da so naročili zvon. Ta spomenik ima posebno lastnost, ki je nimajo drugi bronasti spomeniki, da razširja zvoke od sebe. Drugi spomeniki so mutasti, osebe stoje brez gibanja in besede na podstavku. Zvon pa se glasi, zvoni ter tako ljudem na razumljiv način govori. Plebiscitni zvon ne govori dosti. Samo enkrat na leto spregovori s stolpa celovške župne cerkve. To je na obletnico plebiscita, 10. oktobra. Zato pa je takrat njegova beseda tem bolj slovesna. Letošnjega 10. oktobraje zvonil, tako so poro-čali iz Celovca, posebno slovesno. In Nemci, ki so slišali njegove glasove, so se navdušili ob desetletnici dogodka 10. oktobra ter so dali duška svojemu notranjemu zanosu. Dali so izraza temu, kar jim polni srce. In kaj so rekli Slovencem? Rekli so jim to, česar pred 10 leti niso povedali: Vi ste 10. oktobra glasovali ne za nedeljeno Koroško, ne za Vašo gospodarsko tiobrobit, ne, Vi ste glasovali za ncmštvo. To so poudarjali vsi govoraiki, ki so nastopili na plebiscitnih prireditvah. Niso tega naglašale samo osebe, ki nimajo javnega dostojanstva, marveč tudi možje, ki zavzemajo visoka in odgovorna mesta v politiki in v deželni upravi. .__--.ji.,_¦.¦._-__ !¦:*:-_.•. Pesem o ponemčenju. ' Na svcčanostni seji koroškega dež. zbora 10. oktobra, ki so se je udeležili vsi deželni poslanci razen obeh slovenBkih, ki se te vsenemške proslave nista hotela udoležiti, je imel predsednik poslanec Lukas, clan socialno-demokratske stranke, govor, v katerem je med drugim poudaril to-le: »Izid plebiscita je bil izraz pripadnosti nomški kulturi in jezikovni sknpnosti.« Socialnodemokratski voditelj na Koroškem sporoča koroškim Slovencem, da pripadajo nemški jezikovni skupnosti, to je, da se morajo ponomčiti ali boljše rečeno: poncmi.uriti. Takšen smisel je po socialnodemokratskem tolmačpnju imelo glasovanjc za nedeljeno KoroSko. Ob plebiscitni desetletnici so torej socialni demokratje koroškim Slo^©ncem razodeli, kar ao ti sicet že zna- li, ter še bolj svečano potrdili, da so ravno tako zagrizeni nemški nacionalisti (narodnjaki), kakor vse meščanske stranke. Socialni demokratje hočejo iz vseh koroških Slovencev napraviti nemškutarje. rjrl Pesem o Veliki Nemčiji. Za meščanske stranke je govoril eden njihovih najizrazitejlih zastopnikov, deželni glavar dr. Lemisch, ki je 12. oktobra v navzočnosti zveznega (državnega) predsednika dr. Miklasa in kanclerja Vaugoina med drugim rekel: »Peščica slovenske manjšine, ki se noče ukloniti volji večine, bo kmalu čisto izginila, potem pa bo na tej zemlji ostal en sam koroški narod, prežet od ljubezni do domovine. Program bodočega dela mora biti ta, da se mešano jezikovno ozemlje kmalu spremeni v enotno nemško kulturno področje. Od te svoje naloge večina ne bo nikda.r popustila. Da se doseže ta cilj — to je, da se slovenska manjšina, ki še kaj drži do svoje narodnosti, čim prej ponemči — morajo sodelovati starši, šola in tudi cerkev. V smislu teh nalog bomo po naravnem potu in z zmernim razvojem zravnali razlike med Korošci ter s tem prispevali k združenju vsega nemškega naroda od Severnega morja do Karavank. Nemško ljudstvo, ki strnjeno prebiva med Karavankami in Severnim morjem, more ter mora iti pot k narodni zedimbi.« Deželni glavar dr. Lemisch, ki bi moral biti nekak deželni oče tudi slovenskim deželapom, je Slovcncem z brezobzirno odkritostjo povedal, da se naj nikakor ne trudijo ohraniti svojo slovensko narodnost. Nemci jim tega ne dopustijo. Ncmci bodo v bližnji bodočnosti storili vse, predvsem potom šole in cerkve, ki jo je dr. Lemiscli tudi vpregel v ponemčevalni voz, da se vsi Slovenci ponemčijo. To jc potrebno radi tega, ker so koroški Slovenci na poti Veliki Nemčiji, ki zaliteva svoje rncje na Karavankah. Dokler namreč Slovenci še niso poncmčcni, ne sega strnjeno nemško ozemlje do Kavavank, kjcr bocejo Nemci postaviti mojo bodoči Voliki Nemčiji. To so tudi potrdili s slovcsnimi izjavami vsi govorniki iz Nemčije, ki so se udeležili celovških plebiscitnih svečanostl. Opomia koroškim Slovencem. In kaj poje plebiscitni zvon koroS« kim Slovencem? Mar-li smrtno pesem? Nemci njegove zvoke tako tolmačijo ter napovedujejo slovensko narodno smrt. Mi smo pa preverjeni, da imajo SJovenci še toliko življenjske silo v sebi, da se živi ne bodo dali pokopati v grob. Na zvonovih je dostikrat napis: Vivos voco = žive kličem. Naj bi celovški plebiscitni zvon to nalogo vršil napram koroškim Slovencem! Naj bl jim zvonil življenje! Naj bi se njegov glas razlegal po slovenski Koroški do poslednje vasi, kjer se še sliši slovenska govorica! Naj bi klical k življenju tiste, ki v njih slovenska narodnost že hira v smrt! Tiste pa, ki še živijo, naj bi potrdil in okrepil, da širijo življenjsko misel in voljo med slabejžimi brati ter jih obranijo smrti. Naj bi se zvt>. ki plebiscitnega zvona združili v har« monično enoto z zvcnom z Gosposve. te, kjer so dragoceni spomini naše državne preteklosti, kjer je tudi .naj« krepkejše bodrilo zaupanja v slovensko bodočnost. Opomin nam. Glas plebiscitnega zvona srno 10. oktobra slišali, ne sicer s telesnimi ušesi, pa v duhu vsi Slovenci in Jugoslovani. Opomnil nas je ta glas na to, da bijejo naši rojaki obupen boj za življenje tam kaj, kjer je bila zibeljka slovenstva. Mi nismo ravnodušni napram temu boju. Saj gre za našo krv! Gre za slovcnsko, za jugoslovansko krv! Našo krv hočejo zatreti! Branimo jo vsi! To so pravice krvi, ki so svete in jake, močnejše ncgo vse to, kar nas je vsled sile in prevare ločilo in nas sedaj loči. Skupnost krvi, jezika in kulture je tista nepretrgljiva vez, ki nas veže z našimi brati na Koroškem. Naj bi ta vez naše bratc bodrila, jačila in krepila! Nemci so jim povedali, kaj z njimi na« meravajo. Koroški Slovenci so se ob lOletnici plcbiscita še bolj zavcdli svoje velike naloge, ki mora tvoriti program njihovega dela: Slovenska straža od Karavank-do Gosposvote!