ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1988 • 1 • 121—124 121 PROBLEMI IN DISKUSIJA O »(NE)ZNANSTVENI FANTASTIKI« V ZGODOVINSKEM ČASOPISU Odprto pismo prvega glavnega in odgovornega urednika Zgodovinskega časopisa sedanjemu uredniku Spoštovani tov. glavni in odgovorni urednik, z objavo »Priloga« Nade Klaić »ra­ spravi o današnjoj slovenskoj medievistici« si me spravil v dosti neroden položaj. Pri­ spevek sicer ni namerjen le zoper mene, marveč zoper koncepcijo zgodovine Karanta­ nije v vsem dosedanjem slovenskem znanstvenem zgodovinopisju (tudi pri Linhartu, obeh Kosih in Hauptmannu), ki pa ga imam danes čast in dolžnost predstavljati po dobršnem delu svojega znanstvenega dela. Pač zaradi tega usmerja avtorica puščice svojega premalo razsodnega »umskega« loka zoper mene celo v precej večji meri kot se to sklada z mojimi novimi dognanji — pripisuje mi namreč marsikatero delovno zaslugo mojih znanstvenih pradedov, dedov in očetov. Z objavo ustvarjeni nerodni položaj izvira iz dejstva, da je (ne)kakovost prispevka dosegla že tisto stopnjo, ob ka­ teri o njem ni več mogoča kakršnakoli resna razprava. Najbolje bi ga bilo prepustiti presoji trezne zgodovinarske pameti bralcev — naj njegove trditve primerjajo z argu­ mentacijo mojega Ustoličevanja koroških vojvod. Tako si sami lahko ustvarijo podobo o utemeljenosti koncepcije slovenskega zgodovinopisja o zgodovini Karantanije v^7., 8. in 9. stoletju ob tesni povezanosti teh koncepcij s primerjalno zgodnjesrednjeveško zgodovino Evrope (kakršno si želi Walter Lukan za 19. in 20. stoletje in kakršna je bila prav ob Karantaniji pogosto uporabljena) ter o vprašanju, s čim utemeljuje avtorica svoje povsem drugačne poglede na začetke slovenske zgodovine in svoj (nekvalifici­ rani napad na stališča dosedanjega slovenskega (in ne samo slovenskega!) zgodovino­ pisja v tem pogledu. »Povsem drugačne« poglede tudi v tem, da podtika o t e h vpra­ šanjih slovenskim zgodovinarjem različne izmišljene stvari in »trditve«, ki niso nji­ hove, marveč last avtoričine domišljije. Toda odkar se je konec leta 1986 umaknil iz uredništva Zgodovinskega časopisa Ferdo Gestrin, sem v uredniškem odboru naveden po abecednem zaporedju kot prvi (pač ne le kot muzejski objekt kot nekdanji prvi urednik tega časopisa, marveč tudi kot strokovnjak za srednjeveško zgodovino Slovencev). Tako je najbrže naravna misel, s katero so se obračali name različni ljudje, ali kot član uredništva nisem dobil v bra­ nje avtoričinega prispevka, in njihova osuplost, ko sem jim moral povedati, kako »se streže tem stvarem« pod današnjim ne le »glavnim in odgovornim«, marveč skorajda tudi edinim urednikom Zgodovinskega časopisa. Tako sem se prisiljen oglasiti, ker znanstvena razprava ni mogoča, v obliki nekakega odprtega pisma Tebi in hkrati slo­ venskim zgodovinarjem, katerim je Zgodovinski časopis osrednje glasilo in od njega po pravici pričakujemo slovenski zgodovinski znanosti in spoštovanju do bralcev pri­ merno znanstveno raven. Pri tem pa se — žal — ne morem izogniti tudi vsaj najkrajši mogoči označbi avtoričinega »Priloga«. Seveda je mogoče dvomiti o utemeljenosti rešitve vsakega znanstvenega vprašanja in ga vnovič načenjati. Od kartezijanskega obrata v metodologiji z njenim načelnim dvomom je to gotovo temelj vsake sodobne znanstvene misli. Toda razpravljanje o različnih pogledih na znanstvena vprašanja je mogoče le tedaj, ko so izpolnjeni ne­ kateri zanj neizogibni, nujni pogoji. Kot za vsako vedo velja to tudi za zgodovino in zgodovinarje. Predvsem gre za spoštovanje resničnosti, ki pa ima dvojno naravo: re­ snico stvari (pri zgodovini resnico virov) in resnico osebe (polemiziranje z nepokvar­ jenimi nasprotnikovimi sodbami, dognanji, trditvami in stališči). Brez tega temeljnega pogoja, ki je obenem pogoj za vsakršno resno zgodovinarsko znanstveno delo, se iz- podmaknejo resnemu razpravljanju vse podlage in v takšnih okoliščinah ni več niti mogoče, niti potrebno, niti razumno. Kako je z avtorico v tem pogledu vsaj včasih v bližnji preteklosti glede vprašanja resnice osebe, je z vrsto natančno navedenih primerov pokazal v Zgodovinskem časo­ pisu 41, 1987, št. 3 ob pretresu avtoričine teorije o Karantaniji kot »stari domovini (sic!) Hrvatov« že mladi Peter Štih (zlasti str. 540—547). Pokazal je vrsto primerov, ko avtorica navaja (zlasti) moja stališča na povsem neresničen način in nato polemizira proti tem svojim miselnim utvaram. V njenem zapisu »o današnjoj slovenskoj medie­ vistici« (prav tam str. 549—556) je vnovič cela vrsta takšnih stvari (za eno med njimi je tudi urednik čutil dolžnost, da opozori v opombi str. 553, da zapisanega »Grafen- auerju . . . nikakor ni mogoče očitati«). Se hujša od te strani avtoričine (ne)znanstvene fantastike pa je njena druga stran, ko zamenjuje resničnost stvari z (ne)resničnostjo domišljije. Zgodovinske vire je za1- 122 ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1988 . 1 menjala s trditvami, ki se kažejo kot izrazi bodisi samovoljnih »interpretacij« (pogosto zvezanih z napakami ali premajhnim vedenjem o stvareh), bodisi zunajznanstvenega načina mišljenja, domišljije, ki ne čuti več potrebe utemeljevanja z resničnostjo stvari (v to vrsto spada tudi avtoričina trditev, ki jo je popravil urednik v omenjeni opombi). Takšna narava avtoričinega »Priloga« me osvobaja dolžnosti razpravljanja o nje­ govi (ne)utemeljenosti. Od nekaj preko 30 različnih velikih napak (na le šestih meni posvečenih straneh) jih bom le nekaj navedel za označbo njenega načina dela in ute­ meljitev svojih že povedanih sodb in stališča. V nasprotju z viri sprejema na podlagi Kunstmannovih etimologij (npr. ime Da- lemincev od Dalmacije in pod.) »teoriju o preseljavanju Slavena s juga na sjever« in ne iz Zakarpatja na jug ter tako vnovič uveljavlja legendo Nestor j eve Kronike — tam zvezano z zmešanjem jezikov v biblijski zgodbi o gradnji babilonskega stolpa. Karan­ tanija naj bi bila avarski kaganat, v katerem naj bi živeli podložni Slovani pod ob­ lastjo »avarske aristokracije« (ki je deželo še globoko v srednji vek »s pravom sma­ trala svojom«) in v »avarskem političnem sistemu«. Potemtakem bi Valukov naslov »dux Winedorum« okr. 1. 630 in Borutov »dux Quarantanorum« pomenil pravzaprav »dux Avarorum«. Alciok, ki je z begom pred Avari k Bavarcem reševal svojo glavo, naj bi se takoj nato zatekel v varstvo avarskega duxa! Še več, ker naj bi pomenil iz­ raz Konverzije »seditio« Hunov (= Avarov) zoper Karantance pod Borutom (avarskim duxom !) »pogansku pobunu protiv kršćanstva«, naj bi se potemtakem uprli avarski gospodarji svojim podložnim Karantancem zaradi krščanstva že vsaj dobrih deset let prej, preden se je krščanstvo začelo' med Karantanci učinkovito širiti; vir pa je na avtoričino nesrečo opisal »upor« kot »hunsko vojsko, ki je prihajala zoper nje (= Ka­ rantance)«. In dokazi za to avarsko »teorijo«? Kar trije so — eden »boljši« od dru­ gega! Zdi se, da ji je odločilna »etimologija«(!?!) imena Cacatius (v prepisu iz 12. stol.; variante približno iz istega časa Cacatus in — tudi po Wolframu kot »echte Traditions- variante« — Karastus) iz naslova kagan. Kaj zato, če sicer nikjer ne nastopa podobna varianta mongolskega naslova? Po varianti Karastus je slovanska filologija od Miklo­ šiča 1860 do Kronsteinerja 1975 ime ustaljeno dešifrirala kot Gorazd, pri alpskih in podonavskih Slovanih tudi sicer izkazano ime (morda z germansko etimologijo). »Ka­ gan« je pri Mongolih vselej naslov najvišjega vladarja, kolikor ni spremenjen z dife- renčnim dodatkom. Toda v Karantaniji naj bi to ne veljalo: Cacatius naj bi bil (in to kot talec v bavarskih rokah, preden so ga po očetovi smrti s tem imenom poklicali za kneza) »dakle kagan koji vlada uz oca vojvodu«! Po slavističnih dognanjih se je naslov »knez« razvil pri Slovanih za Karpati iz iz­ posojenke »kuning« (od Gotov) pred okr. 300, toda »tem slabše za dejstva«, če se to ne sklada z ukazi naše avtorice: kot naslov karantanskega vladarja uporablja (latinski!) vir »samo izraz dux, a nikdar knez (sic!) — comes koji pripada franačkoj vladarskoj terminologiji«. Za naslov comes to do neke mere velja (izraz pozna že antična latin­ ščina in kot državni naslov tudi Ostrogoti v Italiji!), toda za kneza dekretira avtorica to le po mnogo poznejši hrvaški politični terminologiji. In nadaljuje, da »stoga Gra- fenauer nema nikakve podloge u izvorima kad tvrdi, da su se vladari karantanskih Slovenaca zvali knezovi«; pa nič zato, da gre sploh za ugotovitve Milka Kosa na pod­ lagi različnih virov (pozneje vzporejenih z drugimi slovanskimi plemenskimi knezi in njihovimi naslovi!) v razpravi, stari že 45 let in pred tremi leti ponatisnjeni v knjigi Kosovih razprav o slovenski srednjeveški zgodovini. Dovolj je, da avtoričina domišljija govori drugače, pa se ni treba ozirati na nikakršno dosedanje znanstveno' delo. Saj velja le njena beseda in vera. Pa se nadaljuje še lepše! Temeljni — predfrankovski in pozneje »kmečki« — obred ustoličevanja karantanskih knezov naj se ne bi opravljal na knežjem kamnu v območju Krnskega gradu, marveč »na prijestolju koji ima dvije stolice«, to je na šele v 9. stoletju zgrajenem vojvodskem stolu. Izvirati naj bi mogel le od Avarov, ker naj bi (okr. 60 centov = nad tri tone težki in nepremični) kamnitni prestol bil kot sim­ bol oblasti tuj Slovanom kot stalno naseljenim (»sesilnim«) ljudstvom — mogel in moral ga je imeti »samo — nomad« (sic! zaradi neustaljenega blodenja po pašnikih, kar pomeni grško ime?). Kamnitni nepremični stol izenačuje avtorica s pozlačenim le­ senim, ki ga je kagan vozil s seboj in vzel z vsemi simboli svoje oblasti tudi v grob, tako da ga nihče ni mogel uporabiti za prevzem oblasti, marveč si ga je lahko dal iz­ delati šele po njeni pridobitvi. Pa kaj hočemo, ko menda nisem glede povezanosti ka­ rantanskega obreda s slovanskimi ljudstvi »donio za potvrdu svog zaključka... nijedan takav primjer«!? Seveda se le sprašujemo, katerim »nomadom« prišteva Čehe in Bre- tislava, ustoličenega 1037 na Hradčanih (Kozma Praški I, 42, Ustoličevanje 234 in Zgo­ dovina slovenskega naroda I2, 1964, 376) in kam šteje ruske kneze, katerih nastop opi­ suje Nestor v svoji Kroniki (Ustoličevanje 244, op. 119). Ne moti je tudi dejstvo, da so podeljevali pri azijskih nomadih od avarskih Žuan-Žuanov do Džingiskana kaganovo oblast z njegovim dviganjem na klobučevinasti preprogi (simbol šotora) in obračanjem ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1988 . 1 123 na vse strani neba, ne pa z »ustoličevanjem« na kak prestol; saj za ta običaj najbrže ne ve. In tudi ne razlikuje krone kot simbola kraljevske srednjeveške oblasti (pridob­ ljenega od avtoritet središča srednjeveške Evrope!) od simbolov domače slovanske knežje oblasti. Pa kaj hočemo — ni mogoče zahtevati znanja nehrvaške zgodovine od človeka, »•što jedina od hrvatskih historičara ima svoju vlastitu koncepciju hrvatske povijesti od Avara do urote zrinskofrankapanske« ! Kako temeljita je ta »vlastita koncepcija« pa kaže že dejstvo, da je treba po avtoričinem mnenju presojati vsak fevdalizem le po položaju »-Krčkih knezova... na Krku a i na hrvatskom kopnu«, kot da ne bi primer­ jalna analiza postanka fevdalizma pri Južnih Slovanih že pokazala štiri v bistvenih potezah različne tipe fevdalne družbe z različnimi oblikami gospodarske organizacije in različno terminologijo. V starih časih — pred četrt stoletja — je to analizo še vneto branila! Pa čemu še naprej? Saj je dovolj primerjati avtoričina izmišljanja o »-fantom­ skem slovenskem narodu«, »monolitu« ki da je prišel že iz pradomovine in v katerem da ni bilo nobenih različnih sestavin (kje da celo Hrvatov?), kar da vse jaz trdim, s ti­ stim kar je v resnici napisano v mojih delih o načinu naselitve Slovanov v Alpe iz različnih smeri in posebej v primerjalni analizi o oblikovanju etničnih jeder pri juž­ nih Slovanih v srednjem veku. Vse to je staro že desetletja, in včasih je avtorica vse to tudi navajala. Danes ji je odveč — resnica je tako ali tako le to, kar si izmisli, trdi in zapiše. Pustimo ji njeno osebno »resnico«! Žal mi je spremembe poti nekdanjega bistrega uma — obrnjenega nekdaj vedno najprej in odločno ter hrabro v vire in njihov kritični pretres — najprej že ob obrav­ navanju kmečkega upora 1572/73 k skrbnemu izmikanju tistim zgodovinskim virom (o tem sva že 1981 pisala J. Sidak v knjigi »Kroz pet stoljeća hrvatske povijesti« in jaz v Gospodarski in družbeni zgodovini Slovencev, Zgodovina agrarnih panog II), ki onemogočajo avtoričino vnaprej izbrano tahovskobranilsko koncepcijo, in danes do sta­ nja, ki ga kaže njen »Prilog«. Za sklep moram vendar sporočiti vsem, ki se sprašujejo — kot so me različni bralci Zgodovinskega časopisa spraševali osebno — kako je bilo z mojim vedenjem za objavo tega rokopisa, ker sem pač naveden kot član uredništva tega časopisa: »Pri­ log« je bil objavljen po drugačnem postopku in na drugačen način, kot je bilo to mogoče in v navadi ob delu uredništva v nekdanjem času. Besedila, ki so napadala kakega člana uredništva, je dobil v branje vselej prav ta član in poleg njega še vsaj dva druga člana uredništva; na tej podlagi in ob soglasju prizadetega člana je o objavi sklepalo uredništvo na svoji seji; kadar je bodisi oblika, bodisi vsebina takega besedila zahtevala omejitev uredništva v enem ali drugem pogledu, je uredništvo na svoji seji sprejelo tudi besedilo te omejitve, kar je bilo včasih tudi naravnost razvidno iz njene formulacije. Vsega tega tokrat ni bilo, čeprav »Prilog« po taki širši pripombi narav­ nost vpije, ne le zaradi mrgolenja grobih stvarnih napak (naštel sem jih le nekaj za vzorec), marveč tudi zaradi napada na slovensko historiografijo v celoti, izraženega v pozivu slovenskim medievistom, da »ne truju dalje svoj narod... s otrovnom Lin­ hartovem koncepcijom«. Vsebinsko se namreč to nanaša na vse slovenske médiéviste od Franca Kosa naprej, pa še na koga izmed drugih slovenskih zgodovinarjev, ki so pisali o Linhartu kot zgodovinarju, npr. na Frana Zwitterja. Ako bi bila objavi do­ dana splošna pripomba te vrste in takega postanka, bi bilo seveda vse to-le moje pi­ sanje nepotrebno. Toda uredništvo pač ne dela več na tak način, kot je delalo včasih. B o g o G r a f e n a u e r ODGOVOR NADI KLAlC Ko sem bil apostrofiran v Zgodovinskem časopisu 41/3 (1987) objavljenem pri­ spevku N. Klaić, v katerem razpravlja o sedanjem stanju v slovenski medievistiki, se sprva nisem nameraval oglasiti, ker se mi je stvar zdela odiozna. O nujnosti odgovora so me prepričali odmevi prispevka N. Klaić pri nestrokovnjakih in pa tudi Grafen- auerjevo odprto pismo uredniku Zgodovinskega časopisa. Odgovor pa bo vendar ostal težini avtoričinih pripomb primerno kratek. Najprej naj povem, da bi bil na oznako sotvorca »trpečega Slovenca«, ki mi jo daje N. Klaić, kljub njeni pejorativni vsebini, ponosen, če bi bila seveda utemeljena. Za moje sorazmerno kratko znanstveno delovanje in njemu primernim sorazmernim deležem novih dognanj k zakladnici slovenskega zgodovinopisja, tako sodim, je taka, tudi tako mišljena oznaka, povsem zgrešena. Težišče mojega proučevanja slovenske zgodovine ni bilo na razvoju agrara ozi­ roma kmeta (N. Klaić bi morda rekla na »ubogemu slovenskemu ljudstvu«), ki pa je