FRAN ERJAVEC:
Vako in njegovi grehi.
/f^~           >N.      Vakcu sem vam, dragi otroci, že pred par leti na-
/ ((ffM^jmL       | \     P'sa'  v  »Zvončku«  povest  in  danes sem se gn
/ '1^^"3'          zopet  spomnil.  Mnogo  je  že minilo    od    tedaj,
/ i''v3fr            mnogo se je izpremenilo, a Vakčeva slika mi je
/ .?¦•$ UM,              vedno še tako živo pred očmi. Rad sem ga imel
A!'f                /     i" kadar  se bom spomnil najlepših  dni  svojega
\ l ffi)/f/\J^jj     živijenja, se bom spomnil tudi na Vakca.
VSj<L^\ J \yy             V osmem letu je bil tedaj, pripravljal se je bil
na prvo izpoved. Gospod katehet ga je lepo poučil,
kaj mora pri izpovedi vse povedati, rekel mu je tudi, naj se je nič ne boji;
vendar ga je skrbelo od dne do dne bolj, predvsem, ker so ga še domači
kaj radi dražili. Tako se je približal zadnji predvečer tega važnega dne.
—¦   275   >+—
Ob peči sta sedela oče in mati, za mizo pa Vako, sestrica Ana in bratec Ivček. Pogovarjali so se seveda samo o izpovedi, in oče reče resno:
»Vidiš, kar je tebi kdaj vest očitala, da nisi prav storil, in kar je bilo slabo, to je greh, vse to moraš povedati pri izpovedi.«
Vako nekaj časa premišlja in, ker so mu že ves večer nagajali, reče jezno:
»Sedaj pa vem še manj, kot pa poprej. Ko smo gnojili naše travnike s kalijevo soljo, sem našel v neki vreči še nekoliko soli. Ti si mi rekel, da kalijeva sol rastlino ožge, če jo potresemo preveč. Pa sem je vendar vzel polno pest in }o stresel k hruški, ampak hruška je rasla potem jako lepo in je ni vžgalo. Vest mi sedaj to očita, ker te nisem slušal, in vendar ni bilo slabo. Torej, ali je to greh ali ni?«
Takih in enakih grehov je navedel še celo vrsto, dokler ga ni skrbna mamica opozorila, da mora iti spat. Vsi so legli k počitku, samo Ana je še čula in se učila. Ko je bilo že vse tiho in pokojno, se splazi Vako iz postelje in se počasi približuje Ani. Že ga je hotela napoditi, a njegove lepe oči so gledale tako nedolžno in proseče, da ga je vprašala, česa želi.
»Anica moja, grehe sem napisal, pa pravzaprav ne vem, če so vsi grehi ali niso, in prav lepo te prosim, povej mi, kar te bom vprašal.«
Počasi je čital z listka — greh za grehom, vsak tako nedolžen in majčken.
»Če ne bos hud, Anček, pa ti pokažem ves listek«, je reke! boječe in ji pomolil listek. Da ne bi katerega pozabil, jih je napisal po vrsti iz molitvenika. Bal se je pa, da ne bi listka izgubil in ne bi kdo njegovih gre-hov vedel, zato jih je napisal jako grdo. Sedaj sta jih začela prepisovati.
»Zakaj še ne greš spat? Kaj pa vendar delaš še?« se oglasi kar hi-poma izza vrat mama.
»Nič,« odgovori boječe.
Ko je mama odšla, je skrbno opomnil, da morata pri poglavju o laži zvečati število za eno, zakaj pravkar se je bil zopet zlagal.
Prečitala in prepisala sta vse grehe do konca in ko sta končala, se Vako mehko sestre oklene okrog vratu in zajoče:
»Ana moja, sedaj veš vse moje grehe, ali rne boš imela še kaj rada?«
Gorko ga je poljubila, in odšel je potolažen spat.
Drugo jutro se je zbudil že jako zgodaj. Hodil je nemirno iz sobe v sobo, dokler se nista odpravila z mamo v cerkev, in tudi po poti je ves čas molčal. Ko prideta pred izpovednico, pa prime mamo tesno za roko in jo prosi, naj stoji ves čas poleg njega, zakaj samo potem se bo upal lepo moliti in ne bo pozabil ničesar.
Vratca so se odprla, in Vakec pove vse grehe od začetka do konca.
Veselja mu je zažarel obraz, in njegove temnorjave oči so se bles-ketale v čisti nedolžnosti, ko je prišel zopet od izpovednice.
Pozdravljen, zvesti prijatelj!