,‘4^ < V: PoStnlna plačana ▼ gotovini Dle Pnstjrebtthr bar bciukit. Slovenski dom PREIS - CENA L 1.50 Leto IX. — Štev. 43 1 [ TEDNIK ZA POLITIČNA IN KULTURNA VPRAŠANJA Sobota, 28. oktobra 1944 Razkroj gre dalje y.s.ak? konferenca Komunistične partije Slovenije je doslej še vedno pomenila krizo v Komunističnih vrstah. Lansko, tako imenovano aprilsko kočevsko zborovanje je Partija sklicala za.racu vedno bolj naraščajoče opozicije v OF, ki je slabila Partijo. Na ,em zborovanju je bila končno potrjena odločitev Izvršilnega odbora Osvobodilne fronte, da prenehajo vse druge skupine v OF kot politične enote, fazen Komunistične partije, ki ostane edina politična skupina v Osvobodilni fronti. Partiji je to uspelo, ker je ime-•a v vseh ostalih skupinah svoje zaupnike, ki so razdirali in natančno nadzirali vse njihovo delo. . Na lanskem zborovanju so komunisti načrtno preprečili vsako odločanje drugih skupin v OF in jih dejansko likvidirali. To je bilo mogoče, ker so bili vodilni zastopniki teh skupin ^e itak člani Komunistične partije (Kocbek, Rus). Tako je Partija s pomočjo teh ljudi dobila OF povsem na svoje vajeti in okrepila svoj položaj v tako imenovani »socialni revoluciji osvobodilnega gibanja«. V tej »socialni revoluciji« se je “artjja čutila dovolj močno in zato je začela z neizprosnim izvajanjem, ki ga je imela že od začetka: dobiti popolno blast v OF in obračunati z vsemi Političnimi nasprotniki v njej- Ta dejstva, ki so i>ila Partiji v prilog vse dotlej, dokler se ni čutila dovolj močno v OF’, prizadevajo komunističnemu vodstvu danes nove, hude skrbi. Celo Kardelj, duhovni oče komunističnega gibanja pri nas, skuša zdaj znova dokazati, da je OF zastopnica raznih političnih skupin, da je ne Wwr^ Komunistična partija, ampak so vse članice v njej enakopravne. Komunistično vodstvo je danes znova po pravici zaskrbljeno zaradi naslednjih dejstev: 1- OF je zaradi vedno hujših udarcev, ki jih domobranci zadajajo rdečim tolpam, v razkroju. Položaj^ rde-cih^ razbojnikov je zaradi vedno številnejših porazov nevzdržen in obupen. 2. Osvobodilni fronti se je lani in letošnjo pomlad delno posrečilo prepričati zunanji sVet o tem, da Or ni komunistično, marveč vsenarodno gibanje, ki se bori ne za revolucijo, ampak proti »okupatorju« * sklopu an- janja doma pa so dokazovala povsem nekaj drugega. Zaradi tega se je zadnje čase sodba o Osvobodilni fronti spremenila pri nas in drugod, saj je postalo povsod jasno, da je OiF isto kakor Komunistična partija in da so isti tudi njeni cilji. To dejstvo sili vodstvo OF, da je treba spet vzbujati videz o vsenarodnem značaju Osvobodilne fronte, še bolj pa, aa je treba krivdo za spremembo sodbe o Osvobodilni fronti in s tem za njene politične rame. neuspehe prevaliti na druge je OF v sklopu Ti "anja zunanjemu svetu zatri_ predstavlja vsenarodno gibanje, v ka 3. Ker je OF v sklopu Titovega gi- ala, ----------------- gibanje. terem enakopravno sodelujejo najraz- ličnejše politične skupine, so jo ob sklepanju sporazuma med Titom in Snbašičevo vlado hoteli prisiliti, da v dejanju dokaže resničnost svojih trditev. (■> je OF vsenarodno gibanje, potem mora združiti vse slovenske sile v boju za cilje, ki jih imajo Sovjeti in Anglosasi. Zlasti ne sme Osvobodilna >ronta trpeti, da bi na Slovenskem obdajalo proti njej tako močno in pomembno oboroženo gibanje, kakor ga Predstavlja slivensko domobranstvo, o cjgar delu in zasidranosti med Sloven-ci so angleški zaupniki pri vodstvu OF nedvomno poročali domov. Pri sklepanju sporazuma med šubaišičem in 'itom se je OF zavezala, da bo domobranstvo razkrojita in ga spravila na svojo stran. V tem vprašanju so ji nastavili nož za vrat ter ji določili 15. september kot zadnji dan, ko mora b'_ti to delo dopolnjeno. OF te obljube n» mogla izpolniti, četudi je mobilizirala za razkroj domobranstva vse "voje agitacijske sile in sredstva ter privlekla iz emigrantske ropotarnice ? razne Kuharje, Cankarje, Furlane, skratka vsa imena, ki bi po njeni sod-i utegnila na koga že kaj vplivati. \V°Je Obljube ni mogla izpolniti, in ni , °mobranstva niti načela, Kaj šele raz-rojila, temveč je začela od njega dodati prav po 15. sept. vedno bolj "Sodne udarce. Zaradi tega bo treba bajati »velikim zaveznikom« odgovor, komunistična partija ni tako neumna, na bi hotela odgovornost za tolikšen polom vzeti na svoje rame- Treba je no-vin žrtvenih kozlov iz drugih političnih skupin. Zaradi tega je moralo pri-" do razširjenja Izvršnega odbora OF. v Ti* zaupnih okrožnic in navodil komunistične partije je razvidno, da 80 marsikje ne le popustili, temveč povsem odpovedali ne le aktivisti OF, temveč tuai aktivisti Partije in ‘njene organizacije. Izgube v partijskih kadrih so zadnje čase vedno večje, tolike, da je vrhovno poveljstvo rdečih tolp moralo izdati odlok, da odslej ne 'me noben vojaški ali politični funkcionar v nobeni edinici imeti več namestnika, ker ni ljudi. Če hoče rdeča stvar še kaj časa životariti — in to bi Jajadi trenutnega položaja na bližnjih bojiščih kai rada hotela —.j« treba dobiti za delo novih ljudi iz drugih •kupin. To pa bi bilo mogoče le, če se Warschan, die verratene Stadt, nacli dem znsamrnengebrochenea Aufstand nnd nachdem dte polnischen Anfstan-dischen von aller Welt im Sliche gelassen wurden. — Varšava, izdano mesto, po zloma vstaje in potem, ko je poljske opornike ve« svet pustil na cedil« (Foto »Si*nal«) Nauk in opomin iz Varšave Na dan 1, avgusta 1944 je poljsko uporniško gibanje sprožilo vstajo v Varšavi, prav tedaj, ko je kaizalo, da bo boljševiška vojska uspela s svojim zagonom in zasekala odločilno luknjo v nemi?ko obrambno črto vzhodno od Varšave. Sovjetska vojska je bila od »oljske prestolnice oddaljena le 15 kilometrov in so se srditi boji raizvili že v njenih predmestjih. Poljski upor je vodil general Tadeusz Bor-Komorov- ski, trenutek z« vstajo pa je bil izbran no posvetu poljske begunske vl'ade v Londonu z vojaškim vodstvom Anglo- sasov in Sovjetov. Sporazumni nastop, kateremu so botrovali torej zavetniki, naj bi Poljakom služil kot dokaz za njihovo neodjenljivost, zmerom živo odporno silo, ter naj bi znova potrdil stališče, kakršnega je begunska poljska vlada zastopala proti sovjetskim zahtevam vzlic brezobzirnemu pritisku in izigravanju boljševikov. Upor v Varšivi se je razbesnel po vsem mestn. V trenutku, ko se je nemška vojska zapletla s Sovjeti v silovite obrambne boje, je ta sunek iz zaledja pomenil resno nevarnost za obstoj bojišča in zato ie bilo treba vnaprej pričakovati, da bo nemško poveljstvo na dogodek tudi naglo in odločno odgovorilo. Uporniki so se vgnezdili v hišah, kleteh in podzemskih luknjah, posebno srdit odpor pa so dajali na letališču Mokotow, katero so držali pripravljeno za dolet zavezniške pomoči, 1ti je bil« obljubljena iz Londona in iz Moskve. Stotisoči civilnega prebivalstva, po-»no prebivalci stanovanjskih predelov, koder so besneli najhujši poulič- ni boji, »o bili potegnjeni v krvavi vrtine« in so iskalli zavetja pred navz-kriznim ognjem koder koli Ker je na mah zastalo vse poslovno življenje in izostala redna preskrba z živih, so bili ljudje postavljeni pred najbolj pereče vprašanje, kako preživeti dolgotrajne dneve in noči v kletnih zavetiščih brez redne hrane. Tisoče in tisoče so pokosile krogle, granate in bombe, v visoke tisoče pa gre tudi število tistih, ki so pomrli zaradi lakote in bolezni. Nemška uradna poročila 90 povedala, da je upor v Varšavi zahteval od Poljakov silno visok krvni davek, saj se sme število žrtev oceniti z najmanj stotisoč. 63 dni so uporniki vztrajali in se borili v obupnin okoliščinah. Borili so se, ker so verjeli zagotovilom svojih zaveznikov in upali na njihovo dejansko pomoč. Vse sile. so napeli, da so držali letališče m dolet zavezniških letal. 63 dni so se željno ozirali v nebo in le trikrat ves ta čas je bilo njihovo pričakovanje irpoltvjeno. Kakor »e je izvedelo pozneje iz izjave angleškega letalskega ministra Sinclairja, je prišlo ▼ Varšavo vsega rl<................... a; bilo niti migljata, ki bi kazal na izpolnitev dane obljube. Nasprotno! Sovjeti so celo zavrnili angleško zahtevo, da bi smela angleška letala dona' šati Poljakom, pomoč, potem pa pri »tajati na bližnjih sovjetskih letali ščih. Varšavski nporniki so torej ostali na cedilu. Drobtinice, ki so prispele od zahoda, so bile tako neznatne, da niso mogle v ničemer spremeniti poteka dogodkov. Vsi obupni kriki na pomoč, ki so prihajali iz Varšave, so naleteli na pluha ušesa zaveznikov, posebno Sovjetov, čeprav so posebno, slednji od trenutka, ko so pridrli v bližino Varšave, neprestano klicali poljsko ljudstvo, naj se vzdigne proti Nemcem, kajti ura svobode je napočila. Po 63 dneh je bojni truftč v Varšavi potihnil. Strašne žrtve in v prah zdrobljeni ogromni deli Varšave 90 obtoževali krivce in terjali obračun. Vsi, ki »o botrovali uporu, so si pilatovsko umivali roke, Sovjeti^ pa 90 šli še dlje: njihova propaganda je začela na upornike bruhati žveplo in ogenj in jih obkladala z norci m škodljivci, ki so hoteli z uporom rešiti izigubljene posto- IZ VSEBINE: Stran 1.: Razkroj gre dal]«. Stran Ds BoStanJ (Poveljnikoma Capudru in Po« grajen v spominj Stran S.: Poslednji dnevi v kočevaMli lečah. (Spomini slovenskega duhovnika po lanskem 8. septembru.) Stran I.: Leposlovni natvarjalee In naš Sas. Stran 8.1 Orat teden za rdeče roparake tolpe na Slovenskem ter dve novosti »Ne emu ne kralje (Konec hubatmrika države in njenega poslednjega vladarja.)« »Cvrček ta pečjo«, (Povest, ki je na odru ganila na tisoče sre, ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦»♦♦♦»♦♦♦♦♦♦»O janke begunske vlade med poljskim narodom. Take brce, kakor so jo dali Poljakom »zavezniški« boljševiki, niso dali niti Nemci, ki je bil proti njim upor naperjen in jih je veljal tudi velikega napora in žrtev. V zdvojenosti in razočaranju so uporniki Sklenili narediti kolikor toliko časten konec in so poslali svoje pogajalce k Nemcem,' proseč za pogoje. Proti pričakovanja svetovne javnosti je zmagovalec ponudil premaganim upornikom pogoje, kakršni se dovoljujejo le rednemu vojnemu nasprotniku: pravice vojnih ujetnikov. Za tisoči borcev, ki so dva meseca vztrajali v najbolj obupnih okoliščinah, se je v nemško, ujetništvo prostovoljno podal tudi voditelj upora general Bor-Komorovski, z vsem svojim glavnim stanom, potem ko ga je poljska vlada imenovala za svojega vojnega ministra. Nikakor ne bi smeli reči, da se je ta sklep generala Bora Komorovskega porodil edinole iz obupa, temveč iz jasnega spoznanja, da so ga vsi zavezniki pustili na cedilu, ker posebno Sovjetom ni šlo za rešitev poljskega naroda, temveč za nekaj mnogo hujšega. Zakaj je izostala sovjetska pomoč m zakaj sovjetska vojska ni vrgla vseh razpoložljivih sil na odsek pri Varšavi in napela vseh sil, da M firodrla še za tistih petnajst kilome-rov, ki so jo ločili od upornikov. Sovjeti so hoteli kovati iz upora koristi edinole zase. Računali so, in tako je bilo tudi sklenjeno, da se bo najprej vzdignila Varšava, za njo pa vsa poljska dežela. Nemška vojska bo kajpak planila po upornikih in ustajo zaradi vojaške nujnosti v krvi zadušila. Cvet poljske mladine, ki je usmerjen odločno protiboljševiško, naj bi padel ▼ tem boju. Drugi naj hi pospravili s sveta tiste Poljake, ki bi se kdaj pozneje utegnili z orožjem obrniti proti boljševikom, in s tem ohromiti odporno silo vsega poljskega naroda. Ta satanski naklep boljševikov so voditelji upornikov očitno spregledali. Tod moramo iskati razlago za dejstvo, zakaj je izostal splošen poljski upor in zakaj se je uporniški voditelj podal1 pod okrilje tistega, proti katerem« se je besno boril, ne pa pod zavetje rdečega zaveznika, ki ga je imel tik pred durmi- Grenko spoznanje, da so bile v«« silne žrtve zaman, je dalo Poljakom veliko misliti, vsem evropskim narodom pa je Varšava dala nov opomin: na smrt je obsojen vsakdo, kdor verjame boljševikom, in vsak narod, ki sovjetsko zavezništvo razume drugače kakor tako, da zataji samega sebe in utone v nasilju boljševizma. Roka, ki jo »prijateljsko« ponuja boljševik, nima drugih darov kakor le samokres ki daje zavezniku kvečjemu to pgod* nost, da si sam konča življenje. To je nauk in opomin Varšave evropskim narodom. spet vzbudi videz, da vodijo Osvobodilno fronto tudi druge skupine, ne samo Komunistična partija. Ta dejstva so komunističnemu yod-stvu narekovaja, da je sklicalo letos 4. septembra svoje aktiviste, ki so zaradi samih porazov postali že malo-dušni, in je bilo treba njim ter s tem ostali OF dati novega zagona in volje. Drugo komunistično zborovanje dokazuje novo krizo v OF. Zločini, za katere bo treba odgovarja/ti, poraz za porazom, popoln poloma zapovedi iz Moskve in londona, da je-treba domobranstvo razbiti ali vsaj doseči skupen nastop z njim. vedno večja skib glede odgovornosti za stanje, ki vlada po krivdi OF danes na Slovenskem, to dela komunističnim prvakom sive lase. Da bi se odgovornost delna, morajo sivet spet prepričati, da Osvobodilna fronta ni komunistično, ampaik narodno gibanje. Politični dogodki se vrste tako hitro drug za drugim, da se komunistično vodstvo pripravlja za vse primero in si tako hoče zagotoviti obstanek in vlogo. Z odstranitvijo zastopnikov drugih skupin v OF je Partija nadaljevala in po lanski konferenci še laže izvajala svoj program v tako imenovani »so- cialni revoluciji«. Uspeh te »socialne revolucije« je 30.000 slovenskih žrtev, ki so padle pod rdečimi kroglami, in skoraj povsod uničeno premoženje na Notranjskem, v BeM krajini in na Primorskem. Po vsem tem m zlasti še po porazih rdečih tolp v zadnjem času, noče komunistično vodstvo zvrniti vso odgovornost za nesrečo slovenskega naroda na druge. Prav to je rodilo pred letošnjo partijsko konferenco »nove« sklepe Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, da se je razširil in privzel tele ljudi: Dr. Aleksija Baeblerja, Julija Beltrama, dr. Darka Čeme j a, Josipa Jerasa, Staneta Kovača, Borisa Kraigherja, Maksa Krmelj«, Ivana Mačka, Miho Marinka, Angelo Ocepkovo, Franca Svetka, dr. Maiksa Snuderla, Toneta Tomana, Edmunda Tumherja, dr. Lada Vavpetiča in Jožeta Zem-1 jaka. Kdor pozna ta, sicer nepomembna imena, bo takoj uganil, kam pes taco moli. PO večini 90 to ljudje, ki izhajajo iz meščanskih krogov. V tujini je namreč treba vzbuditi vtis, da Osvobodilne fronte ne vodijo zgolj rdeči pocestni capini in proletarci, temveč tudi salonski ljudre, pripadniki raznih bivših meščanskih strank, kakor so to dr. Snuderl, dr. Cernej, dr. Vavpetič, Turnher, Jeras. Seveda bi Partija ne bila Partija, če ne bi pri vsakem koraku gledala zlasti na svojo oblast in korist. Da ne bi v IOOF prevladali meščanski zastopniki, je zraven pritisnila še nekaj starih partijcev kakor Miha Marinka, člana Centralnega komiteta KPS, Borisa Kraigherja, člana iste ustanove in politkomisarja pri glavnem štabu rdečih tolp, Staneta Kovača ter Ivana Mačka, s tolovajskim imenom Jerneja Posavca, bivšega vrhovnega poveljnika tolovajskih skupin. V vodstvo 90 pritegnili tudi Baeblerja, zastopnika meščanskih komunistov francoske vrste, čigar nepomirljivi »nor s Kidričem je Partijo cepil in slabil. Slovenska javnost ve, da 90 vsi meščanski zastopniki v razširjenem vodstvu OF nepomembne lutke, imena, ki 90 bila znana doslej kvečjemu zaradi nebrzdanega lova za častjo in dobičkom, zaradi bolestne ambicioznosti in podobnih »voditeljskih« čednosti. Ta meščanska imena naj ustvarjajo doma in v svetu videz, da je OF zdaj opustila misel na socialno revolucijo ter se hoče iti nekako spodobno demokracijo in razvoj. O tem prizadevanju priča tudi nenadna skrb OF za ohra- nitev slovenske narodne hnovine, gozda, industrijskih naprav, prometnih scedstev itd., potem ko je ista Osvobodilna fronta tri leta po načrtu uničevala izključno slovensko narodno imoviuo, docela razdejala našo doma* 60, za ljudske potrebe skrbečo industrijo in obrt, prometne naprave, žage, uničila živinorejo, skratka sleherno gospodarsko tvornost. Toda mi vemo, da ie to le obračanje plašča po vetru, ki veje od zunaj in ki veje doma. Ta veter je tako močan, da bi utegnil Osvobodilno fronto v kratkem pomesti. Z Osvobodilno fronto je konec tudi Komunistične partije. Partija mora torej zaradi sebe za vsako ceno, tudi za ceno na- čelnih popuščanj zlasti iz krize, v katero je Osvobodilno fronto privedla, ali pa vsaj zvrniti odgovornost za krizo in polom na druge, zlaati na meščanske ljudi. Kriza je nastala zaradi vedno hujših vojaških in političnih udarcev, ki jih Osvobodilna fronta dobiva. 15, sep- tember navzlic ogromnim naporom iz gozda in iz Londona ni zmedel med domobranci nikogar, med ostalimi Slovenci pa nekaj ljubljanskih zdravnikov: Prevca, Celešnika, Cirmana, dva Halje na drogi strani. Evropska bojišča ob koncu oktobra l Mesec oktober naj bi bil po netfvo-umnili napovedih, prihajajočih rz zavezniškega tabora, odločilni, če že ne usodni me^ec za Nemčijo in njene zaveznike. Anglosasi in boljševiki so na treh koncih nemških bojnih črt napeli vse moči, da bi izsilili proboj in zadali svojemu nasprotniku udarce, zaradi katerih bi bil vsak odpor odveč in nemogoč. Ne le približajoča se zima, temveč tudi važen političen dogodek, ki je pred durmi, sili k odločitvi. Predsednik Združenih držav Roosevelt je namreč pred novimi volitvami, za katere upa, da mu bodo omogočile predsednikovanje tudi za nadaljn ja štiri leta. Agitacijski stroj njegove stranke bi rabil prepričljivih gesel. Ti aduti bi mogli biti le večji uspehi na evropskem ali japonskem boji-ču. Dogodki, ki so 6e odigravali 15. oktobra na Madžarskem, so vzbudili velike upe, ki so se pa zaradi naglega posega nemške vojske in madžar-kih protikapitulactonistov na mah podrli. Ilkratu se je bila silovita bitka za prvo nemško mesto, za Aachen. Tudi tam se je siloviti zagon zaveznikov za-gatil ob neslutenein odporu branilcev. Medtem so z Daljnega Vzhoda prihajala poročila o amerikanskem naskoku proti Formozi. Spričo ogromnih eil. ki so posegle v boj, lahko mirno zapišemo, da je pričakovani uspeh izostal. Nato je prišel udarec proti sredini Filipinskega otočja, pa tudi od tod ne ~riilajajo takšna poročila, po katerih i sklepali, da gladko teče načrt, katerega so skovali amerikanski vojskovodje, da bi z vojaškim uspehom, naj velja kar hoče, pomagali Rooseveltu k zaželeni zmagi. Na zaveznike in na njihovo nastopanje po bojiščih so v največji meri pritiskale politične okoliščine, namreč volilni boj v Združenih državah. Za splošno vojno vodstvo ni važno, ali vlada v Združehih dVžaVah demokrat ali republikanec, tudi ne bi smeli" misliti, da bi Rooseveltov protikandidat .ob zmagi prenehal z vojno in pustil zaveznike na cedilu. Ne. Pač pa igrajo poleg 'pogodb, ki nosijo podpise Roosevelta, Churchilla in Stalina, nespfor-no vlogo v odnošajih med zavezniki tudi osebne zveze med temi možmi, ki pa bi na mah odpadle, če bi v vodilno zavezniško trojico vstopil novinec. V tej luči moramo torej gledati najnovejša zavezniška vojna prizadevanja. Na zahodnem bojišču je general Eisenhower metal v boj ogromne sile, da. bi strl nemški odpor v Aachenu kjer je bila vsaka in ^sleherna hiša spremenjena v utrdbo Tfi Je boj po mestnih’ ulicah trajal dobrih štirinajst dni. Za visoko *eno si- je* Einenhovver mesto osvojil, toda v roke je dobil le kup kadečih se ruševin. Medtem so Nemci vzhodno od mesta zgradili nova oporišča, jarke, skrivališča in btinker-'e za posamične borce. Aachen. ki je il branik za dostop k pravi zahodni £ Nadaljevanje ■ t. strani ali tri majave razumnike kakor dr. Flereta in — kar bo Osvobodilno fronto nedvomno rešilo — ljubljanska muzikanta Rupija in Šivica. To je bilo vse, kat je šlo od Slovencev v gozd žele po usodnem 15. septembru, ne pred njim. še te sirote so izvabili tja s pretvezami, da imajo zanje pripravljena veličastna mesta v Bariju, v Egiptu in drugod. Toda njihov nagli konec v notranjskih gozdovih je oplašil še tisto, kar bi bilo morda pripravljeno iti. K takemu uspehu 15. septembra si OF pač ne more čestitati, še manj pa ga navajati kot dokaz za izpolnjene obljube v Londonu^ ali v Moskvi. 4 V kakšni krizi in razkroju je Osvobodilna fronta, dokazuje njen obupni lov za slehernim človekom, ki bi se ji hotel pridružiti in ji za denar ali pa za obljube o bodočnosti služiti. Da bi privabili v gozd domobrance, o katerih je OF svetu oznanjala, da jih sploh ni, temveč da domobranstvo predstavlja samo skupina »izdajalcev« okoli Rupnika, so razpisali »vsenarodno tekmovanje« z nagradami. S tem so se temeljito vsekali po zobeh ter sami dokazali, kakšna sila je domobranstvo in kako krvavo potrebuje OF njegovega razkroja. Razne Kuharje, na katere so še pred nekaj meseci pljuvali, zdaj uporabljajo kot svoje poglavitne agitacijske adute. Prinašajo v svojih lističih bodisi izmišljene, bodisi resnične izjave raznih politikov iz »čar-šijske« Jugoslavije, o katerih so še poleti trdili da jih bodo postavili pred ljudsko sodišče. Skratka oprijemajo se vsake bilke in vsakega majavega trga, ki naj bi doma ali v tujini reševal njihovo potapljajočo se barko. Vsa ta prizadevanja, vse to načelno in politično popuščanje, vse spreminjanje barve in preskakovanje pa dokazuje samo tisto resnico, ki smo jo že zapisali: da je Osvobodilna fronta, ki naj bi razkrojila slovenski narodni tuibor, sama v razkroju in krizi. Tudi konferenca komunističnega vodstva m sklepi, ki so jih sprejeli na njej, to kričeče dokazujejo. Slovensko ljudstvo se vsega tega zaveda. Zato ga nič na svetu ne bo odvrnilo od njegovega neomajnega sklepa: da komunizem in njegovo Osvobodilno fronto z vsemi njunimi vidnimi in nevidnimi, sredinskimi alj drugimi zavezniki in podporniki uniči. Ruz-kroj, ki se v Osvoliodilni fronti bolj in bolj kaže, ga k temu samo podžiga in žene, pa naj ta razkroj skušajo ustaviti Se tako zveneča in napihnjena ter aekdaj ali danes »častitljiva« imena. obrambni črti, je svojo vlogo doigral, kakor je bilo določeno. Odpadla je verjetnost presenečenj, naskakovalec pa je moral priti do spoznanja, da bo treba premagati še drugo vrsto srdito branjenih ovir, preden bi bilo moči zagrabiti nasprotnika na odločilnem prostoru. Medtem je moralo zavezniško j»o-veljstvo vzeti v resen pretres tudi vprašanje, katero so sprva sicer uredili na hitro roko. To je zaledje v Franciji, koder «o razmere vse drugačne, kakor pa so z njimi zavezniki računali. Eisenhovver je moral poklicati iz domovine mnogo novih divizij, ki ne bodo mogle poseči na bojišče, marveč bodo morale prevzeti varstvo važnih prometnih zvez in skladišč, ki jih ogrožajo razbojniki. Potrebe bojišča so zelo narastle in zato so morali v Združenih državah spet do skrajnosti omejiti jiorabo tovornega brodovja za dovažanje preskrbe za civilno prebivalstvo. Zahodno od aachenskega žarišča so se Angleži in Kanadčani silno trudili, da bi razširili svoje predmostje severno od Antwerpna ih dobili v oblast ves izliv Schelde. Šele tedaj bi postalo antwerpensko pristanišče uporabno za dovoz z morja in bi si s tem Angleži silno opomogli. Izjalovili so se tudi ostali poskusi, da bi iz Hertogenbo-scha sunili proti vzhodu in ojačili svoj pritisk proti Arnheimu in naprej. Pred Vogezi se bojna črta ni bistveno spremenila. Sunki so obtičali^v ognju obrambe, vendar bo to bojišče tako dolgo ostalo nerazgibano, dokler ne bo zahodno krilo zaveznikov na Nizozemskem zasukalo svoje udarne 6ile na sever in severozahod. Z Italijanskega bojišča smo v uradnih poročilih brali stalno dve imeni, namreč Bologno in Ceseno„ Amerikanska armada sili ob obeh straneh ceste Firenze—Bologna-in hoče doseči Bologno, ker bi si s tem odprla pot v Padsko-nižino. Araerikanci nastopajo z veliko materialno premočjo in po načinu, ki je njim lasten: z razsipno uporabo streliva, topništva in letalstva. Doslej so vsi sunki za p>o-dor obtičali v obrambnem ognju. Podobno je ob Jadranu, kjer so zavezniki dosegli napredek s tem, da so si ustvarili majhno predmostje pri Ce-seni. Še zmerom pa so štiri do pet kilometrov južno od mesta. ' Boljševiki so medtem vprizoriu v baltiškem predelu silovito ofenzivo proti Vzhodni Prusiji Bitka na tem koncu traja že štirinajst dni in še ni prinesla n<*enega večjega uspeha. Sovjetom se je zdaj posrečilo vdreti v skrajni ▼ihodnvvob Vzhodne Prusije in se polastiti mesta Goldapa. Bitka je strašna. Napadalec je vsak korak svojega napredka jplačab s strahovito ceno. V osmih dneh je obležalo razbitih preko 800 sovjetskih oklepnikov. Cilj sovjetskega naskoka je Tnsterburg, jKitem pa Konigsiberg. Vseh štirinajst dni srditost bojev ni v ničemer pojenjala. Nemci so tam v zadnjih mesecih s prostovoljnim sodelovanjem civilnega prebivalstva zgradili globoko mrežo jarkov m obrambnih okopov, v katere se je vkopalo vojaštvo, ki je v gibčnih unukalmh premikih po stopnjah rzpraznjevalo dele baltiških držav. Nemška vojaka še zmerom drži letonski pristanišči Windau in Liibau z zaledjem, kakor še vedno brani tudi južni polotok otoka Oesel, po imenu $worbe. Na bojišču skrajnega severa se sovjetska vojska približuje norvosko- finski meji zaradi umika nemške vojske po finski vdaji. Pritisk boljševi-ške vojske se usmerja proti Kirkene-su, in sicer z juga iz vzhoda. Težišče bojev v Podonavju je še zmerom področje okrog De-breezena in ob Zgornji Tisi. Sovjetska vojska je vse svoje moči obrnila proti Budimpešti, da je s tem izsilila politični preobrat, ki se je res dogodil, toda se zasukal tako, da se na bojišču odmevi sploh niso občutili. Ker je madžarska vojska ostala na svojih postojankah, je bilo takoj moči nadaljevati z načrtnimi nastopi. Boljševiki, katerim so pri Szolnaku nemški in madžarski oddelki udarili za hrbet, so morali obrniti svojo napadalno ost proti severu. Ta preusmeritev poglavitnega sunka je imela svoj smisel v tem, da bi z dosego južnih obronkov Karpatov pretrgali povratek tistim nemškim in madžarskim divizijam, ki so se borile v Sedmograški, pa se v redu umikajo proti Zgornji Tisi. Ojačeni pritisk nemško - madžarskih oddelkov z južnega boka je- močno razbremenil umikajoče se divizije, ker je razbil večjo sovjetsko skupino in jo pretežno uničil. Samo na spodnjem levem boku je sovjetski klin udaril preko lise in dosegel kraj Bajo ob Donavi. Protiukrepi so bili takoj izdani. Položaj na madžarskem bojišču se je ustalil, ker se je okrepil odpor in ker mora sovjetska vojska nujno upoštevati tudi tež-koče pri lastni preskrbi, ki so tem večje, čim bolj rinejo proč od izhodiščnih oporišč. Sovjetska skupina ki je iz Bolgarije udarila proti Nišu, vzporedno s kolono, ki se je pri Železnih vratih prebila na južni Bred Donave in se pozneje vrgla proti Beogradu, je naletela na močan odpor nemških skupin ob Spodnji Moravi. Pri Nišu so bili hudi boji. ki so zadržali nasprotnika, da ni mogel tudi teh sil vreči proti Beogradu, kjer so se bili z drugo skupino siloviti ulični boji. Po srditih bojih je Beograd padel Nemška vojska je mesto v redu zapustila, uničila vse vojaške naprave in za seboj podrla zemunski most. Utrdila se je ob.bregovih Save. Sovjeti so usmerili svoje napade proti zahodu, vendar doslej ni bilo sporočeno, do kod so prispeli. Pri Nišu je bila bojujoča se nemška skupina skoraj obkoljena, pa se jp pozneje prebila iz klešč in se pridružila svoji glavnini. Bojno področje se je jmtem preneslo proti K^,a.g u j.jp y.c u ter od zahodpe ^Morave proti Kraljev u. Medtem je" bilo v nemškem uradnem poročilu dvakrat sjmročeno, da se nemške divizije v Grčiji po načrtu umikajo in da so izpraznile brez bojev Atene, potem pa tudi Tebe. Za ves Balkan in evropski jugovzhod so odločilnega pomena boji na Madžarskem. Trdnost tega bojišča bo močno vplivala na potek vneli vojnih dogodkov na Balkanu. Zato je prav, da ponovimo v tej zvezi izjavo, ki jo je dal novi madžarski ministrski predsednik Sznlašsy glede madžarskega bojišča. Zagotovil je javnosti, da Nemci nimajo madžarskega bojišča za kako postransko bojišče, na katerem bi se vodili nastopi zaradi pridobitve časa, temveč je sestavni del celotne fronte in ga mislijo braniti prav tdko srdito in zagrizeno, kakor branijo Aachen in ves zahod. Nova določila o menjavi služb Za ureditev rednega zaposlovanja je vrhovni komisar za operacijsko ozemlje »Jadransko primorje« odredil sledeče! Clen 1. Zasebni in javni obrati kakor tudi uprave katere koli vrste smejo sprejeti delavce, nameščence, vajence in praktikante nenemškega državljanstva le tedaj, če imajo redne poslovne (delavske) knjižice (zakon z dne 10. januarja 1935, št. 112) in če je delovni urad »prejemu Pritrditev ni potrebna za sprejem v kmetijske in rudarske obrate. Izjema glede rudarskih obratov pa ne velja za sprejem delovnih moči, ki §o bile nazadnje zaposlene v kmetijstvu. Clen 2. Delodajalci, delavci, nameščenci, vajenci in praktikanti smejo odpovedati delovno razmerje (učno pogodbo) šele tedaj, če je delovni urad njegovo (njeno) razrešitev odobril. Odpoved brez pritrditve delovnega urada ni pravnoveljavna. S pritrditvijo delovnega urada pa ni odločeno o sami upravičenosti odpovedi. To velja tudi za odpovedi dane brez upoštevanja odpovednega roka. Clen 3. Pritrditev razrešitvi delovnega razmerja jio členu 2. ni potrebna: 1. če sta pogodbeni stranki glede razrešitve delovnega razmerja sporazumni, 2. če se mora obrat ustaviti, 8. če je bil delavec, nameščenec, vajenec ali praktikant sprejet na poskuš-njo ali kot pomožna moč in delovno (učno) razmerje v eijem mesecu preneha, 4. če gre za priložnostno službo ali zaposlitev, ki ne presega 24 ur na te-den, , , 5. če gre za razrešitev delovnega razmerja novinarjev, gledaliških igralcev, filmskih umetnikov in altistov. Izjema po odstavku (1), točki 1., se ne uporablja na obrate naslednjih vrst: rudarstvo, pridobivanje železa in jekla, kovinske topilnice. Izdelovanje železnih, jeklenih in drugih kovinskih predmetov, strojne tvornice, jeklarne, ladjedelnice, tvornice letal in tvornice vozil elektrotehnika optika in fina mehanika, kemična industrija, poročeval-stvo in promet. .... Poleg tega si pridržujem, da po upravni poti posamezne gospodarske panoge, obrate in osebe izvzamem od predpisov jx> členih 1- in 2. Clen 4. Kdof izstopi iz delovnega (učnega) razmerja, se mora v 3 dneh ko svojo dosedanjo službo zapusti, prijaviti delovnem uradu, ki je j>o njegovem zadnjem prebivališču in bivališču pristojen. Clen 5. Tg_d9l°čhe veljajo smiselno tudi za družinske člane, ki redno sodelujejo v obratih zakonskega dhipa, prednikov ali bratov in sester, tudi če niso zaposleni kot delavci ali nameščenci. Clen 6. Pritrditev po členih 1. in 2. se sme Vezati na pogoje. Ce je v kakem posameznem primeru dvomno, ali je -pritrditev delovnega urada potrebna, odloči o tem delovni urad sam dokončno. Clen 7. Predlog po čiri. mora podati pri pristojnem delovnem uradu delodajalec, ki hoče koga sprejeti, predlog po členu 2. pa pogodbena stranka, ki hoče delovno razmerje razrešiti. Clen 8. Za pritrditev je pristojen: a) glede sprejema delovni urad, v čigar okraju je obrat, ki namerava koga sprejeti, b) glede razrešitve delovnega (učnega) razmerja pa delovni urad, v čigar okraju je kraj, kjer je kdo nazadnje delal. Clen 9. Kdor ravna zoper to naredbo ali se ji izogne, zlasti kdor opiliti svojo zaposlitev pred zakonito razrešitvijo delovnega (učnega) razmerja, se na predlog delovnega urada kaznuje z zaporno in denarno kaznijo ali z eno teh dveh Clen 10. Vse določbe, ki nasprotujejo tej naredhi, se razveljavljajo. Za izvrševanje te naredbe potrebni ukrepi se izdajo po upravni poti. TEDEN D ŠMITU Resni dogodki so se pretekle dni odigravali na Siciliji. Pomanjkanje^ in lakota sta nagnali delovne množice, da so začele glasno zahtevati od oblasti več živil. Razvile so se demonstracije, katere je domača policija skušala razbiti. Množica se ni dala pomiriti, zato so poklicali badoljevsko vojaštvo in na tleh so obležale številne žrtve. Delavstvo je v protest napovedalo splošno stavko, oblast pa nato splošno obsedno stanje. Slišijo se glasovi, da je treba pretrgati vse zveze med Sicilijo in Bonomijevo Italijo. Zavezniki poudarjajo, da je vse to. le »italijanska« zadeva. Dobrote neusmiljenega letalskega vojskovanja so občutili tudi angleški vojni ujetniki v taboriščih v kitajskem Hongkongu. Ob napadu ameriških bombnikov so bombe in strojniške krogle zasule tudi angleško ujetniško taborišče ter 13 ujetnikov usmrtile ali ranile. Ujetniki so poslali ameriškemu letalskemu pioveljniku na Kitajskem zahtevo, naj takšno vojskovanje prepove, ker je zločinsko in nesmiselno. Zmeda in negotovost vladata povsod v Franciji, koder skuša de Gaulle uveljaviti svojo oblast. Uporniki, francoski tolovaji, zavračajo vs,e njegove ukrepe in razsajajo po mili volji. Značilen za te razmere je tale dogodek: župan nekega francoskega kraja pod Vogezi je zaprosil neko poveljstvo, naj za nobeno ceno ne umakne čet iz kraja, da ga ne bi zasedli Amerikanci. Občani so pripravljeni pomagati nemškim četam in kopati jarke. V vas je namreč prišlo preveč poročil o neredu in zločinstvih, ki jih francoska drhal počenja povsod, kamor jim pot odpre zavezniška vojska. Španska vlada je dala zapreti mejo proti Franciji. Na francoskih tleh se živahno udejstvujejo španski komunisti, ki so oplenili in razdejali skoraj vse španske konzulate in kličejo špansko ljudstvo na odkrit upor. Zagotavljajp, da morajo za 25 letnico boljševiške revolucije prekucniti ne le generala Franca, marveč tudi Salazarjevo vlado na Portugalskem, Španska in Portugalska vlada sta izdali več ukrepov in bosta z vsemi silami preprečili vsak revolucionarni nastop na doma-, čih tleh. Angleškosovjetska posvetovanja v Moskvi so trajala deset dni. Obravnavali so spet poljsko vprašagje in Balkan ter splošni položaj na bojiščih. Poljsko vprašanje je moralo biti zapleteno in težavno, zakaj glede njega niso dosegli nobenega sporazuma. Na posvet so povabili tudi predsednika poljske begunske vlade Mikolajczvka. Po desetih dneh so izdali uradno poročilo, v katerem manjka določenih, že ustaljenih rečenic, kakršnih smo bili navajeni, kakor: »razgovori so potekali v ozračju popolnega razumevanja in v duhu prijateljstva« (mesto katerega stoji »v dob rt volji«), »dosežen je bil popoln sporazum« (mesto tega stoji, da so se »nasprotstva glede Poljske zožila«), in »ugotovljena je bila jki-polna skladnost stališč« (mesto tega je bilo zapisano, da bodo skušali skupno nastopiti v politiki glede Jugoslavije in za odpravo jugoslovanskih notranjih težkoč). Uradno poročilo samo priča, da ni bil dosežen noben sporazum, ki bi prepričal svet, da se je prijateljstvo med Anglosasi in Sovjeti poglobilo in da so se začrtale točne meje vplivnostnih področij med posameznimi zavezniškimi velesilami. S prihodom Angležev v Grčijo se je raz-• plamtel boj med komunističnimi in protikomunističnimi uporniškimi skupinami, katerih vseh je trinajst. Značilna grška razcepljenost in nestalnost prihajata do polnega izraza. Poglavitna razprava so ni vnela okrog perečega vprašanja preskrbe in gospodarstva, temveč so politiki načeli najpoprej vprašanje o obliki vladavine. V domovino se je vrnila vlada Papandreuja in na prvih javnih zborovanjih so se oglašali govorniki, ki so se ogrevali za kraljevino ali pa za republiko. Ker so tla v Grčiji še prevroča, je kralj Jurij počakal še v Kairu in odložil povratek za nedoločen čas. Z izkrcanji na Filipinskem otočju so začeli Amerikanci po izgubljeni bitki pri Formozi. Izbrali so si otok Leyte, nekako v sredini otočja, ki šteje nekaj nad 7000 otokov m otočkov. V boj so vrgli velike sile in se tudi izkrcali. Japonci so prešli v protinapad, toda nasprotnik si hoče zagotoviti letališča in oporišča za bodoče naskoke proti japonskemu osrčju. Vsi ti ameriški, z izgubami združeni nastopi imajo samo en cilj. Roosevelt bi rad na predvečer volitev, ki bodo 7. novembra, dosegel kak večji vojaški uspeh zaradi reklame zase. Potek preobrata na Madžarskem je sedaj znan do podrobnosti. Ko je dal regent Horthy prebrati v radiu svojo kapitulacijsko poslanico, se je narodna opozicija takoj znašla in preprečila polom. lIorthy jo zaprosil Nemčijo za varstvo in pomoč, odpustil vlado generala Lakatoša in se potom odpovedal regentstvu. Vlado je sestavil Salas9y, ki je začasno prevzel tudi regentske posle, IIorthy pa je z družino in pribočniki odpotoval v Nemčijo. . Obseg sovjetskih izgub v sedanji vojni je ocenil sovjetski delavski zastopnik Kuznecov na mednarodnem kongresu delavskih združenj v Angliji takole: nad 7 milijonov vojakov, nad 70.000 oklepnikov, 60.000 letal in 90.000 topov. Ker Kuznecov vse resnice gotovo ni povedal, je treba njegove navedbe še povečati in k tem izgubam dodati še precejšen odstotek. • Na London še vedno dežujejo honiho vrste »VI«. Vsak dan in vsako noč morajo Londončani pravočasno bežati v zaklonišča, kajti leteče bombe padajo v nedoločenih presledkih in ob 1 Odhritje spomeniha V nedeljo, 29. t. in., popoldne bodo v Rovtah odkrili spomenik neznanemu junaku v spomin in počastitev vseh Slovencev, ki so padli v prejšnji in sedanji vojni. Počastimo spomin naših padlih očetov in sinov s čim večjo udeležbo! Za zagotovitev preskrbe z lesom Vse zaloge lesa morajo biti prvenstveno na razpolago potrebam skupnega vojevanja. Na podlagi oanega mi jx>-oblastila torej odrejam: Clen 1. Da bi se zagotovila priskrba lesa za kritje vojnovažnih potreb, se smejo predpisati določene sečnje tako imenovane poseke. Po upravni poti se doioči, kateri uradi bodo poseke predpisovali. Clen 2 Pravni posli o: hlodih in drogovih, rezanem lesu in turnirskem lesu, lesu za celulozo, jamskem lesu, tesanem lesu, drvih se smejo le tedaj opravljati, če preda kupec lesa ob sklepu pogodbe sopogodbeniku nakupnico ali nakupno dovolilnico za ustrezne količine in vrste. Po upravni poti se določi urad, ki bo smel izdajati nakupnice in nakupne dovolilnice, Clen 3. Za odpravljanje lesa z operacijskega ozemlja »Jadransko primorje« je poleg tega potrebno moje dovoljenje za izvoz. Člen 4. Hkrati z izdajo nakupnie ali pa pozneje se smejo prodajalcu ali kupcu gozdarskih proizvodov določiti pogoji. Člen, 5. Za izvrševanje te naredbe potrebne odredbe se izdajo po upravni poti. Clen 6. Ob kršitvah te naredbe se uporablja člen 6. naredbe o zajetju gospodarstva za vojne namene z dne 27. avgusta 1944. Objavljeno v uradnem listu Verord-nungs- und Amtsblatt des Oberslen Kom-missars in der Operationszone »Adria-tisches Kiistenland«, Trst, kos 17. z dne 26. septembra 1944. Zvišanje poštnih pristojbin za pisma in dopisnice Poštna direkcija v Ljubljani razglaša, da se zviša s 23. oktkobrom t. 1. tuzemska pristojbina za navadna pisma v krajevnem in medkrajevnem prometu do teže 20 gramov na 1 liro, preko 20 do 250 gramov na 2 liri, za dopisnice pa na 0.50 lire. vsakem času. »Times« je zapisal, da je to obstreljevanje veliko hujše kakor vsi bombni napadi 1. 1940. in 1941. in da so zahtevali tudi več človeških žrtev. Po vojni bo treba postaviti na novo dobro četrtino Londona. Vsak dan, tako pravi dalje list, poškodujejo leteče bombe najmanj po 17.000 londonskih hiš. Ker primanjkuje delovnih sil in blaga, bodo za ljudi brez strehe postavili na tisoče zasilnih barak, da se zaradi zime stiska ne bf povečala tn da ne bi izbruhnile nalezljive bolezni. Svojih vrstnikov vreden posnemovalec je bil Badogiio, ki se je takoj po odstranitvi Mussolinija zagotovil posebne kredite na svoje ime. Najprej je dal nase prepisati 23 milijonov lir, namenjenih za javna dela, vrh tega pa je morala Narodna b anka nakupiti zanj milijon švicarskih frankov. Vsega si je Badogiio v 45 dneh svoje vlade prisvojil dobrih 14 milijonov lir in 1 milijon švicarskih frankov. Maršala Romella, ki je umrl zaradi rane, dobljene pri avtomobilski nesreči v Franciji, so slovesno pokopali na drž. stroške. Nagrobni govor je imel maršal Rundstedt, ki je pokojnika slavil kot enega največjih nemških vojakov in vojskovodij, ki je pokazal proti močnejšemu nasprotniku zmerom velike poveljniške in hrabnostne vrline in dosegel vrsto zmag v Afriki. Boljševik se ne zataji nikjer, kamor stopi. Povsod zijajo za njim ruševine in množični grobovi pobitih žrtev. Na Slovaškem so pri Banski Stiavnici odkrili železniške vagone, v katerih je bilo 70 zadušenih članov nemške narodnostne skupine na Slovaškem. Našli so tudi grob 18 drugih Nemcev, ki so hoteli boljševikom pobegniti, pa so jih na begu postrelili. Koliko so tolovaji pobili Slovakov, pa še ni niti približno znano. Papeža so prosili za pomoč katoliški duhovniki, ki so pribežali iz baltiških držav in prinesli s seboj dokazila o boljševiških zverinstvih. Po papeškem nunciju v Madridu bodo vsa dokazila poslali v Vatikan. Madridski katoliški krogi sodijo, da bo papež prosil angleško in ameriško vlado*za posredovanje. Prav tako so razne osebnosti iz Romunije in Bolgarije začele z akcijo, da bi Vatikan nastopil zoper nasilno odvažanje ljudi iz Romunije in Bolgarije v sovjetske prisilne delavnice in taborišča za Uralom. Za poldrag milijon ton ladijskega prostora so potopila vozila nemške vojne mornarice od junija db konca septembra. V istem razdobju so bile po-topljene tudi naslednje vojne ladje: devet križark, 56 rušilcev in 43 hitrih bojnih čolnov. Poškodovanih je bilo 30 križark, 47 rušilcev in, 18 hitrih čolnov. Vse člane zadnje grške vlade so Angleži prijeli, ko so prišli v Atene. Zaradi varnosti pa se je pod angleško varstvo podalo nad sto uglednih Grkov, ki so bili protikomunisti fn so so zbali nasilja tolp, ki so takoj začelo razsajati po prestolnici. Okrog sedemsto komunistov je zasedlo pet največjih hotelov in iz njih streljajo na vsakogar, kdor se jim je poskušal približati. Nazadnje so morali poseči vmes Angleži in narediti red. Med prebivalstvo, ki jo po preslanih hudih » letih pričakovalo samih dobrot, je izzvala začudenje novica, da zaradi pomanjkanja ladij, benjjna In drugih prevoznih pripomočkov še ni moči računati na dovoz potrebnih živiL BOSTAN) (Poveljnikoma Capudru in Pograjcu v spomin) Jesen v septembru. Prostor je zalit z mehko rumeno svetlobo prav do visokega sinjega grebena neba kakor z zlatim vinom; zrak je gorak, dišeč po jesenskih sadežih in zoreči ajdi; po njivah rjave proge koruznice, v gozde sili rahlo rumenilo; zemlja je suha in prhka, drobeča se kakor kruh. Na položnem holmu ob jugovzhodnem robu široke zelene plošče travnatega Loga med Grosupljem, Gatino in Mlačevom stoji grad; s temnobelim licem gleda ponosno proti Ljubljani; resen in molčeč je, pogrezajoč se v spomine stare slave. Pod gradom so Polja in senožeti. Kmetje kopljejo krompir, trgajo koruzo in pospravljajo fižol; majhni in neznatni so, podobni rjavim črvom, če jih gledajo oči z gradu; od njih plane prostor sproščeno proti Ljubljani s plaščem žlahtnih jesenskih barv; za Ljubljano se v soncu beli zobovje snežnikov. Zemlja naša mala, ljubljena, odžejana z našimi solzami in krvjo, kako si lepa! Vredna si naše ljubezni, naših solza in krvi! Poveljnika Danilo in Franci slonita na grajskem oknu in gledata proti Grosupljem. Danilo se ozre v Francija. »Ali ne čutiš, da se je te dni prelomilo nekaj, da smo prišli na novo križišče, da še nismo na vrhu in da smo nemara zelo blizu vrha naše Golgote? Dnevi, ki bodo prišli, bodo veliki in usodni za nas; čutim, kakor bi bil izdajalski savojec udaril po naših rokah in nam hoče pasti orožje iz rok. No, meni ne bo padlo. Tudi zate sem prepričan, da ne. Toda mnogi, mnogi, ne vem, kaj bodo rekli. Tako iznenada je vse to prišlo na nas! Ali ne vohaš v ozračju zmedo, negptovost, ali ne čutiš temo, v kateri dalje sežeš kakor vidiš? — Pa kaj vse tol Vsega tega zame ni! Poznaš me in veš, da poznam samo boj in iz njega samo dvoje izhodišč — zmago ali smrt!« Danilo je govoril naglo, sunkovito, z ognjem in tistim prepričanjem, ki je bilo nalezljivo kakor pri malokomu. Skozi naočnike je gledal na Francija, na lepe poteze njegovega obraza, in trpkost je stisnila njegovo srce ob misli, da bi ta lepi, vzorni mladi fant moral pasti, preden bi dočakal žetev svoje naporne in nevarne setve. »Za človeka, kakršna sva midva, sta gotovo samo zmaga ali pogin!« je pribil Franci. »To bi moralo biti obvezno za vse! Toda kdo in kako naj jih obveže? Ta ogenj bo treba razpihati. Mnogi so, ki se trudijo, da bi ga razpihali; poglej, koliko si prizadeva samo naše časopisje. Vsiljuje pa Bplelo ga je, ko je videl, da se v potresnih sunkih maje njegovo delo in se je bati, da bi se docela ne zrušilo. Samo zavest, da je delal dobro in prav in da Bog plačuje tudi poraze in da prav iz porazov ustvarja novi zalet za zmago, ga je tolažila. Spodaj na dvorišču so se smejali njegovi fantje. Danilo, poveljnik posadke v Šentjurju, je bil njegov gost. Prišel je bil zato sem, da bi natančneje poizvedel, kje so in kaj mislijo rdeči. Danilo je gledal proti Grosupljem in izpregovoril, ne da bi se bil ozrl v sopovel jnika: »Ali si slišal, da so rdeči že v Višnji gori? Prejel sem sporočilo, da so jo včeraj zasedli; tudi nas ne bodo pustili pri miru. Pričakuj jih in fantje naj bodo pripravljeni. Jaz pa pojdem z nekaj fanti dol na mlačevsko postajališče; telefonično hočem poizvedeti, kaj je. Vprašal bom v Višnjo goro rdeče za pogoje premirja. Greben jim je čez noč neverjetno zrastel; no, so jih pač badoljevci posadili na mezga. Ne smemo pa biti preveč črnogledi; tudi s tega mezga se še lahko prekucnejo, če Bog da. Pozdravljen, Franci!« Vstal je in sunkovito odšel. Ze je stal na dvorišču med fanti. Takoj so bili vsi okoli njega. Vsi so ga poznali in vsi hoteli z njim ven na obhod. Silili so vanj, naj jim pove, kje so tolovaji in kdaj bodo prišli semkaj. Danilo jih je hotel v šali preizkusiti. »Kmalu bodo tu, fantje, pa ne bo nič hudega; veste, amnestijo prinašajo. Samo puške boste morali dati iz rok; katere izmed vas bodo imeli za vredne in zanesljive, jim bodo puške vrnili, da se bodo bojevali za tisto, zoper kar so se doslej bojevali; ali krajše: da se bodo tepli za rdeče.« Danilov nasmeh je ugasnil, trpkost, ki mu je hušknila preko lica, ga je upihnila na mah. »Mi že ne!« so se oglasili vsi hkrati. »Poznamo jihl Ne verjamemo jim ničesar. Bili se bomo, dotlej bo pa že kdo drugi prišel in nam pomagal.« Danilu so bile všeč te besede. Kar pozdravile so ga. Franci ima dobre fante. Res se niso vsi vrnili ob razpustu, ampak ti so prekaljeni. Nanje se bo moči zanesti. »No, kdo hoče z menoj prostovoljno na kratek sprehod? Stopimo samo dol na postajališče. Malo bi se rad pomenil z rdečimi v Višnji gori, da bi vedel, pri čem smo.« »Jaz, jaz, jaz!« doni od vseh strani. »Z vami kamor hočete, ne samo na mlačevsko postajališče!« Boštanjski grad se mi slutnja, da smo mi vsi preslabotni in da bo moral Bog poseči vmes in že morda prav te dni ne poseza, dasi moram priznati, da še ne vidim nikakih oblik in ničesar ne vem. Samo eno stvar vidim jasno — in ta je boj. Midva ne poznava poti nazaj m ne v nasprotnikov tabor; saj si menda slišal, da govoričijo o nekaki po- fiolni amnestiji in da s to sladko vabo ovijo našo ljudi. Pravijo, da se jim je po Dolenjskem že precej naših pridružilo; morda ni vse res, opravičljivo pa je, če ni od nikoder nikakih navodil in so bili prepuščeni povsem Vami sebi, kakor smo tudi mi tukaj..« Umolknil je in naslonil glavo v dlani, podprte s komolci. Ogenj njegovih oči je bil zastrt z rahlo žalostjo. po »osvoboditvi« »Ne vsi!« se smeje Danilo. Njegov smeh in vedrost sta nalezljiva. »Kdo bo pa branil grad, če bi nas presenetili in prišli čez Krko in Plešivico? Poveljnika ne smemo pustiti samega.« Tudi Franci je prišel na dvorišče. Nasmejan je. Ve, da se Danilo le šali. Danilo odbere petorico. Ostali gredo k strelskim linam pomnožit straže. »Nič se ne boj zame!« se ljubeznivo brani Franci. Všeč mu je Danilova skrb. Danilo odhaja s fanti skozi dvoriščna vrata in izginja med lipami. »Na fante pa pazi, dn ti ne usko-čijo k »tovarišem«, če se snidete. Amnestija je neverjeten trnek!« se šali Franci za njim. Se en pogled na nničeni boštanjski grad Pisarna postajališča. Tesna sobica, polna popoldanskega septembrskega sonca. Danilo dvigne slušalko na uho in kliče; »Halo, kdo tam?« »Kdo tam?« se oglasi izzivalno v slušalki. »Tu poveljnik bataljona legijcev na Mlačevem, Danilo Capuder. Prosim, kdo z menoj govori!« »Tu poveljnik bataljona »narodnoosvobodilne« vojske v Višnji gori. Počakajte tamkaj vsi, kolikor vas je, takoj bomo tam. Pridružili se nam boste, kakor so se povsod na Dolenjskem. Razglašena je splošna amnestija. Orožje, strelivo in živila nam bo- in rjavkasti jezikasti listi koruznice šeleste ob njihovih oblekah... • Franci sloni na grajskem obzidju in gleda na mlačevsko postajališče z daljnogledom. Vlak s petimi vozovi se je ustavil pred njim; iz njega so izstopili rdeči; vsuli so se v pisarno in čakalnico in posedli okoli. Nekaj jih je skočilo z naperjenimi puškami v zasede; bali so se iznenadenja. Cevi težkih strojnic gledajo iz vseh lin in oken gradu. Fantje so nemirni, nekateri kar razigrani. Oči vseh so uprte na postajališče pod gradom. »Odložite orožje! Amnestirani stel« »Pustite nas pri miru. Mi smo vojaki. Pošten vojak pa ne pozna drugega kakor boj ali mir. Kvečjemu še smrt, drugo nel Ne začnite z novim pokoljem, ker vojske še ne bo konec.« Danilov glas je udaren; poveljnik ni pričakoval tega; osupnilo ga je in zmedlo. Ozre se na našive na rokavih in začne znova; opomore si in trdo svetuje: »Vdajte se. Drugega, izhoda ni za vas. Tovariš, ne sili z glavo skozi zid! Orožja imamo za celo armado, topove, tank«; porazili vas bomo.« »Z izdajalsko pomočjo. Fej, to je doslednost!« »Varujmo narodno imovlno«, vpijeta Kardelj in Kidrič zadnje čase svojini podivjanim tolpam. Dokaz, kako je Osvobodilna fronta »skrbela« za narodno imovino, je med tisoči in tisoči drugih poslopij tudi grad Boštnnj. ste seveda izročili; ko pa vas vključimo v svoje vojaštvo, — seveda po zanesljivosti — vam bomo orožje vrnili. Upam, da si tudi ti, tovariš, sprevidel nesmisel vašega bojevanja...« »Za koga pa se prav za prav bojuješ, tovariš poveljnik? Hočem biti na jasnem!« Danilo postaja poreden. »Ali ste se kaj poboljšali te dni? Ali boste prišli vsaj na pol pota k nam? Ali ste še zmerom za Stalina in Tita in samo za n ju? To hočem in moram vedeti!« Danilo postaja nenadoma nestrpen. Fantje stoje v kolobarju okoli njega in vlečejo na ušesa; pozorni so; na Danilov obraz gledajo kakor na pratiko. Danilo jih za hip oplazi s svojim pogledom; to naj pomeni, da naj malo počakajo, vse jim bo povedal. Glas v slušalki odgovarja: »Borimo se za tisto, za kar smo se doslej in kar je tudi tebi, tovariš, dobro znano. Svojega programa mi ne spreminjamo. Menda nisi toliko omejen, da bi pričakoval od nas, naj milostno sprejmemo kralja na koncu svoje zmage? Ali ti je kaj znan čl. 3. ustave?« »Tovariš, slabo si poučen o členu 3, ustave!« ugovarja Danilo. Glas v slušalki je nestrpen, užaljen: v »Pusti, tovariš, razlaganje ustave in kralja na miru. Zdaj gre za narod in za življenje, tudi tvoje, če boš trmast, kakor si bil doslej. — Patrolo sem že poslal, na poti je; glej, da ne boste napadali. Svoje pripravi na naš prihod, pa na svidenje!« »Počakaj malo, tovariš!« kliče Danilo. »Tvoje govorjenje pomeni, da se niste nič spremenili; to pa pomeni zame in za moje fante nenaljevanje boja, če nas boste napadali. Pravico do obrambe menda nam boš priznal. Če so se res vse posadke na Dolenjskem vdale, ne vem, ker ti ne verjamem; pa tudi če se vsi vdajo, se jaz ne vdam. To niso nikaki pogoji. Tovariš, še enkrat ti povem — ne napadajte nas, kajti branili se bomo, kakor smo se do zdaj!« Danilo odloži jezen slušalko in se obrne k fantom; ustnice mu potrepe-tavajo in iz oči mu sika plamen. »Fantje, stara pesem. Niti za las se niso spremenili. Razorožiti nas hočejo! Mislijo, da nas bodo tako poceni dobili, kakor so savojce. pa se motijo. Ne in ne! — Fantje, ali ste za to, da se branimo?« »Smo!« odgovore vsi enoglasno. »Tako je, fantje! Vi ste pravi, nisem se motil o vasi — Branili se bomo. Poznamo rdečkarje; dovolj časa smo se tepli z njimi, da jih ne bi poznali. Pijani so od nenadne zmage — od nizkotnega izdajstva savojcev, pa jih bo že minilo. Z menoj na grad! Ne bomo jih tukaj čakali!« Danilo stopi iz pisarnice postajališča, za njim fantje. Poldanska svetloba jih malone slepi; grad zgoraj je ves oblit z lučjo. Nebo je podobno ogromni sinji zajemalki in prostor je tako velik in zrak tako čist, nalit s soncem, kakor z zlatim vinom, šipe oken v gradu se lesketajo kakor raztopljeno zlato. Danilo in njegovi gredo naravnost proti tej plahutajoči svetlobi čez polje Med njivami se pokaže na palici kos belega blaga, kar naj bi pomenilo mirovno zastavo; okoli je rdečkar-ska obhodnica; naravnost proti gradu gre. Danilo je neopazno pristopil in položil Franciju roko na ramo. »Jih vidiš, Franci, rdeče z belo cunjo? K nam gredo ponujat milost in vdajo. Pa bodo odšli brez plena! 'Puste naj nas pri miru ali pa jim nasu-jemo jeklenega gramoza v rebra!« »Vidim, vidim,« potrdi Franci in odloži daljnogled. »Prav za prav so civilisti, le tistile, ki nosi zastavo, mora biti star rdečkar. To je že gotovo na novo nalovljena raja. Saj si menda že slišal, da delajo splošno mobilizacijo. No, pa s takimi si tudi ne bodo bogve kaj pomagali.« Rdeča obhodnica se ustavi pred dvoriščnimi vrati. »Tovariš« z rdečo zvezdo na kapi maha z belo plenico in kriči: »Tovariš poveljnik, pridi ven, ali pa nas pusti noter! Prišli smo z miroljubnim namenom. Ne streljajte na nas, vse smo vam odpustili, amnestirani ste. Odložite orožje in nas pustite v grad!« Danilo stopi skozi grajska vrata; brzostrelko ima v desnici; tovariši ga sumljivo in nekako boječe pogledujejo. »Kaj bi rad?« vpraša tolovaja, ki je že ves v savojski obleki. Tovariš je nekako zmeden. Vprašanje je bilo preveč trdo in za čuda ukazovalno. Ne more se znajti. »Vdajte se! Amnestirani ste! Pridružite se nam, kakor so se drugod. Vsa Dolenjska je na naši strani. Imamo orožja, minomete, tanke, topove..« »Mi se ne vdamo in se ne bomo vdali! Si razumel, tovariš? Rekel sem že, da nas pustite pri miru. Sicer pa, kdo pa si ti? S teboj nimam kaj govoriti. Ti nimaš nobene pravice o čem odločati. Poveljnik sam naj pride!« Danilov, glas je rezek, razdražen. Rdečkar je kar poražen; prisilni mobiliziranci se spogledujejo; nekateri so se celo namuznili. »Dobro, bom sporočil,« reče glava pod rdečo zvezdo in se obrne. Belo plenico vzdigne visoko v zrak in se zdaj pa zdaj ozre na line in okna, od koder mole cevi težkih strojnic. Danilo se vrne v grad. Franci se smeje. Položi mu roko na ramo. »Tič pa sil« ga pohvali. Fantje na položajih ga s ponosom ogledujejo. Nebo je brez oblačka in sonce žge kakor v avgustu; poplava svetlobe pljuska na vse strani in se razliva čez vrhove gora. Danilo je kar dobre volje. »Odločen moraš biti, to je vse!« je odgovoril precej pozno na Francijevo pohvalo. Pred dvoriščnimi vrati se ustavi tolovajski poveljnik; krdelce civilistov in rdečih je okoli njega. Danilo z dvema legijcema mu stopi nasproti. Poveljnik se zravna in pozdravi: »Smrt fašizmu!« »Prijatelj, mi smo to že zdavnaj ozabili!« ga zavrne Danilo. »Torej, a j hočeš od nas?« Danilo ne more krotiti jeze. »Torej ne? Je to zadnja beseda, tovariš?« »Zadnja. Branili se bomo, če nas boste napadali. Pravico imamo. Nikar ne misli, da ne bo prišla druga večja sila in znova zasedla vas in nas.« »Lahko, pa bo z nami!« »Tako? Če zasede Nemčija, bo tudi z vami?« »Nemčija je pred razsulom, v zadnjih krčih. Zmaga je naša. Če pa se ne vdaste, se boste kesali. Zaslepljeni ste, zlasti ti, tovariš.« »To bodo drugi povedali in morda nekoliko pozneje!« Danilo se brez pozdrava obrne in vrne v grad. Obrne se k fantom. »Pripravite se. Bili se bomo, če nas bodo le napadli!« »Tako jel še jih bomo naklestili, kakor smo jih že!« Obrazi jim žare v popoldanskem soncu in rahel veter se poigrava z lasmi nad njihovimi čeli. • Nad zrelo, z mehkim jesenskim soncem napojeno zemljo je počasi dogorela svetloba; na zahodu nad Krimom se je še dolgo risal zlat pas, počasi prehajal v krvavordeč greben ter nazadnje v prozorno zelenilo bistrega tolmuna. Modrikast mrak se je potegnil od vzhoda do zahoda; nad Kriško vasjo je vstal mesec, rumen kakor svitek zrelega pšeničnega klasja, njegove rese so se povesile na trate in strehe; tema je postala prozorna, svetlikajoča se kakor preperel panj. Od Višnje gore sem je dihnilo toplo in sveže; rahli valovi sape so omamljivo zadišali po zemlji in zrelih sadovih. Danilo in Franci slonita na mizi v pisarni posadke in mislita. Izba, podobna dvorani, je prostorna; v njej je duh stoletja, zaudarjajoč po prhno-bi. Luč jima pada ostro v obraz in spreminja barve las. »Čudno, da že niso napadli,« izpre-govori Franci. »Nič ni čudno; čakajo, da bi si mi premislili; radi bi tako poceni prišli do nas in do orožja, kakor so do savojcev. Tudi nje ne skomina nositi kože naprodaj; dobro so si ogledali naše strelske line in moleče cevi iz njih. Da nocoj niso in nemara ne bodo napadli, ni nič čudno — prešibki so v moštvu in orožju; ko bodo privedli okrepitve, bodo napadli.« »Malo nas je,« pripomni Franci. »Niti sto nas ni. Nekaj tistih, ki sera jih bil razpustil devetega, se ni vrnilo.« »Da, malo nas je. Posadko moramo pomnožiti. Pravkar sem o tem premišljal. Veš, kaj bom storil? Novačit bom šel nocoj. Če imajo rdeči pravico do splošne mobilizacije, imamo tudi mi do novačenja. Nekaj fantov ti vzamem za to noč, pa hajd na Polico, Peč, Brezovo, Peščenjek, Loko, Žalno in tod okoli. Tudi mi se moramo zganiti. Kakor veš, je stanje resnejše, kakor pa kaže moj obraz in moja beseda. Nismo vajeni samostojnega vo-(Dalje na 4 straniJ| I. Smrt cesarja Franca Jožefa Vrhovni dvorni upravitelj knez Mon-tenuovo je potihem vprašal zdravnika, ki sla po jutranjem zdravniškem obisku stopila iz cesarjeve delovne sobe, ali je še kaj upanja. Mrzlica jo popustila, jo sporoči! gene ralštabni zdravnik Kerzl, a splošna slabost je čedalje večja. Njegovo Veličanstvo mora v posteljo. Počasi sta se približala oba siva cesarjeva glavna pribočnika: vse je zaman, se je oglasil grof Paar. Ne pomagajo več ne prošnje ne prigovarjanja. Njegovo Veličanstvo noče v posteljo. Njegovo Veličanstvo ve, da potem no bo nikoli več vstalo. Baron Bolfras je tudi potrdil to s trudnim gibom roke, nižji pribočnik likovnik Spanyik, ki je bi prav tedaj v službi, pa je vedel povedati, da cesar že od štirih zjutraj serli za svojo pisalno mizo, čeprav je tako utrujen, da si inora venomer podpirati glavo. Nekaj malega upanja je le še, je skušal potolažiti dvorni zdravniški svetovalec prof. Ortner oba stara glavna pribočnika. Vnetje se ne širi več in boinik je noč razmeroma mirno preživel. »Bogu smo hvaležni tudi za najmanjšo iskrico upanja, ki nam še preostaja,« jo odvrnil vrhovni dvorni upravitelj, »toda to, kar moramo slišati, je le premalo, da hi bili lahko brez skrbi. Če si nočemo nakopati težke krivde, da smo kaj zamudili, je treba poskrbeti, da Njegovo Veličanstvo prejme svete zakra-monte.« Ker je vrhovni dvorni upravitelj izrekel to, kar sta si bila glavna pribočnika komaj upala misliti, sta prišla zdaj počasi na dan s svojimi pomisleki. Dejala sta, da bi uteguil duhovnikov prihod Njegovo Veličanstvo vznemiriti in da bi cesar takoj zaslutil, kako je z njim. Temu mnenju se je pridružil tudi cesarjev osebni zdravnik: cesar se nikoli - ne bavi sam s seboj in nima rad, da bi ga kdo spominjal na to, da je bolan. Njegovo Veličanstvo, je pripomnil grof Paar. si doslej še nikoli ni vzelo časa. da bi bilo bolno. »Potem je lc treba najti kak izhod,« je odločil vrhovni dvorni upravitelj. »Zares, dovolj je bilo že, če sta morala nesrečna cesarica in ubogi prestolonaslednik Franc Ferdinand brez duhovno tolažbe iti na oni svet.« »Zares zelo nehvaležna naloga bo Njegovo Veličanstvo pripraviti do tega,« je odvrnil baron Bolfras in si pri tem s tresočo si roko gladil svojo prebarvano brado. »Morda bi pa takole šlo,« je predlagal vrhovni dvorni upravitelj: Njegovemu Veličanstvu sporočimo, da mu jo sv. oče poslal po nunciju svoj blagoslov. Sporočil bom Njegovemu Veličanstvu, da je najbolje, če ta blagoslov prinese k njemu kak duhovnik. Stvar prelata Se.vdla bo pripraviti Njegovo Veličanstvo do tega, da pred podelitvijo blagoslova prejme svete zakramente.« Stara glavna pribočnika sta bilo prepričana, da bo tako le šlo. Čudila sta Ae, s kakšno obzirnostjo ■ in dostojnostjo je vrhovni dvorni upravitelj znal pripraviti vse za prihod smrti v schSubrunski cesarski dvorec. Zdravnika, ki potem, Ito je vsa njuna zdravniška umetnost odpovedala, nista imela več kaj opraviti, sla se poslovila, vrhovni dvorni upravitelj pa jo s tihim korakom odšel v cesarjevo delovno sobo. Grofu Paaru je njegova viržinka, ki jo je imel venomer v ustih, dogorela: »I)o kraja ne moremo tega premisliti, ne moremo! Kaj bo iz nas, če nas cesar zapusti?« Bolfras je mrko gledal predse: »Se spominjaš, kaj jo Njegovo Veličanstvo dejalo tedaj, ko se je Konrad priglasil, da odhaja na bojišče?« Grof Paar se je še spominjal tega, lakaj tam niso pozabili nobene cesarjeve besede, marveč jo zvesto ohranili v spominu. Tako je tudi tale, ne preveč pomembna cesarjeva beseda nekaj velja: »Bog daj. da bi se vse dobro izteklo. Pa tudi če se ne, vas ne bom zapustil.« »Vidiš, zdaj nas pa cesar vendarle zapušča!« je potožil Bolfras. BRUNO BREHM »In kako naj sklenemo mir. ko cesarja več ne bo?« je vzdihnil Paar. »Monarhiji se ne bo nič zgodilo,« si je dovolil pripomniti nižji pribočnik stotnik Spanvik. »Če pade. pade vedno na vse štiri noge. Po tolikšni nesreči, ki jo je doletela letos poleti pri Lucku in tudi po zahrbtni vojni napovedi Romunije. se je vendarle spet pobrala. Še vodno lahko upamo, da se bo srečno izteklo.« »Z božjo pomočjo,« je pristavil Bolfras ... »In predvsem s pomočjo Prusov,« je ponovil Paar otožno. »Prusom zdaj ne bi bilo treba, da bi nam pomagali,« je odvrnil Bolfras, »če hi bili avgusta 1914 držali svojo, obljubo in nam, kakor je bilo dogovorjeno že v osemdesetih letih prejšnjesra stoletja, prihiteli čez Siedlee na pomoč.« »Tako pravi Konrad—«. Grof Paar si je spet prižgal viržinko. »Toda tvoj prijatelj Petiorck je bil v Srbiji premagan tudi brez obljubljene pruske pomoči. Po vojni se bomo lahko skrili v mišjo luknjo. Pred našim cesarjem bi Prusi imeli vsaj spoštovanje. Ko pa Njegovega Veličanstva več ne bo. bodo z nami naredili. kar bodo hoteli. In poleg tega delajo oni sami neumnost za neumnostjo. Kaj n*’ se rodi iz obnovljnee Poljske, ve samo Bog!« »Jjiiddendorf npa,< je odvrnil Bolfras, »da bo tam lahko dobil novih vojakov.« »Poljaki mn liodo že zagodli! Nemci delajo tako. kakor da se drugi narodi ničesar več ne spominjajo. Niti samem« cesarju nikoli ni bilo jasno, kako naj se ta poskus konča « »Usmrtitev Stiirgkha ie vzela Njegovemu Vrličnnstvn pol zdravja — «, je pripomnil Bolfras. »To je mnogo huje ko izgubljena bitka.« je tedaj dejalo Njegovo Veličanstvo. Če že Budimpešta miruje. pa postaja Dunaj kar histeričen.« »Bolezen Njegovega Veličanstva je mnoiro starejšega Izvora.« je ugovarjal grof Paar. »Izhaja od tistega nesrečnega prehlada, ki si ga je cesar nakopal, ko je nospremil ob deževnem vremenu leta 1913 potuhnjenega Nikolnia Nikolajeviča od Schiinbrunna na kolodvor.« Kakor nikoli prej, tako Bolfras tega tudi zdaj ni hotel priznati. Bil je mnenja. da je žo dve leti prej zakrivila to nesrečo cesarska rodbina sama, ker je bila premalo pazljiva in preveč trdosrčna. Tedaj ko se jo poročil nadvojvoda Karl, so namreč na svatbi v Schwarz-au-u pustili cesarja, ko so se svatje v skupinah slikali, tako dolgo bret površnika, da se jo prehladil. Tudi še tako lepim sončnim oktobrskim dnevom ne bi hjli smeli zaupati. In kaj bo ta zakonska dvojica, ki je njena svatba cesarja stala zdravje, prinesla monarhiji, bo pokazala šele bodočnost. Cesarju samemu je poroka naredila res zelo malo veselja — zakaj tudi on je bil vedno mnenja, da Burbonci ne prinašajo Habsburžanom prav nobene sreče. Skoraj neslišno se je vrhovni dvorni upravitelj vrnil iz cesarjeve delovno sobe. Pomignil je onim trem častnikom in jim po^»pe*al. da je monarh že pristal na to, da sprejme prelata. Potem je Mon-tenuovo z umerjenimi koraki odšel z dvora, da da zadnje ukaze za obisk onega mogočnega vladarja, ki se je tu v Schiin-brunnu pač tudi moral ravnati po natančnih navodilih vrhovnega dvornega>uprav-ništva. Pol nre pozneje j»i ▼ spremstvu cerkovnika vslopil v pribočnikovo sobo mršav dvorni kaplan. »Trenutek, prosim, prečastiti gospod,« je spreiel polkovnik Spanvik prelata, »prijavil Vas bom Njegovemu Veličanstvu.« KONEC habsburške arža«e In njonecapo- »Prijavil! Prijavil!,« je pomislil prelat. »Po vseh dunajskih cerkvah žo moiijo za cesarja, na zadnjo uro kličejo duhovnika, zdaj pa ga gre ta mož k umirajočemu — prijavljat. Toliko časa bodo zapravili, da bo cesar nazadnje povsem izgubil zavevst.« Nižji pribočnik se je vrnil, vratar je odprl in prelat je vstopil. Provzol ga je tak strah, da jo komaj še ohranil prisebnost: pred njim je stal cesar, ves prepadel, s senco bližajoče se smrti na licih. Nalahno se je opotekal, ker ni bilo nikogar, ki bi ga opiral. Naredil je kratek, podrsajoč korak prelatu naproti. Ko je duhovnik hotel opreti opotekajočega starega gospoda, ga je do smrti izmučeni cesar s pogledom svojih modrih oči tako odločno odklonil, da je prelat kar obstal, dokler cesar ni med lahnim stokanjem spet sedel za svojo pisalno mizo. »Veseli me, da ste prišli.« Cesar je le s težavo držal glavo pokoncu in bolj hropel kakor pa dihal. Prelat jo premagal svoj strah ter sporočil cesarju, da je prinesel papežev blagoslov in njegove najtoplejše želje, da bi se cesarju zdravje kmalu zboljšalo. »Hvala.« Umerjena hladnost, s katero je cesar sprejel pozdrave sv. očeta, pozdrave njemu enakovrednega vladarja, je poudarila razliko med njim in duhovnikom. »Veličanstvo, svet običaj je, da pred prejemom papeževega blagoslova opravi-to svete zakramente.« »Prosim.« Vladar iz rodu rimskih cesarjev, roka, ki je vihtela meč za papeža, mož, ki jo vojeval vse vojne proti sovražnikom Cerkve (proti svobodomiselni Italiji, ki je za njo stala hčerka revolucije, Francija, proti protestantovski Prusiji in proti pravoslavni Srbiji, ki jo je bila poslala v hoj bizantinska Rusija), ta cesar je bil zdaj onemogel in ni mogel več opaziti premetene igre svojega vrhovnega dvornega upravitelja. Ker je imel vladar od papeža dovoljenje, da sme prejeti sveto obhajilo tudi po zajtrku, je strežnik prinesel k postelji klečalnik, duhovnik si je dal okoli vratu vijoličasto štolo ter spovedal na pol klečečega, na pol sedečega cesarja. Potem se je strežnik spet vrnil in prinesel dve prižgani sveči in sveto razpelo ter razgrnil s čipkami obrobljen prtič. Cerkov, zvonček jo zapel s srebrno čistini glasom in cesar je prejel sveto obhajilo. Potem mu je prelat podelil blagoslov ter končal z besedami: »Per sacrosancta humanae reparatio-nis mysteria remittat tibi omnipotens I)eus omnes praesentis et fuUirac vitr.o poenas, paradisi portas apperiat et gau-dia sempi.terna perducat.« »Amen,« je končal corkovnik, »Amen,« je dahnil cesar, se g težavo dvignil, si popravil svojo domačo haljo, skrajšan sivomoder plašč in dejal, ktikor je bil običaj: »Prosim, Rporočite po nunciju Njegovi Svetosti mojo iskreno zahvalo.« Ritensko je duhovnik odšel iz sobe. Cesar si jo nataknil očala, potipal za peresom in segel po neko listino, da bi nadaljeval i branjem in podpisovanjem. Na stopnicnh je dvorni kaplan srečal nadvojvoda Karla in nadvojvodinjo Žito. Nadvojvoda se je pozanimal, kako je kaj z njegovim starim stricem, nadvojvod in ja pa je vprašala, če je cesar že prejel svete zakramente. Duhovnik jima je vse povedal. in mlada dvojica je odhitela dalje. V pribočnikovi sobi je nadvojvoda vprašal polkovnika, če jo dovoljeno obiskati Njegovo Veličanstvo. Polkovnik je dejal, (la glede tega ni nobenih težav in da bo Njegovo Veličanstvo obiska gotovo iclo veselo. • Nadvojvoda je zahteval, da mu morajo dati zagotovilo, da cesarju ne bo v nadlego in da bo Njegovo Veličanstvo ostalo lepo mirno na stolu in mu ne bo pohitelo naproti. Polkovnik je obljubil, da bo njegovo prošnjo sporočil, in je že stopil v cesarjevo sobo. Stari vladar ga ni slišal. Glava je cesarju zdrknila v naročje in pero niu je padlo iz rok. Polkovnik je nekaj trenutkov nepremično stal in čakal. Ze sc je hotel spet obrniti, ko je stari cesar dvignil glavo in vprašal, kaj vendar hoče. Polkovnik je sporočil, kdo jo zunaj. Cesar sc je hotel dvigniti in je s slabotnim glasom poklical strežnika, naj ga preobleče. »Vaše Veličanstvo, cesarski visočan-stvi sta izrečno prosili, naj sc Vaše Veličanstvo v nobenem oziru ne da motiti.« Cesar jo zmajal z glavo in pokazal na svoj skrajšani plašč: »Vendar ne morem kar sede in takole oblečen sprejeti dame.« Polkovnik je moral cesarja precej pre-pregovariati, preden se je slednjič le vdal: »No dobro, pa naj bo. Če drugače nc gre, bom pa enkrat le naredil izjemo.« Ko se je polkovnik vrnil v s«bo niž-iega pribočnika, se je nadvejvoda Karl Franc Jožef razgovaHal z obema glavnima pribočnikoma, ki sta bila pravkar prišla. Prestolonaslednik je takoj pretrgal razgovor ter popeljal svojo soprogo proti vratom. »Tale bo tudi kmalu okusil, knko težka je krona, ki jo mora nositi naš cesar.« je dejal Bolfras in pri tem zrl za odhajajočim vojvodom. Baron Bolfras ni mogel nikoli pozabiti, kaj mu jo nadvojvoda dejal tedaj, ko se je vojna začela. Spomnil je grofa Pnara na to: »Ali še veš, kako smo bili takrat vsi žalostni, ker smo vedeli, kaj se pripravlja. Videli smo, kako je tisto, česar smo se bali, vsako leto bliže? Tam spodaj pri vratih je stal prestolonaslednik. tu si stal ti s Konradom, jaz pa tamle zgoraj. Tako natančno se spominjam, ko da bi se bilo zgodilo včeraj. Nadvojvoda in Konrad sta edina bila v uniformi. .Nikar ne povešaj glave', mi je tedaj zaklical, .treba jc poguma'.« »Poguma!« sc jc zasmejal grof Paar. »Poguma! Pogum bi bili že imeli, a že več kot pol stoletja, že od Radeckyjevih časov nam manjka nekaj drugega, sreče. Nam in cesarju. Zakaj cesar je vendar sam zmeraj rekel: Mene se drži smola. Česar koli so lotim, mi izpodleti.« »Če bo mladi vladar imel srečo, ne veni.« je odvrnil Bolfras. »Tudi predstavljati si no morem prav nič, pri najboljši volji ne. Toliko slavljeno in opevano Radeckvjevsko razpoloženje letos meseca maja pa južnem Tirolskem se je končalo z mačkom pri Lucku, dragi moj, prov gotovo ni sreča.« »Tudi Konrad ni imel nobene sreče.« je potožil Paar. »Kit! koristijo vsi tl lepi, in zaradi mene lahko tudi duhoviti načrti, če pa se vsi iz jalove?« »Nikar ne pretiravaj,« ga je opomnil Bolfras. »Zdaj moraš reči samo Se: »Le pogum, izjalovilo se bo že.« »Saj se tudi ho, boš videl. A potem meni nič mnr. Po tem. kar sem slišal o mladem gospodu, bi sklepal, da sc bo na naše nasvete in naše delo požvižgal.« »Mladi vladar bo storil tisto, kar bo rekla mlada žena,« je odvrnil Bolfras. »Ona je proti Nemcem, torej bo tudi on proti njim. Ona je videti odločna in častihlepna, o njem tega nihče ne more trditi. Tale naš dvor ni več vajen ženske igre. ki ga zdaj Čaka.« »Tako častihlepna ko,kor Hohenber-žanka ona ne bo,« jo odgovoril Paar. »Vojvodinja je tudi dlj< morala čakati. In Ilohenboržanka tudi ni imela nobenega tako častihlepnega sorodstva. Ali veš, s čem bo9o bratje nadvojvodinje Zite tam v Franciji prišli na dan, brž ko naš cesar zatisne oči? Nihče no ve točno, kakšen je tale mladi gospod v resnici, kaj hoče in čigave nasvete bo poslušal. Nekateri pravijo, da bo uresničil zamisli Belvedera. da bo izpeljal načrte Franca Ferdinanda ...« »Za takšne stvari bi moral imeti tudi trdo glavo Franca Ferdinanda,« jo pripomnil Paar. »Drugi pravijo, da se bo strogo držal nemških strem’jeni in da bo iz monarhije odstranil vse, kar sc še odstraniti da.« »Tega pa že prav nič ne verjamem,« jc dejal Paar. »Tretji so mnenja, da bo takoj, ko zasede prestol, sklenil mir.« »Pa četrti, peti. šesti...«, se je ponorčeval Paar. »Mnogo ugank nas še čaka.« Bolfras je prijel grofa za roko in dejal: »E, potemtakem še ni prav nič pripravljenega. Vlada se ne briga za cesarjevo bolezen. Pri Francu Ferdinardu jo bil oklic o zasedbi prestola že v tisku, pri Karlu pa še niti sestavljen ni. Vsak, kdor ima le kakšno pisalno mizn. maže zdaj po njej svoj predlog za reformo. Kar snežilo bo popisanega papirja, in res ne vem. kdo bo držal nad mladim cesarjem dežnik.« Paar je otresel dolg pepel s svoje viržinke: »On je mlad in ljudje bodo stavili mnogo upanja vanj. Pojdi, greva, jaz ga zdaj nc bi rad videl, ko se vrne od našega cesarja. Veriemi mi, ne gre mi v glavo, da nas hoče cesar prav sedaj zapnstiti.« Vrata med pribočniško in pisarniško sobo so bila odprta. Polkovnik Spanvik je opazoval cesarja v visokem stenskem ogledalu. V mrki svetlobi sobo na severni strani je sedel v naslanjaču stari vladar za pisalno mizo. Njegove blede roke so počivale na naslonjalih, glava mn jc bila zdrknila na prsi. Težko je hropel. Spet in spet ie skušal stari mož dvigpiti glavo in odpreti oči. Ko da bi bil prišel od nekje daleč, se ic venomer oziral sem in tja po sobi. odprl za spoznanje nsta, nato pa jo bil videti, ko da je pozabil, kaj je bil hotel povedati, ter se slednjič sesedel. Ravnatelj pisarne von Schiessel In načelnik odseka von Darnvary sta po prstih stopila v pribočnikovo sobo. Mapa z listinami, ki naj bi jih predložili cesarju. je bila ta dan iz obzirnosti precej prazna. Nižji pribočnik je popeljal oba gospoda na tisto mesto, odkoder sta lahko v zrcalu videla dremajočega cesarja: Na cesarjevi pisalni mizi je gorela z zelenim papirjem zastrta svetilka, listin, ki so ležale na kupn nn cesarjevi levi strani, je bilo rešenih komaj pol. Starega vladarja v naslanjaču jo sunkovito stresala mrzlica. »Potem pa danes Nje-govemn Veličanstvu no bom nič več prinašal listin, ki so prispele.« je dejal ravnatelj pisarne, se priklonil ter z načelnikom odseka zapustil sobo. (Dalje prlliodnJlIO. Zakaj ? »Mamica, povej, znknf dom smo izgubili? Mamica, povej, zakaj očka so ubili?« Mamica pa žalostna solzo si utrne, in mi vsa utrujena vsakokrat odvrne: »Očka ljubil je Boga, Cerkev, domovino; varoval ie hudega tebe in družino. Tolovaji so zato očka odpeljali, nam pa ljubo hišico prav do tal požgali Ljubi očka je postal mučeniška žrtev; ker je Bogu zvest ostal, zdaj jc v gozdu mrtev.* Nadaljevanje ■ 3. strani jaškegn življenja, zato smo tako nevarno lahkomiselni in vedno in vsega pričakujemo iz tujih rok. V tem po-“ledu pa nas zgodovina ni vzgojila. Je znamo se znajti, manjka nam izkušenj, zrelega preudarka in politične jasnovidnosti, ki si zna iz znamenj časa razlagati prihodnost, kakor dober izkušen kmet ve razlagati vreme iz znamenj neba. Vidiš, to je vse. Jaz to vem, hudo pa je, da to drugi ne vedo, ki bi morali vedeti...« Vstal je. »Nekaj fantov ti vzamem, Franci, pa nič strahu — nocoj bo mir.« »Kar vzemi si jih. Samo da rdeči pred tvojo vrnitvijo ne napadejo nas in ti ne zapro poti v grad.« »Ne boj se zame; bom poprej vse dobro izvohal, kuj kanijo. S fanti sem že govtiril. Za ta čas pa, Franci, zdrav in Bog s teboj in tvojimi fanti!« Poveznil si je kučmo na glavo in Franciju krepko stisnil desnico. Pri vratih se je še enkrat obrnil. »Nekaj novih fantov ti moram pri-pfljati; že zaradi teh, ki so tu. da bodo pogumnejši. Pa tudi vedeti moram, kaj mislijo in čutijo ljudje, da se bomo vedeli ravnati.« Vrata so se zaprla za njim in stopnice so škripale pod njegovimi odločnimi koraki. ^ Prvi svit se je medlo precejal skozi siva povesmn megle, ko se ie Danilo vrnil s svojimi fanti z dolgega nočnega obhoda. Novačil je slabo. Možje in fantje niso bili pripravljeni; bilo je dogovorjeno za naslednjo noč. Ljudje so zaskrbljeno poslušali vsakovrstne nogice: n naglem koncu vojske, o po- novni zasedbi te in te veledržave, o kontni in popolni posesti in oblasti rdečih; toda verjeli niso ničesar, ravnali so se po trenutnih znamepjih, kakor je kazalo in kamer je kazalo. Tvegati niso hoteli ničesar; najrajši ■bi konca vojsko počakali domn; rdeče da bodo že Nemci ali Angleži prepodili; zlasti pa, da rdeči niso tako nevarni, da bi še celo krivice popravili in da zemlje ne bi vzeli. Le nekaj jih je bilo, starih Danilovih znancev, ki sn takoj poiskali nahrbtnik, ga napolnili z najpotrebnejšim ter veselo stopili k njegovim fantom. »Čas je, da stopimo na noge in ustavimo rdeče, če ne, bodo delali z nami, kar se jim bo zljubilo.« Danilo jih je ginjen in z všečnostjo opazoval. »Tpko je, fantjel Le srčni bodite! Verjemite mi, da rdečkarji ne bodo zmagali. Kdo ve, če ne bo vojna še dolga; potrebni ste mi, da somi ne veste knko; še več jih bomo nahruli, jutri spet pridem, du se upremo, kakor se spodobi. Če odnehamo, smo izgubljeni, in kar pripravite svoja polja in hiše za kolhoze. Rečem vam, do rdeči ne poznajo šale in da »e ne klatijo zastonj že dve leti po hosti...« Nagnil je Šilce hrnševca in vstal. Tiste, ki so ostnli doma, je prosil, naj malo ponovačijo po vasi in obljubil, da se naslednjo noč zagotovo oglasi ter popelje novo krAi to so vodje!« Nato se mi je nasmejal. Ne vem, kaj je bilo na meni tako veselega in zanimivega. Najbrž mu ni slo v glavo, da more biti »vodja« takle U o*. >^arogim revežem: »Zgini, svinja!« Komandant mesta je ukazal: »Peljite jj* proč! Pa kar v kišto ga zabijte! Kaj 1)0 ®ele, ko ga bodo videli oni iz baraki« »Svoboda vere« Ko so namreč Capudra odpeljali, se je komandat mesta obrnil k nam in nam rekel: »Pa še eno reč imamo, tovariši 1 Tudi to moramo urediti! Danes je bila tu pridiga. Mi smo vam šli na roke in vam dali pravico za maševanje. Toda vi «te to pravic« zlorabili. Ljudje, ki nam že prej niso dali miru, še tu v zaporu politiko uganjajo.« Gospod Turk se je oglasil: »Res sem govoril, toda nič takega. To ni bilo nobeno politično hujskanje. Sicer pa ni bilo nikoli rečeno, da se ne sme pridigati. Kar ni bilo prepovedano, smo mislili, da je dovoljeno. Zato sem vernikom v tolažbo povedal nekaj besed. Ni bilo politike, ampak izključno verske reči. Priznam, da nisem prav naredil, da nisem vas vprašal. To mi sedaj oprostite, zanaprej pa ne bom več govoril.« Komandant ga je pa zavrnil: »Nisi imel dovoljenja, pa je konec! Še vedno hujskaš ljudi. Stražarji, odnesite oltar! Vi si pa tole zapomnite: Bizanc ima povsod svoja ušesa; vse 6tene slišijo!« Žalostni smo gledali za stražarji, ki so brez srca pograbili in odnesli oltar, plašč, prtove, kelih, hostije, križ, na katerem so bile v slonovino vdolbene vse postaje križevega pota; odnesli so mašno vino in drugo. Zvečer, ko 6e je komandant spet pri nas oglasil, sem mu rekel: »Gospod komandant, lepo vas prosim, vrnite nam oltar.« »Bodo pa še drugi maševali! Vsak nekaj časa!« je odvrnil. »Pa vendar ni bilo prav, da ste to naredili. Saj ni bilo nobene politike.« Pa je spet odgovoril: »Zdaj je, kar je! Kar sem rekel! Človek ne sme biti popustljiv, sicer nikamor ne pride!« To je bila svoboda vere v kočevskih zaporih. Tedaj smo postali pravi jetniki; bili smo brez vsega. Za nas življenje ni imelo več pomena. Najdražje, kar smo imeli, so nam odnesli vojaki. Žalostni smo bili, ker ni bilo več Jezusa med nami, ker ne bo več svetega obhajila. Bili smo, kakor bi nam kdo posekal ude. Tolažila nas je 6amo zavest, da smo srečno obhajali prvi petek v oktobru. Častilci Srca Jezusovega so prišli na svoj račun. Srce Jezusovo jih ni zapustilo. Bilo je ta dan razdeljenih 72 sv. obhajil. Za nekatere, lahko tudi rečemo za večino, je bila takrat zadnja spoved in zadnje sveto obhajilo. Upamo, da so v nebesih in v vrsti tistih, ki so dali življenje za božje Srce. Ta dan smo zvečer molitvam še dodali: »Molimo za svoje sovražnike: Oče naš, kateri si v nebesih...« Za mašo tolovaji niso bili preveč navdušeni. Komandir straže je bil pri maši enkrat za malo časa. Dejal je: »Tudi jaz sem bil pri maši. Kar skozi luknjico od ključavnice sem gledal. Zame Je dovolj. Vsak po svoje Boga moli!« Na prvi petek je mlad tolovaj delal opazke med mašo. Mislim, da je prav ta capinček imel tista znamenita bizantinska ušesa in komandi naznanil, da je g. Turk govoril. Ta grešna duša je še med povzdigovanjem norce brila. PričaFcovanje konca Meniševci so govorili: »Gotovo nekaj z nami nameravajo, sicer nam ne bi vsega pobrali. Bomo videli, kaj bo jutri.« Ure so šle počasi naprej. Ker smo brez uspeha čakali na razsodbo, smo bili prepričani; da hočejo sodniki imeti od terenskih odborov novih dokazov. Komisarji, ki so prihajali na obisk, so govorili: »Nekateri od vas bodo šli domov; čudimo se, zakaj so jih sploh pobrali.« Rotu z Zupenega 60 že nekaj podobnega obljubili, toda ostal je še naprej v zaporu. Terenci in komisarji so si po pila-tovsko umivali roke in rekli: »Ja, saj mi bi jih že rešili, toda kaj, ko so pa še drugi nad nami.« Je res hudo. Če človek pade tem ljudem v roke. Kogar- enkrat imajo, tega zlepa ne izpustijo. Tisti petek popoldne, kakor tudi vsak drug dan, nam ni kazalo drugega, kakor spet se vdati v božjo voljo, prenašati težo dneva in čakati konca. Ko se je stemnilo, smo zmolili rožni venec, se priporočili angelom varuhom in Mariji v varstvo ter utrujeni od lakote in trpljenja zaspali... Dnevni red v rdeči ječi Preden pa se poslovimo od Kočevja, naj omenim še dnevni red v »delavnicah« in napišem besedo o stražarjih, o medsebojni pomoči in nekaj drugih podrobnosti. Vstajali smo približno ob 7. Najprej smo se umili, če je bilo kaj vode pri roki. Če pa vode za umivanje ni bilo, smo si samo mislili, da bi bilo dobro, če bi se umili... Umivali smo se tako, da je drug drugemu vlival vode na roke, tisti, ki se je pa umival, je vodo med umivanjem pršil po sobi. Tako je bila soba poškropljena in pripravljena za pometanje, kar je bilo tretja točka našega dnevnega reda. Tudi jaz sem večkrat pometal in hotel s tem tolovajem pokazati, da smo tudi duhovniki za kako delo. Pometal pa seveda nisem dolgo časa, ker je kmalu prišel kak Meniševec in mi vlekel metlo iz rok, rekoč: »Vi pa že ne boste pometali, ste gospod!« V dneh, ko smo imeli v sobi oltar, so se takoj po pometanju začele brati svete maše. Po mašah je bilo čakanje na zajtrk, ki je bil tudi kosilo oben£yn. Tisto »menažo« so navadno prinesli ob pol 12 ali pa tudi ob 12.30, kakor je pač naneslo. Pred jedjo smo pred »kazan« v vrsto postavljeni skupaj na glas molili angelovo češčenje in očenaš za blagoslov. Naprej je molil g. Turk. Včasih smo dobili dodatek, ali z drugimi besedami: še pol zajemalke menaže. Sestre in bratje! Te dni, ko trkajo na naša sira iz kraja trpljenja duše naših dragih pokojnikov, proseč pomoči, se razlega po naši slovenski zemlji še drug pretresljiv klic iz porušenih in požganih domov, iz temnih podzemskih in podstrešnih stanovanj — krik naših trpečih še živih bratov in sestra, ki prosijo pomoči pri usmiljenih srcih: »Odpri roke, odpri srce, otiraj bratovske solze!« Beda in stiska sta dosegli letos vrhunec. Vsepovsod po mestih in deželi se sliši samo en glas, ena sama prošnja: »Pomagajte!« Sleherno srce mora zakrvaveti ob pogledu na to skrajno pomanjkanje. Zato bo »Socialna pomoč« ▼ zvezi s Škofijsko dobrodelno pisarno in drugimi karitativnimi ustanovami priredila za letošnje praznike Vseh svetnikov in Vernih duš dan denarno zbirko za te neštete, pomoči potrebne siromake. Podprite to akcijo »Socialne pomoči« prepričani, da bo denar, ki ga boste poklonili ob tej priliki, prišel v roke najpotrebnejšim in najsiromaš-nejšim. Socialna pomoč«. Po jedi smo spet molili in šli umivat »porcije«. To delo ni bilo težko, ker v jedi ni bilo preveč maščob in so ee dalo porcije umiti kar z mrzlo vodo. Ko smo vse to storili, smo se spravili k počitku in dremali do dveh ali treh popoldne, če nas ni pri tem motil kak »višji« s svojim obiskom. Nato smo brali vse, kar nam je prišlo pod roke, in poslušali g. Turka, ki je vedno povedal kakšno za dobro voljo, in 6pet čakali na večerjo. Večerni »kazan« so prinesli ob pol 5 ali pa tudi ob pol 6, v tej zadevi niso bili natančni. Saj živinca v hlevu tudi •potrpi, če ji ne prinesejo hrane ob uri, ker je pač privezana! Tako 6mo morali tudi mi potrpeti, ker smo bili navezani zgolj na njihovo dobro voljo in se nismo mogli odvezati, še manj pa uiti... Po večerji smo se še malo porazgo-vorili, nato zmolili angelsko češčenje in rožni venec, obudili kesanje in šli k počitku na trda grčava tla. To je bil dnevni red, ki bi ga lahko razdelili na tri glavne dele, če vzamemo »menažo« za središče našega jetniškega življenj^. Ko smo se zbudili, smo že mislili, koliko časa je še do pol 12; ko smo hrano zaužili, smo že računali, koliko uric lakote bo treba pretrpeti do večerje; in ko je ta minila, smo zopet z novim upanjem gledali na naslednji dan, ki nam bo ob pol 12 prinesel zajtrk in kosilo. Naši stražarji Stražarji v Kočevju so bili zanimivi tipi. Eden od njih je bil doma iz Fare pri Kostelu. Ko smo se razgovarjali, je povedal, da pozna kaplana Bukovca Janeza, ker je njegov rojak. Rekel je, da se boji zanj, ker če je šel na Turjak, je gotovo tudi zaprt. Nekaj dni nas je stražil bratranec zgoraj omenjenega kaplana Bukovca. Bil je dober z nami. Prvi večer nas je varoval že prileten tolovaj, razbojniški tip. Nekajkrat nas je stražil tolovajček, ki je na straži zaspal. Toda imel je smolo. Prav takrat je prišla kontrola in je moral na raport Preden je. odšel, je rekel: »Saj vem, kam grem 6edaj...« Nismo ga več videli. Fantič je moral biti star komaj petnajst let... Posebej sem 6i zapomnil stražarja, ki je nosil žlico za ovijačami. Večkrat nam je za »tolažbo« pripovedoval, da je bil on tudi že zaprt. To je bil tisti, ki je včasih divjal po sobi in ki bi ga komandant mesta kmalu ustrelil zaradi pobega dveh jetnikov. .Nekega drugega stražarja sem si zapomnil zato, ker je imel pod vojaško suknjo strgane hlače, ki so se pol metra za njimi vlekle. Hodil je pa zelo ošačno in čeprav je bil komaj šestnajst let star, smo ga morali kar ubogati, sicer je postal divji. Njegov tovariš, mogoče malo starejši, je bil še oblastnejši. Čeprav še govoriti ni znal, je hotel imeti glavno besedo. Ta je tisti, ki se je norčeval iz maše in med povzdigovanjem delal opazke. Bili so stražarji raznih vrst in obrazov, zbrani z vseh vetrov »osvobojenega« ozemlja. Dobri ljudje Meniševci so bili res dobri ljudje, če 60 videli soseda v potrebi, so mu pomagali in si bratsko delili, kar so imeli, četudi je bila vse velika revščina. Občudoval sem jih. Posebno se spominjam velikodušnega Debevca Jožeta iz Begunj, p. d. Kranjčevega. — Za hlačno podlogo je 6kril nekaj denarja. Ko je bila 6ila hujša, je iz tistega skrivališča privlekel 50 lir in kupil hlebček kruha — naskrivaj seveda! Kar po pravici povem,-da so ee meni tudi eline cedile po kruhu, toda obrnil sem se proč, da bi s kakšnim gibom ne izdal svoje lakote, čeprav sem bil prepričan, da bom tudi brez prošnje deležen vsaj majhnega koščka. Toda naš Jože se je tedaj pokazal nad mero velikodušnega: sam mi je prinesel kruh, pa ne samo drobtinico, ampak skoraj tretjino hlebčka. Drugo tretjino je sam obdržal, ostalo pa dal sosedom. Bil sem globoko ginjen nad to dobrosrčnostjo in ljubeznijo do trpečih bratov. Kako nekaj toplega je takale bratska ljubezen v nasprotju z mrko okrutnostjo tolovajev in njihovih politkomisarjev, ki ne poznajo drugega ko ljubezen do sebe. In kako dober je bil g. Turk! Ko je od dekana Flajnika dobil kruh, prepečenec in jabolka, ki jih je kočevski me-žnar prinesel v mojem znamenitem »škr-niclju«, je te dobrote delil potrebnim, četudi bi jih bil sam najbolj potreben. G. dekan mu je prinesel tudi nekaj tobaka za fajfco. Toda čeprav je gospod Turk sam rad kadil, je s tobakom postregel tudi drugim. — Kakšna zadrega je bila za cigarete, bom pozneje povedal. Gospod Turk je bil dober risar. Ta umetniška žilica ga tudi v zaporu ni zapustila. Prav imenitno je naslikal Štritofa, Obreza, Matičiča Alojzija z zobotrebcem v ustih, gdč. Drobničevo, kako je zatopljena v premišljevanje, in Purkarta z dolgim nosom in svojevrstnim klobukom. Tega divjega možakarja je s tobakom pridobil za to, da je med risanjem mirno sedel na svojem mestu. Narisal je še inženirja Seljaka z zagrenjenim obrazom in mene, ležečega med svečami. Ko me je risal, sem 6pal. Napisal pa je pod mojo sliko besede: »Med svečami pa mož leži.« Prišteval me je že k mrtvim, pa sem le pete odnesel, čeprav sem se izognil mu-čeništvu. Bonačev Janez, tisti, ki mu je tolovaj-ka hotela vzeti hlače, je tudi risal. Nekatere njegove slike eo mi še bolj ugajale ko slike gospoda Turka.' Tako nam je mineval čas, in to so bili veselejši trenutki v naši ječi. Ko so nam pobrali papir in svinčnike, smo bili še ob to veselje. Čeprav je gospod Turk nekaj tistih papirjev in svinčnik vseeno obdržal. Tako so njegove slike prišle v Ljubljano in v »Slovenski dom«. Da smo bili kljub trpljenju nekaj ur veseli, je poskrbel tisti, ki je bil med nami najboli originalen. Povedal je nekaj prav zanimivih. Kadar je kakšno zinil, smo se morali smejati. Nekega dne ga je gospod Turk silil, naj še enkrat pove »tisto«. »Katero tisto?« je jezen vprašal. »No, tisto povejte, kako ste iz prejšnje vojske domov hodili.« »A, kaj bi pripovedoval tisto neumnost!« »Nič neumnost! Gosipod tovariš, če jo boste povedali, vam bom dal ščepec tobaka. No, ali jo boste povedali? Tukaj jo tobak. Nate ga!« In naš tovariš ee je nekaj časa branil, potem pa le vzel tobak, ga z največjim zadovoljstvom in užitkom dal v usta, ee svojevrstno nakremžil, proč pogledal, si pomaknil klobuk daleč na nos in začel: »I, če že tako silite, pa naj bol Takole je bilo; ta baba prekl... bolje bi bilo, da bi je nikoli ne vzel! No poslušajte! — V prejšnji vojski je bilo. Že tri leta me ni bilo domov. Končno sem pa le dobil dopust in šel, da bi spet po dolgem času videl ženo. Z velikim veseljem sem šel domov in si mislil, kako me bo žena vesela, ko me bo po tolikem času spet videla. Toda kako sem se zmotili Namesto da bi me pozdravila, me je samo pogledala in rekla: »Kaj si že prišel?« — Zabrusil eem ji: »Ti pr... baba, tri leta me ni bilo, pa praviš: Kaj si že prišel? Da te le sram ni. Si že kakega drugega dobila. Fej te bodi!« » Tako sem rekel in odšel nazaj na vojsko...« (Dalje.) V -?0(l gradom se je slišalo glasno *ričanje; vmes so vreščali ženski glasovi, usmerjeni na grad: . *Ne bodite nori, vdajte se! Ne daj-Je se po neumnem pobiti. Ubijte pre-in Capudra, ki vas goni v smrt ir °!*Prite vrata. Nič se vam ne bo Rodilo hudega. Samo on vas drži, da ,Sm.ele stopiti k nam. Ubijte Capudra! Sliši-i-te, ubijte Capudra!« anilov obraz je kar žarel. . *Ali ste slišali fantje? Kar po me-• Pa boste rešeni!« '-egijci ga niti poslušati niso hoteli, »»m ponujamo orožje, pa no Canj pr'4’ Poni- Tudi poveljnik« bof“ va,n ('amo' Zakaj pa se nas Pa ^ojite, saj ste naši bratje! Le bliže! detiV° plunem, da vas bomo mogli vi-stro -S° kričali nanje in se smejali, so m*110?- 80 r°g!Ja'n 'n minometi obzirT Jeklene pljunke čez grajsko * ^Poldne je sonce popilo meglo, tl s? nabreknili in plavali kakor ca • ' baloni po sinjini neba. Son- P Je pripolzelo nad Krim. Hiše v u’. 0s,|pljem so se belo bleščale kakor •II , e'e nedeljske predpasnike pred in ki’ *a svojih delih glasnik poštenosti, načelnosti, nesebičnosti, iskrenosti, a sodnik vsemu, kar je tem vrlinam nasprotovalo. Zavedal se je, da je kot umetnik učitelj svojega naroda. Zgodba mu ni bila cilj, temveč posoda najglobljih misli in spoznanj. Zato nikdar ne bo tako popularen — to se pravi, ne bo berivo najširših ljudskih plasti — kot so popularni Jurčič, Finžgar, Jalen. To so napovedovali ie kritiki sodobniki, ko so mu očitali subjektivizem, tendenčnost, drznost. Ob njih praktičnem, dnevnem pojmovanju umetnosti pa se je Cankar povzdignil v oznanjevalca najpopolnejše umetnosti, idealistične, s tremi največjimi vrednotami: materjo, domovino, Bogom. Kaj pa danes? Odgovor sodobnega ustvarjalca leposlovja na nesoglasja in tragiko časa, v katerem je sedanjemu rodu usojeno izpolnjevati življenjsko nalogo, more bili en sam: kazati rešnjo pot iz duhovnih in materialnih zablod, ki so rodile današnji kaos. Kakor je človek, ta mikrokozmos, po izvirnem grehu som e sebi razdeljen v snovno in duhovno polovico, tako je razklana tudi človeška družba. Snov vleče k tlom, duh dviga v višino. V boju med svojima sestavnima prvinama se človek svobodno odloča ali za snovnost ali za duhovnost — ali za telo ali za dušo. Iz prevlade prvega ali drugega se poraja v družbi temeljno idejno nasprotstvo med vero in netero, ali bolje mrd vero v osebnega metafizičnega Boga in vero v zem-ske stvari in pojave Na človekovo odločitev pa čestokrat vpliva miselnost dobe: ali ga spodbuja h krepostnemu, duhovnemu življenju (n. pr. katoliški srednji vek) ali ga vleče v snovno uživanje (n. pr. moderno poganstvo). Današnja miselnost, sad polpretekle, duhovnemu življenju in stremljenju, duhovnim idealom in vrednotam ni prijazna, zakaj vse preveč je usmerjena v praktičnost, v to, kar prinaša otipljive dobrine, koristi in užitke. Zelo verjetno pa je, da se bo ta miselnost v stiskah in razočaranjih časa preusmerila in se nastavila oplajajočemu čoku duha. Hod, ki je prestal prvo svetovno vojno, je dal Slovencem eks.prrsionistično pesem. Žal je bila ta pesem preveč izven sveta in življenja, preveč individualno osebna, da bi mogla dalj (asa ustrezati ljudem, ki hočejo umetnost pač tudi razumeti, če jo naj popolno uživajo. Okoli leta 1930 pa je nastopila druga skrajnost, ki je bila nekako deset let merilo vsega slovstvenega dogajanja pri nas. Ta skrajnost je tako imenovani kulturni boljševizem — siovslvo, ki je v srca in glave utiralo pol moralnemu boljševizmu. Preblizu je še tisti čas, ko je najvišja kritika delila tem pesnikom in pi-sateljem beli kruh, in ko je nasprotno vsak katoličan veljal za duhovno obremenjenega ter je moral ostati zunaj hrama »Čiste, svobodne* umetnosti — preblizu je še, da bi mogli izreči o njem zadosti jasno in ostro sodbo. Kdor tisto desetletje v romanu ali pesmi ni oznanjal svobodne ljubezni, razrednega sovraštva in komunistično revolucionarnih gesel; kdor ni smešil tradicionalnih vrednot, kakršne so slovenskemu človeku Bog in njegovi služabniki, duhovna povezanost z zemljo, domovina zdaj vesela zdaj objokana, mati, ki z odpovedmi in najplemenitejšo ljubeznijo ohranja rodove: tak fdsatelj je zaman čakal pohvalnega spre-ema najvišje kritike, ker pač ni bil »progresiven*. Leta 1941. so ti »kulturniki* zapovedali kulturni molk. Mlajši rod pa se zanje ni zmenil, marveč je knjige pisal in jih izdajal. Grozote revolucije, ki jih še zmerom ni konec, so že večini slovenskih bralcev obrnile pogled navznoter in tako se je zgodilo, da je idealistična, duhovno usmerjena književnost našega rodu doživela topel sprejem in s tem nesporen uspeh. Ne gre tu za manjšo ali večjo oblikovno popolnost tega. ali onega romana, povesti ali pesmi — po skušnjah in novih spoznanjih je obliko sčasoma moč izboljšali — marveč gre prvenstveno za etično vrednoto, ki jo je pisatelj ali pesnik povzdignil in ki odseva iz njegovega dela. Ta umetnost se jf otresla pogubnega materialističnega pojmovanja življenja in se odločila za duhovno. Saj izven želodca in spolnosti je vendarle še kaj! Od kod potem hrepenenje v človeku? Snovni užitki mu ga n« utešijo. Od kod teženje po sreči? Snovne dobrine je ne prinašajo. — Duh je, ki oživlja, duh ureja odnose med ljudmi, duh edini osrečuje/ Sedanji ustvarjajoči rod se je najprej ozrl na kmeta, ki Žiri no domači zemlji. Ni ga prikazal živalsko gonskega kot kak Prežihov Voranc, marveč notranje prosvetljenega od božje milosti, duhovno povezanega z domačijo, nosilca poživljajočega slovenskega izročila. Ozrl se je nadalje na človeka, ki prenaša v sebi razkol med srcem in možgani, med grehom in pokoro, med upanjem in strahom. Iskal je smisla in vsebine vseh mogočih preprostih stvari in ga je tudi našel v njih duhovnem bogastvu. Prisluhnil je odmevom, ki so se mu ob narodovem trpljenju oglasili v srcu, in jih zlil v Iirsko pesem. Ali ni danes, ko vsaka nova strahota zasenči prejšnjo, lirika — e vezani ali v nevezani besedi — edino oblika, ki ustreza človekovim doživetjem in čustvom? Prava epika o strahotah naših dni bo nastajala šele takrat, ko bo tragična se- 1 Naš e g eno enje V kratkem razdobju dobrega pol meseca nam je povečani radijski orkester pripravil dva sinfonična koncerta, o katerih naj v strnjeni obliki podamo značilni prerez. Prvi je šel po temle sporedu. Beethoven, (Coriolan), Borociin II. sinfo-nija v h-molu), Wagner (Bakanal iz »Tannhauserjac); drugi del nam je prinesel triptih o jeseni, ki so ga v močnem stilnem nasprotju sestavili Dvorak (»V naravi«), Lajovec (»Pesem jeseni«) in Grieg (»V jeseni«), torej tri sinfonične pesnitve programskega značaja. Težišče prvega dela naj bi bila Bo-rodinova II. simonija. Skladba je pretežno pisana v »navpičnem« slogu, polnem odrezanih, ostrih naglasov: jekleno ogrodje brez gostejšega melodičnega tkiva, kakor smo ga vajeni pri njegovih vrstnikih, n. pr. pri Rim-sky-korzakovu in Glazunovu, ki sta dokončala njegovega »Kneza Igorja«. Delo je bolj duhovito kot duhovno, v naglih preskokih ene skupine glasbil na drugo sicer pisano in zaradi nenadnih vstopov še topljivo po vrhu. A prav zaradi pomanjkanja izrazitejših melodičnih vezi akustičnemu spominu ne nudi značilne podobe in navzlic vsej ostrini v gradnji ne more zapustiti trajnega vtisa. Drugi del je dal snovi za stilno primerjavo. V njem smo poleg Dvorakove in Griegove jesenske pesnitve znova slišali Lajovčevo »Pesem jeseni«. še nikoli nam ni njena prava podoba tako jasno stopila pred oči kakor v tem triptihu. Vnanje lice Lajovčeve jeseni je teman pastel umirajoče narave, poln otožnih prepletkov in nasičen s harmoničnimi prelivi, notranje pa kaže tiho duhovno resi^ia-cijo. Sodim, da je moralo marsikoga presenetiti, ko je povzel besedo severnjak Grieg, ki bi se mu mračno in otožno premišljevanje bolj podalo kakor Lajovcu, a je jesen narisal s strastnimi potezami kakor človek, ki dobro ve, da se za temi raztrganimi deževnimi oblaki skriva življenje in vroče sonce. Če odštejemo vse krajevne in časovne razlike, bo razlika od tod, ker je Grieg svojo jesen sestavljal, ko je bil še prav mlad. Drugi sinfonični koncert: Mozart (»Mali nočni koncert«), Chopin (Koncert za klavir in orkester v e-molu), Škerjanec (koreografska pesnitev »Marenka«) in Strauss (Don Juan). Takoj naj omenim, da je bil ta koncert proti pričakovanju (saj sta po prvem pretekla dobra dva tedna!) po vsebini bolj prikupen in po izvedbi popolnejši. Kar smo pogrešali v Bo-rodinu kot glavni točki prvega koncerta, smo našli zdaj v Chopinu. Klavirski del je zaigral prof. A. Trost. Toliko bodi povedano: pred nami je vstala verna podoba pravega Chopina v krhki milini njegovega »ženskega« sloga, z vsem okrasjem značilnih Chopinovih kadenc in vložkov, da bo morala ta točka še kdaj na spored. Nekaj več pa moramo povedati o Škerjančevem slogu, ker jih je še zmeraj lepo število, ki se z novimi glasbenimi strujami ne morejo sprijazniti, češ da »v tej godlji vsak in vse po svoje gode«. Nova glasba se je rodila v odporu proti romantični in novoromantični glasbeni smeri 19. stoletja. Vire je našla v Debussyjevi impresionistični glasbi, v ekspresionističnem Skrjabi-novem slogu, v skrajni Schiinbergovi atonaliki »dvanajstih tonov«, v pra-ljudski ritmiki Bele Bartoka in v sre- danjost časovno odmaknjena in bo mogel pripovednik s snovjo svobodneje in objektivneje razpolagati. V zvezi s tem je treba omeniti vprašanje naše literarne kritike. To je pri Slovencih že od nekdaj tvegano vprašanje, ker smo vsi zelo občutljivi: kritiki in umetniki. Ni idealno, da pesnik ocenjuje pesnika in pisatelja, pisatelj pa spet narobe. Posebno ni to koristno, če ocenjevalec in ocenjevanec v slovstvenem svetu uživata približno enako veljavo, ker sta recimo iz iste generacije in imata podobno svetovnonazorno smer ter soroden umetnostni izraz. Umetnik presoja rad iz ozkega kroga lastne čustvenosti in osebnega okusa. Cicti kritik pa, ki v umetniku ne vidi sebi tekmovalca, tehta po nepristranskih sodilih. Kar reče, to tudi drži, če je seveda pošten. Zal si Slovenci ne moremo privoščiti ljudi, ki bi jim kritika bila poklic in kruh. Zalo pogosto doživljamo greh zoper znano Levstikovo načelo, naj kritika gradi in ne ruši. Knjižna proizvodnja je ta leta tako obsežna, da jo je težko sproti prebavili. Vedno pa je bolje o knjigi molčati, kakor ji delali krivico. Če kdo na jirimer pesniško zbirko tako ocenjuje, da svoj aprio-ristični odklon utemeljuje s analizo relativno najslabše pesmi, se pač ne more pohvaliti, da bi bil kritik po Levstikovi zamisli. Tak leposlovni ustvarjalec in tak kritik si pač niti danes niti kdaj drugič ne bosta prišla naproti kot vzajemna graditelja obče kulture. Tisti stari ugovor, češ da slovstvo, ki se bavi z duhovnimi vprašanji človeka in družbe, ni realistično in je torej manjvredno, imajo pač na jeziku ljudje, ki jim je realistično samo to, kar morejo dojeti s svojimi j>eterimi čuti. Med pisateljem dinskih delih Strawinskega. Sicer imamo še celo vrsto takih »upornikov«, ki so si pa deloma zaradi načelnih pojmov nasprotovali, a to naj zadostuje za splošen oris. Kaj je prinesla ta nova glasba? 1. razširila je (deloma pa tudi skušala odpraviti) tonalitetne zakone in konso-nančne pojme, ki smo jih bili vajeni v doslej veljavni harmoniji: 2. razvila je p'osebno neodvisno melodiko; 3. zavzela se je za pisano ritmiko, ki bi bila prosta vseh shematičnih taktnih utesnitev; 4. zagovarjala je ostro vezavo absolutnih, večinoma polifonih oblik; 5. potegovala se je za instru-mentacijo, ki bi se predvsem ozirala na razliko med glasbili ter poudarjala njih svojskost, ne pa da bi jih stapljala v eno celoto, v skupno pojoče glasbeno telo. Ta prevrat naj bi torej zamajal staro glasbeno stavbo prav v temeljih, kakor je v moderni fiziki relativitetna teorija hotela zamašiti usta staremu Evklidu. Naj je bilo pričkanje glede nove glasbe v zadnjem dvajsetletju še(tako ostro, zastopniki nove glasbe in njihovi nasprotniki se morajo zediniti vsaj v tem — in to je za nas prva važna ugotovitev — da nova glasba še zmeraj ni našla zaključenega in enotnega sloga. In po tem merilu moramo to glasbo še zmeraj ceniti. Druga ugotovitev pa bi bila tale: nedvomno je, da je nova glasba krenila na izrazito abstraktno in subjektivno pot, tako da je celo ušesu, ki je doslej veljavnih harmoničnih, melodičnih in ritmičnih spojev že sito ter striže za nenavadnim, na prvi mah gotovo le malo umljiva. Takemu poslušalcu je stvar kvečjemu zanimiva, da bi pa zbudila resnično občutje pravega estetskega ugodja, pa je navsezadnje le odvisno od njegove možnosti, če jo lahko dojame vsaj na nekoliko ubrano notranjo struno, kakor je brnela _ v skladatelju samem. Med zanimivim in lepim pa je še zmeraj velika razdalja. Vsa problematika nove glasbe je torej v vprašanju, kdaj se bo splošni glasbeni čut novi razporeditvi glasbenih prvin tako prilagodil, da bo v njih našel pravo okolje svojemu čustvenemu ugodju, in drugič, kdaj se bo povzpel tako daleč, da bo lahko vsaj zaslutil skladateljevo hotenje. Oboje je potrebno, a glede obojega si na obetam preveč. Končno nam ostane še ta opomba: s tem da se kdo v glasbenem delu ne meni več za doslej veljavne zakone harmonije, melodike in ritmike, seveda še ni ustvarjena nova umetnina. In tu nastopa velika nevarjiost: kdo bo namreč mogel potegniti kolikor toliko utemeljeno ločnico, koliko je v tej ali oni skladbi modernega sloga resnične umetnosti, ki je vzklila iz nujnega in pristnega notranjega navdiha, koliko pa navadna, po tujih vzorcih posneta špekulacija ali celo poceni mazarija. Glede izvedbe obeh sinfoničnih koncertov naj pripomnimo toliko, da je orkester po vsen dosedanjih nastopih dobil bolj stalno lice dobro vi-grane glasbene skupnosti. Poleg trdne osnove v goslih so prišla do točnej- Ksaver Meško: Romanca o Rozki »Zbogom!« Skloni) je glavo, vstran se je obrnil, da ne bi gledal v oči Rozki, ki so strmele vanj tako plašno, kakor bi bile nepričakovano zazrle strašno deklo božjo, neusmiljeno smrt, ki prihaja po njo, tako zgodaj že, v jutru njenega življenja. ( Vstran je obrnil oči, povesil jih je kakor hudodelnik pred pravičnim in strogim sodnikom. A njene so se širile, gledale ga plašno, v velikem, tesnem začudenju, ker niso mogle umeti, ne do dna pregledati grenke resnice. Čutil je na licih ta njen preplašeni, vprašujoči pogled; pekel ga je, očital mu greli in prevaro, dasi se v nejasnosti in dvomih in morda v npih, da so le same hude sanje. Pa "se mu je hotel izogniti, umakniti se, ubežati mu. Pogledal je naglo v dolino, bliskovito premeril že tako mu dobro znano pot, po kateri bo ubežal, in je brez nadaljnje besede stopil iz gozda. »Besede,« si je govoril, »samo zadržujejo in otežujejo slovo. Kamen so, ki «e naveša na srce in na noge. Nič govoriti, odločno narediti, naglo oditi!« Rozki je drljtelO mlado, osemnajstletno srce, da je začutila vročo bolečino. Oči pa so ji strmele venomer vprašujoče, tako otroško začudeno, kakor bi se bile pravkar odprle iz lepih sanj in bi nepričakovano zagledalo nekaj tako nenavadnega in groznega, da je onemela v začudenju in grozi. V resnici tudi ničesar umevala ni, ne da idealistom in temi ljudmi nikdar ne bo' soglasja, ker ga biti ne more. Pred kratkim smo dobili v prevodu Loekkenovo »Zmago Klavsa Bjerga*. Homan nam jtrikazuje sijajno jtoslavo delavskega danskega kmeta, ki iz Boga Črpa moč, da more obstati sredi sovražne okolice. Ta se končno ukloni njegovi duhovni sili, ki je sveža in dejavna ko prvo krščanstvo. Pijanec in razuzdanec župan Peter pa se zaduši v strasteh in materiji. Kako bi Loekkenov roman sprejela naša vrhnja kritika pred osmimi leti, si ni težko mislili. Gotovo bo še danes kdo na kratko odpravil Loekkcna, češ to je tendenčnost, to ni realizem, takih ljudi ni. Seveda jih ni na vsak korak, ali pa so ludi neverjetni, nemožni? — Pri tem pustimo na strani vjirašanje o vplivu lejioslovne knjige na nravi človeka in torej na družbeno moralo. A prav to vprašanje bo v prihodnosti tako važno, da nobena prava narodna oblast ne bo mogla iti mimo njega. Harmonije na svetu pač nikdar ne bo. Tudi v umetnosti bo vedno boj med različnim pojmovanjem lepote, jmjiolnosli, vzvišenosti. Boj bo zdaj glasen zdaj tih — kakršni bodo pač časi in ljudje. Nekdo bo zagovarjal larpulartizem, nekdo se navduševal za muziko besed. Ta bo naturalist, drug zopet idealist, tretji bo skušal ostati na sredi med njima. Eden ho spreten fa-hulist, kak drug se bo poglabljal v duše svojih ljudi, oni zopet bo osvetljeval ostre izseke iz življenja. DA, svet se kaže v mnogovrstnih podobah — nihče ne more proglasiti za resnično eno sdmo. Vsak pravi umetnik j m je glasnik neke ideje, če v umetnini ideje ni, imamo opravka e obrtjo. Vinko Beličii. je dan, beli dan, in ona vsa budna, da je vse resnica, nikake sanje. Ni mogla razumeti, da je okrog nje žalosten jesenski dan in je bil le lep sera vsa tista čudovita pomlad, ki je še pravkar cvetela v njerai mladi duši, pa je nepričakovano odcvetela in ovenela, poslovila se hitreje kakor lastovke v jeseni, ki vendar še nemirno poletavajo okrog hiše, kjer so imele dom in zavetje, in se žalostno poslavljajo, preden odlete. Lastovke se poslove, a se spomladi vrnejo — tvoja sreča pa, o Rozka, ki se je poslovila tako nepričakovano in naglo, odhaja, da se ne vrne nikoli več ... Tako je stala ob robu gozda in si ni upala stopiti izpod dreves, na piano, na božji dan, ni si upala in ni mogla. Onemogla se je naslonila ob deblo vitke breze- Od tal do vrha je zadrhtelo v tankem deblu, kakor bi se. bil izlil ves drhteči nemir iz njenega srca v drevo in bi bila našla odmev v trdem, hladnem drevesu vsa pekoča bol njene duše. Slonela je ob brezi, strmela dol na cesto, kjer je stopal on z naglimi koraki, kakor bi se mu silno mudilo, da se skrije prej in prej za ovinkom in ji izgine izpred oči, izgine za vedno, za vedno. Nepremično, z veliko ljubeznijo in s še večjo grozo je strmelo oko zn njim. llsteca so se ji odprla, čisto malo, za spoznanje, da bi zaprosila za bežečim: »Ne odhajaj, predragi! Ostani, vrni se. ne zapusti me, ljubljeni!« V očeh je bila prošnja, v srcu, v mislih, vroča in lepa — izgovoriti je ni mogla! Dvignila je roko, da jo iztegne za njim, da ga ustavi, zadrži. »Ne zapusti mo, ti edini! Glej, poInO ljubezni, bolno od ljubezni je moje srce. Vse pozabim. odpustim vse — samo ostani!« Pa ji je roka počasi, brez moči omahnila. Ka j hočeš, o Rozka. nežen, slaboten otrok? Kako ga hočeš zadržati ob sebi, kako ga poklicati nazaj? Glej, poklicati bi morala nazaj vse tiste lepe dni prve ljubezni, ki so odšli in se ne vrnejo nikoli več. poklicati nazaj tisto toplo, sladkosti in nemira polno po-mlnd. A glej, ali jih moreš poklicati, o Rozka, ti nežni, slabotni otrok? Kako ko je pa nepričakovano prišla jesen, jesen s svojim hladom, s svojimi meglami, s svojo slano! Omahnila ji je roka: res, ne more! Pač živijo v njeni duši in srcu vsi tisti lepi dnevi, umrli so pa v njegovem. Morda jih v spominu ponese s seboj, A še spomin, ali mu l>o drag, lep in osrečujoč ga? Morda mu pa utone v pozabnosti, v bridkosti morda? . Kakor bi bilo včeraj, danes zjutraj, ji živi v duši spomin na tisti usodni dan. ko je šla po vodo k studencu v gozdu. Pomlad je bila. Kukavica je krokala nekje globoko v gozdu, nekje v bližini je grulil golob: listje na drevju, še vse nežno v svoji otroški dobi, je v lahki pomladni sapi šuštelo pritajeno, kakor bi šepetala mati mehke, tihe besede otroku, ki bi ga rada uspavala. Zamudila se je pri izvirku. Sklauja-la se je nad vodno ogledalo, z otroško veselim smehljajem gledala obraz, ki Dalje na 7. strani šega in enotnejšega izraza tudi trobila, kar smo zlasti opazili pri Griegu in še v večji meri v kočljivem Straussovem »Don Juanu«, ki je gotovo vsakemu orkestru precej trd oreh. Oba koncerta je vodil D. M. Sijanec. * Pri ocenitvi glasbenih' dogodkov preteklega meseca smo se hoteli lotiti tudi opernih prireditev. Zal pa premier »Jenufe« in »Nfignon« nismo videli toliko, da bi imeli snovi za za« ključno sodbo. u L. K, j rK RONIKA 70 letnico življenja in burne, težavne njegove poti praznuje 28. oktobra pisatelj Ksaver Meško, pisec del »Kam plovemo«, »Mir božji«, »Mladim srcem«, »Na poljani«, »Ob tihih večerih«, »Legende o sv. Frančišku« itd. 13. oktobra letos je umrl slovenski narodopisec, zbiralec narodnega blaga ter varuh našega izročila župnik Ivan šašelj. Najbolj znani njegovi deli sta knjigi »Bisernice iz belokrajinskega narodnega zaklada« ter »Slovenski pregovori in reki«. Zapustil je obilo dragocenega narodopisnega in jezikovnega blaga, ki naj bi ga čimprej izdala katera od vrhovnih naših ustanov. Slikarski razstavi imata v Ljubljani Miloš Šušteršič in Milan Radin. Razstavljata krajine, zatišja, podobe in sestave. Posebno številko za stoletnico Gregorčičevega rojstva je izdal »Goriški list«. V njej objavlja poleg spominov na pesnika še neobjavljene odlomke iz njegovega predsmrtnega dela, pri-godnico Jožeta Lovrenčiča ter načelen sestavek Cirila Kočevarja o narodnem pomenu Simona Gregorčiča. 70 letnico obhaja 28. oktobra Minka Govekarjeva, publicistka, prevajalka in delavka v raznih ženskih gibanjih od začetka sedanjega stoletja dalje. rP &> RIPOMBE Čistn slovenščina 1944. Neki ljubljanski kino ima v svoji veži izobešen naslednji jezikovni biser: I. čin. II. čin. III. čin. Manjka samo še rima iu zaključek: zločin. Nad slovenskim jezikom namreč ... • Globoka kritike. V uvodnem od-1 stavku ocene nekega strokovnega pr*" ročnika za zobarje smo brali te dni naslednjo filozofijo: »... je napisal znanstveno delo o nerjavečem jeklu in zobni protetiki. V današnjem času, ko se bije in preskuša boj orožja in idej, je ta svetli žarek dokaz, da so še idealisti, ki hočejo pomagati svojemu narodu ...« Res, našemu narodu je treba močnih zob, če hočemo; tfa si jih ne bo polomil, ko bo skušal zgristi take filo-zofske orehe... Načelna rešitev. V oknu neke ljubljansko razstavljalnice so pred kratkim izobesili napis: RASTAVA. Lastnik je slišal, kako se ljudje moniio. da pri napisu nekaj ne bo držalo. Naslednjega dne je visel v oknu napi*: RAZTAVA. Dober prijatelj je prodajalca slik ter ljubitelja umetnin ® umetnikov opozoril, da manjka pri popravljenem napisu še »s«, pa bo vso dobro. Drugi dan smo v oknu brali: RASZTAVA. Nekdo, ki je razvoj teg* nesrečnega napisa spremljal ve« ča«. je lastniku trgovine posla! pisemce in naslednji dun je vsa javnost lahko brala v oknu naslednjo načelno rešitev tega zapletenega vprašanja: gr el Vendar nekje popolna enotnosti ^ obeh ljubljanskih dnevnikih in ene® tedniku smo zadnje čase o nekih pravljicah brali ocene, ki so se — dobesedno ujemale. V vseh treh H*j so bilo poleg drugega napisane nasled" nje presenetljive in laskave ugotovitve: »Od l^evstikovega »Krpana« še n1' smo imeli tako proze...! Tako je t» knjižica prava zaklnifnica preprosta pa resnično umetnosti. Pečat nem®' ljivosti je udarjen vanjo.« Ko smo brali to dobesedno »e majoče ugotovitve v vseh treh 1**7 ^ smo bili prvi trenutek veseli: ven1d® smo Slovenci dosegli slogo, če drugega ne, pa vsaj glede ene go pravljic. A kaj, ko nas je ta*®* čakalo razočaranje! Založba je s knJ ' go poslala tucfi nam nekaj pisaneg • llognali smo, da je to pisanje tl«* kar so vsi trije listi priobčili oceno. Priobčevonje ocen, ki jih .n • piše pisec kake knjige ali založbe^ strokovnjak zn reklamo, ie ncdvom_ najboljša pot do prepotrebne kult'"1^ slogo. S takim nnčinom oceujeva*'.. IkkIo zadovoljni vsi: založbe, P' , f-tj in kritiki, ker jim ne Im treba dpl®.a in si nakopavati neprijetnosti. *,vC sloga! CVRCEK PEČJO Kotel je prvi začel! Nikar mi ne pravite, kaj je mrs. Peervbinglova dejala. Mrs. Peerybinglova naj kar da na uraden zapisek za vse večne čase, da ne ve, kdo izmed njiju je začel, •ona jaz vam povem, da je bil kotel Jstl> ki je prvi začel. Saj vendar vem. o majhni, kakor vosek bledikasti ho-andski uri v kotu je kotel začel že eiih pe{ minut, preden se je cvrček sploh oglasil. Dobro vem, da je uia že .odbila in a je gibčni majhni kosec vrh nje, ki Je venomer sukal koso z leve na aesno pred mavrsko palačo, že posedal pol orala umišljene trave, preden Je cvrček dal kak glas od sebe. Sicer mi ni v krvi, da bi si bil o sleherni stvari kar takoj na jasnem, to ve vsakdo. Spričo prepričanja mrs. eerybinglove si ne bi upal vztrajati Da svojem, če ne bi bil res povsem trden v svojem mišljenju. Prav nič jjje ne bi moglo pripraviti do tega. .oda tu gre za dejstvo. Dejstvo pa Je, da je kotel začel najmanj pet minut prej, preden je cvrček dal kak Zlvljenjski znak od sebe. Če mi boste ugovarjali, bom celo trdil, da je bilo polnih deset minut. Naj vam natanko povem, kako se |e vse zgodilo. To bi bil moral storiti ?e prav spočetka, če ne bi bilo tegale Jasnega razloga: če naj povem zgodbo. moram začeti od početka; in kako naJ začnem od početka, ne da bi začel 8 kotlom? , Vedeti morate, da se je zdelo, ko oa bi se kotel in cvrček nekako kosala in tekmovala, kdo izmed njiju se °»bolje odrezal. Takole se je stvar začela. ,vMrs. Peerybinglova je stopila iz j*'5e v zoprni somrak in čez vlažne kamne štorldjala v visokih coklah, ki 80 po vsem dvorišču zapustile nešteto surovih vtiskov prvega Evklidovega stavka, ter napolnila kotel iz velikega soda za vodo. Takoj se je vrnila, a .cokel (in to je bilo močno vidno, zakaj cokle so bile visoke, mrs. Pe-®rybinglova pa majhne postave) in postavila kotel na ogenj. Pri tem pa ■J' je pošla dobra volja — ali pa jo ?? hip nekam založila — zakaj voda, je bila precej mrzla, se je polastila prstov na nogi mrs. Peerybinglove in J* celo opljusnila noge — ta zoprna, spolzka, ledena voda, ki nekako nica skozi sleherno snov, torej tudi skozi °kove na coklah. In če smo ponosni jja svoja meča (kakor je mrs. Peery-j>inglova po pravici lahko bila) ter a® je mnogo do tega, da im^mo čed-11 e nogavice, potem nam mora biti to Vsaj nekaj časa precej nerodno. , Poleg tega je bil tudi kotel siten «* trmast. Upiral se je, ko ga je hotela obesiti na zgornji drog; ni maral, da bi ga lepo posadila na kupček premoga; ta bedasti kotel je po vsej sili "Otel sloneti pošev ter kapljati na °pnjišče, kakor da bi bil pijan. Bil je srborit ter mrko sikal in brbljal ob ognju. Da bi bila mera zvrhana, s? je pokrov uprl prstom mrs. Peery-binglove ter se najprej Zavrtel in na-?o z duhovito kljubovalnostjo, ki bi bila vredna boljšega namena, zdrsnil Pošev prav na dno kotla. In prav gotovo ni spodnji trup znamenitega parska >Roval Ceorge« kazal niti pol tolikšne pošastne trme, ko so ga no-•e,i potegniti na suho, s kakršno se Je pokrov tega kotla zagrizel proti POVEST * CH. DICKENS mrs. Peerybinglovi, preden ga je spravila spet na dan. Celo tedaj je bil videti čemeren in trdoglav; nosil je svoj ročaj z izzivalnim posmehom in drzno naperil svoj dulček proti mrs. Peerybinglovi, kakor bi hotel reči: »Ne bom zavrel. Ne boš me pripravila do tega!« i Toda mrs. Peerybinglovo je kmalu spet obšla boljša volja. Mela si je mesnate roke ter si tako zdrgnila prah in z nasmeškom sedla pred kotel. Medtem pa je zaigral vesel plamen ter v bleščavem svitu ožaril malega kosca vrh holandske ure, da se je zdelo, da stoji negibno pred mavrsko palačo in da se razen svetlega zublja prav nič v hiši ne giblje. A kosec se je gibal: po dvakrat na sekundo so ga zvijali njegovi redni krči. Strašno pa je bilo gledati njegove bolečine, kadar se je ura pripravila, da bo udarila. Ko je kukavica iztegnila vrat skozi skrivna vratca v palači ter šestkrat zakukala, ga je z vsakim znakom streslo, kakor bi bil slišal glas strahov ali kakor bi ga nekaj žičnatega vleklo za noge. Prestrašeni kosec se je šele pomiril, ko se je nasilni šklepet in rožljanje med utežmi in verigami pod njim končno poleglo. In možiceljna ni pretresalo brez tehtnega vzroka; zakaj te ure so prava šklepetajoča okostja, ki s svojim delovanjem človeka navdajajo z žalostjo, tako da se čudim, da je na s.vetu neka zvrst ljudi, ki ima svoje veselje nad tem. da jih je iznašla. Najbolj pa se čudim, da so to Holandci. Ljudska vera je, da Holandci ljubijo trdne in široke omare ter mnogo oblačil, da skrijejo nagoto, in gotovo ne bi pustili svojih ur tako gole in nezavarovane. Zdaj torej je kotel začel s svojo večerno zabavo. Prijemala so ga mehka čustva po sladki glasbi, da ni mogel več zadržati grgrajočega hrkanja v goltancu; začel je že po malem brundati. Potem pa je glas takoj spet udušil, kakor da se še ni mogel odločiti, ali bo taka zabava pravšna ali ne. Ko pa je dvakrat ali trikrat zaman poskušal, da bi vesela čustva zatrl, je nenadoma vrgel s sebe vso čmernost, vso mrko zadržanost ter bruhnil v široko, sladko in radostno pesem, ki se cmeravemu slavčku še sanjala ne bi Pa kako jasna pesem vam je bilal Pri moji veri, da bi jo razumeli kakor knjigo — morda bolje kakor mar-sikako knjigo, ki bi jo vi ali jaz lahko imenovali. Pesem je kipcia v tako radostni ihti, da je kotlu drhtelo železno telo v rahlih tresljajih nad ognjem, topli dih pa se mu je zgostil v lahen oblaček, ki se je veselo in ljubko dvignil nekaj čevljev kvišku in obvisel v kotu ob dimniku, kakor da bi hotel razpeti nad seboj svoje majhno nebo. Celo pokrov, ta pred kratkim uporni pokrov — tako namreč vplivajo lepi zgledi — se je zmajal v vedelo poskočnico in šklepetal kakor docela gluha cimbala, ki še ne ve, da ji je za dober glas potrebna dvojnica. Kdo bi mogel dvomiti, da je bila pesem našega kotla vabilo in pozdrav nekomu zunaj: nekomu, ki se je prav zdaj bližal toplemu, majhnemu domu in živahnemu ognju. Mrs. Peerybing-lova je to prav dobro vedela, ko je sedela kraj ognjišča in se zibala v lepih mislih. In kotel je zapel: Temna je noč. Plesnivo listje ob stezi leži in nebo je ovito v megli a zemlja v močvari ječi. Žarek en sam je ostal, v tihi ljubezni ves svetal, ledeni oblak ga je prižgal: domov zdaj prihaja, prihaja.. • In zdaj je vstopil cvrček zares! Prizibal se je s tako veličastnim črip, črip, črip, kakor da bi jih bilo za cel zbor. Glas mu ni bil prav nič v razmerju s postavo, če bi ga priiperjal s kotlom (kaj postava! Saj ga ni bilo skoraj nič videti!). Glas mu je bil tak, da če bi se bil razpočil kakor prena-bita puška in se zaradi svojega predirnega cvrčanja razletel na sto koscev, bi se to zdel samo naraven in neogiben nasledek naporov, pod katerimi se je s tako silo pretegoval. Kotel je bil zdaj na koncu svojega silističnega nastopa. Vendar je še vztrajal v neodjenljivi vnemi; toda cvrček je zagrabil prve gosli in jih krepko in zvesto drgnil. Sveta nebesa, kako je godel! Rezki, ostri in predirni glas je zvenel po vsej hiši. Zdelo se je, da kakdr zvezda utriplje in migota celo v vnanjo temo. V skrajni višini se je v cvrčanje vmešal nepopisen droben tresljaj, kakor da bi pevcu v hipu zmanjkalo tal in da bi v vročem navdušenju moral znova poskočiti. Vendar sta se cvrček in kotel kar dobro razumela. Vsak je pač moral gosti svo}o pesem, ki je naraščala in naraščala, ko sta se tako merila. Lepa, mlada poslušalka — bila je res lepa in mlada, čeprav nekoliko zajetna, kar pa mene ne moti — je prižgala svečo, ošinila kosca vrh ure, ki je ravno pospravljal precej povprečno letino minut, ter pogledala skozi okno. A zaradi teme ni videla drugega kakor svojo podobo v steklu. Sodim pa (in taka bi bila tudi vaša sodba), da bi še lahko dolgo in daleč gledala, preden bi kaj uzrla, kar bi bilo vsaj približno tako ljubko. Ko se je vrnila in sedla na prejšnji sedež, sta cvrček in kotel že kar besno tekmovala. Jasno je bilo, da kotel nikakor ni čutil, da ga je tekmec že prekosil. V tej tekmi je bilo toliko napetosti kakor v kateri koli dirki. Črip, črip, črip! In cvrček je bil že za miljo naprej. Ham, ham, ham -- 'm"'— ml je brundal kotel v daljavi,kakor debela vrtavka. Črip, črip, črip! Cvrček olfrog »Slovenčeva knjiJnita« bo stopila v četrti letnik a knjigo našega velikega pisatelja K s a v e r j a Meška: Na Poljani »Slovenčeva knjižnica« bo na ta način proslavila pisateljevo sedemdesetletnico, obenem pa dala ljudstva lepo radoljubno delo, ki ga boste radi brali. — Ne oklevajte več in postanite naš naročnik. V nobeni slovenski hiši ne sme manjkati knjig »Slovenčeve knjižnice!« vogla. Ham, ham — m — m! Kotel mu je po svoje za petami; ne pride mu na misel, da bi se vdal. Črip, črip, črip! Cvrček je še v večji ihti kakor prej. Ham, ham, ham — m — m! Kotel je počasen, a vztrajen. Črip, črip, črip! Cvrček napenja vse sile, da ni tekmeca treščil ob tla. Ham, ham, ham — m — ml Kotla ne boš kar tako. Nazadnje jima je v vročem ognju tekme že tako pelo in brnelo v buči, da bi pač bila potrebna bistrejša glava, kakor je vaša ali moja, če bi hoteli kolikor toliko pametno razsoditi, ali je kotel cvrčal in cvrček brundal, ali pa je cvrček cvrčal in kotel brundal, ali pa sta oba cvrčala in oba brundala. A prav nobenega dvoma ni, da sta kotel in cvrček v enem ter istem hipu kakor po neki sili, ki ju je tesno spojila in jo sama najbolje poznata, zapela vsak svojo pesem o toplem ognjišču, da se je stopila z žarkom sveče, ki je svetila skozi okno in lila daleč tja po stezi. In ta svetloba je legla na neko osebo, ki je prav v tem trenutku stopala iz teme ter se ji bližala. Zarek ji je res v hipu prav vse povedal ter ji vzkliknil: »Dobrodošel doma, prijatelj stari! Dobrodošel doma, moj dragi fant!« Po tej pesmi je bil kotel prav na kraju svojih moči. Ker je bil docela premagan, je prekipel in sneli so ga z ognja. Potem je mrs. Peervbinglova planila k vratom, ker je zaslišala škripajoča kolesa voza, konjski cepet, moški glas, divje beganje vznemirjenega psa, in se je kakor po čudežu nenadoma prikazalo dete. Od kod je dete prišlo in kako ga je mrs. Pcerybinglova kakor blisk dobila v roke, ne vem. Toda drži, da je mrs. Peerybinglova imela v naroč-ju pravo živo dete; in zdelo se je, da je bila kar se da ponosna nanj, ko jo je ljubeznivo spravil k ognju krepek možak, ki je bil dosti starejši in večji od nje, tako da se je moral pošteno skloniti, da bi jo poljubil. Toda tega truda je bila gotovo vredna. To bi bil storil tudi, čeprav bi bil dva metra visok in imel protin v'kolkih. »Za božjo voljo, John!« je vzkliknila mrs. Peerybinglova, »kako te je vreme zdelalo!« Res se mu je močno poznalo. Gosta megla se je zgostila in v kepicah visela na njegovih trepalnican kakor strjene kapljice sladkorja in v njegovih brkih so se lesketale pisane mavrice. »Veš, draga Pikica,« je John počasi odgovarjal, medtem ko si je odvijal ruto z vratu in si ogreval roke, »veš, ni ravno poletno vreme. In tako ni nič čudnega.« »Želela bi, John, da me ne kličeš Pikico. To mi ni všeč,« je dejala mrs. Peerybinglova, a se pri tem vendar tako namrdnila, da je jasno pokazala, kako zelo ji je to ime pri srcu. »Saj si vendar samo majhna Pikica,!* odvrnil John ter se pii tem priklonil in nasmehnil. Ovi} jj je velikansko roko okrog pasu ter jo stis-tiiK kar najbolj rahlo je mogel. »Majhna Pikica si,« in pri teh besedah je e ogledal na dete — »prava Pikica in mukec — več ne bom povedal, da ga ne bom pokvaril; toda lepa šala mi je bila na jeziku. Še nikdar mi pi bila tako na koncu jezika kakor zdajle«. Sicer je bil večkrat na tem, da bi po svoje zinil kaj bistrega: ta okorni, počasni, pošteni John. Ta John, ki je nil tako težak, a vendar živahnega duha; tako grčav po vnanjosti, a vendar tako mil v srcu; tako mrtev na zunaj, a tako bister v srcu; tako hladen, o vendar tako doberl O mati narava, daj svojim otrokom resnične pesmi srca, kakršna se je skrila v prsih tega ubogega voznika — naj mimogrede povem, da je bil voznik — pa jih bomo radi poslušali, ko bodo govorili r nevezani besedi in živeli Quo vadiš Roman v slikah i Dobite ga * uredništvo »Slovenskega doma«. preprosta življenja. Radi te bomo blagoslavljali, da si nam jih dala za družbo! Kako prijeten je bil pogled na malo Pikico, ko je imela dete v naročju. Dete je bilo bolj podobno punčki. Ljubeznivo je strmelo v ogenj, rahlo glavico pa je toliko nagnilo v stran, da je čudno, na pol naravno, na pol narejeno, prav mično in prijetno slonela na nerodnem vozniku. Kako lep« je bilo gledati, kako je v nežni ne-' okornosti skušal biti detetu pravi podpornik v rahli potrebi, pa kako je < krepkih srednjih letih hotel biti kolikor toliko primerna opora njegovi cvetoči mladosti. Koko lepo je bilo opazovati Tilly Slowboyevo, ki je v ozadju čakala na dete in se (kljub temu da še ni imela dvajset let) vneto zanimala za to trojico. Usta in oči so ji bile na široko odprte, ko je vsrkavala podobo pred seboj, kakor bi vdihavala dober zrak. Lepo ie bilo tudi videti, kako je voznik Jonn, ko mu i'e Pikica omenila dete, zadržal roko, .akpr da bi se bal, da ga bo zdrobil, potem ko je bil ravno na tem, da bi ga pobožal. Sklonil se je in ga gledal iz varne daljave kakor v zagonetnem Conosu, ki bi ga najbrž kazal tudi do-rotni bernardinec, ko bi nekega dne spoznal, da je oče mladega kanarčka. »Ali ni lepo dete, John? Mar ni ljubek, ko takole spi?« »Zelo ljubek,« je dejal John. »Ljubek prav zares. Saj skoraj zmeraj spi, da je tako ljubek, ali ne?« »Za božjo voljo, John, kje neki!« »O,« je John začudeno brundal, »mislil sem, da ima zmeraj zaprte oči. Hej!« »Križ božji, John, kako si me prestrašil!« »Ni prav, da tako obrača oči,« je rekel osupli v.oznik, »kaj ne, da ni? Poglej, kako mežika z. operna hkrati. Pa usta poglej! Saj zija kakor zlata in srebrna ribica!« »Nisi vreden, da si oče,« je rekla Pikica z vso resnobo izkušene in spoštljive matere. »Kaj pa ti veš, kakšne težave imajo majhni otroci, John! Ti bi jih še po imenu ne poznal, teliček.« Preložila je dete na levico ter ga potrepljala po hrbtu, da bi ga pomirila, ter z nasmeškom na ustih uščipnila mož« v uho. »Ne,« je dejal John ter vlekel s sebe površnik. »Imaš prav, Pikica. O vsem tem ne vem dosti. Vem samo, da sem se precej trdo tepel z vetrom nocoj. Vso bot dotttov mi Je severovzhodnik pihal ravno v more varila« »UbQŽ£>cv/gi,1resI< se je zgqn;U mrs. Peervbinglova m se takoj spravila na delo. »Na, vzemi tegale mojega ljubljenčka, Tilly, da se bom lahko gibala. Moj Bog, kar zadušila bi ga s poljubčki, prav zares bi ga! Hej, dobri kuža! Hej, dragec! Naj ti najprej pripravim čaj, John, potem ti bom pomagala prekladati ovoje kakor čebelica. .Tako brenči čebelica* — in tako naprej, John, sai poznaš pesmico. Ali si se kdaj učil ,Tako brenči čebelica*, ko si Še hodil v šolo, John?« (Dalje.) DARILO za vsako priliko je lepo vezana knjiga »BELE VRTNICE« — SESTRA DRAGICA. Spisala Tilk« Lamprechtova. — Dobi se v upravi Vigredi, Slomškova 1 in v knjigarnah' Nadaljevanje s šeste strani. je tako lep in cvetoč zrl naproti iz iste studenčnice, smehljal se ji z meh-kipečimi usteci. Kar se je sklonil nad njo drug obraz; le bežno, splašeno videla za trenutek v studencu P°d seboj; dvoje rok ji je mehko zakrilo oči, da je ogledalo pod njo v r®nutku izginilo, izginili obe podobi T njem. .’^d° je?« je vprašal poltih, žame-,ast glas. videl -*-Q ^e’ Kovori> toliko Je bila kfl!r°i,nl. _ ko je hodil po okolici, po poljih. iCRTjV“ njegov obraz. Poznala ga je ne-, "ko no videzu, videla ga je nekaj- 2az. vih, gori po pečinah, in slikal. ni nikogar povprašala, ni je za- *l*pustite!« je prosila. se je nagnil le niže k nji; zaČu-18 Je na vratu njegov topli dih. (jev>J(zI>u*tite, prosim. V studenec pa- BJonla n»ta je začutila na vratn; rf„pTla *e je globlje, da so se ji prsi Staknile nekega zidu okrog vira... }v'*?ji duši, o Rozka, še živi tisti •'odnl dan. Toda ali, živi tudi v nje-° v®‘ čigava roka se je dotak-* mehkim, a mogočnim Čarom njegove duše in Izbrisala iz nje le-P°to tistega, spomin no tisto usodno srečanje. Ali mu jih moreš vtisniti fPe* v duio in srce, o Rozka, ti mujhna ln slabotna? Iu ali more# poklicati nazaj in o>.i-v niegovem srcu ves tisti čuda pol-JV ^as, ko se je oživljala in razcvetela ‘jubezen in ti ie z razkošno, do tedaj n?znano in nesluterto sladkostjo napol-n**a srce in dušo, vse misli, in vse •krivne sanjarije? Ali moreš, o Rozka? In tisti večeri, ko je dnn ugašal. Počasi, prepočasi tvojemu hrepenečemu »rcu, in je tiho in skrivnostno le-Ra[ na gozdove mrak, ob katerem je Prihajal on! O Rozka, kaki večeri so "di to! Gozd. utrujen že, ko je ves dan **niel in pel, mrak, molčeč, a ves ra- doveden, sta radovedno, ljubosumno skoraj poslušala njegovo pesem, besede ljunezni in sladkosti polne» »Kaj počneš, o Rozka, na teh hribih, tako samotnih in tihih, ti princesa iz iztočnih bajk! Koinu nnj sijejo tukaj tvoje nebeške svetlobe in sladkosti polno oči, kopa naj osrečujejo s svojo lepoto in milino? AH naj opravlja težka kmetska dela tvoja roka, nežna in lepa kakor roke Madonine na podobah starih mojstrov? Kaj naj res nodi po teh raskavih stezah tvoja no-ca, majhna in krasna kakor noge kraljičin iz pravljic?« Kakor zvonjenje je pela njegova beseda, kakor pesem zvonov ob nnj-večjih praznikih. Poslušala hi ure, cTneve in leta in se ne bi nikoli naveličala, nikoli se ne dovolj naužila te lepoto in mamljivosti. Poslušala bi do smrti, niti opaeila ne bi smrti, kadar bi prihajala; umirala bi, kakor če otroka mati v sladko spanje zaziblje. »S seboi te vzamem, o Rozka! Ali pojdoš, ljubljena,« — »O mati!« Iz omame, iz sanj se ji je mahoma dvignil spomin na mater ob tem usodnem vprašanju. Kakor bi ji bilo iz daljave zaklicalo, poklical jo ljubeč, i; slirbcč in svareč glas. Toda prihajal e tako od daleč, da ga je komaj sli-jalo z zvenečimi besedami opijanjeno srce. In daleč je bila ono, ki je poklicala, mati; vsa zabrisuna in nejasna ji^ jo bila pred dušnimi očmi njrna podoba. kakor (fa jo že davno umrla, ko je bila ona še čisto majhna, štiriletna, da se je spominja le nejasno in megleno. Domislila se je je, a čudno, kako slabotna je bila ljubezen do njel Ali jo lio mogla zadreuti od poti, kakršno ji kaže on, in jo vabi na njo on, s srcem in z dušo in z vsemi močmi ljubezni. Prime jo za roko, in ve, da pojde-z njim, mora z njim, čejt ljubezen do matere. Čez materino «rce, z njirn, kadar hoče, kamor koli hoče. Niti treba ni bilo, da se ie vznemiril, se razburil, da ji očita: »Na mater misliš zdaj, o materi govoriš? Ali je to tvoja ljubezen, o Rozka? Tako slabotna, tako omahljiva? Tako nestalna ob moji, odločnosti in jvožrtvovalnosti polni? O ljubljena, jgz ti bom mati, jaz oče, jaz brat in sestra, jaz domovina, veselje in sreča...« O zvonjenje božičnih zvonov, pesem. uspavajoča vse tesne in boječe misli, vse dvome in 6krbi. Sveta noč, posvečena ura sreče in blaženosti — vse drugo je prešlo, vse v pozabo utonilo, sam blagoslov, sama radost in sreča! »Torej, pojdeš, Rozka? Na jug te povedem, v sonca in ljubezni domovino. Dolina je tam doli, videl sem jo nekdaj — res, določno bi ti ne mogel povedati, ali v resnici ali samo v sanjali, a fiaj so sanje lepše od resnice, v duši pa jo nosim že dolgo, to čudijž-no dolino, tista na sliki, ki si jo zadnjič tako občudovula, in niti senca te prave in resnične — dolina je tam, z oljkami in palmami obsajena. Ali si slišal kdaj pesem, da ti je ob nji srce zadrhtelo, da »o se ti oči zasolzile? Kakor ta pesem je tista dolina: ne, neprimerno lej»ša je. Na -vse strani palmo po dolini, bele steze se vijejo kakor prelepi beli venci meotice se ti zdi. Joj, koliko sanjavosti se pozibava pod širokimi vejami palm, koliko skrivnosti o tihi ljubezni njih, ki so se zatekli v to dolino! fie potok žubori samo v teh skrivnostih, o cvetoči sreči mladih src! — V to dolino te povedem, o Rozka... Klopi stoje pod vedno zelenimi vejami palm, od roke sanjavega umetnika umetno zložene iz mahu, mehke kakor misli deklice, ljubeče * prvo, wo čisto ljubeznijo. Na tako klop sedeš, iaz ležem v trav0 k tvojim nogam. Molče sediva. Vse naokrog skrivnosten molk. Le veje palme se zdaj pa zdaj na lahko zganejo nad nama, kakor ni se bile pravkar iz sanj( zbuRdeče pomoči< visoke podpore iz milijončkov, ki jih je za OF prispevala »zlata sredina* poleg onih, ki imajo t> žvilje-nju prav radi na jeziku paragrafe, kadar gre za narodno stvar. Čudim se, zakaj se v tistem času, ko je OF pobirala prispevke, ni nihče spomnil, pod katerimi paragrafi se praznijo njihove in javne blagajne. Vdano in ponižno so nosili tisočake v blagajno OF in kovali načrte o »plodonosnosli novega režima«. OF je pa poleg paragrafov postavila na glavo tudi ljudi, ki so bili obteženi z idejami kot lutka s svinčeno kapo. Na ta nafin je bilo delo OF za dolok milijončkov v njeno blagajno prav lahko. Da je znala OF ljudi prav spretno postavljati na glavo, dokazuje na primer dejstvo, da je bogataš iz »zlate sredine* danes štel tisočake za OF, naslednji dan mu je pa partijec zaupno povedal, da je tudi on na črni listi, da si ne bi upal misliti, da je z davki za OF preobremenjen, zakaj le z denarjem se more odkupiti. Premetavanje paragrafov s strani OF je prišlo prav posebno do izraza, ko so se pojavili strokovnjaki od najnižje do najvišje šolske izobrazbe in začeli mladino učili morije. Pri tem pa niso obrnili samo paragrafa, ampak so v zameno za pelo božjo zapoved postaviti tujko »likvidiraj*, češ pod to besedo nismo odgovorni za svoja dejanja. Nekateri učenci so pa uvideli, da jim vest ne dd miru in j,h njihovo početje pelje v pogubo. Zalo so obrnili orožje proti svojim učiteljem, da tudi oni okusijo *likvidacijo«. Tem učencem bi dejali, da so naredili zrelostni izpit, ker so sami prišli k pameti. Ali pa je to prav...?, bodo gotovo vprašali nekateri, spet drugi pa si mislijo: »Dokler to prizadene tebe, naj še bo, če pa mene mislijo, je pa to velika krivica.« Kadar pa kljub temu pride vrsta nanje, pa na ves glas vpijejo: >Kje je stari paragraf, da se kaznuje tako početje?€ Paragraf pa, ki zadeva nje, ki so mladino vzgajali za morilce, roparje in požigalce, pa naj le še stoji na glavi. O, kako pravično bi bilo, če bi mogli priklicati stari paragraf, da bi očetom in materam izprašali vest, kako so vzgajali swtje> sinovo in hčere, da so.ili • ». hribe, ne za svobodo naroda, marveč za iztrebljenje poštenih ljudi in zato, da so domov pošiljali polne nahrbtniki naropanih dragocenosti. Mnogi so ie izpregledali in se zarotili, da bodo terjali račun od onih, ki so po svojih paragrafih zavajali mladino, v svojo korist in kritje pa kličejo stari pravični paragraf. Učenec. Cenjeni gospod uredniki Med malimi oglasi zadnjih let pogrešamo zlasti stanovanjskih ponudb in pa — ponudb služkinj. Prvo je razumljivo, saj je Ljubljana v tem času res zelo na-rastla po prebivalstvu, zlasti sedaj po beguncih, čeprav vemo, da se ti ie vedno stiskajo v razmeroma neznatnih in zasilnih prostorih in da se nekatere ljubljanske dame še vedno samcate sprehajajo s svojimi gosti in psički po šttri, pet in večsobnih stanovanjih. Drugo pa je manj razumljivo, posebno ker v^pio, da je mnogo še sposobnih žensk v mestu in okolici zlasti v teh begunskih časih. Vendar pa služkinj ni in ni, kjer koli jih iščeš: po časopisnih upravah, po delavskih borzah, po domovih za služkinje, po okolici. Izginile so — kot menda tudi hlapci in vsi posli »ploh — torej neznano kam. Nekaj jih je gotovo zamikala gozdna romantika, nekaj jih je zamamila tovarna, a nekaj več bi jih kljub temu moralo ostati. Zadnjič me je spodbodlo pismo »služkinje Marjane*, pa sem si dejala, zakaj bi se enkrat ne slišal v Vašem cenjenem listu tudi oglas gospodinj, ki tudi nismo zadovoljne in ohdolžilve zavračamo. Kot mati petorice majhnih otrok ie dolgo iščem zaradi svoje prevelike osebne zaposlenosti služkinjo. Pa saj veste, kako se služkinje prav malih otrok otresajo in boje skoraj kakor hudič križa. Vse gredo kvečjemu k »dvema ali trem«, in to »odraslim« osebam. Morda bi ie dobila kakšno, če bi mogla ponuditi vsaj 500—600 lir poleg hrane in stanovanja, kakor to store nekateri, ki jim trgovina dobro nese. Ker stanujem v ljubljanski okolici, sem opazila, da jih tudi to odbija in rinejo raje v mesto, ki jim nudi tudi kaj zabave in užitka. Posebno bi menda vsaka rada Ha k družinam z visokimi naslovi in ugodnim socialnim položajem, da bi se potem ponašala in da bi bila daleč od težav tega življenja. Mnogo se jih hoče tudi iimprej pogospodili (klobuček, trajna, obleka po najmodernejši židovski modi) in posnemati meščanke. Ne zavedajo »e »meinosti tega napihovanja in hlastanja po tujem, samo da nekdo s skaienim okusom za njimi pogleda. Zlasti mlade tja do tridesetih let rade sfrlt, da pri tem občutno trpi vse gospodinjstvo. Gospod uredniki Ker bo vpraianje služkinj toliko časa pereče, dokler bo družbeni red ičitit posamična družinska gospodinjstva, zato mislim, da bi bilo tre- i ha tudi tu poseči z malo trio roko in ta mlada dekleta uvesti delovno službo po gospodinjstvih. Kajti kakšne matere pa Črni teden za rdeče roparske tolpe na Slovenskem Na Čatežu in v Suhi krajini okoli 1000 naštetih mrtvih Na Dolenjskem 24. okt. 1944. Pretekli teden je bil eno najbolj razgibanih razdobij v bojih domobranskih udarnih skupin proti banditskim tolpam. To pot so se namreč priklatile na Dolenjsko tolpe s Štajerskega z glavnim namenom, da poropajo poljske pridelke in živino, kar je je še preostalo. O tem ni dvoma, saj se sam komisar neke tolovajske brigade dobesedno takole pritožuje nad slabo aprovizacijo in nenaklonjenostjo ljudstva: »Odnos do civilnih oblasti v Savinjski dolini ni takšen, kot bi moral biti. Najslabše so se izkazali terenski intendanti, ki niso mogli preskrbeti za brigado mesa, čeprav teren, na katerem smo bili, še ni izčrpan... .c Jasno je torej, da je prišla ta roparska tolpa na Dolenjsko krast. V nedeljo, 15. oktobra, v jutranjih urah so se štajerske »brigade«; združene z ostanki »Cankarice«, udarile z domobranci dolenjskih udarnih skupin. Pri prvem spopadu sta padla dva tolovaja. Eden pa, ki je bil ranjen, so ga ujeli domobranci, ga obvezali in oddali v oskrbo v samostan. Pri zasliševanju je povedal, da so v bližini omenjene »brigade«, ki pa so zelo slabo oskrbljene, zlasti kar se obleke in obutve tiče. Pripovedovanje tega ranjenca so potrdile tudi pismene izjave in pritoževanja politkomisarjev v službenin poročilih. »Obleka je slaba, ravno tako ostala sprema. Še večji problem pa je obutev. Imam v bataljonu skoraj jjolovico tovarišev popolnoma bosih, vec ko trideset pa z obutvijo v takem stanju, da bo vsak čas razpadla. To ni zaradi tolikih maršev (pomeni: bežanje) prav nič čpdnega. Prosim, da se zaradi tega čimprej nekaj ukrene.« Medtem ko so domobranci počistili teren okrog Male Loke, se je zbrala močna tolpa banditov okrog cestnega ovinka pod Mačkovcem. Mislili so namreč, da jo bodo mahnili domobranci kar po cesti naprej. A to je bil račun brez krčmarja. Domobranci so krenili po daljši bližnjici, da bi čimprej zasedli položaje. Ko se je ta dolga kolona domobrancev pomikala v dobrem kritju gozda, so Komunisti natepali s svojimi dumdumaricami nekam v gozd, fcjer domobrancev sploh ni bilo. Pol ure so streljali v tisto smer, prepričani, da so potolkli že vsaj polovico domobrancev. »Zmaga je že naša.« je zagotavljal nek komisar ljudem, ki so grede od jutranje maše begali na vse strani. Naši so se pa prav tedaj smejali nesmiselnemu puškarjeniu komunistov že na tretjem hribu, odkoder 6« je eej^j videlo, koliko si komunisti prizadevajo s svojih postojank. Oklestili so namreč v kratkem času ves gozd, tako da listje niti za steljo ne bo kaj prida. Končno so rdeči »operativci« vendarle spoznali, kako jalov je bil njihov trud. V tistem ovinku so prevezovali ranjence in jih hoteli hitro poslati čez mejo »na varno«. Za spremstvo sta bila namenjena dva »bataljona« neke brigade, ki naj bi z naglo zasedbo grebena zaščitila prehod. Začela se je tekma, kdo bo prej na Zaplazu: domobraci ali »Cankarica«, ki je imela gotovo tudi druge »operativne« — roparske namene. Gotovo bi morala v potrebi priskočiti na pomoč štajerskim tovarišem in to neopazno, hitro in z boka. Na vse kriplje so si prizadevali tolovaji izpolniti svojo nalogo v hitrem in uspešnem premiku. Oni po cesti, domobranci po gozdu. »Minomet sem!« je bilo povelje. Dve, tri mine, pa je šel načrt po vodi. Tolovaji niso vedeli ne kod ne Team. V bretfglavosti so prepustili tudi ranjeno rajo na nosilih iz smrekovih vej- samo sebi. Ker je pokanje zelo odmevalo, se niso znašli. Politkomisar in komandant na čelu sta začela bežati prav v tisto smer, kjer se je končavala domobranska kolona. Raja je udrla za višjimi in tako so trčili jugovzhodno od hriba najbolj prizadevni tekači na naše za-ščitnice. Razvil se je ogorčen boj, ki ga je odločila neka domobranska četa v svojo korist: v nekaj kratkih minutah je padlo na tem odseku več ko dvajset komunistov z bataljonskim politkomisarjem. »Cankarica« je izgubila tekmo. Ta čas so namreč že druge domobranske čete z vso naglico drvele1 po pobočjih hribov v divji juriš za komunističnimi pritepenci. Zdaj pa zdaj se je zagon malo ustavil, a le za nekaj trenutkov. Štajerski komunisti so imeli vendar neprimerno boljše položaje na višinah in na vrhu samem. Vendar še tako vneto prizadevanje komunistov ni moglo ustaviti domobranskega naskoka. Prej ko bi utegnil kdo upati, so mogli tisti domobranci, ki so bili še bolj spodaj, ’ opaziti vrh hriba modre domobranske uniforme. Po uničenju nekaterih odpornih gnezd je bilo vse jugozahodno pobočje gore v domobranskih rokah. Tedaj so se komunisti šele zavedli, kakšno veliko napako so naredili. Hoteli so jo za vsako ceno popraviti. Prednje čete domobrancev se niso ustavljale niti ob obilnem plenu. Treba je bilo naprej. Z nepopisnim navdušenjem so domobranci spet naskočili tolovajske položaje. Nenadni juriš v Čatež, ki so ga hoteli komunisti braniti »do zadnje kaplje krvi«, jim je prinesel neprecenljive žrtve. Ura je bila nekako okroe desetih, pa je menda >£tab« še spal. Komisarji, »operativni« in zraven spadajoče tovarišice so prav tedaiskakali skozi okna v nočnih oblekah. Domobranci so imeli zaradi tega toliko večje veselje. Niso se strašili ne krogel in ne bomb. Po ostrem boju so komunisti začeli popuščati. Za vsem je kajpak prišel nepopisen beg, na katerem so pustili komunisti mnogo težkega orožja, še več pa seveda pušk. En sam domobranec jih je uničil 27. V »štabu« je padlo domobrancem v roke mnogo lepih zapiskov, fotografij itd. Potem ko so bili na nekaterih krajih še manjši spopadi, se je morala raztepena banda komunistov s Štajerske umakniti prot' Trebnjem. Uspeh domobrancev je bil popoln. Na vseh odsekih, na Zaplazu in v Ča-Na vseh odsekih ie padlo 123 tolovajev, ki so jih domobranci našteli Med njimi je bilo 9 rdečih »oficirjev«. Mnogo je bilo zaplenjenega raznovrstnega orožja. Uničenih je bilo skupno 214 pušk, ki jih domobranci niso mogli vzeti s seboj. Poleg drugega so zaplenili komunistom tudi 5 lepih konj s sedli in priborom. Nazaj grede so imeli domobranci manjše »popade še med potjo, v katerih je padlo spet nekaj desetin komunistov. Tako moremo računati, da so imeli komunisti vsega skupaj na tem odseku 150 padlih. Med njimi je bilo tudi več komunistk. Domobranske izgube so v primeri s tem neznatne: padlo je 6 domobrancev, 9 pa je bilo ranjenih. Iz velikih bojev, ki so jih bili v preteklem tednu domobranci udarnih skupin s tolovaji šestih brigad v srcu Dolenjske, smo prejeli naslednje poročilo: Štajerske tolovajske »brigade« so se skupno z delom »Cankarjeve« brigade umaknile po velikem porazu v nedeljo, dne 15. t. m., proti Suhi Krajini, da bi se tamkaj spet naužile božjemu miru. Iz boja se je namreč rešilo le še 200 štajerskih komunistov od neke brigade, ki je štela prej več kakor 500 mož. Podobno je b*lo z drugimi tolpami, ki so se zoperstavile domobranskim edinicam. Tako smemo računati. da so imeli tolovaji v nedeljskem boju vsaj še enkrat tolikšno število ranjenih ko mrtvih. Večina tolovajev je prišla v Suho Krajino brez pušk in municije, ker so morali vso robo na obupnem begu vreči stran, da so si rešili golo življenje. Domobranci pa so vedeli, da je sedaj pravi čas, da udarijo po roparskih tolpah in jih razbijejo. Nastop večjega obsega, v katerem so sodelovali oddelki raznih skupin, se je začel v ponedeljek zjutraj. Trajal je kljub nekaterim dnevom izredno slabega vremena do sobote. V Suhi Krajini se je namreč nagnetilo po nedelji več tolovajskih »brigad«, ki so imele namen, kakor je bilo razvidno iz zaplenjenih aktov, napasti dolenjske posadke domobrancev. Rdečim oddelkom se je poznalo, da kljub politkomisarskemu terorju nimajo prave volje za boj. Z vsakim »jurišem«, ki so ga začeli, so propadli. Domobranci dolenjskih skupin so izvedli med akcijo več posrečenih na- skokov in nočnih sunkov, s katerimi so pognali komuniste globoko preko Krke. V bojih na tem področju je padlo v petih dneh 223 komunistov, sedem in trideset pa je bilo ujetih. Med ujetniki so bili capini različnih narodnosti, tako Hrvatje, Mongoli in badoljev-ski komunisti. Največ je bilo kajpak prignanih Štajercev. Ti zadnji beže i* tolp in se hočejo vdinjati kar dolenjskim kmetom za hlapce, ali pa se prfp bijajo v skupinah po 10 do 20 ljudi nazaj domov, preklinjajoč in razočarani nad »narodno« vojsko. Tako so povedali ljudje in mobiliziranci sami. dasi jim politkomisarji neprenehoma govore, da domobrtinci vse mobilizirance pobijejo. V bojih je padlo tudi dostih rdečih funcionarjev, pri katerih so našli mnogo naropanih dragocenosti, zlasti zlatnine. V bojih je bilo zaplenjenega dosti orožja, posebno strojnic in pušk, ki so jih domobranci uničili čez 500. Domobranci so zaplenili komunistom tudi mnogo drugega blaga. V vseh bojih na tem odseku je bilo neznatno malo domobranskih žrtev. Zlasti uspešni boji so bili domobrance iz Rupnikove skupin« na jugozahodu, kamor so tolovaji bežali pred dolenjskmii četami, d* b> si rešili glave. Tu Da so jih pri' čakali domobranci notranjskih, veliko-laških, ribniških in kočevskih čet Po najnovejših podatkih je padlo v tem delu toliko tolovajev ko nikjer drugod in ne vštevši padlih komunistov na novomeškem področju, vsega preko 722 naštetih mrtvih. Slišati je celo. da so notranjske skupine v podaljšani akciji ujele komandanta neke brigade. Tudi te domobranske skupine so zaplenile tolovajem mnogo orožja in drugega blaga. V akciji je uspešno sodelovala tudi neka nemška skupina. Končni uspeh vseh bojev na Dolenjskem je: 722 mrtvih brez utopljenih v Krki, ujetih, ranjenih in pri-beglih. Če prištejemo še te, so tolovaji izgubili okoli 1300 ljudi. Celotne domobranske izgube zn*' šajo 8 mrtvih in 35 ranjenih. Operacij® pa še niso končane. »Črna roka« - veliki strah Osvobodilne fronte Morda se to čudno sliši, toda mora biti že res, saj to dokazuje brošura, ki jo je izdal »Odsek za informacije in propagando pri predsedstvu SNOS-a«. Odseku načeluje bivši suplent na trgovski akademiji Jože Zeinljak, zaupnik in ljubljenec Kocbekove žene. »Črna roka« povzroča hude skrbi tolovajskemu vodstvu, ker drugače se »najvišja kulturna usta-tiova OF« ne bi bavila s tako malenkostnim vprašanjem. Strahotno in zapleteno uganko »črne roke« je zdaj rešil Kos France. Za tetn imenom se skriva glavni urednik »Slovanskega poročevalca« dr. France Škerl, bivši profesor, doma z Ježice. Mož je poučeval na I. moški realni gimnaziji do spomladi 1942, ko je o počitnicah odšeh za Sefa »najvažnejšega slovenskega lista«. Če je ta brošurica spričevalo njegove strokovne sposobnosti, mu svetujemo, da je najbolje, če vzame »zakrivljeno pplico v roke« in gre pohajat za tropom tolovajskih ovčic. Podatke za to »delo« je, kakor kaže fantazija, dobil od samega Kidriča. Te informacije so res »epohalne« in hkratu višek komunistične neumnosti. Kdor tako piše, mora imeti vsaj vročinsko bolezen, in kdor temu verjame, mora biti usekan. Ali veste, zakaj je nastala »Črna roka«? Če ne veste, berite to brošurol France Škerl: »Črna roka ni slovenski pojav, temveč nemški. Izšla je iz nemških glav in bi je brei nemških porazov na svetovnih bojiščih, zračnih in kopnih, ne bilo. Rodila jo je nemška stiska na frontah, nemška slabosti« Tako, zdaj veste vsel Dolenjska »Črna roka« jo morala nastopiti, da reši nemško vojaško silo poloma na frontah in celo v zrakuI To je organizacija! Kdo ne bi trepetal pred njol Ali ne bi tudi tolovaji kaj takega ustanovili? Vojske bi bilo takoj konec! Kako in kje se je rodila »Črna roka«? France Škerl, z Ježice doma, pravi takole: »Dvajsetega februarja je bil sestanek v bodo, če se ie zdaj izogibajo vsake delovne dolinosti. Nat narod vendar rabi dobrih mater, ki bodo imele mnogo otrok in jih tudi znale vzgajati. Manjša gospodinjstva brez otrok, z maloštevilnimi ali že odraslimi otroki bi zaradi pomanjkanja služkinj ne smela imeti pravice do njih, da bi le bile na razpolago večjim družinam s ilevilnimi malimi otroki. Izjemo bi smela delati seveda bolezen. Te bi v bodočem redu pa tudi morale imeti dovolj sredstev, da gospodinjsko pomočnico zadostno plačajo. Vsako mlado dekle od 16 do 24 lel, ki je sposobno za delo, bi moralo k prošnji za Ženitev priložiti spričevalo, da je prebila v redu določeno dobo v kakem tujem večjem gospodinjstvu. To bi bila morda najboljša praktična iola za družinsko in zakonsko življenje bodoče žene in matere. Ce dane* pogosto sliiimo očitek grobosti in surovosti nekaterih gospodinj, gre lo — mislim — predvsem na račun dvo- ali tro-članskih družin, kjer iena misli bolj samo nase in se brani eelo nadaljnjega lastnega naraščaja iz preračunljivosti, pa tudi i« komodnostnih ozirov in uživanjaielj-nosli. Taka dama res ne more imeti srca za povsem lujo žensko. Nasprotno pa mali t vel otroki čuti, da mora biti družina enolenjdom ta vte in da posel tpada tudi v družino. Zato naj se milostljive le deri nad služkinjami, saj se te kar tepejo zanje. Zal naseda mnogo služkinj zunanjemu videzu in blesku, namesto da bi se korajžno lotile dela v zdravi, mirni in zadovoljni družini z otroki, ki je najboljša iola za njih bodočo življenjsko srečo. Sedaj ko sem navezala nekaj resnih misli o važnem vprašanju gospodinjskih pomočnic pri nas, ne da bi hotela biti izčrpna, naj se za konec dotaknem samo ie vprašanja begunk. Res da je ta stvar prehodnega značaja, vendar bi ta položaj ta ali ona lahko dobro izkoristila s tem, da bi poiskala svoj drugi dom v kakšni pošteni družini. Trudila sem se že in spraievala v Škofijski pisarni in drugje, pa nisem mogla dobili nobene. Raje mnoge od njih uživajo begunsko podporo in morda stradajo ali kakor koli, kakor da hi čas bolje izkoristile in premagale brezdelje, ki ni zdravo, ter spregledale, da pravo meščansko življenje ni zgolj pohajanje, ampak tudi delo, samo drugačno kakor kmečko. Tako bi la ali ona tačela morda tudi drugače gledati na stan izobražencev, kar bi pripomoglo, da bi se napetost in nerazumevanje ročnih in um-skih delavcev laže premostilo in ublažilo. Pa bret zamereI Gospodinja. šla celo neka visoka nemška osebnost. — Tri dni po tržaški konferenci je bil drug tak tajni sestanek v Ljubljani Prisostvovali so mu: general von Horstenau iz Zagreba, Rupnikov delegat, Kostič kot predstavnik reakcionarjev v HSS, Karel Novak, Rudolf Žitnik, dr. Pirkmayer, dr. Kozar Ante(?) in dr. Marjan Zajc.« Torej je le res, da Slovenci odločamo o usodi te vojne, kakor je OF vedno trdila. Saj se je celo ta osebnost potrudila v Trst, da reši Nemčijo pred najbolj usodno nevarnostjo, ki ji grozi, pred »narodno osvobodilno vojsko«. »Vse blagoslove tebi, Ljubljana,« ker si postala središče svetovne politike in vojaške strategije! S teh blestečih imen pa prehaja France Škerl na navadnega, ubogega profesorja, ki ima s svetovno politiko toliko posla kot Mohamed s Kardeljevo komunistično doktrino. Ta profesor je namreč na Ježici izdal prav za prav poslednjo 6krivno6t o »Črni roki«, ko je govoril na pogrebu Franca Peršina in dejal: »Ehrlich, Povše in ti ste padlL Silni orli bede nad vami...« S temi besedami je bilo za Škerla razodeto vse. »Črna rokad je bila razkrinkana .... »Črna roka« se je torej skuhala v Berlinu, Trstu, Ljubljani in pa na — Ježici I Zakaj se Kidrič et consortes jeze na »Črno roko«? Zato, ker hodi »Črna roka« v tolovajski zelnik ideje krast. Ne verjamete? Na str. 6. modruje Škerl takole: »Navidezna ilegalnost je bjla še edino sredstvo, s katervim so okupatorji in njihovi izdajalski pomagači pri nas še upali doseči kak uspeh. — Ker so narodni izdajalci vedeli, da je narodni odpor v slovenskem narodu tako priljubljen, se niso obotavljali, loviti ljudi tudi s slepilom ilegalnosti.« In veste zakaj »pri domobrancih ni enotnega stališča do »Črne roke«? Zato, ker »na eni strani niso pač vsi zadosti informirani o vsebini tajnih razgovorov v Trstu in Ljubljani, na drugi strani pa je med domobranci mnogo prisilnih mobilizirancev, ki so v svojem srcu vendarle bolj pošteni in se jim zločinski teror upira.« Vendar enkrat vsaj delna pohvala domobrancem! Torej le niso domobranci taki razbojniki, kakor jih slikajo ofarska glasila. Kar se pa tiče prisilne mobilizacije, je imel pisec majhno smolo. Da je Škerl France pisal svojo »zanesljivo« brošurico po 15. septembru, bi prav gotovo ne bil takega kozla ustrelil. Alt ni čudno, France Škerl? Toliko prisilnih mobilizirancev je pri domobrancih, tako slaba hrana je, strašni izdajalci so in še vedno vsak dan tepeni od hrabre tolovajske vojske in vendar nista niti ml'i poziv »maršala« Tita niti Kidričeva grožnja zvahila niti enega v hribe. Ali je tudi tega kriva »Črna roka«? Iz vse bniSurice ni mogoče zvedeti, kaj je ta »Črna roka«. Na str. 10. piše: »Od poveljnikov »črnorokcev« ni nobeden posebno samostojen. Olavni štab sploh ni znan, drže ga v tajnosti ali ilegali.« Takoj nato pa napada Škerl bivšega ho-starskega poveljnika Janeza Marna iz Hudej pri Trebnjem, ki ima izmišljeno ime Črtomir Mrak. Zelo mora biti ta Marn v Želodcu tolovajem, da ga tako na- padajo. Pravijo, da Je ta Marn, ki j® strah in trepet Dakija, »človek brez pr* ve požrtvovalnosti, eamozatajevanja j* tovarištva, skratka, brez tistih lastnosti ki odlikujejo partizana«. Najbrž mu i® manjkalo tolovajskih »kreposti« za P0* bijanje ljudi v Jelencfolu, Mozlju. Ar*' vni gori, Grčaricah itd. To je odK^J pravega tolovaja. Ali ne, France Škerl' Na strani 19. toži Škerl, da je »zaradi ,Črne roke* zavladal med ljudmi preplah,* kar je prav za prav čudno, ker Jo na drugem mestu zopet obtožujejo, da *® poslužuje denarja, ker kmetom vse pl* ča. Pa tudi program »črne roke« je P° mneju Škerla zanič. Na str. 13. pravo brošura, da obsega program »črne rok« kot prvi in trenutno najvažnejši cilj uničenje komunizma in OF, ki j® komunistična. Ta program, ki ga »Črni roki« pri pišu j e omenjena brošura, je po Škerloveffl mnenju »samo krinka za sleparjenje n®” vednih in naivnih ljudi«. Ne razumemo pa tolovajske jeze zaradi te reči. Čemu toliko vpitja in krika? Saj pravi France Škerl na str. 24.: »Črna roka« in giba* nje nima za seboj nikogar. Vse njeno delo je zgrajeno na laži in izdajstvu nad slovenskim narodom.« Ali ni potemtakem Skoda truda ** podajanje reči, ki je po Škerlovem ita* obsojena na pogin. Slaba stvar slej ko prej sama Izgine. Dokaz za to je tolo-vajstvo samo, ki ga vsak dan bolj vrag jemlje. To ofarsko kričanje ln pisanje o »po vampirjeni Črni roki« dokazuje samo dvoje: da je »Črna roka« za OF res tako strahotna prikazen, da grozi OF od nje resna nevarnost, ali pa da je OF že tako na psu, da se maje ob vsaki sovražni sapici, pa naj zapiha od kjer koli. Morda ji mora OF prav zaradi tega posvečat* toliko pozornosti kakor govorom tovariša Stalina... Določitev časa za zatemnitev Na podlagi odredbe Vrhovnega kond" narja na operacijskem ozemlju »Jadra®* sko primorje« se mora Uvajati zatemnitev v poletnem polletju, t j. od 1. apri** do 80. septembra tako, da pričn® e®0 uro po sončnem zahodu in konča uro pred sončnim vzhodom, v rimsko^ polletju, t. j. od t. oktobra do 81. mar«* pa tako, da prične pol ur® po sonfin®®* zahodu in konča pol ure pred eonfois* vzhodom. Čas vsakodnevne zatemnitve *® *•* objavljeni v dnevnem časopisju. Predpisi, ki Jih obsega narerfba *d*f «. junija 1941, St 42, Službeni 1« * 340/46 i* 1941, ostanejo neepremsnj®0* ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■M Delavci • p osobni xa izdelavo drr — •prejmejo pri Ravnateljstvu drl***® gozdov, Puccinijevi 9 (palača Fofcf** {inske hranilnice). — Prav dob«r zaslužek * akordu. — B**®* ugodnosti: dodatna karta za najt««* delavca, delno plačilo s drvmi t**“* ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■* r Schriftlsilsr • aredoikt Mirke Javornik / Heransgeber - IsdaJatelJ: Jelko Krešelj. / Mr dle Ljudska tiskarna • u Ljudsko tl.ktrna: jele Kraraarlf / Urodnlltve, i prava la Telefon 23-61 do 23-65 l Rokopisov na vračamo > Mesečna naročnina t lir, za inozemstvo II Ur. tiskarna: Ljubljana, Kopitarjeva &