531
RODNI  KRAJ
Gustav   Krklec
Ko svet iboim preromal že čez in čez iii v njem se namučil in se nakesal — spet vrnem se v hlad tvojih belih brez, v lepoto neba in deihtenje trav.
Spoznal bom, da bil sem le Don Kihot vlečen, le vitez ma oslu — strašilo za mline, da v sreči trpel sem in v mukah bil srečen, da jok je sladak bil, smeh poln bolečine.
Da včasih mi več kot vsa zemeljska sreča je bol potešena slasti naklonila, in da mi je bolna jesen in moreča premnogokrat več kot pomlad pomenila.
Spoznal bom, da iz mnogih izvirov sem pil, da živel ob belem in črnem sem kruhu, in da se premnog stih, otožen in siv, izgubil je v vlaku in vetru in vzduhu.
Spoznal bom skrivnost in minljivost sveta, krvi in strasti vrtoglavih vrenja in v čudežu vsakem mi duh pTepozna vsakdanji splet sanj in grobosti življenja.
Ko \rnem, o, rodni kraj, v sanje se tvoje, izmučen od vsega in vsega željan, spet vreden bom breze, posestrime svoje, in spet ti iz vsega srca bom predan.
Spet ves se bom tvojim skrivnostim predal, oblaku in ptici, stezi in drevesu in y cvetju domačem spokojno zaspal s smehljajem neba v onemoglem očesu.
Prevedel   Janez   Menart
552