Iz Jelšan. Ljubi ,,Tovarš!" Z vcHeljcm te prebiramo tudi pri naH na Teržaškein; pa kaj rabi! gledamu in gledamo, pa ne najdenio nikakuvega dopisa iz naših krajev. Kako je to? morebiti ni nobeneinu inar za te! ali mar imamo kak drug Botaki časnik? Odkritogerčno ti povern, da nimanio nobenega. Pa slišal sein tudi že, da si ti le saiuo za Kranjce, kcr nitnas naznanjenih učiteljskih prememb na Teržaškem. *) Tudi pri nas, akoravuo ni navada, so začele se prazniti išolske klopi. Kaj bomu zavoljo tega naredili, pogovorili hc bomo pri učiteljskem zboru 12. sept. 1.1. — Sicer pri nas šole napredujejo. •) Ali bi se ne moglo temu pomagati ? Pis. Odgovor: Prav lahko in rado, če bi le kdo hotel tako dober biti, da bi nam naznanjal ondašnje novice. Vredn. Naš v. 6. gosp. dekan za povzdigo ljudskih šol resnieno veliko store. Več novih šol ko že napravili v kralkcm ča8u, in ravno nedaj se tudi dve snujete, nainreč v Golcu in Podgrajah. Ako Bog da, časoma se bode vse vredilo. Srecan Pirc. Iz Terbovlja. 20. jul. Žalostna nuključba nam je ta dan napravila pogreb nsem let staiega učenca, mlinarskiga sina v Gabersketn. Oče ponudi zalemu sinku verč, da naj bi šel po vode, kteri pa reče, da ga vselej roke bolijo, kedar nese z vodo napolnjeni verč, in zavoljo tega si izvoli bokal. Ko deček že na pol pota na/.aj pride, pade s Hteklenico (ako tienrečno, da si na spodnji bokalovi polovini tako globoko prereže žile na vratu, da mora naglo umreti. Oče ga pogrcši, in pošlje starejega sina za njim pogledat, ki dobi bratca že inertvega. Serce se mi jc Ireslo, ko sva z gospodom katehetom ogledovala lo rnorisče. Koreninica na zeleni raviiini zraven bistrega potoka je mogla biti vziok, da je sirotej padel in mogel umreti. — Ta /.alotilria prigudba nas uči, da je nevarno, če se utroci pošiljajo kam s Hleklenicarni. p. Kovačev, učitelj. Iz Kamnegorice. Ker se jc že pisalo o išolskih veselicah, naj tudi jaz uckoliko omcnim, kako srno praznovali šolski god »vetega Alojzija. — Zjatraj ob pol osmih etno Ali s solsko mladostjo v domačo farno cerkev, kjer so nas gospod katehet biali sv. inašo. Po tej sv. maši pa pridejo še gospod oče v šolsko versto , in ili smo s šolsko zastavo iz domače cerkve pol ure daleč v cerkev matere božje pri Kapelici v Kropi. Ko pridemo tje, je kropuška raladost ravno dokončala svoje opravilo, in /.dnižene ste bile dve veseli družbi z zantavama in z eiiim blagim namenom. Potem berejo sv. mašo naš duhovni oče pri lepem siranskem allarji sv. Alojzija. Po sv. maši smo zapeli še nektere sv. pesinice, in šli srao zopet proti domu. Pri zadnji hiši iz Krope grede pa smo se astavili, kjer ho nam naš nnlski oče blagor. gosp. A. žl. Kapus in drugi dobrotniki napravili primerno kosilice. Mladost se je radovala in prepevala svoje pesini, da je bilo veselje. Pri sklepu tega radovanja pa se oglasi še inlada deklica, ki prav ginljivo razlaga pomen tega lepega šolskega praznika in serca pobožno vnema. Po poti domu grede zapojemo še nekaj vcselih popotnic, in tako snio dokončali iiaš veseli šolski prazuik, ki ga mladost gofovo ne bode kmali pozabila. J. Pirnat. Iz Zaberda. ,/fovarš" ti si veduo prizadevaš, da nas krepčaš pri trudnem šolskem delu; pa veliko več bi še lahko storil, če bi te bolj podpirali na.ii (ovaiši. Korisdio in spodbudno jc za učitelja, če He večkrat pogovarja s svojimi dobrimi tovarši, ki obdelujejo enako polje. Posebno je treba mlademu učilelju, da se pogovarja s sknšeninii sobrati, da si vedno pridobuje novih moči, in da ga ne posili pogubljivo mehauično spanje. Dvakrat siromak jc učitelj, ki ni vnet za 8voj stan, in le toliko dela, kakor tlačan na (laki; pa tudi sirumaki 80 njegovi učenci, ker pri njein zapravljajo dragi čas svoje lepe mladosti in se, žalibog, marsikrat še celo kvarijo namest boljsajo. Ljubi bratje učitelji, radi dopisujmo ,,Tovaršu" svoje boljše misli za povzdigo našega šolstva, in mu tud! odkrivajmo svoje rane, da se tolažimo in pokrepčujemo eden drugega! F. P. S posavskih bregov. Človek je že tak, da ložeje terpi, če koinu potoži svoje nadloge. Tadi jaz iraam nekaj na sercu, kar mi ga vedno (eži, in Bog ve, kedaj bode boljše. — Pri nas imamo stare stare ceikvene orgle, ki so že popolnoina doslužile in se ne morejo kaj popraviti. Od mladih nog nie že veseli lepo cerkveno orglanje in petje, in ne hvalim se. če rečem, da se že leta in leta učim, da bi bolje razumcl to neizmerjeno umetnost. Kupil sem si za terdo prislužene reparje prav lep klavir, ki je sedaj moja edina talažba v mojih namotnili britkih urah. Ko pride nedelja ali praznik, se mi serce taja, ko doma igram prelepe cerkvene pesrni in jim vpletam primerne sprednje in končne igre. toda kako me zaboli sercc, ko se potem usedem za staro omaro cerkvenib orgel, še bolj pa, ko zapiše pri meni nadnšljivi in jetični meh in zabrilizgajo in zagerče na pol mustaste in hripove pisčali in ropata ognljeno podnožje! Narnesti da bi se elovek, napajal v rajskih harmonijah, se pa mora jeziti (in malo raanjka, da ne kolne) pri naj svetejšem opravilu. — Večkrat sem že nagovarjal srenjske može, da naj se združijo in napravijo nove orgle, toda ker boljših ne poznajo, pravijo, da so stare še dobre, in da ni treba, da bi sc z novimi orglami bahali, ki se ne slišijo iz cerkve, ampak napraviti hočejo velik nov zvon, ki bode bučal gosedom na ušesa. Jaz pa menim, da so dobre orgle bolj potrebne za poveličanje božje službe, kakor pa prevelik zvon, ki učitelju namest veselja pa le daje žulje, ki se mn prav malo vjemajo a šolskim peresom. Bog daj bolje! V . . .