zdi se, da so mimo programa važnejši notranji pogoji ustvarjanja. To je jasno razvidno tudi iz pričujočega mladinskega almanaha, kjer bo poučni in zabavni del vsebine pač ustregel svojemu smotru, a literarni prispevki v pesmi in prozi na splošno ne dosegajo potrebne umetniške višine.                                      Fr. V. Andrej   Skulj:   Sadjarčki.  Izdala in  založila Mladinska  Matica   poverjeništva   UJU.   V  Ljubljani, 1928. — Ta knjižica, ki je namenjena šolski mladini, predstavlja uspel poskus, podati ji v prijetni pollepo-slovni obliki poljudni nauk o sadjarstvu, ponazorjen z mnogoštevilnimi slikami. Način pripovedovanja je tako prikupen in domač, da se nehote spomniš klasičnih  prirodopisnih  črtic Fr. Erjavca. Zdi se,  da je skrivnost tega  načina pouka prav v tem, da vpliva tudi  neprisiljeno  vzgojno,  ker  nudi poleg  hladnega znanja še zanimanje in veselje do dela. Spis zasluži pohvalo in priznanje.                                            Fr. V. Jack   London:   Zgodbe z južnega  morja. Priredil   Tone   Seliškar.   Izdala in založila Mladinska Matica poverjeništva UJU. V Ljubljani, 1928. — Knjižica  obsega  štiri   »zgodbe  z  južnega  morja«:   o Mapuhiju, najditelju bisera, in o njegovi hiši, o nesrečni  usodi  neustrašenega  misijonarja  Johna  Star-hursta, o »poganu« Otoo, ki je zgled preprostosti, poštenosti in zvestega prijateljstva, in pa o Maukiju ter o njegovih mnogoštevilnih borbah z belimi možmi, ki so mu kratili svobodo. — Pričujoče zgodbe so primeri čiste epike, slike strogo stvarnega opisa, ki se odlikujejo po klenem pripovedovanju, polnem sveže pri-rodnosti   brez    sentimentalnosti.   Znameniti    sodobni ameriški pripovednik, čigar pomembnejša dela so že prevedena na slovenski jezik,  je sedaj predstavljen tudi naši mladini.                                                  Fr. V.
Ljubljansko narodno gledališče v letu 1928. Izdal Pavel Debevec. Založila  uprava  »Razgleda«  v Ljubljani. — Knjiga je nekak gledališki almanah in išče predvsem intimnejših zvez z občinstvom. Ker je njen značaj bolj gledališko oseben kot načelen, ne moremo pričakovati   teoretičnih   in   programatičnih   člankov, pač pa najdemo v nji predvsem podobe igravcev in pevcev in njihovo označbo, ter to, kar v gledališču pripravlja    pot    tradiciji.    Ciril    Debevec,    ki piše   o   »Naših  igralcih«,   vpleta   tudi   programatične misli; ob teh mislih se seveda ta ali ona analiza in označba oseb giblje med popularnostjo (Cesar, Kralj) in izbrano ter neizbrano eksotičnostjo (Šaričeva, De-belakova) — splošno pa so ti obrazi pisani s toploto. Čudim pa se, kako je mogel izpustiti Danila — kakor se mi ne zdi umevno, če govorimo o režiserjih, da ni nikjer vsaj  omenjen Milan  Pugelj,  dasi se letos zaradi  bolezni  ni   mogel   udejstvovati.   Silvester Š k e r 1  je orisal v kratkih potezah le režijska stremljenja   M. Skrbinška   in   O. Šesta   ter   rahlo   nakazal tudi kritiko obeh režij. O. Šest  govori O  razvoju naše scene  izza prevrata, o napredku in o revščini naše opreme. O operi pišejo   Mirko   Polič   (Naš operni  problem),   Matija  Bravničar   (Mirko  Polič  — ravnatelj in dirigent opere, Operni dirigenti), Pavel Debevec   (Naši  pevci).  Knjigi  so  dodane  fotografije gledališča,  uprave,  igravcev  in  pevcev.  Propagandi-stičnemu namenu ustreza tudi lehkoten značaj knjige, ki pa v celoti vendar ne podaja zaokrožene slike o našem narodnem gledališču.                               F. K.
Srbo-hrvatsko slovstvo
Stefa Jurkič: Legenda u bojama i druge priče i pripovijetke. Ilustrovao Gabriel Jurkič. Izdalo »Kolo Hrvatskih Književnika u Zagrebu«, 1927. Knjiga je klima in kultura, izvirnost in tradicija, lepa ženska intuitivnost, individualnost in obenem stara tipika. To velja za vsebino knjige in za okras. Bibličnost v knjigi je jaka pa ni elementarna. Niso niti najboljše strani pri Lagerlofovi! Nekaj beril prav gotovo zasluži, da jih prevedemo našim ljudem.
Dr. I. P.
Dr. Branko Štorov: Novi akcenti. Lirika MCMXXVII. Splitska Društvena Tiskara. »Stranice su ove knjige, uz neke digresije, otvorene lirici, ka-kova je bila običajna prije najnovijih književnih smjerova. ,Ars una, species mille'«. Tako Štorov sam v predgovoru. Torej programno zavestno mimo ekspresionizma v domačo tradicijo vse od Vraza, Radiče-viča! Princip torej že star (Arno Holz i. dr.), zamisel propagandno izpovedana. Ali kot gesta zagrebškega literarnega dandvjstva? Ali kot samokritično znanstveno matorstvo? Pesnik z Dr. v naslovu! Stoji: jezikovno polno brez epigonizma, duševno manj elementarno, a plemenito.                               Dr. I. P.
Ivan Nevistič: Ksaver Šandor Gjalski. Študija. Izdanje »Vijenca«. Zagreb, 1928. Str. 96. — Nevistič je morda najizrazitejši izmed mlajših hrvatskih kritikov. Njegovi dve študiji »Ulderico Donadini« in »Lirika na bezpuču« zajemata najnovejše pojave v srbsko-hrvatskem slovstvu, pričujoča študija o Gjal-skem pa je začetek široko zasnovane razprave »Hrvatski realizem«. Pisatelj motri Gjalskega kot realističnega naslednika Šenoe in kritično ocenjuje vsebinske in umetniške vrednote tega najbolj priljubljenega hrvatskega pripovednika. Ko nam je očrtal njegov literarni nazor, nam analizira glavne osebe in ideje bodisi v narodnem, socialnem in duhovno-etičnem pogledu. Tako spoznavamo Gjalskega kot »Homerja Zagorja«, ki je opesnil hrvatsko zgodovino in njene tri generacije zadnjih sto let; gledamo njegove socialne tipe in ocenjujemo nestalno, od raznih filozofov vpli-vano duhovno usmerjenost, v kateri prevladuje v glavnem pesimizem. Po Nevističevi analizi je vsebina Gjalskega pretežno odvisna od romantično zanesenjaškega dnevnega prepričanja, ki se menja po času in razmerah. Za milejšo oceno seveda manjka kulturno-historičnega ozadja, ki bi pokazalo, da je Gjalski kot tendenčni pisatelj tudi produkt svoje dobe. Toda Nevistič jemlje samo absolutna merila in zato se tembolj vidi, kako Gjalskemu res manjka tiste samostojno duhovne usmerjenosti, ki premaguje svoj čas, si osvaja duše in ne zgolj čitatelje. Nedo-statek pravega duhovnega središča se še močneje pokaže pri analizi Gjalskega kot umetnika. Oblikovno je Gjalski subjektiven lirik, zato niso zgrajene ne posamezne osebe ne romani in novele. Povsod pogrešamo pravega razvoja; namesto razvoja dejanja imamo cesto samo poročanje o zgodbah. Kot umetnik je Gjalski v veliki meri odvisen neposredno od Turgenjeva. Za nas Slovence je posebej zanimivo to, da Nevistič ugotavlja nedosledne nazore Gjalskega o književnem jeziku; bil je navdušen za Vuka, pa je spet   obžaloval,   da   ni   obveljala   zagrebška   šola.   O
223