nim potrebam primeren o d d u š e k, utesniti ljudske strasti v primerne oblike, v katerih se unesejo in ublaže. Način ljudskega čuvstvenega izraževanja je zategadelj zanesljivo merilo prosvetne višine kakega naroda. — Naj bi se torej vsi ljudski vzgojitelji in zlasti ljudo-mili umetniki zavedali dolžnosti, da je čuvstvenim potrebam množice streči blažilno, ne pa p o d i v -jalno; v tem je obsežen dobršen del ljudske vzgoje. Hvaležno nalogo, pa tudi sveto dolžnost ima v tem pogledu ljudski učitelj v šoli in izven šole.« Na strani 108. čitamo z ozirom na č u v -stvene ubranosti (dispozicije), da »je vzvišena naloga vzgojiteljev, da z bistrim očesom opazujejo prirojene sposobnosti svojih gojencev ter plemenite trudo-ljubno negujejo, napačne čuvstvene izrodke pa zatirajo s primernimi sredstvi.«
Ti primeri zadoščajo za ugotovitev gornje trditve.
Ker se knjiga naslanja na fiziološke nauke, opozarja pisatelj na dotična poglavja somatologije, ki je gojencem že izza pouka znana; zatorej ni bilo treba teh naukov posebe razpravljati; toda tisti, ki niso ne učitelji, ne učiteljiščniki, bodo tu občutili neko vrzel; pa tudi učiteljem bi bilo morda bolje ustreženo, ko bi jim dotične snovi ne bilo treba iskati po drugih knjigah, ampak bi jo nahajali na dotičnih mestih v dušeslovju samem.
Zgledi za pojasnitev psihičnih pojavov so vzeti iz domačega življenja, domače zgodovine in domačega slovstva, kar vrednost knjige le povečuje.
Sploh lahko trdimo, da se je knjiga pisatelju jako posrečila. Nekatera poglavja so naravnost mojstrski izdelana. Če nekaj pripomnimo, bi bilo le to, da bi še več zgledov bolje služilo in da naj bi ozir na eksperimentalno dušeslovje bil večji.
O jeziku moram reči, da je jasen, vzoren za znanstveno tvarino, krepak in tu in tam skoraj lapidaren, to pa gotovo radi tega, ker je pisatelj moral na 128 straneh obdelati celo psihologijo; tudi teče vrlo naprej: stavek izvira logično iz stavka ter se mu pridružuje v nepretrgano organsko  celoto.
Dobro poudarja pisatelj sam v predgovoru, da mora slovenski psihološki pisatelj »vnanji obliki posvečati posebno pozornost, ker se je na tem polju pri nas še primeroma malo delalo in je ogromni razvoj duše-slovne vede v zadnjih desetletjih ustvaril množino novih pojmov,  ki jim je priskrbeti nove izraze.«
Tako je pisatelj res s posebno jezikotvornostjo zasnoval celo kopico dobrih, novih izrazov, ki bodo nadalje služili psihološki vedi. Naj nekatere navedem! Med drugimi čitam: delodelje, delodružje, nerečnost (afazija), nepisnost (agrafija) (— izguba govorilne in pisalne spretnosti), mrzličavost, samonamen, nepre-poznanje, posamostaliti, zlasti pa psihološke termine: nagonski (instinktiv), prisprejemanje (apercepcija), vpo-glednost (intuitivnost), čuvstvena ubranost (č. dispozicija), čudljivost (čuvstvo začudbe [pisatelj: začuditve]) itd. Posebno vredno se mi zdi pripomniti, da je jezik lep in pristno slovenski, da ne čitaš v knjigi nobenega germanizma, kar spričo dejstva, da smo se učili psihologije in njene znanstvene terminologije iz nemških knjig, oziroma v nemškem pouku, ni malenkost, in kaže, kakor cela knjiga, da pisatelj že več let poučuje pedagogiko v izključno slovenskem jeziku. Lepi izrazi so tudi naslednji: pasti radovednost; radovednost se razpase v strast; obilovati z zgledi; izbaviti iz zadrege;
dostajati se koga: kar se dostaje (— se tiče) njegove osebe, vera in dvom se dostajeta nravnih zastavkov ali problemov itd. Gotovo je tudi odobravati, da rabi poleg strokovnih slovenskih izrazov vselej tudi dotično latinsko ali grško tujko, n. pr.: životni ali vitalni, čutna prevara — iluzija, razmestitev — lokalizacija, prenašati nazven — projicirati itd., »hoteč, da si gojenci prisvoje oboje, grško-latinske tujke radi njih mednarodne veljave, ki olajšuje nadaljevanje psiholoških študij v kakem drugem — nemškem in italijanskem jeziku, domače strokovne izraze pa v izpopolnitev domače terminologije«,
Skratka: gospod pisatelj se lahko veseli svojega izbornega dela, kakor smo ga veseli tudi mi, ki nismo v neposredni zvezi z učiteljiščem, pa pazno motrimo gibanje na slovenskem pedagoškem polju ter upamo, da nas kmalu razveseli z nadaljevanjem svojih obljubljenih pedagoških knjig.                      Dr. Janko Bezjak.
Viktor Car Emin: Iza plime. Roman, U Zagrebu, 1913, Izdanje Matice Hrvatske- — Na stotine izobraženih Slovencev vsako leto obišče našo »riviero«, tisto divno obrežje med Volosko, Opatijo, Lovrano in MoŠčenicami, toda komu pride vsaj oddaleč na misel, da bi takole malo primerjal nekdaj in sedaj, prejšnji idilični mir in sedanje velikomestno vrvenje? In kateri izmed veselih kopaliških gostov opatijskih ter lovran-skih sluti, koliko tragedij se je odigralo na tem ozkem robu Krasa v dobi, odkar je nehalo vsled parobrodnih družb prejšnje brodarstvo z jadrnicami? In ako tudi tebe zanese hrepenenje po morju tja dol, ali te sijaj hotelov in palač ne bo premotil, da boš slep za silni boj, ki ga bije domačin s tujcem, prihajajočim od severa, slep za »velikanski« blagoslov »tujskega prometa«? Ta roman nam odkriva le prav majhen del te borbe med življenjem in smrtjo; ne slika nam ne istrskega kmeta, ne meščana, ampak se omejuje samo na en sloj: kaže namreč, kako se godi zdaj, odkar je nehala »plima« (veselo brodarjenje), raznim hrvaškim kapitanom in bivšim posestnikom jadrnic, neprostovoljno upokojenim. Namesto z vsemi drugimi nas seznani s starim kapitanom Marinom Palmičem v Murvicah (izmišljeno ime) blizu Bristna (Lovrana?), On je tipus vseh drugih. Kar se godi z njegovo hišo, se je ali se bo zgodilo tudi z drugimi.
Vsebina je kratko tale: Pred osmimi leti je bil Palmičevo hčerko Klaro zasnubil neki Niko Rajkovič, faliran študent, a ponosni Palmič ga je nagnal s »hun-cutom«, »nitkovom« in »parasitom« in ga zapodil iz svoje patricijske hiše; obupani snubec je nato odšel v Ameriko. Stari kapitan pa je dal svojo hčer nato drugemu, mlademu kapitanu Karlu Tominoviču, Kmalu po poroki je zet odplul s tastovo jadrnico »Lasto« proti Ameriki. Od tistega časa ga še ni nazaj. Vsi pravijo, da se je brod ponesrečil, a stari Palmič noče verjeti, ampak še vedno upa. Moj Bog! saj je od »Laste« odvisna njegova sreča: na polovico ladje se je bil namreč za večji dolg vknjižil bogati Amerikanec Marunič, in zdaj bi bilo treba dolg vrniti, če se je brod res potopil. Velik pomorski zemljevid pred seboj razgrnjen — tako sedi Palmič cele dneve v svoji sobi ter študira, študira, na kateri otok bi se bil utegnil zet vendarle rešiti, . . Kar se pojavi v Murvicah po osmih letih tisti »parasit«, tisti »huncut« Rajkovič ter zahteva kot pooblaščenec bogataša Maruniča (pa tudi kot njegov zet, kot srečni ženin miss Kate)  plačilo starega dolga.   A
<§»     197    ccs»
26
starec mu zdaj že drugič pokaže vrata; »huncut« pa mu zapreti s tožbo in eksekucijo. Klara (ki je živela dozdaj edinole očetu in svoji hčerki, sedemletni Vjerici) je prepričana, da Rajkovič vse to dela iz gole osvete, ker ni dobil njene roke. Studi se ji ta podlost. Treba mu torej vreči pred noge tisti denar, A kje dobiti? Med kopališkimi gosti se nahaja tudi Nemec Leitner, ki živi ločen od svoje žene, Dunajčanke. Mlada vdo-vica Klara ga je vsega razvnela. Kako si pridobiti njeno naklonjenost? Pripravljen je kupiti Murvice; da, tako »velikodušen« je, da se hoče za nekaj mesecev zadovoljiti samo s par sobami. V silni zadregi podpiše Klara prodajno pogodbo, a s pogojem, da kupec očetu, staremu Palmiču, nič ne zine o kupčiji. Starček ne sme vedeti, da ni več v svojem. — Rajkovič dobi denar. A kakor ogenj ga pečejo bankovci. Sramuje se, da je nesrečno hišo tako daleč pritiral. Vrnil bi denar, prosil odpuščenja. A Klara noče nič vedeti o tem preobratu. Bo li vztrajala? Na eni strani ji je Leitner za petami, na drugi njena »prva ljubav«. To kolebanje zavzema gotovo pol knjige. Ko bi verovala, da se mož vrne, bi morda ostala trdna; toda čudno, da se nikoli ne spomni nanj. Omahuje, omahuje , . , enkrat jo še reši pogled na hčerkico Vjerico, a drugič omahne; »huncut« Rajkovič, ki je medtem zaigral v igralnici ves tisti denar, triumfira. V svoji slepi strasti povzroči katastrofo: Leitner, goljufan v svoji skriti nadi, se raz-ljuti, starček izve vso resnico, ki je pa ne prenese; od kapi zadet izdihne, V tem se pojavi v Evropi, v Bristnu tudi bogataš Marunič s hčerko miss Kate; ta bi vendar rada videla, kaj dela v Evropi njen zaročenec Niko Rajkovič, Za hip postane »huncutu« vroče: denar zapravljen, na vratu pa dve »ljubezni«, Kako se bo izmazal? Človek bi mislil, da bo, če ne bo drugače, pobegnil s Klaro, ki mu je vsa vdana. Toda ne: s Klaro ga čaka uboštvo, z miss Katico pa udobno življenje; in tega se je tako navadil, da ne bi mogel začeti s trdim delom. Posledica: Klaro zataji, Marunič kupi od Leitnera, ki tudi ne mara biti več v tistem kraju, Murvice, uboga Palmičeva hči mora s svojo Vjerico po svetu, in nekdanji odbiti snubec Rajkovič se naseli s svojo bogato ženo v stari patricijski hiši, ki jo seve po amerikansko preuredita,
Prava muka je, prebirati ta roman. Izmed glavnih oseb nam ne more biti niti ena simpatična: stari Pal-mič je samo sanjač; Klara popolnoma pozabi svojega moža, dasi ni še gotovo, če je mrtev; in »huncut« Rajkovič? Joj, to vam je »junak« — za svoje uživanje izda domovino, ljubezen, vse. Simpatična sta nam samo bivša kapitana Iviša in Fabio: oni se trudi, kako bi z novimi načrti, z železnico in vodovodom pomagal svojemu rodnemu kraju, in je prav ginljivo, kako cele dneve išče po kraških špiljah močnega studenca, ki bi ga napeljali v Bristan; Fabio, imenovan tudi »Jeremija«, pa vsaj dosledno grmi proti tujcem (»Tude-škom«) ter vedno ponavlja svoj ceterum censeo: »ba-cilo nas na ,seku', te ne znamo, što ni kuda čemo«, Ali (str, 127): »Vidiš, sad smo u doba osjeke. More se povuklo, a mi ostali na suhu.   Natrag ne možeš, a
naprijed ne znaš. Sva je naša pamet bila u moru,« Kako pa vun iz oseke, o tem ne vedo ne stari kapitani, ne  avtor — vkljub 298 stranem — nič,
Dr. J. D. Andro Kovačevič: Poslednji Nenadič Roman. U Zagrebu, 1913, Izdanje Matice Hrvatske, Inicijali i naslov T, Krizmana, 264 str. — Romana, v katerem je glavni junak poslednji svojega rodu, se lotim vedno z nekim predsodkom, kajti tisti »poslednji svojega rodu« so večinoma neverjetni in zato nesimpa-tični. Ali so moralni velikani, ki izvršujejo neverjetne čine, ali pa moralni slabiči, ki pač nekaj hočejo — vzpodbuja jih spomin na slavne prednike — toda malo ali nič dosežejo, — K zadnjim spada tudi »Poslednji Nenadič«, — Vojko Nenadič, hrabrih očetov zadnji potomec, napravi na Dunaju juridične izpite in se nastani pri oskrbniku Dobričiču v Zagrebu, Tu se zagleda v razposajeno institutko Zorko, Nenadič se namerava naseliti na svojem posestvu Bogičevcu — k temu ga vleče idealizem, »rad za narod«, in spomin na prednike svoje — oskrbnik in Zorka pa ga silita k »činovnikom«, Nenadič omahuje. Tedaj pride spor z Zorko, Oba sta v svoji ljubezni tako nerodna, da se spreta in ločita, Nenadič odide na svoje posestvo, kjer hoče postati svojim rojakom »lučonoša«. Toda vsi poizkusi se mu ponesrečijo. Zorka se medtem poroči s postarnim baronom Gerdenichem. — Drugi del. Ideali so se razgubili, Nenadič gre »u činovnike«. Tu pride med njim in predstojnikom, bivšim kolegom, do burnih prizorov, Nenadič postaja vedno bolj nezadovoljen in obupan. Dvigne ga ljubezen do institutke (te nesrečne institutke!) Veronkice, Naenkrat dospe v dotični kraj baron Gerdenich s svojo soprogo Zorko, Stara ljubezen vzplamti iznova, A Nenadič nima moči, da bi pobegnil ž njo. Slepo se vda razmeram, Proti koncu se zanima celo za politiko — proti-vladno — voli pa vladnega kandidata, Veronkica gre v samostan, kjer se še enkrat srečata z Nenadičem, »Poslednji Nenadič« pa otopi za vse in v duhu že vidi svoj epitaf: »Htio mnogo — ne izveo nista.« — Začetek je šablonski. Pisatelj nam predstavi junaka na kolodvoru, ga označi natanko: tak in tak je, pove zgodovino njegove rodovine — da dokaže, da je res »poslednji« — opiše njegovo sorodstvo, nato šele sme stopiti junak v aktivnost. Nenadič napravi juridične izpite in snuje velike načrte; bralec pričakuje dejanj, pa jih ne pričaka. Nenadič je slabič, nesposoben za delo, brez značaja, človek, ki zna samo obupovati. Njegovo omahovanje in obupovanje je izvedeno na tako neumetniški način, da postane zoprno, zato bralec romanu le s težavo sledi, — V celi knjigi ni niti ene osebe, o kateri bi mogli reči: to je res človek iz mesa in krvi. Junaki in junakinje govore lepe besede, jokajo v ginjenosti in »nesreči« itd., toda ljudje to niso. Dejanje romana ostaja vedno na istem nivoju, o kakem razvoju ni sledu. Pisatelj vodi junaka iz kraja v kraj, zdaj sem zdaj tja, dokler se ne naveliča. Lahko bi ga vodil še naprej, ne vem kam, lahko bi ga tudi preje ustavil — roman bi ne bil ne pridobil ne izgubil,      Jože Barle.
«©>    198   «©>