Poštartna plačana.
itev. 1. .
Posamezna štev. Oln 1*—.
%S Liubifcftl, v sobota dne S. fanusrla 19M.	Leto VSI.
ušivo „Ucaiovioe" v Ljubljani, Prešernova ulica 54 Ini.^o ..Domovine". Miklošičeva cesta 16, Teleton 72
Izhaja vsak petek.
2f&rodnla&: Četrtletno Din 7-50, polletno Din I5-—> celoletno Din 30-—.
Generali — izdajalci lastne vojske
Pri nas na Slovenskem se dogajajo po vojni vse mogoče in nemogoče stvari. Poiitičniti prerokov smo že imeli več nego gob po dežju in skoro nič manj strank in stfuj. Na stotine možakov, ki niso imeli drugega pos.a, a so čutili v sebi politično žilo in hrepenenje po ljudskem voditelj-stvu, je stopilo na plan in pričelo odkrivati svoje modrosti in zapeljevati ubogo ljudstvo. ki je bilo po vojnih grozotah že itak dovolj zbegano.
Tako imamo sedaj v Sloveniji vse vrste levili in desnih socialistov, levih in desnih komunistov, republikance dveh vrst, narodne socialiste, radikale, ljubljanske frakarske naprednjake in samostojne kmete. To so vse nove stranke, katerih večina se je ustanovila le na škodo napredne stvari in v veliko veselje starih škodljivcev Slovenije — klerikalcev.
Reči moramo, da smo svoječasno pozdravljali ustanovitev SKS, ker se je ta Stranka osnovala na podlagi zdrave napredne kmečke misli kot podpornica demokratov, iz katerih je izšla misel ustanovitve take stranke.
Zal, smo morali vedno bolj opažati, da so voditelji SKS nesposobni in da'so zašli na kriva pota. Njihova nedelavnost je povzročila, da se je SKS pri zadnjih volitvah zrušila tako, kakor se je malokdaj katera stranka.
Kljub temu usodnemu porazu ni voditeljev SKS srečala pamet. Ljubljanski vodje, večinoma samo frakarji in sinovi fra-karjev, ki ne poznajo ne kmečkega življenja ne kmečkih potreb in interesov, so se pričeli družiti z najizrazitejšimi nasprotniki kmečkega prebivalstva. Te dni so voditelji samostojne kmetijske, radi-kalske, narodnosocialistične in tako zvane narodnonapredne stranke osnovali skupen list.
Zdravim možganom se zdi skoro nemogoče. da so šli zastopniki kmečke stranke v tako izrazito meščansko in protikmečko družbo, zlasti ker so v njej še radikali, torej somišljeniki tiste stranke, ki vodi danes usodo naše države ter nas obsipa z davki, kulukom, s povečanimi taksami in sličnimi dobrotami. Ni menda treba* da podrobnejše naštejemo vse, s čimer nas je osrečil radikaiski režim.
Danes so zavezniki radtkalije tisti ljudje, ki so še nedavno hrulili radikalce in i se zgražali nad tem, da so klerikalci postavili na krmilo ve.esrbsko radlkalijo. Torej ne samo klerikalci so kulukarji, temveč tudi voditelji SKS in z njimi narodni socialisti ter ljubljanski ravnihar-jevci. Za slednje se sicer nikakor ne čudimo, ker je njihov vodja dr. Ravnihar že znan po svojem menjavanju politične obleke.
Sicer pa, če vzamemo točno, tudi postopanje ljubljanskih samostojnih vodij ni baš tako neverjetno. Saj najglavnejši od njih ne poznajo kmeta in jim je tudi preklicano malo na tem, da bi ga spoznali. Mirue vesti so torej lahko izdaii svojo armado in prešli k nasprotnikom svojih lastnih strankinih pristašev. Zastonj pa bodo čakali, da bo odobravala to početje večina podeželskih samostojnih kmetov, med katerimi že močno vre. Kmet se pač no bo družil v lastna škodo s tistimi ljudmi, ki zanj niso imeli nikdar niti dobre besede.
Z vsakim dnevom se bolj kaže, da se Izmed vseh strank v Sloveniji drži vedno enih in istih načel le demokratska stranka, zastopnica vseh stanov in najvztrajnejša boriteljica za napredno Slovenijo. Uver-jeni smo, da ji bo to pridobivalo vedno večjo silo priviačenja in da se bodo v njo vrnile zopet vse tiste napredne struje, ki so izšle iz nje.
Prižnica — agitacija za klerikalne liste
(Dopis z dežele.)
Decembra l. L so streljali po cerkvah z najtežjimi topovi. Škof je poslal nodrejeni duhovščini pastirski list, ki je po svoji vsebini prava agitacija za klerikalne liste. Če bi tako delali škofje in du'.ovniki n. pr. po Italiji, bi tam napravila vlada prav hitro konec, slovenske duhovnike pa bi takoj po-
slala ali v zapor ali pa bi ti zbežali k nam, kjer se izmed vseh evropskih držav duhovščina najsvobodnejše giblje in se ji najbolj? godi.
Ljubljanski Škof priporoča klerikalne liste, to je najlažnivejše in najobrekljivejše liste na Slovenskem. Kristus uči: cLjubi svojega bližnjega kake r samega sebe!* Klerikalni listi, ki jih pišejo večinoma duhovni, ki imajo dovolj časa, pa jemljejo čast in poštenje naprednim poslancem, učiteljem, ki ne trobijo v njihov rog, (n vsem,
ki kažejo, da ne soglašajo s klerikalno za-« hrbtno politiko.
Ti listi Ščuvajo proti državi, prott Srbom vznemirjajo ljudstvo in naravnost žele. da bi se Slovenci. Hrvati in Srbi med seboj prepirali in sovražili. Ali si naši klerikalci zopet žele ljubljene Avstro-Ogrske, kjer so imeli duhovniki veliko besedo. Saj vse ljudstvo lahko vidi, da pred vojno klerikalci niso nikdar pisali proti Avstriji na tako ogaben način kakor sedaj proti Jugoslaviji, kjer smo skupaj sami Slovani
V Jugoslaviji so tri vere. Naj še Turki in pravoslavni duhovniki zaidejo na pot slovenske duhovščine, pa bo zavladala nestrpnost, ki lahko ima najhujše posledice.
Klerikalcem slaba prede. 21 tigrov nima v Jugoslaviji najmanjšega vpliva. V, Ljubljani se klerikalizem ruši. pri občinskih vol;tvah po deželi pa dobivajo klerikalci od složnih naprednjakov take batine, da prehajajo klerikalne občine v napredne roke. Duhovščina, ki je z rovarjenjem proti Srbom in z obljubami izvabila Slovenijo v klerikalni tabor, se boji zasluženega plačila pri prihodnjih volitvah.
Nekateri kaplani, ki nimajo tako polnih niiz kakor župniki, že prav odkrito godrnjajo. Tudi neki župnik, drugače zagri-zenec, sedaj že govori, da so mu pristaši vseh strank enako ljubi. Ravno ta župnik se je, ko so se klerikalci združili z Radičem in so mislili, da bodo kaj veljali, javno ha«' bal, kako bo pohrustal naprednega učitelja in ga spravil ob kruh. Sedaj pa je klerh kalizem brez vsakega vpliva in moči.
Vse to opaža tudi ljubljanski škof. Zato. je treba, seveda, duhovščino zopet zrevolu-cijonirati, sicer bo konec duhovniški komandi. Kakor hitro škof zapiska; takoj so hlapci na nogah. So že začeli zopet rovariti pri kmetijskih podružnicah, najbolj pa po cerkvah. Vzgojena v avstrijskih šolah ima naša duhovščina še vedno misli v starih časih. Te ljudi bi b'!o treba premestiti. V, našo državo naj bi prišli duhovniki iz Ko-, roške in Primorske, tja pa naj odpošljejo naše kričače. Pod Italijani bi vsi srečni gledali rimskega papeža, zatiralca Slovanov. Na voz. pa tja z njimi! Nam naprednjakom na deželi je dovolj zlobe in hujskanja od< onih, ki bi morali biti apostoli miru in
SI.....3.
Pristopite k Jugoslovanski MatkH
Politični pregled
Preteklo nedeljo je doživel Zagreb, ki sicer ni baš preveč rodoljuben,
veličasten demokratski shod,
katerega se je udeležilo okrog 4000 pri« stašev demokratske stranke. Govorila sta dva znana voditelja demokratske stranke: gg. Svetozar Pribičcvič in dr. Voja Marinkovič, oba ob ogromnem odobravanju tisočglave množice. Ta shod je nedvomno dokazal, da je demokratska stranka trdna, složna, enotna in da pri* dobiva vedno več somišljenikov. Poseb* no pozornost je zbudil govor dr. Marin* kovica, ki je govoril o svojem načrtu o samoupravah. Demokrati so s tem, da so se odločilo postavili na svoje stališče o samoupravah, izpodbill tla klerikalni hujskanji za avtonomijo, ki ni potrebna, ako se uvedejo prave in popolne ob« lastne, srezke in občinske samouprave.
Zagrebški zbor je napravil velik vtis tudi na radikalsko vlado, ki je upala, da pride na njem do razdora, od česar bi ta imela koristi. Tudi naši klerikalci so sanjali o razdoru, pa so se eni in drugi temeljito zmotili, ker demokrati, ne samo da ne mislijo na razdor v lastnih vrstah, temveč hočejo te svoje vrste še okrepiti, tako da postanejo
strah vsem sovražnikom edinstva,
klerikalcem, radikalcem in drugim, ker eni in drugi s svojim političnim delom škouujejo državi in celokupnemu narodu. Čisto naravno je, da se nahaja vlada po zagrebškem zboru v veliki zadregi, ker začenja uvidevati. da imajo demokrati v svojem pojmovanju državne politike vendarle prav in edini prav! Vlada bo morala izprevideti, da take razmere, ka* kor jih je ustvarila s pomočjo Turkov in Nemcev, ne morejo več dolgo trajati in da se morajo združiti vse stranke, ki so za državno in narodno edinstvo, na skup« no delo, da uničijo vse škodljivce države. Med te spadajo zlasti naši klerikalci, ki
so bili v avstrijskih časih zelo ponižni in so lizali pete Ilabsburžanom in njihovim ministrom za drobtinice, ki so padale z bogato obložene nemške in madžarske mize.
Posebna naša zunanja skrb je danes Bolgarija, ki je popolnoma zaplavala v nam sovražne vode in tega čisto nič več niti ne prikriva. V bolgarskem narodnem sobranju je te dni
ministrski predsednik Cankov izzival Jugoslavijo,
ko je rekel, da ima Bolgarska nekake pravice na Makedonijo, ki je že več let naša. Gosp. Cankov naj ve, da se govori o Makedoniji samo z orožjem v roki, ker mi smo to rodovitno deželo pridobili s potoki krvi, prelite v treh vojnah, od ka* terih so bili Bolgari v prvi naši zavezniki proti Turkom, v drugi in tretji pa naši sovražniki.- Naša vlada mora ukreniti vse potrebno, da nas nora bolgarska vlada, ki je po zločinu prišla na krmilo, ne bo več izzivala.
Tudi v našem južnem sosedstvu vla* dajo še vedno neurejene razmere. Grki so sicer izgnali svojega kralja Jurija iz dežele, sedaj pa ne vedo, kaj bi počeli. Vse kliče pc državniku Venizelosu, ki bi bil edini sposoben napraviti
red in mir na Grškem.
Venizelos se sedaj vrača iz Pariza, kjer je že dolgo časa živel, v svojo domo* vino, da ji v sili dd svoje dobre nasvete. To je zelo izkušen državnik, ki pa doslej ni vžival na Grškem hvaležnosti za vse svoje velike usluge, storjene domovini in narodu. Morda bo imel sedaj več sreče. Bil bi že skrajni čas, da Grki poslušajo pametnega in poštenega človeka, ker sa* mo na ta način se bo Grčija uredila in napredovala, drugače je pa obsojena na ' propast. Vse pričakuje rešitve od Veni« zelosa, ki se ni lahko odločil za povratek v domovino, ki ga je svoiečasno zapu* stila in poverila svojo usodo baš njego* vim sovražnikom.
Dopisi
GORNJI LOGATEC. Dobili smo novega župana v esebi staroste Sokola g Miroslava Puppisa. S tem so končno ovržene vse laži naših političnih nasprotnikov, da hočejo demokrati «tujca» vsiliti občini za župana. Za občinske svetovalce so izvoljeni gg.: Ivan Rihar, Ivan Petek (Gorenja vas) in Fran Tavzes. Od nove občinske upiave, ki ji zaupajo vsi trezno misleči občani, pričakujemo pametnega gospodarstva in nesebičnega dela v korist obč.ne — Zadnje dneve so se raznesle vesti, da po novem letu Italijani nobenega dvovlastnika ne bodo pustili več preko meje, ki se ne bo izkazal z novimi prehod-nicami V pomiritev razburjenih duhov bodi povedano, da veljajo stare piehodnice do 1. marca 1924. Komur bi se delale zapreke, naj to nemudoma naznani carinarnic ali okrajnemu glavarstvu, obenem pa tudi kia-jevni politični organizaciji demokiatske stranke. Opozarjamo pa somišljenike, da vlož jo prošnje za nove preiiodniee tekom meseca januarja pri carinarnici v Gornjem Legat:u. Kdor bo rok zamudil, bo moral zakein tev utemeljiti. Vsi tozadevni predp.si in navodila so strankam na vpogled pri carinarnici in r.a županstvu. — Narodna čitalnica v Gorenji vasi je imela preteklo nedeljo svoj občni zber, ki je bil zelo važen za obstoj društva. Kakor v vsako stvar, tako so tudi v to strogo kulturno društvo klerikalci hoteli zanesti politiko. Prvotno so hoteli prenesti društvo v klerikalno gostilno, kesneje pa kar v Orlovski dom. Bisagarjem je dišalo društveno imetje. Toda zaenkrat so se urezali. Občni zbor je dokazal, da društvo ne sme zaiti in tudi ne bo zašlo na politično polje; za politiko so druga društva, ne pa kulturna. Komur je za izobrazbo ljudstva, bo društ o podpiral še naprej; kdor pa heče delati le zgago, ne spada vanj. Ko so k'erikalci videli, da ne bo kruha iz njihove slabe moke in da velika večina društvenikov odklanja uvajanje politike v društvo, je njihov /a to bitko določeni vojskovodja izročil predsedniku list, na katerem je bilo napisanih nekaj Orlov in
ZORANA:
v	f
• Zaloigra prevaranih
Dežela Kranjska nfma lepš'ga kraja, kot je z okol'co ta podoba raja.
Prešeren.
I.
Bled, biser naše domovine, ki tajno razprostiraš krasoto velikega modrega jezera okrog otoka, čigai slava kroži po vsem svetu, jeli mogoče, da s svojo kras soto pokrivaš to, kar se godi v tvoji no* tranjosti...
Dve leti sta minuli, odkar se je v oni strašni noči v vili za jezerom dogodil pregrozni čin.
Bridek je spomin, ki se mi vzbuja na njo, ki sem jo ljubila. Saj sva bili sorodne krvi, sestrični — hčerki dveh sester.
Jolanda! še imaš nekoga na tem sve* tu, ki v tihih večernih urah zaliva tvojo gomilo ter jo krasi s cvet jem, ki so ti ga v življenju nadomestovali s trnjem.
Nenadno si podlegla skrivnostni smrti. Nihče ni vedel, zakaj in kdaj. Vendar se marsikdo ustavi na pokopa* lišeu pred tvojo sliko ter z zanimanjem
izprašuje: kako je bilo s Teboj? Toda Tvoja usta molčijo. Zato pojasnim jaz vprašanje s tem, da razkrijem sliko Tvo* jega življenja.
Gospod Radosinovič, profesor po« morske strojne šole, se je dal upokojiti ter se preselil z rodbino na Bled, kjer se je odločil živeti do smrti.
Njegov sin Alfred je bil po poklicu morski kapitan. Ker mu služba ni do* puščala, da bi sledil staršem v novo po* krajino, se je naselil v prijaznem mor* skern mestu.
Dve hčerki sta se omožili, starejša Almira z višjim državnim uradnikom ter se odpeljala z njim na njegov dom v Beograd, druga, Lidija, pa z nekim zobo* zdravnikom. Prebivala je sicer na Bledu, a najela si je drugo stanovanje.
Izmed vseh otrok je ostala doma edi» no še najmlajša hčerka Jolanda. Bila je najlepša izmed vseh; pravi ponos dru* zine Kadosinovičeve.
Bila je vitke postave, temnih las, modrih smehljajočih oči, snežnobelih zob in rožnate polti. Radi niene ele* gantne hoje so ji kaj radi dejali: «Kra* ljična».	•> >
Nahajala se je v devetnajstem letu. Po njenih kretnjah je bilo lahko opažati, da je veselega, vedrega zračaja. Čemu bi tudi ne bila? Saj ji nič ni oviralo sreče dekliških let.
Neprestano gostolenje, prijetno čeb* ljanje s prijateljicami in znanci, poigra« vanje z malim nečakom, sinčkom Lidije, ji je krajšalo čas. Igrala in prepevala je cele dneve. Sama sreča ji je odsevala z obličja.
Toda ni ostala vedno tako. Vsakemu je odmerjen v življenju del veselja in trpljenja. Tudi nji ni prizanesla usoda.
Nekega dne prejme gosna Radosino* vičeva nismo svojega nečaka, ki jo ob« vešča, da pride prihodnji mesec k nji. Dovršil je medicinsko fakulteto na Du« naju. Sit velikomestnega življenja je sklenil povrniti se v domovino ter si tu poiskati primemo mesto. Že od nekdaj je hrepenel po Bledu; in sedaj so kakor nalašč bili nastanjeni njegovi sorodniki, ki so mu bili vedno naklonjeni, ako je potreboval pomoči.
Egon je bil še zelo mlad, ko šb mti umrli starši. Iz njihove zanuščine je iz« vlekel še toliko sredstev, da se je lahko brez skrbi izšolal. Stric Radosiccvič mu
Orlic, ter izjavil, da vsi izstopajo iz društva.! Najprej so sklenili 250odstotno naklado na j Kmalu nato se je dognalo, da je bil med na-; direktne davke in 90odstotno na vino. Zaradi j pisanimi tudi društvenik, ki je bil navzoč na raznih opravičenih pritožb je pokrajinska; občnem zboru, ki pa nima namena izsiop ti' uprava proračun zavrnila. Na seji dne 30 de-! iz društva in tudi nikogar ni pooblastil, da cembra so imeli napredni odborniki večino, j bi prijavil njegov izstop. Iz tega slučaja se O. župnik, videč, da ta dan nima večine, je,
vidi,, kako klerikalci terorizirajo svoje ljudi. Občni zbor je sklenil pristopiti k Zvezi kulturnih društev v Ljubljani. Tudi glede izpopolnitve društvene knjižnice je bilo storjenih
pozval svoje tovariše, naj se odstranijo, da bi sejo onemogočili. In res, štirje junaki so j jo ubrali za njim, ne vedoč, da so s tem dali svojemu županu nezaupnico. Vsi napredni
več važnih sklepov.' Prepričani smo, da bo in še trije treznejši klerikalni odborniki so društvo tudi v prihodnjem letu vrlo vrš lo ostali, nakar je bila seja še vedno sklepčna, svojo vzvišeno kulturno nalogo. Tema se Nadaljnji potek seje, ko ni bilo več kulukar
tnora umakniti luči!
GORNJI LOGATEC. 2. t. m. se je vršila pri deželni sodnij. v Ljubljani glavna obrav-
jev župnika in Jurmana, se je seja mirno vršila. G. župnik je pri prejšnji seji naprtil davkoplačevalcem organista, mežnarja in po-
nava proti našemu vrlemu somišljeniku Ja- pravo pokopališča. Napredni odborniki so kobu Nagodetu ml. iz Gorenje vasi št. 24, ki sedal ta nJeK<* načrt prekrižali. Zato jo so ga klerikalci po krivem obdolžili, da je na Je Pa ta žalostni iunak odkuril s seje narav-razgrajanje klerikalnih pobalinov pred Nago i n°st v župnišče, ko je videl v naprej da s detovo hišo vrgel Antonu Tomazinu kamen j svojim načrtom propade. Občinski odbor je v levo roko in mu zlomil kost. Stvar je bila v sel' dne 30 de embra iz1oci1 12 občinskega od prvega početka sumljiva, ker je Tomazin proračuna organista, mežnarja in popravo stvar ovadil šele 9 dni pozneje orožniku Ple- pokopališča ter s tem prihranil v letu 1924. ničarju, pa o poškodbi csmidan ni nič omenil, davkoplačevalcem naše občine 48.000 kron. Klerikalni fantje so se na orlovski veselici Naložilo se je 100 odstotkov manj na direkt-9. septembra 1.1. napili kakor živali, potem ne davke in 10 odstotkov manj na vino kot pa, hajd, razsajat proti demokratom s kame- Pa Prei P° župnikovem načrtu. Sedaj imate,
1 davkoplačevalci, priliko spoznati, kdo je za
njem in grdim kruljenjem: «Auf biks, Orju na». Lepi Orli so ti mladeniči, ki popivajo, delajo škandale in mečejo kamenje. Zdaj so
vas in kdo proti vam. Kdor ne bo sedaj iz-pregledal, ta je popolnoma slep ali pa tako
nastopili pred sodnijo kot priče, prišli so pa	ve,ik ferovški kimavec, da v župnikovo ve-
v taka nasprotja sami s sepoj, da je sodnija	seljetudi v lastno skledo pljuva. — Davko-
pravdi konec storila s tem, da je Nagodeta	"' oprostila vsake krivde in kazni. Prav je, da So drzni izzivači doživeli zasluženo plačilo.
plačevale c.
RAKA. (Klerikalna podivjanost.)
Odkar pri nas pase verne ovce širom Slove-
Obžalujemo pa, da duhovščina naš narod	njje znani bivši vojni kurat, sedaj župnik
vzgaia v take sirovine in lažnike, da jim niti	gkerjanc, so postale njegove ovce popolno-
po prisegi na sodmji več ne verjamejo. Sra-	ma zbegane. Ni čuda: kakršen pastir, takšna
mota za Orle je velika in za vso klerikalščino	je čreda. Na božični večer po navadi stari in
v Gornjem Logatcu. Nagodeta je pred sodnijo zagovarjal g. dr. Gregor Žerjav.
RAKA. V naši občini so klerikalci zago-sjjodarili, odkar je naš vrli somišljenik gosp. Sribar odstopil kot župan. Še ne v polletni
mladi gredo k polnočni službi božji in tako je tudi letos bila cerkev polna; zadaj pod ko-rom je ostala mladina obojega spola. Med službo božjo je podivjana mladina počenjala take nedostojnosti, da je cerkev onečaščena
dobi so pokazali ti farovški kimovci svoje in bi jo bilo treba na novo blagosloviti. Go-«dobro arce» za kmeta davkoplačevalca. Že spodu župniku pa se to ne zdi vredno, se-trikrat so imeli proračunsko sejo za 1. 1924.1 veda, saj često sam pridiguje v cerkvi stvari,
ki ne spadajo vanjo. Dandanes res cerkev ni
več hram božji; politikujoči duhovni jo bodo pripeljali popolnoma do razpada. Znaki razpadanja se že kažejo tudi pri nas. Pri polnočni maši so si pijani fantje iz treh čisto klerikalnih vasi napovedali boj drug drugemu, v cerkvi so se prerivali kot koštruni, šči-pali dekleta in počenjali še večje nedostojnosti. Kar naenkrat je nastal šum in ropot, zasvetili so se v rokah noži in začule so se kletvine, pridušanje in «porka madona*. Mnogo res vernih ljudi je v strahu zbežalo iz cerkve ter šlo pred končanim opravilom domov. Posiroveli fantje so se pa pietepavali in klali med seboj ter enega precej obrezali, Mi pravoverni kristjanu ki imamo to napako*, da ne trobimo v župnikov rog, bi pustili vse to pri miru, da ne bi izvedela širša javnost, kakšna je Raka, pa g. župnik nam je sam potisnil pero v roke s svojo ne-odkritosrčno pridigo na praznik sv. Štefana, Kazal je na to podivjanost, kakor da so to napravili naprednih staršev sinovi, oziroma Sokoli, češ, da so slabo vzgojeni in da bi iel tožit, če bi kaj pomagalo. Da, slaba vzgoja je res, toda ne od naše strani. Zvedeli smo, da so omenjene nedostojnosti počenjali samo klerikalni somišljeniki, sinovi klerikalnih staršev, med temi tudi dva Orla. Sokola ni bilo prav nobenega poieg. Izobražen človek, naj pripada katerikoli stranki, ne bo počenjal takih stvari v cerkvi. Če morete, g. župnik, pa dokažite, da je bil kdo od naprednjakov poleg. Mi pa vam dokažemo, da so bili to samo vaši somišljeniki. Baš zato jih tudi noče e tožiti zaradi motenja službe božje. Grdo je, če kažete s prstom po naprednih možeh, zlasti na čisto napredno vas Ardro, kakor da bi bili tamošnji naprednjaki krivi pohujšanja v cerkvi! Samo proti vaši politiki v cerkvi so in proti gotovim vašim lastnostim, o čemer pa rajši ne govorimo. Opominjamo vas, da pometajte rajši pred svojim pragom, kjer je dovolj smeti. Ako ne bo ta rahel cpcmin zadostoval, se y novem letu še srečamo.
GRIBLJE. Pri nas je zadnji čas postalo živahno. Nedavno smo dobili nove zvonove. ■Slavoloki in venci so bili prav lepi, za kar
'je postal tedaj varuh in prevzel oskrbni« štvo čez njegovo imovino, teta pa mu je nadomeščala drugo mater. Po zgodnji izgubi svojih roditeljev je živel skoro vedno pri njih; zato ni čudno, da se je v tej rodbini počutil povsem domač. Otroci so ga smatrali sebi enakega. V otroških letih je bil soigralec Jolande in ona ga je smatrala kakor za bratca.
Ko je izvedela za njegov prihod in jo §e mati vprašala, če ji je ljubo, da pride, je naivno odgovorila: «Prav, prav; od« kar se je Lidija omožila, mi je itak prav dolgočasno.«
Predstavljala si je Egona še vedno pol <dečka pol mladeniča, ki ima do nje samo čute otroškega prijateljstva in nič dru« gega.' A prevarala se je.
Radovedno je šla na kolodvor priča« kovat bratranca. Na potu so jo obdajala sladka čuvstva, lastna človeku tedaj, ko se raduje, da po dolgem času ugleda mili obraz dobrega prijatelja. Toda ko je iz« stopil iz vlaka visok mladenič, možatih potez v obličju, resnega pogleda, tedaj se je njeno čuvstvo mahoma izpreme« nilo.
To ni bil več oni Egon z dobrovol jnim
smehljajem na obličju, z onimi mežika«
jočimi očmi, ki so izražale pogled naga« jivosti. Ne, pred njo je stal vitki Egon, ne več deček, marveč zrel mladenič.
Pozdravila sta se in segla v roke. V njegovi je vela neka mehka toplota. Nje« gov teman pogled ji je vzbujal mnenje, da Egon ni več njen odkritosrčen prija« teljček, kakor se je prej vedno nazival, temveč resen mlad gospod, popolnoma svojih misli in nazorov.
Nekaj časa sta oba molčala. On je spoznal, kaj se je godilo v njeni duši in iz ozira je ni hotel motiti. Ona pa, dasi se je na vse pretveze trudila, ni mogla zbrati svojih misli za umesten pogovor.
Dasi živahnega značaja, so ji vendar danes delale besede preglavico.
Spotoma je Egon izpraševal po stari navadi, ali so doma vsi zdravi, kako se počuti Lidija, ali kaj piše Almira, jih Alfred kaj obišče in druge vsakda« njosti.
Ona mu je odgovarjala z neko ne« jevoljo in obenem s tako malomarnostjo, kakor bi jo vse prav nič ne brigalo. Jo* landini starši so Egona sprejeli z naj« večjim veseljem. Tri dni se je dobra od« počil, nato pa se lotil nadaljnjega studi*
ranja. Edina njegova zabava je obstojala v tem, da se je kakor v otročjih letih iz* prehajal in pogovarjal z Jolando. Ves prosti čas je izrabljal v to svrho.
Njej pa njegovo skromno vedenje ni« kakor ni ugajalo. Spemembe njegovega značaja ni mogla pojmiti. Ni mu omenila nikoli besedice o tem, a vendar je jelft polagoma čutiti, da se njena nekdanja simpatija do njega pretvarja v mržnjo. Ni si vedela to razjasnjevati, pa vendar je slutila, da ji bratranec nikdar več ne postane, kar ji je bil, njen odkritosrčni prijateljček.
Egon je res postal zelo resen; njegove besede so zvenele trdo, pogled izziva« joče. Minila pa je nekdanja nežnost, ki se mu je dobro podajala. Poleg tega je Jolanda opazila, da se ga oprijem! je nova slabost, neprestano mežikanje z očmi, znamenje nervoznosti, kar se ji je zdelo prav smešno.
Njega so pa zopet obdajala druga čuvstva. Nobena njegova kretnja, no« bena beseda ni izdajala tega, da bi se mu bila Jolanda s čim prikupila ter postala zanj kaj več ko sestrična. Vendar pa, ko sta se večkrat sama šetala in se je marši* kateri pogled obrnil na lepo «kraUična$«
niso dobila naša Mleta prav nobene pO: hvale, amoak le naš veleučeni župan, ki mu menda državne in srbske zastavice n so bile Všeč. Državne zastavice so namieč kar ifr ginile in jih ni bilo na vozu, čeprav so bile za to narejene. En slavolok so zlikovei ponoči junaško podrli in zvedeli smo, da tisti ljudje niso doma daleč od županove hiJe. Kadar bo še kakšna slovesnost pri nas, bomo obesili kake Rad čeve ali Franc J žpfove hlače, da ne bo kdo hud na državne zaria e. — Mladina je začela tudi malo gibati. V šoli se vrši potrebni gospodinjski tečaj, ki ga prav rade obiskujejo ji se bodo tudi nekaj naučile. G. učiteljica je Coričanka in njei vrt slovi kot eden najlepših na Eelokra ij-skem. Letos je bil še pozno v jeseni v najlepšem cvetju. Dalo bi se narediti še mars-kaj, če bi imela občina malo več srisla za ljudsko prosveto. O. županu pa sveti jeno, naj se le počasi privadi državnim zastavam, ali pa naj se preseli v mirotvorno reputl ko onstran Kolpe.
SV. LENART NAD LAŠKIM. Ob koncu starega leta bi bilo dobro, da bi tudi mi šentlenarčani pogledali malo nazaj v politično življenje starega leta. Dasi so Šenilenar-čani razvpiti kot hudi politiki, vendar lahko z mirno vestjo rečemo, da se je še vse dokaj mirno razvijalo. To pa zato, ker smo prav pridno zbirali doneske za nove zvonove, .kajti g. župnik, drugače hud politik, je bil svojim klerikalnim ovčicam dal povelje, da ea časa nabiranja za zvonove popolnoma opustimo politiko, češ, bomo potem nadomestili, kar zamudimo. In res, kakor hitro je bil denar za zvonove zbran, takoj je tisti *avto-nomistični Cenceto, seveda na povelje župnika, pozval poslanca Kranjca, da bi Šent-lenarčane zopet potrdil v dobrem. A mu je pošteno spodletelo. Ljudje sc rzprevideli, kako so bili prevarani, ko so zaupali klerikalnim obljubam. Zato so tudi, namesto da bi bili poslušali že vsemu svetu znane klerikalne laži, lepo Šli domov. Ta polomija sedaj ne d£ miru klerikalnim prvakom, osobito •Ksedemnajstkratni babici*. Besno obrekujejo ti možaki, kar ne trobi v njihov rog. Da pa
j bo javnost vedela, kaj razume Cence! pod avtonomijo, poglejmo, kako avtonomijo ima uvedeno v domači hiši, kjer zatira svoje lastne otroke iz prvega zakona tako, da je že imel večkrat opravka na sodniji. Za danes mu podamo lep nauk, naj avtonomijo, o kateri ve toliko povedati, uvede najprej doma. Mi se zaenkrat za njegovo avtonomijo prav iz srca zahvalimo.
VELIKA NEDELJA. Prostovoljno gasilno društvo pri Veliki Nedelji vabi vse tovariše in prijatelje društva, da se polnoštevilno udeleže plesnega venčka in tombole, ki se vrši v nedeljo dne 6, t m. ob 5. uri v gostilni g. Alta. Vstopnina je samo 2 Din. Svi-rajo tamburaši. Prebitek je namenjen društvu. — Odbor.
PIŠECE. Gospod urednik, boste pač dovolili tudi nam Pišečanom tu in tam kak kotiček, ker nas še malo poznate kljub temu, da prihaja priljubljena «Domovma» v mnogih izvodih v našo faro. Dovolile, da se Vam najprej predstavim z našo faro vted: Ptšece so po naravi lep, z vmogradi obdelan gorski kotiček. Pridelamo precej dobro vinsko kapljico, pa bolj po malem kruha. 2eie nam ni treba trpeti tudi zato ne, ker izvira tik lame cerkve bistra voda Gabermca. Kakor po.sod v vinorodnih krajih, je zlasti v našem hribovitem kotu nastala huda vinska in s tem gospodarska kriza Čc ne bo tozadevne cdpo-inoči, bo naše ljudstvo v nekaj letih prišlo v hudo bedo. K temu bodo pripomogli nezaslišani davki, katere vleče iz nas po «7egnu» dr. Korošca in njegovih tigrov današnji režim. Morda se pa nas usmili Bog in nam pošlje nove volitve. Tako bi vsaj nekaj tednov zopet živeli ob sladkih in mastnih obljubah naših klerikalcev. Pa to že ne spada sem, danes nisem mislil «pohtizrrati», ker sc bojim, da bi se Vam, g. urednik, zameril. Po Vašem dovoljenju storim to prihodnjič. Sedaj se predstavim še jaz: V mladosti so me klicali za Lojzka, pri vojakih so mi rekli Lojze in moja stara me zmerja z Lujzom. Moja mati so hoteli, da naj bom «gospod;>. Jaz pa — budalo neumno — ker sem bolj vročekrvne sorte, sem mislil takrat, da se
1 «gospod» res ne smejo nikdar dotakniti trstih vabljivih ženskih kril, pa sem rekel: nak! in sem ostal kar sem. ubogi trpin. S politiko se nisem mnogo pečal, volil sem pa zadnjič kakor desettisoči slovenskih voblcev klerikalno stranko, oziroma tiste njene velikanske obljube, misleč, če toliko obljubljajo, bodo vendar nekaj storili. Pa kakor vsi ostali sem osleparjen tudi jaz. Vseeno je pri nas še nekaj ljudi, ki se odlikujejo z zaverovanostjo v klerikalne tigre. Poleg njih pa imamo v fari 1 pristaše najrazličnejših strank Ker je torej zanimivosti iz našega domačega življenja dosti, dovolite, g. urednik, da Vam prihodnjič popišem podrobneje to in ono. Dotlej pozdravljeni v novem letu! — Vaš Lojze.
PIŠECE. Naj ne zamerijo, g urednik, da prihajam z nujno prošnjo. Moja stara mati so mi vedno rekli, da so uredniki coprniki, da so v zvezi z onim rogatim in da zato v6e vedo in znajo. Ne vem, če je to vse tako, a ker so to trdili moja stara mama, bo že menda resi Zato, g. urednik ki vse vedo m znajo, naj nam v tej hudi stiski, ki je zadela nas nejeverne Pišečane, s svojo znanostjo priskočijo na pomoč! Reč je pa ta-le: Neka silno huda, nevarna in baje nalezljiva bolezen je začela neusmiljeno razsajati posebno med našimi Marijinimi devicami. Naša gospoda (drug drugemu podobna in oba silno huda na «DomoVino»j sta v silnih skrbeh. Sta že tudi skušala «zagovoriti^ začarane device, pa vse zaman. Bolj ko se od jeze sušita provizor in kaplan, bofi se njiju deviške ovčice širijo. Pa so stopili gospod provizor na prižnico in so tam povedali, odkod to zlo. Device so baje hodile utrujene od pobožnih vaj iz fa-rovža in so revice počivale tam na polju v koruzi, kjer rastejo strupena zelišča, od katerih so se okužile. Meni se smilita gospoda provizor in kaplan, še bolj pa devičice, ki [tako trpe, zato sem se namenil naprcsiji I Vas, gospod urednik, za pomoč, ker vse ve-! ste in znate. Morda ste že čuli o taki bolezni in pa odkod to prihaja? Če imate kak prašek, ki bi pomagal, tedaj lepo prosim, pošljite ga kar naravnost gospodu provizorju v Pišete, da bo devicam pomagal. — Lujs.
si je štel v ponos, da sme on biti njen stalni spremljevalec.
Tu in tam sta se Egon in Jolanda prav ostro sprla.
Njun položaj je bil zelo mučen, a drugi so ga še bolj ote/kočili. Ko je go« spa Radosinovic opazila njuno vedenje, je pripisovala hčeri vso krivdo, češ, da je trmasta.
Nekega dne, ko sta bili sami doma, pravi gospa po obedu: «Sita sem že va* jinih prepirov. Lahko bi bilo enkrat ko« nec tega.»
«A kaj on?«
«On ni slab; čemu mu vedno kljubu« ješ?«
«Ha, ha!« se šaljivo zasmeji hčerka. «Ako bi Egončku pustila vse veljati ter odobravala vse njegove nazore, če še tako neumne, tedaj bi seveda ne bilo sporekanja med nama.» Pri teh besedah zbeži v drugo sobo, odpre klavir ter si zaigra in zapoje romanco.
Ko konča, poredno obrne glavico. Ka» kih šest korakov od nje oddaljen je sedel Egon. Naslonjen s komolci ob mizo in podpirajoč glavo z rokama jo je pozorno motril.
Ona je prvi trenutek osupnila; nato je dejala z ironičnim glasom: «Kaj me tako čudno gledaš?®
«Zakaj te ne bi smel?« .
«Ah, neumnosti))
«Da, tebe gledati. Toda jaz sem se* daj poslušal samo romanco.«
«To bi lahko opravil v drugi sobi.»
«Tam ne bi videl, kako ti prsti tečejo po klavirju^) jo je dražil.
«In jaz ne bi videla tvojega mežis kanja!«
«Jolanda,» jo strogo opomni Egon, «nikakih neslanosti! Zaigraj raje še enkrat romanco!«
«IIa=ha! Kar na zapoved!«
«Da bi te prosil?« se začudi Egon. «Mar si res princesa, kralrična?«
«Torej pa na vašo zahtevo, gospod.« Teatralno se pokloni in obrne note.
On jo napeto posluša.
Toda ona, ki mu je hotela vedno in povsod kljubovati, ni mislila izpolniti njegove želje. Sklenila mu je nagajati in zaigrala je razvpito ljudsko pesem.
Ne da bi črhnil besedico, je Egon raz« jarjen vstal, zaloputnil z vrati ter odšel.
«Prav,» si je mislila Jolanda. «Naj iz* previdi, da ga ne maram.«
Toda tudi Egon se je že prej otresel slehernih globljih občutkov do nje. Imel je svoje predsodke. Vedel je, da je lepa, domišljava in kljub vsej nečimernosti, ki jo je kazala napram njemu, vendar ples ir.enitega srca. Priznaval je, da slovi na Bledu in še daleč na okoli za krasotico, Mrzil jo je.
V	Egonu se je zbudila zavest samo* ljubja.
Ne mara me, toda nala£č nikdar ne bom dopustil, da bi kdo drugi užival njeno lepoto!
V	tem trenutku nI bil njegov načrt izpeljan i i nikake ljubezni, temveč zgolj iz kanrice.
Njegova samozavest je terjala dosego cilja. Pričel se je napram Jolandi obna* sati mileje, dasi ji ni z ničemer izdal svo* jega daljnjega sklepa.
II.
Ob jezeru sta se izprehajali v večer* nem mraku Lidija in Jolanda ter vodili malega kodrolasega Janka za roke. Od* hajali sta z domače vile ter se počasi vra* čali na Lidijin dom. Na obrežju sta se ustavili, ker je Jolanda podajala Janku drobne kamenčke, da jih je lučal v vodo,
Kmetijski
ČE ZAČNEMO PRI STREHI ZIDATI.
Tako.se nam godi pri naši živinoreji. Tukaj je začel že eden in drugi zidati;pri strehi* zato se pa Jaka zgradba tako rada podira.
Kakor potrebuje vsaka stavba trdnega te?, melja tako ga potrebuje tudi povzdiga naše živinoreje. Ce hočemo našo živinorejo dvigniti. jo moramo postaviti predvsem na,trdno podlago. In ta podlaga je zadosten pridelek Ikrtre.
'. 't o je glavni pogoj za napredek. Kaj nam pomagajo tuje, razvajene pasme, če nam pa rnanjka doma glavnega pogoja, če nam mantka potrebne dobre krme?
Poglejmo nazaj, recimo dobrih 40 let! Kaj smo pa dosegli ? vpeljavanjeni tujih pa-srm? Prav malo Kar smo dosegli, smo dosegli bolj z dosedanjim izboljšavanjem reje kakor pa s tujimi pasmami. Po mnogih naših krajih bi bili dosegli ta uspeh tudi s skTbnim odbiranjem plemenskih živali in z boljšo vzrejo mladih živali Vpliv tujih pasem je bil v mnogih primerih le mimogredoč, brez vsake prave stanovitojti. Živali, dobljene po tujih pasmah, so se izprevrgle in so zgubile svoje prvotno dobre lastnosti, po-Sfbno glede na užitek, ki. so ga dajale v prvem času Godi se z njimi kakor n. pr pri tujem semenu in pri tujih rastlinskih vrstah, ki dajejo skraia ugodne pridelke, potem se pa izprevržejo, ker jim naša zemlja, naše podnebje in naše pridelovanje prema'o ugajajo. S takim semenom moramo navadno pogosto menjavati, če hočemo trajno boljše pridelke imeti
Nekai sličnega opazujemo pri tuji živini, ki io vpeljujemo v naše kraje. Tudi ta nam rada nazaduje v svojih lastnostih, če ji ne ugajajo naše razmere. Taka živina potrebuje od časa do časa osveženja krvi, da se zopet popravi.. — Pri nas si vse preveč obetamo od tujih pasem Tn zanemarjamo pri tem do-fračo rejo, ko bi bilo ravno nasprotno postopanje potrebno Predvsem je važno, da napredujemo v domači reji in da jo podpremo z zadostnim pridelovanjem krme. šele
poceni bo mogoče tudi s tujimi pasmami bolj ! uspešno delati. Začnimo tedaj tudi v živino-: reji graditi naijprej prj temelju, ne pa pri strehi. Ustvarimo najprej doma ugodne pogoje za uspešno rejo, šele potem posegajmo po tujih pasmah, če jih bo pozneje sploh še potreba Vsako našprotno ravnanje je pa pogrešilo. Dokazov za to imamo dosti v deželi.
OBNOVITEV TRAVNIKA.
Kadar nam travnik tajto opeša, da raste na njem le še malovreden-travniški plevel, pa je potreben obnovitve. Na takem travniku je ruša tako slaba, da je ne kaže puščati niti z gnojenjem popravljati, ker nam ne „beta več dobrih košenj, ne po količini, še manj pa po kakovosti.
Ce hočemo op<-'an travnik obnoviti, je treba, da sedanjo rušo uničimo, da zemljo dobro zagnojimo in očistimo in potem na novo zasejema V ta nameri je treba travnik preorati in kaki dve leti porabiti za njivo in za pridelovanje okopa vin, da se v tem času zemlja dobro zagnoji, zrahlja in očisti. Prvo leto sejemo n. pr. oves. dtugo leto pa krompir* peso ali kako drugO' oko-pavino, kateri je močno gnojiti.
Po dveh letih takega obdelovanja je travnik na novo zasejati in je vzeti v ta namen . primerno -mešanico travnega ■ in deteljnega semena. Pri tem Je upoštevati zlasti tiste dobre trave, ki v dotičnem kraju uspevajo. Žal, da se danes travna semena za nove travnike tako težko ali bolje rečeno sploh ne dobe. Danes je le nekaj vrst trav v prodaj:, ki zadostujejo komaj za kratkotrajne deteljne mešanice, ki jih sejemo po njivah, ne pa za stalne travniške zmesi. Za posetev travnika je treba visokih in nizkih trav, da se ruša ko'ikor mogoče tudi pri tleh zgosti in da daje bogatejše košnje. V semenski trgovini se dobi pasja trava, angleška in laška liuljka. mačji rep. manjka pa francoska pahovka, travniška bilnica. navadna in travniška latovka, zlati oves. lis čjl rep, pasji rep, tedaj trave, ki so zelo važne za obnovo travnikov.
Malemu posestniku kaže. da siipotrebna in dobra travna semena tudi sam nabira.
Marsikod bi se lahko seme francoske pa« hovke, zlatega ovsa. pasje trave itd. doma! nabralo in tako saj deloma nadomestilo,! kar ni mogoče dobiti v trgovini. Travna! semena so danes zelo draga, in ker jih po-j trebil jemo tudi za pomlajevanje (poprav-1 Ijsnje) travnikov, je na \sak način po-' trebno, da storimo v tem pogledu nekaj več kakor smo bili do sed^j vajeni, beneni drobir (sempir), ki ga dobimo iz n3ših! senenih shramb, pa .ni za obnovo travnikov. ker ima preveč plevelncga semena. Porabiti se da le za popravo ruše po me-' stih, kjer je redka in slaba.
KMETIJSKI POIZKUSI.
Pri kmetijstvu je treba delati poizkuse/ da izvemo, kako bi bilo v eni in drugi stvari orlti do boljših uspehov pri našem gospodarstvu. Važni v tem pogledu so posebno poizkusi o 'kmetijskem rastlinarstvu, tedaj v poljedelstvu, v travništvu itd.
Zelo važni so poizkusi z umetnimi gnojili. Ti noizkusi bi se morali prirejati po vsi deželi in sicer dosledno in po gotovem nrt-črtu. Sedaj imamo po vseh okrajih ekonome. ki so poklicani, da delajo v zvezi z boljšimi posestniki take poizkuse. To bi morala biti danes ena glavnih nalog teh okrajnih strokovnjakov, da se s svojim dc-loi., čimprej in čimbolj uveljavijo med ljudstvom. Ti pozkusi se morajo sistematično oiganizirati in smotreno izvajati, da pridejo čimprej na čisto glede vrednosti različnih umetnih gnojil, ne le z ozirom na življenske potrebe naših rastlin, ampak tudi z ozirom na ves način proizvajanja naših pridelkov. Danes tavamo glede umetnih gnojil, ki naj se rabijo za različne rastline, Še zmeraj v temi, in je čas. da pridemo na jasno v vseh teh vprašanjih. Ta nejasnost je veliko kriva, da si ljudje ne znajo prav, pomagati, kadar se gre za nakup in za rabo umetnih gnojil. Tej nevednosti in njenim posledicam je pa tudi pripisati, da se umet-j na pnojila sploh manj kupujejo in manj rabijo, kakor bi jih v nasprotnem slučaju, Mi.ogo umetnega gnojenja je bilo že zavr-'
in se z otrokom vred radoval nad nje« govimi uspehi. Obe sestri sta imeli pri tem početju ljubljenega malčka nedolžno zabavo.
« Verjemi, Lidija,» pravi čez čas Jolan« da, «da se počutim svobodnejša šele, ko ostavim hišo.»	,
«Jolanda! Ze zdavnaj sem opazila neko spremembo na tebi. Ker si sama vedno molčala, nisem hotela o tem go» voriti. Ali danes, ko napeljuješ pogovor na to, te moram res vprašati, kaj je vzrok?»
«Sama ne vem, komu naj bi pripiso« vala krivico. Glavni vzrok pa leži menda v tem. da je Egon pri nas. Ako bi njega ne bito, bi bila še vedno prejšnja.*
«Kako to? Zakaj?«
«0n je kriv, da sem izpremenila svoj značaj. S svojim neprijaznim govorje» njem, ki ne vsebuje nikdar ljubeznive besedice, uničuje rahločutnost moje diiše.»
«rl)mejern te. Na to nisi bila priprav« Ijena, kajne? Predstavljala si si ga še vedno kot otroka,- in baš to ie bilo slabo. Jaz pa sem že pri desetletnem dečku spo= znala ono žilico značaj«, kakršnega s.daj " "k&žc Fffon> "
«Jaz nisem obračala svoje pozornosti na to.»
«Seveda, ti ne* Bila si še mlada. Nisi mogla pojmiti, da se človek leto za letom spremin ja. Dočim se nekateri bolj'ajo, se drugi slabšajo. Med slednje spada Egon.»
«Ako ga hočeš še natančneje opažati, ti bo mir za vedno odvzet. Svetujem ti, da se ga raje izogiblješ.»
«Od moje strani bi to bilo lahko; toda on mi pri vsakem koraku zastavlja pot.»
«Napravi enostavno; preziraj ga, ne brigaj se več zanj!»
«Če bi bilo mogoče .,.»
«Prav nič te ne ovira. Ravnaj se po mojem nasvetu in pogodila boš prav. Bržkone bo mami po volji, ker sem pre* pričana, da nji ni všeč vajino vedenje.«
«Ravno ona se vedno poteguje zanj in obdolžuje mene.»
<tMorda nasprotno. Ti ne moreš umeti. Mama ima zelo težko stališče. Naš bratranec je; sin njenega brata. Ljubila ga je še izza otroških let kot svojega, lastnega otroka; in ravno zaradi tega triu ne more pobijati nazorov/ Ako bi to §to»
rila, bi menil, da ga morda zaničuje; kajtij kljub vsemu je vendar naš gost.»
«Torej nobene pomoči,» globoko] vzdihne Jolanda. »Prenašati to nepri«! jetno življenje dalje, je menda edina re*! fcitev.«
«Toda povej, na čem prav za pravi trpiš. Čemu te ovira njegova prisotnost;! saj te nič ne veže nanj.»
«Ni res! Ni res!» ugovarja Jolanda.' Dom se mi dozdeva ves predrugačen.1 Odkar je ta človek pri nas, mi je takoj tesno. Oropal mi je veselje do rodbine in pod njegovim pogledom se čutim vkle* njena.» Velika lesketajoča solza zdrči poj njenem nekoliko obledelem licu.
Lidija ne vč kaj odgovoriti. Nastane mučna tišina. Oživlja jo le otrok, ki ne*' prestano radostno vzkiika.
«Glei, mamica, kako voda pljuskal Teta Jolanda, še, še kamenčkov.«
Jolanda mu pobere novih. Pri malen* kostnem veselju otrokovem ne more kaj, da se mu ne bi prijazno nasmehijala. Dvigne ga k sebi in ga poljubi,
Lidiji to oboževanje njenega sinčka ugodno prija in pri tem si tajno misli, kako goreče bi znala Jolanda ljubiti šyo», jega otroka, ......'
e
ženega, ker se niso umetna gnojila prav upotrebovala.
Važni so dalje poizkusi z novimi rastlinskimi vrstami, ki se nam od ene in druge strani pripoi^čajo. Tudi v tem pogledu je treba več dela. Izvajati je ločno poizkuse, da se prepričamo na lastne oči. kaj vehajo ti novi proizvodi, ki so se izgojili po naprednih deželah. Posebno važno delo nas pa čaka z vzgojevanjem najboljšega domačega semena. Kakor je treba izboli^a-vati našo živino s skrbnim odbiranjem plemenskih živali, ravno tako je potrebno, da izvajamo to pri naših rastlinah, ozircma pri naših pridelkih. Od najbolj razvitih in najbolj rodovitnih rastlin je jemati seme in ga razmnoževati na pripravnih zemljiščih. Tudi za tako vzgajanje najboljšega semena je treba poizkusov, ki se imajo prirejati na posameznih krajih.
Kakor se vidi, nas čaka vse polno dela na tem torišču, če hočemo pomagati kmetijstvu do večjih uspehov. Za vsa ta važna dela je treba enotnega vodstva, ki ga imamo lahko pri oddelku za kmetijstva, v Čigar področje spadajo tudi vsi okrajni ekonomi, ki imajo pomagati pri tem delu.
STAREJŠI BIKI.
Naši bikorejci se zanimajo za rejo bika le toliko časa, dokler jemlje na se in dokler je mogoče pri njem kaj prirediti. Nič dlje. Ko postane dosti težak, je pa kcnec njegove reje. Z izgovorom, da je postal pre-težak za krave, ga prodado o prvi priliki mesarju. Navadno imajo take bike tudi bližnji mesarji v svoji evidenci in jih pokupijo. še predno postanejo pretežki. Navadno se to z^odi že v starosti do 3 let.
Ce je bil bik dober plemenjak, je velika škoda, če ga oddamo v starosti, ko nam zaploja najlepša teleta. Vsak dober biko-rejec bi moral gledati na to, da se dobri plemenjaki obdrže čim dlje za rejo. Potegovati za to bi se morali tudi vsi prizadeti živinorejci iz okolice, katerm ne more in ne sme biti vseeno, ali se dober plemenjak odda prezgodaj v mesnico ali ne. Kjer so živinorejske zadruge, naj skrbe te
za podaljšanje take reje. Ravno to nalogo • imajo pa tudi živinorejski odseki, če so se ustanovili pri občinah.
Dobri plemenjaki bi se morali povsod rediti čez običajno dobo. Seveda je skrbeti, da nam take živali ne postanejo prezgodaj pretežke, lene in hudobne, ker so tudi te napake večkrat krive, da se morajo sicer dobri plemenjaki prehitro oddati iz hleva. Vse te napake so pa navadno posledica napačne reje in napačnega ravnanja s temi živalmi.
Ce hočemo dobre bike ohraniti čez Čas za pleme, potem je na vsak način potrebno, da dajemo tem živalim priliko, da pnde!o ven in da delajo. Potrebno je, da jih vprezamo. Na ta način j h najbolj izrabimo in najbolj ukrotimo. K aj ni škoda za to silno moč, ki jo imajo te živali, da nam leži mrtva v hlevu, kakor se to danes godi z vsemi nevšečnimi posledicami take reje? Biki, ki iih od mladega navajamo na delo, so najbolj krotki in najdlje porabni za pleme. Hudobnost, ki tiči v naših bikih, je pa večinoma privzgojena in je posledica nenaravnega življenja v hlevu in neprimernega ravnanja s temi živalmi. Istega izvora je pa tudi prenaglo debelenje in lenoba, ki jo razodevajo take živali.
Dobrim živinorejcem, ki red jo svoje bike čez čas, gre v naših razmerah priznanje, ki naj bi se osvedočilo s podelitvijo dinlom. Naše občine, naše živinorejske zadruge in naši živinorejski odseki bi morali na to delati.
POKLADANJE KORENSTVA MOLZNI ŽIVINI.
Med raznimi krmi.i, ki jih v zimskem času pokladamo molzni živini, zavzema važno mesto korenstvo, h kateremu spadata v naših krajih zlasti pesa in repa. Korenstvo se odlikuje s svojo sočnostjo, lahko prebavnostjo in okusnostjo. Zato ga živina strastno radi uživa. Izmed redilnih snovi je v korenstvu zastopan predvsem sladkor, ki ga najbolj upoštevamo. Za molzno živino ima korenstvo to posebno
prednost, da vpliva kaj ugodno na mleč« nost. Kar je sočna paša ali sočna zelena krma v poletnem času. to je sočno korenstvo za molzno goved v zimskem času, tako se pozna ta klaja na mleku.
Med korenstvom zavzema prvo mesto pesa (živinska pesa, krmska pesa), ki se zaradi tega po mlekarskih krajih tudi povsod prideluje in poklada. Pesa se odlikuje po svojem sladkorju in po svojem ugodnem vplivu na okusnost mleka. Po naših krajih pridelujemo posebno veliko strniščne repe, ker imamo za to najugodnejšo priliko. Kepa je za pokladanje manj vredna kakor pesa, vendar je v naših razmerah važna za krmljenje. Dočim pokladamo pese molz-nim kravam po 10 do 2U in tudi do 30 kg na dan, pokladamo repe samo po G do \2 kilogramov na dan. Kepa lahko greni in ima tudi boli oster duh, kar se rado podeli tudi mleku. Zato je tudi za molzno goved manj vredna, dasi je sicer zelo zdrava kiaja.
Za pokladanje moramo korenstvo zre-zati v koščke. To delamo s posebnimi stroji (pesoreznica, reporeznica), ki zre* žejo repo tako na drobno, da se da prav uspešno mešati z drobno rezanico. Novejši stroji režejo korenstvo tudi v drobne sval-i čice. Korenstvo pokladamo molznim živa-. ali ali samo zase ali pa pomešano z rezanico. Slednje se priporoča posebno v tem slučaju, če hočemo napraviti rezanico bolj okusno, recimo, da je bilo seno aH slama slabo spravljena ali da je sicer trpela na svoji dobroti. Ce pokiadamo korenstvo samo zase, potem je prav, da pokiadamo najprej suho krmo in korenstvo po napajanju. Nazadnje se da še ostali del suhe krme.
Korenstvo je treba za krave pred po-kladanjem oprati, da ga na ta način očistimo od blata, prsti in druge nesnage. Na-gnita mesta je treba izrezati. S poklada-njem kofenstva naj se začne po malem, da se želodec polagoma privadi na večje količine. Ravno tako naj se pa tudi polagoma preneha, ko zmanjka tega krmila.
V svoji sestrski ljubezni želi, da bi tudi Jolanda sklenila zakon iz ljubezni, ;£akor sta ga ona in starejša sestra.
Za hrbtom začujeta močan žvižg. Obe se hkratu ozreta. V daljavi razločita dve moški postavi. Eden izmed njiju jima maha z roko v znamenje, naj počakata.
«Ah!» zamrmra Jolanda, »sitni Egon je že zopet tu.»
«Toda ni sam,» pristavi Lidija, «kdo je neki z njim?»
Pogledata obe pozornejše, a ne spo« znata Egonovcga tovariša.
Egon jo pozdravi s finim kakor na« lašč priučenim poklonom; nato jima predstavi svoiega prijatelja, češkega sli« karja Leona Stebička, ki je za dva me« seca zapustil zlato Prago ter si prišel raze vedrit dušo na blejsko letovišče.
<*Kam sta namenjeni?« vpraša Egon.
(Dalje prihodnjič.)
Davnina gore
Zar nebes je preplavljal nižave z bleščečo mlečno svetktbo. Višine po medlele, temena gor pa so odsevala jasno. Košat« bukev se je igrala s sebičnimi prameni. Lahen piš je pre-
mikal rumenozeleni plašč, spuščal šope žarnih trakov v planinski mah pod bukvijo, j h zopet ugašal ljubimkajoč v tajnem šepetu z bujnim zelenjem.
Prekrižal sem roke pod glavo, zastrmel v zibajoče se vrhove, prisluškujoč glasovom ljubezni. Slaj Amorjevih zvokov mi je polnil dušo, omamljal srce. Teža menjajočih se slik pa je legala na trepalnice, da so se njih pari približevali in se slednjič objeli v sladkem snu. Ljubavna pesem je umolknila, izginil žar, mr ja duša pa je zavzeta zrla v davnino gore..
V vijoličasti luči je slonela pred menoj gora, ograjena s plaščem pragozda prav do tja, kjer dviga skalnato sivo glavo v neskončnost. Živega bitja nisem zagledal v senci drevesnih orjakov, pokepališčni mir je sanjal zavit v pepelnat plašč po rogovilab hrastovja.
Nevidno se je vijoličasta koprena zgostila, izpremenila v temnomodro in Blednjič za-drhtela v mrtvaški črnini.
Na meji gozda in skalovja se je hipno za-iskrila svetlorumena točka, zroč nepremično v gluho tišino. Krila iwje fantazije so me dvignila, zaprhutala in me postavila na rob brezna. Pred menoj se je dvignil črn kup s svetlim očesom, koliba ^ edinim okencem.
Sirovo obdelana bruna so se objemala četveroketno, stiska je se pod težo streho iz
drafja, pokritega s kamenjem. Streha je kazala rebra, meso iz prs sta ji iztrgala veter in dež. Okrog koče sama pušča, trnje preplet teno z bohotnim plevelom.
Pogledam skozi okroglo odprtino v lesenih oknicah. Bedna slika!
V kotu iz kamenitih plošč zgrajeno ognjišče, nekaj okornih tnal, na deski pod stropom lončena skleda in par loncev, dve medvedji koži na klinu.
Na sredi izbe se sklanja močna ženska postava, pokrita z medvedjo kožo, preko zibelke^ iztesane iz debla v obliki korita.
Raztrgano hropenje iz otrokovih prs. Blazni pogled žene je nepremično uprt v shujšano litece, udrte oči.
Žena ne diha. Tu pa tam jej zahrešči cvile5 glas v prsih, žena vzdahne, zapiči nohte v zibelko, da odlati trhla skorja, izbuli oči, skrem-ži lice in čelo, usta se jej odpirajo, pobestjo, glasu ni iz njih.
Zamolkel grom za goro.
Hip nato šine skozi oknico v izbo fervav žarek. Zena je mrtva za vse okrog sebe.
Hropenje v zibeli narašča. V presledkih evileče ječanje.
Močnejši grom pretrese ozračje. TanjSi sil* nejši blisk sikne v sobo. zapiči se v ženine oči,
Gospodarstvo
TRŽNI PREGLED.
ŽITO: Cene se znatnejše ne izprenunjajo. Zadnje dni se je tržila v Vojvodini (na debelo): pšenica po 327 do 330 D.n, turščica po 235 do 267 Din, moka «0» pp okrog 540 dinarjev, otrobi po 145 Din. Zafiimivo je, da je cena pšenici tekom leta 1923. padla od 435 na 330 Din, dočim se je turščica vzdržala skoro vse leto pnlično na enaki ceni.
VINO: Pričakovanje vinogradnikov ši-rom Jugoslavije, da se bo za božične praznike vino živahneje nakupovalo, se je izjalovilo. Trgovina z vinom doma kakor za inozemstvo se nikakor ne more razviti. Cene na debelo se gibljejo povprečno med 3 do 7 Din za liter po kakovosti. Če so kanadski ~ vinski trgovci, ki so prišli v našo državo, kaj nakupili vina, ni znano. Ker imamo letos veliko količino vin za izvoz, bo morala naša vlada storiti vse, da se nam odpro zunanja tržišča. Zlasti pri trgovinskih pogajanjih z 'Avstrijo — da ponovno poudarimo — je treba doseči ugodnosti za naš vinski izvoz v 'Avstrijo, ki pri današnjih razmerah pride v prvi vrsti v poštev kot odjemalka naših vin. Potruditi se pa je istotako potrebno, da se bo otvoril izvoz našega vina v Češkoslovaško, Poljsko in Nemčijo. Seveda v te države ne bodo najbrž šle večje količine, ker je prevoz tjakaj predrag.
— Vrednost našega denarja. Dne 2. januarja se je dobilo na zagrebški borzi (v devizah): 100 švicarskih frankov za 1552 Din 50 par do 1562 Din 50 par, 100 avstrijskih kron za okrog 12 in pol pare, 100 češkoslovaških kron za 239 do 262 Din, 100 italijanskih lir za 384 do 387 Din, 1 dolar za 80 Din 30 par do 89 Din 30 par, 100 madžarskih kron za okrog 45 par.
= Obtok bankovcev v naši državi je znašal 22. decembra 5 milijard 717 milijonov 788 tisoč 370 dinarjev.%
= Kmetijski pouk po deželi. Odde'ek za kmetijstvo priredi piedavanja: v nede!jo dne 6. t. m.: Mirna peč, o kmetijstvu; Gatina, o kmetijstvu; Log pri Radm, o sadjarstvu; Preddvor, o krmljenju; Rakek, o sadjarstvu; Vauča vas v Prekmurju. — V nedeljo dne 13. t. m.: Šmartno pri Litiji, o sadjarstvu; i Velika Kostrevnica, o gnojenju; Studenec (okraj Krško), o vinarstvu; Brezje pri Radovljici, o mlekarstvu in o vzgoji mlečne živine; Videm (okraj Kočevje), o travništvu; Podzemelj, o živinoreji; Breznica, o živinoreji in planšarstvu; Grahovo, o gnojenju in okomasaciji; Sv. Jernej (okraj Konjice), o kmetijstvu; Borejci (Prekmurje), o travništvu; j Filovci (Prekmurje), o kmetijstvu.
—	Gozdovi v Sloveniji. V Sloveniji imamo od celokupne površine, ki meri 1,619 712 hektarov, pokritje z gozdovi 673.COO hektarov, to je 41-5 odstotka vse zemlje. Od gozdov pripada 1494 ha državi, 18.203 ha verskemu zakladu; gozdov, ki so last občin, je 23 847 ha, a privatniki posedujejo 629.651 hektarov.
—	Sladkor zopet dražji. Jugoslovanski
sladkorni kartel je zvišal cene sladkorju za 50 par pri kilogramu. V tovarni stane sedaj sladkor na debelo: kristalni 19-50, klcbučni 20-50 in v kockah 21-50 dinarjev za kilogram.
—	Nova ležišča premoga. Rudarsko ravnateljstvo v Beogradu je dobilo obvestilo, da so odkrili v Gornjem in Dolnjem Dobrinju pri Požegi ležišča črnega premoga, ki je dobre kakovosti.
Obrtniški glasnik
o Akcija gostilničarjev proti zakonu o taksah. Novi zakon o taksah je naložil tudi gostilničarjem in kavarnarjem nova bremena ter obenem spremenil dosedanje obrtne predpise. Beograjska zveza gostilničarjev je zaradi tega skliala konferenco zastopnikov gosi i ln i Carske obrti iz vse države, da organizira skupno akcijo proti postopanju finančnega ministra, j - |
f
Novi zvonovi
(Iz Šmartna pod Šmarno goro.)
Povedati vam hočem jaz, kaj si je zmislil Janez naš: Zvonove rad bi skupai spravil, pred svetom z njimi se postaviit
Na leči nam tako pove, naj vsak posestnik v šolo gre, da tamkaj bi se pomenili, kako zvonove bi kupili.
Pa smo se v stari šoli zbrali ter se tako pomenkovali: cerkveni bomo les prodali,
kar zmanjka, pa sami dodalL •
Medtem je nekaj prišlo vmes, odrekel župnik nam je les in rekel, da bo vlado vprašal, kako bi z lesom se obnašal.
Od vlade prišel je odgovor, da sme lesa oddati tovor le borih petdeset kubikov, kar ni ne malo, ne veliko.
Naprosil hitro je ključarje: «Poberite v vaseh dinarje!« Farani pa tako so rekli: «Ne damo, če smo se opekli!«
Pa še poglejmo v farovž zdaj, če zanimivosti je kaj.
V nedeljo tam kar mrgoli, ko kavo Micika deli.
Žal, tam le taki so ljudje, ki solnca močno se boje; no, lahko vsak se ga boji, če solnce maslo mu topi...
Se mnogo bi povedali, po fari se ogledali, a le zdravstvujte, dragi župnik, pozdravlja tajni vas — zaupnik;
Kot ranjena zver skoči žena kvišku, se prime za prsi in zgrudi preko mrtvega deteta.
Kakor da ji je žarek razcepil srce, so se zatrkljali svetli biseri po spačenem obrazu na detetovo glavico.
cO, M orana, ti bes prekleti! Kje je vražji tvoj obraz, da izkopljem, zmečkam oči, ki so mi umorile jadno moje dete, moje vse! Sama, sama! Volk v gori ima družico, divji veper Čuva mladiče. Koga naj ljubim jaz, jaz samotna v tej puščavi?!
Lomeč roke, divjajoč po sobi, trešči z glavo y okno. Hreščeč se zlomi zapah, oknica trešči S vihrajoče burjo. Strela udari v pečine, čeri se oblijejo s krvjo.
Obupen krik v koči.
eTobi, tebi naj se žrtvujem, morilka moje krvi?»
Z močnim treskom se zapre okno.
Žena zarjove, skoči k zibeli, sunkoma dvigne otroka, da omahne z glavico ob grčav rob, Odrine vrata, skoči v dež, burja jqj odnese medvedjo kožo z ramen, par skokov, prepad zazija — pogoltne.
Divjanje viharja oglu$i v smrtni krik in ropot padajočega kamenja---
Odprem oči. Gora je oblita z zahajajočim solnrem, dolina mi pošilja pozdrav cAve Marije*.	- Zvonko Ermenr-.
Luk
(Stara zgodba iz Prlekije.)
V tistih štajerskih krajih, kjer zori luk ali čebula in rujno vince, je bil doma čebular Petranek. Kadar je luk dozorel, je Petranek natovoril voziček, vpregel svojo staro mrho in se odpravil po svetu.
Popotuje nekoč Petranek in se pripelje pred hud klanec. Mrha štatljiva se ustavi. Zastonj vse Petrankove kletve in robantenje — mrha stara se ne gane z mesta.
Ko se Petranek tako jezen ukvarja z živaljo, prispeta po klancu nizdol dva popotnika. Bila sta sama Kristus in Sentpeter; toda Petranek ju ni spoznal.
«No, no, kaj se ugonabljaš?« nagovori prijazno Sentpeter Petraneka, Kristus pa v svoji zamišljenosfi počasi stopa dalje.
«Kaj bi se ne jezil!« odvrne Petranek. «Mrha štatljiva se mi ne premakne, še za ped ne.»
Sveti Peter, ki je bil včasl od muh, si po-gladi brado in smehljaje reče: «Petranek, čemu pa imaš luk na vozu? Namazi konjička z lukom pod repom, pa bo šlo!«
biti prava!« In stori kakor mu je svetoval Sentpeter.
Komaj začuti kljuse luk pod repom, prhne in se požene v dir, Petranek pa sam ostane pod klancem. Toda brihtne glave kakor je že bil, hitro preudari in reče: «Se sebe nama-žem, pa ga bom zopet došel!«
Zdaj se je stvar tako obrnila, da je Petranek v vsej naglici še svoje dirjajoče kljuse prehitel...
Končno mu je le uspelo, da se je ustavil, se oddahnil in pričakal konjička, ki je ves za-sopihan primencal za njim. Potlej je Petranek sedel na voz, še malo namazal konjička z lukom in se odpeljal lepo dalje po svetu.
Ali je Petranek še kdaj na svojem popotovanju srečal Kristusa in Sentpetra, tega zgodba ne pove. Ostala pa je v naši slavni Prlekiji prislovica, da vsakomur, ki lenobo pase, kakor štatijiv konj, porečejo: «Ce ne 'de dober, te ga 'mo že z lukom namazali...!»
Zapisal: Mate z GoljSte.
Priporočajte in širite »DOMOVINO44!
Bet
sC«
DOMA p* tigri besno rjtjejo in Beograd ter Srbe psnjejo. Na vlado radikale so poslali in slabo z njimi ljudstvu so postlal). Da igro svojo Ijndstvn skrijejo, . doma iz polnih žrel zdaj vpijejo . .
V BEOGRADU ližejo mn robo, Pašico se klanjajo globoko . . . Če zabevskajo, store, to v šeb in da zanimivi bi ostali . . .

Po resnici in pravici
k-z(Razgovor s prijateljem.)
Zelo slabo pot sem Imel (Le 20. listo-pada l. J zarana* ko sem moral zastran nujnih opravkov v Ljubljano. Čeprav sem mlad. sem vendar bil pošteno utrujen, ko sem koračil po snegu, blatu mlakužah vso pot od doma do domžalske postaje, kjer sem se do prihoda vlaka zadovoljno oddahnil. Komaj se je dobro zdanilo, sem bil že v beli Ljubljani.
Sedeč pri skromnem zajtrku v majhni ljubljanski gostilni sem imel priliko opazovati ostale goste v sobi iz prav različnih ljubljanskih stanov, med njimi pristne ori-
finale, kakor jih je naš rajnki Jakob Ale-ovcc popisal v svojih "Ljubljanskih sli-kahr>. Ciin sem stopil iz gostilne, da grem po opravkih, sem pred frančiškansko cerkvijo srečal svojega starega ljubljanskega [prijatelja S. Drug drugega se razveseliva kot tovariša iz vojaške službe. Grede skupaj po ljubljanskih ulicah sva se pomenila jo marsičem.
Stvar je laka, da je moj prijatelj bil vedno zvest pristaš SLS. Ves prosti čas po odsluženi vojaški dobi je porabil za šentjakobskega Orla. Za ves svoj trud pa ni dobil drugega plačila Kakor — lepe obljube. Obljubljali so mu, da mu bodo preskrbeli dobro službo In prijatelj S. se je še bolj
trudil, ker je mislil, da vptivni možje klerikalne stranke vendar ne bodo snedli besede. '
Ker se pa od «troštanja» in lepih besed ne dl živeti, je moj prijatelj odšel k finančni straži na Jesenice. Ves čas, kar je tu bil v začasni službi, se je obračal na vplivne klerikalne pristaše v Ljubljani, naj držijo besedo. Z obljubami so ga vedno mazali — . končno pu so sc tudi te obljube razblinile v nič. .
Posebno pa je mojega prijatelja potegnil vniivcii gospot ljubljanske k>e ikalne zavarovalnice Obljubi' mu je s eastno besedo, da mu pieskibi shtfbo zavarovalniškega potirka, s černei bi bil mo; prijatelj res prišel na konja. Ubogi S. je bil ves vesel, toda tudi to pot je delal račun brez pravega krčmarja. Obljubljeno mesto je bilo oddano drugemu klerikalcu z manišo izobrazbo, toda z večjim sovraštvom do S-bov, medtem ko S. tudi kot klerikalni pristaš ni zatajil svojega jugoslovanskega prepričanja, kar so gospodje dobro vedel-. Tisti agent, ki mu je prevzel mesto, pa je bil tako goreč, da je kmalu nato na potovanju v kupeju kar očitno začel zafrkavati dva častnika, češ, da sta norca, ker služita kralju in Srbom. Za to junaštvo so agenta utaknili v, luknjo, da si ohladi svojo vrečo prekucijsko kri. Toda ptiček je bil kmalu zopet na prostem, kar pa ni čudno,: ker se
je za njega zavzel ves kterikalni generalni štab z izgovoromvda je agent bil — pijan...
Ko je S. spoznal, da pri financ! kot pripravnik ne more izhajati, je letos spomladi izstopil iz službe. Podal se je zopet h kle-ri!;..Inim veljakom, ki so ga zopet lepo «troštalb vsi po vrsti. Minili so medtem meseci. «trcštanjes se ni izpolnilo nobeno.
«Kam pa se misliš sedaj obrnitiga vprašam. <"..
«1, nekam bo treba, seveda! Saj veš, da se mi pri očetu, ki sam živi od pokojnine, zdi neznosno prebivati. Da bi on še z<'aj mene preživljal, to ne gre. Pa sebo že kako mavnalo. Najin razgovor pa čisto iabko priobčiš v časopisu, ki piše v pošt^r^rn jugoslovanskem duhu. Naj tudi moj primer potrdi ljudem staro resnico, da merodajni klerikalni veljaki znajo zauoanje odpravljati le z obljubami In da pripustijo v svoje službe le tiste, ki so brezDogojno strankarski za^rizenci brez vsakega duha za skupno jugoslovansko domovino.?
Priobči! A. rtrdiar, y
V puščavi življenja so navadno ž«?nsj!fi, k! nam mečejo p«sek v oči.
•■■ * .. *
Ce te ženska, v resnici ljubi, ti že jBams pokala cajkrajša pel do avojega area.	< "-
PON AREJ ALC1 «KOVACEVa.
Koncem minulega tedna je v Ljubljani in nalo po vsej državi vzbudilo veliko senzacijo razkritje ponarejateev in raz-širjevalcev lOdirvarskih bankovcev, ki jim naše ljudstvo po domače pravi «kovači».
Kakor smo svoj čas poročali, se Je skupnemu zasledovanju naše in Italijanske policije posrečilo v Trstu iztakniti pona-rejevalnico našega denarja. Nekaj krivcev je bilo prijetih, vsa zaloga ponarejenih bankovcev pa ni mogla policiji priti v pest. Zasledovanje se je torej previdno nadaljevalo, posebno v Ljubljani. In res je prejšnji četrtek neki ljubljanski stražnik nenadoma na ulici prijel mladega fanta, ki se mu je zde! prav sumljiv po točnem policijskem opisu. Fantič se je spočetka branil, ustavljati pa se ni mogel. Na policiji so fanta preiskali. Uspeh je bil presenetljiv. Našli so pri njem več komadov ponarejenih «kovačev». Pri podrobnem nadaljnjem zasliševanju je fant izpovedal, da se piše Franc Gabrenja, rodom iz Pri-morja, in je po svojih inaloprevidnih iz-povedbah dal policiji precej zanesljive sledi za razkritje nadaljnjih zaveznikov.
Še tekom istega dne je bila pri rodbini Lenassi izvršena preiskava, kjer pa so še pravočasno zažgali za približno 20.000 kron ponarejenih bankovcev. Dognalo se je, da je glavne zveze z Gabrenjo vzdrževala domača hčerka Mira, -uradnica, ki so jo takoj spravili v zapor.
Kot drugega glavnega krivca in pravega zalagatelja ponarejenih bankovcev je policija ujela Ignacija Zupančiča, doma iz zagrebške okolice, posebno preve-janega in zloglasnega tihotapca. Gabrenja «e je z Zupančičem seznani! pred letom. Ta je Gabrenji tedaj razložil, da vtihotap-Jja ponarejen denar iz Trsta, na kar sta postala «zaveznika». Toda nista bila sama, družba je bila obsežnejša. Po sporočilu iz Ljubljane je tudi tržaška policija aretirala devet članov Zupančičeve kom-panije, za ostalimi krivci v naši državi pa se vestno razpletajo niti. Zato je pričakovati. da bo tekom par dni do dobra razkrita vsa afera, ki vzbuja obilo pozornosti.
SARAJEVSKI PUSTOLOVEC.
Milan Pejinovič, sin malega sarajev« skega trgovca, se je pred dvema letoma naveličal dela v trgovini, skregal se z oče« tom in se začel klatiti po Sarajevu. Po« noči je še prihajal domov, zjutraj pa zo« pet odšel ter prebil dneve po raznih za« kotnih kavarnah in gostilnah. Neko jutro, ko se je ravno odpravljal z doma, sreča na stopnicah brhko sosedovo služ« kinjo, ki ie šla n°kaj sporočit Milanovim staršem. Milan se takoj zagleda v mlado, lepo, svežo Črnogorko in kar na stopni« cah sklene znaostvo. Odslej sta se dnev« no sestajala in postala prava zaljub« Ijenca.	. , .
Milan je svoji lepi deklici kupoval zlatnino, okraske in obleko, da se je de« kle pred svojim gospodarjem komaj sproti izgovarjalo, češ, da ji denar pofilja tetka iz Amerike... Nekega dne raz« odene Črnogorka Milanu, da je v drugem stanu. Milan ni bil nič presenečen, tem« več ji je svetoval, tla izstopi iz službe. Res ji je tudi pri neki vdovi preskrbel
stanovanje, kjer je kmalu porodila Žvr* J stega sinčka. Milan je bil spočetka srečen in je ves mesec ostal pri njej. Ko pa mu J je zmanjkalo denarja, se je naveličal | svoje «obiteljske» sreče, začel popivati in 1 se globoko zadolžil. Račune pa je plačal, oče, ki si ni hotel skvariti ugleda. Toda njegov nehvaležni sin je popival še na« dalje. Tedaj ga oče pokliče k sebi, mu izplača delež in ga trdo prime. Milan se spokori in obljubi očetu, da se bo po* boljšal.
Mesec dni je Milan zopet živel po« steno. Z očetovo pomočjo je kupil malo trgovino. Komaj pa je nekaj zus'užil, se je ponovno vrgel v veseljačen je. Zapravil je vse in oče ga je izobčil iz obitelji. Milan si je tedaj dobavil potni list in se odpravil v inozemstvo.
Na Dunaju, kjer se je ustavil, se je lotil zakotne trgovine in veri: ni.štva. Za« služil je precej in vesel jačil p mili volji. Kmalu pa je tudi izvohal, da se policija že pričenja zanimati za njegovo osebnost. 'Tla so mu postala prevroča in jo je na« glo odkuril nazaj v Sarajevo. Oče ga je po materini priprošnji sprejel nazaj v trgovino. Ko pa se je par dni nato spet
nakrokal, ga je oče konenove! javno od* gnal iz hiše.
Zdaj se je Milan zopet potika! križem po Sarajevu in tekom enega meseca za« pravil tudi svoje poslednje bogastvo: uro, dozo za cigarete in prstan. Srh kakor poper se je odpravil iz Sarajeva in po* hajal po deželi iz kraja v kraj, kjer se je Izdajal enkrat za doktorja, drugič za trgovskega potnika, tretjič za fabrikanta.
Dospevši v neko malo bosansko me* sto je izvedel, da tam prebiva lepa, mlada in bogata vdova. Milan ni dolgo premiš« ljeval, temveč se je podal k njej in prosil za njeno roko. Njej je ugajal njegov od» ločni nastop. Kmalu sta se poročila. Zdaj je Milan z njenim premoženjem postal milijonar in se obenem celo — spame* fs.val. Kupil je v Sarajevu večjo trgovino in si tekom nekaterih tednov pridobil ur- cj. Sprijaznil ne je zopet s starši, ki mu zdaj < d; u< taio vse pustolovščine.
Edria briga, ki tare Milana, pa je po* ziv od sodnije, ki terja od njega pri« spevke za sinčka. Lepa Črnogorka se je sicer že poročila, toda njegov nezakonski sinček potrebuje denarja. Spametovani Milan ga bo vzel k sebi.
Tedenske novosti
*	Rojstni dan kraljice Marije bo dne 9. januarja. Ob tej priliki bo na dvoru svečanestni ples, na katerega so povabljeni poleg drugih dostojanstvenikov tudi narodni poslanci.
*	Zaščita dece v Jugoslaviji Glasom poročila ministrstva za socialno politiko je v Jugoslaviji sedaj 30 dečjih domov, ki imajo v svoji oskibi 3075 otrok, in sicer: v Vojvodini 9 domov, na Hrvatskem in v Slavoniji 7, v Sloveniji 5, v Dalmaciji 3, v Srbiji 4 in v Črni gori 2.
*	Odlikovanje zaslužnega šolnika. Odlikovan je z redom belega Orla V. stopnje ravnatelj meščanske šole v Ljubljani g. Luka JUenc.
*	Kraljev dar sirotam. Kralj Aleksander je izročil beograjski mestni občini znesek 50 tisoč dinarjev z naročilom, da ga o pravoslavnih "božičnih praznikih razdeli med beograjske sirote.
*	Vladna akcija za naše rojake v Italiji. Iz Beograda poročajo, da se v nrnistrstvu za zunanje zadeve sestavlja besedilo prijateljske note, ki jo namerava naša vlada odpcslati italijanski vladi glede zavarovanja in zaščite narodnih, kulturnih, političnih in gospodarskih koristi jugoslovanske manjšine v Julijski Krajini.
*	Kardinalski kolegij v Rusu obstoji zo zadnjih imenovanjih iz 64 Članov; od teh je 33 Italijanov, 7 Francozov, po štiri Nemci in Španci, pa dva Angleža, Poljaka, Avstrijca in Američana ter po en Belgijec, Kanadec, Madžar, čehoslovak, Irec, Portugalec, Brazilja-nec in Holandec. Jugoslavija nima nobenega kardinala.
*	Ob razdelitvi Slovenije v ljubljansko iT mariborsko oblast opozarjamo, da je izšel Zakon o oblastni in sreski samoupravi pri Tiskovni zadrugi v Ljubljani. S poštnino vred velja 6*50 Din.
*	Vsem bralcem «Domovine3 in znancem želimo srečno Novo leto 1924. podoficirji in mornarji Slovenci na torpedovki T 8, usidrani pod strmim Lovčencru v Boki Kotorski: pod-narednik radibtelegralist Jakob Jezeržek iz Poljanske doline* podnarednik strojarske gra-
ne Fran jo VavpotiČ iz Ptuja, Leopold Viler, Maks Majerštč iz Device Marije v Polju, Pir-nat tz šiške, Franc Mogovcc iz Perova, Ivan Zaje, Alojzij Mlinar, Ivan Jankovič, Ignac Ogrin, Anton Blejec, Vinko Seršen iz Trzina.
*	Lep naroden čin. Tvrdka Ivan Perdan v Ljubljani je poslala Družbi sv. Cirila in Metoda zopet prav lep prispevek od vžigalic, in sicer 6000 Din. Obračamo se na narodno čuteče Sloven e, da vsepovsod zahtevajo vžigalice Družbe sv. Cirila in Metoda, ker s tem prav uspešno podpirajo prosvetno in narodno obrambno delo družbe
*	Po sedmih letih se je oglasil iz Rusije tržaški Slovenec Ivan Brezovec,-ki pozdravlja svoje znance. Mogoče se oglasi še ma-si-kdo, o katerem se misli, da je že davno mrtev.
*	Izseljevanje v Ameriko. V prvih devetih mesecih preteklega leta se je izselilo iz Jugoslavije 4011 oseb, in sicer: iz Slovenije 221, iz Vojvodine 1840, iz Hrvatske in Slavonije 1084, iz Dahnacije 468, iz Srbije 302, iz Črne gore 63 in iz Bosne in Hercegovine 33. Med it mi je bilo 2405 moških in 1546 žensk. Največ izseljencev je šlo v Argentinijo.
*	Ureditev fcabiških honorarjev pri Okrožnem urada za zavarovanje delavcev v Ljub« Ijani. Da zadosti zahtevi zakona o zavarovanju delavcev, ki določa, da je porodnicam prožiti babiško pomoč v naravi, ne pa dovoljevati samo denarni prispevek, kakor je bil do sedaj običajen, je ravnateljstvo okrožnega urada na svoji IV. redni seji z dne 20. junija 1923. določilo nov babiški tarif in obenem sklenilo, da bodo babice potrebni ob-vezilni in razkuževalni materija! dobivale na stroške urada. Ta tarif, ki se je začel uveljavljati s 1. januarjem 1924:, se glasi: 1.) Za
| babiško pomoč pri porodu m predpisano ' devetdnevno oskrbo po porodu se honoriraio babice v mestih Ljubljana, Maribor, Celje in Ptuj s 130 Din, na deželi s 65 Din. Ako bi oskrba po porodu trajala manj kakor devet dni, se za vsak dan v mestih odračuna po 10, na deželi po 5 Din; 2.) Pri dvojčkih se plača poldrugi honorar. 3.) Honorar 3 in sicer po
števil« obiskov in izgubi časa, se babici tudi nakaže v slučaju oddaje porodnice v bolnico. 4.) Ako je pot babice na deželi daljša od dveh kilometrov, se za vsak nadaljnji kilometer pota tja in nazaj plača kilometrina, ki velja za državne uradnike, sedaj torej 6 Din za kilometer. 5.) Obenem dobi babica pri pristojni poslovalnici brezplačno na razpolago potrebna razkužila in obvezila, in sicer steklenico z 80 ^ sanitola in steriliziran karton, vsebujoč luOg vate, 8 predlog iz stani-čevme, zavitih v gazo, 10 predlog iz stani-čevine, r.ezavitih, pol metra traku za pod-vezanje popkovine in pet povojčkov (zajčkov) za zavijanje popkovine. 6.) Babicam na deželi, ki bi v prehodni dobi in pozneje zaradi prevelike oddaljenosti ne mogle dobiti obvezil od pristojne poslovalnice, se ra babiško pomoč pri porodu in deveidnevno oskrbo pri porodu plača honorar 90 Din, dočim ostanejo vsa druga določila neizpremenjena. — Babice, poklicane k porodom člani: ali svojk okrožnega urada, si imajo torej pri pristoj.n poslovalnici pravočasno preskrbeti razku i '.-ni in obvezilni maierjal. Račun je po končani oskrbi predložiti poslovalnici ter obenem z njim vrniti prazno steklenico sanitola. Na deželi ima dobo oskrbe (devet dni ali manj) ter kilometrino na računu potrditi uradov zdravnik ali pa županstvo v zmislu določila § 183 zakona o zavarovanju delavcev, v ni!Jtih pa ima dobo oskrbe na računu potrditi stranka (porodnice ali nje pooblaščeni rodbinski član: soprog, oče, mati) ter račun vidirati uradov zdravnik. Skupni honorar se potem babici nakaže po poštnem čekovnem prometu. — Okrožni urad se nadeja, da bo s proženjem razkužil in obvezi! bistveno vplival na higijeno porodov, s tarifnimi postavkami pa na dobo oskrbe in s tem posredno na nego dojencev. Porodniška oskrba je bila doslej zlasti na deželi po manjkljiva in se je včasih in zgolj omejevala na intervencijo pri porodu.
*	škoda po poplavah na Hrvatskem. Pokrajinska uprava v Zagrebu je obvestila ministrstvo za notranje zadeve, da znaša škoda, ki jo je povzročila Sava ob priliki zadnjih poplav na Hrvatskem, skupno nad 14 nrli-jonov dinarjev. Od tega odpade polovica ra bližnjo okoli :') Zagreba.
*	Porotno sodišče v Ljubljani. Višje deželno sodišče v Ljubljani razglasi, da se bodo vršila redna porotna zase.'an|i v Ifetu 1924. pri deželnem sodišču v Ljucjaiu dne 3. marca, dne 2. junija, dne 9. septembra in dne 2. decembra.
*	Zmrznile so «Jutranje Novosti*, glasilo slovenske radikalije Na njihovo mesto pa je stopil «Narodni Dnevnik*, ki ga podpirajo tudi voditelji SKS. Glavni uredi ik novega lista je obenem glavni urednik «Kmctijskega lista». Kakor čujemo, je zaradi tega med pristaši SKS širom Slovenije zašumelo. Povsod protestirajo proti temu, da so voditelji SKS postali izdajalci svojih lastnih somišljenikov in se vdinjajo radikaliji, katere režim pomeni za Jugoslavijo pravo nesrečo.
*	Zabranjen slovenski fašistovski list v Jugoslaviji. Ministrstvo notranjih de! je zabra-nilo razširjenje v naši državi goriškega lista «Nova Doba», ki je v slovenskem jezik« pisan fašistovski list.
*	Tragična smrt. Božični prazniki so zahtevali mnogo žrtev. Iz Dobove pri Brežicah se je vračal v veseli družbi inženjer Pre-meč z Izleta v 2upelevec. Med potjo je družbo ustavila skupina kmetov, ki voza ni ou-
stila naprej. Voznik je pognal konje, a v tem trenutku je padel strel. Nesreča je hotela, da je strel zadel inženjerja Premelča, ki je padel z voza. Orožniki so takoj uvedli preiskavo. Ugotovilo se je, da je streljal eden izmed izletnikov, hoteč preplašiti kmete. Zgodila pa se je nesreča, ki je zahtevala smrt splošno priljubljenega inženjerja Premelča.
*	UmrJ je v celjski bolnici dne 31. decembra g. Franc Zuža, posestnik in trgovec v Mozirju. Pokojnik je bil vr! narodnjak in v Savinjski dolini splošno priljubljen. Blag mu spomin!
*	Strašna nesreča pri kopanju peska za Orlovski dom. V vasi Suborače pri Stičini je kopalo okrog 20 ljudi pesek za Orlovski dom. LjudjC so delali brezplačno; bil je to neke vrste kuluk, ki ga je diktiral kaplan iz Št. Vida pri Stičini. Hrib, pod katerim se je kopalo, je bil tako močno izpodkopan, da je bila nesreča neizogibna. Udrla se je velika plast zemlje, k. je podsula tri judi. 2 lletni Ignac Praznik s Sela in 281e\u Tinka Novak iz Št. Pavla sta ostala mrtva. Ana Roje iz Vidma pa je dobila nevarne poškodbe. Strašna neteča je vzbudila splošno sočutje. Na one, ki so nepcsiedno zakrivili ne.rečo, so padale ostre in trpke besede.
*	Sneg in volkovi v Južni Srbiji. Iz Južne Srbije prihajajo poročila, da je tam zapadel tako visok sneg, da se je moral ustaviti pio-met. Ponekod je sneg nad meter visok. V božičnih praznikih je divjala silna snežna burja. Zameti so ob albanski meji do tri metre visoki. Volkovi so se s planin umaknili v doline ter napadajo relo ljudi.
*	Velik sneg v severni Italiji. Iz mnogih držav prihajajo vesti o velikih snežnih zametih. Tudi v severni Italiji je zapadel velik sneg in vsi vlaki iz Francije in Švice prihajajo tjakaj z velikimi zamudami.
*	Zagrebška senzacionalna razprava zaradi umora dveh trgovcev na Prekrižju pri Zagrebu gre h koncu. Obtožena sta bi'a umora 18letni Paskijevič in 191etni Thierry. Na sobotni razpravi je državni pravd Tik umaknil obtožbo proti Thierryju, ki ga je Paskijevič obdolževal kot sokrivca. Razprava je dokazala, da Tbierry pri umoru ni bil udeležen in je končno to tudi Paskijevič pod vtisom izpovedb prič priznal. Thierry je bil oproščen in takoj izpuščen na svobodo. Sodba proti Paskijeviču kot edinemu storilcu bo razglašena te dni.
*	Velika tihotapska afera. Mejni varnostni orgar.i so prišli te dni na sled dobro organizirani tihotapski družbi, ki se je bi vila v prvi vrsti z vtihotapljenjem saharina, kokaina in stičnih stvari. V Mariboru je bila aretirana neka gospa, ki je osumljena, da je bila v zvezi s tihotapci. V Ljubljani so aretirali zobotehnika Sitarja, ki je imel na svojem stanovanju spravljena 2 kg saharina. Tihotapci so bili v dobrih zvezah z avstrijskimi železničarji. Preiskava se nadaljuje.
*	Vojaškemu naboru so se odtegnili: Franc Krampelj iz Cerkelj, Alojzij Zaletelj od istotam, Martin Kerin iz Drnovega in Ivan Kuntarič iz Krškega. Zaradi tega jih zasleduje vojaška oblast.
*	Ogromna školjka v Jadranskem morju. Blizu Supetra na otoku Braču so te dni zajeli ribiči ogromno školjko. V dolžini meri en meter, v širini pa 60 centimetrov, školjko so ribiči darovali muzeju beograjskega vseučilišča.
*	Sarajevo se razvija po velikomestno, seveda ne z dobre, temveč slabe strani. Sarajev-
sko časopisje poroča, da se tam poleg vodnih, gorskih in podobnih vil pojavljajo tudi — nočne vile. Te dni so jih vlovili kar pel v eni noči. Ena od teh, Zorka Savič, je na policiji tako razgrajala, da so jo morali zvezati. Z njo je prišel tudi njen kavalir. Sarajevska policija te vrste nočnih ptičk nikakor ne more trpeti.
*	Strela udarila v cetinjsko katoliško cerkev. Na Cetinju v Črni gori so imeli na praznik sv Štefana rudo nevihto z dežjem in točo. Strela je udarila na razn h krajih, med drugim tudi v katoliško župne cerkev, razdrla streho ter razrušila nekoliko zidovja.
*	V Savi utonilo 1 \ oseb. Na božični dan je v Savi pri Šabcu utonilo 11 oseb, ki so se hoteli prepeljati na drugo stran, čoln se je zaradi burje prevrnil in deset ljudi je utonilo, samo eden se je rešil na obalo, kjer pa je zaradi prevelikega napera izdihnil.
*	Drzno žeparstvo. Med Ptujem in Pra-gerskim je bil od neznanca v vlaku ekraden trgovec Pasiršina iz Maribora za 36.000 Din.
*	Samomor. V Dravo je skočila 25. decembra neka neznana ženska. Videl je neki moški, ki pa ni klical na pomoč, temveč je šele di ugega dne slučaj prijavil policiji. Uvedena je preiskava.
*	Žeparji na železnicah. V zadnjem času žej>arstvo na železnicah bujno cvete in so zlasti na progi Zidani most-Zagreb tatvine na dnevnem redu Svarimo vse potnike, naj bodo pazljivi pred uzmoviči.
*	Požig iz maščevanja. Neznani storilec je nedavno polil z bencinom žago in skladišče lesnega trgovca Mihe Kumpreja pri Sv. Danijelu blizu Prevalj. Oboje je pogorelo. Škoda se ceni na 30 000 kron. Sumi se, da je bil požig izvršen iz maščevanja.
*	Poskus odprave ploda. Marija črešnar iz Čresnovc, dekla pri Vrečarju v Orehovrib, in babica Marija Gregorič iz Tobolcev s a bili toženi zaradi poskusa odprave telesnega
; ploda. Pri tajni razpravi v Mariboru je b la j Črešnar obsojena na mesec dni, babica Gre-I gorič pa na dva meseca strogega zapora, j * Uboj v Ložah pri Šenčurju. Na božični ; večer se je odigrala v Lužah nad Kranjem krvava žaloigra. Po polnoči so se vaški fant,e iz Luž pogovarjali pred domačo cerkvijo. Med njimi je bil tudi 201etni posestnikov >.n Avgust Blagne. Kmalu je prišlo med fanti do prepira, kojega vzrok je bil baje neki samokres. Nič hudega sluteč se je Blagne odstranil iz družbe, a v tem trenutku ga je eden izmed fantov sunil z nožem v hrbet. Blagne se je zgrudil mrtev na tla. Orožniki sc še isti večer aretirali več osumjencev V zaporu sta ostala samo dva, ki drug drugega obdolžujeta zločina. Smrt priljubljenega mladeniča je vzbudila med vaščani splošno sočutje.
*	Tolpa razbojnikov ubita. Dne 27. decembra je bila v vasi Rubež pri Niksšiču v Črni gori obkoljena glasoviia razbojniška tolpa, ki je dolgo časa povzročala tamošnje« mu prebivalstvu strah in trepet. Razbojnis.-a tolpa je obstojala iz 11 članov. Borba med njo in orožniki je trajala celi dve uri. Uspeh boja je bil ta, da ie bilo ubitih vseh enajst razbojnikov. Od orožnikov ni nihče padel, le dva sta bila ranjena. Kot nagrado za ubite razbojnike dobe orožniki 480 000 dinarjev.
*	Odkrit umor. Zadnja povodenj v okolici Križevcev na Hrvatskem je odkrila zločin, ki je delal oblastem velike preglavice. Narasla reka Glogovnica je prinesla izpod nekega mlina truplo Ivana Butiča tz Čubinca, ki ie
leden dni pred poplavo izginil. Obdukcija je dognala, da je bil Bulic ubit in da je imel razbilo črepinjo. Osumljena je b.la umora Butičeva žena, ki je zločin priznala. Poleg r;e so zaprli tudi njenega očeta kot sokrivca. Zena je izpovedala, da je moža ponoči, ko je spal, tako dolgo tolkla s sekiro, da ni dal več nobenega znaka življenja od sebe. Nato je mrtvega vrgla v Glogovnico pod neka mlinska korita, odkoder so truplo prinesli na svetlo valovi ob priliki poplave. Zena in njen oče sta v bjelovarskih ječah.
*	Nad lastno hčerko se je je izpozahil. Skoro neverjeten zločin je bil odkrit le dni v vasi Ferdinu v Banatu. Posestnik Rade Lalrč, 57 let star, ki je bil do leta 1919. ujet v Rusiji, je imel lepo in zelo razvito hčerko edinko, staro 16 let. Nekega večera, ko njegove žene ni bilo doma, je z\erinski oče one-častil hčer, ki se mu v strahu ni upala niti upreti. Po ogabnem dejanju je pohotnež za-pietil hčeri, da ne sme nikomur ničesar izdati. Tako je živel oče z lastno hčerko celi dve leti. Nekoč pa je hčerka to razmerje izdala svoji materi in jo prosila pomoči. Toda mati, ali si ni upala ali pa je bila res tako brezbrižna, ji je odvrnila: «Star ;e, ne bo več dolgo, pa mu ustrezi!» Končno je hčer pobegnila od doma in povedala svojo zgodbo fantu, ki ga je imela za ljubimca. Fant ji je nasvetoval, kako se naj izogiblje očeta, nakar se je deklica zopet vrnila domov in pekel se je nadaljeval. Končno se je deklica začutila v drugem stanju. Ko je oče za to zaznal, jo je vedel k neki ženski, ki je uničila plod Cela vas je vedela za odvraten z'očin, toda nihče si ni upal naznaniti bogatega in vplivnega posestnika. Nedavno pa se je hčer poročila, .toda oče je ni pustil na miru niti poročene. Šele sedaj je njen mož prijavil telo zadevo orožništvu, ki je Lal ča aretiralo in ga izročilo sodišču v Velikem Bečkereku.
*	Zverinska mati. V splošnem vlada mišljenje, da matere niso brezsrčne Številni primeri iz sodobnega družabnega in rodbinskega življenja pa pričajo, da je na svetu tudi nebroj brezsrčnih mater. Strašen, skoro neverjeten tip zverinske matere je bil ravno te dni odkrit v Pragi. V mestu je živela rodbina Astenberg, ki je imela devetletnega sina edinca, ki je pred kratkim umrl. Zdravnik, ki je ugotovil smrt dečka, je cpazil, da kaže truplo znake silnega mučenja. Pod kožo je bilo mnogo krvnih izlivov. Zdravniku se je cela stvar zdela sumljiva m zato je odredil, da se truplo preišče po zdravniški sodni komisiji. Svoje vtise je zdravnik sporočil tudi policiji, ki je takoj zaslišala mater otroka in vse sosede. Sodna komisija je dognala, da je otrok bolehal na jetiki in da izvirsjo močni krvni izlivi pod kožo od udarcev. Sosedne rodbine Astenberg so izpovedale, da je bilo dete ves čas svojega življenja od matere silno mučeno. Brezsrčna mati je sovražila ubogo dete zgolj zaradi tega, ker je bilo jetično. Težko bolno dete je moralo ležati na golih deskah v mračni in mrzli sobi. Mati nesrečnega otroka pa je redila v svoji hiši tudi osem psov, s katerimi je ravnala nad vse človeško. Psi so imeli izvrstno hrano, a ubogo dete je stradalo. Ko je bila brezsrčna mati aretirana, je svojim deklam posebej naročila, naj pazijo na pse. Tudi v tem momentu brezsrčna mati ni mislila na svoj strašen zločin, ampak na — pse. Ko so vprašali otrokovega očeta, zakaj ni vzel dete v svojo zaščito, je jokaje izjavil: «Pri tej živini to ni bilo mogoče.*
* Misijonska naselbina v Jugoslaviji.
Pišejo nam: Nikar ne glejte tako neje» verno. Takšna naselbina pri nas res ob« stoji, in sicer s sedežem v Grobljah. Pod rijo spada več «zamorskih» vasi. In kako pridni in ubogljivi so ti zamorci: na vsak migljaj je takoj vse pokonci. Eno zadnjih nedelj jim je bilo zaukazano, da se mora vsakdo naročiti na «Domoljub» in po« dobne liste. Gorje pa tistim, ki bi se na« ročili na «Domovino» in druge napredne liste, ker te smejo citati le ljudje s srčno izobrazbo. Razume se. da prebivalstvu tc naselbine nedostaja take izobrazbe in je bo nedostajalo, dokler bo naročeno na «Domoljuba» in drugo hujskaško časo« pisje. V tej naselbini imamo tudi občin* sko zastopstvo in to le zato, ker smo v tej preklicani Jugoslaviji, drugače Li vse take zadeve urejevali le očetje jezuiti .;ami. In to zastopstvo basih «zamorc= Kov» je sklenilo na eni zadnjih sej, aa ne sme biti v nobeni gostilni godbe in plesa. Toda skušnjave obdajajo naš rod in pripetilo se je, da ie neki-beli človek zapeljal prebivalstvo. Ker se v gostilni ne sme plesati, so si poiskali nekje harmo* niko in šli z njo k tistemu belemu člo« veku. O, trikrat gorje, kako so poskako« vali, plesali svoje poganske plese in peli poganske pesmi. Kakšna kazen jih bo za« dela sedaj od očetov jezuitov, se ne ve. Gotovo bo huda. Saj je to izkusil že neki gostilničar, ko je prišel v «Domoljuba» in še nekam drugam, pa še nič plesali niso takrat pri njem. Ali ni torej nrav tako kakor v kakšni misijonski naselbini sredi med Culukafri!
Ljubljane. Pri prestopu iz ljubljanskega vlaka je nesel v vsaki roki po en kovčeg. Na stopnicah mu je prišel nasproti neznanec, ki mu je podstavil nogo, od strani sta se pritisnila dva druga neznanca, tako da je nastala navidezna gnječa, pri čemer pa Petovar ni opazil nič nenavadnega. Ko pa je moral nato v vagonu sprevodniku pokazati vozni listek, je šele opazil, da mu manjka listnica, v kateri je imel okrog 1700 Din, vozni list, lovsko karto in še druge papirie.
* V Ptuja je amrl dne 29. decembra profesor na ptujski lealni gimnaziji g. Maitn Beranič v 44. letu starosti. Blag mu spomin!
Beležke
Iz raznih krajev
*	V Spodnji šiški je umrla gospa Mela-nija Depoli, soproga gospoda Antona Depo-Iija, zastopnika pivovarne «Union». Pckoj-nica je bila stara 45 let in splošno priljubljena. Blag ji spomin!
*	Na Dobravi pri Kropi je umrla Terezija Klavžar, sestra tamkajšnjega župn.ka. N. v m. p !
*	Na Bledu ima dne 19. t m.-So ol svoj redni občni zbor ob 7. zvečer v svojem domu. Člani in članice se vab jo, da se ga polnostevilno udeleže.
*	V Sorici nad Železniki je izbruhnil na Sveti večer pri posestniku Šimencu rožar, ki je uničil hišo in gospodarsko poslopje z vsemi pridelki. Le živino se je posrečilo rešiti. Požar je nastal zaradi neprevidnosti o.rok, ki so spuščali rakete, katerih ena je padla na slamnato streho in jo zapalila.
*	V Spodnjem Kamenščka ie ukradel dimnikarski pomočnik Jakob Sagaj iz Svetinj po-sestnici Veroniki Ronca več denarja m dragocenosti v skupni vrednosti 10.000 kron.
*	V Novem mestu je umrla posestnica in irgovka gospa Marija Kenda. Bila je stara komaj 34 let. N. v m. p !
*	V Braslovčah imamo zelo srboritega novega kaplana, ki mu «Domovina» nikakor ne ugaja. Naj mladi mož nikar ne misli, da se bomo zaradi tega kar vsi po njem ravnali. Smo dovolj razsodni, da znamo misliti po lastni glavi in ne potrebujemo prav nič pameti neizkušenega mladeniča.
*	Na Pragerskem so žeparji te dni okradli pri vstopu v nočni ptujski vlak veleposestnika Lovra Petovarja iz Ivanj-kovc. Petovar se je ravno pripeljal iz
4- Najpobožnejša želja vseh nasprotnikov demokratske stranke je ta, da bi se jim posrečilo izzvati kako nesoglasje me J demokratskimi voditelji Posebno zadnje tedne so klerikalni listi vneto širili vesti, kdo vse se v demokratskem klubu križem gleda. Prošlo soboto pa se je v Zagrebu vršila vel ka demokratska skupščina, ki je potekla naravnest veličastno. Nastopila sta kot glavna govornika g. Svetozar Pribičevič in g. Vo,a Marinkovič. S svojima glebeko za no-vanima govorima in z cdloč^jn pouc'arkont, da vlada v demokratskem klubu na pcpcl-•nejše soglasje in skupna pdločncst, sta vsem malenkostnim nasprotnikom demokratov temeljito zavezala jezike. Pcsebno hudo so poparjeni klerikalci, ki se ne morejo hitro iz iti iz svojih laži, prav enako pa tudi t aTcs:ojni generali in ostali ljubljanski frakarji, ki se zavedajo le tega, da bosta enolnost in narre-dovanje demokratske stranke kmalu kakor po-vodenj pomedla z vsemi političnimi šviga-švagarji.
-f Klerikalno preklinjanje — raš blagoslov. Iz mnogih krajev je zadnje dni prejelo naše uredništvo poročila o besni gonji nasprotnikov proti naprednemu časopisju, kakor n. pr. proti «Domovini» in «Jutru». Tudi letos je klerikalna stranka za ta boj organizirala čete tretjerednikov, Marijinih devic, Orlov, Orličev, Orlic in drugih priganjačev. Po-htikujoča duhovščina je znova brezobzirno Kršila prepovedi svojega stanu ter se celo v spovednici in na prižnici izpozabljala v so« vraštvu proti našim listom. Pozabavali bi se podrobneje s temi običaji, foda ker od dneva do dneva uvidevamo, da nam klerikalna strupenost rodi le uspehe, smo skoro prisiljeni, da jim izrečemo pohvalo Bolj in bolj se množijo prijatelji našega lista, «Domovina» se udomačuje tudi v takih hišah, ki so doslej slepo verjele klerikalnim priganjačem. In marsikateri novi naročnik nam izrečno poudarja: «Prepričal sem se, kje je resnica in kje laž. Sit sem klerikalnih obljub, odslej bom čital «Domovino», ki govori odkrito in ne-ustrašno.» Tako se klerikalno preklinjanje iz-preminja v naš blagoslov in naraščanje naročnikov nas najbolj potrjuje v prepričanju, da smo na pravi poti v novo leto.
+ Velika pobitost je zavladala v klerikalnem taboru. Prišli so božični prazniki, 21 klerikalnih tigrov se je iz Beograda pripeljalo na počitnice, toda zopet praznih šap. Agitatorjem za klerikalne liste je laži in obljub naveličano ljudstvo marsikod pokazalo vrata. Iz vseh krajev pošiljajo klerikalni zaupniki generalnemu šlabu v Ljubljani obupna poročila, da volilci trumoma odpadajo in da se prejšnja vneiost za avtonomijo izpreminja x
popolno j. mržnjo do nesposobnih klerikalnih tigtov. V ostaempa pobitosl Vet ikaluih veličin najjasneje odseva iz .pisanja njihovih listov. ki skušajo neuspehe prikrivati 2 napadi na demokrate, o avtonomiji pa si skoro , ne upajo vcc rrhniti. ljudstvo prihaja do svoje sodbe Kadar io bo javno. izreklo, ho klerikalna stranka doživela tak poraz, kakor ga ne pomni naša politična zgodovina.
Popevke Gašperja Slane
Ob novem letu.
Mrk imamo čas za sabo.,, Utonilo je staro leto v sivo prošlost In pozabo Nič ne kisajmo obrazov, če prebrskamo spomine, kar spočeto je na svetu, je rojeno, da premine.
Hej, poiitika vesela se bohotila je lani: kar minile so volitve,"* vse je hodilo po strani. Siavna klerikalna zmaga, hitro je postala — zgaga. Ljuti klerikalni tigri so nazaj v ponižnost rasli, naglo so se naučili zobati iz vladnih jasli, imenitno so živeli, se oblači.i po modi.
A obljube In obeti? Te so splavale po vodi... No, volileem klerikalnim padala z očes je mrena, saj že star pregovor ptavl. da lazi so kakor pena: če grene nam skorje kruha, kuluk in pa novi davki — o avtonomiji dragi pa ni sluha in ne duha — vsa poide dobra vera. tigrom nitiče ne verjame, kdor udarjen ni s slepoto in če v glavi nima slame... Novo leto, novi dnevi, nove misli, nova pamet, klerika.cetn ni po volji, da je boljša kakor žamet...
Pa drugam še zdaj poglejmo, Kaj se peče, kaj se kuha. Našim dragim samostojnim vroča je postala juha. vežejo se v novo šaro s frakarji in radikali, drugim bi kopali jamo, sebe bodo pokopati...
Toda konec!; . . Vsem pozdrave, ki srca so, duše prave. Kar prinese novo leto, kar še pride nam naproti, z dobro voljo, s pravo šalo rešetali bomo sproti; kar bo zgage in nerode, kar zve novega LJubljana pa prihodnjič bb povedal Vaš prijatelj —
G a § p e r. S l a a a«
Pr osveta
LJUDSKA PROSVETA NA SLOVAŠKEM.
Položaj na Slbvaškem je nekoliko sličen raz:.,eram v našim Prekmurju. Prejšnji madžarski režim je zapustil v tej lepi deželi žalostne posledice, ki delajo Cehom in rra<-rodni slovaški inteligenci težke preglavice. Vendar pa sc ža narodno prosveto vneti posamezniki niso ustrašili dela in njihov trud rodi lepe uspehe. Tukaj navajamo nekaj podatkov o delu za ljudsko prosveto na Sk)vaškem v letih 1922—1923.
Največjo važnost polagajo slovaški pro-svetitelji na javne knjižnice. Toda s knjižnicami je križ: ljudje jih ne morejo porabljati tako in v toliki meri kot bi bilo treba, ker p.edpreviatna madžarska šola ni naučila ljudi čitati in pisati v materinskem jeziku. Slovaške, ljudstvo je vajeno čitati v madžarskem pravopisu, ki se znatno razlikuje od češkoslovaškega, zato tfžko bere č ške in slovaške knjige in jih tudi malo zahteva. In ne le to: svetovna vojna je zasegla znaten del vzhodne Slovaške in ga rzpremenila v bojišče; zavoljo tega so tile šole več let zaprte. Tako je naraslo število ljudi, ki se sploh niso naučili brati in pisati. Češkoslovaška vlada je takoj po osvobo-jeniu poskrbela, da je imel vsak državljan, priliko se naučiti slovaško brati in pisati,! da je spoznal zgodovino slovaškega na- j roda in domoznanstvo svoje nove domo- 5 vine ter državljanske dolžnosti, ki jih ima v narodni republiki;
Že koncem leta 1919. so se vršili na Slovaškem večerni irl nedeljski ljudski tečaji, v katerih se je učilo, oziroma se uči še danes čitanje, pisanje, zgodovina, državljanski nauk iu domoznanstvo. Pouk je popolnoma brezplačen. Vsak državljan lahko zahteva od šole svojega okolsa. da priredi v njegovi vasi večerni ljudski tečaj. Ako se zglasi vsaj 5 ukaželjnih ljudi, mora učitelj prirediti tečaj. Izpočetka je bilo med ljudstvom malo zanimanja za tak moderni m;čin ljudsko-;zobraževalnega dela. Leta 1^20. je bilo na Slovaškem zgolj 200 te-Čalev, ki jih je obiskovalo približno 7000 šoli odraslih udeležencev.
Že prihodnje leto je število tečajev naraslo na.300 in v zimskih mesecih 1922J23. je b;!o na Slov 'kom. 1 '26 večernih l''»d-skih tečajev za materinski jezik; v njih se je izpcpo:njvak> v izobrazbi 11.498 žensk in 32.611 moških.
Pouk se je vršil trikrat na teden ob večernih urah v prostorih ljudske šole. Stroške nosi država ne glede na to, ali je do-tična šola državna ali cerkvena. V ubož-nejših krajih plačuje država stroške za kurjavo in razsvetljavo učnih prostorov, daje brezplačne vadnice in druge pripomočke.
Ti tečaji so stali v zimski dobi 1922.123. približno 250.000 Kč. Razen poučevanja.po določenem, načrtu prirejajo, učitelji od časa do časa poučna predavanja, ki so dostopna vsem občanom. Predavanja so navadno združena s kako zabavo, ki jo priredijo udeleženci tečajev, n. pr. petje in gledališke predstave. Izobraževalni tečaji so bili izpočetka nepriljubljeni, ljudstvo jihje.&pre-jernalo zelo nezaupljivo; tekom zadnjega leta pa so tako pognali korenine, da bodo po vsej verjetnosti ostali stalna Ijudsko-izobraževaina naprava in prave šole ta-•mešnjega ljudstva* -
- Učiteljem se tta ta način nudi prilika, da-postanejo res pravi ljudski učkelji in da pomagajo s -svojim delom uresničiti duševno osvobojenje Slovakov, ki jih je pi»e-vrat osvobodil naeijonalno in politično. V slovaških Šo'ah raste nova bodočnost Slovakov, s tečaji pa raste narodna zavest najširših slojev, ki še učijo spoznavati svoj jezik, narod, preteklost, svoje pravice in svoje dolžnosti do države, ki jim je s tolikimi žrtvami priborila narodno svobodo in ki jim bo tudi varovala priborjeno neza-visnost vzllc vsem poizkusom onih. ki bi rajši videli povratek starih razmer nego zmagonosno napredujočo misel demokracije in svobode.
Sokolstvo
Zavedni prijatelji Sokolstva. Za dom Sokola 1 na Taboru so zbrali zavedni Borovnicam en vagon stavbnega lesa in lepo vsoto v denarju. L)a bi se še mnogo krajev pridružilo Igu, Mengšu, Domžalam in Borovnici. Na delo za idejo Sokolstva!
Zdravstvo
MAZAŠ1VO IN PRAZNOVERJE.
Pri- i.as kaj radi poudarjamo, da smo prosvitljenejši nego n. pr. naši brati Črnogorci. Ta nala bahar ja, žal, skoro ni niti deloma opravičena, kajti pri nas se kljub temu, da zna večina prebivalstva pisati in brati, dobijo po vseh krajih in celo med vs- ii sloji ljudje, ki verjamejo v vsakovrstne praznovernosti, predvsem v take, ki se nanašajo na zdravstvo.
Znani so slučaji, da se zdravniki na deželi niso mogli u\ Ijaviti in udomačiti enostavno radi tega. ker mu je detal prehudo konkurenco mazač ali mazačka.
Po hribovitih krajih «zdravijo» ljudi razni ctcoprniki*. ki so ljudskemu zdravju posebno nevarni. Mazači, ki prodajajo 19 kakšne čaje. cvetice in podobno, vsaj m škodujejo, čeprav čaj iz nedolžnega cvei a ne more ozdraviti nobene resne boiezni. hujši, so coprniki, ki zagovarjajo bo ezni in priporočajo kake neumnosti, ki česa) ozdravijo bolnika tako, da ne potrebuje nobenih «arcnij» več ".a ta svet, Ker je že v nebesih. Mazači najslabšega kalibra on-poročaio bolnikom kakšne konjske fige in druga taka mazaštva. Ljubljanska bolnica beleži že več slučajev zastrupljeni k'vi radi mazaškega zdravljenja.
Borba proti mazačem na deželi ie silno težavnu. Nepoučenim ljudem zastonj dopoveduješ. da mazač ne more ničesar znati, ker se ni ničesar naučil, dočim se mora zdravnik leta in leta učiti ter jato še več let prakticirati, preden zna zdraviti. Zastonj dopoveduješ, da so koniske iige itt tazne sumljive žavbe naravnost nevarne človeškemu zdravju, razni nedi>i*m č?'i v resni bolezni ne morejo koristiti. I 'ud-s. ) po nekaterih krajih je neozdravljivo pravoverno in verjame, da iui »jo ~otove rastline, natrgane ob gotov „.n času* po-s." "o moč.
Če takega mazača naznanijo in zapro, to prav nič ne koristi. Mazač postane teko še bolj slaven in nepoučeno ljudstvo ga smatra za smuČ^nika švrKga.pe' Ne Stretno pa ml "liti, da se ta', o "raznoverni lj.-^Je ddt>JK> le med preprostim pretrfvM-stvom v zakotnih krajih. C£t6 tned
zen-vSiinl sLji n, pr. v LJubljani so osebe, posebno ženske, ki gredo daleč ven v gore po nasvete h kakšnemu *slavnemu3 ma-začu in te «izobraženes ženske p^tem pripovedujejo okrog, kako ta in ta padar zna zdraviti. Eden takšnih slavnih mazačev sq nahaja nekje pri Cerknici,, drugi, menda mazačka, v hrib;h pri Vranckem itd. In to je mogoče pri nas v času, ko se vsepovsod po deželi glasi, da smo Slovenci izobraže-nejši nego naši najjužnejši bratje..
Edini lek proti uspevanju mazaštva je — prosveta. Začeti 'e treba s temeljitim poukom že v ljudski šoli, a za odrasle Ij .uj bi se morala vršiti od časa do časa v vsakem kraju poljudna rreiL.vat.ja, kar naj bi podpirala tudi država. Sploh je dolžnost vsakega inteligenta na deželi, da v tem no-gledu ob .saki ugodni priliki pouči nevednega preprostega človeka tsr ga obvaruje pred nesrečo.
Sveti trije kralji
V treh sosednjih deželah so živeli j Tedaj je Herod še enkrat pozval kras trije kralji. Od mladosti so odnosa ji med , I je k sebi in jih povprašal, kdaj se je po«
njimi bili prijateljski. Če je nastal kdaj kak spor in je obstojala opasnost vojne, so se vsi trije kralji sestali, se lepo raz« govorili In sklenili, da ne bo vojne. Kralji 60 bili miroljubni in zato je bil Gospodov blagoslov nad njihovimi narodi.
Trije kralji, pravični možje, so znali za božjo besedo, da se bo rodil narodom spas. A rodil se bo takrat, ko se bo na nebu prikazala skrivnostna zvezda. In kralji so čakali od svoje mladosti na to zvezdo. Pogostokrat so posetili modri« jana, ki je poznal zvezde, m ga vprašali, če se ta zvezda že vidi.
Nekega dne pa jim je modrijan dejal: •<Prikazala se je nenavadna zvezda. 'Ali ni to zvezda, ki napoveduje rojstvo onega, katerega vi pričakujete?®
Kralji so se zazrli v nebo. Zares, da« leč na obzorju se je videla drobna zve« zda, ki jo je obdajala lahna meglica. Zvezda je hitela bržo. čim bliže je pri* haiala, tem večja je postajala in meglica je dobivala obliko repa.
Kralji so se spogledali in prikimali z glavami.
«Da, prava zvezda je.» Podali so se na posvetovanje in prvi kralj je dejal:
«Svetu se rodi rešitev.»
Drugi: ......
«Ali se naj podamo na potovanje?® Tretji:
«Pojdimo, ker pot je dolga.® Kralji so naložili prtljago na velblode in se podali na pot, katero jim je kazala zvezda.
Velblodi so gazili pesek v puščavi in kralji vzhodnih dežel so sedeli na velblo« dih. Pot je bila težavna, toda pogled na božjo zvezdo, ki je naznanjala rojstvo Odrešenika, je bodril kralje.
Ko so dospeli v deželo Herodovo, so vprašali po gospodarju. Rekli so jim, da živi v Jeruzalemu. Šli so v Jeruzalem k Herodu, ki jih je lepo sprejel ter vpra« šal:
«Kaj dobrega vas je privedlo iz dalj« njih krajev v mojo deželo?® Trije kralji so odgovorili: «Kje je kralj judovski, ki se jc rodil? Videli smo njegovo zvezdo na vzhodu, pa smo prišli, da se mu poklonimo.®
Ko je zaslišal Herod te besede, se je prestrašil, sklical vse dostojanstvenike .naroda in jih vprašal:.
»Kje se bo rodil Kristus?» In ti so mu odgovorili: «V Betlehemu. Tako je napisal pre« tok, da bo iz Betlehema izšel odrešenik, ki bo rešil narod Jzraela.n
javila zvezda, in jim končno dejal
«ldite in poiščite dete. Ko t»a na,dete, mi javite, da se mu poklonim tudi jaz.®
Tako je dejal Herod, ki je koval na črte, kako bi uničil božje dete.
Modri trije vzhodni kralji so nadalje« vali pot. Zvezda je šla pred njimi in končno obstala nad prostorom, kjer je bilo dete. Kralji so se razveselili. Dospeli so na cilj.
Bedna kočiča. Ali se je v p je j rodil kralj judovski?
Trije kralji so stali pred kočo, a ker so bili modri, jih to ni iznenadilo. Vedeli so, da modrost poseča siromašne hiše, a se izogiblje bogatih.
Šli so v kočo, videli dete z Marijo, ma* terjo njegovo, padli pred njega in se mu poklonili. Darovali so mu zlata, kadila in mire.
V očeh so se jim pojavile solze. Kar so iskali, so našli. Videli so odrešenika v hlevu v jaslicah, poleg njega Marijo in Jožefa, a z njimi vola in osla, na katerem sta pribežala Jožef in Marija. Nad hle* vom pa je svetila čudna zvezda z vzhoda.
Ko so se poklonili Kristusu, so se kralji vrnili. Šli pa so po drugem potu, da jih ne dobi Herod, kajti v sanjah so prejeli zapoved, da se mu morajo iz« ogniti, ker ima slabe namene.
Ko je Herod videl, da 30 ga kralji pre* varali, je poslal svoje ljudi, da pomore v Betlehemu in okolici vso deco do dveh let.
Toda božjega deteta ni pogubil, ker sta Jožef in Marija zbežala z njim v Egipt in ostala tam do Herodove smrti.
Zanimivosti
O „bergmandelicu"
Med vsemi stanovi človeštva se menda smatra rudarski stan kot najnevarnejši. Rudarja kaj radi slikajo kot m/ačnjaka in načelnega revolucionarja. Krivo je temu mišljenju dosti to, da se naša književnost malo bavi s tem poklicem; skoro bi rekel, da nimamo v slovenski literaturi niti ene leposlovne knjige, oziroma femeljitejše študije o duši in mišljenju rudarja. Ta stan se zamišlja vobče kot brez vsake poezije ali nežnejšega občutka. Da temu ni tako, bi hotel pisec teh vrst dokazati, kajti v resnici ima baš rudarski stan mnogo prisrčno-nežnih bajk in povesti.	- •
Ob tej priliki bi se moglo tudi spregovoriti nekaj o vsebini one rdeče vezane knjige pod naslovom «TrbovIje», kjer opisuje pesnik v brezrimnih stihih občutek in misli rudarja. Kot sin rudarja sem vzrastel med njimi in vem, da kljub vsemu ni vse tako, kakor je pisal pesnik v omenjeni knjigi. Ne vem, zakaj, a vselej mi pretrese dušo nekak mraz, kadarkoli ugledam ono rdečo knjigo na polici; zdi se rni, kot da mi hoče reči: «Ti si rojen v listi gnilobi, zatorej se ne mešaj med čiste in zdrave življenske tovariše, rojene na sreč ih krajih sOlnČne pokrajine. Ti si rojen v prekletstvu — glej, da ne okužiš še drugih!...»
Pa preidimo to. Pozsia se, da pisec omenjene knjige ni videl ali pa mogoče ni hotel videti rudarja v dobi pred vojno. Da bi si bil ogledal pred kakimi petnajstimi leti one male ljubke kočre, obdane z lepimi vrtiči, ter videl ob neoeljah ali n. pr. ob praznovanju sv. Barbare tako čedno oblečene stanovalce teh hišic, morebiti bi tudi on mislil drugače. Naravno je, da je voina onesrečila menda najbolj rudarja, ker med njimi se je najprej pokazalo pomanjkanje. Upajmo, da se v do-glednem času zopet povzdigne rudarstvo na stopnjo predvojnega življenja.
. Kot deček sem večkrat slišal stare rudarje pripovedovati o jamskem duhu, tako zvanem
bergmandeljcu. N^kj ga držijo za vraga, drugi zopet za dobrohotnega duha, pritlikavca. Največ povesti ii"ajo o tem duhu Nemci, pa tudi med slovenskimi rudarji krožijo lepe bajke o bergmandeljcu, tako nastopna:
Dva stara rudarja sta delala skupno mnogo let. Ko sta prišla nekega dne na svoje odrejeno mesto, sta opazila, da sta slučajno obadva pozabila naliti olja v svoji svetiljki. «Kaj naj počneva?» tarna starejši, «če delava, dokler nama "ne imanjka olja, ne moreva potem ven brez razsvetljave, ker je pot nevarna celo pri dobri razsvetljavi. Ako pa odideva takoj po oije, naju vidi obratovodja, pa naju bo kaznoval.*
Ko tako v strahu premišljata svojo usodo, zapazita, da se jima bliža neka luč. Ko je prispela luč do njiju, sta se silno prestrašila, kajti nosilec te luči je bil majhen človek z veliko brado, oblečen v svetle škornje in pokrit z visoko rdečo kapo Rudarja se od strahu msta mogla premakniti. Bergmandeljc pa jima je rekel: «Ne bojta se me, jaz vama bom pomagal, ker me nista v vseh dolgih letih, kar tukaj delata, nikdar žalila z žvižganjem!» (1 ravijo, da se bergmandeljc silno srdi na žvižganje.) Nato jima prilije iz svoje svetiljke olja, potika z roko po steni in v trenutku se pojavi mnogo pritlikavcev, ki prično opravljati vse deio mesto starih rudarjev.
I<o so delo dokončali, jima reče bergmandeljc: «Jaz vama hočem tudi v bodoče pomagati, samo da ne črhneta o meni nikjer besedice!» Rudarja sta obljubila držati skrivnost zase. Ker sta imela delo v akordu, sta že pri prvi plači prejela trikrat več kot poprej.
Tako je trajalo več let in sta oba rudaria zelo obogatela. Enkrat pa sta v veseli družbi izdala svojega tajnega pomagača in ko sta prišla drugega dne na delo^ sta zastonj čakala na bergmandeljca in njegove Hudi. Videla jih nista nikdar več.
Kako bo na svetu črez 390 Set
Slavni angleški učenjak profesor Hal* dene je imel nedavno predavanje, v ka>, terem je razpravljal o sliki, kakršno bo nudil svet črez 300 let. Njegova izvaja* nja o razvoju sveta v bodočnosti so se glasila sicer čudno, vendar mogoče niso brez vsake stvarne podlage.
Treba je samo pomisliti na to, kake stvari so se prerokovale pred desetletji in ki so se pozneje uresničile, dasi ni ta> krat nihče verjel v možnost'njihovega uresničenja. Ko so nastopali pred mnogimi leti preroki in prerokovalci za« čudenim ljudem, da se bo človek lahko | vozil po zraku, je pač menda vsakdo j mislil, da to ne ho nikdar mogoče. In vendar imamo danes zrakoplove, ki. se že preprostemu človeku ne zde nič poseb* nega.
Zanimivo je, kaj vse napoveduje pro* fesor H 'dene. Že čez petdeset let. pravi učenjak, naša mesta ne bodo poznala več noči. Ves svet bo preprežen z žicami, ki bodo vodile elektriko v zadnjo gorsko vas. Povsod bodo gorele električne luči. j Skoro z vso gotovostjo se more trditi, da : ni več daleč čas. ko se bodo mogli tudi najoddaljenejši znanci v najkrajšem času sestati in se ne voziti tedne irl tedne, kakor danes, ako hoče n. pr. Evropejcc obiskati Američana.
Za časa vojne so iznašli častniki na neki nemški vojni ladji, da doza sedem gramov kisline sodinega fosfata poveča za dvajset odstotkov sposobnost ljudi za telesni napor. Ta lek je povsem neškod* ljiv ter more dolgo časa jemati brez vsa« ke nevarnosti. Neka skupina rudarjev je to že poskusila in niso njihova telesa prav nič trpela.
V enem ali dveh stoletjih bo po pro« fesorjevem mišljenju otvorjen medpla* netni promet in bo zemljan lahko brez večjih ovir šel obiskat prebivalca kake zvezde. Takrat bodo učenjaki že znali ustvarjati umetne žive ljudi.
Bolezni bodo, kakor zatrjuje profesor Haldene, črez 300 let popolnoma prene» hale: samo za raka ni gotov, če bodo mogli zdravniki do takrat dognati, od česa ta bolezen izvira, odnosno kaj je povzročitelj te bolezni. K ^ ne bo več bo* lezni. bo smrt čisto navad„•» naravni do» godek; človeško telo se bo ob.abilo in se tako rekoč sesulo samo vase. Ljudje bodo doživljali visoko starost.
Sicer nam pa gospod Haldene lahko prerokuje, kar hoče, saj 300 let ne bomo živeli in zato tudi ne bomo videli, v ko* liko se bodo njegova prerokovanja ures» ničila.
Našli smo obe doma v malem predmestnem stanovanju, sedeči za mizo Bili sta v dvajsetih letih, prav simpat čili, čelu i tej bogve kaki lepotici. Na našo željo začneta izvajati svoje «čudeže». Položili sta roke na j mizo in izpod mize je začel pihati nekak hla-1 den vetrič, ki smo ga čut h vsi. Nato se :e začulo rahlo topotanje, slično mišemj glo-
celo sama prisostvovala umoru, katerega je naročila. Zgodilo se je takole:
Nekega dne se je peljala z avtomobilom na sprehod v Selva de Leones. V njenem spremstvu sta se nahajala njena žrtev in njen bodoči ljubimec. Med njo in bodočim ljubimcem je bilo že vse dogovorjeno. Nekaj dni nato so našli njeno
danju. Toda stvar je postala kmalu zani.ni- žrtev umorjeno. Redarstvu se je posrečilo ugotoviti ime umorjenega s pomočjo šoferja, ki je vozil vse tri do gozda, a
vejša. Mizica se je začela pelagoma pomikati cb zidu in devojki sta ji sled li; č.m pa sta odložili roke, je mizica obs ala. Ko sta zopet položili rol;e nanjo, se je mizi a začela premikati vedno hitreje in konaio v, te.i kakor bi plesala.
Ker je bil z nami tudi ladijski zd.avnik, smo mu rekli, naj devojkama pie„leda r ke. Ugotovi) je, da jima žila na desni ro*i b.je zelo močno kakor v vročnici, medtem, ko jo je na levici bilo jedva čutiti.
Mati obeh deklet, preprosta ženi a, nam pripoveduje, da ju je prejšnji dan cb sk i a večja družba njunih zaank. Dekleta so se veselo zabavala in neko dekle je svtt^valo, naj hčerki izvršita poskus z učinkom svojih rok na vratih sosedne sebe, v ka eri so zagrnili okna. Culo se je najprej znano š ; tanje, nekaj minut nato pa so se vra.a z glasnim pokom dvignila s tečajev in zagrmela na tla.
Naprosili smo obe dekleti, da pred nami ponovita ta pcs*us. Mračilo se je že v sobi in mi se stisnemo v ket s sveti!jko, ki smo jo sicer pregrnili z robcem, a je venoar da ala še toliko svetlobe, da smo lahko opazo ali, ali ne bo vmes kake goljufije. Ladij ki zd.avnik, ki je bil med nami vsemi na bolj nezaupljiv, točno pregleda vrata in sesedno sobico ter izjavi, da ni najti prav nič sumljivega. Deklici tedaj stopita blizu vrat in iztegneta roke. Takoj se začuje v vratih tisto mišje glodanje. Cek i?i se polagema umikata, vrata se začno snemati s tečajev in naenk-at treščijo na tla... S poskusom smo bili popolnoma zadovoljni.
Devojki sta bili torej bitja s tisto čudno tajno močjo, ki poedinim strokovnjakom in nestrokovnjakom beli glave, a bo trenra kmalu izrečeno pravo dognanje in pravilna sodba o vseh zagonetnih pojav h, ki zaenkrat za nas ne izgledajo povsem nara ni, temveč malo skrivnostni. Seveda je pri tkih pojavih često zelo mnogo pretkanosti, ki ji ni lahko priti na sled.
se pozneje vrnil samo z njo in z njenim novim ljubimcem. Šofer je nastopil pri razpravi kot glavna priča.
Razprava je trajala mesec dni in je bila Gonzalez obsojena na dvanajst let prisilnega dela. njen ljubimec, ki je umor izvršil, pa na dvajset let temnice.
Denar v pregovoru
Denar prišepa k hiši, a odpleis od 'JZ2*
Dzr.ar ni vsem ljudem prijatelj. x
Za onar tudi klepetavec u~c!hne.
Mnogo se denarja potrdi za pridobitev — ('°narja.
Za denar tudi lahko osla ovenčaš.
Če imaš denar, si povabljen svat, četudi si mogoče tat.
Brez denarja — brez prijatelja.
Če bi se denarju poznalo, kako zaslužen, bi ga marsikdo pral, preden li "a dal iz rok.
Kdor denar pridobi s tem, da prostost izgubi, ta več izgubi nego pridobi.
Kdor ima denar, si laL'.j zet~ izbira,
Pri štet m denarja se rnnavadi ne nw!L
Priigran denar ima peruti.
Z novcem se more vse kupiti, samo ne čista vest.
Denar jeva sestra je skrb.
Brez denarja živeti, je brez peruti letati po zraku.
Denar — sveta vladar.
Zagonetni devojki v Smirni
Neki nemški p3emenitaš, ki je v mladih letih mnogo prepotoval in svoje doživljaje zanimivo popisal, pripoveduje v svoji knjigi «0 Siriji in Mali Aziji» nastopni zanimivi dogodek:
Posetil sem nekoč admirala neke križarke, se dogovoril z njim in z nekimi gospodi, ki sem jih našel pri admiralu na ladji, da obiščemo dvoje zagonetnih deklet, o katerih je tiste dni govorila vsa Smirna. Odpravimo se k njima, da se na lastne oči prepričamo, kaj je tako čudovitega na njih.
Ženska s tristo ljubimci
Mehikanski časopisi so nedavno obširno pisali o razpravi, ki se je vršila pred mehikanskim sodiščem proti gospodični Alojziji Gonzalez, ki je bila obtožena, da je dala ubiti večje število svojih ljubimcev. *
Kadar ji je kateri ljubimcev postal dolgočasen in ga ni več ljubila, ga je dala enostavno ubiti. Ta krvniški posel je oprav.jal po njenem naročilu navadno tisti, ki je imel slediti nesrečniku kot njen bodoči ljubimec. Kakor se je pri razpravi ugotovilo, je imela ne baš ljubezniva Lojzka v celem okrog tristo ljubimcev, od katerih je štirideset pričevalo proti njej.
Dasi kažejo vsi znaki, da je na tak način dala umoriti večje število ljubimcev, se je pred sodiščem posrečilo, dokazati le en, in sicer zadnji zločin. V tem slučaju je ta zločinska ženska, stara šele 20 let,
X Ženske in moški v naši državi. Skoraj v
vseh pokrajinah naše države je bilo pred svetovno vojno več moških kakor žensk. Danes temu ni več tako, vendar je razmerje pri nas izmed vseh evropskih držav še najpovolJ-nejše: v Jugoslaviji pride povprečno 10J2 žensk na 1000 moških. V posameznih pokrajinah je to razmerje precej različno. Povprečnemu številu najbliže je razmerje v Medji« murju, kje pride na 1000 moških 1021 žensk. Nad povprečnim je število v Banatu (1041), v Bački in karanji (1050), na Hrvatskem in v Slavoniji U053), v severni Srbiji (1085), v Sloveniji (1097) in na otoku Krku (1137): pod povprečnim številom je Dalmacija (1011 žensk), južna Srbija (1008), Črna gora 1006) ter končno Bosna in Hercegovina, kjer prida na 1000 moških samo 957 žensk. Karakteristično je, da Bosna celo po večletni vojni izkazuje znatno več moških kakor žensk.
X Petdesetori odmev. Nedaleč italijanskega mesta Milana leži v ravnini veliko poslopje vila Simonetto, ki je slavna zaradi svojega mnogobrojnega odmeva. Neki obiskovalec vile pripoveduje nastopno: Ta velika zgradi a se nahaja osamljena med riževimi polji, ki so stalno pod vodo. Odmev se čuje v notranjem dvorišču. Ako zavpiješ iz okna v drugem nadstropju na dvorišče, boš čul nešteto odmevov. Strel iz samokresa je odmeval okrog
petdesetkrat. Glasovi so spočeika močni, po-lem vedno slabši, dokler se končno ne izgube v lahnem šepetanju. To drugače prav neokusno poslopje je zgradil leta 1552. vojvoda Gonzaga, ki je bil takrat upiavitelj mesta Milana. Pozneje je ta palača prešla v last obitelji Simoneito. Sedaj je zapuščena. S temi odmevi so imeii že mnogo poskusov. Zanimivo je, da glasovi klarineta, flavte in gosli n>so izzvale nikakega odmeva. Na glas trom-pe(e se je čul odmev jako jasno. Mnogoso si doslej razbijali glave, od česa izvira ta čudoviti odmev. Gotovo je le to, da odbija glas veliki zid, ki je nasproti glavni zgradbi. Odkar se je poruši! tam en hodnik, se odmev ponavlja za šest glasov manjkrat.
X Princ v postelji. Mafamud Alija, kraljevi princ afganistanski, je nedavno nepoznan prišel v Berlin. Nastanil se je v uglednem hotelu. Ko se je v slikoviti narodni noši svoje domovine sprehajal po trestu, je hitro obrnil nase pozornost berlinskih potepuhov, ki se posebno zanimajo za bogate tujce iž vzhodnih krajev. Neko noč se priplazijo v njegovo sobo in poberejo vse premoženje, tudi slikovito obleko na stolu. Ubogi princ zjutraj ni imel kaj obleči Kot pravoverni ntusliman pa ne mara obleči evropske obleke, zato se nahaja v postelji. Odposlal je svojega slugo v Habul, glavno mesto Afganistana, da mu prinese novo obleko. Sluga se je odpravil na pot preko Indije, odkoder mora s koncem dospeti v Kabul. Preden se sluga vrne, bo poteklo najmanj tri mesece in je upati, da se bo tud; ubogi princ medtem naveličal neprostovoljnega bivanja v postelji in se oblekel po berlinski modi. Vsekakor se berlinski listi strašno zgražajo nad mestnimi potepuhi, ki ne pardonirajo niti afganistanskega princa.
X Kje je Robinzonov otok? V angleškem časopisju je nastalo preprekanje o tem, na katerem otcku je preživel slavni Robinzon svoje osamljen ištvo, kakor je to opisano v znani povesti. Doslej se je mislilo, da je to otok Juan Fernandez v Tihem morju blizu južnoameriške republike Ekvadorja. Mnogo Angležev in Američanov je že posetilo ta o!ok, da vidijo bivališče slavnega puščavnika. Sedaj pa se je pojavila sumnja, da-li je to res dotični otok. Nekateri mislijo, da je Robinzonov otok najbrž angleški otok Tobago v Antilah pri Centralni Ameriki Tam se je odkrila jama. ki je prav slična jami, ki je opisana v Robinzonovi povesti. Dalje so našli okostje ovna, ki ga je zakopal Robinzon. Obče se Robinzonov zemljepisni oris nenavadno točno strinja z opisom otoka Tobaga.
Za smeh in kratek čas
/ Prizor na o lici.
Pijanec se je ponoči zvrnil v jarek in tam zaspal. Stražnik ga je pozno v noč zapazil radi močnega smrčanja.
«Hej, dobri mož, kaj delate tu? Vsta-niie!»
Pijanec (nejevoljno); «Kako s!e se priklatili v mojo spalnico? Takoj se poberite iz nje!»
Pravi vzrok.
Redov Janez Motovilo, znan pijanček, je bil pozvan pred kapetana, ki ga je vprašal: «Kako pa je to, da imaš tako rdeč nos?»
Janez: ^Oprostite, gospod kapetan, jaz postanem vedno ves rdeč, kadar govorim s predpostavljenim.^.
Vredno vežbanje.
Bogat in rejen vojni dobičkar se pelje v avtomobilu s svojim šoferjem, ki ga uči ravnanja z avtom. Naenkrat se na ovinku avto prekucne, bogataš in šofer pa sfrčita na cesto. Bogaiaš skoči prvi pokonci in pravi:
«cZa vraga! Povejte mi vendar, koliko bom še potreboval, da se naučim ravnanja z avtom ?»
«Pa, tako... pet do šest...»
«Cesa, pet do šest? Tednov?
«Ne, avtomobilov!»
Otroci med seboj.
Prepirata se Janezek in Francek. Slednji končno reče: «Ti, Janezek, sploh nisi pravi otrok, ker so te vzeli za svojega.»
Janezek pa se ponosno odreže: «Mene so vzeli za svojega, ker sem to zaslužil. Tvoji starši pa niso mogli nič izbirati in so vzeli takega tepca, kakršen si prišel na svet...»
Župaik-pijanček.
Župnik Miha v neki fari v Beli Krajini se ga je rad nasekal in je večkrat v takem stanju opravljal službo božjo. Nekoč je pri maši celo zadremal.
Mežnar Melhijor je bil radi tega v hud h skrbeh. Pocukal je nalahko župnika za rckav in dejal: «Dajmo naprej, gcspod župnik!*
Župnik Miha se je zbudil iz dremavice in odvrnil: «Le kar natoči si, Melh'jor!»
Tako je.
Gospodar: ♦Kolikokrat eva vam že rekel, da hočem imeti večino top!o «4»io »
Kuharica: «Kako naj oo jina topla, ko pa kupujete vedno -nrznjeno reso »
Naša vsakdanja hrana
Kako ostaneš zdrav?
Preobilna debelost spada torej med težke bolezni. To je prav za prav bolezen, ki je sestavljena iz mnogoštevilnih vplivov posameznih bolezni, katere povzroča debelost, ' posebe v vseh delih telesa; to je ona težka bolezen, ki je v ogromni večini zavisna od j preobilne jedi in pijače Mladi debeli ljudje ' so vam pravi bolnt starci. Težko dihanje, ka-: šelj, težki pritisk v prsih, pogostna in močna omotica, upehanost, utrujenost, nespečnost, nesposobnost za kakršnokoli duševno ali telesno delo, pojemanje spolne moči, močna razdraženost in značilna drhtavost — vse to so znaki predčasnega staranja, ki nastopajo ob preobilni telesni debelosti tudi pri popolnoma mladih ljudeh.
Torej t,am strogo r.akgs dejanska po!ie-ba našega življenja, da ne »me . o :esti vt , nego nam je iroba Zato velja vstajati izz; mize, preden se nar-imo Samo tako se iz-ogibljemo nevoM.rmu vrenju v želod in še nevarnejšemu gnirju v črevih. Dobro se je varovati jedi, ki se lahko jedo tudi takrat, ko nismo lačni. Za nas je najboljša ona kuhinja, ki ne izdeluje preveč jedi z mnogimi raznimi ostrimi dišavami ali začimbami, katere dražijo žleze prebavil, .povzročajo močnejšo slast do jedi in učinjajo,. da poje človek mnogo več, nego mu je treba. Zategadelj se jih je treba vseh, razen soli, ki je potrebna našemu organizmu, čim bolj izogibati ter jih uporabljati kolikor mogoče malo, tem bolj, ker nobena začimba ne koristi organizmu.
Vsakdanja količina potrebne hrane se ne da določiti za vsakogar enako. Ravnati se mora po raznih razmerah v našem življenju.
Velikost telesa, njegove podedovane posebnosti, razmere, v katerih človek živi in dela, s katerim se kdo bavi, obseg duševnega in telesnega napora, podnebje, način življenja itd. — vse to so tehtni vzroki, ki ne dopuščajo trditi, da bi zadoščala vsem ljudem enaka količina hrane.
S higienskega stališča je mogoče v naših razmerah vsakdanjo hrano deliti tako, da jemo trikrat ali največ štirikrat na dan; porazdeljena pa bodi tako, da ne čutimo prevelikega gladu, ko sedamo za mizo Odraslim ljudem je dovolj, ako jedo trikrat na dan — zjutraj, opoldne in zvečer. Delavci, ki porabljajo pri napornem delu več moči, in otroci, ki se igrajo in rastejo, morajo jesii po štirikrat na dan — zajtrk, kosilo, južina in večerja. Po količini jedi se mora razdeliti tudi dnevni čas, ko je tr?ba jesti. Razdeliti ga moramo tako, da se hrana od prehodne jedi ne združi v želodcu s hrano prihodnje. Ako postavimo, da le zdravemu človeku dosti spati 8 ur, je trfba uživati jedi v ostalih 16 urah. V takih -azmerah je najprimerneje spati od desp ih zvečer do šestih zjutraj. To pravilo bi se moralo uporabljati v vseh razmerah, ne glede na delo, jx)klic, način življenja in starest.
Zajtrkovati je treba med šesto in sedmo uro zju:raj Zajtrk bedi poleg kosila najobil-nejši, ker je želodec med nočnim spanjem prebv.il in oddal črevo™ vso hrano, ki jo je prejel zvečer. Zajtrk ima časa 5 do 6 ur, da se popolnoma prebavi in da se želodec od zaitrka docela pripravi za novo hrano. Najprimerneje je jesti za zajtrk kruh, mleko, sirovo maslo, sir, smetano, belo kavo, kakao, čokolado, jajca, sadje itd. Poleti mora prevladovati y zajtrku sadje ter s kruhom in mlekom, zlasti s kislim, sestavljati njega poglavitni del. Pozimi in za ljudi, ki več delajo, bodisi duševno, bodisi telesno, je zajtrk lahko obilnejši po sestavi in po količini.
Slaba in škodljiva navada, da ne marajo nekateri ljudje za zajtrk nič drugega nego eno ali nekoliko čaš črne kave ali čaja, utegne samo škooovati njiH zdravju. Se slabše pa je to, da pijo taki ljudje tudi čašo žganja in da kade tobak. To je tolikanj škodljivo, da lahko povzroči v prebavilih velike nered-nesti; tudi je to tehten in gotov vzrok, da se razvijajo pogostoma v njih težke bok zni. Zato je treba opustiti to slabo navado.
Kositi je treba med 11. in 12. uro. Kosilo je najglavnejša jed in mora biti sestav-! ljena iz dobre mešane hrane, tako iz sveže izmenjave, kruha, jajc, mesa, rib ali drugih živa'skih proizvodov, v katerih je beljakoma. Sir je v tem oziru jako dober. Na-i osled lahko použijemo nekoliko svežega ali • kuhanega sadja.
Oni, katerim se priporoča, naj jedo štirikrat na dan, morajo južinati ob štirih po-pold e, ker je želodec ob tem času že prebavil kosilo in lahko sprejme vase južino za prebavo. Za južino naj iedo kruh in sveže ali kuhano sadje. Sadje se po razmerah lahko nadomešča s čašo mleka, medom, čokolado, kakaom, belo kavo, mehko kuhanim jajcem, marmelado, sirovim maslom, smetano ah koscem sira. Po količini hrane mora biti južina najmanjša izmed vseh ostalih vsakdanjih jedi, ker nima želodec dosti časa, da bi hrano prebavil in da bi bil iznova pripravljen za večerjo.
Večerja bodi najkesneje ob osmih zvečer, ker morata od nje do spanja miniti najmanj dve uri. Na večerjo je treba obračati največjo pozornost, ker delujejo med spanjem vsi1 or-
la
gani v telesu slabotnele in rahleje, nego ka- j dar bedimo Preobložena prebavila znatno otežujejo ves organizem in ovirajo čiščenje telesa od raznih strupov, ki se razvijajo v njem podnevi. Telo se ne more okrepčati in usposobiti za delo prihodnjega dne. Večerja ne sme kvariti spanja, ki je potrebno za življenje. Obilnejša ne sme biti še zato, ki« ni telo med nočnim spanjem izpostavljeno nikakršnemu sečjemu potrošku. lelo ne oddaja kakor v budnem stanju ne energije ne živ-ljenske toplote Ko leži mirno v topli posieljl, znižuje svoja opravila in svoj potrošek vob-če na najmanjšo mero.
Za večerjo je vselej najboljše mleko. To se lahko prebavlja, ima v sebi dosti hrane ter pomaga, da dobro spimo. Z mlekom lahko vzamemo nekoliko kruha, sirovega masla, smetane, eno mehko kuhano jajce, kakšne malenkosti in nekaj kompota. Mesa in rib zvečer sploh ne bi smeli jesti Za večerjo prav za prav ne smemo jemati nič'?ir, kar draži. Slabo navado, da nekateri zvečrr pijejo kavo, je treba povsem odpraviti, ker je škodljiva in nasprotna interesom našega zdravjar
Po zahtevah zdravjeslovja si moramo pred vsako jedjo umiti roke, po jedi pa usta. Med poglavitnimi jedrni ni treba ničesar jesti, ker se s tem moti pravilno prebavljanje.
Kakor nas jedi hranijo, tako nas pijače poživljajo in služijo mnogim važnim življen-skim potrebam. Ker je največji del našega telesa in vceh njegovih organov in tkanin sestavljen iz vode, ki se stalno troši s telesnim izhlapevanjem (dihanjem, potenjem), s sečem in izmetki, je treba to izgubo nadomeščati.
Izmed vseh tekočin, ki jih pijemo, je voda najglavnejša, ker je mogoče samo z njo zadoščati vcem življenskim potrebam, ki zahtevajo pijačo. Pa tudi vodo moramo piti po izvestnih predpisih, ki ustrezajo potrebam nsšega življenja. Samo čista in sveža voda ustreza življenskim zahtevam Ako je kcV:'> kaj sumljiva, da bi utegnila škodovati našo-mu zdravju, je ne smemo piti ali pa jo Hi ramo na izvesten način pripraviti za to. Ako sumimo, da je voda le količkaj okužena, jo moramo, če nimamo za uporabo druge, zlasti za pijač?, najprej prekuhati, da se kužne kali zatrore v njej. Vodo kuhati je tudi dobro, če je v njej dosti apna, t. j. če je, kakor pravimo navadno, trda; zakaj s kuhanjem se useda iz nje. o čemer se lahko prepriča vsakdo, mnogo apnenih soli in voda postane mehkejša in primernejša za zdravje Ker izgubi voda s kuhanjem ninGgo prirodne svežine in postane nekoliko plehka, jo je treba nekaj časa pustiti na odprtem svežem zraku. Trko se vsaj deloma osveži ter dobi svoje prirodne las nesli. Razen tega lahko tej tako prekuhani'vodi dodamo, če jo hočemo piti, nekaj hmonovega soka, malinovca ali drugega sadnega soka, ki prikrije njeno plehkost ter ji da pri.eten okus.
Kdor se hrani s preprostejšo in malo začinjeno hrano, zlasti več s tekočo, in z mlekom, temu ni težko ugasiti žejo z eno ali največ z dvema čašama vode aH druge brezalkoholne pijače
Med jedjo ni dobro piti ne vode ne druge pijače Vodo pijmo po jedi, in sicer polagoma, požirek za požirkom, da se nekoliko segreje v ustih. Vode med jedjo nikar ne pijmo zato, da se z njo ne razredčuje želodčni sok, ki mora dobro prepojiti pogoltnjeno hrano ter jo čim bolje in čim popolneje pre-
baviti. Po pravilih, ki jih o tem predpisuje zdravjeslovje, mora miniti najmanj ena ura po jedi in potem šele pijmo vcdo.:
Pitna voda ne sme biti premrzla, ker lahko škoduje zobem, časih pa tudi vsemu ostalemu telesu.
Po jedi pijmo čtsto in najbolje mehko studenčnico, zakaj taka voda najbol.e pospešuje prebavo hrane v želodcu in njen prehod iz želodca v čreva. S higienskega stališča je ne more v tem oziru nadomeščati sploh nobena druga pijača, kaj šele da bi bila koristnejša od nje.
Slaba navada kajenja vobče mnogo škoduje človeškemu zdravju. Toda zlasti mu škoduje takoj po jedi. Nikotin kakor tudi vsi. drugi strupi, ki prihajajo s tobakom v n;iše telo, vplivajo slabo na izločanje, pa tudi celo na sestavo želodčnega soka. S tem se otežuje pravilna pifbava hrane. Tobačni sirupi razen tega jako razburjajo želodčne živce. Zato se želodec ne more pravilno gibati in oddajati hrane v čreva. Po vplivu kajenja se torej hrana dalje česa mudi v njem in zategadelj nastopa pogostoma pri njej še v želodcu mastno-kislo vrenje, ki je jako škodljivo. Kislo, pekoče pehanje, od katerega trpe mnogi ksdilci, je posledica takega vrenja.
Kajenje je posebno nevarno za starejše in slabotnejše ljudi, ko že prične pojemati organska moč, ko se človeški organizem sam s svojo samozaščitno močjo ne more več braniti tobačnih strupov. Zato se nikotin z ostalimi strupi dalje časa mudi v telesu, zlasti v krvi in drugih šokih ter lahko celo povzroča težke bolezni v organih, pa tudi v drugih, zlasti nežnejših delili telesa — v srcu, jetrih, obistih, živcih, možganih itd.
Po vsem, kar smo povedali, je treba vedeti, da mora biti naša hrana mešana — iz rastlinstva in živalstva; da ne smemo jesti veliko mesa; da uživajmo namesto mesa proizvode samo živih živali — mleko, jajca, sir, sirovo tnaslo, smetano i. dr.; da bedi hrana kuhana ali pečena; da ne jejmo preveč; da jejmo polagoma in da dobro prežvečimo vsa!; grižljaj; da ga pa dolgo ne valjamo po U3tih; da jejmo trikrat ali največ štirikrat na dan, in sicer cb določenem fesu; da bodi hrana čim preprostejša in čim manj začinjena; da ne pijmo med jedjo nobene pijače, da smemo piti vodo šele čez eno uro po jedi;
da nikakor ne smemo kaditi tobaka po jedi; da nam ie povsem paziti na to, ali je hrana čista, in da jejmo iz čistih posod in s čistimi rokami.	Po «Zdravju*.
-----------1________.L.,
Lepota? Sveiost mladosti? Priljubljena vnanjost? Vse to si lahko ohranite in za-branite prerano ostarelost samo, če racio-nelno negujete svoj obraz, svoje telo, svoje lase in svoje zobe. Izrednega učinkovanja so že čez 25 let priljubljeni Elza-preparati za negovanje lepote, kakor; Flza-obrazna >n kožo obvarujoča pomada, 2 lončka z zavoj-nino in poštnino vred 25 dinarjev, Elza-po-mada ža rast las. 2 lončka z zavojmno m poštnino vred 40 d.narjev, z 10%nim doplačilom, in drugi Flza-prepariti, kakor Flza« cvet za lase, F.lza-voda za usta, Flza-kolon-ska voda itd. Vse navedeno razpošilja: I e-karnar Evgen V. Feller, Stubica Donja, F.lza-tig št. 360, Hrvatsko.	(e)
Gospodinje! Rabite za peko vseli močnatih jedi edino vrhniški pecilni prašek. ki se rabi laliko povsod mesto sode, jelenove soli Itd. S tem pecilnim praškom pečene mo^nate jedi so boljše kot s kvasom pečene, ker ne provzročajo napenjanja. Posebno se priporočajo za bolnice, ker so jako lahko prebavljive. Vrhniški pecilni prašek Izdeluje lekarna na Vrhniki in se od tam tudi naroča vsaka količina. — Ista lekarna izdeluje tudi aromatiino železnato tinkturo, ki je od zdravnikov priznana kot najboljše, sredstvo proti bledici. slabokrvnosti, siabi prebavi in oslabelosti vsake vrste. Prekaša vsako železnato vino. ker ne kvari zob in je izvrstnega okusa ter io pijejo z najboljšim uspehom odras.li In otroci. Pollitrska steklenica stane 20 Din (80 kron). — Naročate potim dopisnice na lekarno na Vrhniki in se Vam vse obratno dopošlje. I7-1)
Kupite trt berite
,Poper in paprika6
hudomušne kratkocasnice.
Cena 3 Din, po polti 3 Din 50 p.
Dobiva y j.siiogni zadruqi b Ljubljani.
Prava sredstva tepete, katera drže, kar obečajo!
ELZA-OBRAZMA POPADA,
2o let t y;eb deželah proizkuScti!:, hiaijeua in priljuldjena bo piava lil**sredstva leliurasrja Felierjii,
Iti pospeSu ejo lepoto.
zanesliivo varstvo proti Bolnčuim negam, soluciji opeklini, lisam, hrapavi koži, odstranja za eduvce. oxrw, nabore iu drug« vsiikitvretue težue nečistosti: a velika porcelau »t» lončka z zavojmuo in poštnino vred 2.S Din.
! i SI i' nn tnlpprtfi miVl u*jn)ilei;e in iiii,fiu8ifce min lepote! i<!o*l vseh mil! l'opol-L!£«*>IIlji!u jSMCbiSU !$*: I, 1M,raa tteškodliivo. i-e jaku <lohro peni in je milega finega duha.
4 vei hi kosi g zavo nino in poštnino vred 40 Din.
nnnvjtiin	rocf 5 e krBt>i koi" S1*"1- z"i>ranjuje iz
Llta'|JUl!ll»-SUa £.iX 1(131 I^O pa(|a,i e, lomlieuie i« cepljenje las.
odstraniti rrhnt, pr. rano osiveloafio itd. 2 ve ika porcelanasta lončka ic zavojuino
in po tn no vred Din — En pozktis zadostil e, da tudi vi porečete :
TO JE ONC> PRAVO!
Unte v vneti posli«t! cah samo prave K1./A 1'RK'aRATE ielutuan« 1'eilerja.
RAZLIČNO t Lilljlno mleko 10 Din • brkomaz 4 Din: najfinejši Heg« puder d rja. Klugerja v velikih originalnih fliatlah 2t» Din; uajfinej&i zobni prašek „Hega" v patentnih dodali 15 Din; puder za dame v vrtnicah 4 Din; sobni praSek v Škatlah 4 Din. v vreflcah po 3 Din; sachel ( dišave) se perilo 4 Din: fiainpon za lase 2'50 Din: runienllo r.a ohra?. 12 plrtraov 20 Din: najfinejši parfocit od 20 Din navzsor: cvet is la8? 2t> Din; Eiza-fcatranbvo milo 0 Din, Pri razpošiljanju različnih predmetov so zaračunavata zavojclna la
po&tnina posebej.
K tem ccnam se priračnnava Se 10° 0ci«> doplačilu Naročilna pi*ma nai se naslavljajo takole-EVGES V. FELLER. leiarnar, STU3ICA DCN J tU Eiza-tr* štev. 360. Ervat»bo