Od kod je hren
(N&rodna legenda; zapisal Anton Kosi.)
to sta še Zveliear in sv. Peter po zeralji hodila, prideta na svojem poto-ivanji do neke hiše. iz katere sfca vže od daleč slišala glasen krik in vrišč. »Stopiva nekoliko v hišo, da vidiva, kaj se ondii godi in kdo tako upije" reče Zveličar sv. Petru.
Popotnika ideta.
V hišo stopivši najdeta tukaj ženo. ki je ravno svojega moža neusmiljeno oštevala, znierjala in npila uad njim, da je bilo groza slišati. — Mirno poslušata Zveličar in sv. Peter nekoliko časa hudo ženo, ki se od prišlecev ni dala motiti, temveč še vse bolje križala in moža zasipavala s takirai psovkami, da je še celo sv. Petra zaeelo strah biti.
,,To je pa vžc vender preveč," obrue se zdaj Zveličar k sv. Petru, ,,idi in izmekni babi jezik in konec bode vseh besedij!"
„0 gospod, ali ni to prevelika kazen za ženo," obotavlja se svetnik, ki se je hudobne žefie močno bal.
,,Idi in stori, kakor som ti ukazal," reco resno Zveličar.
Sv. Peter, ki je dobro vedel, da ae gre protiviti se GospodoTim ukazom ohrabri se ia prej kakor je bilo mogofie babi se v bran postaviti, imel je njen jezik vže v roci, ter ga je izročil Zveličarju, ki ga vzauie in spravi.
,,Cemu pa ti bode sedaj ta hudobni jezik?" poprašuje radoveden Peter, ko sta zapustila hišo.
,,Ta hud jezik," odvrne Zveličar, nbodem vtaknil v zemljo in vzrastlo bode iz njega zopet ,,hudo," a vender bodo Ijudje to ,,hudo" radi imeli."
Iz babjega jezika je baje vzrastla potem rastlina: liren, katero, da-si ima zelo lnido in ostro koreniko, ljudje vender kaj radi uživajo.
Kaj se je zgodilo kasneje z ženo, ki se je jezika iznebila, jeli še dalje nad možem upila ali se je pa ž njim pomirila — tega nam legenda ne pripovcduje.