Slovnica v ,,Začetnici" in ,,Drugem berilu". (Dalje.) Pa idimo k stvari samej; oglejmo si naj pervo §. 1. v ^Začetnici" vsestransko in pretehtajmo njegovo pedagogično vrednost ter ocenimo njegovo praktično veljavo nepristransko. §. 1. se glasi: »Nebo je oblačno. Učenec je marljiv. Kmet je delaven. Lastovka je pticn. Solnce sije. Človek misli. Ali so jagode zrele ? Travnik, gora, studenec, ovca, krava, pastir, sosed. Mislite si nekaj o travniJcu, gori, itd. ter povejte kar ste si mislili! Človek more misliti in svoje misli izgovoriti ali pa zapisati. Z besedami razodeta misel je stavek. Na koncu stavka je pika ali vprašaj. Po piki se piše z veliko začetno eerko". To je zdaj vsa obravnava za nstavek" skupaj. Nekaj posebnega je pač tukaj, kar bo vsak učitelj zapazil: Stavkova obravnava t. j. privajenje, priučenje stavka se tukaj s posebno kratkostjo, se skerčenostjo, skor bi bil kmalo zapeljan, da bi rekd, golostjo odlikuje. Tu najpoprej pogrešam tprimernega" uvoda, v katerem učitelj učenea v pogovoru napelje, da otrok sam stavke — in to primerne stavke izgovori, da otrok sam pove, da je to mislil in to misel izgovoril. Ako bi bil otrok po nčiteljevem navodu — na učiteljevo vprašanje sam kak stavek izgovoril, bi gotovo ne bilo v stavku njemu (otroku) neumljivih besed, na kar se tukaj ni ozir jemalo. N. pr. Kmarljivu ne bo vsak otrok vedel, kaj pomeni ta beseda; tako tudi »z besedo razodeta misel", ne bo tri četertine otrok v šoli razumelo, kaj pomeni beseda nrazodeta" itd. Zgledi, iz katerih hočemo pravila speljavati, moraja biti skoz in skoz popolnoma jasni in otroku umljivi, če hočemo z uspehom učiti, nam je vZnanemu" prilagati nneznano ali novo", drugače je nauk brez temelja. S pravilom, kakor ga tukaj pisatelj izpeljuje, namreč: človek more misliti je stavek, se jaz popolnoma strinjam, le to bi želel, da učenec sam na to pride po učiteljevem napeljavanji, da izgovarja »svojo misel". Hitro za npostavljenim" pravilom pogrešam popolnoma vaj, na katerih se postavljeno pravilo vsestransko uterjuje, in morda sem ter tje (pri enem ali drugem otroku) kaka urinilša se nejasnost pojasnuje. Zdaj pa še nekatere pomiselke, katere mi zbuja metoda, če se začenja se stavkom, v obče. Je-li mogoče, da bo dobil sedemletni otrok iz zgor navedene obravnave, pravi in jasen pojem o stavku sploh ? Ali bo dobil pravi in jasen pojem o pripovedovalnem stavku ? Kdo ga je kaj učil, kaj je vprašalni stavek ? Kdaj se stavi vprašalni stavek ? Kdaj se je kaj učil o piki, o vprašanji? Kdaj se stavi eno ali drugo ločilo? Ali ne bo imel otrok kar hitro pripravljeno vprašanje (vsaj mislil si bo), če se mu že pove, da se za piko piše z veliko začetno čerko, kdko se bo pa pisalo za vprašajem? — vsdej? Ako učencu ali učenki se sedmimi leti ali še morda mlajšemu predstavljam stavek, gol stavek, razširjen stavek kot celoten, omejen del govora, koliko raznosti, njemu dosedaj nepoznanih, nakupičim pred njegove telesne in duševne oči? Različnost stavkov v sestavi, namreč stavki v ednini in v množini; da ima stavek v dopovedku enkrat pridevnik, v drugo samostavnik, v tretje glagol. Ali ne bi otrok lahko vprašal gospoda učitelja, predno bi po enem ali drugem sgledu sam stavke delal, zakaj n. pr. se v enih stavkih nahaja besedica je a v drugih je zopet nij ? Zakaj se enkrat reče n. pr. oblačno, a v drugem stavku delaven; zakaj bi se ne reklo: nNebo je oblačen", kakor je tam, nKmet je delaven?" Ako bi se lukaj na ueencevo povprašanje jelo odgovarjati, katn bi učitelj zabredel! Tu bi bilo treba razlagati spol, število samostavnikov, glagol, pridevnik itd. — Ako pa kdo misli, da učenec ne bo prišel na takšna vprašanja, da ga vsa ta razlika niti motila ne bo, potem pa si jaz vsaj dvomiti prederznem o temeljitosti njegovega znanja o stavku. No, tudi ta rešilni čolnič še vidim! Slišim nekatere, ki pravijo, vsaj stvar nij kar tako gola otrokom predpostaviti, kakor je tunavedena; tu je samo snutek, kostenjak, kateremu naj učitelj doda kri in meso: on naj sam poišče primernih nalog, primernega mivoda in tvarino za iitemeljevanje, da, tako je stvar nameravana. Tudi temu se ne da veljavnost popolnoma odrekati, vendar zelim spoštovane mi čitatelje opozoriti na položaj, kateri je sicer šalosten dosti, a se z resnico večinoma vjema. Pripravniki, iz učiteljišča izstopivši novi učitelji se se slovenščino kaj malo morejo ponašati, če se te slučajno niso privadili prej na kakem zavodu. Ti niti posameznih stavkovih delov slovenski imenovati ne vedo; kako gre takšnemu se sestavljanjem slovniških vaj v jeziku, katerega se sam nikjer temeljito učil nij, in koliko imajo prave veljave takšni eksperimenti, naj si vsakdo sam misli. Da je pa to resnica, bi lahko posamezne slučaje imenoval — kar pa dotičniki niso sami krivi. Eonečno pa naj še dostavim svoje popolnoma subjektivno mnenje, glede knjig, katere se imajo učencem v roke dati, v obče. Spisatelji knjig učencem v Ijudski šoli namenjenih, naj bi se ne zanašali preveč na učitelja, s tem da spuščajo vso obravnavo in prepuščajo učitelju večji kos dela; marsikteri vzame potem stavek za stavkom kakor je v knjigi in uspeh — se ne doseže. (Dalje sledi.)