NEŽKA STRUC Nihanja Medplantacije 3 točke za izboljšanje odgovornosti ljudstva 1. decentralizacija odnosov, življenjskega fokusa, materiala in drugih snovi 2. promocija psihedeličnih substanc 3. spodbujanje vrtičkarstva i. Nekaj je narobe, svet ne postaja riba, svet je riba in mene daje Kristusov sindrom. Strah me je smrti. Na primer, da se spet rodim v ribo. In ponovno vidim zelene sončne zahode in se drsam po ledu. Potem moram spet verjeti v vas, da boste nekoč predobri in čisto zlati in vi boste morda mogoče celo večno neumni. Medplantacija I. Jesen je oker. Straight edge je skoraj na koncu. Medplantacija II. Kdo polni sonce? Medplantacija III. Medplantacija ne obstaja. Medplantacija IV. Bitje, ki me je rodilo sicer je moja mama, vendar to ne bi bilo nujno. Če rodiš, še nisi mama. Medplantacija V. Mame včasih sploh ne obstajajo. Samorogi tudi ne. Medplantacija VI. Dihanje zadene. Medplantacija VII. Nikoli nazaj. Medplantacija VIII. Ljudje me dolgočasijo. Celo kamni se smejijo bolj iskreno. Medplantacija IX. Z radostjo opazujem, kako se nekateri ljudje debelijo. Medplantacija X. Ponovno ugotavljam, da prostoru primanjkuje igrivosti in hudomušnosti. Medplantacija XI. Če stopam v koloni, hodim sprednjemu po petah. Preprosto ne znam korakati. Medplantacija XII. Flourescentna barva in zvezdica tvorita osebo. Medplantacija XIII. Kdo se bo potegoval za moje srce, ko bom mrtva? Medplantacija XIV. Nočemo raniti, raje hromimo. Medplantacija XV. Skupaj živimo, motimo se in motimo drug drugega. Medplantacija XVI. Mjau mjau, mjau mjau mjau mjau mjau mjau mjau - mjau? Medplantacija XVII. Lastimo si potomce, duhovi si lastijo nas. Zobje so nikogaršnji. Medplantacija XVIII. Prostor zrcali zablode. Oslepela sem od svojega telesa. Medplantacija XIX. Slepa kura čaka zrno. Medplantacija XX. Slepa kura bolje sliši. Medplantacija XXI. Veselim se odrezanih prstov, omedlevanj in zgroženih vzklikov, veselim se pomodrelih obrazov, zatohlih paradižnikov in prašnih ocvirkov. Bomo že nekako zmogli, skupaj, z našimi ideali, tudi tistimi, ki jih nimamo, se bomo borili za vsa jabolka in nutrije. Medplantacija XXII. Delodajalci delavcem pošiljajo življenjepise in motivacijska pisma. Medplantacija XXIII. Kaj je medplantacija? (Medplantacija je sajenje dreves med človeške ali živalske organe.) Medplantacija XXIV. Kaj pa etika? (Da. Je. Ker živali z nami nočejo tvoriti dialoga, smo jih primorani izključiti iz popolnega procesa arbo medplantacije in zaenkrat na njih izvajati le anorgansko medplantacijo - v mislih imamo neraztegljivo plastiko.) Medplantacija XXV. Kaj pa morala? (Morala je. Delamo po najboljših močeh.) Medplantacija XXVI. Pohrustam ti hiško. Medplantacija XXVII. Koliko bratov se je ubilo zaradi sester? Medplantacija XXVIII. Incest je neambivalenten tudi v teoriji. Medplantacija XXIX. Diznijeva dekleta so boga zamenjala za mokre sanje o princih na belem konju. Medplantacija XXX. Vedno govorimo o istem konju. Konj je bel, konj je edini, konj sploh ni pomemben. Konj je nesmrten. Medplantacija XXXI. Ne verjamem, da se večina žensk v Ipanemi ziba v bokih. Medplantacija XXXII. Zaljubljenost je multitudna. Medplantacija XXXIII. Najlepše stvari so vzete iz konteksta. Medplantacija XXXIV. Zaradi izrednih razmer moram za nekaj časa opustiti tehnike telepatije. Dvomim, da bo ta radikalna poteza vplivala na zdravje večine občanov. Medplantacija XXXV. Kaj ko bi se več ljudi posvetilo izdelavi teleporta? Medplantacija XXXVI. Nekateri ljudje verjetno ne prenesejo misli, da nihče na tem ekstremno jebenem svetu pravzaprav ne ve, kaj dela. Zato bog. Medplantacija XXXVII. Rešitev je v vzgoji prednikov – moj oče bo upokojen anarhist. Medplantacija XXXVIII. Neobstoječo ali nevidno idejo težko zavržem. Medplantacija XXXIX. Kdo je naš parazit? Medplantacija XXXX. Moč je brez oblike. Medplantacija XXXXI. Pri izbiri prijateljev bodimo previdni. Nekdo bo vendar moral zaposliti naše hčere in sinove ipd. Medplantacija XXXXII. Svet bi trepetal za moje otroke. Ko jebe svet? škatle, noji, šikane, morja, sol, noži, kodri, muzika, slike, barve, poniji, čokolada, nosečnice s solatami, plastika, PLASTIKA jebe svet zelo, gluten, amerika, ozonske luknje, nafta, lenoba lenoba, ipika, kava, droge, knjige, neumnost je takoj za plastiko, otopelost pa je skoraj isto kot neumnost, sproščenost. zaihtimo, obmolčimo. norim do zadnje pike telesa. pošast se izvije iz mene, ko spim. V. naslovi: RAZISKAVA SMRTI VONJ PO ULICI ANALOGNA VZNEMIRJENOST Stalinov vagon Za Dejana zakaj je grobost legalizirana? veter nima moči premikati tople prašine leno zlepljene na sklepe krilimo izpod smrdljivih krp ponosni smo nase za danes smo naredili dovolj moralno spornega mi smo bodoči kompost! Jaz sem lahko tableta škrati so narobe, ko sem mimo in ko gledam, kdaj se bo pod vrati zasvetila reža luči verjamem v Audre Lorde in obnovljive vodne vire, zato bi se ob Evinem krstu iz prve vrste morala dreti You suck, man! budiste ob prvi iniciaciji pohodijo sloni, biseksualke so nagnjene h kajenju in depresiji, lezbijke k alkoholizmu ni več izhoda, ne morem v celibat, ne morem postati morska deklica, za začetek bom zasedla vse izvire mineralne vode in se še dalje družila z osli, ki ne znajo položiti nog na zemljo niti, ko umrejo mehurčki, mehurčki vam rastejo iz kože, Fear and Loathing in Las Vegas z malo več psihedelije gore ne moremo prečkati lastnih hribovij – spreminjamo se v čas in v višino Nihanja Dlan Celemu svetu bi razglasila, da mi je pred pol ure prišlo. Pa ne smem. Držala te bom za roko (celo modro noč). Najmehkejšo roko, ki sem se je kadarkoli dotaknila, nad srcem. Všeč mi je tvoj srebrn pogled in ne razumem niti ene besede, ki jo izrečeš. Ni smisla v priklepanju ljubezni. Pot k črpalki Nejevolja se nabira v žilah. Kri ne more normalno teči skoznje. Duši, hromi, peče, iritira. In ko ne gre več, ko boli še zob, se svet zamegli. Guga se, stene se stiskajo. Stene potiskaš nazaj. Koliko življenj si s pritiskanjem že skrajšal in užalil? In koliko svojega življenja si s tem pridobil? Življenje je boj in ljudje so svinje, svinje nemarne. Igra je, nič takega ni, užaljeno telo bo odpustilo kmalu. Telo se noče več igrati. Telo ne sme biti ponižano. Telo mora ostati lepo. Boj ni mogoč. Boj je mogoč. Obramba tega boja je jalova. Boj mora biti drugačen. Pravzaprav ne sme biti boja. Edina možna zmaga užaljenega telesa je levitacija. Edina pravilna rešitev nejevoljnega telesa je smrt nejevolje. Želja telesa, da izgubi težo nejevolje in povzročene bolečine. Včasih je pravilna rešitev le ena. Edina efektivna. In včasih ni ničesar drugega. Samo ena točka. Ključnica Sem za brutalnostjo in dendijevstvom, jaz, češnjeva marmelada z bež pentljo. Moram žvečiti kožo ključnic, moram puščati modrine, naj potemnijo, naj postanejo čisto temne. Nihče te ne bo naredil divjega, ne boš šprical strasti od glorije drugih. Sijemo, siješ, sijete. (nosečnice, naš parket, mokri kamni, nevihta) XII. Mi boš poljubil dlani? Pet trikotnikov limon imam pred sabo. Oblizujem črto sonca, toploto, skozi steklo namočeno v morje. Cedi se nebo, golta vodo in zardeva. Ladja pljuska ob zrak in galebi ji sledijo. Beli galebi, čisti od soli, z vlažnimi kljuni od zemljinega obrata in rib. Zaokrožijo okrog mojega vratu in se spustijo k morskim konjičkom. Tako gladke lopatice imajo. Želim pljuniti mednje in videti, če se bodo zdrznili. Težko je z blazinicami, s konicami prstov zagrabiti valove morskih konjičkov. Kje so mehke mečice razburjenega morja? Trudim se z ljubkovanjem njegovih vdolbinic, prepredenih z rožnatimi sledmi mojih pohodov. Bolim, moj puh je iz steklene volne. Morje ga z grobostjo izpira, tako dolgo, dokler iz breskve ne postanem nektarina. Le kdo bi poljubljal trnje? XI. Zapuščava se spet. Pravično si podajava druga drugo. Postaje, peroni, vhodi v podzemno. Mar bi gojili pomaranče! Najbolj ljubezenska pesem Ubijati za nasmeh, zrezati lase ribam, nositi dragulje v njih, plaziti se po koprivah, plesati na srcih, mučiti zaledeneli asfalt, ubijati za nasmeh, zadržati zimo. Ananas si čimdlje vstran se držim od zlepljenih in zadušljivih močvirij, kjer je udobno kot v samomorilskem japonskem gozdu. brez da bi kdo prav dobro opazil, si tam spleteš viseč gugalnik, visečo jamo, prav na sredini tega gozda. in vsakič, ko te gozd hoče izvreči, si vzameš dve veji gozda več in si ju oviješ okrog svoje jame. popolni pogoji za trohnenje, gnitje in bujno rast. LE DIHA SE TEŽJE. zapreš (boleče) oči in spiš, dokler te ne zbudi karkoli že. veš, da boš ljubljen, dokler boš obstajal. mirno, v jami, v vlagi, v vratu, visiš. Pač ni Popolna odsotnost je krivda neobčutka tuje ljubezni. Ni razloga za branje. Spomini poljubov – “Torej, težki je kamen mlinski,” jih ni. Ljudje hodijo mirno, mimo mene, čakam konec pesmi … Traja predolgo … Berem baklo plamenico: “Julij hitro je minil. Ampak ne bodite nepotrpežljivi, mili. Kakor želite, govorim.” Sluh obeta, mehur se spet napolni, ne izginjam, izginja, ker ni. (S pomočjo Jilemnicky 1956, Kronika: naključne strani) Iz druge roke podaj me dalje ne znaš me uporabljati nikogaršnje meso naju ne bo ozdravilo vstop v čarovnikovo domovanje je vonj trohnenja in sladkobe rdeče stene so bile prejšnji teden modre klanjam se svoji osi tako dobro te z nogami lahko objamem okrog pasu vsul si mi nek prah na trebuh Roke položim na steklo s čelom z dlanmi s trebuhom se zleknem na balkonska vrata in čakam sonce. ko pride odprem oči in se odlepim. s prsti nehote zmaličim rosne ostanke lastnih telesnih odtisov. Ukradene rjuhe drugič pravijo, da se v spanju ne premikaš, ni res. obračaš se iz boka na bok, na kolena, na glavo. na kodrih želim spati in v lica zakopati svoj nos. rjuhe vpijajo tvoj vonj in mi ga kradejo z jezika. grobo me božajo, brez rok, brez objema. daleč, daleč je tvoja rjuha, obledela od sonca, zatohla od vlage, polna drobtin in čevljev. naspal si se v bedenju drugih in lahko spiš še dlje, lepo. spi, spi, spi na svoji preprogi, bodi slep, brez pogleda, brez slutnje, da se mi zdi, da trpim, ker moja rjuha ni tvoja. Stopnja varnosti odločam se ali mi bo postalo slabo ali bom oslepela ali bom strmoglavila v vodo ljudje s pivom v senci razglabljajo o moji slanosti božanstva mi ližejo noge na kamne je padla kaplja krvi kri sem razmazala po kamnu po lubenice bomo šli v Makedonijo oreh diši po orehu ribi nisi svet, ribi je vseeno čvrstejša telesa na morje še niso prišla zarinila je svoje majcene zobke v moje stegno večina ljudi ne odloča o tem, kako bo umrla ribe ne lajajo, ribe grizejo Ploščice porta te rjave oči, ki me prestrašijo na vsakem vogalu, so od vseh vas, ki ste vadili mile medene poglede, medtem ko vam je morje butalo ob ušesa in ste jedli listnata srca. ne morem gledati teh oči, ker me odnesejo vsakič tako daleč, nekam, od koder se nočem vrniti, zato raje gledam v svoje čevlje, v tla dvigala in se s skromnim dihom pretvarjam, da mi je brez pogleda ekstremno lepo, sami, pod veliko kapuco. kdor ne pleše z očmi ne pleše. ko me oči v neprevidnosti ujamejo, se jih ne bojim in jih v radosti sprejmem: da, da, ubijte me s sladkobo, prosim, izpijte mi vso kri iz prstov, naj se mi kosti zdrobijo, pogleda umakniti ne zmorem. zasvojljiva je sladkoba trpkosti. Videli bova nekaj pač za Natalie rojevala je pazljivo, da bi glava njenega sina na svet prišla lepo oblikovana. radi imava takšne glave. tramvaji spijo v depojih, kjer so včasih shranjeni rezervni kolovrati. že 40 let umetnost ni nič več nova, že čez 40 let bomo govorili kitajsko. uporništvo je patetičnost fosilov, midve bova najino občinstvo preobrazili v kroglice. resnično vznemirljivo je razmišljanje brez ustvarjanja, globoko razmišljanje o jogi dela. plastika je obrezana natančno, zaradi hranilne vrednosti skodelice riža (spet kitajci). iz rek nastajajo začasna jezera, ljudje prepevajo iste pesmi, na drugi strani gore vidijo sonce. v najini senci je mrzlo. mila senca. skrbno jo češeva. Drobljivost skal Za Barbaro, ko bo stara toliko let si porabila sedaj lahko vilice zlagaš po lastnem vrstnem redu sicer zaradi prepiha še vedno ne smeš odpirati oken to boš počela po njegovi smrti če prej ne umreš sama predstavljam si te kako se vlečeš do skal s katerih se boš vrgla ker se ti ne da več poslušati tvojih prijateljic ki nočejo nositi plenic vlekla se boš po kamnih in prahu uničena brez moči da bi se vrgla v prepad nekateri ljudje nočejo govoriti ker vejo da nimajo lepega glasu ampak ti nisi med njimi gledala si žensko v roza kostimu žvalila se je z lastnim prstom in si slino obrisala v majico če ne bi imela mej bi lahko bila karkoli s čudnimi stvarmi se ukvarjamo reke prelagamo kamne prelagamo iluzije diznijevih ljubezni zakaj nas bi kdorkoli želel siliti v frustrirajoče življenje zažgiva vse in glejva ognje lahko se vržeš vanje dvomim da bo moj predlog sprejet preveč optimizma in pravilnosti kritična masa totalne destrukcije vznika drugje kaj je narobe gugalnice se zibajo same otroci so mrtvi na skalah se boš zbudila in gledala sonce in veter te bo s šapicami božal tvoje oči zaokroži ljubezen - imej to v mislih En teden ruja Se ruj in lasje pletejo, Sara je bila včeraj suha, bolehna in bleda. Doneči pokrovi so njeno okostje, brnenje, ki ga občudujem. Na brnenju se hranim, pojim, točim sluzi, niti solz ne, ker niso v kontekstu, ko se ruj in lasje pletejo v klobčiče, bolje kot vsi drugi. Če so lune bile nekoč v razmerju, bodo od sedaj naprej vedno? Me ganejo roke, ki bi jih sprejela v svoje in ljubila. Zvili so vas z železom vzporedno s tlemi – platane male ob Ljubljanici. Bo, kar bo, nebo. Ne da ne bo, samo nebo. Čebula v kolobarjih se drži skupaj pri zemlji, v ponvi se spreminja v vedno bolj steklene vile. Ženska pri šanku pleše hobotnico. Pevka ga spominja na sestro, zato ima incestoidne dvome. In je zaspala ob pingvinu z odprtimi usti. In me bo Black Francis vedno spominjal na nekaj zaporednih juter, ki so prišla iz noči, ko so bila prevroča in je sonce sijalo preveč vlažno. In so bila ta jutra Rožne doline, s cvetenjem roza kostanjev, s krivdo, da nisem preplezala ograje igrišča, lesenega plota. Kakšna neumnost, kako neumno. Da ljudje slikajo, ko govorijo in da dišijo po ananasu, pod koleni, v komolcih, za ušesi, med prsti, na vratu, v jamicah. Da so sladki, da sesaš kožo, da jo želiš pogoltniti, da je ne gre, ker se drži njihovega telesa, ki je sladko in se izmika jeziku. Pingvin me gleda postrani. Še vedno si tam, postala sem plen, prostovoljno sem zdrsnila iz položaja lovca, to je moja nova taktika lovljenja. Sem včeraj dobila objeme in poljub na čelo. Sestra ni več sestra, ko postane sestra. Včasih govori meni, včasih sebi, nikoli ne vem natančno. Imam grenka usta. Vas ne morem zbuditi, ker bi bila z vami prenežna, ker bi vas poljubila na usta na čelo na vrat na prste na dlani. Se je najlepše prebuditi s poljubom. Ljudje pri pisanju lažejo. Včasih. Določen je vonj med znojem in krofi ni brezveze čakati na enem mestu, da bi videl, kako padajo sence ob različnih urah dneva? z golimi rameni se zavzeto ljubimo med komarji in jih ne slišimo, ne vidimo, ne čutimo. tudi drogiramo se odgovorneje. Koordinatni sistem vsaka vertikala ni falusni simbol če je, potem z leti izgublja svoj kot ampak pomembno je, da ohranjaš svoje bistvo če notranjost žari peče in ščegeta, bi lahko rekel, da si na »pravi« poti pihaj ljudem v čela kdor bo z mano želel živeti, dokler ne umrem, bo kitom iz trebuhov moral odstranjevati dele avtov popolnoma vseeno mi je za tistih nekaj bedarij, ki smo si jih naredili in o katerih razpravljamo že dve desetletji čas je dragocen, veste, sploh za Korejce na slovenskih avtobusih kot da se nam vmes ni zgodilo že toliko zanimivejših spodrsljajev sicer pa vrela voda sčasoma vse zmehča Jaz nisem kit Za Dorotejo Utrujenost od dneva se z njegovim padcem mehča. Noč pride sama, z vetrom v rokavih. Zemljevidi za takšen prostor ne obstajajo; mirnost misli in neskončna sreča so točke orientacije. Če potujemo, potujemo brez vsega. Česar ne poznamo, ne rabimo obvladovati. Vsak trenutek nas lahko kdo poseka in iz nas naredi tri letno Ikea omaro. Naj zato nehamo jesti zvezdno hrano? Stojimo pred vsemi temi bitji in jih pojimo z nitkami ljubezni in se zibamo po drevesih. Noč plava v modrini, čepimo v vejah, lezemo med noge, utripi svetlobe nas grizljajo. Medsmrti Plima je visoka voda na veje so obešene kariraste koce, noge se stegujejo po zlepljenih paletah, v pas so odtisnjene rdeče križanke desk. oseka se umika mesecu, voda zaliva pasuže, prekriva korenine in dviguje blato. mati zapre spodnji predal lesene omare. hrbet se dotika reke, voda objame les, les se ne razgradi, če je pod vodo. prostor je suh, prostor je barka, barka s stopniščem, barka, ki je otok. skozi okno na verandi gledam v rastlinjak s stropom železniške postaje. drevesa hitro rastejo v vlažne oboke đungle. s splavom ne greva nikamor, ozkih pisanih čolnov na sončni strani barke ni, imava le splav. nobena ne zna veslati. luči se svetijo s sosednjega brega kot iz istanbulskih ribjih restavracij. čakava na vodo do gležnjev. Večnamenski svečniki Za improvizirano glasbo stari japonec je v moji glavi, siv, v sladkem fižolu lepljiv, se bojim bojazni ljudi, da bo piskal saksofon in patetično tulil, oblečen v spodnjo belo majico (prepoteno in črtasto do popka, se vleče do kolen) z neobritimi pazduhami, si je v leseni uti menjal dan za noč, tako daleč gre človek, da išče nekaj všečnih tonov in jih ponavlja, grgra. kaj se gredo? pa je že tako, da obraza nemec ne spreminja, da se stara vedno z istimi lasmi, da gleda čez iste podočnjake. da. prosim: poglejte si roza pelikane, dive, ki seksajo s histeričnimi kokošmi, v stajicah, premazanih z drekom. čas je, čas je, čas je za jecljanje. stenice so prav gotovo v krogih poginulih oker krav, prsti se mi vendar ne lepijo od praha. petdeset let slavja razglednicam, značkam, strganim stropom, fosiliziranim bazenom in živim lončnicam, slava jim! stari japonec nas je učil poslušati. Sanjanje o letalske nesreče ognjemetu nebo se je obarvalo v zeleno. v zeleno barvo maha in mleka, vpito v oblake, na primer. je bila barva prav lepa in hladna, barva rok povodnega moža, morda. je bila tudi zlovešča, srhljivo prikupna. sem gledala barvo neba in jim rekla – tem okoli mene – da slutim in je prišlo letalo, prav takrat, se opotekalo po zraku in vetru, delalo kroge, elipse in osmice, vedno težje smo zrli gor, vedno bolj, majavo in razpadajoče, je padlo na hribovja, mehka in zaobljena, temna, listnata. je eksplodiralo in se stopilo v severnem siju, v svetlobi, v nočni mavrici, v ognjemetu. zaradi barv mi je šlo na smeh, ko jih je 150 umrlo ali bilo pogrešanih, v rožni dolini, spet, v belgijskem letalu, mogoče nizozemskem, ki je padlo. O živalih s krili vešča se mi je prilepila na komolec zelena kobilica ni nočna žival in grize prišla je do wc okna izpod sosednjega stekla jo gledajo zoogleneli obrazi mrtvih namišljenih mrtva procesija vsi z istimi rokami nimajo žepov za vitrinami so plave vitice mrtvi med mrtvimi hodijo in stojijo (sedijo) mrtvi smo še preden smo mrtvi mrliči trohneči reši nas prosena kaša ker je dobra za lase in za kosti za vitrinami so plave vitice metulji letijo v cikorijo Rdeča luna naznanja nesrečo Za dolinami in gorami, čez jezera, preko morja, tam nekje, kjer marelice in murve medijo sočnejše, je mogoče pozabila zven glasu, toplote rok ne. Nepovedano jo je priklenilo na iluzije in je kupila potujočo hišo, jo prebarvala in opremila z omarami. Čez vse serpentine sem tiho šla z njo, izginjala z mesecem. Ustavljali sva se na poti, bližje jugu, zgolj na sladoledu in rabutanju fig. Sončne poti sva tam spremljali le še skozi stekla. Vstop v meglico umirjene nervoze, starodavno mesto, zavito v plastične lučke in prazne ljudi. Morje je ostajalo modro in se brezskrbno ljubkovalo s planktoni mesečevega sija. Upala sem, da bo nekoč preplavilo hrup in ga utišalo s soljo: Naj zidovi jočejo! (V ljubezni, vojni in Albaniji je dovoljeno vse.) Drevesa pistacije, pod nogami morje, junakinja zaskrbljeno gleda v naraščajoči rdeči mesec. Tako vroče je, ko stopimo na kamne. Umolkne in ne diha. Najdemo ga pri barvanju sten z družico. Škampov ne jem, pijem ouzo, opazujem mačje premike, predeta. Ne ljubi nobene, z eno ostaja. Po smolnatih sladoledih, izgubljenih plažah, boginjah v templjih, sladkem vinu, gremo preč. Brez besed, brez konca, neme od ne-ljubezni. Samica (v) ječi ji pogled zdrsi v daljavo, ker ji ni jasno, zakaj samo ona ni dovolj, tistemu enemu, ali pa kar tistim šestim. gnev ji pljuska iz ušes, ko se iz ohlapnosti prebija nazaj naprej, da bi vodila svoje samce v duhu platonskega mnogomoštva. skale so ji puste, je pretoplo, nevesta se je oblekla grdo, zebe jo, spati si želi, ona pač je takšna, ljubi posvečene, šola zaposluje geje, pasivnost sovraži. jutro iz nje posrka pretežnost neprebavljivega, gleda nas v oči, ljubka je in odpustimo ji kabaret ječanja – psihopat je v vsakem izmed nas, si govorimo. Perspektivne poljubne vejice Sežgi mi podplate, levim se skozi noge, zaenkrat še mi jih ne bodo odsekali. Blazinice se svetijo, prerezane (preveč dramatično bi bilo rezanje očes, ki gledajo). In oh, razgledi - ravno dovolj visoki, da vidiš kako so ljudje oblečeni, da so na mute in si sploh ne rabiš predstavljati kaj govorijo. Nekateri ne znajo postavljati vejic namreč in jih zato ne uporabljajo. Razgledi brez oken in takšni, idealni za samomore. Cankarjev dom, na primer. Čeprav je sedaj slabo osvetljen, so bile včasih tu prave tete, v belih kapicah, rahlo zamaščene in potne, z najboljšimi lazanjami. Hvala njim in hvala vsem golobom v roki, brez njih bi bile besede umirajoče dolgočasne. Le zakaj bi kdo zamenjal Cavea za havajskega surferja z akustično kitaro? Bega pa me, da sproti pozabljam, vse do te pesmi, priimek Pengova. Za ubit. Balkoni imajo tudi labode, 3, 6 ali 6000 labodov. Moja babica jih je včasih štela, vsak dan. Sedaj si šteje prste, vsak dan si 6000x pregleda dlani, se rahlo ziblje, s priprtimi očmi in upadlimi ličnicami, zgornja čeljust se ji pogreza v glavo. Sedi in glava ji leze dol, kinka. Pije cedevito, za bolne stare mačkaste dehidrirane in včasih jé čokolado. Včasih so njene oči tako svetle in sijoče in jo grabim po dlaneh in jih poljubljam, si jih pritiskam na čelo, ker nekateri delajo podobno za izkazovanje spoštovanja in meni je to všeč in meni je to naravno in sem navdušena, ker sedim ob starem telesu, ob modrem prosojnem krhkem telesu, ki mi je včasih brisalo rit in sem ob črni, srednje debeli mački med top 10 bitji na svetu temu telesu. Babica gleda skozi okno, na rdeči most in na reko in v krožničke zaliva vijolice, jaz se gugam na stolu, ne jem krofov. Oče ji reče, naj me vrže v Dravo in ona je najbolj besna na svetu, veter naju meče čez most, ampak polivinilasta vrečka na njeni glavi ostaja prilepljena na novo trajno iz 90ih. Takrat sem v trgovini kradla mentolove bonbone in mentolove čigumije (to je bilo grozno razočaranje - predvsem zato, ker mentol peče). Čez 10 let sem po barih kradla svetleč pribor. Z njim sem okraševala bratovo usnjeno jakno. Naučil me je zvijati žličke, čistiti krtače in umivati roke. Enkrat sem mu padla iz zibke, enkrat mi je z milnico naredil irokezo, enkrat me je za boljšo fotko po obrazu premazal s sladoledom, enkrat sem iz sank poletela v sneg na glavo, enkrat sem se skoraj utopila. Takrat so me bolela kolena, mogoče sem takrat bila še ptič. Sem pristajala na drevesih in namesto podplatov imela tačke s kremplji. PREMOR ZA RAZMIŠLJANJE Nekdo mi jih je odsekal. Najbrž sem si jih sama. Vsak dan se levim v malo bolj umirajoče telo. In si shranjujem razglede. Očetov poskus umora po naročilu Mravlje bi morala ubiti jaz. Poslala sem te v boj in ti si segel po najneumnejšem. Ti je sprej izsesal živčne končiče, te stisnil, da si pogrkaval, grgral besede o zraku: dihati, dihati ne morem. Presenečene oči so ti izstopile in pordele, bile so še motnejše kot običajno. In prvič v življenju sem te videla jokati. Mravlje bi morala ubiti jaz. Ti si sedel in me vprašal od kod vem, da moraš dihati skozi nos in počasi. Pač vem. Še več las ti je izpadlo in čelo se je orosilo, postalo je lobanja, tako rjavo kožo imaš. Sedel si na stolu in me stiskal za dlani, ki so počivale na tvojih kolenih in mi dovolil, da ti prigovarjam, naj dihaš, da na hitro zžebram vse mantre hitrega ozdravljenja. Začela sem ubijati mravlje, so šepetale z zgrbančenimi čeli, zapičenimi v tla: oddidi… Mravlje bi morala ubiti jaz. Prestar si, da bi opravljal moje delo. Grem, ko boš spet lajal, ko izgubiš iz lic zeleno, ko bo tvoje grlo izgubilo občutek plastične vrečke za zamrzovanje. Ubila sem 5 mravelj, ostalih 230 pa vrgla v smeti. Mednje sem šla skozi zapečatena vrata, z vojno masko, preperelo, funkcionalno med bivšo apokalipso. Odprla sem okno in pobegnila iz kopalnice. Ti si sedel ob balkonskih vratih, z zmedenim pogledom. Umila sem ploščice, prekuhala brisače, zakadila zrak, razkadila strup in te razkužila z ingverjem. Bom razbila okenske okvirje in našla gnezdo mravelj. Ploha imava vsak svoje umirajoče živali, ti z nožem izkrvaviš srce srne, jaz čakam z umirajočo mačko v naročju, da ji kdo drug spešta lobanjo. izgubljam zavest vsakič, ko se vstanem in ne vem, kje je meja med sočutjem in opravičevanjem želje po smrti. v meni je preveč slabega, da bi bila dobra. ko mi je dolgčas, oblikujem misli o smrti bližnjih, o možnostih samopomilovanja minljivosti. (minljivost je večna?) roke mi dišijo po mleku, naj se dotaknem česarkoli že. umirajoči si želijo toplote in neovirane bližine. Zakaj so v kinu rdeči stoli? obuta in oblepljena z gnezdom las strmim v rdeče črke s španskim naglasom, ob hitu prihodnjega tedna in se trepljam po rami, zaradi potrpežljivosti, ki jo v sobotni nočni Ljubljani premoreva le jaz in polovični utopljenec. potim se v medu, senca so zamašena, jesti pač moram, tako pravijo, pomirjam, pravijo. sivka pomirja. znojim se le v medu, plemenito, lepljivo. podplati podrsavajo v copate rdeče preproge, močvirja patagonije so lepe barve. Kako stevardesi zažgati lase ali spomin na poletje je mesečeva krajina Kaj si delaš, Rebeka? Lahko bi cvetela, ti pa si modra že dvajset let preveč. Na svetu je toliko drugih ljudi, ki si želijo umreti, tako da konec koncev sploh nisi tako zelo sama. Komarji čutijo nemir, veš. Mogoče se kdaj trudiš videti več nivojev hkrati. Rebeka, časa vendar ne moreš ustaviti! Zvočni minimalizem naznanja konec sveta, nič drugega se ni zgodilo. Modrina se topi od volje sonca. Na primer, da ima vonj po smoli. Veter slišiš kot bitje šele, ko dirja v vrtincih čez kamnite otoke. Misel, da je veter ustvaril glasbo, na tem mestu seveda ni utemeljena. Deliva si navdušenost nad lunarno pokrajino. Nikoli ne pozabiva načrtovati bodočih senc, kajti kje bodo počivale krave, je pomembno vprašanje. V depiliranju gora leži izjemna tragika, ki jo stoletni dež težko izpere. Ostanejo kamni, ob katere se drgnemo, ko dobimo bolhe. Noben kurac še ni oblikoval kamna, je rekla. Jebem vse tiste, ki glasbo delajo površno, sem rekla jaz. Morda bi zadostovala zgolj sprememba simbolizacije. Vesela si jeseni, Rebeka. Ker jabolka na drevesih opisuješ nadnavdušeno, ti bom oprostila dolgočasnost tvoje prečke. Rdeča bi ti pristajala. Še vedno lahko diskreditirava tiste, ki jih nočeva jemati resno in se strinjava, da lahko ljudje seksajo kjerkoli in kadarkoli. Rebeka, ti ne zahtevaš nesreče ljubljenega bitja. Misliš, da si nikogar ne moreš prilastiti. Bolj smiselno se je bati kač, kot skleniti pakt z (s slabim) bogom. Muhe ko ni zraka se dušim od praha in razumem princese, ki so iz dolgočasja in za vzdrževanje refleksov tolkle po muhah in jih lenobno zlagale na kupe, da so jim noge štrlele gor, upognjeno in krhko. ko ni zraka me bolijo oči. Uroki Delfinčki pesmi ne znam pisati po naročilu: smo plavali, smo se tunkali in se tiščali skozi luknje oklepajo me lovke pasjih dlačic in drugih sistemov tujih pristanišč porota: jaz bom vedno kriva ker mi dramatiziranje leži mirnost in moč nam bosta vodilo hobotnica: mi vsi bi imeli otoke mikroskopskih ovc, ki se svetijo v temi in jih je včasih pač treba pojesti kravojedci me bodo želeli rekrutirati ker sem pojedla nekaj mleka na palčki ringlo: naj bodo v kamne ujete sence preteklih lebdečih deklic kjer galebi plešejo polko in se ne znajo ustaviti niti kajakaši mi vsi bi imeli otok sonce se tokrat ni zbujalo z nama grelo je druge prezeble urok (Po Argonavtih, Malinowski): moj nos, moji lasje, moja kolena, pod gladino moj glas, moj vonj, moje vzdihovanje, veter moje kosti, moja jeza, moje misli, kamen, potolči jih, veter, odplakni jih, morje, zagrizem v vodo, moj otok, moj ringlo. Melanholična šipkovina Nekako so zamerile, da jim nihče ne češe vej, prekrite s srebrnim prhlim mahom, vedno bolj suhe in sključene, hribovske pastirice. Govorim jim, sede, naj se ne mulijo, tik pred koncem dneva, tedna, življenja. Šipek se ovija okrog njih, rad bi jih olepšal. Sinice pa me sploh ne jemljejo resno. Vrtnarski bluz pokriva vonj ožganih dlak in smole dreves dišečih nožnic vijoličen palec. vse, ki nas povabijo, nas pustijo pred vrati. pokajo kolesa modrih strel, mašijo se kanali zračnikov, kopičijo se ostružki zajedljivosti. nepovabljeni spijo najmirneje, najslajše na mojem vzglavniku. še bodo grebli po tej koži, še bodo sejali, dom bo v meni zablodelim glasilkam, izčrpanim dotikom in sivim smrekam bom kuhala čaje. zleknem se k njim, jih objamem, zaspim. Gruzinske haciende pregazi polja srebrne trave po vzhodni verandi stopa s kavo v dlani hiti na hrib teče in stopi na zlato travo bela telica pozdravi jo veter vrtinči lase se lovi v prostore ki ne obstajajo hči gre k menihom nosi jim vodo srebrnih trav hodi k sebi vedno le k sebi murve ji barvajo podplate - kravice pisane Izvir reka spira zoglenelo srce, zasidrano globoko pod kamni, po reki plavajo tvoji lasje, v vodi je tvoj vonj, pojim se in hlastam, nastavljam jezik za sito kapljicam, ki so šle čez tvoje ustnice. prsti so glavnik mehkobi svetega tolmuna. Sedem vdov sedem vdov secira ljubezen prva ji lomi noge, druga ji sežiga lase, tretja jo marinira v krvi, četrta jo zaklepa v klet, peta ji poljublja vrat, šesta jo nosi na rami, sedma jo meče v črne luknje meritve zapisujejo v pesek v skale v steklene buče v lončnice v ovratnice terierjev v plesnive kotičke spalnic ljubezen je lena in meglena in se ne premakne, ko jo merijo vdove so se ljubile in včasih tudi ne z mesarji in svojimi sorodniki gledale so prsi sošolk se dušile na rokah duhovnikov merico za ljubezen bi rade s kamni bi si iztolkle žile, da bi našle črtico za deciliter ljubezni Granatna jabolka Barva granatnih jabolk je barva krvi v notranjem svetu. Toliko ljudi je hodilo enako bosih kot jaz. Pomislila sem na to, da imam morda zlomljene noge. Na starem hrbtu me je želel nositi zaradi sebe. Poznam poglede ljudi, in on je ugasnil, ko je na levi strani jase čepelo dekle, zavito v trakove, v barvo granatnih jabolk. Glasno je psovalo in jokalo ubili ste jo, ni se vrnila. Včerajšnja kri mi je prikapljala pod noge, misli mi je zalila. Nikomur ne zaupam, da ne bi pojedel žametnega srca, granatnega, visečega okrog bokov. Vendar ne morem nehati ljubiti, niti morilcev ne. Plačana polbožanstva rumena ovčja lobanja je govorila v senčna gledališča temnih hribov. ko je bila lobanja glava, je v gaju sliv metala karte. potem ji je nekdo prerokoval iz kave. češnje so se gledale, mačke so hodile po kleti, sosedi so se pobijali. prerokovala je iz kart in našla lebdeče fotografije ljudi brez nog. lisice so kotile v štali in čuvale ribnike klora, ljudje so postajali drevesa. ljudje so postajali drevesa, postajali so bolj raskavi in bolj vpleteni v zemljo. noge so premikali težje, nihče ni vedel, kako nastajajo sadovnjaki (cvetoče slive so rečna dekleta, hrasti se utapljajo v njihovih solzah in besu, češnje se starajo elegantno, topolom se najprej sfosilizira brada, nato jih udari strela, jablane so spomini mladih mater). letos je jabolk bilo malo. zbiram napitnino, in se obračam k vsem svojim polbožanstvom za dobre sanje, za mirno cesto, za mehkost, za mandlje jih prosim. s prekajenim vonjem mi v temi polagajo noge na hribovja blata in trave (spotikam se ob njihove lire). varni kraji me od znotraj praskajo z nohti. kakšen kelih, kakšen napoj? mast, steklo, začimbe. vame (polbožanstva) mečejo pomaranče in vsa ostala jabolka resnice: brezglavo hoditi po mokrih čevljih in kaditi cigaret za cigaretom in je surovo korenje edini stabilni pojav. ne zanimajo jih osebne frustracije, rešujejo svet, z njimi si grejem podbradke. k sreči je vesolje težko opehariti. moj svet ni država, moj svet je svet, četudi bom v mongoliji jedla črevesja ovc. BN kokoši Kokoši rade kljuvajo v Trupla, v mrtvo trohneče Meso Mogoče so mrhovinarji, Pa mi ves ta čas tega Sploh ne dojamemo. Mogoče kokoši sanjajo O mrtvih slonih, Ki bi bili samo njihovi In bi jih one lahko Jedle dneve in dneve. Sorodstvo moja sestra je kresnica moja sestra je moja žena moja žena bo pela z menoj najino petje bo poplavljalo v reke v težke barve reke bodo modreci namakali svoje sive lase kresnica mi bo slonela na rami in jaz se bom naslanjala na njeno svetlobo Krčne žile leseno in boleče se premikajo tete z ovitimi nogami v debele pletene zokne stiščane v plastične natikače plastična vedra malin so njihovo ravnotežje – do popoldneva se bodo spremenile v marmelado Glodalci plešejo reke med hribi in ravnino ravnine neskončne činčile plešejo cumbio Težke vode Solze reke lomijo kosti in režejo brazde. Reka jih izravnava, s svojim telesom, s svojo slino. Trikotnik za kače v gorah goram pojemo napačne pesmi, pred njimi prevečkrat molčimo. okameneli ježi so, veliki skalnjaki, z marcipanom kač v sredini. fluorescentnim kačam ne postavljamo trikotnikov, zato nas ne varujejo, ničesar ne morejo občudovati, dolgočasijo se, postajajo brezdušne in spijo vedno bolj globoko. takšne pomladi prinašajo utesnjenost, ne vzhičenosti. in marelice brstijo vsiljivo. gore niso osamljene, ko jim pojemo pravilne pesmi. kače v njihovih sredinah lebdijo in plešejo po mokri in prijazni temi, širi se tema, sove si podarjajo cvetove marelic. pesmi o vodi, o travi, o duhovih, o kamnih, o kosteh, o kačah, o laseh, o smrti, o nevihti. ne omenjajte zlata, nikar! Sangre de grado, ole! vodene oči me vlečejo v veter med kamne stare kot zmajeva kri stare lesene maske ljudem dajejo nočne more puščam jih v svetu da se les čisti bolj drobljivo počasneje in toplo počasneje več sivih duhov lesa polzi previdno ljudje se iz veselja ne naučijo dovolj licemersko me veselijo meje v glavi telo jih noče nima časa za učenje biografij nima volje ljubi ljudi v paketu in se z njimi ukvarja po delih moj koncept ljubezni se spreminja v vonje se oblačim iz oči ne znam brati mislim le iz ustnic mislila sem da peter power poseda po đungli in občasno sestavlja plejliste ne on ima vedno v naročju mačake v (sosednjih in) svojih hišah svojemu najnovejšemu prijatelju sem našla popolnega ljubimca starejšega s prstani na rokah z mehko kožo z zadosti velikim penisom zelo neukrotljivega in zelo žalostnega zelo pogrešam čezoceansko bitje s svilenimi barvnimi mehiškimi krili in kravjimi očmi rada sedim ob njem ob zmajih mi je zmeraj bilo prijetno sledimo nizkim frekvencam tresejo nas dotiki drevesa za nami ne gorijo nočemo da bi nam kdo sledil mesec je izkrvavel za nas izpraskal si je čelo in se nagačil v nič ničesar se nismo naučili Poziv h koncem sveta Povsem nerazumljivo in težko pojasnim, kaj bi želela povedati. Prišel je čas, ko si bom vzela preveč časa drugih ljudi in si upala vse tisto, kar si dovolijo dolgočasni starci: Pogumno zakoračite v Dravo, Muro ali Savo, podpiram altruistične, sebične in druge vrste samomorov – naj se enkrat že ubijejo vsi, ki se hočejo. Relativizem je popolnoma staromoden. Naj vam zmanjka zraka, naj vam bo pretoplo, dehidrirajte, le naj se vam vrti, trajalo bo dlje, kot si mislite. Če premislite, ko premislite – življenje pravzaprav ne traja dolgo. Ker sem preveč konservativna, še vedno spoštujem ostarele ljudi, kljub temu, da niso tako zelo modri, kot smo vsi predvidevali. Bolj srečni ne bomo nikoli. Kaj točno je lepega na naših kužnih telesih? Vsa mala drobna bitja skušajo prodreti pod mene in me čimprej spremeniti v drugo agregatno stanje. Bolezni se mi gabijo, a tudi to je mogoče odpraviti z disciplino. Kar si podajamo, so predvsem bacili, ki kvarijo romantiko. Kdo je tu glavni? S slikarjem verujeva v bitja s svetličimi očmi v temi. Najino prijateljstvo je bilo sklenjeno, ko sem jaz tulila in ko bi on moral mižati. Nekdo bo jedel iz mojih rok, nekdo bo jedel moje roke. Reka je bila tako zelo črna, da jo je še veter pil. Vstopil je v tvojo glavo in tam našel mrtvega psa, mrtvo mamo in tvojo novo nepremičnino. Skupaj jo bomo pobarvali na zeleno. Raztresala bi se okrog kot regratove lučke. Kdo bi se razgaljal, kdo bi se valjal? Bi se kdo skrival za množino? Bi kdo želel kratke forme? Pri nas ni poslušalcev, pri nas so polži s pravicami. Njihovih deklet ne moremo osvajati, ker so vsi istega spola. Zakaj naj bi si volkovi želeli teči z mano? Tiktakam ponoči, medtem ko debeli ljudje smrčijo. Zgrajena sem iz želje po teptanju, iz toplote poljubov in iz vetra, ki smodi drevesa. Po gozdovih ne plešejo samo vile v svilenih pajackih. Je res tako lahko biti površen? Ne bom se zavrgla za netenkočutne. Piške šipke šopki čipke. Moj obstoj je pogojen s spanjem med njenimi rokami. Včasih ne sanjari o mojih rokah, a tudi to je vredu. Katera hijena bo raztrgala mojo srnico? Poskakovala bi, peresce malo, nosilo bi me in iz kodrov bi mi kapljali dragulji. Ostati moram trezna, da bom lahko lovila ravnotežje med kapniki, ki rastejo iz tal, ker se je želva razjezila. Pojedla je plastičen pokrovček in preklela človeštvo. Je tako težko predvideti, da vas bodo izsiljevali z vašimi lastnimi otroci? Čistim školjke, ki jih drugi vsak dan znova poserjejo. Različne standarde imamo s higieno na straniščih. Danes nisem videla niti enega psa, ki ne bi bil garjast. Usedli smo se na vaše sedeže. S prsti mi bo šla skozi lase in me gledala v tilnik. Odložite svojo ljubezen in se naslonite na moje grudi. Pijem kot slon, smejim se kot vakuum. Šopki, čipke in frigidne pesnice, gospodične z zastarelo strastjo. Jaz sem vaš vrt. Obirate mojo kožo. A vam se zdi to vredu? Komu tujec ni sovražnik? Po heodnizmu brez agende, se mi ponavadi kolca, po njem jočem dva do tri dni. Tako počasi razmišljam po heodnizmu brez agende. Gledal me je s tistimi solznimi rdečimi gubami. A vam se zdi to vredu? Evnuh, odloži svojo znanstveno fantastiko! Ne more mu priti, ker do 4. nadstropja neha dihati. Kaj imajo skupnega vrtovi in teorije spola? Karkoli želijo. Zemljo si lahko tlačimo za spodnjice. Pika Nogavička je čez 10 let ugotovila, da na drevo najraje vabi dekleta. Zaplesale smo skupaj, z njo in njenimi nimfami – težko se ji upirajo, ognju, ki te pritegne nase, te prižame na pege, samorogove bolhe. V prah se želim razdrobiti, še preden postanem ovca z utekočinjenimi organi. Vseeno je, draga. Tako brezveze kot večina hetero ljubezenskih pesmi. Zaradi tebe lahko spim in lahko jem, zaradi tebe se mi ne da premikati gora, nikogar ne bi izdala zate, ne bi šla na konec sveta zate, o, ne, ubijam se zate, naj umrem pred teboj, umriva skupaj v prometni nesreči, naj nama odrežejo noge zaradi sladkorne, strohniva skupaj, ne dihaj brez mene, nad ušesom te bom ščipala z dlesnimi. Kako vonj drevesnih cvetov dobiva telo? Kako me ptice opazujejo, ko masturbiram v njihovih krošnjah? Za kaj naj mi bo vseeno? Me anketarka čustveno izsiljuje? Pred telo mi mečejo pojme v moje dobro, moje dobro. A vam se zdi to vredu? Želite? Koljite se, psujte in zastrupljajte; jaz znam čarati, jaz vem in utemeljujem in meni je vse ravno. Le glejte, da zaspim med njenimi rokami, jaz sem tista, ki ubija, vse drugo je brezveze. Dejan Koban O zbirki Pesmi Nežke Struc se prelivajo čez lastne gabarite. Polne zvokov, bajk, avtoričinih lastnih izkušenj in dognanj se širijo po pokrajini človeških bližin. Gre za izrazito intimno pisavo. Brez strogih ločil prehaja iz enega v drugega, na drugega in skozi drugega človeka. Ob rohnenju iz vsakdanjega okolja se v njenem erosu zgodijo ljubezni v čisti, predihani tišini. Nežka ne prepozna enega kraja za svoj dom. Enega časa za svojo ero. Enega človeka za svoj roj. Iz sebe v drevesa ob svoji poti, v njihove krošnje neprestano niha. Diha. Niha. Diha. Nežka Struc se je rodila leta 1987 v Mariboru, je antropologinja, piše pesmi, prevaja etnografije, preučuje rastlinsko kuhinjo in medčloveške odnose, s poudarkom na absurdnosti samoumevnih razmerij moči, potuje, poje, vrtnari in se priložnostno ukvarja z ne-lepo umetnostjo v vsakdanjem življenju ... Kazalo Medplantacije Nihanja Medsmrti Uroki Dejan Koban, O zbirki O avtorici Nežka Struc NIHANJA Spremni zapis Dejan Koban Zbirka Sončnica, vsa nora od svetlobe Urednik Ivan Dobnik Oblikovanje zbirke Sandi Radovan Knjiga je izšla v okviru razpisa "Sončnica 2017", za objavo jo je izbral Dejan Koban. © Nežka Struc © Dejan Koban za spremni zapis © Hiša poezije za to izdajo Zbirko ureja in izdaja Književno društvo Hiša poezije Pavšičeva 4, Ljubljana Zanj Nadja Dobnik hisa-poezije@poetikon.si www.hisa-poezije.si Elektronska izdaja Način dostopa (URL): http://www.biblos.si Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS. Ljubljana 2018 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=295663360 ISBN 978-961-7016-34-5 (epub)