KATOLIŠKI
misijoni
LAS MISI ON E S CATOLICAS 6 JUNIJ / JUNIO 1971
C O N C I L I O Y LAS M I S I O N E S
“llluminare", abril 1968	— Continuacičn — Por. C. COUHURIER S. J.
Estas afirmaciones dan pic al decreto a insistir reiteradamente (nums. 11-12, 15, 21, 41) en la obligada inserciön de los misioneros y de las comunidades cristianas en la masa de los pueblos evangelizados y en la responsabilidad que a los cristianos les incumbe en torno a los problemas del desarrollo total de los kombrcs. Esta inserciön en el mimdo es la respuesta que los cristianos tenemos que dar al amor de Dios. Es el autentico fr uto del amor de Dios en nosotros y la manifestaciön del mundo de ese mismo amor divino.
Es esta una reflexiön de Capital importancia, indisolublemente vinculada a la acciön que Dios rcaliza con referencia al hombre, sobre la que centra su atencion la enciclica Populorum Progressio. El documento de Paulo VI, en efecto, recuerda insistentemente que el desarrollo de la humanidad encuentra su, impulso fundamentante en el mismo Dios y que en Dios encuentra su termina. Con todo, la enciclica se dediča a describir los modos y maneras como el amor divino ha de fructificar en los hombres.
El Papa comienza por subrayar que “la cuestiön social se ha hecho mundial" (num. 3). <:Que significa esta trase? Tiene un doble sentido. Significa, en primer lugar, que, merced a la creciente industrializaciön de todas las naciones, en todos los pueblos se localizan tensiones entre diverses clases sociales —patronos y obreres, principalmente— con caracteristicas analoges en todos ellos. Significa tambien —y aqui pone el acento Paulo VI— que čada dia existe un mayor desequilibrio entre pueblos desarrollados y pueblos subdesarrollodos y que esta divisiön va adquiriendo los caracteres de una cutentica divisiön clasista: pueblos ricos y pueblos pobres. La enciclica, ante este hecho clasista, subraya la responsabilidad que los pueblos ricos tienen de favorecer el desarorllo de los pueblos pobres. Y al Papa el explicar el verdadero concepto del törmino desarrollo.
El desarrollo economico no es ni el unico desarrollo a considerar y ni siquiera el principal desarrollo. La enciclica insiste en que el desarrollo economico es funcionalmente ambiguo: por si mismo tiende a encerrar al hombre en la “prisiön“ de sus apetitos terrestres; considerado como medio de liberaeiön espiritual, constituye la condiciön basica para un desarrollo verdaderamente humano, esto es, orientado a la equidad social y capaz-de permitir al hombre la superaeiön requerida para su acceso a los valores sobre-naturales.
Si el crecimiento es para el hombre, sölo el hombre lo puede llevar a cabo. Es la segunda idea fundamental de la Populorum Progressio. Resultaria inütiI poner a disposi-cičn de los hombres un desarrollo hecho de arriba a abajo. El hombre en este caso seria mero receptor de algo exterior a el o mero ejecutor de proyectos e iniciativas concebidos por expertos extranjeros.
Paulo VI se extiende largamente en probar —como tercer principio basico— que la economia y sus estructuras han de servir al desarrollo integral del hombre y de todos los hombres. Piedra angular de esta afirmaciön es la consideraciön del destino universal de todos los bienes terrenos. Con ello por delante, el Papa procede a condenar enörgi-camente los rigidos sistemas liberales.
(Sigue.)
LEPE BESEDE
Ko bereš v misijonarjevem pismu stavek, pravzaprav vzdih gneva: ,,kaj pomagajo lepe besede", se nehote spomniš na Jakobovo pismo: ,,Ako sta brat ali sestra brez obleke in nimata vsakdanjega živeža, pa jima kdo izmed vas reče: Pojdita v miru, pogrejta se in nasitita — pa jima ne daste, kar je potrebno za telo, kaj to pomaga?"
Res: kaj to pomaga! Revije, knjige, dnevniki lahko prinašajo čudovite naslove. Svetovne statistike ugotavljajo zastrašujoče stanje na svetu, pa naj bodo statistike o lakoti, o nerazvitosti dežel, o pomanjkanju duhovnikov, o odpadih, o upadanju poklicev ali čemerkoli. Tudi te statistike so mrtve ugotovitve.
Misijonar pa je na terenu, morda sam, brez sredstev in mora dan na dan gledati okrog sebe telesno ali duhovno siromaštvo brez primere. Da, tudi duhovno, saj je poslanec božji in ve, da človek ne živi samo od kruha, ampak tudi od vsake besede, ki prihaja iz božjih ust.
In bere tudi naše časopise, morda tudi Katoliške misijone, in ga kdaj pa kdaj objame sveta jeza, kot je objela Frančiška Ksaverija, da je univerzam v Evropi napisal žgoče pismo, kako z lagodnim življenjem tisoči zapravljajo čas, Indija pa kriči po delavcih. Omagoval je Pod težo dela, razjedala ga je gorečnost, kolikokrat je bil utrujen in morda čisto, čisto sam.
Neštetokrat se ponavlja ta zgodba tudi danes. Kaj mladih ljudi je po krščanskih deželah in morda zbegano premišljujejo, kako bodo napravili sebi življenje lepo in plodovito. Morda bero poročila o misijonih, jih občudujejo, laskavo govore, za trenutek začutijo v sebi klic po nečem večjem, a utonejo v dnevnem vrvežu. In misijonar poleg nekaj lepih besed, morda kakega drobiža, ne dobi ničesar. Ostane sam s svojimi problemi.
Koliko modrovanja o misijonskem delu, koliko pisanja, morda premalo, morda preveč. A misijonar nima časa, da bi prebiral svežnje papirja. Zgaran komaj da more vzdrževati svoj notranji mir in ravnovesje s svetom in Bogom.
Lepe besede, besede, besede. Prav ima vsak misijonar, ki nad njimi zdvaja. Treba je dejanj. Do teh pa tolikokrat ne pride. Besede so Poceni, dejanja terjajo osebne odpovedi. Za to pa je treba poguma.
Boli. Razumljivo. Biti sam v stiski problemov in z nadčloveško nalogo, *o je heroizem, ki ga prepogosto nagradimo le z lepimi besedami, ne pa s krepkimi dejanji. Brez njih se bo zgodba nadaljevala v našo sramoto.
F. S.
«fr «fr* 4 »fr* *4* *♦4 «E* »M«	»*•»-
$ ^
X IZPOVED
V TOKIJSKEM PRISTANIŠČU
Včasih, verjemite, na tih večer začujem
bitje svojega srca
pod bitjem koles in stavb,
zapleteno, skoraj tuje,
kakor ranjeno utež na nogah,
ko hodimo po kontinentih.
Veda je polna sončnega srebra metuljev.
V naš obraz strmim, s krvjo izgnanstva zaznamovan. In v pesteh držeč svobodo, razdeljeno v culice, da, tako stojimo v dolgih letih povesti.
I
1
1
|
§
I
t
§
$
S
f
f
I
T
$
I
I
I
I
Tokijsko pristanišče išče večne lučke.
V temnem hrepenenju kliče gričev harmonika. Nad zemljišči krožijo žerjavi jeklastih peres. In nekje smo mi, v tej zmeraj novi zemlji.
Včasih potem igram na dolge nočne strune k naše maše darovanju obhajilo sveta.
Kjer moral bi dvigniti roke za vse sovražnike, le jecljam:
Zakaj izginjamo Slovenci?
Tokijsko pristanišče išče večne lučke.
Sonc In zvezd poljubi vsi ugasnejo z vonjem dalj.
Mi smo davno z rok na križu v dar prejeli božji svet.
Ali bomo morali za laž umreti?
VLADIMIR KOS
kam s trpljenjem?
Za Binkošti, misijonski dan bolnikov.
Trpljenje ostane skrivnost. Na večni zakaj ne bomo nikdar zadovoljivo odgovorili. Na eno vprašanje pa moremo dati lep krščanski odgovor. To je tisto vprašanje: zakaj tolikokrat trpe dobri ljudje ali celo nedolžni ljudje?
Ce trpi brezveren človek, kaj pa naj počne s trpljenjem? Kot je vse njegovo življenje - če ga ne more uživati - nesmisel, potem je nesmiselno posebno trpljenje. Razen da mu postane končno milost spreobrnjenja.
Ce pa trpi dober, veren človek, ve, kam s trpljenjem. Vsaka minuta je dragocena, ker je s Kristusovo krvjo orošeno vsako najmanjše trpljenje in blagoslov zanj in za svet.
Treba je dodajati, kar nedostaja Kristusovemu trpljenju. To globoko resnico je zapisal sveti Pavel. Kaj ni nekaj čudovitega: imeti karizmo — posebno poslanstvo za to, da nadaljujemo Kristusovo trpljenje?
Če bi razmislili samo to, koliko trpinov, duševnih in telesnih, bi odkrilo vsebino svojemu življenju, neki zanos, morda celo tolažbo in srečo. Odkrili bi svoje mesto v svetu, posebej v Cerkvi.
Spreobrnjenec Chesterton je dejal: .„Križ je tako trdno zasajen v zemljo, da ga nihče več ne bo izdrl.“
Nikdar ne bo izbrisana Kristusova beseda: Kdor hoče biti moj učenec, naj vsak dan zadene svoj križ na svoje rame in hodi za menoj. Za vsakega kristjana to velja. Kajti dobro pravi Colin: „Ničevost na ničevost, razen Boga ljubiti in njemu služiti. Da moreš to svetopisemsko besedo razumeti in jo okušati, je treba trpeti in sicer veliko."
In če je za vsakogar osebna milost križ, potem je ne le velika milost, ampak veliko poslanstvo tistih, ki so posebej zaznamovani s trpljenjem.
So ure, ko se zdi, da se je vse zrušilo v človeku. Toda razum in vera nam pravita, da nas božja Previdnost nikdar ne zapusti. Namesto, da bi se predajali obupu, raje podvojimo voljo do življenja, ker ga ne živimo le zase, ampak tudi za druge. Kajti kjer je trpljenje, tam je Posvečena zemlja. Kakšna moč je v tej misli: moje trpljenje posvečuje.
Posvetimo svoj dan z dobrim namenom. Naši misijonarji odhajajo v svet. Hvala Bogu, Slovenci smo se spet razgibali, spet odhajajo drug za drugim: ne obupani, razočarani, ampak mladi, zdravi, pogumni, ki bi imeli kot drugi pravico do udobnega življenja. Pa gredo v stiske misi-
jonskega življenja, da presade Cerkev tja, kjer je še ni. Tam je veliko trpljenja, a ljudje ne vedo, zakaj trpe, so v trpljenju otopeli, obupali, životarijo.
Čudovito je misijonsko delo. Treba je prav danes več in več misijonarjev: duhovnikov, redovnikov in laikov. Dela je ogromno. Treba je tudi sredstev, kajti vse zaledje mora biti opora onim, ki so odšli v našem imenu, da zasade križ v deželah, kjer ga še ni. Treba je neprestane molitve. Gorje, če nas zajame napačna misel, da je glavno delo zidanje hiš, cerkva, bolnic, kot da je glavno, da moremo veliko pokazati očem. Treba je notranje preobrazbe src, treba je utelesiti evangelij v nekrščanskih narodih. To pa je vse težje, kot pa zidanje cerkva, ki pač ni odvisno le od človeških rok, ampak predvsem od božje milosti.
V tem gigantskem boju za božje kraljestvo je danes treba prav to, kar je sprejel Kristus kot najbolj odrešilno. Treba je trpljenja. In mnogi bolniki, veliki trpini bi odkrili cel svet lepote in sreče, če b! odkrili to svoje poslanstvo.
Bolni francoski duhovnik Giloteaux, ki je mlad umrl, je zapisal: „Izmed vseh skritih sil, ki prinašajo blagosolv, je najmočnejša sila s Kristusom veselo prenašano trpljenje. Bog hoče v dušah utrjevati svoje kraljestvo bolj z vdanim trpljenjem kakor z blestečimi pridigami. Tisoč malih žrtev, ki jih vsak dan tiho daruješ, Bog posebno ljubi."
Kako naj postane moje trpljenje čimbolj konkreten blagoslov? Lahko se darujem vsak dan splošno: za vse misijonsko delo. Lahko bolj določeno: za Kitajsko (kakšne preizkušnje so tam!), za Japonsko (skoraj brezuspešno delo), za Afriko (v nekaj desetletjih bo odločena njena usoda), za muslimanski svet (še se mu nismo približali), za Indijo (tako Bogu blizu, a vendar še tako daleč od Cerkve). Lahko pa še bolj osebno. Poznamo tega ali onega misijonarja. Iz pisem zasledimo tudi njegove težave, prav lahko pa si jih predstavljamo, tudi one, ki niso zapisane. Kakšna moč in tolažba bi bila zanj, če bi ta misijonar imel bolnike trpine, ki bi vse svoje trpljenje darovali za njegov misijon. Danes je treba novih in novih misijonarjev. Oni, ki vzgajajo bodoče duhovnike in misijonarje, dobro vedo, kako je vse brez sadu, če ni milosti. Marsikakšnemu sijajnemu fantu manjka le še zadnji klic milosti, pa bi bil misijonar. Morda je treba le še trpina, ki bo nekje, morda čisto na drugem koncu sveta daroval zanj svoje trpljenje. Nalagajmo v božjo banko svoje trpljenje. In iz nje bodo misijonarji ali vzgojitelji misijonarjev zajemali milosti za svoje delo.
To bi bilo tisto občestvo svetih. In kar je za trpine, ki so slava in zaklad Cerkve, posebno vredno: njihovo trpljenje bi obsijala čudovita luč. Občutili bi, da jih je Bog posebej priklenil nase, ker so njegovi najdragocenejši sodelavci za božje kraljestvo.
F. S.
Slovenska misijonarka s. Jožefa Zupančič spremlja male trpine - paraliti-ke v živalski vrt v Osaki. Pomagajo ji ljubeznive in požrtvovalne sodelavke.
GOBAVOST JE BOLEZEN,
NE PA SRAMOTA!
o. JOŽE KOKALJ D J,, Zambija
Borba proti gobavosti v Afriki je še posebno težka zaradi splošno razširjenega mnenja med preprostim ljudstvom, da je ta bolezen sramotna, bolnik pa nevreden skupnega življenja v vaškem občestvu.
Vzrok temu mnenju je predvsem strah pred okužbo in pa nevednost o vzrokih te strašne bolezni. Tudi ko je bolnik ozdravljen, problem še ni rešen, saj je vaška skupnost tako nezaupna,, da ozdravljenca še dolga leta žigoma z neprijetnim pečatom - gobavca.
Zdravstveni delavci si prizadevajo poučevati bolnike in zdrave ljudi, da je gobavost bolezen kot vse druge, da bolniki ne smejo biti zavrženi, ampak jim moramo omogočiti normalno zdravljenje v bolnicah in klinikah. Ljudje morajo spoznati, da je vzrok gobavosti poseben bacil, ne pa neke nam neznane sile, katerih žrtev je bolnik postal.
Ko opazijo prve znake bolezni - neobčutljivost kože na načetem dolu telesa - morajo bolnika takoj prijaviti zdravstvenim delavcem. Pozneje se pojavijo posebno na nogah in rokah odprte rane, ki pa jih ne povzroči bolezen sama, ampak udarci v neobčutljive dele telesa. Bolnik se opeče ob ognju ali si poreže stopala na glaževini, tod'(a vsega tega ne čuti... Gobavost je zelo redko smrtna bolezen, je pa gotovo ena od najbolj neprijetnih in dolgotrajnih. Če bolnik nima primerne nege, bo v večini primerov postal nesposoben za normalno delo. Tisoči in tisoči takšnih revežev so skriti v afriških vaseh.
Zambija se zelo trudi, da bi učinkovito posegla v problem gobavosti. Okrog 2000 bolnikov se zdravi v 21 gobavskih naseljih, bolnicah in klinikah. V teh ustanovah se ne le zdravijo, ampak tudi usposabljajo za delo, izdelujejo opanke, košare, preproge ipd., take da bodo imeli možnost za vzdrževanje, ko se bodo vrnili v svoje vasi.
Povprečno zdravljenje traja tri leta.
Razen omenjenih bolnikov, ki stanujejo v gobavskih naseljih, je v Zambiji še okrog 15.000 gobavcev, ki prihajajo v bolnice na zdravljenje, stanujejo pa v svojih vaseh. Ker pa je še veliko bolnikov, ki so skriti v oddaljenih naseljih, računajo, da je v Zambiji vsega skupaj okrog 30.000 gobavcev (vseh prebivalcev je nekaj več kot 4 milijone).
Te žalostne številke pričajo o tisočih, ki imajo gobavost z njenimi strašnimi posledicami, ne iščejo pa zdravniške nege - nekateri zaradi sramu, nekateri zaradi oddaljenosti od zdravstvenih središč ali pa zaradi nepoučenosti in nevednosti o koristi zdravljenja.
Posebno veliko je gobavcev na Madagaskarju. Zanje se je v svojem okrožju posebno zavzel slovenski misijonar Ivan Stanta CM: zida gobavsko naselje, katerega središče, gobovski dispanzer, že lep čas stoji in vrši svoje poslanstvo; zidajo pa že druge prostore in hišice. Tu vidimo našega misijonarja v skupini gobavcev, ki jim pomaga.
Šolski pregledi ctrck odkrijejo mnogo skritih primerov gobavosti. In pouk v šolah razblinja praznoverje, nepoučenost in skrivnostnost, v katero je zavita neprijetna bolezen gobavosti.
V Zambiji imamo spet novo laično misijonarko.
Emica Verlič je zdaj zaposlena v bolnici za gobavce 75 km severno °d Lusaka. Bolnica je največja te vrste v Zambiji. Dvesto petdeset bolnikov stanuje v gobavskem naselju, kjer so deležni zdravniške nege in se usposabljajo za primerno delo. Bolnico vodi katoliška zdravnica Holandčanka, pomaga ji redovnica iste narodnosti in več zambijskih zdravstvenih delavcev. Bolnica ima kapelico,, kjer se bolniki zbirajo k molitvi in maši.
Emica je prinetila s seboj dovolj veselja in poguma, da bo prenesla težave skritega in požrtvovalnega dela med gobavci.
RAZMIŠLJANJA IN ZAPISKI
ZA „KATOLIŠKE MISIJONE" NAPISAL NA DOPUSTU MISIJONAR O. IVAN OBALLA
{Nadaljevanje in konec.)
Svet še zmerom potrebuje misijonarjev
Ne dolžim nikogar, a ne morem zamolčati ugotovitve, da je navzlic koncilu misijonski poklic v Italiji in v Evropi v krizi. Na lastna ušesa sem poslušal, ko so nekateri izrekali mnoge pomisleke o veljavi tega poklica; čul sem celo, da je misijonstvo danes premagana zadeva, saj ima Cerkev v misijonskih deželah pravico do svobode in samostojnega upravljanja. Odgovarjam, da so ta vprašanja zadeva kavarniških razgovorov in da z njimi lahko napolniš svoj čas. Resničnost je čis^to drugačna: Afrika še vedno potrebuje misijonarjev; velika škoda bi bila,, če bi odpovedali prav zdaj, ko se številne krščanske občine tako razveseljivo razvijajo in je toliko katehumenov, kateri potrebujejo verskega pouka.
Trkal sem na vrata raznih redov in se obrnil na škofe številnih cerkvenih pokrajin, pa mi ni uspelo dobiti enega samega misijonarja; v svojo škofijo se vračam sam.
Žalostna ugotovitev, ki bi morala v nas zbuditi globoko premišljevanje.
Zakaj se hočem vrniti ? Kličejo me, pa je tudi tukaj toliko potreb. Zato, ker so tam potrebe večje. V Evropi so ljudje, kateri s» zmožni delati to, kar bi lahko delal jaz; tam jih je malo ali ni nobenega.
V Evropi je pomanjkanje duhovnikov, vendar so še okraji z 200 dušami in enim župnikom, ki mora biti izredno spreten, da si najde zaposlitev, medtem ko so tam doli še zmerom kakor škofije obsežne fare in ni nevarnosti,, da bi se misijonar dolgočasil.
Gluhi bi morali biti, da ne bi slišali tožba teh škofov v misijonskih deželah; ako imajo na sebi kakšno krivdo, je ta, da so sprejeli vodstvo tistih velikih krščanskih občin brez pastirjev.
Evropa premore mladeniče, ki so željni in pripravljeni, da odidejo na jug, pa trčijo na ovire in prepreke: pretrgana življenjska pot, zapravljeni družinski ponos, uničene sanje.
Kljub vsemu temu se mnogo Evropejcev ima za misijonarje toliko da si jemljejo pravico za dajanje smernic, za kritiziranje in celo za zaključek, da je misijonstvo premagana zadeva, da ni več potrebno.
Misijon in razvoj
Sprašujejo vas, kaj pravzaprav počne misijonar na svoji postojanki, v kateri prebiva.
Povrh tega, da se mora znajti še kot kuhar, opravljati posle perice in babice, sploh biti pripraven za vse, prispeva tudi k razvoju pokrajine,
Poleg misijonarjevega doma, pa naj bo še tako skrit in težko dostopen, nastajajo ustanove za vzgojo in socialno skrbstvo vseh vrst: šole kolegiji, dispanzerji, zadruge.
Dispanzerjev, ambulant in porodnišnic je na stotine in so edino upanje za tisoče revnih bolnikov in trpečih. Dispanzerjev ne vodi zdravnik - preveč razkošja! - temveč preprosta usmiljenka, ki gara noč in dan in dela čudeže.
Če hočete pogledati na vzgojno področje, bo^te videli, da rastejo ustanove v ogromnost. Kjer koli je misijonar postavil križ, je zgradil šolo, celo v najbolj oddaljenih in bednih naseljih. Tudi če je šola iz blata in slame, brez klopi in svinčnikov, razodeva misijonarjevo željo, da vzgaja, poučuje, pospešuje celotni človekov razvoj.
Najdejo se razen tega zadruge, majhne, skromne, ki pa vendar izpričujejo prizadevanja in napor, da se ljudem 'nudi čim več pomoči.
In kateri misijon ni prispeval k tehničnemu in poljedelskemu napredku svojega ozemlja z izboljšavami, namakanjem,, grajenjem cest in mostov ?
Človek bi hotel napraviti vedno več, pa ni mogoče, ker niso na razpolago potrebna sredstva.
To pa, kar se da storiti, napraviš rad, največ s pomočjo toliko dobrotnikov.
Zahvala. Želja. Poziv
Prisrčno se zahvalim vsem, ki so mi pomagali 'nekaj dobrega storiti med ljudmi, h katerim sem bil poslan. Sam bi bil storil zelo malo.
Tudi zdaj v Evropi sem prejel od prijateljev pisma, nekateri so mi poslali darove. Zahvaljujem se vam iz vsega srca in vas zagotavljam, da bodo darovi prišli zelo prav in ne bodo zapravljeni. Pripovedujem o vas in mnogi se čudijo, da zmorete toliko.
Od odhodu iz Irole sem se skoro sramoval, ko sem poslušal sebi namenjene bes|ede zahvale. Ako sem mogel kaj napraviti, je vaša zasluga, so bile vaše odpovedi, vaša ljubezen do bratov, ki jih ne poznate.
Še en poziv. Vprašali me boste, kakšne načrte imam. Imam jih toliko in tolikšne, da si jih ne upam našteti. Preveč ^tvari sem videl tam doli, da bi se sramoval prositi za pomoč. Po povratku hočem začeti z zadrugo, Pa potrebujem traktor; rad bi zgradil most, potrebno je poslopje za shode in posvete; želel bi izvesti načrt: „hiša najbolj potrebnemu“; namesto cerkva iz blata naj bi zrasle cerkve iz opeke; hotel bi priti tja z raznimi stroji, kar bi omogočilo izvesti toliko načrtov.
Tam doli ni vprašanja otrok - mladine je dovolj. A treba jo je voditi, ji slediti, ji nuditi delo, ki jo zaposli, obenem pa ji zagotovi vsakdanjo polento. Dovolite, da tudi vay pozovem k sodelovanju pri tem.
Zahvaljujem se vam v gotovosti, da boste sodelovali, ter vsakemu od vas iskreno želim vsega dobrega.
P0GL6DI nO CRROAFRISHfl U6RSTUR
FRANC RODE CM, Ljubljana
Črnoafriška verstva so izraz človeških skupin, ki so intimno povezane z naravo. Lovci, živinorejci ali poljedelci živijo med naravnimi elementi in po njihovem ritmu. Človek se istoveti s stvarmi. Narava se mu zdi tako njemu samemu slična, da pripisuje živalim in rastlinam, celo rudninam in tvarnim predmetom svoje lastnosti, potrebe in želje. Človek se naravi ne upira, saj je del narave. Lahko bi mislili, da je ta povezanost človeka z naravo vzrok šibkosti in nemoči, če pomislimo na našo družbo, kjer človek skuša obvladati naravo in jo premagati. Toda ne moremo se znebiti vtisa, da je ta simpatija človeka in narave vir lepote čmoafriških religij. Povezanost človeka z naravo daje tem ljudstvom širši pogled, globlje občutke, kot edinole zanimanje za to, kar je človeško in v kar nas hoče omejiti toliko filozofskih sistemov. To je bratstvo s celotnim stvarstvom, za katerega je zapadni človek zgubil smisel.
V tem toku živih sil, ki se prelivajo skozi stvarstvo, črnec ne loči med naravo in nadnaravo, med duhom in materijo. Duh je dih, plamen, nekaj, kar sc lahko ujame. Bolezen je kos lesa v telesu, ki ga je treba odstraniti. Sanje so dejanje. Narava ni niti duh niti materija, ampak življenjska sila. Življenje v vsej svoji bohotnosti je bistvena dobrina, edina stvarnost.
Povezava črnca s skupnostjo je še močnejša kot njegova povezava z naravo. Beleženje pri grupi gre preko rojstva in smrti. Predniki so gospodarji živih, varuhi prava in morale. Bogovi so povezani s skupnostjo po mitih in kosmogonijah. Religija je bistvena vez med člani plemena in plemena z bogovi.
Katoliški misijonar in etnolog oče Aupiais govori z navdušenjem o nravnosti črncev: „Zvestoba tradiciji daje črnskim ljudstvom trdnost, da morejo ustvariti moralni zaklad, ki se veča iz roda v rod.“ Misijonar hvali njih modrost, preudarnost in spoštovanje do oblasti; njihovo skupinsko disciplino, njihove kmečke kreposti, njihovo igrivost, ki izraža tesno skladnost z zunanjim svetom, njihovo vljudnost in potrpežljivost; celo njihovo močno duhovno življenje. Ta resnična civilizacija jim prihaja preko uvajanj, tradicij, mitov in kosmogenij. Pri črncu je vse simbol in mit. Le-ti urejajo vso človekovo dejavnost. Ni kretnje ali navade, ni tradicionalne tehnike,ki ne bi imela verskega pomena. Nevidni svet je stalno viden po simbolih. Odtod važnost obredov. Vse je obred, tudi najbolj preprosta kovačeva kretnja. Skupinsko obhajanje obredov je najvišji izraz moralnega, družbenega in intelektualnega življenja plemena, izraz in vir njegove vitalnosti. „Ne smemo pozabiti,“ piše oče Aupiais, „da imajo črnci globok smisel za skupnost, da ljubijo skupno življenje in njegove izraze, črnski človek namreč misli, moli in se veseli v skupnosti, združen s prisotnimi in odsotnimi, z živimi in mrtvimi. Ta vitalna popolnost se izraža z močno eksteriorizacijo čustev in bogatim obrednikom.“
SODOBNI RAZVOJ
Tako močno grajene skupinske religije, tako totalitarni ustroj družbe sta sad majhnih skupin, omejenih na določeno ozemlje, kjer vlada popolna kohezija. Ta verstva odgovarjajo dobam negotovosti, redkih izmenjav med plemeni, dobam močne družbene in politične oblasti. Ko pa se spremenijo družbeni odnosi, se njihov vpliv zmanjša in njihova podoba spremeni. Te spremembe je v Afriki povzročila kolonizacija. Ker je varnost zagotovljena, postane oblast plemenskih poglavarjev manj potrebna. Verski vpliv vladarjev in kral jičev upada, čas, ki so ga porabili za verske obrede, je namenjen drugim dejavnostim. Otroci hodijo v šolo, nato gredo na delo, da si kupijo industrijske izdelke. Treba je torej skrčiti čaš uvajanj, ali pa jih sploh opustiti. Poznanje simbolov in mitov postaja manj temeljito. Veliki prazniki privabijo manj mladine, prepovedi je nemogoče držati v industrializirani družbi.
Človek ima čedalje več možnosti za potovanja. Moški hodijo na delo v mesto in tako izgubijo stik s predniki in bogovi. Posameznik se izmika vplivu skupnosti.
Šola pomeni odkritje novega znanja, ki je često v sporu z onim, prejetim od dedov. Podaja se naravna razlaga pojavov, ki jih je prej po svoje razlagala starodavna plemenska tradicija. Tako se posameznik počasi izmika skupinskemu vplivu. Toda obenem izgubi tudi varstvo in pomoč, ki mu ju je nudila skupnost. Zato se pojavi za črnskega človeka potreba po novih religijah. Tradicionalna verstva so namreč premalo organizirana, da bi mogla utešiti to potrebo.
Naglo razpadanje tradicionalnih družbenih struktur in verstev poglablja nemir črnskega človeka, ki pričakuje novih odgovorov na svoja vprašanja. Razkroj poganstva in starega mitičnega mišljenja koristi predvsem ekumenič-nim religijam tujega izvora: krščanstvu in islamu. Brez dvoma je Afrika v tej uri v duhovni zmedi, ki napoveduje nove čase.
KRŠČANSTVO
Krščanska ekspanzija je hodila v Afriki po različnih potih, včasih zelo ozkih. Ko je bila črnska družba še strnjena gmota, so bili posamezni pristopi redki. Vstopi v Cerkev so postali bolj številni, ko je npr. kakšen poglavar začel ceniti delo misijonarjev v prid svojega ljudstva, ali njih hrambo pred belimi izkoriščevalci, koloni in trgovci. Veliki val je prišel kasneje, ko se je v stiku z evropsko civilizacijo, ekonomijo in kulturo začelo razkrajati tradicionalno mišljenje in življenje, črnci so tedaj našli v krščanstvu novo silo, ki jih je družila v skupnost, novo intelektualno skladje. Odtod množična spreobrnjenja po prvi svetovni vojni.
Tudi novo stališče misijonarjev do domačih tradicij je pospešilo giba-fije v prid Cerkvi. V prejšnjih stoletjih so imeli mnogi misijonarji krščanstvo In zapadno civilizacijo za nedeljivo enoto. Domače navade so se jim zdele kup ogabnosti, hudičevih iznajdb, ki jih je treba iztrebiti, na njihovo mesto Pa postaviti kulturno stavbo zapadne Evrope.
Novo gledanje, ki ga je dokončno uveljavil drugi vatikanski cerkveni zbor, je ravno nasprotno. Po njem ima vsaka civilizacija svojo vrednost. Krščanstvo si mora prizadevati, da jo prepoji in razvije v njej vse pozitivne plati, v skladu z domačim mišljenjem in navadami. Misijonar mora dobro poznati mišljenje, navade in jezik ljudstva, med katerim deluje. Uveljavil se bo s stalno prisotnostjo, z obiski, z uslugami, s požrtvovalnostjo slehernega trenutka, šole, dispanzerji, poučevanje, prevod sv. pisma, čut za krščansko skupnost bodo njegovo delo utrdili. Misijonar postane duhovni poglavar svojih vernikov. Da se krščansko prepričanje in mišljenje poglobi, bo pritegnil k sebi domače sodelavce, učitelje, katehiste. Posebno pa je potrebno, da se ustvari domači kler, da Cerkev ne bo zgledala kot „Cerkev belcev", ampak ljudi vseh barv, katere vesoljstva ne more okrniti senca rasizma.
ČRNI KRISTJAN
Pogosto se slišijo kritične opazke o globini ali celo o resničnosti krščanskega čutenja pri črncih. Brez dvoma nahajamo stališča, ki so malo krščanska, ali so celo blizu poganstvu, kot npr. vera v amulete, strah pred čarovniki, verovanje v ljubezenske zvarke. Vse to je še precej pogostno med črnskimi kristjani. (Tudi med belimi najdemo sledove starega poganstva.)
Vedeti moramo, da je spreobrnjenje pravi preobrat, ki preobrazi notranje in družbeno življenje posameznika. Krščanstvo prepoveduje mnogoženstvo, kult prednikov, daritve domačim bogovom, čarovništvo, uvajanje itd. Črnski kristjan tako predstavlja tuje telo v tradicionalni družbi. Pogosto se vnamejo prepiri s plemenskim poglavarjem zaradi starih navad, posebno zaradi ženitve. Vsak trenutek je treba biti pripravljen na boj, in tega niso vsi zmožni. Lažja je vrnitev k otroškim navadam in mišljenju kot osebna disciplina, posebno za duhove, ki niso pripravljeni za samostojno, neskupinsko življenje. Lahko je navdušenje (imamo primere, ko so novospreobrnjenci na križevem potu polomili rimske vojake, ki križajo Jezusa), vztrajnost pa je težka. Osamljeni posameznik, posebno v mestih, izgubi cesto svojo staro pripadnost, ne da bi se vključil v novo skupnost. Lahko postane zbegan anarhist, ki niha med dvema svetovoma in je plen vseh tokov.
Vse drugače pa je, če je krščanska skupnost močno utrjena na novih načelih: enakopravnost žene, odpravitev družbenih neenakosti, vesoljno bratstvo. V takem okolju, ki ga karakterizirata čut odgovornosti in disciplina, Afričani spet najdejo tisti moralni kolektivizem, ki je dajal trdnost njihovi stari zgradbi. Tedaj se krščanstvo vraste v afriško duševnost in rodi se nova družba, manj zaprta kot stara, ki odpira duhovom nove perspektive in jih povezuje v vesoljno krščansko družino.
SKLEP
Sedanje versko stanje črne Afrike nas močno spominja na stanje rimskega cesarstva ob njegovem razpadu. Sredozemska skupnost, ki jo je ustvaril Rim, je bila zgrajena na račun majhnih držav. Ko so te izginile, so tudi religije, ki so se rodile v njihovem okviru in za njihovo uporabo, izgubile svoj pomen in svojo moč. Posamezniki, oproščeni tradicionalni! okvirov, so bili zreli za krščanstvo in njega vesoljnost.
„Ko se krščanstvo vraste v afriško duševnost, se rodi nova družba, ki odpira duhovom nove perspektive. .
Današnja črna Afrika je v podobni zmešnjavi. Prepojila jo je kolonialna doba. Prometna sredstva, menjalno gospodarstvo, nova vzgoja, so podrli tisočletne pregrade, ki so hranile v svojem območju stare civilizacije in religije. Doganstvo se v Afriki razkraja. „Razviti“ se nočejo več imenovati „pogani“ ali „animisti“ ali celo „fetišisti“. Izberejo si drugo versko etiqueto: islam ali krščanstvo, ki sc jim zdi bolj napredno v svetovni civilizaciji. Tudi oni, ki se zde popolnoma neodvisni od starih navad, so še močno prepojeni s kolektivnim mišljenjem, čutijo potrebo, da se strnejo v skupnost, potrebo po varstvu in odvisnosti. Izven svoje stare družbe iščejo novo vez v veri. Afrika je preveč navajena na duhovni poganski totalitarizem, da bi se naenkrat zadovoljila z agnostičnim individualizmom. V sebi nosi željo po skupinskem izražanju čustev in uvrščenosti. Iz stopnje konformizma prehaja v dobo angažiranosti. Kdo ne vidi, da ji edino katoliška Cerkev lahko nudi tisto, po čemer hrepeni?
ZANIMIVOSTI IZ UGANDE
S. SILVA ŽUŽEK, Uganda.
Da moremo razumeti misijonsko delo v Ugandi, je treba vsaj nekoliko poznati deželo. V zgoščeni obliki bi danes podala položaj Ugande in njenih razmer.
Uganda je v srcu Afrike, kot tu pravijo. To je, ob ekvatorju, ki jo deli v dva neenaka dela: severni je večji kot južni. Na severu meji na Sudan, na jugu na Tanzanijo, na vzhodu na Kenijo, na zahodu Kongo. Več kot 84 odstotkov dežele je 1000 do 1700 metrov nad morjem, zato ni čudno, da o tropični vročini tu ni sledu: vse leto je prijetno, hladno vreme.
Jezera in reke
Nekaj številk. Celotna površina je 241.491 kvadratnih kilometrov, od teh jih samo jezerska površina zavzame 35.471; nekaj pa še reke. Viktorijino jezero, ki je drugo največje na svetu,, ima površino 68.679 kvadratnih kilometrov, a v Ugandi je jezera le 29.385 kv. km. Jezero namreč leži med Ugando, Kenijo in Tanzanijo. Druga največja jezera pa so: Albertovo, Edvardovo, Kyoga, Salisburrijevo in Georgejevo jezero. Najvažnejše reke sc: Nil, ki izvira v Viktorijinem jezeru in se nato vije na sever. Pri slovitih Muchisonovih slapovih se izliva v Albertovo jezero, po njem gre prav do Sudana, kjer ga imenujejo Beli Nil. Muchi-soncvi slapovi so zelo veličastni in mogočni, a so samo 3 kilometre široki in 46 metrov globoki. Druge važne reke so še Aswa-Mogoto, Mayanja-Kato, Katonga,, Mpologoma-Malaba. Celoten tek teh rek je 2100 km.
Gore
Približno trideset gora v Ugandi je visokih čez 5000 metrov. Najvažnejše so Speke, Margarita, Aleksandra, Stanley, Baker, Elgon, Mufum-biro. Ne smem pozabiti slovitega Luninega pogorja, po domače Ruwen-zori. Pne se od severa na jug. Kdor rad po gorah lazi, naj le pride v Fort Portal, od tu se Rmvenzori prekrasno vidijo in niso daleč. Vsako leto se v te gore odpravi več navez. Posebno lepe so v deževni dobi,, ko so skale umite vsega prahu in te zares vabijo v višave. Sonce jih zlati s svojimi žarki, da so še bolj prikupne.
Parki
Uganda je zaščitila divje živali. V ta namen upravlja posebne državne parke. Najvažnejši so trije: park Kraljice Viktorije (1966 kv. km)„ Mur-chisonov park (3840 kv. km) Kidepova dolina (Kidepo Valley, 1280 kvadratnih kilometrov). V parkih so sloni, povodni konji, krokodili, bivoli, nosorogi, levi, žirafe, jeleni, srne, gazele, čebre. Poznan je obcestni
opomin: Slonom prednost na cesti! (Elephants have the right to the way!). Lani smo se peljale skoz ta park, pa smo srečale trop slonov; za cel klan jih je bilo,, s starim očetom na čelu, z majhnimi sloniči v sredi, ki so se skrivali za materine hrbte. Ustavile smo avto in potrpežljivo čakale, da trop prečka cesto. A sloni so se ustavili in nepremično zrli v nas. Že nismo vedele, kaj storiti. Malo smo še počakale, potem pa se zagnale v dir, saj dobro vemo, da razdražen slon lahko zmečka avtomobil kot igračo. Brž ko smo se oddaljijo, se je ves trop lepo in mogočno potegnil čez cesto. Res smo se oddahnile in se 'nasmejale.
Nekaj podobnega smo večkrat doživele z levi. Blizu parka Kraljice Viktorije je vsak teden safari (zdravniška ekspedicija). Levi sje radi pokažejo šele pozno popoldne. Včasih jih zaman iščeš, čeprav ti vodič zatrjuje, da jih je še dopoldne videl. So precej muhasti. Ko pa se je najmanj nadejaš, ti zraste mrcina naravnost pred avtom. Najbolje je v takem primeru ostati miren. Seveda, iz veza nikar! Dokler si v vozu, si varen. Lev ima namreč pred landroverjem neznansko spoštovanje.
Rodovi
Ne mislite,, da je Uganda kakšna „zedinjena“ dežela, kjer bi ljudje lahko s ponosom rekli: „Mi smo Ugandčani!“ Kje še! Meje v Ugandi niso naraven pojav; nastale so po sili razmer. Ko so prišli prvi raziskovalci, ni bilo nikjer nobenih političnih tvorb ali kakšne druge sodobne organizacije ali uprave. Uganda je bila deljena na različna kraljestva, ki so se cepila v rodove. Nihče ni dobro vedel, kje se eno kraljestvo konča in drugo začne. Pa saj to niti važno ni bilo. Prostora je bilo za vse več kot preveč; če ti tu ni bilo všeč, si lahko šel drugam, kjer te nihče ni motil. Šele raziskovalci so začeli deželo deliti in risati meje. Tu je spočetek poznejših provinc in drugih političnih enot. A za ljudi je to pomenilo malo ali nič. Še danes jih je malo, ki pravijo, da so v Ugandi doma. Vsak rajši pravi, da spada v ta ali oni rod. Zanimivo je tudi v šoli, ko dekleta enega rodu skupaj držijo in so do svojih sorodnic bolj prijazne kot do deklet iz drugih rodov. Ta tribalizem pa počasi gine. A bo še dolgo trajalo, preden bo docela izginil in bo v Ugandi res en sam narod. Nekateri rodovi so vplivnejši od drugih,, zato se jih šibkejši boje, da jih bodo stiskali, če pridejo na oblast. Zato so Ugandčani mnogo bo-lj zadovoljni z republiko. Zdi se jim, da je v državi tako večja enakost. Večkrat sem slišala, da bo stiska hujša, kadar bodo beli odšli iz dežele. Nisem verjela, dokler mi domačini sami niso tega razložili. Dokler je bel človek v deželi, čutijo, da imajo več svobode, spoštovanja, razumevanja, izobrazbe; prednost imajo oni, ki so bolj sposobni. Po cdhodu belih ljudi pa se bo prav gotovo uveljavil klanski sistem: če en član klana zasede boljše mesto, je dolžan skrbeti za ves klan. Seveda drugi člani klana sploh ne vprašajo, če je to mogoče: enostavno se k njemu preselijo in terjajo svoje pravice.. . Zato premnogi ponajvečkrat svojemu klanu sploh ne povedo, kje žive: iz samega strahu, da bodo sicer imeli ves klan na grbi!
(Sledi na naslednji strani spodaj.)
BARAGO NA OLTAR!
PO BARAGOVIH SLEDEH
Lansko jesen je salezijanec in misijonar Mirko Žerjav obiskal naše rojake v Ameriki. Ob tej priliki je prepotoval tudi ogromno ozemlje, kjer je misijonaril svetniški škof Friderik Baraga. Po Baragovi deželi sta ga spremljala dva odlična spremljevalca. Kot šofer Jože Falež, kaplan na slovenski fari pri sv. Vidu v Clevelandu in duša dela za Baragovo stvar v tem velikem mestu. Kot vodnik pa znani baragoslovec Jože Godina, ki je dolga leta preživel v Ameriki, zlasti tudi v Marquettu, preiskoval Baragovo življenje in večkrat preromal ves Baragov misijon po dolgem in počez. Tako strokovno vodstvo je brez dvoma zadostna garancija, da je M. Žerjav videl vse, kar je važnega v zvezi z Baragom in njegovim delovanjem. Obiskal je Baragove misijonske postojanke, ogledal cerkve in šole na tem področju, govoril z indijanskim poglavarjem in Indijanci, ki so mu na vprašanje, kakšne vere so, odgovorili: Mi smo Baragovi!. . . kar ga je še posebej ganilo in iznenadilo. V pragozdu so se ustavili pri nasadu sedaj že napol divjih jablan, ki jih je še Baraga zasajal in vzgajal iz pečk, ki jih je prinesel iz domovine. Nekaj jabolk nam je prinesel za spomin, ki razveseljujejo zlasti otroke.
Našega popotnika so ljudje v onih krajih sprejemali z največjim veseljem in spoštovanjem, ker je prišel iz dežele, kjer je bil doma nepozabni
Plemena in jezik
Plemena se dele v štiri glavne skupine: a.) Bantu, ki jih je največ Bantu se: Amba, Ganda, Gisu, Gwere, Konjo,, Kenyi, Riga, Nkole, N.vo-ro, Nyuli, Rwanda, Samia, Togo in Tooro. — b) nilska plemena, kamor spadajo Ačoli, Alur, Jonam, La n go in Badama. — c.) nilsko-hamitska: sem gredo Kakvva,, Karamojong, Kunam, Labwor, Seber, Pokot, Tepeth, Teso. — č) plemena sudanskega izvora: Landu, Lugbara, Madi.
Tudi jeziki se dele v iste skupine: bantu, nilski, nilsko-hamitski in sudanski. Za zdaj enotnega bantu jezika še ni. Tako tudi ni skupnega državnega jezika. Vsak vleče na svoje. Mnogi so predlagali svahili, ki je državni jezik v Tanzaniji, v Keniji in še v nekaterih drugih državah Pri nas se ga otepajo. Pravijo, da je zanje vsaj toliko tuj jezik, kot je angleščina; zakaj bi potem uvajali še enega, ko je bila pa angleščina že tako dolgo državni jezik. Angleško govori veliko ljudi, svahili jezika pa bi se večina šele morala učiti. Po drugi strani pa je spet res, da jih mnogo govori tudi svahili jezik, ki je bolj trgovski,, pomešan z arabščino; tu ga zovejo „umetni“ jezik. To jezikovno vprašanje je tudi precej pereč problem med nami, ki ga ne bo mogoče tako brž rešiti.
Baraga. Svoje navdušenje so mu izkazali s podaritvijo medalje iz pravega zlata, ki predstavlja v reliefu Baraga z Indijancem.
Naš misijonar je mogel maševati ob Baragovem grobu v kapeli pod marketsko stolnico. To so nepozabni trenutki, ki človeka prevzamejo in pretresejo, ko na svoje oči vidi Baragov misijon in si v duhu predoči nadčloveške napore tega velikega misijonarja in pionirja katoliške Cerkve v Severni Ameriki.
Ob teh neizmernih daljavah, brezkončnih gozdovih in brezmejnih vodnih planjavah, ki jim nisi kos niti z najmodernejšimi prometnimi sredstvi, šele občutiš, zakaj izkazuje Amerika tako spoštovanje Baragu in njegovemu velikemu del. Kot sin istega slovenskega naroda si ponosen, da se lahko zapelješ v mesto Baraga, se sprehodiš po Baragovem narodnem parku. Tudi ceste, ulice in trgi, prav tako tudi šole in prosvetni domovi nosijo Baragovo ime. Kjerkoli je Baraga deloval ali zgradil kako cerkev, povsod stojijo lepi spomeniki in plošče z napisi. Hišo, v kateri je Baraga umrl, so na državne stroške prepeljali pol kilometra daleč, ker bi jo morali sicer podreti zaradi nove ceste. To pa še za Ameriko ni bilo tako enostavno, ker je bila velika in enonadstropna.
Obiskal je tudi Lamberta Bernarda, ki je lani 3. aprila ozdravel na Baragovo priprošnjo. Govoril je tudi z njegovo materjo in drugimi očividci. Videl (srebrne) bergle viseti na steni, ker jih ozdravljenec več ne potrebuje, in jih potipal. Snel s stene preprosto palico krivko, na katero se je Baraga na svojih misijonskih potovanjih po brezkončnih pragozdovih opiral. Tako neprestano teče beseda misijonarju Mirku in mu ne zmanjka zanimivih dogodkov in pravi, da se je na tej poti za Baraga tudi sam šele zares navdušil in ogrel. Zato pa zna sedaj navduševati tudi druge.
Vsem Slovencem dobre volje bi morale seči globoko v srce naslednje njegove besede: ,,Ne morem vam povedati, kako se mi je milo storilo, kako me je nekaj stisnilo pri srcu, ko sem, za onimi krasnimi spomeniki in ploščami, ki jih je Amerika postavila Baragu v spomin, videl v Mali vasi na njegovi rojstni hiši tako silno skromno spominsko ploščo! Čas bi že bil, da bi vsaj Baragovo rojstno sobo uredili, kot je Baraga zaslužil!“
Če Baraga priznava celo tujina, ki ji pravimo mačeha, naj ga tudi domovina — mati!
(Mihael Zevnik, Družina 2, 1971, Ljubljana)
Sodelovanje pri zadevi za Baragovo beatifikacijo je velikega misijonskega pomena: Baraga - misijonski škof - na oltarjih pomeni, slovensko misijonstvo dvigniti kot stremljenja vreden ideal.
+ PAVLA ŠKERL
TORONTO - KANADA
SMRT PLEMENITE MISIJONSKE DOBROTNICE
V Torontu je po dolgi bolezni - rok - umrla gdč. Pavla Škerl. Bila je tiha misijonska sodelavka. V svojem slovenskem okolju je posvetila svoje moči mladini: v slovenski šoli, Marijini legiji, pomagala pri upravi Božje besede in bila kljub svojemu slabotnemu zdravju vedno na uslugo in pripravljena sodelovati. To dobro vedo zlasti vsi župljani slovenske župnije Brezmadežne v Torontu. Redki ali skoro nihče pa ne ve, koliko je gdč. Pavla Škerl storila za misijone, ker je hotela biti vedno nepoznana. V zadnjih letih je zlasti podpirala Misijonski zavod v Buenos Airesu z materialno pomočjo, pa tudi duhovno in moralno. Ko so ji kot svoji dobrotnici gojenci pošiljali svoj list Misijonski zavod, ga je vedno prebirala in gojencem sporočala svoje veselje in jim dajala pobude. Posebej pa se je zavzela za bogoslovca Petra Opeko, ki je zdaj na Madagaskarju. Bila je njegova podpornica.
Prepričani smo, da je bilo več kot vse drugo vredno pred Bogom njeno veliko trpljenje, ki ga je junaško sprejela že pred leti. Zdravniki so ji povedali, da ni nobene rešitve in bi po njihovih računih morala umreti vsaj pred štirimi leti. Skrivala je pred vsemi, ni se bala umreti. In čim hujše je bilo njeno trpljenje, tem bolj se je umikala sama vase ali bolje v življenje z Bogom.
Ob vsej mizeriji na svetu so vendarle še lepe, junaške duše, ki s svojim delom, molitvijo, zlasti pa s svojim trpljenjem store ogromno za rešenje sveta. Naj pokojni Pavli, misijonski sodelavki, Bog bogato nagradi njeno požrtvovalnost.
ČESTITKE PROREKTORJA SLOVENIKA K BLAGOSLOVITVI MISIJONSKEGA ZAVODA
Rektor filozofskega dela univerze kolegija Propagande Fide v Rimu in dejanski rektor Slovenika mons. dr. Maksimilijan Jezernik nam je p osja! naslednje pismo k blagoslovitvi Misijonskega zavoda v Slovenski vasi v Lanüsu:
Težko si predstavljate, s kakšnim zanimanjem in veseljem sem prebral Vaše poročilo o blagoslovitvi misijonskega zavoda.
Prav iz srca čestitam in sem Bogu hvaležen, da je Vaše misijonsko delo uspelo. Ves trud je poplačan.
Dograditev slovenskega misijonskega zavoda je na nek način korak naprej, vsaj en korak naprej, k bolj organiziranemu in osredotočenemu slovenskemu delovanju za misijone. Krajevna lega zavoda najbrž ne bo nepremostljiva ovira. Tako bomo laže odkrivali misijonske poklice in v zaledju bolje in temeljiteje pripravili tudi misijonsko molitveno ter denarno pomoč.
Slovenik v Rimu, v katerega smo se vselili 1. januarja, bo tudi slovenskim misijonarjem v veliko pomoč in oporo.
Naj Gospodar pravega življenja bogato obdari z nebeškim blagoslovom novi zavod! Da bi iz njega prihajali apostolski misijonarji. Obenem Vas pa prosim, da se spomnite v molitvi tudi Slovenika, da bi postal pravo žarišče Kristusovega duha med našimi brati.
MISIJONSKI BRAT LEOPOLD VIDMAR DJ, IZ INDIJE, NA MISIJONSKI PRIREDITVI V MINNESOTI
Rojaki iz Minnesote so se tudi letos zbrali 18. oktobra na proslavo Misijonske nedelje v Gilbertu. Župnik Kausek je prepustil popoldan ob treh cerkev za slovensko sv. mašo, ki jo je opravil Fr. John Šuštaršič, župnik iz Pengilly. V pridigi je zbranim položil na srce, da „smo kot velika farna družina in kot taka dolžna skrbeti za veliko faro misijonskih potreb“. Takoj potem so prisotni odšli v dvorano in imeli kratek, a prisrčen program. Ker so sklenili, da bo letošnja misijonska proslava ob tej priliki povsem duhovnega značaja, so prisotni slovenski duhovniki podali svoje misijonske misli. Ko je župnik iz El.vja, gospod John Dolšina omenil primer rojakinje v njegovi fari, ki je svoj čas bogoslovca v Indiji podpirala in je potem škof postal, se je v marsikaterem očesu zablestela solza. Med udeleženci je bil tudi župnik Jože Vovk iz Willow River in nečak g. J. Dolšina, g. Edo Škulj iz Argentine. Brat L. Vidmar S.J. je hato ob skioptičnih slikah govoril zelo zanimivo o svojem delu in življenju v Indiji. John Tushar je trak vrtel in William Kuntara petje dirigiral.
Tusharjeva Anica, predsednica Misijonskega krožka žena, pa je skrbela, da je spored potekal po načrtu. S kopico zvestih sodelavk, saj je v krožku večina slovenskih žena iz vseh okoliških krajev. Eno članico so šli mnogi na Auroro kropit v faro Fr. Stephena Savinška O.F.M. Conv. Mrs. Marija Ferkuljeva je ravno umrla za rakom na želodcu. Naj v Njem, ki ga je zelo ljubila, počiva v miru! Naše molitve so z njo in njeno plemenito dušo. Lepo družino je v življenju vzgojila v težkih razmerah zadnjih desetletij.
Ker je krožek sklenil, da bodo imeli tombolo enkrat kasneje, so pobrali med navzočimi samo prostovoljne darove za vse slovenske misijonarje in nekaj za br. Vidmarja. Ob vedno večjem zanimanju rojakov v tej slovenski skupnosti za misijonsko rast Cerkve, se tudi v njih žrtvah čuti razumevanje. Darovali so br. Vidmarju 75 dolarjev naslednji: Mis. krožek žena 'na Gilbertu 44 dol.; po 5 dol. družine Andrej Pučko, Frank Krulc, John Tushar in Mrs. Mary Paternost, po 3 dol. družini Avgust Kovač in Jože Dolenc Jr. ter Mrs. Cilka Zupančič. Družina John Gruden 2 dol. Dva neimenovana sta mu darovala posebej 13 dolarjev.
Darovi za vse naše misijonarje so nanesli 344 dolarjev. Darovali so: 40 dol. neimenovana iz Gilberta, 25 dol misijonski krožek žena v Gilbertu; po 20 dolarjev družine Jože Škerjanec, Gilbert; Stanley Ferkul, Biwabik, in Frank Krulc, Aurora; po 15 dolarjev rev. John Šuštaršič, Pengilly, in družina Franc Mihelič, Gilbert; po 10 dolarjev: rev. Joseph Vovk, Willow River; rev. John Dolšina, Ely; mrs. Mary Pirjevec, Eveelth; Mrs Mary Paternost, Gilbert; Mr. Frank Vidmar, Biwabik; Mr. in Mrs. William Kuntara, Eveleth; Mr. in Mrs. Franc Medved, Minneapolis; Mr. in Mrs), Andrej Perčič, Biwabik; in iz Gilberta družine Paul Bajda, Andrej Pučko, Jože Dolenc Jr., John Gruden, John Škrbec Sr., Rudy Schutte, John Tushar in Avgust Kovač. Po 7 dolarjev družini Michael Sodnik in Cilka Zupančič, obe iz Gilberta. Po 6 dolarjev družini Frank Samsa, Chisholm, in Matthew Menart, Eveleth. Po 5 dolarjev rev. Edo Škulj, Argentina, Mrs. Marija Strupi, Biwabik; Mrs. Vida Lanari, Mrs. Theresa Prosen, Mrs. Ana Kozel, Mr. in Mrs. Joseph Potočnik,, in družina Mirko Sešek, vsi iz Gilberta. Po 4 dolarje: Mr. in Mrs. John Pristavec, Gilbert. Po 3 dolarje: Mr. in Mrs. Rudy Kosteliz, Aurora. Po 2 dolarja: Mrs. Frances Gruden, Gilbert, in Miss Anica Benedik, St. Paul. 1 dolar pa družina Oberstar, iz Gilberta.
Vsa nabirka je bila po želji članic mis. krožka razdeljena konec leta 1970, s celotno pomočjo MZA za tekoče leto predvsem najbolj potrebnim misijonarkam.
TUDI V ANGLIJI SE SPOMNIJO MISIJONOV
Misijonska poverjenica ga. Rehberger jeva sporoča iz Bedforda:
„Oktobra meseca smo imeli v Bedfordu in v Londonu tombolo za misijone. V Bedfordu je bilo izkupička 7.7.6. funtov, v Londonu pa 6. Na obeh krajih je daroval sveto mašo naš dušni pastir Bergant, ki je imel tudi govor o pomembnosti misijonskega dela.“

n asi misijonarji
e e
• n/
pišejo
INDIJA
Iz Imphala na severu dežele imamo dve silno zanimivi poročili misijonarja PAVLA BERNIKA SDB. Prvo pismo je še iz srede julija lanskega leta, drugo pa iz novembra.
V prvem pismu se najprej zahvaljuje za pošiljko 300 dolarjev iz sklada za vse slovenske misijonarje, potem pa poroča:
„Pred nedavnim sem se povrnil z daljšega potovanja in tako šele sedaj odgovarjam na najnujnejša pisma. Le-to zadnje potovanje je bilo
eno od najlepših, čeprav zelo naporno. Iz oddaljene gorske vasi smo dobili poročilo, da se tam nekateri vaščani zanimajo za našo sveto vero. Čeprav smo že v pravi deževni dobi, sem se vendar odločil, da takoj odpotujem. Na srečo imam s seboj dva gojenca katehističnega triletnega tečaja, ki sta tukaj na počitnicah. Sta navdušena mlada fanta in že dobro pripravljena za apostolsko delo med rojaki.
Žip misijona nas je potegnil kakih 80 km daleč čez 1000 metrov visoko sedlo in potem po slikoviti dolini do kraja, kjer je bilo treba iti čez močno naraslo reko. Žip smo poslali domov
VZPODBUDNO POROČILO IZ TORONTA
Gospod Jakob Kvas, blagajnik misijonskega krožka v župniji Marije Pomagaj v Torontu (Kanada), poroča v pismu dne 14. aprila:
„Zadnjič sem vam pisal,, kako smo razdelili dobiček misijonske tombole. Da dobimo spet kaj v blagajno, smo se na januarskem sestanku odločili, da pripravimo takozvani nedeljski zajtrk s prodajanjem peciva. Članice misijonskega krožka s pridnimi sodelavkami so to sijajno izvedle. Kam bo šel dohodek, smo že vnaprej določili: polovica naj bi šla za go-bavsko naselje g. Ivana Štanta na Madagaskarju, druga polovica pa misijonarkam na Madagaskarju za zdravila in drugo pomoč domačinom. Denar za te potrebe smo poslali sestri dr. Rojc,, da ga ona razdeli med ostale sestre. Skupni dohodek z darovi je znesel 540 dolarjev, katere smo že odposlali. Naknadno smo poslali še 100 dolarjev misijonarju Buhu za misijonsko hišo.“
Čestitamo kanadskemu misijonskemu krožku k iznajdljivi ljubezni do naših misijonarjev in do njihovih bolnikov in revežev na Madagaskarju, vsem tamkajšnjim rojakom pa k razumevajočemu sodelovanju in lepemu odzivu. Če bi vsa slovenska središča od časa do časa takole zbrala za slovenske misijonarje in njihovo delo, koliko bi jim bilo po-magano! Zgledi vlečejo...
in se pripravili za prehod, ki so nam ga mnogi odsvetovali. S pomočjo domačina, ki je strugo dobro poznal, smo pogumno zabredli. Voda nam je segala skoraj do vratu, pa je le šlo brez nezgode. Od reke smo se zopet povzpeli po strmem pobočju na drug prelaz in na večer prispeli na cilj v vas Nungnai. Premočen sem bil do kože. To pot ne od vode, pač pa od potenja. V deževni dobi je namreč med ploho in ploho zelo soparno.
Prav tedaj so sc tudi vaščani vračali z riževih polj, ki jih obdelujejo prav v deževni dobi. Večina ljudi je tedaj prvič videla moža bele polti; Je starejši se še spominjajo angleških uradnikov, ki so bili uslužbeni v teh krajih. Pred kočo, kjer smo bili gostje, smo privezali zvočnik na visok bambusov drog. Na prejšnjih potovanjih sem posnel dokaj narodnega in nekaj cerkvenega petja v jeziku rong-mai na majhen, pa precej zvočen magnetofon. Po vasi so se razlegale pristne narodne pesmi v domačem jeziku. To je bilo za one prenroste hribovce res čudo iz devete dežele. Iz o-ne majhne črne škatlje so prihajali močni glasovi in to v njihovem domačem jeziku! Množica poslušalcev in gledalcev je vidno rastla. jaz sem pa medtem mislil na sv. Frančiška Ksaverija, ki je pred stoletji vabil z majhnim zvončkom otroke tedaj še poganske Goe k verouku: prenrosta tehnika, ki jo je več kot odtehtala svetost!
Za večerjo so mi prinesli na lesenem krožniku pravcati kup riža z •okusno prikuho, za katero se je moral žrtvovati nedolžni kozliček. Po večerji se je začelo zborovanje pod milim nebom. Na srečo ni deževalo. V daljšem govoru in s pomočjo tolmača sem razložil glavne resnice naše sv. vere ter ustanovitev naše sv. Cerkve. Za menoj sta govorila tudi oba ka-tehista, nakar smo množico povabili,
da nam sama postavi vprašanja. Teh je bilo malo in še ta so se nanašala na natolcevanje, ki so ga ti ljudje slišali na račun katoliške vere. Pridigarji ameriške sekte baptistov so nas prehiteli, a brez večjih uspehov. Naslednji dan so mi razkazali zanimivosti starodavne vasi. Na večer je bil drugi shod, nato pa narodni plesi v čast misijonarju. Tretji dan smo odpotovali v drugo smer na obisk že obstajajoče katoliške skupnosti v vasi Thangal. Žip bi nam moral priti naproti v ono vas, pa zaradi poplave ni mogel čez reko. Zato smo večji del noti potovali peš. V 4 dneh smo prehodili skoraj 60 km in to dobesedno ,čez tri gore, čez tri dole...1. V Im-phal smo se vrnili dokaj utrujeni, a zelo veseli, ker se je prijavilo v vasi Nungnai 51 družin in Naga družine so zelo številne 1 Te katehumene toplo priporočam v molitev vam in vsem našim slovenskim misijonskim prijateljem.“
„Delo v Nagalandu. kjer sem deloval več kot pet let, lepo napreduje. Medtem ko je bil 1. 1964 v vsem Nagalandu le en evropski misijonar ter dva Indijca, je sedaj tam 9 indijskih duhovnikov. 1 redovni hrat laik ter 28 redovnih sester iz štirih redovnih družin. (Med temi so tudi tri medicinske sestre, katerih nredstbjnica dobro pozna sestro žužkovo.) Jaz skoraj vsak mesec obiščem tudi to ali ono misijonsko postajo v Nagalandu, posebno Kohime. kamor me pogosto ncvabi na posvetovanje in za praznike moj naslednik Indijec.
Zdaj spet odpotujem. To pot v Di-brugahr na sprejemno slovesnost našega novega škofa Roberta Kerketta. študiral je v Turinu in v Rimu kot podpiranec dveh slovenskih dobrotnic, ge. Mihelič ter ge. Filipčuk. Prilagam fotografijo, še iz Vatikana, kjer je bogoslovec Kerketta (na skrajni levi) ob tibetanskem lami, ki mu
je pomagal kot tolmač pri papežu Janezu XXIII.“
V naslednjem pismu že poroča o delovanju tega škofa, ki so mu k duhovništvu pomagale slovenske dobrotnice, in še o čem drugem:
„Pred par tedni sem se povrnil z misijonskega potovanja z mladim sobratom domačinom in katehistom. Pa smo vsi trije imeli smolo. Skoraj 36 let sem že v tropični Indiji, pa do sedaj nisem imel nobene posebne bolezni, razen kakega nerazpoloženja. Pa sem jo moral izkupiti prav sedaj. No, malo ponižnosti nič ne škodi tudi v tem. Ko so mi v bolnišnici pregledovali kri, so naleteli na klice tifusa. Pošteno so me preluknjali z vsemi mogočimi injekcijami in me nasitili s tabletami. V desetih dneh sem se pa le zmazal, seveda precej zdelan. Sedaj se pa spet počutim kot poprej, hvala Bogu.
Za misijonsko nedeljo v oktobru smo imeli posvečenje našega novega škofa mons. Roberta Kerketta. Kot sem že omenil, je bil bogoslovec Ker-letta med onimi, za katere je g. Wol-bang poskrbel dve dobrotnici. G. škof jima je zelo hvaležen in je obema že osebno pisal. Akcija požrtvovalnega g. Wolbanga ima s tem škofovskim imenovanjem lepo priznanje in zasluženo zadoščenje. Novi škof nas je vse misijonarje že dvakrat obiskal na postojankah in imel na dolgih potovanjih z žipom že kar dosti dogodivščin. Hvala Bogu, da ni bilo kake večje nesreče.
Drugi teden januarja prihodnjega leta bo imel naš misijon splošno zborovanje, neke vrste tabor. To se vrši vsako leto, pa vedno na drugi postojanki. Iz vseh vasi, kjer imamo vernike ali katehumene, pridejo lepe skupine udeležencev. Po možnosti je nav-
zoč sam škof. Dan prihoda je navad-dno v petek popoldne. V soboto so zborovanja z govori duhovščine, kate-histov in uglednih vernikov.
V	nedeljo so slovesni cerkveni obredi: škofova maša, birmovanje, procesija z Naj svetejšim, zvečer pa zabavna prireditev z narodnimi plesi in petjem. Mladina se tudi rada postavi na odru, posebno gojenci naših šol. V ponedeljek zjutraj je pa zahvalna maša in razhod. Omeniti je treba, da imamo duhovniki na takem zborovanju izključno dušnopastirsko delo: spovedovanje, maševanje, pridiganje. Glede na organizacijo zbora, prenočišče in prehrano zborovalcev itd. nam ni treba niti z mezincem migniti. Ti preprosti Naga hribovci so sijajni organizatorji in imajo zelo lepo razvit družabni čut, poleg prisrčne gostoljubnosti. Tudi nekatoličani si štejejo v čast, da je bila njihova vas izbrana za sedež zborovanja, in tudi oni pomagajo. Pa še kaj več o tem post factum!“
V	Indiji deluje poleg misijonarja Bernika še sobrat laik LUDVIK ZABRET SDB, o katerem vemo, koliko zaleže njegova sposobnost in iznajdljivost pri ustvarjanju novih misijon-
skih področij, kjer on najprej iz nerodovitne pušče napravi rodovitno polje, kjer potem misijonarji ustvarijo kar nova krščanska naselja.
Tudi on se najprej zahvaljuje za vsakoletno malo gmotno pomoč iz sklada, potem pa poroča (septembra 1969):
„Gotovo boste že nejevoljni, da se vam tako dolgo ne oglasim. Nekateri imajo lep dar, da znajo sestaviti cele članke o doživetjih in delovanju na svojem misijonu. Jaz pa morem samo preprosto poročati, kaj smo s skupnimi močmi spravili skupaj, dobrotniki, mi in dobri Bog za te naše uboge ljudi.
Tako smo imeli na praznik sv. Jožefa slovesno blagoslovitev desetih stanovanjskih hiš za deset revnih družin našega okrožja. Poleg hiše je vsaka družina dobila še dva hektarja zemlje v last. Kasneje smo imeli podobno slovesnost, na kateri smo blagoslovili spet pet hiš za naše ljudi in jim zraven dali zemljo. Zdaj nadaljujemo z gradnjo teh kar lepih stanovanjskih prostorov še za druge družine našega misijona, ki morajo zdaj prebivati po res zasilnih kolibah, v katerih se zaredi toliko stenic in dru-
Takele so hiše, ki jih misijon Ludvika Zabreta gradi za svoje kristjane
in sodelavce.
S. Magdalena Kajnč med čakajočimi bolniki v Morapaju.
gega mrčesa, da jih ni več mogoče iztrebiti, ampak je treba bajto enostavno zažgati. Bog je obilno blagoslovil naša polja, ki so jih bili meter za metrom takorekoč iztrgali iz džungle. Sedaj imamo kakih 50 hektarjev orne zemlje, ki nam vsem daje obilno hrano, riž, sladkor, banane, medtem ko je tam v okolici Madrasa, kjer sem prej 18 let deloval, nemajhno pomanjkanje zaradi suše, ko jim celo pitne vode primanjkuje.
Čez nekaj let bo tako nastala tu prava krščanska vas s 50 do 80 hišami na ozemlju nekdanje gošče. Postavili bomo cerkvico, šolo, dispanzer in vse drugo. Kajpada bo treba še zelo delati in z iznajdljivostjo iskati sredstev, da vsaki družini postavimo hišo in ji priborimo potrebno orno zemljo. Z božjim blagoslovom in s pomočjo dobrotnikov nam to more uspeti. Zelo sem srečen, ker morem po svoje pri-
pomoči k ustvarjanju lepšega zem-skega in potem večnega življenja vsaj nekaterim.“
V naslednjem pismu z dne 19. marca lanskega leta pa misijonar poroča o težavah, ki jih imajo, ker manjka denarnih sredstev. Pravi, da imajo spet lesa nažaganega za več novih hiš, a da jim manjka opeke. Poskušajo, če bi mogil kar sami delati opeko, pa zemlja za to ni ravno primerna. Misijonski brat poskuša z mešanicami različnega gradiva. Pravi tudi:
„Zdaj delamo tudi most čez reko, kajti brez mostu v deževni dobi ne moremo čez vodo z vozili; le po brvi. Zato pa moram pustiti žip kar na oni strani v gozdu, da grem potem po brvi do njega in se z njim peljem naprej, v zvezo s svetom. Zgodilo se je že, da je reka narasla in smo bili po tri tedne odrezani od sveta, brez
prevoznega sredstva in drugih potrebnih reči.“
Naslednje pismo z dne 24. VII nam je pa misijonar pisal — iz Rima. Po dolgih letih odsotnosti in skoraj četrt stoletja misijonskega delovanja v Indiji so ga predstojniki poslali na zaslužen in prepotreben oddih v Evropo. Tik pred odhodom je še prejel naš ček in z njegovo pomočjo bo v Italiji kupil nadomestne dele za njegov stroj za ruvati drevesa, ki jih je nujno potreben pri krčenju pragozda, ki ga spreminjajo v rodno zemljo. Nadomestnih delov v Indiji ni mogel zaslediti.
Misijonar v Evropi že hrepeni po povratku v svoj misijon in nam obljublja, da nam bo spet poslal kake slike o razvoju njihovega naselja, ki raste iz potu njegovega obraza in žuljavih rok.
V Bengaliji je dolga leta, menda skoraj od početka, kar so pred kakimi 30 leti prišli tja misijonarit slovenski in hrvaški jezuiti, delovala v Morapaju po vsem okolišu, med kristjani in hindujci kot „čudodelna zdravnica“ znana s. MAGDALENA KAJNČ, ki jo naši zvesti bralci gotovo dobro kot tako poznajo. Od te misijonarke smo prejeli v zadnjem času tri pisma. V prvem pismu z dne 10. VI. lanskega leta še poroča o lepem delu, ki ga je opravljala do zadnjega v tamkajšnjem dispanzerju, v katerem je mesečno s svojo pomočnico mogla postreči nad 8.000 bolnikom, mnogim s čudovito pomočjo, ki so jo preje zaman iskali pri zdravnikih. Po njej in njeni ljubezni vsi ti reveži spoznajo in vzljubijo Ljubezen božjo, poosebljeno v Kristusu, ki ga tako vsaj kot takega spoznajo in vzljubijo. Za mnoge otroke, ki jih prinesejo na pragu smrti, misijonarka ni imela navadno drugega zdravila kakor sveti krst, ki jim je po-
stal ključ za večno srečo. Leta 1969 je tako krstila 138 duš!
V pismo z dne 20. X. lanskega leta pa nam piše o sledeči novosti:
„Gotovo ste že čuli, da je zdaj tu v Indiji na programu mnogo sprememb tudi od cerkvene strani, ki se mora prilagojevati okoliščinam in času. Tako smo tudi me morale celotni naš misijon prepustiti indijskim domačim sestram iz družbe „Hčere svete Ane“. Njih red so naše sestre (loretske sestre) ustanovile pred 68 leti. Sestre so lepo sodelovale z nami v naših kolegijih in v pomoč misijonarjem po misijonih. Družbo je pa Cerkev že pred dolgim časom povsem osamosvojila.
A niso si mogle same kaj lastnega ostvariti. Za to jim je naša družba začela prepuščati postojanke, ki smo jih v teku dolgotrajnega življenja tu ostvarile: Že lansko leto višjo bengalsko šolo v Kalkuti, letos pa naš misijon v Morapaju: šole, sirotišča, dom za vdove, tkalnice in dispanzer. Ko smo jim vse izročile, smo se me poslovile, tako tudi jaz. Kajpada se naše sirote in moji bolniki niso tako lahko sprijaznili s to spremembo, kajti bili so nas že tako navajeni. Obljubljala sem vsem, da jih bo moja molitev spremljala. . . To prosim tudi Vas: molite, da bodo te spremembe prinesle le zboljšanje, ne kakega poslabšanja skrbi za naše uboge. Ob odhodu sem jim razdelila 600 svetih podob za spomin.
Mene so zdaj nastavili v Ranchi, kjer bomo odprle nov dispanzer. Priporočim Vam tudi ta moj novi delokrog v molitev in pomoč!“
Čez pol leta, 1. aprila 1971, nam je misijonarka spet pisala. Zahvaljuje se za dar iz sklada 1970 in pravi:
„Gotovo se boste čudili, ko opazite, da imam spet nov naslov. V Ranchiju ni bilo prave priložnosti in tudi ne oblastnega dovoljenja za otvoritev
Prizori iz delovanja s. Kajne v dispanzerju v Morapaju.
dispanzerja, ker so pred nedavnim odprli enega prav blizu našega samostana. Vsi so mi svetovali, naj grem v kraj Asamsol, kjer da bom našla zelo pripravna tla za tovrstno delo krščanske ljubezni. Tu je župnišče zelo blizu našega sesterskega misijona, in ko je misijonar videl, da sem pri nas začela z razdeljevanjem zdravil in druge pomoči v boleznih med 46 našega osebja in med njihove družine, me je povabil, da se zavzamem še za njegove sirote. Dal mi je na razpolago veliko sobo in verando v zadnjem delu misijonske hiše, pa obljubil, da bo dal zidati posebno stavbo za dispanzer. Tako sem spet začela z mojim najljubšim delovanjem. Sirote prihajajo dan na dan v velikem številu. Kajpada jim z kaj posebnega ne morem postreči, kajti pustila sem vse sestram sv. Ane v Morapaju, tu pa šele zbiram vse po-
trebno, zlasti zdravila. Zato sem pa še posebno vesela, da me je že doletel dar iz sklada 1970. Priporočam se Vašim molitvam in duhovni pomoči!“
S. TEREZIJA MEDVEŠČEK iz družbe Hčera Marije Pomočnice nam je v pismu z dne 23. julija lanskega leta tole pisala:
„Začudili se boste, ko prejmete moje pismo ne iz zelenega, gorskega Jo-wai-a v Assamu, ampak iz velike, vroče Kalkute. V začetku junija sem bila semkaj prestavljena. Oprostite, da Vam nisem že preje pisala, a lahko si predstavljate, kaj se pravi, znajti se v povsem novih razmerah, prevzeti v oskrbo drugo hišo, drugo osebje in v drugem okolju. Nahajamo se kakih 10 km izven Kalkute v kraju, ki se imenuje Dum-Dum.
Tukajšen apostolat je povsem drugačen od onega v Assamu. Tu ima-
mo veliko šolo z 11 razredi, v kateri se poučuje poleg vsega drugega hindujski, bengalski in angleški jezik. Učenk je okrog 800. So iz različnih slojev, nekaj je katoličank, ki so med bolj ubogimi, mnoge so iz še kar dobro stoječih družin tovarniškega osebja. Vročina je pa tu tako huda, da se potimo podnevi in ponoči.
Srčno se zahvaljujem za dar 200 dolarjev. Pustila sem jih kar na prejšnjem misijonu v Jowaiu, ker so tam še bolj potrebni.
Še v Jowaiu me je obiskal jugoslovanski generalni konzul Štefan Trampuž, Slovenec. Ugotovil je, da so tam hribi in doline kot v Sloveniji. V Kalkuti ga mislim obiskati.“
Naslednje pismo je iz srede decembra. Vošči prav vesele božične praznike in novo leto. Pripoveduje, da je zelo vesela, ker ima veliko dela med mladino. Ob nedeljah je posebno lepo, ker se zbere veliko katoliške mladine. Ker je med otroki mnogo zelo revnih, se priporoča, da ji pošljemo rabljene obleke, svetinjice in rožne vence. Pove tudi, da sta jo že obiskala oba sloven-
ska kalkutska misijonarja: o. Poder-žaj DJ in oče Ehrlich DJ.
Avgusta meseca in kasneje za božič se je oglasila iz Bomabaya s. KON-RADINA RESNIK iz družbe sester Dragocene Krvi.
Tudi ona se zahvaljuje vsem rojakom za dar iz sklada. Poroča, da je bila na počitnicah v domovini, ker se jim je ponudila izredna prilika zelo znižane voznine. Kakor je občudovala lepote domovine in ves napredek, si je vendar želela čimprej nazaj v svoj misijonski delokrog. V bolnici, kjer je zaposlena, ima veliko prilike pomagati trpečim in žalostnim. Velikokrat jo prosijo, naj moli zanje k svojemu Bogu, pa jim odgovori: „Imamo istega Boga. Moj Bog je vaš Bog. Bog je en za vse, vsem enako ljubeznivi oče. Hvala Bogu, to ljudstvo tu nas ima zelo rado, pa naj bodo hindujske, mohamedanske ali parske vere. Nameravamo povečati to bolnico, v kateri med drugim pomagam tudi mnogim revnim misijonarjem. Zato nam vsak dar zelo prav pride.“
MISIJONSKI DAROVI
DOSMRTNE NAROČNINE Pavle Kveder, Lethbridge, 50 dol., Cerar Frank, Toronto, 50 dol. in dr. Ivan Sinkovič, 50 dol., vsi iz Kanade; dr. Franc Luskar, Malargiie, Argentina, 12.000 pesov.
SKLAD SLOVENSKIH MISIJONARJEV
Argentina, v pesih: Janko Arnšek, 1.000; Beno Tičar, 1.000; Ivanka Aleš, 2.000; Mramor Helena, 1.000; dr. Alojzij Voršič, 1.000.
DŠV in DSD
Marija Malavašič, 300; Anica Loh, 120; Pavli Marija, 200; Jože in Ma-
rija Grilc, 500; Marija Ciperle, 500; Jakob Maček, 600; vsi v pesih in v Argentini.
POSAMEZNIM MISIJONARJEM
Za Zambijski misijon: č. g. Anton Žagar, čile, 15 dol.
Za Madagaskar s ki misijon: Č. g. Anton Žagar, čile, 15 dol., N. N., 100 dol., Kanada.
Za Franca Duha CM: Argentina, Slovenska vas:	družina Zupančič,
1.000, Zajc Tončka, 1.100, N. N., 1.000 pesov; N. N., Ituzaingo, 1.000 pesov za reveže v misijonu g. Buha; za solato in koruzno seme, John Mravlje, Kanada, 50 dolarjev.
"KATOLIŠKI MISIJONI" so sploien misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče". Urejuje Franc Sodja C.M., upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in upravei loubel 4029, Remedios de Escaladc, Provincia Buenos Aires. Tiska Slovenska tiskovna družba "Editorial Barago", Pedernera 3253. S cerkvenim dovoljenjem. NAROČNINA ZA LETO 1971: V Argentini in sosednih deželah: navadna 1.200 pesov, podporna 3.000, dosmrtna 12.000. V ZD in Kanadi: 3	(6, 50) dolarjev; v Italiji: 1600
(3200, 25.000) Lir; v Avstriji 60 (120, 1000) šilingov; v Franciji 12 (24, 180) NFt v Angliji 1% (2 in pol, 18) funtov; v Avstraliji 3 (6, 45) dolarjev.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Baragovo misijonišče, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. — Dušnopaslirska pisarna, Roman L. Falcön 4158, Buenos Aires.
ZDA.: Rev. Charles A. Wolbang CM, St. Joseph’s College, P.O. Box 351, Princelon, New Jersey, 08540. — Mr. Rudi Knez, 679 E. 157 Mi St., Cleveland, Ohio 44110. — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, CHICAGO, lil. 60608 U.S.A.
Kanada: Župnija Marije Pomagaj: 611 Manning Ave, Toronto 4, Oni. Za Ontario (razen Pori Arthurja) in za Quebec: Rev. Jože Časi CM, islotam. Za Montreal in okolicor Rev. Andrej Prebil CM, 405 Marie Anne East, Montreal, P. Q. Za Port Arthur (Ontario) in za vso ostalo srednjo in zapadno Kanado: Rev. Jože Mejač CM, 95 Mac-donald A ve, Winnipeg 2, Man.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario 7, Gorizia.
Trst- Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3.
Francija: Louis Klančar CM, Rue de S6vres 95, Paris VI.
Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurl.
Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford.
Avstralija: Slovenske sestre, 4 Camaron Court, KEW, Vic. 3101,
Vrabec Franc, Baraga House, 19 A'Beckett St., KEW, Vic.
Za lačne sestre dr. Rojc: Argentina: Anica Erjavec, 2.000; N. N., Ta-blada, 3.000; Franc Močnik, Tablada, 1.000; Aleksandrica in Franček Mu-gerli, Villa Madero, 1.150; N. N., 10.000; Tomaževič Marija, za lačne otroke, 1.000 pesov; za isto misijonarko in za vsako od ostalih štirih slovenskih misijonark na Madagaskarju, po 10 dolarjev John Mravlje, Kanada.
Za Opeka Petra CM: č. g. Jože Mejač CM, Kanada, 50 dol.
ZA MISIJONE
Justina Holozän, U.S.A., 7 dolarjev; Podgorelc Helena, Graz, Avstrija, 50 šilingov.
ZNAMKE ZA MISIJONE
Jožica Mulec, Mendoza; č. g. Stanko Skvarča, Lujdn; N. N., Hurling-ham; Veronika Lampret; družina Snoj, Ramos Mejia; N. N., Ramos Mejia, č. g. Emil Povše, La Plata; Ladislav Lenček, Lands.
VSEM TISOČKRAT BOG POVRNI'
LEPO PROSIMO: PORAVNAJTE NAROČNINO!

Čeprav dobiva žena vedno vidnejše mesto v gradnji božjega kraljestva, vendarle ni nič novega, da s svojo gorečnostjo prav žene ogromno delajo v misijonih samih ali v misijonskih zaledjih. Naravno, da se tudi mlade cerkve opirajo na sodelovanje žena, pa naj bodo redovnice ali laične sodelavke.
FRANOUEO PAGADO Concetiön N* 3143
TARIFA REDUCIDA Concesičn N9 5612
Registra de la Prop. Int. N9 977.679 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, Cochabamba 1467, Buenos Aires