NEKAJ NOVIH KNJIG O SLOVSTVU NOB
IV
Prosvetni servis v Ljubljani je izdal na zunaj skromni brošuri Partizanski miting in Pred puškami stojim. Namenil ju je dvajsetletnici začetka revolucije, vendar sta porabni tudi po tem jubilejnem letu za prirejanje proslav, ko se spominjamo »prebujanja in razvoja
49
4
naše ljudske revolucije ter rojevanja revolucionarne zavesti v delavskih množicah« (Partizanski miting, 51). Brošuro pod naslovom Pred puškami stojim je sestavil Polde Bibič, brošuro Partizanski miting pa on in Marjan Belina.
Bibič je v vencu recitacij Pred puškami stojim ustvaril ne recitacijsko, ampak dramsko zamišljen večer monologov ljudi, obsojenih na smrt. Ti monologi so v večini posneti po tekstih, kakor jih je zbral Pranček Saje v knjigi Pisma na smrt obsojenih. Vsako pismo je svojevrsten dramatičen monolog, vsi odbrani odlomki pa so po svoji vsebini ter ustrezno avtorjevi starosti in temperamentu razporejeni tako, da se v enotnem loku še dramatično stopnjujejo. Zvezno besedilo predstavlja Udovičeva pesem Pred puškami stojim. Dramatičnost pisem samih, razporeditev teh monologov in povezujoča misel ustvarja iz različnih drobcev lepo celoto.
Ce je snov pri vencu recitacij Pred puškami stojim ubrana na resnost in slovesnost, je nasprotno Partizanski miting ubran na komičnost in vsakdanjo veselost. Sestavljavca sta tu obnovila podobo nekdanjega partizanskega najbolj množičnega in najbolj občega gledališkega izražanja. Glavne sestavine tega obnovljenega (in kajpada nekdanjega izvirnega) partizanskega mitinga so prozni, verzni in dramski odlomki brez posebne notranje povezanosti, saj jih veže napovedovavčeva beseda le po zunanji plati. Bibič in Belina sta združila v enoto: moške in ženske recitacije, domač in tuj skeč, zborno petje, petje komične kronike (ali partizanskega zvočnega tednika) in komičnih travestij. Tako je program obnovljenega mitinga, po besedah avtorjev, »popolnoma konvencionalen in se poslužuje vseh do sedaj znanih in dobro preizkušenih uprizoritvenih sredstev« (57). Nekateri teksti so vzeti naravnost iz partizanskega tiska, ki ni vsakemu na razpolago. Partizanski miting je po svoji obliki in po svoji vsebini prav šolsko informativna in poučna brošura. Priročna bo za pouk o nekaterih prvotnih, najprimitivnejših oblikah dramskega uprizarjanja obče, še posebej pa poučna za spoznavanje dela partizanske dramatike. Obe brošuri bosta seveda tudi praktično porabni za šolske prireditve in proslave, ki prerade zapadajo šabloniziranju.
Ob brošuri Partizanski miting se v okviru obravnavanja knjig o slovstvu v NOB sama ponuja priložnost, da podčrtamo nekatere značilnosti in posebnosti dramatike v NOB, predvsem improvizacijo in mimično igro.
Naj uvodoma navedem besede, ki jih je v tržaških Razgledih zapisal Rade Pregare, igravec, režiser in pisatelj. Gre za ugotovitve o nekdaj živi ljudski improvizirani igri, ki je bila bistvena sestavina tudi ali še prav posebno partizanskega igranja. Pregare se spominja prvih pobud za svojo igravsko življenjsko pot: »Moral bi govoriti — pazite! — o ,C!ommedii deli' arte", ki so jo naši ljudje kaj radi improvizirali po plesu ob sagri (proščenju), navadno kje v gostilni, za oder pa sta služili dve mizi, ki so ju potegnili skupaj, igravci (največ trije) so bili vedno moški, ki so stopili na mizi in ex abrupto odigrali .komedijo', nenapisano, nena-učeno, ampak iz sebe ustvarjeno. Vsebina je bila različna: človek, ki ga boli zob in je prišel k zobozdravniku (bolnik je imel s prtičem zavezano lice in je strašno stokal, zdravnik pa belo brivčevo haljo in velikanske klešče v rokah), o možu, ki je prišel pijan domov, žena pa ga je zmerjala (ženo je igral moški kajpak), ali o fantu, ki bi se rad ženil, pa ne ve, kako bi dobil dekle, ker je plašen in sramežljiv. In tako dalje. Različni utrinki iz življenja. Toda — da bi videli obraze igravcev! Da bi videli obraze poslušavcev! Da bi slišali tekst, ki so ga sproti ustvarjali! Da bi slišali smeh ljudi! Da bi videli ta naš ,teater', ki ga zdaj menda ni več! Lahko si mislite, kako je to delovalo na naše otroške duše. Ves teden smo potem ponavljali in ,igrali' po kortih (dvoriščih)« (1950, 241-2).
V letih NOB so se razvezale prav ustvarjalne moči v ljudstvu: v partizanskem gledališkem delu je oživela improvizacija in mimična igra. Ustvarjanje, kakor je bilo doma v partizanih, v veliki meri ni bilo nič drugačno, kakor ga izpričuje Pregare za svoj domači Trst in tržaško okolico pred petimi desetletji. Te oblike gledališkega uveljavljanja doslej v partizanski dramatiki nismo dovolj poudarjali ali pa smo nanjo docela pozabili, ker smo bili vse preveč pod vtisom teorij in prakse o knjižni dramatiki, o poklicnem odru in gledališču in o mrtvosti ljudske dramatike. Resnica je nasprotno, da je bilo ljudske dramske ustvarjalnosti v tej dobi veliko in da jo moremo in moramo z vso upravičenostjo uvrstiti v okvir partizanske dramatike in gledališke dejavnosti, ob pisano igro in dramo.
Mimična igra je bila v partizanih tako rekoč vsakdanja oblika gledališke ustvarjalnosti. Po eni strani ni bilo primernih pisanih tekstov, ki bi ustrezali časovni aktualnosti, po drugi strani pa za mimično igro in improvizacijo ni bilo treba ne odra ne maskiranja ne skušenj ne priprav. Potrebni so bili samo daroviti mimični igravci in improvizatorski talenti. In kajpada osnovni motiv! Snov za mimične prizore je dajalo vsakdanje dogajanje v vojaški enoti, v civilnem zaJedju, v nasprotni politiki, v svetovnem dogajanju ipd. (Primerjaj motive: partizan ujame Laha ali belogardista, Rupnik, ujet nacist pri partizanih, partizan žica, strahopeten in pogumen stražar, skrivači in belogardisti med seboj ali med partizani
50
itn.), šaljivih ali satirično pobarvanih prizorov je bilo gotovo več kakor resnih, ki so bili izjema. Drzne, robate šale so v improviziranih nastopih daroviti posamezniki stresali kar iz rokava na račun svojih tovarišev, svojih nasprotnikov, okupatorjev itn. Včasih je nastop spremljala popevka: na ljudsko melodijo ali šlager novo besedilo, ustrezajoče dogodkom in dnevni aktualnosti. Včasih je zadostovala nema, zgolj mimična igra, včasih je bilo nekaj drobcev besedila improviziranih neposredno ob »odrskem« oblikovanju.
Miting je bil najbolj množična oblika partizanskega gledališkega uveljavljanja. Mitingi, prvotno namenjeni predvsem stiku med vojsko in civilnim prebivavstvom, niso namreč pomenili le množičnih političnih zborovanj, ampak so bili tudi kulturne prireditve. Zato so združevali v sebi zelo različne sestavine. Sestavine mitingov so bile: mimična igra, skeč, recitirana proza in pesem, humoristične travestije in kupleti, satirično komentiranje dnevnih domačih in zamejskih dogodkov v stihih, pevski nastopi posameznikov in pevskih skupin, pa seveda politični govori in pregledi notranje in zunanje političnih dogodkov. Miting je nudil največ možnosti, da se partizan uveljavi s svojimi skromnimi in svojimi bogatejšimi darovi. Slo je za povezovanje posamičnih in množičnih nastopov v istem okviru. Posebni igravski talenti so seveda preraščali v improvizirano in mimično igro. Improvizirana igra in mimični nastopi pa so bili tudi bistven sestavni del programa, ki so ga prirejali borci kjer koli sami zase: ob miru in med bojem, pod vaškim skednjem ali na gozdni jasi.
Kajpada je dandanes silno težko ugotavljati, kaj je vsebovala mimična igra v partizanih in kakšno obliko je dosegala. Saj po večini ni ostal po njej noben zapis ali opis ali pa le izjemoma. Toda že maloštevilne izjave in opisi potrjujejo našo trditev.
V mariborskem predavanju o literaturi NOB sem navedel primer improvizirane igre s koroških Sel (gl. Pogovore o jeziku in slovstvu, 45). Tam je bilo besedilo sproti ustvarjeno, izoblikovalo pa se je ob okvirnem motivu neposredno po dogodku. Mimična igra je bil v bistvu moritat Mussolini in Hitler, katerega besedilo in melodijo imamo v partizanski pesmarici Pojte z nami (izdala tehnika XV. NOBU brigade; ponatisnil dr. R. Hrovatin v Zborniku radova srbske Akademije znanosti, knj. 68, str. 442-3): duet obeh vodij je v bistvu pod-vešalska pesem dveh obsojencev na smrt, moritat, kakršne so bile nekdaj sejmarske pesmi o grozotnih dogodkih. V Kocbekovi Tovarišiji beremo o mimični igri Mateja Bora: »Včasih recitira, včasih improvizira. Nocoj je posnemal Hitlerja« (62), in to s tako spretnostjo in igravsko iznajdljivostjo, da so se mu navzočni smejali do solz in da so ga nazadnje »morali prositi: Bor, nehaj«. Tak prvinski gon po igranju se je kazal na domačem ozemlju in na tujem, kjer so bili naši ljudje, npr. v itsilijanski Gravini, o kateri piše gc. (Uroš Kraigher) kot soudeleženec: »Tam smo imeli prireditve. Poleg petja, recitacij in zborovskih recitacij smo predvajali tudi kratke odrske sličice s petjem in razne skeče, ki so jih partizani sproti napisali« (Tovariš 1953, 1067). V bistvu so bile najbrž bolj improvizirane kot izoblikovane tiste igrice, ki jih po Mladi Beli krajini omenja Vera Jager (43), čeprav so bile že sad zavestnega dramskega oblikovanja, a verjetno z majhnim oblikovalnim darom ali bomo slovstveno izobrazbo.
V bistvu je bila Igra brez besed tudi vsak ples npr. poklicne plesavke Brine v sestavu XIV. divizije, o čemer imamo nekaj sporočil. Brinin ples je bil višja stopnja ljudskega plesa in mima, pri čemer moremo misliti na ljudske plese, na kurentovanje ipd. Da stik z ljudskimi navadami ni tako slučajen, priča npr. partizansko striženje las dekletom, ki so se pajdašila z okupatorskimi vojaki. Taka kazen (»Prišla je urca — šla je frizurca«) se gotovo veže na folklorni običaj striženja las (gl. Narodopisje Slovencev, I. knj., 276—7).
Seveda sta mimična in improvizirana igra lahko doživeli zapis svojega besedila. Vendar to ni bila izdelana igra in še manj izdelana dramia, temveč v bistvu zgolj režijsko in drar maturško napotilo, ki je dajalo nekaj iztočnic za samostojno oblikovanje danega dramskega motiva. Tako je besedilo Majde Silčeve v skeču Obisk in besedilo skeča Borba Sergeja Vošnjaka (več gl. mrb. Pogovore ..., 54).
Naslednja stopnja oblikovanja pri ljudeh, ki jim ne moremo prisojati posebne slovstvene izobrazbe in umetniškega oblikovalnega prizadevanja, so bile »ljudske igre« s fiksiranim besedilom. Nanje je posebej opozorila Jagrova, kar ji je šteti v pomembno zaslugo. Čeprav ne pozna besedila ljudskih iger, ki jih navaja, in ne njihovih avtorjev, vendar prihodnje ugotavljanje avtorjev in iskanje tekstov ni nujno, da bi bilo brezuspešno, saj avtorica sama govori, kako da »najdemo po raznih arhivih ljudske igre s partizansko motiviko« (43). Tu bi dopolnil Jagrovo s primerom ljudske komedije iz šaleške doline. Anton Jelen je napisal komedijo Strah v Kožlju, ki je krožila med ljudmi že med NOB — igrana seveda pod nemško okupacijo ni mogla biti. Za snov je vzel resničen dogodek: kako šaleški aktivisti zajamejo 11 nemčurskih in nemških lovcev novembra 1943 v Kožlju. V I. knj. Prispevkov za zgodovino delavskega gibanja (1960) je priobčen prvi prizor (195—6).
51
Končno je treba pri obravnavanju partizanske dramatike pritegniti še nekaj imen in del, ki so doslej ostajala izven uipoštevanja.
V rokopisu je ostala igra Mileta-Pranceta Vrega, ki je bila pripravljena za uprizoritev na Cerkljanskem v bazi IX. korpusa, pa je bila tik pred uprizoritvijo iz političnih taktičnih ozirov umaknjena. Izgubljen je rokopis izvirne mladinske igre v stihih Sanje se bodo uresničile, ki jo je napisal Pranček Brejc. Igrali so jo otroci v Semiču 1944 in menda z njo še nekje gostovali, pripravila pa jo je Ema Starčeva. Od igre je ostala zgolj pesmica, ki jo je pod naslovom Sanje se bodo uresničile priobčil Slovenski poročevalec 1944. Priložnostna je bila Kocbekova igra Noč pod Hmeljnikom. Enodejanko so uprizorili poklicni igravci v noči od 1. na 2. okt. v Kočevju pred zborom odposlancev slovenskega naroda. Slov. poročevalec iz tistega časa (konec oktobra 1943) poroča, da je igra kazala volitve v ta zbor »s problemi, ki jih take volitve sprožijo. Igra je bila od strani igravcev pravzaprav improvizacija, ki pa je prav zaradi tega izgubila na svoji vrednosti«. Improvizacije so bile v večini tudi igrice, ki so prišle na oder v gravinskem taborišču v Italiji, npr. za Prešernovo proslavo 1944 dramska slika Prešernove proslave na ljubljanskem učiteljišču 1942. Zanimivejši pa je poskus drame iz kmečkih puntov, ki ga je v Gravini v dveh nočeh napisal Ferdo Kozak pod naslovom Matija Gubec in je bil uprizorjen 15. II. 1944. Ferdo Kozak se ga je po vojski spominjal takole: »V taborišču Gravini sem napisal nekaj prizorov s snovjo iz naših kmečkih puntov, ki sem jo hotel obdelati po svoje. Misel na to sem nosil v sebi že prej in mi je dolgo časa blodila po glavi. Prav v tem taborišču je teh 5 ali 6 prizorov uprizorila 3. preko-morska brigada, ki so jo z nekaj Črnogorci večinoma sestavljali primorski Slovenci... Več ali manj sem jim pomagal z režijo. To je bila prav lepa vojna uprizoritev« (Gledal, list ljublj. Drame 1950/51, 260). Uroš Kraigher (ki je igral Ferenca Tahyja) pravi, da so za Gubca »v nekaj dneh in nočeh imeli naslikane (F. Marinšek) vse potrebne kulise, izdelane kostume (Gubčevi puntarji so imeli jopiče izrezane iz vreč, svetle kose, vile in sulice pa iz pločevine zavezniških konzerv), vaje in režijo in na dan proslave kar dobro predstavo« (Tovariš 1953, 1067).
V NOB je nastalo iz potrebe tudi nekaj dramatizacij. Tako je Rudi Honn dramatiziral Staro pravdo in Hlapca Jerneja, Zvone Sintič pa Hlapca Jerneja (o tem gl. posebej v Zapiskih in opombah, ki bodo objavljene letos v JiS). V brošuri Ob stoletnici rojstva pisatelja Josipa Jurčiča, ki jo je sestavil in deloma napisal France Bevk, je tudi dramatizacija iz Desetega brata, ki je Bevkova. Gre za dialoge v drugi polovici četrtega (pogovor Matevžek in Martinek) in za dialoge v petem poglavju (Krjavljevo pripovedovanje o hudiču). Pogovori so v glavnem v celoti prepisani, jezik je rahlo približan današnjemu. Iz Skrbinškove dramatizacije Hlapca Jerneja (1923) je priobčen isti del drugega prizora v primorskih brošurah, ki nosita naslov: Ob 25-letnici smrti Ivana Cankarja in Ivan Cankar: Odlomki, oboje iz 1943.
Kdor bo opisoval in ocenjeval dramatiko v NOB, bo moral pretresti še vse doslej neupoštevane skeče in igre, ki so bili objavljeni v partizanskem tisku (npr. Vregov skeč Morale je zmanjkalo, Marinčeve in Koztnove skeče idr.). Teže je s teksti, ki so bUi v bistvu satirična popevka ali kuplet, večkrat pod naslovom »partizanski zvočni tednik«. Vzorec takega »tednika« so Kronike Toneta Veseljaka, ki so izjemoma doživele celo tisk (1944). Da se dopolni podoba slovenskega partizanskega gledališkega delovanja, je treba dalje pregledati delo Frontnega gledališča. Jase, kulturniške in igravske skupine IX. korpusa, ki jo je vodil Joco Turk (prim. brošuro Po Benečiji in Reziji, 1945, ki opisuje nastope te skupine na skrajnem slovenskem zahodu), delo kulturniške in igravske skupine ljubljanske brigade pod Jermanovim vodstvom, ki je nastopala na Slovenskem, v Dalmaciji in v jugoslovanskih bazah v Italiji itn. O teh in podobnih gledaliških skupinah in njihovih nastopih govore raztreseni časniški članki po 1945. S tem se dopolnjuje podoba, kakor jo je za osrednje, poklicno slovensko gledališče v partizanih, za SNG, dal Filip Kalan v svoji knjigi Veseli veter.
Nekaj dramskih besedil, ki so nastala med vojsko, je prišlo na dan takoj po osvoboditvi, ko so bila predložena ljubljanskemu gledališču. Gledališki list ljublj. drame že v prvi številki sezone 1945/46 (11) omenja, da sta bila uvrščena v repertoar Vitomila Zupana Rojstvo v nevihti in Mire Miheličeve Svet brez sovraštva, ki sta bila tudi uprizorjena. Napovedana Bartolova drama Empedokles ni bila izvedena. (Odlomek te tragikomedije so priobčili tržaški Razgledi 1949.) Med manjšimi deli, namenjenimi za matineje, je bilo Miška Kranjca V dolinci prijetni. Z nesporno provenienco v vojnih letih imamo opraviti pri drami Za svobodo Stanka Cajnkarja, ki je izšla v tisku 1946, pri igri Krištof Igorja Torkarja, pri »drami ali satiri« Francka Bohanca Spletkarji s krvjo, pri drami Obnovljena pravda Milene Mohoričeve in pri komediji Vse zaradi imena Marjana Marinca. Kakšna je bUa snov dram-
52
Skih del Jožeta Pahorja (naslov dela Ljudje), Marjane Kokalj-Željeznove, Antona Ingoliča,' Maksa šnuderla »in še nekaj drugih« in ali moremo čas njihovega nastanka postaviti v vojna leta, ni mogoče reči. Ta dela, neposredno po osvoboditvi omenjena kot dokončana v ljublj. Gledališkem listu, sklepajo krog dramatike iz vojnih let. Viktor Smole]