F. Bezlaj
VLOGA KALKOV V SLOVENŠČINI
v našem jezikoslovju se je že ustalil francoski termin »lingvistični kalk« (le calque linguistique), ki ne pomeni nič drugega kot nemško »Lehniiber-setzimg«; če bi slovensko rekli »prevedena izposojenka«, bi bil to kalk. Vendar ne moremo kalkov prištevati k izposojenkam, čeprav niso v bistvu nič drugega. Sicer so tvorjeni s sredstvi domačega jezika, so pa nastali po psihološki predlogi neke tuje miselnosti. Zato je pojem kalka dokaj širok. Kalki so lahko posamezne besede, kakor na primer pridanič za Taugenichts, imena kot Srečko za Felix, fraze kakor odnesti zmago za den Sieg davontragen, reven kot cerkvena miš, arm wie Kirchenmaus in včasih celo sintaktične konstrukcije. Slovensko kurje oko, češko kuri oko gotovo ni moglo nastati drugače, kakor po vzoru nemškega Hiinerauge. Pri tem je popolnoma vseeno, če je nemško Hiinerauge res iz Hürnen(es) Auge »roženo oko«, kot trdi Glonar (Naš jezik str. 39), ali pa je direktno nadaljevanje že v sedmem stoletju izpričanega latinskega ocu-lum pollinum. Termin besedni zaklad je gotovo nemško Wortschatz, morska mačka nemško Meerkatze, ker bi jezik z domačimi, podedovanimi sredstvi gotovo takšne nove pojme karakteriziral po kakšni drugi značilnosti. Glagol prestaviti je nastal pod vplivom nemškega übersetzen, domače prestaviti je »überstellen, versetzen«; prevesti, preložiti je tvorjeno sicer na drug način, vendar z namenom, da bi točno odgovarjalo nemškemu pojmu. Lahko pa bi še vedno videli v njih kalk po romanskih jezikih. Ni vedno lahko določiti meje med kalkom in domačo izrazno tvornostjo.
Razvoj evropske kulture je zajel vrsto jezikov, zato je mnogo kalkov, ki bi jim lahko rekli, da so mednarodni. Ne vemo, kako je latinska beseda Cancer dobila dva pomena »bolezen rak« in »žival rak«. Zaradi arheoloških najdb skulptur nekega demona, ki so ga uporabljali kot žival raka, sklepajo, da sega ta pomenska dvojnost v predindoevropske mediteranske kulture. Latinščina je to dvojnost posredovala Evropi; nima smisla naštevati vseh jezikov, kjer je danes ista beseda za pojem »Cancer« in »rak«. Kalki so torej že prastar pojav, skoraj bi rekli nujna posledica sožitja narodov in kultur. Latinščina je tvorila kalke po grščini, drugih jezikov, ki so vplivali nanjo, pa žal ne poznamo dovolj dobro, da bi kalkom lahko sledili v nedogled. Za kasnejšo Evropo pa je bila latinščina važen vir tudi za tvorbo kalkov. Po latinskem patria so Nemci prikrojili svoje Vaterland. Ker se je nemški purizem zavedal, da je to kalk, so si ustvarili še sinonim Heimat. Slovani so zvesto posneli oba pojma, Slovenci smo dobili tako že skoro povsem pozabljeno očetnjavo in domovino.
Kalki so lahko ljudski ali knjižni. Lahko so suženjski prevodi ali pa bolj ali manj svobodne prilagoditve. V Prešernovem času je za novo prilagoditev civilizacije, ki se je francosko imenovala chemin de fer, nemško Eisenbahn, nastal kalk železna cesta. To so še ohranili Rusi v svojem željeznaja doroga, pri malih slovanskih narodih se je sčasoma uveljavil bolj svoboden prevod železnica, seveda iz purističnih razlogov. Kljub temu je treba tudi železnico uvrstiti med kalke, enako kakor vlak, poljsko pocig.g (= poteg) za nemško Zug ali francosko train.
Z ozko slovenističnega stališča bi besede tipa železnica ali vlak lahko smatrali za izposojenke iz hrvaščine ali češčine. Toda če pomislimo na tesne
140
medsebojne stike takratnih intelektualcev med avstrijskimi Slovani, bomo priznali, da je pri tvorbi takšnih kalkov le redkokdaj mogoče dokazovati prvenstvo temu ali onemu narodu. Na stotine kalkov iz prejšnjega stoletja je skupnih več slovanskim jezikom. V primerih, kot je na primer slovensko poklic, češko povoläni, rusko zvanije za nemško Beruf, vidimo, da gre za paralelne tvorbe. Ce imamo danes slovensko izložba za Auslag, srbohrvaško in bolgarsko pa izložba za Ausstellung »razstava«, to gotovo niso medsebojne izposojenke.
Kulturno zamudništvo Slovanov, ki so se ga od narodnega preporoda dalje poskušali otresti v pospešenem tempu, je ustvarilo posebno ugodne pogoje za tvorbo kalkov. Rojevali so se v stotinah na vseh področjih kulturnega udej-stvovanja, strokovne terminologije, znanosti, umetnosti, politike itd. Kalk je časopis (Zeitung), tiskarna (Druckerei), naklada (Auflage), odtis (Abdruck), pravo (Recht), odškodnina (Entschädigung), obisk (Besuch), izlet (Ausflug), odgovoren (verantwortlich), merodajen (massgebend), ponašati se (sich betragen), preostati (verbleiben), hladnokrven (kaltblütig) itd. Poleg nemških so bogato zastopani tudi romanski vzorci, na primer tajnik (secretaire), tečaj, stečaj (cours, concurs), skladba (composition), prevrat (revolution), mednaroden (international), naklonjenost (inclination) itd. Nič čudnega ni, če je poplava takšnih kalkov sprožila reakcijo v tistem posebnem avstroslovanskem purizmu, ki se je sprva trudil, da bi za sleherni kulturni pojem dobil odgovarjajoč slovanski izraz. Celo za mednarodno besedo gas, ki je po izvoru grško fcaos, v izgovoru hamburškega alkimista v XVI. stoletju, so Cehi ustvarili plin. Knjižnim jezikom, ki so se razvijali iz obrambe pred nemščino in so jih pisali v glavnem izobraženci z nemško vzgojo, je ta puristični kompleks vtisnil neizbrisen pečat. Nehote so ustvarjali kalke ter se jih obenem bali. To je bil malodane brezupen proces. Na en kalk, ki se ga je puristom posrečilo odpraviti, se je stvorilo deset novih. Prešeren je še pisal zapophdek (exces). Danes je ta kalk za nas že mrtev; Linhart ga je rabil za »Zusammenfassung«, kasneje pomeni največkrat »Begriff«, pri Prešernu pa bi še najbolj odgovarjalo poljsko wypadek »exces«.
Toda kalki so bili neizogibni. Slovenski izobraženec tistega časa se je čutil pomirjenega, če je besedo, ki si je ni upal napisati, našel v hrvaških ali v čeških tiskih. Beseda je splošnoslovanska, torej se je ni treba bati. To je reševalo kalke tipa enostranski (einseitig), samostojen (selbständig), zloženke z vele-, pra- in podobno, sprožilo pa obenem proces prevzemanja slovanskih kalkov brez domače preobleke. Takrat je kolodvor (Bahnhof) izpodrinil postajo (Stellplatz), skušnjo (Prüfung) je nadomestil izpit (examen), besednjak se je umaknil slovarju itd. Zanimivo pa je, da se je naš purizem takoj po prvi svetovni vojni, ko je nevarnost germanizacije prenehala, začel boriti proti slovanskim izposojenim kalkom. Ta boj se nadaljuje še danes, vendar je samo periferen in malodane brezpomemben. Nihče se ne zaletava v besede tipa izobrazba (Bildung), odtenek (Abschattung), ki so prav tako kot že na pol pozabljena tvrdka (firma) slovanske izposojenke. Preklet je kolodvor, izpit in v zadnjem času tudi slovar in novinar. Jezikoslovec, ki ni sodnik, ampak samo registrator jezikovnih pojavov, se samo smehlja temu nedoslednemu purizmu.
Poleg knjižnih kalkov, ki bi jih mogli izbrati za kar obsežen slovarček, pa ne smemo pozabiti na ljudske kalke, ki so vsaj za jezikoslovca mnogo bolj zanimivi, ker so starejši in dopuščajo pogled v razvoj jezika za obdobja brez pisanih virov. Na prvi pogled bi se zdelo, da je ljudskih kalkov manj kakor knjižnih. Gotovo je kalk starši (Eltern) — zanimiv je pri tej besedi plural — in glagol brati, ki je prevzel nase pomenski obseg nemškega lesen. Stari ljudski
141
kalki tipa dopasti se (gefallen), zastopiti (verstehen), izgledati (aussehen) spadajo med najbolj preganjane izraze v našem knjižnem jeziku, čeprav se jih v sto letih ni posrečilo zatreti v razgovornem jeziku. Dosti več pa o ljudskih kalkih ne vemo.'Nihče se ne zaletava v fraze tipa smolo imeti (Pech haben), ne gre (es geht nicht), na dlani je (es liegt auf der Hand) in v stotine drugih.
Ljudski kalki bi zahtevali še resnega lingvističnega študija, predvsem pa sistematičnega zbiranja. Seveda ne iz purističnih razlogov, ampak zaradi kulturne zgodovine jezika. Za jezikoslovca bi bilo važno, če bi vedel, v koliko in na katerih območjih je vplivala na slovenščino sosednja romanščina in na katerih germanščina. Ne geografsko, ampak strukturalno. Vemo, da se na primer raba predlogov v slovenščini znatno razlikuje od splošnoslovanske rabe, nihče pa ni analiziral vplivov v predložnih zvezah. Prešeren je na primer še pisal »Pesem od železne ceste«, kar je nedvomno kalk po nemškem von, vemo tudi, da je ta raba dokaj razširjena v narečjih. V procesu slavizacije knjižnega jezika se je ta raba spet deloma umaknila slovanskemu o z lokalom, ne pa povsod in dosledno. O drugih predložnih zvezah pa vemo še manj.
Nešteto je problemov, ki bi pri ljudskih kalkih zaslužili globljega študija. Semantični obseg se je pri vrsti besed prilagodil izraznemu fondu germanskih in romanskih sosedov. Skupna slovanščina je na primer za pojem »Wort, la parole« poznala besedo slovo; beseda je pomenila sprva »govor, razgovor, družabna zabava«, podobno tudi rect. V slovenščini je beseda dobila pomen »Wort«, enako kakor sbh. reč, riječ, podobno kot v romanščini, kjer je na primer italijansko parZare »govoriti« : parola »beseda«. Romunsko je celo cuvändul »beseda« : latinsko conventus »zbor«. Tudi bolgarsko in makedonsko je sboriti »parlare«. Slovensko reč pa kaže enak razvoj kakor nemško Sache »stvar« : starovisokonemškemu sahha »prepir, sodna obravnava« ali nemško Ding »stvar« : stvn. ding »Volksversammlung«, torej »stvar, o kateri je govor«. Koliko so to kalki, je težko reči. Našli bomo tudi primere, kjer lahko ugotovimo paralelen razvoj brez medsebojnega vplivanja. V starih Novicah sem našel istrsko dialektično besedo (j)edinščina »revščina«. Srbohrvaško je je-dinština sinonim za inokoština »osamosvojitev, izstop iz zadruge«. Karadzic je zabeležil celo narodni pregovor »jedinština je siromaština«. Pomenski prehod istrske besede je jasen. Slovanski kmet se je svoj čas upiral prehodu iz zadružnega gospodarstva v individualno. Gotovo ne more biti zveze s staro-visokonemškim elilenti »izgon iz dežele, iz skupnosti«, kar je dalo kasneje Eilend »revščina«. Obe besedi sta samo slučajno podoben produkt dveh časovno in socialno različnih procesov.
Gotovo pa je pravi kalk slovensko, kajkavsko in čakavsko kruh »panis«. Iz osnov, ki pomenijo »krušiti, drobiti«, je tvorjeno že starogrško ärtos, gotsko hlai}, odkoder so si Slovani izposodili svojo skupno besedo za »kruh«, slovensko hleb(ec); iz enakih osnov so tudi srednje latinsko bucca, buccula, buc-cella, kar je dalo tudi albansko buke »kruh« in novo grško pfömös, pfömin. Kruh je torej eden izmed najstarejših ugotovljivih balkansko slovanskih kalkov. V bolgarščini pomeni ta beseda »gruda soli«.
Zanimivo je tudi slovensko senec, sence, ki kaže enak pomenski prehod od »spati, sen« do »občelna kost« kakor nemško Schläfe, holandsko slaap ali češko spänek. Vendar ne moremo z gotovostjo sklepati, odkod izvira ta predstava, ki jo zasledimo še v srednjeveški medicini, da so senca sedež spanja. Enako pomensko zvezo zasledimo tudi v jeziku Baskov v Pirenejih, v armenščini pod Kavkazom in sem in tja tudi v nekaterih italijanskih lokalnih dialektičnih
142
izrazih. Morda smo Slovenci in Cehi naredili kalk po nemščini; mogoče pa je tudi obratno. Splošno germanska predstava za pojem »sence« je dünne Wange, starovisokonemško dunwengi, kar je prešlo kot kalk tudi v sosednje jezike, n. pr. litavsko slinkinys in lotiško planumi. Pri tem je omembe vredno, da je staroslovansko skranija »spodnja čeljust« samo v češkem skrän in slovenskem škranja izpričano tudi v pomenu »sence«. Toda del Slovencev rabi za ta pojem izraz slepe oči, slepočice kakor Srbi in Hrvatje. To je izposojeno v beneško italijanskem slepa »sence« in se tudi zdi kalk, prevzet iz neke starejše kulture, ni pa areal in izvor te predstave še dovolj temeljito preiskan.
Bilo bi mogoče navesti še več takšnih prastarih kalkov, ki pa spadajo bolj v lingvistično paleontologijo in komparativistiko kakor v poglavje o kalkih, čeprav v bistvu niso nič drugega. Prepričan sem pa, da bi podroben razbor slovenske leksike in njenega semantičnega razvoja odkril še mnogo neznanih slučajev, ki so posledica tisočletnega sožitja Slovencev z germanskimi in romanskimi sosedi. Števila ljudskih kalkov v slovenščini si še ne upam preceniti, ne bo jih pa nič manj, kot je mlajših, knjižnih. Samo če si ogledamo ljudska rastlinska imena, jih bomo našli nekaj stotin. To je razumljivo pri zdravilnih rastlinah, kjer bomo našli moderne kalke po antičnih imenih v vseh evropskih jezikih. Slovenska ljudska tradicija pa je na tem področju tesno navezana na nemško ljudsko tvornost. Našli bomo n. pr. vsega sveta zdravje za Heil aller Welt (Agrimonia), pasja smrt za Hundstod (Aconitum napellus), materina trava za Mutterkraut (Artemisia), božjo gnada ali zel božje milosti za Gottesgrnaden-kraut (Geranium), moška milost za Mannstreu (Eryngium campestris), kilov-nik za Bruchkraut (Hermiaria glabra), pasji zob za Hundzahnwurz (Erythro-nium dens canis), volčje mleko za Wolfsmilch (Euphorbia off.) in še nekaj stotin podobnih. Internacionalni so n. pr. popčki, Nabelkraut, Omphalodes, pljučnik, Lungenkraut, Pulmonaria, hudičev ogrizek, der Teufelsabbiss, sr. lat. morsus diaboli, italij. morso del diabolo ali kozja brada, Geissbart, grško trago-pogon in podobno. Primeri kakor klinček za Nagel, gospejini laski za Frauen-liaar ali Marijin plašček za Frauenmantel pa pričajo za to, da je postala navezanost na nemške predloge vedno močnejša, čeprav po drugi strani strmimo, koliko slovanskih starin se je ohranilo v slovenskih rastlinskih imenih. Po drugi strani pa je tudi marsikaj slovanskega zašlo v nemška rastlinska imena, naj za primer navedem slovensko in splošnoslovansko ime božje drevce (Artemisia abrotanum), nemško Herrgotthölzel, Gottesbäumchen. Vendar slovansko božje drevce ni izvedeno iz bog, ampak iz bogovati »prerokovati, čarati«, prim. slovensko hogovec »Wahrsager« (je to tudi kalk po latinskem divinare?).
Niso redki slučaji, da so si v posamezni slovenski dialektični okolici izoblikovali svoje posebne kalke. Zahodnoslovensko vilažej (Rezija), bivaž (Zilja), blažij (Bovec) je prav tako kalk po nemškem Ausgang kakor koroško in belokranjsko vigred. Toda predaleč bi nas zavedlo, če bi hoteli analizirati vse takšne in podobne primere. Zaradi svojega posebnega geografskega in historičnega položaja spada slovenščina med tiste jezike, v katerih je pojav lingvističnega kalka igral prav posebno veliko vlogo in to v vseh razvojnih epohah od naselitve Slovanov v Alpah do formiranja kulturnega knjižnega jezika. Stališče puristov do kalkov je nezrelo in nedosledno. Bil bi že čas, da bi Slovenci opustili svoje nenehno igračkanje s purizmom in se lotili raje sistematičnega raziskovanja svojega jezika. Potem bi se šele ovedeli, da tudi kalk ni nič drugega kot kulturno historičen in socialen dokument, enakovreden drugim jezikovnim pojavom in hvaležno področje za resno raziskovanje.
'     143