Popravki:

: hlvBtgo^I

V. J. KRIŽANOVSKA

MOČ PRETEKLOSTI

ROMAN V TREH DELIH.

IZ RUŠČINE PREVEDEL

IVAN VOUK.

J 925.

TISKALA IN ZALOŽILA TISKARNA „EDINOST“
V TRSTU.

532261

13  - 11 - 2000

J § LJUBLJANA

'V-#

l\l lOOOrtVtf

I

PRVI DEL.

L

Bilo je v začetku aprila. Drugače čedno leto-
viščno mestece Pavlovsk ni bilo nič kaj privlačno.
Dva dni je šel silen dež s snegom in ulice so se iz-
premenile v luže gostega blata. V zraku je obvisela
gosta megla, a golo drevje se je s tožečim hreščanjem
pripogibalo pod ledenim vetrom.

Ozeblo in zavito občinstvo se je gnelo na čaka-
lišču postaje, pričakujoč vlak iz Petrograda, ki je
ravnokar prihajal. Ko se je ustavil, je izstopil iz voza
prvega razreda osemindvajsetleten moški s sivo ko-
žuhasto kapo na glavi.

Bil je med onimi ljudmi, ki ne morejo mimo
neopaženi: bil je zelo visoke, vitke postave, a bledo
obličje italijanskih potez je gledalo izza okvirja
temne brade in kakor smola črnih las. Na klasično
začrtanih ustnicah je ležal trd in nadut izraz; iz
hladnega pogleda mračnih oči je bilo težko razbrati,
kaj se skriva v globini njegove duše.

S počasnimi koraki je šel po peronu in iskal
nekoga z očmi; tedaj se prikaže iz gneče mlad, plavo¬
las gospod, veselega, prijaznega obraza, in mu poda
roko.

Si vendar prišel, Pavel. To je zelo lepo od tebe.
Bal sem se že, da te bo slabo vreme preplašilo in da
ne prideš,

— O! Nisem tako občutljiv. Poleg tega pa je bilo
povabilo Larise Arkadjevne tako ljubeznivo in pri-

— 3  —

1

srčno, da nisem nikakor mogel odreči, — je odgovoril
novi prišlec.

— Teta je vsa iz sebe, odkar te je videla pri
generalu Tveritinovu in zvedela, da si bratranec njene
najboljše prijateljice iz zavoda in si poleg tega še
junak tajinstvenih okultnih doživljajev.

— To vse je preveč pretirano. Jaz nisem nikoli
doživel nikakih mističnih dogodkov, ampak samo
nekatere nenavadne pojave, ki so bili, mimogrede
povedano, prav neprijetni, in o katerih sem že pravil
tvoji teti.

V takem pogovoru sta mladeniča prišla k izhodu
in sedla v ekvipažo, ki ju je čakala.

— Upam, dragi Žorž, da pri tvoji teti ni preveč
gostov? — je vprašal črez nekoliko časa Pavel.

-— Nikakor ne. Kdo pa se bo vozil ob takšnem
vremenu? Ko sem se odpeljal tebi naproti, nas je
bilo samo dvoje: stričev bratranec, Diomid Petrovič
Tomilin, strasten okultist, in tetina sorodnica ali
pravzaprav krščenca, m-lle Samburova. Kakor vidiš,
majhna družba.

Tedaj se je ustavil voz pred vilo polkovnika Ba-
kulina. Bilo je to večje poslopje s številnimi balkoni
in z ograjenim obširnim vrtom.

Polkovnik je stalno tu prebival. Dasiravno je
služi! v Carskem pri gardnih strelcih, se je naselil z
družino v Pavlovsku, kjer je imel lepo vilo.

Mladeniča sta prišla v predsobo, kjer jima je
lakaj slekel plašče in ju nato spremil v veliko, raz¬
košno opremljeno dvorano. Težke vratne zavese iz
zelenega baržuna, mehke preproge in veselo praske¬
tajoči ogenj v kaminu, vsi ti znaki blagostanja in
udobja so tvorili prijeten kontrast z zunaj razsaja¬
jočim neurjem.

Vkljub polmraku niso še prižgali svetilnic, in
samo plamen iz kamina je razsvetljeval majhno sku¬
pino, ki se je zbrala okoli ognja.

V enem globokih naslanjačev je sedela hišna
gospodinja — ženska srednjih let, ki je kazala še
sledove nekdanje lepote. Iz velikih plavih oči je sijala

4  —

dobrota, a predčasno osiveli lasje so tvorili srebrno
aureolo svežemu, dobremu in razumnemu obličju.

Polkovnik Bakulin, oprt na naslon ženinega na¬
slanjača, je pazljivo poslušal njen pogovor z brat¬
rancem, ki ji je bil zelo podoben.

Oba sta bila že črez štirideseto leto, oba visoke
postave, suha, a dobro ohranjena, z edino razliko,
da je bil Diomid Petrovič plešast, da je nosil uni¬
formo, toda ni kazal one gibčnosti, ki je lastna
vojakom.

Nekoliko vstran je sedela pogreznjena v na¬
slanjač lepa deklica kakih sedemnajstih ali osem¬
najstih let, ki ni kazala skoraj nikakega zanimanja
za pogovor. Njeno obličje pravilnih potez je bilo
obrobljeno z obilnimi košatimi, zlatimi lasmi, ki so
tvorili lep kontrast z rujavimi žametastimi očmi, ki
so v razburjenju zasijale v črni barvi. Ker ji je umrl
pred letom dni oče, je m-lle Samburova še žalovala.
Črna obleka iz crep de chine se je čedno prilegala
njeni vitki, lepi postavi.

Ko sta mladeniča vstopila, je Larisa Arkadjevna
naglo vstala ter ju pozdravila s svojo običajno pri¬
srčnostjo, nato je predstavila Pavla Borisoviča možu
in bratrancu. Ko pa ga je hotela predstaviti svoji
krščenci, je obstala od začudenja in strahu.

Valerija je vstala. Bleda kot smrt je vprla s
široko odprtimi očmi v Pavla Borisoviča svoj pogled,
ki je izražal strah in zoprnost. Nato se je opotekla
in bi bila padla, da je ni pridržal polkovnik, ki jo je
posedel v naslanjač.

Vsi so se zgrnili okoli nje.

— Valja, mila moja, kaj pa ti je? — je vzklik¬
nila Larisa Arkadjevna in ji s kolinsko vodo otirala
čelo in roke.

Pavel Borisovič je obstal na mestu kakor odre¬
venel in začudeno strmel v Valerijo; tudi on je
pobledel in z nemirnim čuvstvom se je vprašal, zakaj
se mu je zavrtelo v glavi, zakaj ga je napadla nenadna
potrtost in ga je izpreletel ledeni mraz po životu ob
pogledu na mlado deklico?

— 5

Ta pa se je že dvignila in rdela od zadrege.

— Odpusti mi, kumica, da sem te prestrašila...
Ne vem, kako je prišlo do tega. Zavrtelo se mi je
v glavi, srce mi je zastalo in začutila sem, kakor da
mi neka ledena roka stiska grlo. Trenotek sem mi¬
slila, da se zadušim; no sedaj je prešlo in se počutim
prav dobro.

— Vaši živci so zelo občutljivi, Valerija, brez
dvoma vpliva na vas slabo vreme. Izpijte kozarček
maršale; vino vas bo okrepilo, — je rekel polkovnik
ter ji podal kozarček, ki ga je smejoč se izpila.

— Zdaj vas moremo predstaviti, Pavel Borisovič,
— je dobrodušno rekla Bakulinka. — Baron Roter-
šild, draga Valja, — nečak Helene Aleksandrovne
m bratranec tvoje prijateljice Lolo. To je gospod, o
katerem sem ti ravnokar pravila.

Dokler so se prisotni trudili okoli Valerije, je
baron premagal nerazumljivo mu slabost. Naglo je
stopil bliže, se poklonil deklici in takoj se je med
njima razvil živahen razgovor o baronovi teti in njeni
hčerki Lolo, ki se je skupaj s Samburovo vzgajala v
Moskovskem Jekaterinskem zavodu.

Poziv k obedu je pretrgal razgovor in ga obrnil
v drugo smer; ko so se pa dvignili od mize, so se
zopet vsi zbrali v sobi za goste.

Polkovnik se je kmalu poslovil, ker je bil po¬
vabljen k tovarišu, in ko se je majhna družba posedla
okoli mize, je Larisa Arkadjevna izpregovorila z
nekoliko svečanostnim glasom:

— Dragi prijatelji, sedaj smo popolnoma v našem
krožku. Moj mož, to vam je pravi nevernež. Zdaj
moremo svobodno govoriti o stvareh, ki nas tako živo
zanimajo. Diomid Petrovič je že od nekdaj prepričan
okultist; on je mnogo bral, dolgo proučeval skriv-,
nostno vedo, ki je ključ do onega sveta. Tudi jaz se
že mnogo let pečam z okultizmom in s spiritizmom in
sem zbrala že lepo knjižnico o teh predmetih. Sejam
sicer ne prisostvujem, ker so dobri mediji zelo redki.
Glede Žorža in Valerije je treba reči, da se zanimata
za stvar in sicer zelo resno.

6  -

— Zanimanje občinstva za ta dojmljiva vpra-
šanja^ se je v zadnjem času nenadoma vzbudilo, —
je pripomnil Diomid Petrovič. — Mnogi vidijo v njih
le navadno zabavo; toda resni razumniki, ki so
proučili ogromno okultistično slovstvo, spoznavajo,
da nas od vseh strani obdajajo strašne tajne, in da je
v našem lastnem interesu, če jih izsledujemo po naših
močeh.

— Kumica mi je pripovedovala, baron, da je
vaše življenje prepleteno z zagonetnimi dogodki. Zelo
vam bomo hvaležni, če nam poveste, kaj se vam je
pripetilo, seveda če ni to vaša tajna, — je rekla Va¬
lerija.

— Brez dvoma doživljam nenavadne stvari, ki
si jih ne morem razložiti, ker sem nevednež v tem.
Toda ta zame nerazumljiva dejstva niso nikaka tajna
in rad vam jih povem. In Larisa Arkadjevna ali
Diomid Petrovič, ki sta proučevala okultna vprašanja,
mi morda pojasnita te zanimive pojave. Sicer pa
niso to nikaki dogodki, in bojim se, da boste razoča¬
rani, Valerija Nikolajevna, — je pristavil v smehu.

— Ne, ne! Jurij Ivanovič nam je pravil, da
imate čudovito zanimive in celo pretresljive sanje in
prikazni, — je živahno odgovorila mlada deklica.

— Oh! Čudne sanje so bile celo predhodnice mo¬
jega rojstva, kot mi je večkrat pripovedovala mati.
Nekaj dni pred mojim rojstvom jo je mučila strašna
mora. Zdelo se ji je, da je njen sin že odrastel in da
mu je hotel nekdo odrezati roko; ona ga je hotela
braniti in ga odvesti od onega mesta, toda ni mogla,
zakaj oklepala se je je neka nuna, a sinovo roko je
tiščala neka mrtva roka. Tako strašno je zavpila, da
se je oče prebudil in jo le z veliko težavo spravil
k zavesti. Mati je bila v pravem kataleptičnem stanju
in mrzel pot jo je oblival. Zdravnik je izjavil, da je
bil ta moreči sen posledica čitanja kakšnega «beda-
stega» romana, ki ji je razburil živce. Toda mati mi
je rekla, da ni nikoli brala kaj takšnega, kar bi bilo
moglo povzročiti take sanje. To mi je ostalo neiz¬
brisno v spominu.

7  —

Pavel Borisovič je zavihal fokav in pokazal
rdečo tenko črto, ki je bila zarisana nad zapestjem.
Vsi so se sklonili, da bi videli nenavadno igro narave.

— Ta znak so pripisali navadnemu pojavu, da
se silen dojem, ki ga doživi mati, odrazi z vidnim
znamenjem na telesu otroka, ki ima priti na svet.
Morda je to res, morda pa tudi ne, zakaj določene
dni v letu me z nenavadno točnostjo zasledujejo
sanjske prikazni, ki so čudovito podobne sanjam moje
matere. Tako na primer vidim sebe v nekem popol¬
noma nepoznanem mi prostoru, odetega v meniško
haljo. V napadu besne jeze tekam po dolgih hod¬
nikih ali starodavnih dvoranah in ne morem odvrniti
oči od brezobličnega obrobka, s katerim se končuje
moja roka, zakaj manjka mi celo zapestje od te rdeče
črte dalje, ki jo tu vidite.

Včasih slišim cerkveno petje in hkratu začutim,
kako se ledeni prsti oklepajo mojega zapestja; in
zopet bežim, pa se mi zdi, da vlečem za seboj
ogromno težo; dasi ne vidim predmeta, ki ga vlečem,
vendar sem uverjen, da je to mrlič. Vkljub temi in
nepopolnosti teh sanj so vendar tako žive in tako
resnično občutene, da se včasih vprašam, ali niso to
prikazni. Ker pripisujejo zdravniki vse to skrajno
napetim živcem, sem se skušal zdraviti, verno sem
delal kopeli, izvršil, kar so mi zdravniki predpisali,
toda ni nič pomagalo. Torej mora biti «nekaj» dru¬
gega v teh prikaznih.

To «nekaj» — je prošlost, Pavel Borisovič, kar
pa svobodomisleci zanikujejo, ker oni priznavajo samo
sedanjost. Ta prošlost, katere korenike segajo včasih
v tmino davnih stoletij, igrajo usodno in strašno
vlogo v našem življenju, — je važne pripomnil Dio-
mid Petrovič.

Baron je vztrepetal.

— Vaše besede me spominjajo na čudni odgovor
neke vedeževalke, katero sem spoznal pred nekaj
leti. To je bilo v Parizu na neki spiritistični seji, v
zelo ozkem in majhnem krožku, Medij je bila zelo
mlada deklica, ki je razvijala neobičajno zmožnost
vedeževanja. Ko sem opazil, kakšen vtis so napravili

— 8  —

njeni odgovori na mnoge prisotnike, mi je padlo na
misel, da bi jo vprašal o svojih nenavadnih dožitkih.
Kakor moji predniki sem položil svojo roko v njeno,
toda črez nekaj trenotkov me je nemilo odpahnila
od sebe in rekla z gluhim glasom:

«Vaša karma ni še izčrpana, zadnje dejanje
strašne drame ni še doigrano, sence preteklosti gro¬
zeče vstajajo.

— Več ni hotela povedati, dasiravno sem jo
prosil.

— Njen odgovor je dovolj jasen... Nad vami
visi neki zločin iz preteklosti; morda vas celo zasle¬
duje maščevalni duh. Če bi nam bila ta preteklost
znana, bi bilo kajpak laže vas osvoboditi. Vsekakor
molite zase in za žrtev; samo molitev vam utegne
pomagati in vas rešiti kakšnega težkega zadoščenja, —
je pripomnil Tomilin.

— Vedno več uvidevam, da mi je v škodo, ker
sem nevednež v tako važnih vprašanjih, zelo rad bi
prebral kakšno dobro knjigo o tem vprašanju, — je
rekel baron po minutnem molčanju.

— Z veseljem vam dam vse knjige, ki si jih že¬
lite, najprej pa vam prinesem izvrstno delo, prav
primerno vašemu slučaju: «Bitja preteklosti in njih
vpliv na resnično življenje.« Knjiga je dobro pisana
in vrlo zanimiva.

Baron se je zahvalil, a Larisa Arkadjevna, ki je
opazila, da se je mladeničevo obličje zmračilo in da
se je očitno boril s težečim ganotjem, je posegla
vmes, da izpremeni smer pogovora.

— Kdaj ste prejeli zadnjo vest od Helene
Aleksandrovne? — je vprašala Bakulinka.

— Pred dvema tednoma sem prejel pismo od
tete. Piše, da sta si Miša in Lolo popolnoma opomogla
od posledic bolezni, vendar pa svetujejo zdravniki,
naj ostaneta še leto v Italiji. Teta Lena je zelo za¬
dovoljna ostati tam in ker je navdušena od krasnega
podnebja, je sklenila, da uboga nasvet zdravnikov
in si poišče vilo v gorah. Povabila me je, da pridem
k njej  na dopust, ko se popolnoma ustanovi. Jaz se

— 9  —

nameravam odzvati vabilu, kakor hitro prejmem
naslov.

Tedaj je vstopil lakaj in prinesel na srebrnem
krožniku Bakulinki pismo.

Pogledala je naslov ter se nasmejala.

— Quand on parle du soleil, on en voit les ra-
yons. (Ko se o solncu govori, posije).’) Pismo je iz
Italije, in, dragi baron, bržkone vam bom mogla
dati zaželjeni naslov.

Ko je Bakulinka prebrala prve vrste, se je raz-
hahljala.

— Ta Helena vam je zares nepoboljšljiva! Po¬
mislite, najela je star grad v Apeninih in se je že
nastanila v njem. Poslušajte, kakšno himno poje
svoji novi rezidenci:

«Jaz sem v sedmih nebesih,draga Larisa! Najela
sem za smešno nizko ceno starodaven grad s čudo¬
vito lego. Predstavi si staro fevdalno gnezdo s stolpiči,
v neki Apeninski soteski, z razgledom v dolino in
na razvaline nekega samostana. Slika je naravnost
divna, zrak imeniten, grad je dobro ohranjen, mnogo
pohištva, ki te spominja na srednji vek.

«Montignoso» — kakor se imenuje moje poetično
zakotje, — je »zaklet grad», zli duhovi so baje v
njem naseljeni in strahovi, pravijo, se v njem izpre-
hajajo skoraj o belem dnevu. Jaz pa se nisem ustra¬
šila, ker je grad na tako slabem glasu, ker ne ve¬
rujem v strahove. Saj veš, da je moja nevernost
neomajna in da priznavam samo to, kar morem oti¬
pati, potehtati in izslediti. Morda pa me prikazni na
Montignosu izpreobrnejo?! Za tebe, draga Larisa, ki
se izprehajaš v «četrti razsežnosti* in vzdržuješ
stike z ljudmi «onega» sveta, bi bil ta grad nekaj
zapeljivega. Zato te vabim, da prideta z Valerijo
semkaj na dva meseca. Lolo prosi, da pripelješ s
seboj njeno prijateljico. Mladina pa, upam, se ne
bo dolgočasila, ker sem povabila tudi svojega nečaka,

*) Kar bi odgovarjalo približno našemu pregovoru: Kadar
se o volku govori, pride. (Op. prev.)

— 10  -

Pavla Roteršilda — izvrstnega, zabavnega mladeniča.
Gotovo ti bo ugajal.

«Skoraj bi bila pozabila povedati, da imamo sta¬
rega kastelana; to ti je pravi arhajski tip; a njegova
žena, dobra Severia, pripoveduje take legende, da
človeku gomazi po telesu. Žal, da slabo razumem te
zamotane zgodbe, ker starka govori v narečju, ki ga
ne razumem dobro. Vendar pa sem razbrala, da igra
v njih glavno vlogo strah ali kakor ga ona imenuje
«lo spettro«, ki bega po vrtu in kliče nekega «Paolo»
ter ga nazivlje «maledetto».

Ta «strah» je bržkone kakšna sobarica, ki se je
sprla s svojim ljubčkom. Tako mislim jaz, ker sem
neverna. Ti in Valerija pa moreta misliti, da je strah
pozival Paolo  iz «onega» sveta. Če te pa vse to, kar
sem ti povedala, ne navduši, potem ne vem, kaj mi
je še napraviti. Toda ne — to te mora privabiti
in gotovo prideš. »

Bakulinka je zložila pismo in je rekla v smehu:

— Helena ima prav. Njen opis me mika in treba
si bo ogledati tisti zanimivi kraj. Bogve? Morda se
nam posreči odrešiti trpeče duše in tudi ubogega
Paola. Ali ste slišali, Pavel Borisovič? — je dosta¬
vila šaljivo.

— Slišim. Upam, da strah ne kliče mene, sicer
ne pojdem, — je odgovoril baron in se od srca na¬
smejal.

— O ne, bržkone je to nesrečnica, ki kliče kak¬
šnega italijanskega nobile (plemiča), in mi ju odre¬
šimo. In ti, Valja, se ne bojiš v Montignoso?

— Oh ne, ne, kumica, ne bojim se strahov in že
davno sem sanjala o Italiji. Razen tega bi rada vi¬
dela Lolo; minili sta dve leti, odkar sva se zadnjič
videli.

— Torej je sklenjeno, da pojdemo v Monti¬
gnoso, — je izjavila Bakulinka. — Brez vas nam bo
težko, Diomid Petrovič. Vaši nasveti in vaše izkustvo
bi nam v tistem skrivnostnem kraju zelo prav pri¬
šli, — j e  dostavila obžalujoč, nakar se je on na¬
smehnil in pomembno rekel:

- 11  -

— Morda ne bom daleč, Moja svakinja in brat
sta zdaj v Florenci; ker sta me prosila, sem jima ob¬
ljubil, da preživim pri njih del leta. Nameravam tja
v začetku maja. Ker boste tudi vi istočasno v Italiji,
tedaj vam utegnem v skrajni sili pomagati s svojimi
nasveti. Razen tega sem dobro znan s Heleno Alek-
sandrovno in gotovo jo obiščem.

— To bo res izvrstno. Skupno bomo klicali du¬
hove. Kako bo zanimivo! — je navdušeno vzkliknila
Larisa Arkadjevna.

Diomid Petrovič je zmajal z glavo.

— Da, zelo zanimivo. Tudi jaz neizrečeno ljubim
taka raziskovanja in nemirne kraje, toda vem tudi, —
in ne pozabite tega, Larisa Arkadjevna, — da sta
znanost in izkustvo dokazala, da so taka izsledovanja
v območju onega sveta in zatorej nevarna za izsle-
dovalce, V krajih, ki so na slabem glasu, v krajih
zločinov in nesreč, skratka, v krajih, ki so obteženi
s prekletstvom, preži nekaj zločestega in nevarnega.
In radovedneži, ki si prizadevajo pronikniti in raz¬
grniti zločesto preteklost, so podobni onim neprevid-
nežem, ki odpirajo grobove okuženih, ne vedoč, kakšni
strupeni zarodki se morejo tam še potajevati.

0 tem vprašanju je nastal živahen spor, ker
baron ni hotel priznati nevarnosti takih raziskovanj,
tudi je rekel, da če bivajo v takšnih krajih tako ne¬
srečni duhovi, tedaj bi morali biti radi, če se kdo
zanje zanima, in hvaležni, če jim kdo želi pomagati.

Po čaju se je polkovnik vrnil in začel igrati šah
z Diomidom Petrovičem. Tedaj sta se Bakulinka in
Žorž podala v knjižnico, da poiščeta Pavlu Boriso-
viču obljubljene knjige. Baron je ostal sam z Valerijo
v sobi za goste.

Svetilka z rdečim abažurjem je medlo svetila in
puščala v temi oddaljene dele velike sobe. Mlada
človeka sta molčala. Oba sta bila zatopljena v svoje
misli in se skrivaj spogledovala.

Valerija je sedela v velikem naslanjaču; njeno
obličje je bilo v senci naslona in pogled se ji je
ustavil na baronu, ki je stal pri kaminu. Neko ne¬
jasno čuvstvo, podobno sovraštvu, ji je povzročilo

— 12

silno bitje srca. Prvič je videla tega človeka, vendar
pa se ji je zdel čudovito znan. Toda kje bi bila
videla ta pravilni, značilni profil in te na oglih spu¬
ščene ustne, ki so izražale hladno nadutost? In kon¬
čno te mračne oči, globoke kakor brezdno, na dnu
katerega se je skrivalo nekaj zlobnega in zavratnega?
Da, dobro ga je poznala: zdelo se ji je, da je spo¬
soben katerekoli podlosti in izdajstva napram ženski.
Vse njegovo bistvo jo je vznemirjalo, celo njegov
glas, ki je zvenel prezirno in porogljivo.

Ali je oženjen? Ta misel ji je preletela skozi
mozeg kakor strela in ji povzročila tako ostro bole¬
čino, kakor da ji je nož presunil prsi. Besno ljubo¬
sumje ji je stisnilo srce ob misli, da ima morda
kakšna druga ženska pravico nanj. Težko je sopla
in njen zbegani pogled je iskal mladeničevo roko.
Toda na običajnem prstu se je svetil sam diamantni
prstan, poročnega prstana ni bilo na njem... Tako
je bila prevzeta od svojih misli in čuvstev, ki si jih
ni znala razložiti, da ni zapazila, kako baron nepre¬
stano motri njene v mraku napol skrite poteze, ki
jih je od časa do časa razsvetlil ugašajoči ogenj
v kaminu.

«Kako je lepa! Lepša je od vseh žensk, kar sem
jih kdaj videl, istočasno pa vzbuja v meni neko čuv-
stvo odpora«, — je pomislil on.

V tistem trenotku je rdeča svetloba iz kamina
razsvetlila Valerijino obličje. Pavel Borisovič je vztre¬
petal, ko je zagledal mračni in sovražni pogled ob¬
ličja in divje bleščeči se pogled nje oči, ki je popol¬
noma izpremenil pohlevni in dražestni obrazek mla¬
dega dekleta. V tem hipu ga je prevzelo neugodno
čuvstvo straha, potrtosti in odvratnosti, ki ga je
doživljal, kadarkoli se je nahajal v bližini mrtvega
trupla. Dasiravno je bil baron nedvomno pogumen
mož, ga je bilo groza mrliča; in še neko posebnost
je treba omeniti: sovražil je na sploh vse ženske in
neki nagonski strah mu je branil, da se ni spuščal
v nikake ljubavne spletke in niti v kratkotrajne zveze.
Neprijetno čuvstvo ga je tako silno prevzelo, da mu
je postal sobni polmrak neznosen. Ne da bi pomislil,

— 13  —

kaj dela, je obrnil električni vijaček, in na stropu
je zagorela z jasno svetlobo električna svetilka.
Svetlobni žarki so spravili Pavla Borisoviča zopet
v resničnost in zardel je zaradi svojega nepremišlje¬
nega dejanja.

«Moji živci so resnično zelo razdrapani, če sem
se udal predstavi, da prisostvujem mrtvaški sveča¬
nosti« — je pomislil in v zadregi gledal Valerijo, ki
se jie naglo! vtzpela in ga začudeno pogledala ter
zardela do las.

Baron pa je bil mož sveta, zato se je takoj
znašel,

— Oprostite, Valerija Nikolajevna. Zdi se mi,
da sem vas ustrašil. Toda ta polmrak v zvezi z grdim
vremenom me je navdajal z grozo in zaželel sem si
svetlobe po vseh onih zgodbah o strahovih, — je
rekel smejoč se in sedel na stolico mladenki nasproti.

— Ah! Prav ste storili! Tudi ja sem bila pod
težkim in neprijetnim vtisom, ki si ga ne morem po¬
jasniti. Morda je zares polmrak temu kriv. Toda v
današnjih časih, ko so vsi ljudje slabih živcev, iščejo
vzrok svojim slabostim v «nadnaravnem», — je od¬
govorila Valerija in šla z roko preko čela.

— O! O sebi sem prepričan, da sem bolan na
živcih, in čudni doživljaji v mojem življenju, o ka¬
terih sem prej pripovedoval, dovolj dokazujejo to
dejstvo. Na vas, Valerija Nikolajevna, pa so očitno
vplivale moje glupe bajke.

— Nikakor ne, jaz sem ravno tako bolna. Ku-
mica in Diomid Petrovič menita celo, da sem «ob-
sedena» — je odgovorila s smehom Valerija.

— Vi, da ste obsedeni? Kako se to javlja? —
je vprašal tudi v smehu baron.

— Glejte, že z mladih let sem podvržena čudnim
omedlevicam, pravzaprav so to napadi letargije, in
mojim staršem, zlasti pa materi, sem povzročala
velike skrbi. Včasih sem padla v tak kataleptičen
spanec, da me ni mogel nihče zbuditi. Čim bolj so
me otirali in tresli, tem trdneje sem spala. Končno
je neki magnetizer svetoval moji materi, naj me puste

— 14  —

v miru, in tedaj sem se kmalu prebudila, bila pa
sem nekoliko trudna.

— Ali vas pogosto popade ta nenavadna letar¬
gija?...

— Ne, ne pogosto, pet- šestkrat v letu pa prav
gotovo. Navadno se to dogaja zvečer ali ponoči, pred
zarjo, in jasno čutim, ko se približuje napad. Spo¬
četka me spreleti lahen trepet kakor od hladnega
vetra; nato nastopi krčevito stresanje vsega telesa,
v glavi se mi začne vrteti in nato se mi zdi, da visim
v zraku in me veter lahko pozibava, potem pa me
vedno hitreje dviguje. Na ta način izgubljam pola¬
goma zavest.

— Ali se spominjate potem kakšnih sanj, ali
sploh kakšnih dogodkov iz časa vaše letargije? —
je vprašal baron, ki ga je stvar očitno zanimala.

— Da, ostajajo nekateri spomini, to pa so po
navadi le nekake prikazni, ki nimajo nič okultnega
na sebi. Vidim nekakšne hodnike, stare sobane,
včasih starodaven grad na skali. Toda te prikazni
pripisujem svojemu velikemu nagnjenju do razvalin,
starih gradov, slik, romantičnih zgodeb itd. Zato poj¬
dem rada k Heleni Aleksandrovni v tisto fevdalno
gnezdo polno legend in starinske oprave. Gotovo
obidem vse obokane prostore, če mi dovole, — je
živahno pristavila.

Pojavila sta se Bakulinka in Žorž s svežnjem
knjig in pretrgala razgovor mladih ljudi.

— Evo vam knjig, ki sem jih vam obljubila: to
so sama resna dela in svetujem vam, da jih pozorno
berete. Najprej pa prečitajte tole ■— «Bitja pre¬
teklosti«, ki je posebno primerna za vas.

— In vi resnično verujete, Larisa Arkadjevna,
da ne živimo samo enkrat? To mi nič ne ugaja in
tudi nima razumnega smotra.

— Motite se, baron! S preroditvijo se izpopol¬
njujemo in se tudi odkupimo za prejšnje grehe.
Zaman se upirate tej veri; vi imate pač najmanj
vzroka, da dvomite, zakaj preteklost vas je zazna¬
movala z onim malim rdečim obročkom na zapestju.

Baron se je nasmejal.

— 15  —

— Znanost daje temu obročku precej priprosto
in prozaično razlago; sicer pa ne zanikujem, da je
mogoč še kakšen drugi vzrok, dasiravno ni verjetno.

— Valerija Nikolajevna, prišli so po vas! — je
rekel Žorž, ki je bil ravnokar vstopil.

Deklica je takoj vstala, se poslovila in odšla.

— Kako dražestno dekle: kakor je dobra, je tudi
lepa. Od srca jo imam rada, — je rekla Larisa
Arkadjevna, ko je odpustila svojo krščenco.

Baron ni nič rekel. Bil je tako zatopljen v neko
poglavje iz knjige «Bitja preteklosti«, da je pozabil
na svojo okolico.

Glasen smeh Bakulinke ga je zdramil iz za¬
mišljenosti.

— Oprostite, toda ta knjiga je silno zanimiva,
— je rekel, vstal in pogledal na uro. — Žal, da se
moram posloviti, sicer zamudim vlak, — je pristavil
ter poljubil gospodinji roko.

Prijazno ga je povabila, naj jih večkrat obišče,
da bi se menili o okultizmu in se dogovorili glede
skupnega potovanja v Italijo k Heleni Aleksandrovi.

Nedolgo po odhodu Pavla Borisoviča sta pol¬
kovnik in Tomilin končala šahovsko partijo in se
vrnila v sobo za goste.

— Povejte, Diomid Petrovič, čemu ste tako po¬
zorno motrili barona, ko je čital? Ali ste opazili kaj
posebnega? — je vprašala Larisa Arkadjevna in
sedla k njemu.

Tomilin je zamišljeno stremel v daljavo, se
vzravnal in šel z roko preko čela.

— Videl sem samo to, da je v njegovi preteklosti
usodna drama in vise nad njim zlovešče sence,
skratka same komplicirane okolnosti, in ne vem, kako
se bo iz njih izkopal. Ne vidim še jasno, toda zdi se
mi, da se bo Karma")  kmalu izpolnila. Še več vam
povem, prepričan sem, da je med njim in Valerijo
neka tajna vez.

*) Po nauku Indov je karma zadoščenje za zlo, ki ga je
kdo napravil z mislijo, besedo, dejanjem; za nekdanje grehe
se mora človek odkupiti z novim pozemskim življenjem.

- 16  -

Bakulinka ga je v skrbeh pogledala, ker je brez¬
pogojno verjela v prerokovanja Diomida Petroviča,
Id so se večkrat uresničila.

Stari okultist je bil pravi original; kot bogat in
neodvisen samec se je spočetka posvetil arheologiji,
pozneje pa se je začel zanimati za tajne vede. Živel
je v Perziji, Egiptu in Indiji preko deset let, odkoder
je prinesel, kakor so pravili, dar vpogleda v tajni
svet in obširno znanje.

— Poslušajte, Diomid Petrovič, če je Valerija
zvezana s to usodno preteklostjo, potem je bolje, da
je ne vzamem s seboj v Italijo, kjer se bo srečala z
Roteršildom, Ali ji ne utegne to prinesti nesrečo? —
je vprašala z neodločnim glasom Larisa Arkadjevna.

Tomilin se je zagonetno nasmehnil.

— Ne mučite sebe s strahom, draga moja. Kar
se mora zgoditi, se bo prav gotovo zgodilo, in prej
se vam posreči premakniti Keopsovo piramido, kakor
odvrniti izpolnitev Karme,  ko nastopi za to določeni
trenotek. Zatorej pustite, da se dogodki razvijajo v
svojem tiru, in ne postavljajte se med kladivo in
nakovalo.

II.

Pavel Borisovič je živel na Angleškem nabrežju,
v prelepi hiši svojega strica — starega bogataša, ka¬
terega edini dedič je bil mladi baron.

Stari baron je bil samosilnega in samovoljnega
značaja, neoženjen, trpel je na trganju udov in je
sovražil družbo. Sicer pa si je vse privoščil in v
njegovi hiši se je živelo na veliko. Imel je tajnika,
ki mu je vodil dopisovanje, mu čital časopise in igral
z njim šah. Dvakrat na teden so prišli k njemu na
partijo kvart trije stari prijatelji: dva upokojena ge¬
nerala in neki senator, Koncem maja je baron s
tajnikom in starim služabnikom odpotoval v inozem¬
stvo v kopeli ter se vrnil koncem oktobra.

Pavlu Borisoviču, edinemu sinu svojega brata, je
odmeril precej skromno podporo. Bodoči dedič je

— 17  —

2

imel v hiši lepo stanovanje petih sob in prejemal na
leto pettisoč rubljev. Razen tega je stric izjavil, da
mu ne plača niti kopejke dolga, zakaj to bi bil dokaz,
da ne bi nečak znal gospodariti s premoženjem. V
takem slučaju bi moral premoženje zapustiti v dobro¬
delne namene.

Do sedaj pa ni dal nečak stricu še nikakega
povoda, da bi ne bil z njim zadovoljen. Njegova
služba v ministrstvu je bila bolj častna kakor do¬
nosna, živel je zmerno in očitno se je izogibal kakšnim
odkritim zvezam.

Dve leti pred začetkom naše povesti je baron
živel bolj razvratno; šel je celo glas, da se je vdal
hazardni igri in da mnogo zaigra. Ker pa se te govo¬
rice niso potrdile, so jih kmalu smatrali za neosno-
vane, tem več, ker se je Pavel Borisovič med tem
časom zelo izpremenil, ni zahajal več v družbo, sedel
je rajši doma in celo stric je zapazil, da se mu je
na čelo vsedla globoka guba. Toda stari baron ni imel
navado, da bi poizvedoval, zadovoljil se je z dejstvom,
da vodi pravilno življenje in točno izpolnjuje nje¬
govo zahtevo — ne delati dolgov.

Bilo je blizu desete ur©, ko se je baron vrnil iz
Pavlovska. Izročil je lakaju knjige, ki jih je prinesel
s seboj, in dejal:

— Jaz grem v klub. Če bi stric vprašal po meni,
povejte mu to.

Najel je izvoščeka, se podal k Berenu, kupil tam
veliko škatljo konfektov in sladkornega sadja, najel
avtomobil in se vozil k Narvskim vratom.

Mračen in zamišljen se je naslonil na blazine
ekvipaže. Njegove misli so bile pri dražestnem de¬
kletu, ki ga je ravnokar videl pri Bakulinovih. Plavo¬
lasa Valerijina glavica s svojimi velikimi sijajnimi
očmi ga je zasledovala. Nikdar ni še videl tako
privlačnega bitja in skrbno si je prizadeval, da bi
sedaj analiziral nenavadno zmes čustev, ki jih je
doživel v njeni bližini: strast, odvratnost, vzhičenost
in strah, vse to je hkratu občutil.

Zamišljen ni opazil, ko je avtomobil dirjal skozi
samotne ulice, mimo lesenih hiš predmestja, in za-

— 18  —

vedel se je šele  tedaj, ko se je avtomobil ustavil
pred samotno hišo, ki je bila obdana z visokim plotom,
izza katerega je štrlelo golo drevje precej velikega
vrta.

Vrata so bila trdno zaprta.

Baron je naročil šoferju, naj ga čaka, moral pa
je dolgo časa zvoniti. Star, rdečenos vratar s svetilko
v rokah je končno odprl vrata. Baron mu je stisnil
rubelj v roko in naglo korakal črez malo tlakovano
dvorišče k hiši.

Hiša je bila precej veliko, dvonadstropno po¬
slopje brez balkonov in brez nikakih okraskov, ki
bi ji utegnili dati videz elegance. Vsa okna, izvzemši
eno v drugem nadstropju, iz katerega je prihajal
tanek svetlobni trak, so bila temna. Čedno oblečena
starka je odprla vhodna vrata, šla pred baronom
s svečo v roki, da mu posveti po lesenih stopnicah v
drugo nadstropje. Starka se je ustavila v mali pred¬
sobi in baron je sam vstopil v sosedno sobo, ki je bila
precej velika in skoraj udobno in razkošno oprem¬
ljena. V njej je stal pianino, dva cvetlična lonca,
nekaj oprave, ki je bila pokrita z rdečim svilenim
blagom, in nekaj stojal z različno drobnjavo. Vsa ta
oprava pa je bila obrabljena in poceni.

Skoraj istočasno, ko je vstopil v to sprejemnico
ali kabinet, je pritekla v sobo iz nasprotnih duri
ženska. Z veselim vzklikom je stekla k baronu in ga
objela okoli vratu.

Bila je to suha, mlada ženska srednje velikosti;
njeno obličje finih potez in majhne oči so spominjale
nekoliko na japonsko pasmo. Zaradi bledih lic so se
črni lasje, ki so viseli v dveh debelih kitah po hrbtu,
močno odražali. Na sebi je imela haljo iz kašmira,
okrašeno z nedragimi čipkami; halja je bila v pasu
zvezana s svileno vrvco.

— Končno te zopet vidim, Pol! Ves teden se nisi
pokazal, — je zašepetala vsa zasopla od razburjenja.

Baron se je rahlo dotaknil z ustnami njenega
čela in se oprostil iz objema; ta kretnja in njegov
hladni poljub sta dovolj jasno dokazovala, da nima
rad burnih izrazov ljubezni.

— 19  —

— Saj veš, draga Dina, da nisem prost. Ded je
bil bolan, a jaz sem imel mnogo dela; skratka nisem
utegnil. Končno pa se moraš privaditi temu, če ne pri¬
dirjam vsak dan semkaj, ker bi utegnilo vzbuditi po¬
zornost drugih, — je rekel, vzel stol in sv vsedel.

V tem hipu se je pojavila stara služkinja, ki je
primaknila mizico na kolesih, na kateri se je nahajal
majhen samovar in večerja, obstoječa iz vina in
divjačine.

Mlada ženska se je naglo vzravnala. Očitno je
strastno ljubila barona, toda v tem trenotku jo je
mučila nevolja zaradi hladnega pozdrava. Zadržujoč
solze, ki so ji stopile v oči, je šla k mizi in začela
s tresočimi se rokami pripravljati čaj.

— Kako je z očetom? — je vprašal Pavel Bori-
sovič in pogled mu je ravnodušno šinil po razbur¬
jenem in potrtem obličju mlade ženske.

— Bolan je, podagra ga muči. Zdravnik ga po¬
šilja na Kavkaz, a na zimo v Krim ali v katerokoli
toplo podnebje, ker mu petrograjsko podnebje ško¬
duje. Hoče, da bi šla ž njim, toda jaz ne grem.

Obrnila se je k baronu in ga s prosečimi očmi
pogledala.

— Prosim te, reci očetu, da ti hočeš, da tu
ostanem.

Hipna rdečica je pokrila baronovo obličje.

— Čemu? Zakaj? Meni se zdi, da je zelo pa¬
metno, če te vzame s seboj. Kaj boš tu delala?

— Če odidem, te ne bom videla... — je izprego-
vorila z upadlim glasom mlada ženska in nekatere
debele solze so se ji utrnile po licih,

-— Ah, Dina, ne delaj mi scen! — je rekel z
nepotrpežljivim glasom baron. Sama dobro veš, ka¬
tere okolnosti so me prisilile, da sem se oženil s
teboj, dobro veš, da nisi iz mojega sloja, ne glede na
tvojo izobrazbo, in... da se jaz nisem nikoli zanimal
zate.

Ti in oče sta izkoristila moj obupni položaj, ker
sem moral prikriti dolgove, ki sem jih napravil pri
igri; sicer bi izgubil dedščino. Kakor berač sem se
ponižal pred vami za bore petdesettisoč in le za ceno

— 20  —

ženitve sem se mogel izvleči iz svojega težkega polo¬
žaja. Vendar pa sta tudi vidva sprejela moje pogoje,
zlasti pa ta, da mora najin zakon ostati tajen do
stričeve smrti, ki ne bo dolgo odlašala priti pri nje¬
govih oseminsedemdesetih letih. Ti si obljubila, da boš
držala tajno in da se ne boš nikjer izdajala za mojo
ženo, ker stric mi ne bi nikoli odpustil, da sem vzel
hčer oderuha temnega izvora. Če pa pride stvar na
dan in bom jaz ob dedščino, tedaj si poženem kroglo
v glavo. Ali si razumela?

Ne bojim se, kaj poreče svet k moji ženitvi, ker
nisem nikomur dolžan odgovora za svoja dejanja,
ampak mi je samo na tem, da si zagotovim neod¬
visnost v bodočnosti. Nad čem pa se pritožuješ?
Obiskujem te, dajem ti sredstva za preživljanje, obla¬
čim te in ti kupujem darove. Naj ti zadostuje, da si
moja žena, in imej potrpljenje počakati dan, ko se
boš mogla javno imenovati moja žena. Zdaj pa od-
potuj z očetom.

To potovanje pade baš v pravi čas, zakaj moji
obiski bi končno utegnili priti na dan. Bodi pametna
in nehaj jokati. Obljubljam ti, da vas pridem obiskati
na deset dni, kjer se nastanite.

Ponavljam, bodi pametna, in če me ljubiš, čuvaj
najino tajno. Saj pride dan, ko se boš mogla pred
svetom ponositi, da si baronesa Roteršild.

Mlada ženska je poslušala s povešeno glavo in
bledela, a ustne so ji nemirno drhtele. Nenadoma je
padla na kolena in se naslonila z glavo na naslonek
njegovega naslonjača.

— Vedno si tako neusmiljen in neprijazen z menoj!
Nikoli me ne razveseliš z dobro, prijazno besedo, —.
je zašepetala. Oh, če bi bila predvidevala, kakšna
bo moja prihodnost, ne bi si bila tako prizadela po¬
stati tvoja žena..,

V ihtenju ji je zamrl glas.

Pavel Borisovič je z jeznim, skoraj sovražnim
pogledom vprl oči na črno glavico, ki se je dotikala
njegovih rok. Zapirala mu je pot k oni drugi,  plavolasi
glavici z žametastimi očmi, ki mu jo je domišljija
pričarala v spomin.

— 21  —

Namršenih obrvi je vstal, dvignil Dino ter jo
posadil v naslanjač, na katerem je on sedel.

— Prepozno ši se začela kesati. Ne obsojam te:
bila si pač mlada in brezumna strast do mene te je
zaslepila. Čut ženskega dostojanstva te ni opozar¬
jal, da se ne smeš navezati na človeka, ki te ne ljubi.
Vi ste neusmiljeno izrabili nesrečno minuto mojega
življenja, ko sem izgubil glavo. V hipu, ko sem se s
teboj zvezal, sem se popolnoma odrekel svoji sreči,
ljubezni, bodočnosti. Kakor obsojenec nosim svojo
kazen, zakaj človeka moreš prisiliti, da ti da svoje
ime, ne pa srce. Sedaj pa je dovolj scen in medse¬
bojnih očitanj. Potegnil je uro iz žepa.

— Moram domov; sebi pripiši krivdo, če nisva
prijetneje preživela tega časa. Sedaj zbogom. Prihodnji
teden pridem, da zvem dan vašega odhoda in se
poslovim od tebe.

Dina je dvignila svoje objokano obličje, toda ni
se vrgla možu okoli vratu kakor pri prihodu; v glasu
ji je zvenela neizrekljiva trpkost.

— Ne vznemirjaj se zaradi slovesa, ni ti treba
priti. Ni potrebno, da bi ti moj odhod povzročal
neprijetnosti, a žrtev ne maram. Tudi denarja ni
treba pošiljati. Oče mi bo dal, kolikor potrebujem.
Odpotujem z njim in ne boj se, da bi bila na poti
tvoji dedščini. Že dve leti molčim in potrpežljivo
prenašam, da me teptaš z nogami in tako neusmiljeno
z menoj ravnaš. Toda vedi, da ne boš nikoli  prost,
razen če me ubiješ.

Skočila je pokoncu in se naslonila na mizo.

■— Ali res? —• je rekel baron s porogljivim
nasmeškom, kažoč svoje bele zobe. — Torej niti
poljuba mi ne daš v slovo? — Brezbrižnost in izziva¬
nje je izražal njegov pogled, ko se je zagledal v
tožne ženine oči.

Ta čudni človek, izčrpanih živcev, ki so ga prega¬
njale prikazni in strahovi, ki se je izogibal cerkva in
praznih sob, ki se je bal žensk in ljubezni, iščoč
nekaj njemu samemu neznanega, in strašeč se neznane
nemeze, je pozval moč svojih čarov, dasiravno je bil
skop z njimi. Toda takrat so bili njegovi časi brez

— 22  —

moči, zakaj ženska, ki jo je tako hudo užalil, se je
čutila zadeta v srce. Vkljub svoji brezumni ljubezni
se je Dina obrnila od moža, stekla iz sobe in se
zaprla s ključem v svojo spalnico.

Nekaj trenotkov je baron postal, očitno prese¬
nečen, potem pa se je nasmejal in odšel.

Stisnil je služkinji novec v roko in naglo stopal
po stopnicah navzdol, da pojde k avtomobilu.

Dina je skrita za zaveso gledala barona, ki je šel
preko dvorišča. Črez nekaj trenotkov je trobenta na¬
znanjala njegov odhod, Dina pa si je zakrila obraz
z rokami, padla v naslanjač zraven okna in se bridko
razjokala.

Ni videla, kako so se odprle duri v ozadju sobe
in je k njej stopil starec v temni žametni halji. Nje¬
gova nekdaj visoka postava je bila zdaj sključena, a
izrazito, razumno in energično obličje je bilo bledo
od bolezni. Žalostno je gledal mlado ženo in ji po¬
ložil roko na glavo. ‘

—- Ne joči, Dina. Vedno sem pravil, da ti ta
človek prinese nesrečo-. Ko pa je že tako, tedaj je
treba upati, da se vse na bolje obrne. Tvoje poko-
lenje, zaradi katerega te prezira, ni morda tako
temno, kakor on misli. Sploh pa se bo sčasoma mar¬
sikaj razjasnilo. Jaz ne molčim morda iz spoštovanja
do njegovega strica in do njegove dedščine, ampak
iz povsem drugačnih vzrokov, o katerih ti ne morem
zdaj govoriti. Samo eno ti rečem, — ne žaluj, moj
bedni otrok. Ti si mlada, vse življenje je še pred
teboj in še učakaš srečo. V nekaj dneh odpotujeva,
a v novem bivališču in na svežem zraku se potolažiš.

Dina se je vrgla očetu okoli vratu in si očitno
prizadevala, da bi se umirila.

— Hvala za dobro besedo, papa. Prav imaš:
življenje je še dolgo, in če bi le uspela izruti iz srca
to poniževalno ljubezen, bi bila zopet srečna.

Starec jo je poljubil.

— Hoteti se pravi imeti, zapomni si to. Sedaj pa
lezi, moraš se odpočiti, pa tudi jaz moram spati.

Ko je oče odšel, se je Dina začela slačiti, me¬
hanično prisluškujoč korakom služkinje, ki je po~

— 23  —

spravljala v sosednji sobi ter odnašala čaj in večerjo,
ki se je ni nihče niti dotaknil,

Naglo se je Dina sklonila h košku, ki je stal
zraven postelje, in vzela iz njega majhnega naročnega
psička; pritisnila ga je k sebi, a mala žival jo je
prijazno gledala s svojimi drobnimi črnimi očmi in
ji lizala roko,

—• Da, «Bižu», ti me ljubiš samo za to, ker ti
dajem jesti, a tisti, kateremu sem dala dušo, me
prezira in sovraži. O! Če bi ga mogla pozabiti ali so¬
vražiti in maščevati sebe!

Bilo je okoli ene ponoči, ko se je Pavel Borisovič
vrnil domov. Oblekel je spalno suknjo in šel v obed-
nico, kjer ga je čakala okusna večerja. Z užitkom je
pojedel kos paštete in izpil kozarec bordojskega vina,
odpustil lakaja in šel v spalnico. Ni se pa vlegel v
posteljo, ampak se je raztegnil po mehkem divanu,
prižgal električno svetilko in razvezal sveženj knjig,
ki jih je prinesel s seboj.

Bil je zopet miren in povrnilo se mu je' čuvstvo
zadovoljstva, ki ga je navadno občutil v svojem pri¬
jaznem in milnem stanovanju. Njegovo stanovanje je
bilo resnično vzor finega okusa in umerjenega raz¬
košja; vsaka reč, celo malenkosti, vse je bilo drago¬
ceno in elegantno.

Najprej je začel listati knjigo «Bitja preteklosti«.
Že sam uvod ga je zelo zanimal:

«Obračam se do resnih ljudi, ki nimajo pred¬
sodkov,« — je pisal avtor. — «Vsakdo naj brez
predsodkov pretehta in razbere svoje in svojih
bližnjih življenje, pa bo brez dvoma odkril sledove
preroditve. Povsod v sedanjosti se čuti preteklost.
Naša znanja niso zgolj slučajnosti; usoda nam po¬
šilja na našo pot bitja, s katerimi moramo prestati
izkušnjo ali pa odkupiti prejšnje grehe. Seveda naše
telo in naša groba čuvstva zamore spomin v nas;
toda astralno telo in duhovna čuvstva spoznajo v so¬
potnikih minole preteklosti prijatelja ali sovražnika.
Kakor pod vplivom električnega toka nekaj valuje in
trepeče v nas, kar izzove v nas žalosten, prijeten ali
težek spomin. Ta nas privlačuje, oni odbija, ne da bi

2-1

vedeli za vzrok, in smo v dvomu, kako nam je ravnati,
kaj početi, kakšno pot nam je izbrati, da bi se iz¬
ognili nevarnosti ali odkupili preteklost Samo ena
vodilna nit, ena opora nam je dana in to je molitev.
Ta čista sila, ta mogočni vzgon duše je baklja, ki
nam razsvetljuje življenjsko temo in nam kaže pot.
Najprej moramo skrbno proučiti svoje strasti, zakaj
te se vedno javljajo kakor nasledki prostosti. Ne
prepuščamo jim v oblast samo svojega življenja,
ampak jim žrtvujemo tudi dušni mir; one nas poži¬
rajo kakor izdajalsko močvirje in nam ne dajo naprej.

« Vsakdo izmed nas pozna svoje slabosti, a no¬
tranji, nepodkupljivi glas nam šepeče: to je tvoja
Ahilova peta, to je ono nevarno mesto, kjer si se
spodtaknil, evo vzroka, da nisi prestal izkušnje.

«Če pa poznamo sovražnika, ali ni človek dolžan,
da se ga ubrani, da ne pade vnovič v njegovo oblast
in ne ponovi prejšnjih napak.

«Človek je slab, spolzka je pot, po kateri se v
temi otipava naprej, tvegajoč, da pri vsakem koraku
zapade v prejšnje pogreške, in namesto da bi jih
popravil, stopnjuje sovraštvo žrtev in povečuje breme
svoje itak strašno obtežene Karme .»

Baron ie prekinil čitanje, namršil obrvi in se
zamislil. Kar je prebral, je potrdilo in na čuden
način pojasnilo nenavadne pojave v njegovem živ¬
ljenju, kakor to, da je videl vedno iste prikazni, ki
so se ponavljale skoraj zmerom ob določenih dobah,
ali da je občutil smrtni strah pred pogledom na
mrliča, ob zvokih cerkvenega petja itd.

Toda če je resnično že kdaj živel, kje in kdaj se
je odigrala drama njegove prošlosti? In mlada de¬
klica, ki jo je danes pi - vič videl pri Bakulinovih, ali
ni morda soudeležena pri tej drami? Zdela se mu je
znana; ko jo je zagledal, je občutil duševni nemir in
bržkone se je istotako godilo Valeriji, sodeč po
omedlevici, ki ni imela razumljivega vzroka. Kdo bi
to •vedel? Morda ga je tudi ona prepoznala, neza¬
vedno kajpak.

Strastno si je zaželel najti ključ te uganke in
svoje tajinstvene prošlosti.

- 25  —

— Ne, take knjige je treba citati po dnevu, ne
ponoči, —• je mrmral, ko se je slačil.

Izpil je kozarec madejre, legel in kmalu zaspal

III.

Valerija je preživela nemirno noč. Vrnila se je
domov zelo razburjena, toda ni se izdala pred svojimi.

Valerija je imela brata častnika, ki je bil starejši
od nje in od»-štirinajstletne sestre; toda ljubljenka
družine in znancev je bila ona. Vsi so io oboževali,
ji laskali, se navduševali nad njeno redko lepoto, in
ne glede na svojo mladost, — bilo ji je šele sedemnajst
let, — je imela Valerija nekaj sijajnih ženitnih pri¬
ložnosti, katere pa je vse odklonila, ne oziraje se na
prigovarjanje matere in sorodnikov.

Ostala je trdna pri svojem sklepu, ker snubci
niso odgovarjali njenemu idealu, ki si ga je v sebi
izobrazila. Popolnoma druga podoba se ji je zarisala
v diJšo in njenega nositelja je čakala, trdno uverjena,
da se prej ali pozneje z njim sreča,

Čudno pa je bilo, da se je istočasno bala junaka
svojih sanj, ki ga je pričakovala, in kadarkoli je
zagledala kako bledo obličje s črnimi lasmi in temnimi
bleščečimi se očmi, je začutila velik notranji nemir,
ki pa se je naglo razgubil, in po katerem je nastopilo
pravo pomirjen j e.

Čudne omedlevice, o katerih je pravila baronu,
so imele poseben pomen v njenem življenju. Spomini
o prikaznih, ki so jo preganjale za časa njene letargije,
so bili nejasni in samo nekateri, vedno se ponavljajoči
prizori so se ji moda vtisnili v dušo in se živo ohranili,

Jasno se je spominjala velike sobe z  gotskimi
okni, starinsko opravo in veliko posteljo na vzvišenem
odru s stebriči. Postelja je bila drapirana z brokatom
višnjeve barve. Tu je poznala natančno vsako reč.
Toda najbolj jasno se je spominjala, kako je naglo
stopila na kamenito stopnico pri oknu, odkoder se
ji je odkril diven razgled na dolino in jezero v daljavi;
zraven nje pa je sedel lep mladenič v temni žametni
obleki; njegovo obličje, — čisto italijanskega tipa, —

- 26  —

je bilo bledo, na čelo so mu padali črni kodri, a
žametaste, temne oči so strastno zrle vanjo. Čutila je
njegove žgoče poljube in slišala ljubavne besede, nato
pa je vse izginilo v temni megli.

Junak njenih prikazni je govoril italijanski in ta
okolnost je vzbudila v njej nenavadno zanimanje za
deželo, ki je ni še nikdar videla. Naučila se je nje
jezika, da ga je govorila kakor Italijanka in najrajši
je čitala italijanske pisatelje ali zgodovino dežele.

Samburovi so bili bogati in Valerija je prejela
sijajno izobrazbo; njen umetniški dar so resno izobra¬
ževali in postala je portretistka, ki je daleč nadkrilje-
vala navadne «ljubiteljice» umetnosti. *

Nekoč, po eni omenjenih «prikazni», je Valerija
narisala portret junaka svojih nočnih blodenj, toda
zaradi nekega občutka, ki si ga sama ni znala razjas¬
niti, je skrila akvarel in ga ni nobenemu pokazala.

Ko je stopil danes Pavel Borisovič v sobo, je stal
pred njo s krvjo in z mesom oni, ki je z njim ljubim-
kovala le v sanjah, in ta ugotovitev jo ie presunila,
da je vstala, nato pa izgubila zavest, ker jo je prevzel
smrten strah in jo je zagrabila neka nenavadna
bolestna potrtost.

Ko je bila sama v sobi, je vzela iz pisalne' mize
portret in ga s podprtimi komolci začela promatrati.
Da, to obličje, ki ga je narisala po spominu na prika¬
zen, je bilo do črtice slično onemu, ki ga je danes
videla. In čimbolj je gledala vanj, tembolj jo je
prevzemalo čuvstvo strasti in divjega sovraštva, razen
tega pa je v njej  rastlo notranje prepričanje, da ima
neko pravico do njega.

— Ali sem ob pamet, ali pa sem resnično srečala
svojo usodo, in bogve kakšno strašno usodo, — je
šepetala in srce se ji je bolestno krčilo.

Težak vzdih se ji je izvil iz prsi, zaprla je
portret in legla, toda dolgo časa ni mogla zaspati;
mešanica nasprotujočih si misli jo je mučila.

Pri zajtrku je stara sestrina guvernantka ugoto¬
vila, da je Valerija videti slaba, a mati jo je vprašala,
če je imela zopet napad.

— 27  —

— Po svojih napadih si navadno tako ubita, — je
dostavila Samburova ter poljubila hčer.

— Ne, ne, mama, glava me je bolela, slabo sem
spala, to je vse, — je odgovorila s smehom.

Valerija je bila uverjena, da nihče ne razume
njene bolezni, in neskončni predpisi zdravnikov so jo
jezili. Iskali so vzroke njene bolezni, mučili so jo
z mrzlim obtiranjem, prepovedali so ji čitanje knjig,
ki bi jo utegnile razburjati, nasprotovali so, da bi se
najmanje bavila z okultizmom, celo v gledališče je
niso več vozili, ker je pri predstavi neke igre padla
v nezavest. Iz teh vzrokov je prikrivala, če je le
mogla, svoje letargične napade in ni imela rada, če
so ji o tem govorili.

Anatolij Samburov je imel dvaindvajset let;
služil je pri gardnih strelcih in po lepoti je bil podoben
sestri. Srčno sta se ljubila med seboj in bila sta si
prav dobra prijatelja.

Pri kavi je mladi častnik vprašal Valerijo, kako
se je zabavala včeraj pri kumici. Ko mu je mladenka
povedala, da se je seznanila z baronom Roteršildom,
je Anatolij pripomnil:

— Neprijeten človek! Dame nore za njim, meni
pa je antipatičen,

— To ti je fin gospod, sicer pa je nečak Helene
Aleksandrovne, — je rekla Valerija,

— O, s tega stališča mu ni mogoče ničesar očitati!
Stric mu je milijonar, kakor pravijo, in ni štedil s
stroški pri njegovi vzgoji. Vzgajal se je v liceju in
moj prijatelj Griša von Valke, njegov tovariš, je
pravil, da so ga imenovali «Borgia» ali pa tudi
«prikazen», ker je mesečen. Nekoč je zlezel na peč,
a drugič na streho. Razen tega je ob času svojih
nočnih izprehodov blebetal same neumnosti, včasih
celo v italijanskem jeziku, o neki «Giovanni»; pa
tudi to se je že zgodilo, da je pel latinske psalme.
Tovariši so se ga bali, sicer pa je vse to nezmisel;
brezdvomno je on prav dostojen človek in sijajen
ženin, ker je edini dedič po stricu. Meni pa je
neprijeten in upam, Valja, da se ne zaljubiš v tega
interesantnega «Borgio». Sicfer pa pravijo, da sedi

— 28  —

rad doma in da sovraži ženske, — je zaključil s
smehom Samburov.

Pri besedi Giovanna  je Valerija vztrepetala,
zakaj skozi motne spomine o nočnih prikaznih ji je
to ime ostalo v ušesu, dasiravno ni vedela, na koga
bi se nanašalo.

— Ne, ne, Tol j a, le miren bodi. Ne bom se
zaljubila vanj in prav imaš: na njem je nekaj nepri¬
jetnega, odbijajočega, — je burno rekla Valerija.

Nato sta začela govoriti o potovanju v Italijo.
Ko je Samburova videla, kako goreče si želi hčerka
v deželo, ki je bila predmet njenih sanj, je obljubila,
da jo pusti tja, če ne bo zdravnik ugovarjal temu.
No, zdravniku se je zdel ta načrt izvrsten, ker
potovanje in prememba kraja in podnebja vpliva na
živčne bolnike blagodejno.

Neodložljiva opravila so zvala Samburovo na
njeno posestvo blizu Moskve; dobila je namreč
poročilo, da je bil tam požar. Sklenila je, da takoj
odpotuje tja z mlajšo hčerko, a Valerija da ostane
do odhoda v Italijo pri kumici.

Črez dva tedna je Larisa Arkadjevna odkazala
svoji ljubljenki dve prelestni sobi, ki sta bili
opremljeni z rožastim kretonom in okrašeni s cvetli¬
cami. Sobi sta ležali v enem izmed stolpičev, odkoder
je bil krasen razgled na jezero.

Vsled nagle toplotne izpremembe, ki je v Petro¬
gradu navaden pojav, je hkratu postalo gorko, drevesa
so znatno ozelenela in hišni stanovalci so preživeli
večji del dneva v parku ali na balkonu.

Nekaj dni potem, ko se je Valerija nastanila pri
kumici, je sedela na terasi in dokončevala bratov
portret, ki ga je mislila poslati materi. Larisa Arka¬
djevna se je odpeljala v Petrograd nakupovat in se
je imela kmalu vrniti, ko je lakaj naznanil prihod
barona Roteršilda.

Valerija ga ni več videla po prvem srečanju.
Vnovič jo je zdaj pograbil notranji nemir in je občutila
nenavadno težavo v prsih. Napela je vso svojo voljo,
da se je obvladala in prijazno sprejela barona.

29  • -

Pavel Borisovič se je opravičil zaradi obiska v
odsotnosti Bakulinke s tem, da je povedal, da je
prejel od tete pismo, katerega vsebino je hotel spo¬
ročiti Larisi Arkadjevni, zakaj pismo se nanaša na
njih potovanje v Italijo.

— Kumica se mora vrniti vsak čas, a medtem mi
povejte, prosim vas, če Helena Aleksandrovna kaj
piše o svojem «nemirnem gradu»? Ne morem pove¬
dati, kako me to zanima, — je rekla Valerija in
skrivaj opazovala trudno in mračno baronovo obličje.

Zdaj, pri dnevni svetlobi, jo je iznenadila pro¬
zorna bledoba njegovega obličja, ki se je močneje
odražala v temnem lesketu črnih las,

«Kako je videti bolan! Bržkone je zopet na¬
pravil nočni izprehod po strehi», — je pomislila ter
se umikala njegovemu mračnemu, globokemu po¬
gledu, ki ga je upiral vanjo, in v katerem je bilo
opaziti zagoneten izraz.

— Kajpak da piše. Teta je vsa iz sebe od navdu¬
šenja za svoj stari grad. Pripoveduje, da so videli
plamenček, ki je tekal po nekem starem mostu, ki
je tam nekje v bližini, nakar je zvedela, kaj si
ljudstvo pripoveduje v onem kraju.

Dalje piše o neki dobro ohranjeni kapeli ali
grobnici, v kateri je junakinja dejanja v napadu
skrajnega obupa vrgla z oltarja kip Presvete Device.
Zaradi tega bodo nesreče in sovraštvo toliko časa
preganjale trpeče duše, dokler ne postavi kdo zopet
na mesto kipa.

—■ Moj Bog, kako je to zanimivo! Kako rada bi
odkrila to kapelo in dvignila kip. S pomočjo Dio-
mida Petroviča bi utegnili odrešiti in pomiriti te ne¬
srečne sence! — je v vzhičenem razburjenju vzklik¬
nila Valerija.

Baron se je komaj vidno nasmehnil.

— To vse je zelo zanimivo, seveda, in tudi
mene privlačuje k sebi stari grad s svojimi tajnostmi;
toda... kdo ve, ali ni pametneje pustiti mrtve v njih
grobnicah in ne dregati v prošlost, ki je polna zlo¬
činov?

- 30  -

Prihod Larise Arkadjevne je prekinil njun raz¬
govor in vsi so začeli govoriti o potovanju.

Najprej je Bakulinka sporočila, da jih mož ne
bo mogel spremiti do Milana, kakor je obljubil, zakaj
nepričakovani in neodložljivi posli zahtevajo nje¬
govo prisotnost v Krimu.

— In tudi Žorž je naletel na ovire, — je pri¬
stavila z vidno nevoljo.

Ko je baron to opazil, se je na lep način po¬
nudil, da spremi on dami; dostavil je še, da bo
srečen, če se bo vozil v istem vlaku z njima in jima
olajšal polkovnikovo odsotnost. Bakulinka se je na¬
smehnila, toda hvaležno je sprejela njegov predlog.

— Toda s pogojem, da vas ne bo ozlovoljilo,
ako se v Milanu in Florenci zadržimo nekaj dni,
zakaj rada bi pokazala ti prelepi mesti Valeriji, ki
ni bila še nikdar v Italiji.

— Nikakor ne, Larisa Arkadjevna. Majhna po¬
staja po dolgem potovanju mi je vselej prijetna, — je
odgovoril Pavel Borisovič.

Nato je prebral pismo teti in končno so se do¬
menili, da odpotujejo črez tri tedne.

V naslednjih dnevih se ni zgodilo nič poseb¬
nega; baron je pogosto zahajal v Pavlovsk in skriv¬
nostna privlačnost med njim in Valerijo je postajala
z vsakim dnem večja. Toda čuvstva, ki so ju razbur¬
jala, so bila zagonetna.

Temne baronove oči so docela očarale Valerijo
in vsi ostali moški so ji postali ravnodušni. Istočasno
pa jo je baronova prisotnost ali dotik njegove roke
silno vznemiril, da ji je srce začelo bolestno tolči
v prsih, in zahotelo se ji bežati in se skriti, da bi ga
več ne videla.

Tudi čuvstva Pavla Borisoviča niso bila nič
manj čudna; kolebal je med strastjo in sovraštvom
in celo ga je prevzemala taka groza, da so se mu
lasje ježili na glavi.

Ne prvi ne drugi si nista znala razložiti svojega
nenavadnega duševnega stanja, zato sta pripisovala
vse to svojim razburljivim živcem.

— 31  —

Zadnji teden pred odhodom se je Valerija po¬
dala v Petrograd; mati je ravnokar prispela iz svo¬
jega posestva za nekaj tednov, da bi pripravila hčer
za odhod in bi se od nje poslovila,

Živahno življenje, nakupovanje oblek in lepo-
tičja ter urejevanje prtljage je zelo zaposlovalo Va¬
lerijo, vendar sta se je držala neka nerazumljiva
potrtost in bolesten, mrzličen nemir. Kakor mora jo
je zasledovala predslutnja, da visi nad njo nesreča,
in da se nikoli več ne povrne domov in se ne snide s
svojimi dragimi, ki ji izkazujejo tako ljubezen in jo
obsipavajo z darovi.

Zadnjo noč pred odhodom ni mogla zaspati; zdelo
se ji je, da sliši pogrebno petje, a obličje ji je od
časa do časa oblil hladen zrak. Njeni živci so bili
popolnoma razbiti. Vso jutro je jokala in poljubljala
mater in brata.

Samburovo je zaskrbelo in zato ji je predlagala,
naj ostane in se odpravi z njo na deželo, toda Va¬
lerija se je bala, da bi se Larisa Arkadjevna ne uža¬
lila. Končno jo je umirila obljuba, da pojde Anatolij
ponjo črez dva meseca.

Toda ko je prišla ura odhoda, jo je težka pred¬
slutnja zopet prevzela, s solznimi očmi je sedla v
železniški voz, kjer jo je kumica komaj umirila.

Baron se je vozil v istem vagonu, ker pa je
Larisa kupila zase kupe, ga je povabila k sebi.

Z mračnim in zamišljenim pogledom je gledal
Pavel Borisovič na Valerijin izpremenjeni obrazek.
Stavek iz knjige «Bitja preteklosti* mu je nenadoma
prišel v spomin in se ga trdovratno držal:

«Naša znanja niso zgolj slučajnost; usoda nam
pošilja na našo pot bitja, s katerimi moramo prestati
izkušnjo ali pa odkupiti prejšnje grehe,»

Te besede so ga z mučno trdovratnostjo zasledo¬
vale in vzbudile v njem misel, da ga nevidna sila
vleče v neznan kraj, kjer se bo dovršilo nekaj
strašnega, usodnega...

Napeti je moral svojo voljo, da se je otresel tega
duševnega stanja, ki je bilo podobno obsedenosti po
zlem duhu.

«Ta nervozna deklica, ki se joče brez vzroka,
vpliva na moje živce,» je pomislil napol jezno, napol
šaljivo, in da bi raztresel dami, jima je podal veliko
bonbon j erko.

Potovanje pa je kmalu razpršilo mračne misli
mladih ljudi, a v Milanu je bila Valerija vsa iz sebe
od veselja. Privlačni in veseli baron je bil tako lju¬
bezniv in izkušen sopotnik, da sta mu bili dami res¬
nično hvaležni. Potovanje pa jih je tudi zelo zbližalo
drug k drugemu in občevali so v prijateljskem tonu.

Soglasno so sklenili, da se ustavijo v Florenci,
ko se bodo vračali. Tedaj bodo posvetili čudovitemu
mestu umetnosti najmanj osem do deset dni, zdaj pa
se odpravijo naravnost k Heleni Aleksandrovni.

Na majhni postaji med Modeno in Florenco so
naši potniki izstopili in dobili Mišelja Muranova, mla¬
dega, veselega in ljubeznivega dečka.

— Pripravil sem ekvipažo, toda zadnji klanec je
zelo strm in treba bo zajahati konje, ker Montignoso
je še fevdalna trdnjava. Ko pustimo za seboj voz in
veliko cesto, se znajdemo v srednjeveškem svetu, —
je živahno klepetal Miša.

Cesta je bila težka, strma in v slabem stanju,
toda razgled je bil ves čas tako slikovit, da se ni nihče
dolgočasil in ne opazil, kako je voz skakal in se na¬
gibal zdaj na levo, zdaj na desno. Čim više so se
povzpenjali, tem bolj divja je postajala slika; goste
šume so pokrivale gore in se izgubljale v globokih
soteskah.

—- Moj Bog! Kako je Helena odkrila to sovje
gnezdo? Gotovo stoji nekje na samoti. Že tri ure smo
na poti in nismo srečali skoraj nikogar, če izvza¬
memo nekaj vozov in kakih deset pešcev! — je
vzkliknila Larisa Arkadjevna.

— O! Tukaj ni še tako hudo! Kmalu pridemo
mimo malega, slikovitega mesteca; šteje največ tisoč-
petsto do dvatisoč duš, od tam do Montignosa imamo
še kaki dve uri ježe. Mama je čitala oglas v nekem
florentinskem časopisu, v katerem so zelo hvalili lego
starega gradu, ki je, mimogrede povedano, na prodaj.
Odpravili smo se tja in že pri tem prvem izletu se je

— 33  —

3

mama tako navdušila za staro poslopje, da ga je takoj
najela, in bojim se, da ga ne kupi, — se je smejal
Miša.

Kmalu so prispeli v mestece, ki je bilo podobno
drugim italijanskim mestecem, ki so s svojimi zidovi,
počrnelimi stolpi in ozkimi ulicami živi spomeniki
prošlosti. Pred gostilno, ki je bila stara kakor vse
okoli nje, je visela tabla, na kateri je bil naslikan
vodnik na konju. V njej so naši potniki obedovali in
se odpočili, nato so sedli na konje in veselo jahali
proti Montignosu.

Pot je bila razrita, strma in polna ovinkov, toda
od časa do* časa se je odkril nov, lep razgled.

Čimbolj so se približevali gradu, tem silne j ši ne¬
mir se je polaščal Pavla Borisoviča; srce mu je močno
bilo, v grlu ga je tiščalo, a glava ga je bolela, kakor
da jo stiska železen obroč.

Tudi Valerijo je prevzel tak nemir in napadla
jo je nenadna slabost, groza, nerazumljiva potrtost;
v glavi se ji je vrielo in končno jo je stresel ledeni
mraz po životu.

Pot se je zožila in je peljala mimo dveh kame-
nitih sten, a na na j ožjem mestu so ležali ostanki
opečnega zidu, ki so pričali, da so bila tu nekoč vrata
ali pregraja, zapirajoča dostop h gradu.

Nenadoma je pot napravila oster ovinek in odprl
se je nepopisen razgled.

Pred potniki se je pokazala obširna ploskev, ki
so jo od ene strani obdajale visoke gozdnate gore,
na‘ drugi strani se je razprostirala široka dolina, glo¬
boko v ozadju pa se je lesketalo jezero. Na ploskvi
se je dvigal starodaven grad z masivnimi stolpi, ka¬
terih bokove je zob časa počrnil.

— Moj Bog! Kakšna lepota! — je navdušeno
vzkliknila Larisa Arkadjevna, toda v hipu je obstala
in prestrašeno zavpila: — Valja, kaj ti je?

Mlada deklica se je nenadoma vzravnala v sedlu,
smrtna bledoba ji je pokrila obličje, široko odprte
oči so zrle z ugašajočim pogledom, ustnice so ji
posinele.

- 34  -

— Tukaj! Vse mi je znano... — je hripavo izpre-
govorila, nato je zakrilila z rokami in omahnila.

Padla bi bila s konja, da je ni pridržal Mišelj, ki
je bil zraven nje.

Naglo je priskočil tudi baron, pomaga! vzeti s
sedla deklico ter jo položil na travo, ker je bila v ne¬
zavesti.

— Ah! Ta vročina je slabo vplivala na njene
živce. Toda kako naj jo spravimo v grad, če se ne
zave? — se je vznemirjala Bakulinka.

— Ne vznemirjajte se. Z grada so že zapazili našo
kavalkado in nam gredo že na pomoč, — je odgovoril
Mišelj, pokazujoč na skupino ljudi, ki jim je priha¬
jala naproti.

Bili so Helena Aleksandrovna s hčerko, ki sta
pazili na prihod potnikov, dalje še stari kastelan,
njegova žena in lakaj.

Veselje svidenja je pokvaril neprijetni dogodek
z Valerijo; zlasti potrta je bila Lolo, umirila se je
šele tedaj, ko so ji pojasnili, da sta vzrok omedlevici
vročina in utrujenost.

S pomočjo kastelana so mladi ljudje prenesli
Valerijo v zanjo določeno sobo. Ko so jo slekli in
položili v posteljo, je odprla oči. Helena Aleksan¬
drovna jo je prisilila, da je izpila kozarec vina in čašo
juhe, nakar je trdno zaspala.

Ko so se dame umirile zaradi Valerije, so se
vrnile v sobo za goste; kmalu nato so potniki, ki jim
je ježa obudila tek, z veseljem obedovali.

Po obedu je Muranova peljala goste na teraso,
odkoder je bil razgled na dolino, jezero in na razva¬
line, ki so se videle skozi zelenje.

— To je star samostan, ki ga je uničil požar in
so ga redovniki zapustili, — je pojasnila Helena
Aleksandrovna in se ujedljivo nasmehnila.

— Jaz pa menim, da je pravi vzrok iskati v
praznovernem strahu... v prikaznih in hudem očesu.
Sicer bi se poslopje dalo popraviti, saj je še sedaj
trdno na nogah. Toda tisto mesto je na slabem glasu
m pravijo, da prinaša nesrečo. In ko je strela povzro-

- 35

čila požar, so glupi in praznoverni redovniki porabili
priliko, da so zbežali od tam in se naselili bliže mesta.

— Ali je le samostan na tako slabem glasu, grad
ne? — je vprašal baron, ki se mu je vrnil njegov na¬
vadni mir.

— Grad tudi, seveda, in morda še bolj kakor
samostan. Začelo pa se je tedaj, ko se je pripetil
neki dogodek, katerega podrobnosti nihče ne pozna,
toda vsi pravijo, da je bilo grozno, — je odgovorila
Helena Aleksandrovna.

— Če so ti znane te govorice, povej nam jih. Že
tvoja pisma so me zelo zavzela za ta «zakleti grad»
z njegovimi tajnami, — je prosil Pavel Borisovič.

— Rada povem vse, kar sem slišala od kaste-
lana in njegove žene. Stari Bernardino pa mnogo
ve, zakaj že tri stoletja prehaja v njegovi rodbini
kastelanstvo iz roda v rod. Torej, ustanovitelji in
gospodarji grada so bili grofje Montignoso, iz ugledne
modenske rodbine, bogati in mogočni signori.

Starejši del gradu je bržkone še iz štirinajstega
stoletja; drugo so prizidavali do konca šestnajstega
stoletja, ko se je pripetila tista tragična zgodba, ki
je do temelja pretresla slavo starega gradu in rod¬
bine Montignoso.

Od tedaj so jih preganjale nesreče; večina njih
je pomrla v mladosti, ali pa so poginili tragične
smrti. Bogastvo se je raztajalo, a v zadnjem stoletju
so bili predstavniki rodbine samotarski ljudje, ki so
bežali od sveta. Zadnji Montignoso je umrl pred
sedmimi ali osmimi leti v starosti devetdeset let. Več
kakor pol stoletja j e živel tu kakor pravcati pu-
ščavnik, se izogibal ljudem ter se zaglobil v Čitanje
in raziskovanje rodbinskih arhivov; zapisoval je tudi
vse legende in ustna izročila, ki so se nanašala na
njegove prednike.

Po njegovi smrti je podedoval imetje njegov
polbrat, markiz di Biano; toda njegova noga ni sto¬
pila niti enkrat v «prekleto gnezdo* in zato je ukazal,
naj ga dajo na prodaj.

Že sedem let ga prodajajo, a nihče ga noče
kupiti; prvič zaradi tega ne, ker imetje ne donaša

36  -

skoraj nikakih dohodkov, zakaj boljši kosi zemlje so
že davno prodani, potem pa so Italijani praznoverni
in se boje gradu zaradi njegovega slabega imena.
Zatorej računajo samo na kakega bogatega inozemca,
ki bi ga utegnila premotiti krasna lega, ne pa dohodek.

—• Kdo je junak, ali kdo so junaki drame, ki so
vzrok tako usodnih posledic za vso rodbino? — je
vprašal Pavel Borisovič, ki je z vidnim zanimanjem
poslušal njeno pripovedovanje.

— Bernardino ne mara govoriti o tej zgodbi. Ali
se boji, ali mu je nerodno o tem govoriti ne vem;
toda od Severie, njegove žene, sem slišala, da je bil
junak drame grof Paolo Di Montignoso, ki je bil
nekakšen Don Juan in Borgia obenem.

Več žensk je bilo zamotanih v to zgodbo in ena
med njimi se je imenovala Giovanna. Prvo je Paolo
ubil, drugo zadavil, a tretjo izdal. In te žrtve ga sku¬
paj z drugimi preganjajo. Pozneje je šel za meniha,
toda njegova duša ni našla miru; sedaj blodi tod in
bo rešen istočasno s svojimi žrtvami šele takrat, ko
se bodo vsi na istem mestu zbrali in se spravili med
seboj, — je zaključila Helena Aleksandrovna. svojo
dolgo povest.

— V tej zgodbi mora biti nekaj resnice, ker tudi
nam se je pripetilo nekaj čudnega nekaj dni potem,
ko smo prispeli semkaj, — je pristavila Lolo. — Dan
je bil zelo vroč, noč prekrasna in zbrali smo se na
terasi, ki vodi v stari del vrta, ki je zaraščen kakor
gozd. Tam preko preseke je čudovit razgled na do¬
lino, razvaline in jezero. Danes ti to pokažem.

Mirno smo sedeli in Severia nam je ravno pri¬
povedovala to legendo, ko smo začuli šum, kakor
da je nekdo tekel med drevjem, a nato je hripav in
pridušen ženski glas vpil: «Paolo! Paolo! maledetto
(prekleti)!®, potem pa je bilo slišati kakor padec
telesa. Severia je drgetala, kakor da jo mrzlica trese,
in je ponavljala: «Lo spettro, lo spettro!» (prikazen),
Miša pa je stekel v vrt in preiskal vse kote okrog
terase, toda ni nič našel... — Ah! Boga molim, da bi
se strahovi kmalu pomirili in ne bi prihajali strašit

- 37  -

ljudi. Zlasti tista strašna oseba, ki je pod teraso vpila:
«Paolo! Maledetto!» BrrL.

In Lolo je zadrhtela od strahu..

— Pravim ti, Pavlik, da mi še sedaj gomazi
po telesu, če se spomnim na ta dogodek! Ne smej se
kakor mama, ki ničesar ne veruje, — je dostavila
srdito. — Če slišiš, kako eden duh vpije, a ga drugi
davi, mislim da ti lahko lasje vstajajo na glavi.

— Gotovo, če so bili resnično «duhovi», ki so
se tako zabavali; tebi Lolo pa resno obljubljam, da
se bom zanimal za stvar. Na pomoč pozovemo Diomi-
da Petroviča in Lariso Arkadjevno in z združenim
trudom se nam morebiti posreči, da spravimo zagri¬
zene sovražnike. Skesajo se, sklenejo mir med sabo
in pojdejo v raj, a nas puste v miru, da se bomo
radovali bivanja v Montignosu, — se je nasmejal
baron, za njim vsi drugi.

— O! Vsi se ne boje strahov kakor Lolo. Meni se
zdi, da nikogar ne Vznemirjajo; vsaj mene zelo
upoštevajo, — je veselo izpregovorila Helena Aleksan-
drovna. — Kar se tiče raziskovanja tajne prošlosti,
mislim, da ne bo to tako lahko, ker so se grofje zava¬
rovali proti vsiljivim radovednežem, Tako je na
primer že Pavlov oče ali njegov naslednik zazidal
vhod v veliko sprejemno dvorano in nekatere sosedne
sobe. Koliko je teh sob, ne vem, toda sodeč po dolžini
zidu, ki se vleče ob vrtu, jih mora biti cela vrsta.
Ponekod so okna zakrita, z zidom, drugod pa so
zavarovana z železno rešetko.

Spodnji del zida je iz opeke in bržkone se tam
skrivajo izhodi; razen tega je tam rašč tako gosta in
neprodirna kakor gozd, Miša je že ponovno splezal
na drevesa, da bi pogledal skozi okna, toda se nič
ne vidi, bržkone so okna od Znotraj zaprta. Skratka,
če hoče kdo vdreti v to «bivališče speče lepotice* in
zvedeti, zakaj so tiste sobe tako skrbno zadelane,
mora razkriti vrata in okna, kar j e mogoče le, če
kupi Montignoso, — je zaključila Muranova in z
lokavim nasmeškom pogledala nečaka.

Baron je molčal in je bil videti v skrbeh. Raz¬
treseno je odgovarjal klepetanju Miše in Lolo. Sicer

— 38

pa je rade volje šel na malo teraso, odkoder so slišali
glasove duhov, nato je obhodil del gradu, toda po
večerji se je potožil, da je utrujen, in odpravil se je v
odkazano mu sobo.

IV.

Ko je odpustil lakaja, je baron ogledoval svoje
novo stanovanje.

To je bila velika soba, ki jo je razsvetljevalo
visoko gotsko okno. Izvzemši posteljo in umivalnik,
je bila vsa ostala oprava starinska; naslanjači v
renesančnem slogu so bili oblečenim s starim temnim
blagom, ki je bilo prevlečeno z zlato mrežo. Barva
je že pobledela, sicer pa je bilo blago dobro ohra¬
njeno. Na bufetih in drugih hrastovih kosih oprave so
se še ohranili grbi grofov Montignoso. Istotako se je
grb videl tudi na visokem, širokem kaminu. Stene
so bile prevlečene s starinskim lesom, v katerem so
bili vdelani sukneni gobelini, ki so predočevali prizore
iz turnirskih bojev. Pred enim teh gobelinov je stalo
staro stojalo, na katerem je bilo nekaj porcelana,
dalje cvetlični lonec in razna drobnjava.

Barona je obšel neki nedoločen občutek potrtosti.
Mehanično je stopil k odprtemu oknu ter se spustil
v naslanjač z visokim naslonom, ki je stal na vzviše¬
nem delu poda.

Razgled s te višine je bil prekrasen. Spodaj je
ležala dolina, ki jo je obdajal obroč poraščenih
hribov; zrcalno jezero je spalo in lunin svit je posre-
bril njegovo gladino. Razvaline samostana so se
jasno odražale na temnem ozadju zelenja. Dobro je
bilo videti napol porušeni zvonik in gotske oboke
cerkve, ki je bila brez strehe.

Pavel Borisovič se je oprl na komolce, glavo je
podprl z roko in strmel v čarobno sliko; toda on ni
užival njene lepote, ni se opajal z dišečim in svežim
nočnim zrakom. Njegove misli so delale v bolestni
napetosti možgan in šlo mu je na jok.

Vse, kar je tu videl, se mu je zdelo nekako
znano, soba s svojimi gobelini kakor tudi pokrajina.
Na tistem mestu, kjer se je grad razprostiral tik ob

- 39  -

gori, se je morala viti pot, ki vede na majhno planotico.
Tam bi morala stati kamenita klop, v njeni bližini
jama, ki jo je narava ali človeška roka izklesala v
skalo. Okoli jame pa bi se morala viti kamenita
stezica, ki vodi v prečudnih ovinkih naravnost k
samostanu.

Težak, skoraj hripav vzdih se mu je izvil iz prsi.
Zrak v sobi ga je davil, v glavi se mu je vrtelo in
nenadoma se je v njem vzbudila neodoljiva želja, da
bi se prepričal o resničnosti klopi in jame,

— Moram se izprehoditi. Sveži zrak me bo
olajšal in tudi mi bo koristilo, če dobim dokaz, da
so vse moje fantazije samo plod ubitih, bolnih živcev,
— je pomislil in naglo vstal.

Baron je s čudovito lahkoto našel vrt, obšel
obzidano krilo gradu in kmalu je bil pri mramornati
klopi, na katero je sedel z globokim vzdihom.

Z mračnim pogledom je zrl na prelepo nočno
pokrajino. Prijela ga je želja, da bi šel pogledati
jamo, ki bi morala biti nekaj korakov dalje, toda
njegove noge ga niso hotele več nositi, kakor da so
od svinca. Nenadoma se mu je zavrtelo v glavi. Zdelo
se mu je, da se vrti v neki praznini in da pada v
globino kakor list, ki ga je veter nosil po zraku.

Toda ta neprijetni občutek ga je kmalu minil
in hkratu se je počutil prav dobro, dasi je bil še
vedno zelo razburjen, kakor da nekoga nestrpno
pričakuje.

V tem hipu je zaslišal lahke, hitre korake in
šelest težkega svilenega blaga. Na poti, ki je peljala
k gradu, se je pojavila ženska, zavita v širok črn
plašč. Prihitela je k njemu, a izpod spuščene kapuce
se je pokazal dražestni okrazek Valerije. Z nepre¬
mičnim in ljubečim pogledom ga je gledala in se ni
protivila, ko jo je potegnil k sebi in jo začel strastno
poljubovati.

— Končno si tu, Giovanna. Jaz pa sem se že
bal, da ne prideš, — je zašepetal in sam pri sebi
pomislil, čemu jo naziva z Giovanno; z žalostnim
spoznanjem je ugotovil, da nima nobenega prava na
to zbližan j e.

40  —

— Saj sem ti obljubila, Paolo, vedela sem, da
bova srečna, — je šepetala in pritisnila svojo plavo¬
laso glavico na njegovo rame.

— Da, da, sreča je blizu. Oče Anselmo naju
pričakuje. Podvizajva, draga. Treba da se vrneva
domov, predno petelin trikrat zapoje! — je odgovoril
in se nasmehnil.

Povlekel jo je za seboj in naglo sta šla po stezi
proti samostanu. Po temnem drevoredu s košatim
drevjem sta prišla do ozkih duri, ki so se odprle pred
njima, in znašla sta se v mali kapelici, ki je bila
slabo razsvetljena z voščenimi svečami na oltarju,
okoli katerega so stale nekatere osebe z maskiranimi
obrazi. Na stopnicah je stal duhovnik s spuščeno ka¬
puco, in ko sta baron in njegova spremljevalka po¬
kleknila na rdečo blazino z zlatimi franžami, se je
začel sveti obred.

Eden izmed maskiranih je odvzel nevesti plašč
in tedaj je baron videl, da je nosila obleko iz belega,
s srebrom obšitega brokata, v malo čepico iz istega
blaga so bili všiti biseri, a dolga koprena je bila iz
srebraste garze. Ko sta si ženin in nevesta izmenjala
masivna prstana z rubini, je barona pretresel leden
mraz in v tistem trenotku je jasno spoznal dvojstve-
nost svojega bistva. Trepetaje se je izpraševal, ali je
pijan, ali pa je prišel ob pamet. Kaj je pomenila ta
čudna komedija in ti maskirani ljudje v oblekah iz
šestnajstega stoletja, ki so stali okrog njiju kakor
straže?

Končno se je obred izvršil in vstala sta, a Pavel
Borisovič je pozabil na vse, trepetajoč od strasti je
objel mlado ženo. Toda v tistem hipu se je Gna raz-
tajala takorekoč v njegovih rokah in izginila, a na
koncu kapele so se istočasno odprla velika vrata, ki
jih poprej ni bil zapazil.

Razleglo se je cerkveno petje in vstopali so
menihi s prižganimi svečami v rokah v vrsti po dva
m dva. Dalje se je pojavila odkrita krsta, ki so jo
nesli moški v črnih oblekah. V krsti je ležalo truplo
iste ženske, — Valerije ali Giovanne, — ki je bilo
Prelestne lepote, podobno alabastrovemu kipu.

41  —

Prestrašeno je gledal baron ta prizor, a potem je
stopil h krsti, kakor da ga žene tja neka nevidna sila.
Sklonil se je nad rajnico.

Tedaj se je razlegel gromovit glas:

— Krivoprisežnik! Dvoženec! Morilec!

In ledena roka mrliča je zagrabila njegovo za¬
pestje.

Brezumen od straha je padel na kolena; v tistem
hipu je začutil, kakor bi ga ledeni veter pometel in
ga vrgel v temno brezdno...

Ko so posvetili prvi žarki vzhajajočega solnca,
je baron odprl oči. Ležal je na zemlji poleg klopi in
občutil silno potrtost in utrujenost.

Vztrepetal je po vsem telesu, nato je vstal in
iztegnil otrple ude.

— Še mrzlico bom ulovil na svojih nočnih iz-
prehodih in popolnoma si bom pokvaril živce s temi
ostudnimi sanjami, — je mrmral zlovoljno in naglo
odhitel proti gradu.

Da bi se ogrel, je izpil kozarec vina, nato je
legel in trdno zaspal.

Zbudil se je okoli poldneva.

— Moj Bog! Kmalu zajtrk! Kaj si bo mislila
teta! — je pomislil in naglo skočil s postelje ter se
začel oblačiti.

Ko je vstopil v jedilnico, je dobil tam gospodinjo
in Lariso Arkadjevno.

— Zdravo, Pavlik! To se pravi dobro spati. Vidi
se, da te strahovi Montignosa niso vznemirjali! —
se je nasmejala Helena Aleksandrovna.

— Oprosti, teta, ravno narobe je bilo. Ponoči
sem slabo spal, zato sem se splačal zjutraj, — je
odgovoril baron ter poljubil roke damama.

— Tu imaš kavo, sedi in pij, a ko prideta naši
gospodični, pride na mizo boljša zakuska, — je pri¬
stavila Muranova ter nalila nečaku čašico.

— Kako se počuti Valerija Nikolajevna? Ali se
je opomogla po včerajšnji' slabosti? — je poizve¬
doval.

— Da. Zdrava je, hvala Bogu, in šla je na iz-
prehod z Lolo, — je odgovorila Larisa Arkadjevna.

- 42  —

Črez nekaj minut sta prispeli mladi deklici.
Loio — rožnata, sveža in vesela, Valerija — dra¬
žestna v beli batistovi obleki s šopkom cvetlic za
pasom, toda zelo bleda in vidno utrujena. Ko je
zagledala barona, je močno zardela in izbegavala
njegovemu pogledu.

•— Aha! Morda je tudi ona videla v snu najino
nočno svatbo. Vrag razumi vse to! Stvar postaja
vedno bolj zanimiva, — je pomislil baron ter dalje
motril Valerijo, ki je vidno prišla v zadrego, kadar¬
koli so se njuni pogledi slučajno srečali.

Hkratu so mu prišle v spomin besede, ki jih je
ponoči čul: — «Krivoprisežnik, dvoženec, morilec!*
— in stresel se je. Ali ni v resnici postal krivopri-
sežnik in dvoženec, če... no, k sreči je bila nočna
svatba samo težek sen. Čuden sen vsekakor, morda ga
je tudi Valerija doživela?

Če imajo spiritualisti prav in v resnici ne živimo
samo enkrat, — tedaj je on gotovo zvezan po ta j bi¬
stveni prošlosti s to deklico, ki jo je v snu nazival
z Giovanno.

Po zajtrku so se šli izprehajat in gledat samo¬
stanske razvaline. Ricciotto, kastelanov sin, jih je
vodil.

Del poslopja je bil porušen in neraben, toda v
enem krilu, ki je bilo dobro ohranjeno, je bil videti
dolg hodnik s celicami ob strani. Tudi so videli
široko dvorano z gotskimi oboki z izhodom na vrt;
ta del je bil prav nedotaknjen. *

Ko so si ogledovali razvaline, je barona zopet
obšel neprijeten občutek. Tudi tu mu je bilo vse
znano in obokana dvorana je bila takšna kakor ona,
po kateri je hodil v svojih nočnih prikaznih.

Ko so šli skozi staro pokopališče, ki se je raz¬
prostiralo podolžno ob cerkvenem zidovju, je baron
zapazil nekakšen fronton iz opeke. Na njem je videl
ostanke popolnoma nečitljivega bronastega nadpisa.
Odstranil je dračje in se prepričal, da so bila tu nekoč
vrata, ki so vedla bržkone v cerkvene kleti. V pod¬
nožju stopnic so bila starinska z železom okovana
počrnela in zarjavela vrata. Pavla Borisoviča so za-

— 43  —

nimala ta vrata, zato je stopil doli in jih poskušal
odpreti, toda brez uspeha, dasi ni bilo nobene klju¬
čavnice.

— To je rodbinska grobnica Montignosov, — je
pojasnil vodnik. — Vrata so bržkone zaprta s
ključem.

— Čudim se, da tatovi spoštujejo grobnico iz¬
umrle rodbine, posebno še, ker nimajo te razvaline
nobenega gospodarja, — je pripomnil baron, ko je
stopal po stopnicah navzgor.

— Od tukajšnjih ljudi ne mara nihče prodati
duše zlodeju s tem, da bi se česarkoli dotaknil v tem
zločestem kraju, ki je naseljen s prekletimi dušami,
— je odgovoril mladi vodnik in se stresel od groze.

— Ali so vsi Montignoso prekleti? — je ironično
vprašala Helena Aleksandrovna.

— Chi lo sa? (Kdo ve?) Bili so nasilni in trdo¬
srčni signori. Poslednji je bil sicer dober človek, toda
čuden, zelo čuden. Kakor njegov oče, si tudi on ni
želel, da bi ga pokopali v tej kleti; njihova groba le¬
žita na pokopališču okoli mestne cerkve. Vsi ostali
leže tu, samo «maledetto», grof Paolo, leži v posebni
grobnici.

Ko so se vračali proti gradu, je Larisa Arkadjev-
na pripomnila, da je zares čudno, da se je v
ljudstvu s tako upornostjo ohranil spomin na dogod¬
ke, ki so se zgodili pred nekaj stoletji, in si celo
zapomnilo imena legendarnih oseb.

Baron je bil zatopljen v svoje misli in se je le
malo udeleževal pogovora. Mučila ga je mrzlična
želja, da bi videl, kaj se je skrivalo v zazidanem
delu gradu, in bi razgrnil mrak nad prošlostjo, s
katero je bil on na tako čuden način zvezan. Naglo
je dozorel v njem sklep, da kupi Montignoso, če le
ne bo cena previsoka. Silna jeza ga je popadla, ko
je pomislil, da se bo moral on, dedič miljonov,
morda odreči gradu zaradi razmeroma neznatne
vsote.

Končno je sklenil, da izčisti to vprašanje, ne
da bi tratil časa. Naslednji dan je baron velel
osedlati konja, ker da pojde v mesto, kjer si ogleda

— 44  —

neko zelo zanimivo cerkev in zato, ker si mora
marsikaj nakupiti.

Gostoljubje Helene Aleksandrove je bilo takšno,
da je puščala popolno svobodo svojim gostom,
zaradi tega ni nihče obrnil pozornosti na barona. Ko
je prispel v mesto, se je najprej odpravil k notarju,
kjer je v veliko veselje dognal, da je posestvo z
gradom vred in z vsemi pritiklinami na prodaj za
smešno nizko ceno, — petdeset tisoč frankov,

— Markiz Di Biani je zelo bogat in se želi
odkrižati svoje dedščine ter bo zelo zadovoljen, če se
najde kupec, — je dobrodušno zatrjeval notar.

Baron je rekel, da kupi on Montignoso, če
prejme takoj potrebno vsoto. Vsekakor je prosil
notarja, naj ne proda nikomur gradu, dokler ne dobi
odgovora iz Rusije.

Ko si je zagotovil formalno obljubo notarja, je
stopil v staro gostilno, kjer je napisal pismo stricu,
v katerem ga prosi za potrebno vsoto denarja,
zatrjujoč, da je samo oprava — pristni obrazci iz
renesančne dobe — veliko vredna.

«Kupčija se mi ne zdi bogve kako donosna, toda
mene stvar zelo zanima kot starina; in ker ti nisem
dal nikoli povoda, da bi bil z menoj nezadovoljen,
zato se nadejam, dragi stric, da mi ne odrečeš. Tako
boš zadostil moji fantaziji, ki je pa sicer utemeljena«
— je zaključil pismo.

Od tega dne je baron postal silno nervozen. Ne
samo da je nestrpno pričakoval stričev odgovor,
ampak ga je želja, polastiti se Montignosa, prega¬
njala kakor izkušnjava. Razen tega so ga mučili
nenavadni doživljaji več kakor nikdar poprej.

Popolnoma ga je prevzel občutek o dvojstvenosti
njegove osebnosti, ki se je posebno močno pojavljala
ponoči. Ta druga osebnost je skoraj popolnoma za¬
grnila njegovo; kazala se mu je kot resnično bitje,
ki je vstajalo iz nedrij prosi osti. V takih trenotkih
se mu je zdelo njegovo pristno življenje le klavrno,
bledo in dolgočasno životarenje in postalo mu je
odvratno.

— 45  —

Ista dvojstvenost se je izražala tudi v njegovem
razmerju do Valerije. Ko jo je videl po dnevu, za
mizo, na izprehodu, ali pri sestankih po večerji, je
vzbujala v njem skoraj sovražna čuvstva, tudi je bil
zlasti napram njej izredno hladen in molčeč. Toda
kakor hitro je ostal sam ponoči v svoji sobi, tedaj je
iz globine njegove duše vzhajala druga bitnost in
srce mu je kipelo od burne strasti do mlade deklice,
a vsa njegova notranjost je koprnela od želje, da bi
ji odkril svojo ljubezen.

Nekaj podobnega je doživljala tudi Valerija.
Črez dan je bila precej mirna in zabavala se je v
družbi Lolo in Mišelja, toda ponoči so jo zasledovale
nove čudne prikazni. Iz sence se ji je pokazalo
baronovo obličje in njegov mračni, strastni pogled
jo je takorekoč presunil; včasih ji je v obličje zavel
njegov vroči dih in v takih trenotkih je vzplamtela v
goreči ljubezni, ki ne pozna nobenih ovir. Istočasno
pa jo je napadla bolestna potrtost skupaj z brezumnim
strahom in nikakor se ni mogla spoznati v teh na¬
sprotujočih si čuvstvih.

V teh nenavadnih prehodih iz težke notranje
borbe v mimo veselost sta prešla dobra dva tedna.

Baron ni nobenemu pravil o svojem posetu pri
notarju, sam ni vedel, čemu je to stvar prikrival.
Tudi ko je prišlo stričevo pismo s čekom, glasečim
se na prašano vsoto, ni nobenemu nič povedal.
Pogajanja z notarjem so se vršila tajno; v splošnem
je bila prodaja že izvedena, treba je bilo izpolniti
samo še nekatere formalnosti.

— Ko bo vse urejeno, bom presenetil teto ter ji
izjavil, da je ona pri meni v gosteh, — je zadovoljno
pomislil.

■''Nekega večera, ko so se vsi zbrali na terasi, so
pozvali staro Severio, kastelanovo ženo, in ji veleli,
naj pripoveduje legende tamošnjega kraja, zlasti pa
ustna izročila o gradu in o tajnah zazidanega krila,
če kaj ve o tem. Starka je pripovedovala, vse. kar
je slišala o tem, toda z očitno nevoljo.

— Ah! Če bi imel dovolj denarja na razpolago,
bi takoj kupil Montignoso, — je vzkliknil v šali

- 46  —

baron. — Tedaj bi vdrli v tajinstvene sobe in odkrili
bi vse skrivnosti. Saj so tako stare, da se ne boje
svetlobe.

— Torej pišite stricu. Uverjena sem, da ne
odreče tako skromne želje svojemu edinemu nasled¬
niku, — je živahno vzkliknila Larisa Arkadjevna.

— 0, če bi jaz imela v tem trenotku dovolj
denarja na razpolago, bi tudi kupila stari grad, — je
rekla Helena Aleksandrovna. — No, če postane Pol
njegov lastnik, upam, da nam ne odreče gostoljubja.
Kar gorim od želje priti v «prepovedani raj», a
prikazni se ne bojim, — je pristavila v smehu.

— Ne, ne, Pavlik, če kupiš Montignoso, ne
odpiraj teh neprijaznih, zazidanih sob. Kdo ve,
kakšni zločini so se tam izvršili, in jaz ne bi hotela
živeti tu, če bi bila ona stran zvezana s hišo, — je
rekla vsa iz sebe Lolo,

— Umiri se, Lolo. Če bi bil tu gospodar, tedaj
bi izbral drugo pot do onega krila. Tam mora biti
kapela, sodeč po obliki oken in ostankih križa na
strehi; spodnji zid mora imeti kakšen skrit vhod. Če
posečemo del drevja, ki je na tistem mestu zelo
gosto, tedaj sem uverjen, da najdemo vrata, ki
vodijo v zazidane sobe.

Tedaj se je razlegel prav jasno glas zvona, a
nato so zaslišali cerkveno korno petje.

Vsi so skočili na noge; Nič niso videli, toda
skozi brezglasno, mehko noč se je še vedno glasil
zvon; nenadoma je utihnil zvon, utihnilo je petje.

— Odkod je to neki bilo? — se je začudil Mi-
šelj. — Ali veste vi morda, Severia? Ali je kje v
bližini cerkev?

V tem hipu ni mogla starka odgovoriti; smrtno
bleda se je prijela za prsi, se naslonila k zidu, a zobje
so ji šklepetali kakor v mrzlici.

— Severia, zavedite se. Ali ste zares tako
praznoverni, da vas vsak nedolžni šum spravi v tako
stanje? — je z zlovbljnim glasom pripomnila Helena
Aleksandrovna.

— To ni navaden šum in nič dobrega ne napo-

- 47  -

veduje, — je odgovorila starka in si prizadevala
obvladati se,

— A! Zvon se glasi iz kakšne bližnje cerkve, in
to naj kaj napoveduje?! Sramujte se, Severia.

— Signora, mnogo kilometrov naokoli ni nobene
cerkve, a moj dobri pokojni signor mi je večkrat
rekel: «Severia, kadarkoli zapojejo v samostanskih

razvalinah menihi «De Profundis» in se razleže
otožni glas zvona, tedaj je to znamenje, da so se vsi
oni  vrnili semkaj, in v njihovih srcih ožive na novo
sovraštvo, strast in preziranje božjih zakonov. Nihče
ne razume tajn prošlosti.»

— Toda pomislite, draga Severia, kako se mo¬
rejo vrniti semkaj ljudje, ki so umrli in so jih poko¬
pali nekaj stoletij nazaj? Take neumnosti vam je
pravil vaš pokojni signor? Ali je bil prismojen? —
je porogljivo vprašala neverna Muranova.

— O ne, signora. Grof Taddeo je bil pri zdravi
pameti, toda on je znal več kakor drugi. Vse svoje
življenje je tu proučeval arhive in stare kronike;
toda bil je bogaboječ mož in Gospod mu je dal dar
vpogleda v drugi svet. Večkrat mi je pravil: «Jaz
vem in sem videl mnogo stvari. Rečem ti, če se oni
vrnejo in postanejo gospodarji tega zločestega kraja,
na katerem leži toliko kletev, se vse vnovič ponovi,
zakaj oni so v oblasti peklenskih sil, ker niso še
odkupili svoje prošlosti s kesanj em.» — Kako se bo
izvršil njih povratek, ne vem, a moj signor je to
vedel; v dokaz, da so bile njegove besede resnične,
je «De Profundis», ki smo ga ravnokar vsi čuli, in
pogrebni glas zvona.

Ne da bi počakala, da jo odpuste, se je starka
naglo priklonila in odšla.

Nastalo je minutno molčanje; vsi so bili pod
tegobnim vtisom, ne izvzemši Helene Aleksandrovne.
četudi ni hotela tega priznati. Razgovor se ni hotel
več razmahniti in razšli so se prej kakor po navadi.

V.

Ko je Valerija prišla v sobo, si je slekla vrhnjo
obleko ter oblekla čedno jutranjo haljo širokih ro-

— 48  -

kavov, ki je bila okrašena s čipkami. Razpustila je
svoje prelepe lase, zakaj glava ji je bila težka; ker
pa se je ni dalo še spati, je sklenila, da napiše ma¬
teri pismo.

Napisala je pismo, pa ker se ji ni še hotelo spati,
se je namenila brati, toda nove knjige, ki so ležale
na nočni mizici, je niso zanimale, zato je rajši segla
po onih starinskih knjigah, ki so bile razmečene na
stojalu.

Severia ji je povedala, da je bila njena soba tista,
ki jo je imel pokojni Taddeo najrajši; tu je čital in
delal, a med starimi knjigami je bila ena ali dve,
ki jih je dal on ponatisniti iz starih kronik in legend.
Ena knjiga v črnih usnjenih platnicah je nosila na
hrbtu nadpis v rdečih črkah: «Legende gradu Monti-
gnoso», Ta je posebno zanimala Valerijo in segla je
po njej.

Stojalo je stalo v zadnji steni, v globoki dol-
bini. Bilo je staro, iz črnega lesa, izrezljano in ma¬
sivno; zdelo se je, kakor da je vdelano v steno. Vse
stene so bile prevlečene s počrnelim hrastovim lesom,
a okoli dolbine je hrastovina tvorila lep in nena¬
vaden okvir.

Med trtnim listjem so plezale čudovite podobe
škratov; zgoraj nad stojalom je bil izdelan nekakšen
fronton, a njegova vdrtina je bila podobna suličastemu
oknu, kjer je sedel škrat s prekrižanimi nogami in
sklonjen nad odprto knjigo na kolenih; v roki je
držal bakljo.

Knjiga, ki je Valerijo zanimala, je stala na naj¬
višji polici stojala. Ker ni mogla do tja doseči, si
je prinesla stolček in stopila nanj. Knjiga je bila zelo
težka, zato je iskala oporišče. Z eno roko se je pri¬
držala za masivno bakljo, ki jo je držal škrat, a z
drugo je segla po knjigi.

Komaj pa je prijela za bakljo, se je ta pripognila,
slišati je bil tresk ali zvenk, k^kor da se je zganila
zarjavela vzmet. Stojalo se je na nevidnih tečajih
obrnilo, pokazala se je temna odprtina, Valerija pa
je pri tem izgubila ravnotežje in padla na tla, ker
se je stolček prevrnil. Pobila se je na komolcu in

- 49  -

4

kolenu, toda ni se zmenila za to, ker jo je tajinstvena
odprtina silno zanimala.

— Kdo ve! Ta skrita vrata vedejo morda v
zazidano krilo hiše in jaz utegnem odkriti njegove
tajne, predno baron ali kdo drugi kupi grad, — je
govorila sama pri sebi in hitela prižigati svečo.

Silno radovedna je šla Valerija skozi temni
vhod in znašla se je v hodniku, ki se ji je zde!
neskončen; toda ko je napravila nekaj korakov, se je
hodnik razdelil, na levo je videla stopnice, ki so
vedle navzgor; pod in stopnice so bile iz počrnelega
lesa in pokrite z debelo plastjo prahu. Na tleh zraven
stopnic je zagledala masiven svetilnik iz rezljanega
brona, ki je imel na vrhu velik obroč.

Ne da bi se dolgo pomišljala, je Valerija dvignila
svetilnik, se vrnila v svojo sobo, in ko ga je postavila
na umivalnik, je zapazila v njem debelo svečo iz
rdečega voska.

Valerija je vzela ven svečo in umila ter očedila
svetilnik s ščetko. Svetilnik, ki je bil iz kovanega
bakra, se je zalesketal kakor zlato.

— Ravno prav mi bo prišel pri bodočih razisko¬
vanjih. Je res smešno, da mi bo tristoletna sveča
razsvetljevala prepovedano pot, — je pomislila in se
zasmejala.

Pogumno je stopila zopet v hodnik in se prepri¬
čala, da so ga svoj čas razsvetljevale svetilnice, ki
so visele s stropa. Kolikor se je mogla razgledati, so
bile stene okrašene s slikami na mokro, ki so pred¬
stavljale lovske prizore. Dalje se je hodnik razširil
in končal v ploščadko. Na levo so se spuščale navzdol
široke stopnice z bronastim pridržalom, na nasprotni
strani so bila vrata, zakrita z zaveso, katere barve
ni bilo mogoče določiti. Pred temi vrati je Valerija
neodločno postala; popadel jo je velik strah in
začela se je tresti od živčne napetosti. Na poti ni
srečala nobene prikazni ne duha onih, ki so bili
udeleženi pri drami, ki se je odigrala svoj čas na tem
mestu; vkljub temu ji je srce strašno zabilo od
mešanega čuvstva potrtosti in strahu.

50  -

Toda Valerija je bila odločna in pogumne narave,
a radovednost je samo stopnjevala njen pogum, zato
se je naglo obvladala. Bedasto je bati se praznih sob,
tudi ni nič grešnega na tem, čes si ogleda bivališče,
v katerem so se svoj čas Montignosi veselili!

Naglo se je odločila, odgrnila zaveso in stopila v
veliko, podolgovato dvorano, katere okna so bila črno
zakrita. Dvignila je svetilnik, ki je slabo svetil s svojim
plapolajočim plamenom, ter obšla dvorano. Na stenah
so viseli nekateri portreti; oprava, pokrita z debelo
plastjo prahu, je bila starinskega sloga; nasloni so
bili nekoč pozlačeni. Tedaj je zagledala ogromen
okvir črez vso steno; radovedno se mu je približala.
Kaj je predstavljala tako velika slika? Visoko je
Valerija dvignila svetilnik, da bi razsvetlila obširno
platno, tedaj pa jo je nenadoma silna groza prikovala
na mesto.

Slika je predstavljala kapelo, sredi katere je stal
nizek mrtvaški oder, a na njem je ležala odprta krsta
z ženskim truplom. Kolikor je dopuščal sliko pokriva¬
joči prah, si spoznal, da je bila tista ženska do pičice
podobna Valeriji. Na stopnicah je stal z upognjenimi
koleni človek, a njegov od groze izpačeni obraz je
imel poteze barona Roteršilda. Mrličeva roka je
stiskala zapestje njegove roke.

Pri brleči svetlobi stare voščene sveče se je
zdelo obličje moškega živo, a silno napeto dekličino
uho je slišalo stokanje in tožni smeh blazneža; piš
ledenega vetra je prihajal od slike in bil Valerijo
po obrazu.

Minuto časa je stala tam okamenela od straha,
potem pa se je obrnila in začela bežati, kakor da jo
preganjajo furije. Vsa iz sebe od strahu se je spustila
po stopnicah navzdol in prišla na hodnik, toda v
razburjenju ni opazila, da je prišla v drug hodnik.

Kakor preganjani jelen je bežala brez uma in
priletela v neko sobo, kjer je stala velika postelj z
baldahinom.

Kakor blisk ji je šinila v glavo misel: «lzgubila
sem se v tem zazidanem kraju»; nato je zagledala
vrata, v kateri je tičal ključ, in stekla tja. Z močjo,

— 51  —

ki se je ne bi nihče pri njej nadejal, je obrnila zarja- .
veli ključ in pahnila vrata, da bi jih odprla.

V tem trenotku je zaslišala žvenket razbitega
stekla in porcelana in koj nato znani baronov glas.
Jezno je zmerjal in končno je razdraženo zavpil:

— Vrag te vzemi! Kdo je tam?

Valerija je zavpila s pridušenim glasom, v glavi
se ji je zavrtelo, svetilnik ji je padel iz rok in padla
je nezavestna na tla.

Ko je Pavel Borisovič prišel v svojo sobo, se je
vsedel v naslanjač zraven okna, gledal na samostan¬
ske razvaline in se globoko zamislil.

Večerni dogodek ga je zelo vznemirjal; skrbno je
iskal naravno razlago za tisto pogrebno petje in glas
zvona, ki je brez dvoma prihajal iz doline. Ali fe
bilo mogoče, da je «oni svet» tako živ in otipljiv, da
ga morejo živi ljudje zaznavati s svojimi čutili?

, Baron ne bi bil vedel povedati, koliko časa je
sedel tako globoko zatopljen v>svoje misli, ko ga je
predramil iz misli pridušen ropot, kakor da je nekdo
trkal na zid.

Začuden je vstal, udarci pa so prihajali iz dol-
bine, v kateri je stalo stojalo. V tistem hipu se je j
stojalo premaknilo, predmeti, ki so pa na njem stali,
so z ropotom padli na tla in se razbili, a sukno se
je odgrnilo — očividno so se za njim skrivale duri.

S kletvijo je baron stopil k vhodu, ko je zaslišal
ženski krik in padec težkega telesa.

Z nogo je odstranil črepinje cvetlične vaze in \
razne drobnjave, odrinil je, kolikor je sploh mogel,
težko stojalo, a nato je vzel svetilnico in s težavo
šel skozi odprtino. Pri svetlobi luči je takoj zagledal
brez zavesti na tleh ležečo Valerijo.

V beli jutranji halji širokih rokavov, ki so od¬
krivali lakte, je bila krasna kakor kip. Zlati lasje so
se vsuli naokrog, a v majhni razdalji je ležal sve¬
tilnik z razbitim steklom in ugaslo svečo.

Baron je zagledal nedaleč od vrat mizo in po¬
stavil nanjo svetilko. Razširil je prehod, dvignil
deklico in jo nesel v svojo sobo, kjer jo je položil v
naslanjač. S toaletne mize je vzel kolinsko vodo,

— 52  -

stekleničko z angleško soljo in začel otirati Valerijine
sence in njene hladne ročke.

Ko ji je dal povohati sol, je vztrepetala in od¬
prla oči; tedaj jo je baron ovil s svojim plaščem in
ji prinesel kozarec vina, ki ga je pokorno izpila,
'nakar se je počutila bolje.

Baron je primaknil k naslanjaču stol, sedel nanj
in jo vprašal:

— Zdaj mi povejte, kaj ste delali v zapuščenih
sobah in na kakšen način ste prišli tja?

— Prav slučajno sem odkrila vhod, — je odgo¬
vorila in povedala vse, kar se je zgodilo. — Rado¬
vednost me je vlekla tja: prižgala sem starodavni
svetilnik in se podala na raziskovanje. In nisem ob¬
čutila strahu, dokler nisem zagledala tiste strašne
slike, na kateri drži mrtva ženska živega moškega za
roko. Zaslišala sem grozen stok in grohot in sem se
zgrozila ter zbežala.

Umolknila je in zaprla oči in ni povedala, da jo
je najbolj prevzelo to, ker je bil mrlič podoben njej,
a je moški bil pravi portret barona.

Nastopil je molk; baron je pobledel in postalo
mu je strašno: spomnil se je svojih sanj ali prikazni
iz prve noči, ki jo je preživel v Montignoso, toda
prizadeval si je zatajiti razburjenje.

V tistem trenotku ga je Valerija zagrabila za
roko in s pretrganim glasom je rekla:

— Ne izzivajmo prošlosti in ne razkrivajmo pe¬
pela; ne izkušajmo nevidnosti, da si ne nakopljemo
maščevanja!

Baron je dvignil glavo in jo gledal z neprikritim
vzhičenjem. Njegov pogled, poln strastnega vzhičenja,
jo je takoj priklical v resničnost in njen bledi obrazek
je živo zardel.

— Moram v svojo sobo, toda kako? Skozi zaklete
sobe se bojim.

— Ne bojte se, spremim vas skozi vrt in črez
malo teraso; imam ključ od vrat. Toda mislim, da bi
si mogli ogledati nekoliko sosedno sobo, ko vam je
slučaj tako milostno odkril «prepovedani raj».

- 53

Po kratkem kolebanju je Valerija pritrdila; ra¬
dovednost je premagala vse ostale predstave in v
družbi z njim je ni bilo strah.

— Počakajte nekoliko, vzamem svetilko in poj¬
dem naprej, — je rekel baron ter dvignil stojalo in
ga odmaknil, da so se vrata odprla na stežaj.

Črez minuto se je vrnil in rekel v smehu:

— Pojdiva, Valerija Nikolajevna. Tam je zelo
lepo; bržkone je tam živela lepa ženska. Našel sem
dva svečnika z dobro ohranjenimi svečami in sem
jih prižgal; zdaj je svetlo.

Valerija je pozabila na strah in na svojo slabost
in stopila v sobo, ki jo je prej po bliskovo pretekla
in kjer so ji nejasni obrisi postelje vzbudili predstavo
katafalka. Svečnik na mizi in baronova svetilka sta
dobro razsvetljevala obsežni in razkošni prostor.

V višini dveh stopnic je stala velika visoka postelj
pod baldahinom, ki je bil prevlečen s težkim bro-
katom; postelja je bila črez in črez pogrnjena z odejo.

Baron se je oborožil z dvema brisačama in
otepal prah s skoraj smešno vnemo.

Zraven postelje je stala majhna mozaična mi¬
zica, a na njej je stal drugi svečnik in majhna Skri¬
njica. V steno je bilo vdelano veliko benečansko
zrcalo s širokim rezljanim okvirjem; dva kerubima
iz pozlačenega brona sta držala vsak po en svečnik,
a v vsakem svečniku so tičale po tri voščene sveče
rožnate barve.

Baron je prižgal vse sveče, ki so sobo dobro
razsvetile.

Bleda in razburjena je Valerija obstala na pragu
in razgledovala sobo, ki se ji je zdaj videla zelo
znana. Nedvomno je že videla vse te predmete, dasi-
ravno jih je pokrival tristoletni prah; že vnaprej je
poznala celo malenkosti, ki jih ni še nikoli videla.

V prehodu, za posteljo, je moralo biti razpelo
iz slonove kosti in s srebrno Kristusovo podobo, a
v podnožju križa mora viseti verižica z medaljonom,
v katerem je shranjena relikvija... Tam, v rezani
skrinji, prevlečeni z biserno matico, v levem delu,
mora biti škatlja iz sandalovine in v njej  futeral iz

— 54

biserne matice z velikim ametistom na pokrovcu, v
futeralu pa je portret.

— Tu je gotovo živela kakšna lepa signora;
morda ravno ona, o kateri se govori v legendi in ki
je tako žalostno poginila, — je pripomnil baron, ki
je vneto nadaljeval s čiščenjem.

— Poglejte si ta čreveljček, — je rekel in pobral
malo papučo iz pozlačene kože, ki je stala poleg
postelje, — tu je še pahljača s koščenim ročajem in
vezena ovratna ruta. Ta se je rada lišpala, — se je
nasmejal baron.

Valerija ni nič odgovorila; mehanično je stopila
k rezljani skrinji, odprla predal, vzela ven škatljo
iz sandalovine in jo postavila na mozaično mizico,
na kateri je stal svečnik, S tresočimi se rokami je
odprla pokrovec: notri so bili dragi kameni, a na
vrhu je ležal podolgasti futeral iz biserne matice in
z ametistom na pokrovcu.

Zameglilo se ji je pred očmi, nato je naglo od¬
prla škatljico. Tam na atlasu je počival velik me¬
daljon z rubini in grofovsko krono, v njem pa je
tičala prelepa, umetniško izdelana miniaturna slika,
ki je predstavljala mladega človeka v belem bro¬
katnem kamižolu in s kapo, okrašeno s peresom. In
ta glava v okvirju črnih kodrov je bila do pičice po¬
dobna glavi barona Roteršilda: to je bilo njegovo
bledo, ponosno obličje, njegov nepredirni pogled in
njegove porogljive, izdajalske ustne, ki so znale tako
dobro lagati...

Pavel Borisovič ji je radovedno sledil, in ko je
zapazil, da je zamaknjena v neki predmet, ki ga on
ni mogel jasno videti, se ji je približal in pogledal
črez njeno rame.

Ko je spoznal portret, ki ga je Valerija vzela iz
škatljice, v kateri je bil zaprt tri stoletja, se je baron
zdrznil in mrzel pot mu je stopil na čelo.

Prevzel ga je strašen občutek, ki si ga ni znal
razložiti. Iz brezdna prošlosti je vstajalo nekaj ne¬
vidnega, a istočasno otipljivega, grabilo po obeh in
zasadilo vanje svoje kremplje z namenom, da ju več
ne izpusti.

— 55

— Paolo! — je zašepetala tedaj Valerija, a njen
brezzvočni glas, ki se je zdel, da prihaja iz daljave-
in se je tako čudno glasil, je prešinil barona kakor
električna struja.

— Pojdiva odtod, tu je zrak težek in tudi ste
preveč razburjeni. Jutri bova o vsem tem razprav¬
ljala, — je rekel in mraz ga je stresel.

Vzel je Valerijo za roko in jo skoraj potiskal
pred seboj, nato je naglo upihnil sveče in zaprl duri,

— Zdaj vam dam še pomirjevalnih kapljic in
potem vas spremim; treba bo zapreti vhod v hodnik,
— je rekel in roka se mu je tresla, ko je nalival
kaplje v kozarček.

Valerija je molče izpila, vzela ponujeno baro¬
novo roko, in ne da bi izpregovorila besede, sta
prišla do dekličine sobe. Valerija je hodila kakor
avtomat, krčevito stiskajoč k prsim medaljon, ki ga
je bila skoraj nezavedno odnesla.

Pavel Borisovič je skrbno zaprl vhod v hodnik,
in ko se je obrnil, je hotel reči: — Do videnja, dobro
spite, Giovanna! — toda od strahu so mu besede
zamrle v grlu.

Valerija se je spustila v naslanjač bleda kakor
njena jutranja halja. Telo ji je odrevenelo, oči so
bile široko odprte in so gledale stekleno; očitno je
nastopila katalepsija.

— Paolo! Paolo! Ostani, ne zapuščaj me v tem
trpljenju. Oj, prekletstvo! Zapadla sva moči preteklo¬
sti! je nenadoma rekla s čudnim, rezkim glasom.

Baron-je minuto časa obstal kakor otrpel, tresoč
se po vsem životu, a na zapestju roke je občutil
ostudni dotik nekih hladnih prstov.

Obrnil se je in kakor brez uma stekel ven. Ko je
pribežal v svojo sobo, se je ves drgetajoč in poten
vrgel na posteljo.

— V moči preteklosti! Tako je! In ravnokar sem
izkusil, da je mogoče priti ob pamet in istočasno
ohraniti razsodnost, — je šepetal baron ter se prijel
za glavo.

Ko se je nekoliko umiril, si je nalil pomirjevalnih
kapljic, izpil kozarec vina, legel in kmalu zaspal.

- 56  -

Ko se je baron zbudil, je solnce že razlivalo
svoje svetle žarke po sobi in sveži, čisti gorki zrak
ga je navdal z nepopisnim ugodjem.

Nočni doživljaji so pri dnevni svetlobi znatno
izgubili na svoji mračnosti, toda podvojili so v njem
zanimanje za stari grad in željo, da bi ga pridobil.
Zdaj, ko je poznal tajni vhod v zakleto krilo, si je
strastno zaželel skriti pred drugimi to odkritje; nihče
naj bi ne videl sob, ki naj ostanejo nedostopne
smrtnikom. Še danes se odpravi v mesto, da zaključi
kupno pogodbo, toda niti besedice ne zine o tem
nikomur.

V tem hipu pa se je domislil nove nevarnosti.
Če je Valerija povedala Lolo ali svoji krstni botri
svoje doživljaje, tedaj ni več upanja, da bi se tajna
ohranila samo med njima. In bogve do kakšnih
bedastih zaključkov utegnejo priti zaradi njegove
podobnosti z usodnim medaljonom. Zato sklene, da
se takoj pogovori z Valerijo.

Bila je šele osma in pol; k sreči je morda ona
že vstala in jo utegne videti. Od lakaja je zvedel,
da je Miša odšel na lov na golobe, od dam pa ni
še nobena prišla iz sobe, izvzemši signorine Sambu-
rove, ki je pila mleko na terasi.

Prav zadovoljen s tem je baron šel naravnost na
teraso, kjer je Valerija zajtrkovala. Bila je nekoliko
bleda, toda dražestna v svoji višnjevi obleki iz
muselina. Stregla ji je Severia, ki je naglo odšla po
kavo za barona, ko se je ta pojavil. Ko je Valerija
zagledala Pavla Borisoviča, je zardela, toda baron
se je vsedel poleg nje in se delal, kakor da ni opazil
njene zadrege. Ko sta se pozdravila, se je nagnil
k njej.

— Nekaj bi vas prosil, Valerija Nikolajevna. Če
niste še z nikomer govorili o najinem nočnem odkritju,
ohranite ga v tajnosti. Danfes podpišem kupno
pogodbo za grad, in sam ne vem zakaj, se mi zdi
najbolje, da bi nihče o tem ne zvedel. Rad bi si
skrbno in previdno ogledal tiste zanimive prostore,
koder ni gledalo človeško oko že tri stoletja. Kdove

— 57  -

kakšne tajnosti se tam skrivajo, a Mišelj in Lolo, ki
sta zelo nestrpna, bi vse razbrskala.

— Dobro razumem vaše misli, baron. Nisem še
nikomur ničesar pravila in bom molčala. Toda s
pogojem, da mi dovolite, da si ogledam prepovedani
kraj in mi pokažL.c tajne, ki so v njem skrite.
Obljubljam, da se ne bom ničesar dotaknila, — je
pristavila s smehom.

Tudi baron se je nasmehnil.

— Velja, vse si ogledava skupaj. Z menoj vas
ne bo strah in jaz vam dovolim, da se smete dotakniti
vsega, kar vas bo zanimalo, — je pristavil, dražeč
jo, nakar je zardela.

Naglo je izpil kavo in se poslovil, da se nemu¬
doma odpravi v mesto, Valerija pa se je vrnila v
svojo sobo. Neizrečeno prijetna ji je bila zavest, da
ne bo nobeden tujec videl tajinstvenih sob.

Ko je zaprla za seboj vrata z zapahom, je vzela
iz svoje popotne torbe škatljico iz biserne matice in
si jo natančno ogledala. To je bila nedvomno zelo
dragocena stvar. Krasna prevleka iz biserne matice
in ametist sta bila mnogo vredna. Toda največ jo je
zanimala miniaturna slika. Docela se je zatopila v
promatranje lepega in bledega obličja, ki se mu je
tako lepo podajala kapa s peresom.

S čarobno prelestjo so jo presunjale velike črne
in krute oči, kakor bi bile žive, in srce ji je nemirno
utripalo. Čimbolj se je poglabljala v portret, tembolj
jo je obvladala želja, da bi šla v sobo, kjer ga je
našla. Takoj se ji je zahotelo tja, zato je kmalu v
njej  dozorel sklep, da izrabi ugodni čas po obedu, ko
bosta obe dami počivali. Vedela je, da sta Lolo in
Mišelj predlagala izlet v okolico, toda ona se izgovori
z glavobolom, da ji ni treba z njima, baron pa se je
imel vrniti šele zvečer. Tako bo imela na razpolago
nekaj prostih ur za svoj tajni razgled.

Slučaj ji je bil naklonjen. Lolo z bratom sta se
odločila za izlet, in v njeno popolno zadoščenje sta
kastelan in njegova žena odšla v mesto po naku¬
povanju.

— 58  —

Ko sta mlada človeka odšla in sta dami bili že
v svojih sobah, se je Valerija neopazno vkradla v
baronovo sobo; srce ji je tako močno bilo, kakor da
je šla na ljubavni sestanek.

Računati je mogla na dve uri popolne prostosti
in ta čas je zadostoval za razgled prostora, ki je v
njej vzbudil tako nestrpno radovednost.

Pavel Borisovič je prestavil težko stojalo k na¬
sprotni steni, a pri suknu, ki je zakrivalo duri, je
stala samo majhna miza s porcelanasto žardinjero.
Valerija je prestavila te predmete in po nekolikem
naporu se je prerila v temno sobo. Vzela je električno
svetilko, svečo in kos platna za otiranje prahu. S tre¬
sočimi se rokami je prižgala dva svečnika in začela
s podrobnim pregledovanjem. *

Najprej je stopila na pod, kjer je stala postelj,
in odgrnila težko blago, ki jo je pokrivalo. Pod njim
je videla blazine v neredu in plavo brokatno obleko,
vezeno z rožami, toda vse je porumenelo in poble-
delo; nato se je s trepetajočim srcem uverila, da je
v prehodu za posteljo zares viselo razpelo iz slonove
kosti, pod njim pa verižica z relikvijami, vse, kakor
ji je bilo znano iz njenih prikazni. Ali ne dokazuje
vse to, da je bila že nekoč tu?!... Toda čemu in
kako?... Ali ni živela v resnici v tej hiši, in strašna
preteklost, ki jo pozna po legendah, ni morda njena
lastna preteklost?...

Stopila je k skrinji in začela premetavati čipke,
Iepotičje in svežnje orumenelih, zmečkanih in s tra¬
kovi povezanih pisem. Na neki mizi je zagledala
mandolino. Blizu vznožja postelje je zapazila ozke
duri, ki so bile zakrite s težko zaveso. Ko jih je od¬
prla, je pri svetlobi sveče videla, da so bile v sobi ob
stenah porazmeščene razne police in stojala. Očividno
je bila v garderobi, a na koncu so se pokazala na
stežaj odprta obokana vrata.

Ta sosedna okrogla soba, ki jo je razsvetljevalo
visoko gotsko okno, pokrito z debelo črno zaveso, je
bržkone služila za kopalnico, ali toaletno sobo. Stene
so bile okrašene s pokrajinskimi slikami, a poleg ene
stene je stala mramorna banja in blazinasta klop, ki

— 59  -

je bila pokrita s tako debelo plastjo prahu, da ji ni
bilo mogoče določiti barve. Pri oknu je stala toaletna
mizica z zrcalom v srebrnem okvirju, a na njej polno
stekleničk, skodelice z mazili, razna drobnjava,
glavniki in ščetke.

Tu je vladal največji nered, kakor da je nekdo
nenadoma šel iz sobe, ne da bi pospravil. Fino ve¬
zene rjuhe so ležale razmetane po tleh, v porcelanasti
umivalni skledi so ležale počrnele, zgrbljene gobe,
a na podu so zijali veliki črni madeži, podobni lužam
posušene krvi.

Na sredi je stala podolgovata miza, pokrita s
platneno rjuho, ki je zakrivala del blazine, na kateri
se je ohranil še vidni odtisek glave. Zraven te mize
je stala na majhni mizici odprta škatlja s kirurgičnim
orodjem in zavitkom obvezila. V zraku se je tako-
rekoč strdil jedki in neprijetni duh.

Težko sopeč je Valerija razgledavala ves pro¬
stor, ki se ji je zdel še strašnejši od drugih prostorov.
Tresoč se se je obrnila in se vrnila v toaletno sobo,
da bi si ogledala omare. Ključi so tičali v ključav¬
nicah. Položila je svetilnik in svečo na stolico ter
odprla prvo omaro.

V obraz ji je puhnil oblak prahu, prežet z moč¬
nim duhom raznih parfumov, nakar je videla, ‘da je
omara polna ženskih oblek vseh barv, v drugi omari
je bilo perilo, bluze in mantilje. V podolgasti skrinji
s steklenim pokrovom je bila ženska brokatna obleka,
nekoč bela in s srebrom obšita, mala čepica z všitimi
biseri in koprena iz srebraste garze.

Pregledovanje teh predmetov je zelo zaposlilo
Valerijo in ji umirilo živce. Nato se je hotela pre¬
pričati, ali vedejo iz kopalne sobe kakšna vrata v

druge sobe. In res je našla duri, ki so vedle v dolg

in ozek hodnik. Po tem hodniku je prišla do vhoda,

ki je bil zagrnjen z zaveso. Tako je prišla v pro¬

storno sobo, v kateri pa se je težko razgledala. Ta
soba je bila bržkone kabinet za delo. Na veliki mizi,
pokriti z žametnim prtom, od katerega so visele
franže, je stal črnilnik, a na straneh dva visoka sveč¬
nika; na mizi so ležali pergamentni listi in peresa,

- 60

na sredi pa velik omot, zvezan z rdečo svileno vrvco,
na koncu omota pa se je videl kos črnega pečatnega
voska. Na omotu je bil težko čitljiv napis v kriven-
častih gotskih črkah. Tega napisa ni mogla Valerija
takoj prebrati, ni pa imela potrpljenja, da bi ga raz¬
birala.

Dva velika okvirja s portretoma v naravni veli¬
kosti sta vzbudila njeno zanimanje. Stopila je na stol
z visokim naslonom in obrisala prah, kolikor je bilo
možno. Nato je vzela električno svetilko in posvetila
na prvi portret. S prestrašenim krikom se je od¬
maknila.

Slika je predočevala balkon, s katerega je bil
razgled na gorsko pokrajino... Naslonjena ob mra-
morni pregraji je stala ženska v višnjevi obleki in
držala v rokah mandolino, kakor da igra nanj. Ta
ženska je bil pristen Valerijin portret.

To so bili njeni zlati lasje, njen visoki, vitki stas,
poteze do pičice njene, samo oči so bile videti črne
in izraz obličja drugačen. Na rdečih ustnah je blodil
pohoten nasmešek, a v temnih očeh se je skrivala
strast. Toda ta razlika je bila preneznatna, da bi jo
mogla opaziti smrtno bleda Valerija, ki je v trepetu
gledala na to prikazen preteklosti, ki je nosila njene
poteze.

— Usmiljeni Bog! Kaj pomeni ta strašna fan-
tazmagorija? Jaz in on povsod v tej grobnici, — je
zašepetala z drgetajočimi ustnami.

S strahom je pogledala na drugi portret, priča¬
kujoč, da bo videla portret Pavla Borisoviča, toda se
je varala. Mojstrsko naslikani moški je bil starejši,
visoke postave, petdesetih let, resnega, energičnega
obličja, a visoko čelo je izdajalo misleca. Obleka mu
je bila iz črnega žameta. Stal je naslonjen ob mizo,
ki je bila polna knjig in rokopisov, V rokah je držal
napol razgrnjen pergament z napisom v rdečih črkah,
ki ga Valerija ni niti skušala prebrati. Njen pogled
je bil priklenjen k obličju starega signora, katerega
čudovito žive oči so jo presunjale.

— 61  —

Valerija je zamižala. V teh prostorih mora priti
ob pamet, zakaj povsod je v dotiku z neznano, toda
strašno preteklostjo, ki odraža njeno sliko.

Hkratu ji je postalo neznosno od tega mračnega,
skoraj grozečega pogleda, ki je bil vprt vanjo. V tem
začaranem prostoru so bržkone tudi portreti živi? V
glavi se ji je zavrtelo, vztrepetala je, se obrnila in
naglo odšla. Ko je pogasila sveče, je postavila žar-
dinjero na prejšnje mesto, toda pomirila se je šele
tedaj, ko je bila v svoji sobi.

Solnce, svetloba in čisti, sveži zrak so jo olaj¬
šali. Nalila si je pomirjevalnih kapljic, se umila in
preoblekla.

— Slabo mi je bilo, tudi je na,moje živce vplival
tisti strašni duh, ki je zmes parfumov in gnilih cvetlic.
Fuj! Celo obleka se je napila tistega duha, — je
mrmrala in se dobro poškropila s parfumom.

Tisti dan so večerjali pozneje kot običajno;
baron se je dolgo mudil v mestu, a Miša in Lolo sta
tudi pozno prišla z izleta. Nato so se vsi podali na
teraso; dami sta se pogovarjali o nakupljenih pred¬
metih, a brat in sestra sta se pričkala zaradi nekega
doživljaja na izletu.

Valerija je sedela nekoliko oddaljena ob pregraji
in zamišljeno zrla v dolino, ko je prisedel k njej
baron.

— Valerija Nikolajevna. Grad je najin, z vsemi
svojimi ta j nami,, ki so samo nama poznane! — je
zašepetal in stiskal roko v žepu, kjer je hranil list¬
nico.

Nagnil se je k njej in njegov kakor iz daljave
zroči pogled, v katerem se je lesketal zagoneten,
demonski izraz, se je vsesal v njene zmešane oči.

Valerija je močno zardela, toda ni utegnila nič
odgovoriti, ker sta Lolo in Mišelj pritekla k njej, da
bi razsodila njun spor. Nastal je glasen prepir, ki ga
je prekinil Ricciotto, kastelanov nečak, ki se je po¬
javil na terasi. Ves zasopel je pritekel na teraso,
očividno razburjen;

Signor baron, nekaj so vam prinesli, poglejte, —
je vpil in izročil Pavlu Borisoviču zavej.

- 62  -

— Meni? — se je ta začudil in odvil kos tem¬
nega sukna, ki mu ga je izročil mladi Italijan.

Začuden je videl, da je v zavoju velik zarjavel
ključ starinske oblike, a na verižici je visela kovinska
ploščica.

Stopil je k mizi, kjer je gorela svetilka. Vsi so
ga obstopili, a on je polglasno bral gotski napis na
ploščici:

«Ključ grobnice Paola, grofa Di Montignoso.»

Baron je prebledel.

— Kdo je to prinesel? — je vprašal v pretrganih
besedah.

— Neki človek visoke postave, bil je podoben
menihu. Sedel sem pri stopnišču in v temi ga nisem
mogel videti dobro v obraz, ker je bil pokrit s ka-
pučo, — je odgovoril Ricciotto.

V tem trenutku se je razlegel glas zvona in od¬
daljeno, neizrečeno otožno petje.

— To je grda šala, ki presega mejo dopust¬
nosti! — je jezno vzkliknila Muranova.

Ker ni nič verjela, ni priznavala nikakih nadna¬
ravnih® pojavov.

— To je bedasta pievara, — je nevoljno prista¬
vila. Bogve če sploh eksistira grobnica tega legendar-
nega grofa.

— Da, da, grobnica je; toda jaz ne vem natančno
na katerem mestu, —je odgovoril Ricciotto, ki je bil
bled kakor smrt od strahu.

Ne da bi izpregovoril besede, je baron vrgel na
mizo sukno s ključem ter se obrnil, da gre s terase,
toda Helena Aleksandrovna ga je pridržala.

* — Ne bodi praznoveren kakor stare babe, Pavlik.
Jutri bomo preiskali to glupo zgodbo, a ti ne delaj
tako zloveščega obraza.

— Nisem praznoveren, teta, sem le truden in
moji živci so uničeni. Končno pa me vznemirjajo vsi
ti čudni pojavi. Moram se dobro naspati in jutri bom
zopet človek dvajsetega stoletja, — je odgovoril baron
šaljivo, toda njegov hripavi glas in mračni pogled sta
bila v protislovju z njegovo pretirano veselostjo.

- 63

Ko se je vrnil v svojo sobo, si je baron nalil
uspavalnih kapljic in legel. Ni hotel o ničemer raz¬
mišljati in kmalu je krepko zaspal.

Zjutraj pri zajtrku so govorili samo o tajinstve-
nem ključu, in ko je Pavel Borisovič izpil kavo, ga
je Lolo vlekla na teraso, da bi si tam dobro ogledali
ključ.

— To bi bili lahko tudi brez mene 'napravili, —
je rekel baron.

— Ne, ne, ključ je tvoj in mi smo čakali tvojega v
dovoljenja, da se ga smemo dotakniti in da uresničimo
načrt, ki smo si ga napravili, —■ je odgovorila Lolo.

Pri pregledovanju ključa niso nič novega odkrili;
toda kos sukna je bila stara meniška kapuča in tako
obnošena, da je bilo težko ugotoviti njeno barvo.

— Moj Bog, kako zanimivo in tajinstveno je vse
to! — je vzkliknila Lolo. — Danes poj demo iskat
grobnico grofa Paola in, s tvojim privoljenjem, jo
odpremo s tem ključem. Gotovo je bil strašen zločinec,
če sodimo po tem, da ga prikazen vedno zove. Naš
izprehod bo prijeten; s seboj vzamemo brašno in
pozajtrkovali bomo v razvalinah. Po dnevi ne bodo
prikazni menihov pele in zvonile, — je dostavila Lolo
s smehom.

— Dobro! Če so vsi za to, pojdimo iskat grobnico.
Toda kako jo najdemo? Ricciotto ne ve, kje leži, in ,
jaz tudi ne, vkljub temu, da imam ključ do nje.

— Smo že poizvedeli vse potrebno, — je živahno
izjavil Misel j. Bernardino mi je povedal, da pozna
pastir Giacomo vsak kamenček v razvalinah in tudi
grobnico «prekletega», ker njegov oče je v svoji
mladosti videl tam strašne prikazni.

Samo Valerija se ni udeležila razgovora; bila ‘je
žalostna in njene oči so z bolestno bridkostjo lovile
baronov pogled.

— Čuješ, Valja, prav nič mi ne ugajaš. Bleda si,
videti si trudna, jaz pa sem se tako nadejala, da se
v tem prekrasnem podnebju razcveteš kakor roža, —
je pripomnila Larisa Arkadjevna.

— Vse pride, ko bo že nekaj časa tu preživela, —
je rekla Muranova ter objela in poljubila deklico.

- 64  -

Črez pol ure je bila vsa družba na potu, a Miša
in Lolo sta nesla koške s pecivom, vinom in z vsem,
kar je potrebno za zajtrk.

Za vodnika je bil stari pastir z dolgo srebrno
brado.

— Da, jaz vem, kje je grobnica Paola Montignoso.
«Maledetto» ie pokopan posebej, toda ni dobro tja
iti, signori. Mojstric, Salvator, ki je bil pred menoj
za pastirja, mi je pravil, da je slišal, kako je «prekleti»
stokal v svojem grobu. Tudi jaz sem slišal nekoč
ponoči vpitje in stokanje, ki je prihajalo iz grobnice, —
je pristavil starec majaje z glavo.

— Gotovo ste zaspali in videli vse to v snu, dragi
Giacomo, a vaš stric se je bržkone opil, — je rekla
Helena Aleksandrovna posmehljivo.

— Starec jo je ošvrknil s prezimim pogledom.

— Signora je očitno med onimi, ki ničesar ne
verujejo. Glede Salvatorja vam povem, da ima zdaj
devetdeset let in vse svoje življenje ni bil nikoli pijan;
on vam je bogaboječ, pravičen človek, ki ga vsi spo¬
štujejo, — je pojasnil Giacomo. — Na svoje oči je
videl, kako so one  šle v grobnico, nakar se je tam
začelo vpitje, jok in stokanje. In tudi jaz nisem spal,
ko sem slišal enak šum, dasiravno nisem nič videl.

— One,  pravite, Giacomo. To se pravi, da so
neke dame napravile «maledettu» obisk? Gotovo je
bil lep dečko, če ga dame zasledujejo celo v grobu, —
se je smejala nepoboljšljiva Helena Aleksandrovna.

Giacomo je neodobravajoče kimal z glavo.

— Da. Po legendi je bil Paolo Montignoso lep,
toda njegova lepota je morala biti usodna, zakaj od
njegove ljubezni so ženske poginjale kakor od strupa.
K njemu prihajajo tiste, ki jih je premamil in ubil,
zakaj bil je strašen zločinec.

V takih pogovorih so prišli k samostanskim
razvalinam. Giacomo je šel naprej in peljal potnike
skozi goščavo prepletenega drevja in grmovja, med
katerim so se videli križi in nagrobni kameni.

Hodili so po starodavnem pokopališču. Nedaleč
od porušenega obzidja se je dvigala nekakšna grobni-
ška kapela, trdno zidana, toda vhod, ki je bil globoko

- 65  -

5

vzidan, so zapirala težka, masivna in z železom
okovana vrata. Spomenik s križem na vrhu je obdajala
železna pregraja, a pri vhodu je visela ogromna, po¬
polnoma zarjavela ključavnica, ki so jo izbili s kame¬
njem. Toda vrata so bila zadelana z zarjavelim
zapahom in treba je bilo precejšnjega napora, da so
ga odpahnili.

— Videti je, da ni že davno nihče stopil v grob¬
nico. Poglejte, na vratih in zapahu" se poznajo še
sledovi pečata, — je pokazal Giacomo na nekatere
rdečkaste madeže, ko je vdeval ključ, ki ga je poprej
dobro namazal z mastjo.

Črez nekaj časa se je ključavnica stokajoč udala
in vrata so se odprla s škripanjem starega železa.
Tedaj se je pokazal navzdol spuščajoči se hodnik, a
na njegovem koncu so se pokazala druga vrata; ta
niso bila zaklenjena in so se precej lahko odprla.

Med temi pripravami je barona popadla mučna
slabost in vkljub vročini ga je izpreletel leden mraz
po životu. Pri vsej odvratnosti, ki jo je čutil do groba I
nepoznanega človeka, ki je ležal v njej nekaj stoletij
ga je mučila radovednost in le z vsem naporom svoje
volje je premagal svojo slabost, za katero ni vedel
vzroka.

— Vzel sem svetilko, — je rekel, — torej pojdi¬
mo, mesdames.

— Meni se zdi, da v grobnici ni temno. Poglejte,
spodaj v zidu je zamreženo okno; četudi je šipa raz¬
bita in je zid debel preko pol metra, mislim, da more
svetloba in morda celo kakšen solnčni žarek pronikniti
v grobnico, — je rekel Giacomo,

— Stopnice so vsekakor temne, — je rekel baron,
prižgal električno svetilko in stopil v hodnik.

Ko so se spustili kakih deset stopnic globoko, so
prišli v veliko grobnico, ki je bila istočasno tudi
kapela. Na nasprotnem koncu je stal v višini dveh
stopnic kamenit oltar, nad njim pa je bila prazna
dolbina; kip Matere Božje, ki je poprej stal v njej, se
je valjal po tleh. Dva starinska bronasta svečnika sta
osamljena stala na oltarju.

- 66  —

Sredi grobnice je stal velik črn mramornat sarko¬
fag, a na pokrovu je bila iz belega mramorja izklesana
meniška glava. Ta krasno izdelani kip je predstavljal
lepega mladega človeka v cvetu let, a na cbličju je
ležal izraz trpljenja in obupa.

Medla dnevna svetloba, ki je prihajala od zunaj,
se je zlovešče odražala v tem mračnem prostoru.

Miša in Lelo sta se iz radovednosti najprej vrgla
k sarkofagu. Miša je dvignil električno svetilko in
posvetil na glavo kipa.

— Brr! — je rekla in vztrepetala, — Poglej,
Pavlik, kako strašno! Ta «prekleti» Paolo je tvoj
portret.

Baron je pobledel, Z namršenimi obrvmi se je
povzpel na stopnice in se sklonil nad podobo zločin¬
skega grofa Di Montignoso. Da, ta mramorna glava
je bila do pičice podobna njegovi. Za nekaj trenotkov
mu je sapa zastala; neka nevidna teža se je vlegla
nanj in imel je občutek, kakor da mu nekaj opolzkega
leze po telesu.

Ko je vpiral svoj pogled v mramorno podobo, ni
videl tete jin Bakulinke, ki sta stali na nasprotni
strani sarkofaga, bledi in silno prepadeni.

Tedaj se je v obokanem prostoru razlegel rezki
krik. Stari Giacomo je kriknil. Šel je za baronom in
zapazil porazno podobnost obeh obrazov, živega in
kipa; vrgel se je proti izhodu, toda nenadoma ga je
prevzela slabost, da se je moral nasloniti k zidu.

— Mise^icordia! (Usmili se, Gospod!) Mrtvi
vstajajo! Signor baron je živa podoba «prekletega»!
— je mrmral, se križal in s praznovernim strahom
promatral bledo baronovo obličje.

Tedaj je zapihal po podzemlju hladen veter in
dvignil prah, ki je zakrožil po grobnici.

Valerija je prva zbežala iz grobnice s šklepeta¬
jočimi zobmi, drugi so ji sledili pod mračnim vtisom
tega, kar so doživeli. Zaklenili so vrata in se odpravili
domov.

Ko so hodili po nekdanji meniški jedilnici, kjer
so ponekod ob stenah stale še nekatere kamenite
klopce, je Helena Aleksandrovna, ki je ni nikdar za-

- 67  -

pustilo dobro razpoloženje duha, predlagala, naj bi se
ustavili in pojužinali. Ker so bili vsi potrebni okrep¬
čila po preužitem praznovernem razburjenju, je bil
ta predlog navdušeno sprejet. Misel j in Lolo sta od¬
vezala koške, razgrnila prt na klop in razdelila jedila.

Kozarec vina in zlati novec, ki ga je baron stisnil
v roko Giacomu, sta čudovito okrepčala starca; ko je
Larisa Arkadjevna videla, da se je starec pomiril, ga
je vprašala, če bi jim hotel povedati, kaj sta videla
on in njegov stric.

— Zakaj ne, dobra signora, če vas zanima. Jaz
nisem nič videl, ampak sem samo slišal vpitje in sto¬
kanje iz grobnice, kjer smo ravnokar bili. Moj stric
pa je videl sence, ki so se tja podale; a to, kar sta
videla moj ded in babica, je res strašno in potrjuje
vse, kar se govori v legendah o signoru Paolu.

— Torej pripovedujte, kaj sta onadva videla, to
nas zelo zanima, a med tem jejte od peciva, — je
rekla Muranova in podala starcu poln krožnik raz¬
nega peciva.

Vsi so obkrožili Giacoma. Pavel Borisovič si je
nalil kozarec madejre, da bi okrepčal živce, potem
pa je rekel šaljivo:

— Predno nam začnete govoriti o prikazni va¬
šega deda, ki gotovo pojasnjuje legendo, povejte nam
samo legendo.

Severia, ki nam jo je pripovedovala, je more¬
biti izpustila kakšne podrobnosti.

— Da, ona ne govori rada o tem, kakor ni maral
govoriti njen gospod, poslednji grof Df^Montignoso.
To je bil prav čuden človek, izogibal se je ljudem
in je samo ril v starih papirjih. Da se pa vrnem
k legendi. Evo, kako se glasi:

— Ta zgodba se je izvršila pred davnim, davnim
časom. Gotovo je tedaj vzbudila veliko hrupa in na¬
pravila velik vtis, sodeč po tem, da še živi med ljud¬
stvom; spomin na njo se ni zabrisal, ampak od očeta
na sina prehaja povest, kako se je izvršila božja
sodba nad ošabnim Montignosom.

«Treba je povedati, da so bili Montignosi tisti
čas najbogatejša gospoda v deželi, a grof Paolo,

- 68  -

ošabni in kruti razvratnik, je prevaril mnogo žensk r
ki so padle v njegove mreže, in večkrat prelomil
prisego zvestobe. Podrobnosti niso znane in bržkone
so bile popačene, toda v tistih časih, ko se je to zgo¬
dilo, so za take zločine odrezali krivcu roko. Samo
imenitnejši in bogati plemiči so se po navadi odteg¬
nili maščevanju in le malokateri med njimi se je po¬
koril za svoj greh. V tem slučaju pa je božja kazen
zadela zločinca. Ena med prevaranimi ženskami, ki
je bila že mrtva, ga je zagrabila za roko in ga ni več
izpustila. Ne molitev, ne kadila, ne žegnana voda ni
pomagala; ker pa mu je roka začela črneti pod pri¬
tiskom mrličeve roke, so mu jo odrezali pri zapestju
potem, ko je izpovedal duhovniku svoje zločine.

«V tistih'časih so menili, da zamore meniška
obleka pokriti vse grehe, in zato je grof Paolo postal
menih. Toda očividno ni to nič pomagalo in morda
je bil v resnici preklet, ker ga njegove žrtve še vedno
preganjajo in njegova zločinska duša blodi še danes
po razvalinah in gradu.

«Sedaj vam pa povem, kaj je videl ded in kaj
sem sam slišal v svojih otroških letih iz njegovih ust.
Moram pripomniti, da je bil ded resen, molčeč in
nenavadno pobožen mož; bilo mu je blizu sto let, ko
je umrl, ljubljen in spoštovan od vseh, ki so ga po¬
znali. Ko se je pripetil dogodek, ki je silno vplival
na njegovo življenje, je bil moj ded star petindvajset
let. V tistih časih se je smrtno zaljubil v ono, ki je
potem postala moja babica. Moj praded ni hotel nič
slišati o tej zvezi, zakaj Panorija, moja babica, dasi-
ravno zelo lepa, je bila revna sirota, ki je služila za
kravjo deklo na nekem bližnjem posestvu.

«Bila sta zelo nesrečna, toda niti v glavo jima ni
prišlo, da bi ravnala proti volji roditeljev; Panorija
je celo sklenila, da pojde iz našega kraja in stopi v
službo k neki oddaljeni materini sorodnici, ki je živela
v Modeni, Za zadnje slovo sta si dala sestanek pri
samostanskih razvalinah. Prepričana sta bila, da ju
tam nihče ne preseneti.

Bila je mesečna ijoč. Šele pozno sta se mogla sestati
in sedla sta na klop pod drevesi. Ta klop je še tam.

- 69  -

Z nje se vidi spomenik grofa Paola. Koliko časa sta
tam sedela in jokala, ni znano, bržkone pa je moglo
biti okoli polnoči, ko sta hkratu zaslišala glasne in
otožne zvoke zvona, nato pogrebni zbor, ki je pel De
profundis. Oba sta bila presenečena, toda njuno začu¬
denje in strah sta se še povečala, ko sta videla priha¬
jati iz cerkvenih razvalin procesijo menihov, ki so
korakali v vrsti po dva in dva, s spuščenimi kapučami
in z velikimi prižganimi voščenimi svečami. Na nosil¬
nicah so nesli odkrito krsto s truplom mladega meniha
in baklje so razsvetljevale njegovo bledo in lepo
obličje. Izprevod se je pomikal k grobnici grofa Paola,
katere vrata so bila na stežaj odprta. Procesija se je
skrila v notranjosti kapele, petje je utihnilo in ma¬
sivna vrata so se z ropotom zaprla.

«Ded, ki je poznal legendo, ni pa nanjo pomislil, je
takoj spoznal, da je bilo to, kar je videl, nekaj nad¬
naravnega. Kakor mrzličen se je tresel ter objel Pano-
rijo. Tesno prižeta drug ob drugega sta sedela in si
nista upala se zganiti, ker sta vedela, da ni smeti pre¬
streči prikazni pot do petelinjega petja. Mimo njiju
pa je šla cela vrsta strahov. Toda s tem se ni stvar še
končala. Hkratu sta zagledala na poti močno rumeno
svetlobo, ki je prihajala od nekakšne aureole, ki je
obdajala žensko v nunski obleki. Njena dolga bela
Ikoprena je valovala kakor od silnega vetra. Ko je šla
ali pravzaprav švignila mimo njiju v oddaljenosti nekaj
korakov, sta videla, da je bila to mlada, prelepa žen¬
ska, kateri je obup izpačil obrazne poteze. Na rokah
je nesla malega otroka, ki je bil bržkone mrtev, zakaj
glavica mu je visela kakor mrličem. Napotila se je
naravnost k grobnici in izginila v njej.

«Oba slučajna gledalca se nista še opomogla od
strahu, ko se je pokazala druga luč, rdeča kakor kri,
in pojavila se je druga ženska, ki je šla tudi proti
grobnici. Bila je dostojanstvene zunanjosti, bogato
oblečena in obilnih las, ki so jo takorekoč pokrivali.
V njenih prsih je tičalo bodalo, a iz rane je tekla v
tankem curku kri ter močila pesek na stezi. S stisnje¬
nimi pestmi in kakor oglje žarečimi očmi je skoraj
letela nad zemljo in kakor veter stekla v grobnico.

70

«Komaj je izginila, že se je pokazal tretji svetlobni
kolobar, toda ta je bil zelen; razsvetljeval je obličje
ženske nepopisne lepote, toda bilo je tako izpačeno
od sovraštva, da sta ded in Panorija vztrepetala. Ta
signora je bila oblečena vsa v belem, plavi lasje so
se ji bili razpustili, a na višnjevem traku ji je visela
mandolina. Ona ni vstopila v grobnico, odkoder se je
razlegalo kričanje, ampak se je ustavila pri vhodu in
zapela.

«Kaj je pela, — nista mogla ded in Panorija raz¬
brati, zakaj od straha se jima je vrtelo v glavi, a
lasje so jima vstajali.

«Tedaj se je slišal pravcati tresk, vrata grobnice
so se odprla in na pragu se je prikazala visoka po¬
stava meniha, ki so ga bili ravnokar pogrebci odnesli.
Kapuča mu je bila odkrita, lasje razmršeni, smrtno
bledo obličje je bilo izpačeno od straha in obupa, a
za njim so brile nekatere osebe, ki so se držale za nje¬
govo haljo. S kvišku iztegnjenimi rokami je zavpil
s hreščečim glasom:

— Giovanna! Usmili se!

« V odgovor pa se je ona zagrohotala z zlobnim,
zaničljivim smehom, dvignila roko ter potresla v zraku
njegovo odrezano roko.»

. «Ded, ki je bil v strahu, da se mu ne zmeša v glavi,
je, videč Panorijo v nezavesti, zavpil:

— Gospod Jezus, Prečista Devica! Pomagajte!

«Dalje se ni ničesar spominjal, zakaj izgubil je

zavest.

»Zadnje, kar je slišal, je bil grozen tresk, kakor da
so se razvaline rušile. Šele naslednjega dne, po dolgem
iskanju, so ju našli. Bila sta kakor mrtva in le po
dolgem trudu so ju priklicali k zavesti.

«Mojega pradeda je ta'okolnost zelo pretresla, zakaj
takoj je prišel do zaključka, da sta si mlada človeka
od obupa zaradi ločitve hotela vzeti življenje, in še
tisti dan je privolil v njun zakon. Kar se tiče mojega
deda in babice, nista mogla nikoli pozabiti tiste strašne
prikazni in vse poznejše življenje nista bila več v raz¬
valinah.

— 71  —

«Še neko čudno okolnost sem pozabil omeniti: na
poti, kjer sta videla kapati kri ranjene ženske, so
ostale črne lise, kakor da je tam nekdo potresel pepel
ali ogljen prah...

— To je povest o «maledettu», dobra signora. Po
pričanju legende, ki jo potrjujejo dejstva, bodo
prikazni toliko časa blodile in se pojavljale po teh
krajih, dokler Paolo ne odkupi svojih zločinov nad
žrtvami in dokler mu one ne odpuste.

Starec je umolknil in nastopilo je globoko molčanje;
nad prisotnimi je še vedno ležal mračni vtis iz grob¬
nice; zlasti sta trpela Valerija in baron. Nerada, sta
poslušala pripovedovanje Giacoma in obšel ju je
mučen občutek. Njuni pogledi so se ustavljali na stezi,
ki je peljala k grobnici, kakor da pričakujeta, kdaj se
prikažejo sence starih dreves, menihova postava in
one njihovih žrtev,

Helena Aleksandrovna je prva prekinila molčanje
z glasnim, iskrenim smehom.

-- Zavedite se, dragi moji, in ne drevenite mi tu
od strahu. Čas je domov. Upam, da bodo Paolo in
njegovi spremljevalci toliko vljudni, da ostanejo v
svojih grobovih in nas ne bodo vznemirjali, posebno
pa da ne bodo mučili mojega bednega nečaka, ki je
po muhasti prirodi tako fatalno podoben temu staro¬
davnemu «Don Juanu» italijanskega vzorca.

Vsi so se nasmejali njeni šali. Giacoma so na¬
gradili z buteljko vina in vsemi ostanki zajtrka, dali
so mu še zlatnik, potem pa so se odpravili na pet.

Ves ostali čas dneva sta Miša in Lolo dražila
bratranca, ga nazivala z «grofom Di Montignoso» ter
ga prosila, naj ne posnema svojega strašnega dvoj¬
nika in naj ne ubija dam, ki se vanj zaljubijo.

Baron je dobrodušno zavračal te šale ter se ve¬
selo pričkal s svojima mladima sorodnikoma in grozil,
da ju zapre v grobnico, če ga ne puste pri miru. Tam
bosta mogla do sita proučevati menihovo obličje.
Vendar pa bi pozornejši opazovalec čutil, da je bi’a
njegova veselost prisiljena. Valerija je bila žalostna
in molčeča, a po večerji se je izgovorila, da je trudna,
in šla v svojo sobo.

— 72

Larisa Arkadjevna, ki jo je opazovala, je bila
tudi nemirna in v skrbeh; čutila je potrebo biti
sama, zato se je kmalu podala v svojo sobo. Mračne
misli so jo vznemirjale. Ona je mnogo čitala in od
Diomida Petroviča je slišala mnogo takšnih čudnih
zgodeb, o katerih resničnosti ni mogla dvomiti. Zdaj
,pa se je z vsakim dnem bolj utrjalo v njej prepri¬
čanje, da ima pred seboj eno izmed tistih okultnih
ugank, ki se večkrat odigravajo pred slepimi gle¬
dalci, ne da bi jih razumeli. Dolgočasne šale Helene
Aleksandrovne in njen uporni skepticizem so končno
vplivali na njene živce. Spomin na poset v grobnici
jo je preganjal, Čudovita podobnost menihovega
kipa z mladim baronom Roteršildom ni mogla biti
zgolj «slučajnost»; spomnila se je na strašne sanje,
ki jih je imela mladeničeva mati, in krvavega obroča
na zapestju njegove roke. Takšne ponavljajoče se
skladnosti so bile skoraj dokaz, da obstoja tajinstvena
zveza med njimi in strašno legendo.

Tudi s svojo krščenko ni bila zadovoljna. Na¬
mesto da bi se popravljala in krepčala, kakor je bilo
pričakovati, je postajala bleda in videlo se ji je, da
je nemirna in potrta. Ali je bila morda tudi ona so-
udeleženka pri drami, ki se je nekoč »izvršila v
Montignosu? Morda ji teži dušo nezaveden spomin
na njo.

Pa tudi sama je začela čutiti, da leži nekaj ne¬
vidnega, toda usodnega v ozračju starega gradu.

— Oj, kako slepi in nevedni smo v strašnih za¬
konih, ki nas vladajo! — je rekla sama pri sebi.

Zaključek njenega razmišljevanja je bil ta, da
je potrebno pozvati Diomida Petroviča, ki je bival
tisti čas v Florenci. Obširno mu je pisala in ga pro¬
sila, naj pride čimprej v Montignoso; on kot resen
okultist bo mogel izslediti mnogo ta j bistvenih in
morda grozečih pojavov.

Ko se je vrnil v svojo sobo, je Pavel Borisovič
sedel na svoje priljubljeno mesto — na velik, z gr¬
bom okrašen naslanjač pri oknu —- ter se zaglobil v
nemirne in mračne misli. Njegov razum ni mogel
doumeti, kakšna vez bi obstojala med njim, — Rusom

— 73  -

po rojstvu in vzgojenim v dal j n j i deželi, — in med
tem Italijanom, ki je umrl pred tristo leti v tem po¬
zabljenem kotu Italije? Kako da nosi njegovo obličje
poteze tega neznanca? Zakaj se toliko dejstev, navi¬
dezno slučajnih, strinja s strašno legendo, katere
junak je bil oni neznanec?

«Zapadli smo moči preteklosti!« je rekla Vale-«
rija v mesečnem stanju.

V tem trenotku je jasno spoznal resničnost nje¬
nih besed, čutil je, da ga ta kraj privlačuje, da mu
je tu vse znano in drago, in imel je občutek dvoj-
stvenosti.

Toda v tem slučaju imajo spiritualisti prav: to se
pravi, da je nekoč živel tu in je bil isti Paolo Monti-
gnoso, zapeljivec žensk, od katerih se je ena kruto
nad njim maščevala. S tresočo se roko si je obrisal
pot s čela in vstal.

Zopet ga je prevzela žgoča želja, da bi se izpre-
hodil po zapuščenih sobah in poiskal novih razjasnjeni.
Zaprl je duri z zapahom, vzel iz omare veliko aceti-
lensko svetilko, ki jo je kupil v mestu in z nestrpno
roko je odprl tajna vrata.

Tudi, Valerijo je popadla želja, da bi še enkrat
videla zaklete sobe in bi se zopet opajala s strupom
temne tajinstvenosti.

Odpustila je služabnico, ko ji je ta spletla dolge
lase. Oblekla se je v svileno haljo višnjeve barve,
zaklenila s ključem vrata svoje sobe in hotela se je
povzpeti na stol, da bi sprožila vzmet, ko je zaslišala
udarec na tisti steni. Naglo je odprla skriti vhod in
zagledala barona s prižgano svetilko v rokah.

— Glejte, kako sem se oborožil, da si bova laže
vse ogledala, — se je zasmejal. — Ali hočete z
menoj? V dveh naju ne bo strah; samo oblecite šal
ali plašč, — zakaj tu je hladno in vlažno.

Mlada deklica je naglo vrgla nase mantiljo in
stopila v hodnik.

— Dajte mi roko in začniva z ogledovanjem moje
nove posesti. Kot gospodar imam polno pravico do
tega.

- 7-1  —

Naglo sta šla po hodniku in prišla na stopnično

ploščadko.

— Kje je velika dvorana s slike? — je vprašal
baron.

Valerija je pokazala duri in črez nekaj trenutkov
sta stopila v dvorano; svetloba svetilnice je bila
dovolj močna, da sta razlikovala predmete.

— Ah! Evo okvirja, o katerem ste pravili, — je
rekel baron in naglo pristopil k steni.

roda komaj je utegnil razsvetliti sliko, se je
opotekel in jezno zavpil ter udaril z nogo ob tla:

— Že zopet ta prekleta zgodba z roko!

Ni dokončal stavka, ampak pridržal Valerijo, ki
se je opotekla. Drug k drugemu prižeta sta omam¬
ljena in molče obstala kakor prikovana k podu in
vprla svoje poglede v obličje teh dveh oseb, ki sta
bila njuna portreta.

— Midva! Že zopet midva! Toda zakaj? — je
zašepetala deklica in vztrepetala.

— Čudna slučajnost, ki pogubno vpliva na na¬
jine živce. Toda pojdiva dalje. Čas je, da si dobro
ogledava ta prekleti prostor, — je odgovoril baron
s hripavim glasom ter vlekel za seboj svojo tova¬
rišico.

Prešla sta več sob, nato sta se spustila po nekih
stopnicah navzdol in se znašla pred visokimi vrati s
križem na vrhu.

— Tu mora biti kapelica; treba, da si jo ogle¬
dava. Radoveden sem, če nosi tudi sledove naglega
bežanja kakor vsi ostali prostori.

S precejšnjim trudom je obrnil ključ, ki je tičal
v ključavnici, in odprl težka vrata. Komaj pa je
svetilnica razsvetlila kapelo, .je Valerija pridušeno
zavpila, se opotekla in se oprijela za vratni podboj,
nato pa je padla in izgubila zavest.

Pavel Borisovič ni ničesar opazil. Kakor za¬
čaran je gledal nizki katafalk, ki je stal na dve
stopnici visokem odru, — bil je ravno tisti, ki se mu
je v prikaznih pojavljal in ki je bil naslikan na sliki
v veliki dvorani. Na katafalku je stala velika petero-
ploskevna krsta s srebrnimi okraski in s kristalnim

- 75  —

pokrovom; na oglih so se dvigali visoki svečniki, ki
so bili nekod oviti bržkone s črnim blagom. Kakor da
ga magnet privlačuje, se je baron polagoma pribli¬
ževal katafalku, se sklonil in razsvetlil notranjost
krste.

V njej je ležala mrtva ženska, oblečena v sre-
brasto brokatno obleko. Toda ali je res mrtva, ta
lepotica, ki se je zdela speča v svojem smrtnem le¬
žišču in ki ni bila podobna mrliču? Ta je bil dvojnik
Valerije; razlika je bila samo v trdem, sovražnem
in jeznem izrazu, ki je takorekoč okamenel na za¬
prtih ustnah. Tedaj se je baron stresel: pogled mu
je obstal na strašnem prizoru.

Bela mrličeva roka je stiskala s svojimi tenkimi
prsti kakor s kleščami drugo roko za odrezano za¬
pestje. To je bila človeška roka, klasično lepa, toda
popolnoma posivela; a na prstancu male ročice, ki
je držala ta strašni zalog, od katerega se mrtva ženska
ni hotela razstati, se je videl prstan z rubinom, ki se
je lesketal kakor kaplja krvi.

— Paolo! — je zašepetal pridušen glas in ba¬
ronu se je zdelo, da se je na mrličevem obličju po¬
javil zloben in zaničljiv nasmešek.

V neizmernem strahu se je obrnil in zagledal
Valerijo. Dvignila se je in kakor avtomat stepala
proti njemu. Steklene in široko odprte oči so doka¬
zovale, da je v mesečnem stanju.

— Paolo! — je ponovila, ga prijela za roko in jo
krčevito stiskala. — Ne pozabi, da si moj in si zve¬
zan z menoj s prisego zvestobe. Poglej, še držim
tvojo roko in na mojem prstu se blešči poročni
prstan. Čuvaj se tega, da bi me vnovič prevaril!

Valerija je izpustila baronovo roko in tresoč se
odstopila.

— Madonna Lukrecija, kaj hočeš tu? Ta kapela
je moja last; ven odtod...! Sovražim te, ker si bila
njegova zakonska družica in si mi ugrabila srečo. A!
Ti hočeš biti pokopana v blagoslovljeni zemlji? O!
Tudi jaz si to želim. Dobro, izpolnila bom tvojo
željo.

- 75

Strašna groza je prevzela Pavla Borisoviča in
lasje na glavi so mu vstajali pri tem Valerijinem
razgovoru z neko zanj nevidno osebo, ki jo je pa ona
brez dvoma videla.

— Pojdiva, Paolo! Pokažem ti, kje so ostanki
Lukrecije, in ukaži, naj jo pogrebe j o, ko si pa tu ti

gospodar.

Baronova volja je bila paralizirana in niti naj-
manje se ni upiral, ko ga je deklica vedl^t iz kapele
s tako gotovostjo, ki je dokazovala, da je izvrstno
poznala te prostore, in ga privlekla v sobo, ki je ni
še videl. Najprej sta šla skozi razkošno opremljeno
spalnico s posteljo pod baldahinom.

— To je tvoja soba. Ta mala vrata pri vznožju
postelje peljejo v garderobno sobo, odkoder je vhod
v vrt, — je pojasnjevala Valerija. -- A tu je tvoja
delavnica, — je pristavila, ko sta vstopila v veliko
sobo, ki je bila prevlečena s temnim usnjem z zla¬
timi obšivki.

V ozadju je bil velikanski kamin iz črnega rnra-
morja z grbom Montignosov. K temu kaminu se je
napotila Valerija.

— Dvigni svetilnik in ne hodi od mene, — je
rekla ukazovalno.

Nato je z roko potipala enega izmed ornamentov,
pritisnila nanj in v tistem hipu se je pod sredi sobe
z gluhim treskom odprl in pokazala se je črna luknja;
črez nekaj sekund se je luknja zaprla, da ni bilo
sledu o njej.

— So tudi stopnice v to kamenito vrečo; včasih
so v njej držali zaprte ujetnike, — je pripomnila tako
mirno in ravnodušno, kakor bi govorila o najnavad-
nejših rečeh.

Potem je pritisnila na šlem pod grbom orna¬
menta in baron je z velikim začudenjem videl, da se
je težki kamin obrnil na nevidnih tečajih in odkril
ozke, globoko v steno vdelane stopnice.

— Daj mi svetilnico in pojdi za menoj, — je
velela Valerija in se brez strahu spuščala po stop¬
nicah navzdol.

- 77  -

Baron je mehanično šel za njo in zdelo se mu je,
da ne bo nikdar konec stopnic; končno sta prišla k
železnim durim, ki jih je Valerija z naporom odprla.
Tedaj sta se znašla v precej velikem podzemlju, ki
je bilo izklesano v samo skalo. Nasproti steni sta
stali dve kameniti klopi, na katerih so bile prikovane
verige, a na raznih mestih je videl ležati bele kosti.
Na tleh je ležal razprostrt okostnjak v viteški opremi;
bržkone pri padcu se je šlem odvalil nekaj korakov
proč in črepinja je bila razbita. Nedaleč od viteza ja
ležala brezoblična masa, napol mumija, napol
okostnjak. Dve dolgi, gosti kiti las sta pričali, da so
ti ostanki pripadali ženski; v prsih je tičalo dolgo
bodalo z rezljanim in s kamni okrašenim ročajem.

— Evo Lukrecije. Ti moraš ukazati, naj jo od-
neso od tu in pogrebejo njene ostanke, — je rekla
Valerija, ko sta šla iz podzemlja.

Čudna apatija je prevzela barona. Nič več ga ni
bilo groza in ravnodušno je gledal na očitne sledove
zločinov teh Montignosov. Skoraj ni opazil zatohlega
in neprijetno dišečega zraku, toda s težko glavo je
sledil za mesečno žensko, ki se je lahko kakor senca
vzpenjala po stopnicah.

Ko je prišel kamin zopet na svoje mesto, je
Valerija rekla s topim, enozvočnim glasom:

— Zdaj pojdiva k stricu Ridolfu.

V spalnici se je ustavila minuto časa, pokazala
na razna oblačila, ki so bila vržena na stolico, in na
kapo na mizi rekoč:

— To je potna obleka, ki si jo slekel, ko si šel
v kapelo. Potem, ko boš prost, si boš ogledal vse to.

S čudovito gotovostjo, ki jo je kazala v vseh de¬
janjih, je šla po hodniku, se spustila navzdol po
nekolikih stopnicah ter stopila v sobo, v kateri je žc
bila in kjer je visel njen in portret starega signora.
Brez obotavljanja, kakor bi bila v zbujenem stanju,
je prižgala oba svečnika na mizi ter odrinila na stran
veliki zvitek pergamenta s pečatnim voskom. Pavel
Borisovič, ki ji je mehanično sledil, je postavil svc-
tilnico na mizo. Popadla ga je nenadna slabost in
spustil se je v naslanjač z visokim naslonom.

-( 78 -

Čudno razpoloženje se je pojavilo v njem. Svin¬
čena teža mu je legla na telo, da se ni mogel zganiti;
toda apatija, ki je ustavila njegove misli, je prehajala
in možgani so mu začeli močno delovati. Zdelo se
mu je, da ga je nekaj od zunaj zagrnilo in pronicalo
v njegov organizem. Z vedno naraščajočo jasnostjo je
čutil, da je že videl to opravo in vse mu je bilo znano;
a kar je bilo najbolj čudno — v njegovi obteženi
glavi so vzhajale in se družile misli in predstave, ki
so bile popolnoma tuje njegovemu resničnemu živ¬
ljenju, in v tistem trenutku je zaznal nenaravno dvoj-
stvenost, ki jo je doživljal.

Blaznim, — mu je šinila misel skozi glavo in
cči so se mu v nemi žalosti ustavile na Valeriji.

Ona je bila v mrzličnem razburjenju, vila je roke
in obupno ponavljala:

— Stric Ridolfo, odpusti!

Tedaj so se zaslišali težki koraki, vratna zavesa
se je razgrnila in na pragu se je pojavil moški visoke
postave, oblečen v črn žamet. To je bil original por¬
treta. Valerija je padla na kolena in s sklenjenimi,
povzdignjenimi rokami vzkliknila s pridušenim
glasom:

— Stric Ridolfo, odpusti mi! Snami z mene svojo
kletev, vrni nam mir!

Tresoč se po vsem životu je baron gledal vsto-
pivšega. Dobro je poznal to ponosno in resno obličje,
obrobljeno z osivelo brado, te mračne oči, ki so
vpirale svoj nepremični in žgoči pogled zdaj nanj,
zdaj na Valerijo. Toda kje, kje ga je videl?

Valerija je dalje govorila v italijanskem jeziku,
on pa ni pcislušal njene strastne prošnje in ni videl
ničesar razen mračnega pozornega človeka, ki je
stal pred njim s prekrižanimi rokami na prsih. Tedaj
se je razlegel glas prikazni, pridušen in kakor bi pri¬
hajal iz daljave:

— «Nesrečneža»! Jaz vama odpuščam, toda žrtve
niso odpustile in vajini zločini niso odkupljeni. Be¬
žita, nesrečneža, zakaj zapadla sta moči preteklosti.
Bežita od strupa, ki vaju obdaja. Vidva vdihujeta
prah prošlositi in njene strasti, ki so vaju pogubile.

- 79

Dih teh strasti vama je že razpalil kri. Tu prebivajo
in toid blodijo astralni refleksi preteklosti. Oklenili
se vaju bodo in vaju oblepili, a vidiva jih bosta oblekla
v formo in jim dala umetno življenje in sence pro-
šlosti vstanejo, da zaplešejo v peklenskih saturnali-
jah. Samo vera in molitev vaju moreta rešiti in osvo¬
boditi. Bodi trden, sin moj. Jaz še vedno jočem nad
teboj in moje solze se niso še posušile. A ti, strastna
in maščevalna duša, izženi iz srca nesrečno ljubezen,
zaradi katere si bila obsojena.

Starčeva postava je hipoma zbledela in se takc-
rekoč stopila s portretom. Valerija se je dvignila in
stala nekaj trenotkov nepremično vijoč roke. Tudi
baron je vstal, toda že pri prvem koraku proti vhodu
je obstal tresoč se po vsem telesu. Imel je jasen ob¬
čutek, da soba ni prazna in da se okrog njega gibljejo
nevidna bitja, ki so se ga dotikala, in čul je njihove
glasove. Tiste, ki so bili zanj nevidni, pa je Valerija
videla; dvignila je svojo lepo glavico in se jim vljudna
priklanjala.

— Pojdiva! — je zašepetala in prijela barona za
roko. — V kratkem zapoje petelin.

Odvedla ga je in prišla sta v sobo, ki je ležala
poleg -baronove in ki je nekoč Giovanna v njej prebi¬
vala. Tu se je Valerija ustavila in njeno obličje je za¬
sijalo od sreče.

— Paolo! — je šepetala, položivši obe roki k
prsim. Kako srečna sva bila tu! Ali se spominjaš še
tistih brezumnih ur? Ali čutiš še vonj te ljubezni,
cgenj najinih poljubov? Vse živi, vse odmeva tu; samo
naše telo umrje, toda imava drugo, da znova pričneva
to čarobnoi življenje. — Umolknila je za nekaj trenot¬
kov, a potem je rekla z rezkim glasom: — Pojdi, čas
je, da greš domov!

— A ti,Giovanna, se ne bojiš iti sama v svojo
sobo? — je vprašal baron, ki so ga razburjala vzne¬
mirljiva čuvstva.

— O, ne! Jaz se bojim le tedaj, ko ne vidim pro-
šlosti, a tu je prošlost živa. Ah! Če bi mogla vnovič
preživeti tisto srečo, ko si mi prvič govoril o svoji
ljubezni. Kdo pa nama more braniti? je pristavila go-

- 80  -

reče. — Najine praznične obleke so tu, gosti in sluge
pa so naju ravnokar pozdravljali. Vkljub besedam
strica Ridolfa nočem izruti iz svojega srca ljubezni,
ki si mi jo ti vdihnil. Zdaj pa pojdi!

Obrnila se je, napravila pozdravno kretnjo in
izginila; a baron se je opotekal kakor pijan v svojo
sobo, se vrgel na stol in izgubil zavest.

Sveži veter, ki je vel skozi odprto okno, ga
je kmalu zdramil k resničnosti. Bil je mirnejši in se
je dobro spominjal vseh podrobnosti, ki jih je doživel
v zazidanih sobah. Ko se je spomnil na mrliča v ka¬
peli, ga je neprijetno streslo po telesu. Truplo je bilo
gotovo balzamirano na poseben način, sicer bi si bilo
težko razložiti, da je tako dobro ohranjeno. A v mrli¬
čevi roki je bilo jasim potrdilo' čudne legende: odre¬
zana roka Paola Montignosa. Toda zakaj niso mrtve
maščevalke pokopali in čemu so jo pustili v kapeli?
To je bila uganka, ki je ni znal rešiti. Prepričanje,
da je on v resnici zločinski Paolo Montignoso, se je
vedno bolj utrjalo v njem; torej je bila tudi Valerija
Giovanna, kar je jasno, govorila v mesečnem stanju.

Istočasno pa je hotel vkljub vsem dokazom
prepričati samega sebe o nemogočnoisti vsega tega.
Dopovedoval si je, da so tajinstveni, več stoletij za¬
zidani prostori, vplivali na njih živce in povzročili v
njiju strašne halucinacije... Baron je izpil dcihro por¬
cijo pomirjevalnih kapljic, legel in kmalu zaspal.

Naslednjega dne se ni pripetilo nič posebnega.
Valerija je vstala pozno, bila je trudna in nervozna;
spomin o nočnem potovanju se je prekinil v hipu, ko
ie stopila v kapelo. In ko se je spomnila na krsto, ki
jo je tam videla, na krsto, ki jo je videla tudi nasli¬
kano, jo je streslo. Morda pa leži tam v resnici raj-
nica, ki je njej podobna? O tem povpraša barona.
Bržkone se je tedaj od strahu onesvestila in baron jo
je nesel naravnost iv njeno sobo.

V teku dneva l so> se malo shajali; baron in Mi.šelj
sta šla na neki izlet, a Helena Aleksandrovna se je na
izprehodu ranila v nogo in ležala na divanu z arniko-
vimi obkladki. Dami sta ji delali družbo, a ko sta se
mlada človeka vrnila, sta se tudi pridružila. Večerjali

- 81  —

6

so bolj z,godaj kolt običajno in kmalu so se razšli vsak
v svojo sobo.

Baronu se ni spalo; sedel je na svoje priljubljeno
mesto pri oknu in razmišljeval, totda ne o sedanjosti.
Njegovo življenje je nekako zbledelo in promatral ga
je ravnodušno. Vse njegove misli so se poglabljale v
preteklost, polno tajn in zločinov. Ali je bilo v nje¬
govi moči odvrniti vnaprej določeno karmo, ni znal,
vsekakor pa je bilo treba izpolniti željo ene izmed
žrtev in ja pcgrebsti. Toda kako naj izvleče iz podze¬
meljske ječe ostanke Lukrecije, ne da bi izdal skriv¬
nosti starega gradu? Najbolj čudno pa je bilo to, da
ga je ta skrb tako mučila, kakor da je resnično eden
izmed Montignosov iz srednjega veka, ki skrbno
čuvajo te tajne... Sam ni mogel tega izvršiti in, da
po pravici povemo, mu je bilo tudi težko in že sama
misel, da bi zopet videl tisti grozni prostor in
strašnega mrliča, ga je navdala z neznosno odvrat¬
nostjo.

Vse te težke in razburljive misli so mu slednjič
pregnale sen; glava mu je bila težka in sklenil je, da
se izprehodi in se osveži.

Noč je bila krasna in baron je izprehajajoe se
prišel do kamenite klopi, nad katero je velikansko
drevo razgrnilo svoje ogromne veje v obliki šatora.
Mesec je oblil s svojo bledo, nežno svetlobo čarobno
sliko; od ene strani je mračna stavba starega gradu
mrko stremela v nebo, a pod njim se je lesketalo
kakor zrcalo dremajoče jezero.

Razburjeni baron je premišljeval o svojem snu
prvo noč na Montignosu. Nenadoma je slišal težek
vzdih, nato pridušeno ihtenje. Ti zvoki so bržkone
prihajali iz skale, ki je bila nekaj korakov oddaljena
od klopi. Takoj je skočil na noge, previdno stopil tja
in na klopi v notranjosti jame je videl sedeti Valerijo.
Sklonjena nad kamenito mizo je podprla glavo z
rokami in bridko jokala.

Nikdar se mu ni zdela tako očarujoča kakor v
tem hipu in silno čuvstvo ga je prevzelo. Prvič si je
strastno zaželel obvladati to dražestno bitje, istočasno
pa je občutil besno jezo in hudo sovraštvo proti oni,

— 82

ki mu je bila na potu in mu branila zdaj reči: «Bcdi
moja, ljubim te!»

— Valerija Nikolajevna! — je skoraj brezzavest-
no zašepetal.

Deklica je vztrepetala in naglo dvignila svoje s
solzami porošeno obličje, a po žarki rdečici in njeni
zadregi je baron uganil, da je mislila nanj in jo je
njegov nepričakovani prihod iznenadil, Sedel je poleg
nje, jo prijel za ročico in jo pritisnil k ustnicam.

— Giovanna, čemu jočete? —- je zašepetal in v
očeh mu je zasijala ljubezen.

Živčni mraz je stresel deklico po vsem životu.

— Ne imenujte me s tem imenom, Pavel Bori-
sovič, zakaj me spravi v trepet, — je rekla in mu
odtegnila roko. — Včasih se mi zdi, da pridem še ob
pamet tukaj. Celo stene, se mi zdi, da govore o strašni
prošlosti. Kdo pa sva midva, ki nama je nerazumljiva
usoda podelila poteze ljudi, ki so umrli nekaj stoletij
nazaj? Vi ste živa predpodoba Paola Montignosa, a
jaz tiste Giovanne, ki nima niti groba!... Neka
neusmiljena karma naju je tu združila! Oh, Če bi le
vedela, kako zabrisati, s čim odkupiti to prošlost!

Hkratu je prijela barona za roko in jo krčevito
stisnila.

— Beživa, beživa iz tega prekletega kraja! Neka
teža mi tlači prsi; imam občutek, kakor da povsod
okrog blodijo strahovi, ki preže, da bi naju zagrabili
in pogubili. Vstopila sva v začarani ris in ta naju
privlačuje nase kakor brezno onega, ki gleda vanj...
Kdo naju reši? Kdo osvobodi? Beživa!

To, kar je ona govorila, je tudi baron občutil, toda
istočasno ga je že sama misel, da bi zapustil grad,
silno vznemirjala in ozlovoljila.

— Bežite, če morete, jaz ne morem, — je mračno
odgovoril. — Spiritualisti pravijo, da človek večkrat
živi, torej sva tudi midva živela tu, kjer se je od¬
igrala drama najine preteklosti. Kakor vleče pijanca
vedno k vodki in morfinista k vbrizgavanju, ki ga
ubija, tako je mene obvladala fatalna radovednost.
Hočem se vnovič videti v tej prošlosti, zvedeti, kaj
sem bil, kaj delal, mislil, čutil; hočem vedeti, kakšna

- 83  -

je karma, ki me je ulovila in me tira k še neznanemu
smotru. Vas, Giovanna, nič ne zanima, kako so se
ljubili v tistih davnih časih? V naših dneh, ko se
hladna razsodnost druži z razvratnostjo, so vsa
čuvstva hladna in brez ognja, kakor so hladni in
brezčutni tudi ti predčasno oveneli ljudje. V naši dobi
ne znajo ljubiti do izpozabljenja; izrodki uma in
srca niso sposobni, da bi prenesli nevihte, ki so po¬
dobne razjarjenim elementom in ki vse poteptajo, kar
jim pride na pot. Jaz pa razumem, da more to
opojno, toda nevarno čuvstvo, ki užge vse bistvo,
tudi pogubiti človeka, istočasno pa mu podeliti naj¬
večjo blaženost...

Polagoma se je njegov glas znižal do strastnega
šepeta. Oči, ki so jih navadno zakrivale košate veke,
kakor bi hotele prikriti, kaj se potajuje v njegovi
duši, so bile zdaj široko odprte in so gorele v strasti.
Valerija je gledala vanj z nekim začudenim po¬
gledom. Evo, kaj se je skrivalo v globini te navi¬
dezno tako hladne duše. Krater se je začel buditi,
bruhajoč na površje lavo in ogenj.

Hkratu jo je objel in kakor z ognjem ji je opalil
ustna s poljubom.

— Beži odtod, če moreš! — ji je zašepetal na
uho z zaničljivim smehom, nato je skočil na noge in
stekel po stezi navzdol ter izginil v senci dreves.

Valerija je ostala na mestu kakor ohromela; v
glavi se ji je vrtelo in naslonila se je na skalo. Prvič
je videla, kako se je hladni, naduti človek izpremenil
v nasilnega, strastnega človeka, ki je bil sposoben
premamiti jo, in katerega podoba se je skrivala v
globini njene duše.

Njegov poljub je Valeriji še gorel na ustnah,
Jasno je spoznala, da brezumno ljubi, toda ne ba¬
rona Pavla Roteršilda, ampak drugega,  kateremu je
bil on tako podoben in ki je ravnokar prišel iz več¬
stoletne grobnice zato, da bi jo zopet obvladal kakor
tedaj. Ne, ni mogla bežati, zapustiti tega začaranega
kraja, kjer je sedanjost izginjala in se umikala oživeli
prošlosti. Da, prikovana je na to mesto. Montignoso
je prepad, brezdno, ki jo bo požrlo.

— 81  —

Opotekajoč se kakor pijana je prišla v svojo
sobo in legla, toda zaspala je šele proti jutru.

Naslednjega dne je prispelo pismo Diomida Pe¬
troviča z naznanilom, da pride črez dva tedna na
Montignoso. Ta vest je vse razveselila razen barona
in Valerije. Njuni pogledi so se umikali drug dru¬
gemu in, ne da bi vedela zakaj, je oba prevzelo nepri¬
jetno čuvstvo ob misli, da pride semkaj stari okultist.

— Pavlik, ali boš kaj kmalu kupil grad? Ali ga
misliš sploh kupiti ali ne? — je nestrpno vzkliknila
Helena Aleksandrovna. — S tem da boš tako odlašal,
ti bo kdo drugi pred nosom kupil Montignoso; jaz
bi pa hotela, da imamo pravico odpreti zazidano krilo,
ko pride Diomid Petrovič. Ali si prejel odgovor od
starega čudaka strica?

— Umiri se, teta Lena. Stric se je odločil, da mi
kupi Montignoso in jaz sem že nesel notarju petin¬
dvajset tisoč frankov. Zadeva bi bila že urejena, da
ni gospodar odsoten; sem pač primoran čakati njego¬
vega povratka. Notar mi je zatrdil, da se ni markiz
Viani nikdar pokazal na gradu, in ker smatra ta kraj
za nesrečnega, se ga bo rad odkrižal. Pač razumeš,
da dokler ni pogodba zaključena, se ne morem
smatrati za gospodarja in ne smem narušiti družinskih
tajn, ki se jih lastnik ni še uradno odrekel.

— Ah, Pavlik! Morda najdeš tam cel zaklad,
dragocene posode, zlatenino! — je navdušeno vzklik¬
nila Lolo.

— Vse zaklade Ali-Babe so signori Montignoso
shranili zame v predvidevanju moje podobnosti z
njimi, — je odgovoril baron z nasmehom.

—• Vsekakor si ti, Pavlik, določen za njih nasled¬
nika, — je rekel Mišelj ter se nasmejal iz vsega grla.
— Sedaj pa poslušajte, da vam povem, kakšno razi¬
skovanje sem izvršil v prepovedanem kraju.

— Miša, angel j moj, ali mi pokažeš pot? — je
zavpila Lolo.

— Ne, hvala. Drugič pojdem tja samo v večji
družbi, — je rekel Mišelj.

— Kje si bil in kaj si videl? — ga je vprašal
baron s temnim obrazom.

- 85  —

— Ojoj! Prav malo, — je obžalujoče odgovoril
dečko, — torej poslušajte. Davi sem zgodaj vstal,
vzel s seboj vrvno lestvico, ki sem jo nalašč za to
kupil, in sem splezal na veliko drevo tam, kjer je
zid visok in odkoder se na drugi strani tudi vidijo
drevesa. Ni bilo lahko gledati skozi gosto rašč zelenja
in dračja, vendar pa sem ugotovil, da je moral biti
na tej strani vhod v grad, zakaj ko sem skušal iti
dalje ob zidu, sem odkril nekakšna vrata a za njimi
dvorišče. Tam sem privezal lestvico in se spustil doli.
Dvorišče je tlakovano, toda strašno poraščeno s travo
in trnjevim grmovjem, ki mi je raztrgalo hlače; to
pa me ni zadržalo. Ugotovil sem, da meji zid kapele
na dvorišče, in videl sem tudi vrata, ki peljejo bržkone
v zakristijo. Toda treba se je povzpeti kakih deset
stopnic, a vrata so zagrajena z železno žico. Dalje
sem našel star vrt in v njem polno grmov divjih
vrtnic. Tam je terasa z balustrado in mramornimi
klopmi; vse je precej pokvarjeno, toda vrata so tudi
zaprta in bržkone od znotraj zapahnjena. Ni mogoče
pogledati notri in, da po pravici povem, me zdaj
prav nič več ne mika gledati, ker se mi je zgodilo
nekaj čudnega... Hvala Bogu, nisem praznoveren!
Vse se je izvršilo o belem dnevu, solnce je močno
sijalo in radovednost me je mučila. Tedaj pa me je
prevzel neki nemir, ki si ga ne znam razložiti. Se
boste smejali, toda prisegam vam, da sem jasno
občutil, da nisem bil sam tam. Imel sem občutek, da
se okoli mene gibljejo nevidna bitja in se me dotikajo.
Nikdar v življenju nisem občutil kaj takega. Spočetka
sem se skušal upirati temu občutku; ščipal sem se,
gledal sem in otipaval stari, popolnoma počrneli kip,
ki stoji pri terasi, toda ni nič pomagalo. Prevzel me
je takšen strah, da sem zbežal od tam, in ko sem se
vzpenjal po lestvici, je poleg mene renčal in lajal pes.
Brrr! — bilo je prav grozno.

— Miša, Miša! Ali je moj sin tako glup in
praznoveren? — se je nasmejala Helena Aleksan-
drovna. — Kako da nisi prišel na to, da laja «Moro»,
stari kastelanov pes. Dober čuvaj je in je videl v
tebi tatu. Ha, ha, ha!

- 86  -

— Nič ni res, mama. Ta pes je prikazen psa
signora Montignoso, ki blodi po zazidanem krilu
grada in išče gospodarja, — je vzkliknila Lolo, ki je
zardela od razburjenja. — Severia mi je pripovedo¬
vala, da pes-strah večkrat laja in renči v zadelanih
sobah in da ne more nihče vdreti notri, niti tat ne,
ker neki veliki «čarovnik» je začaral ta del gradu
in ni mogoče stopiti vanj pred določenim rokom.

To pojasnjenje je izzvalo splošno veselje in
sklenili so, da razrušijo čare, kakor hitro bo zaključena
kupna pogodba.

Navidezno je baron soglašal z družbo, toda v
resnici mu je bila odvratna in ga je jezila misel, da
bi utegnili lahkomiselni in radovedni ljudje vdreti v *
njegovo svetišče. V teh tajinstvenih, tri stoletja zaprtih
sobah, se mu je zdelo, da sta on in Valerija združena;
tam so ju vezale nevidne, sama njima znane vezi,
ki sta se jih bala, istočasno pa si jih strastno želela.

Dva tedna sta pretekla navidezno mirno. Valerija
in baron sta se ves čas zelo rezervirano vedla drug
proti drugemu, kakor da se drug drugemu umikata,
a skrivaj se je nadaljevalo njuno razmerje, ki ga je
ustvarilo odkritje tajnega vhoda. Tajna sila ju je
večkrat zvabila v prepovedane sebe. Izogibala jsta
se samo velike dvorane, kapele in kopalnice, a najrajši
sta se mudila v sobi Giovanne in v oni, v kateri je
živel Paolo di Montignoso. Skupaj sta prebirala
garderobo, preiskovala skrinje in kovčege; večkrat
sta se smejala in veselila svojim odkritjem, včasih pa
sta tudi kaj takega našla, kar ju je vznemirilo in
zbegalo. Ti nočni pohodi so ju zbližali drug k druge¬
mu; v čudnem ozračju oživele preteklosti sta skoraj
pozabila na sedanjost in se prerodila kot Paolo in
Giovanna.

Najbolj zanimivo pri .vsej stvari pa je bilo to,
da se je po dnevu vsa ta fantazmagorija stajala in
izginila brez sledu, a namesto nje je nastopilo čuvstvo
neugodja in nezaupnosti.

Toda skupaj z nočnimi sencami so oživela druga
čuvstva in po nekaj dneh zatajevanja ju je usodna

87  —

medsebojna privlačnost zopet združila v prepoveda¬
nem kraju.

VIL

Prišel je končno dan prihoda Diomida Petroviča.
Mladina mu je šla do mesta naproti in ga privedla
v grad, kjer sta ga dami navdušeno sprejeli.

Ves večer so govorili samo o legendah Montigno-
sa, o tem kar so videli v grobnici, in o povesti starega
pastirja. Diomid Petrovič je poslušal z vidnim zani¬
manjem in njegov raziskovalni pogled se je ustavil
zdaj na bledem baronovem obličju, zdaj na Valeriji,
ki je sedela tam otožno zamišljena in se malo
udeleževala pogovora.

Baron se je vrnil v sobo razburjen in zlovoljen;
od večernih razgovorov so se mu živci utrudili. Prišel
je že do tega, da se je istovetil s Paolom Montigno-
som, neumestna namigovanja so ga dražila, in misel,
da se toliko oseb pripravlja na to, da vtaknejo nos
v njegovo preteklost, ki jih nič ne briga, ga je
resnično vznemirjala. Vrgel se je v naslanjač in se
poglobil v svoje misli.

Spomin na Giovanno ga je preganjal, vroče si
je zaželel, da bi vsaj enkrat videl to preteklost v
celoti živo pred seboj, ne pa v odlomkih kakor do
sedaj. Oh, če bi mogel vsaj v snu videti starodavni
grad v dnevih njegovega sijaja, pozabiti dolgočasno,
malenkostno, malomeščansko sedanjost in uživati
burno ozračje, polno dogodkov minulih stoletij... Ali
mu bo dodeljeno, da se bo vsaj za uro časa čutil
enakega z enim teh nadutih, mogočnih velmož,
katerih želje so bile zakon.

Stara grajska ura je odbila polnoč in je prekinila
njegove misli. Vstal je, vzdihnil in se nameraval vleči,
ko se je nenadoma zdrznil in obstal, željno prislušku¬
joč oddaljenemu toda razločnemu petju.

Ženski glas je pel neznano italijansko arijo, a
petje je brez dvoma prihajalo iz zakletih sob.

Sledeč svoji mučni radovednosti, je baron od¬
maknil mizo, ki je zakrivala tajni vhod, in odprl duri,
toda hkratu je obstal na pragu kakor prikovan.

- 88  -

Soba je bila razsvetljena, vse sveče iz rožnatega
voska so gorele, a sredi sobe je stala Valerija. Toda
ne, ni bila Valerija, ampak Giovanna, ki je resnično
vstala od smrti. Bila je oblečena v višnjevo brokatno
obleko, spredaj pridvignjeno, a krilo je bilo iz belega
atlasa; globoko izrezani moderc je odkrival vrat
klasične lepote; život ji je objemal pas, od katerega
je visel z bleščečimi se kamni posejan trak. Mala
višnjeva čepica, okrašena z biseri, je pokrivala
plave lase.

Pela je dalje italijansko balado s spremljevanjem
mandoline, a baron jo je molče gledal kakor začaran.
Ni samo obleka izpremenila dekličine zunanjosti,
ampak njeno obličje je zadobilo popolnoma drugačen
izraz. Nasmešek pohotnega uživanja ji je odprl lepe,
škrlatne ustnice; z umerjenim, toda izzivalnim ko-
ketstvom je izbirala kretnje, ko so njeni tanki prsti
bežali po strunah godala. Bržkone je bila v mesečnem
stanju, sodeč po tem, da je bil njen pogled včasih
nepremičen in steklen, a koj nato je vnovič plamen
strasti zaplal v žametnih očeh.

Baron se je prijel za glavo. Bil je pri polni
zavesti in je vedel, da stoji pred njim Valerija
Samburova; a istočasno je videl drugo bitje, nevarno
in očarujoče, ki ni imelo nič skupnega z mlado,
skromno in boječo deklico, ki jo je videl po dnevu.

— Giovanna! — je zašepetal.

— A! Ali si me spoznal? Toda jaz te ne poznam
v tej grdi obleki, — je rekla posmehljivo. — Podvizaj
se, da se preoblečeš praznično, in nagradim te s svojo
naklonjenostjo.

Baron se ni ganil, ko je poslušal ta glas, ki je
bil globokejši in bolj kovinske barve kakor navadno.

Giovanna — ali Valerija — je stopila k mizi;
z začudenjem •je baron videl na njej pozlačen pod¬
stavek, rezljan vrč in čašo. Nalila je čašo vina, ki
je bilo temno in gosto kakor med, odpila požirek,
a nato ponudila baronu čašo s takšnim pogledom,
da ga je presunil kakor električna struja.

— Pozabiva sedanjost in živiva preteklosti, grof
Di Montignoso.

- 89

Mehanično je baron prijel čašo in jo izpraznil;
v tistem hipu je imel občutek, kakor da ga je nekdo
močno udaril po glavi, a okrog njega se je vse treslo,
žvižgalo, kakor da se zidovi rušijo; potem se mu je
zdelo, da leti z vetrom v neko črno brezdno. Ti
občutki so skoraj hkratu prenehali in znašel se je
v prejšnji sobi Giovanne, toda sam, deklica je izgi¬
nila.

Truden se je naslonil k zidu in se zamislil, da
bi si razložil čudno stanje, ki ga je zdaj preživljal.
Še močneje se je zavedal dvojstvenosti svojega bistva,
toda njegova resnična osebnost barona Roteršilda je
zbledela in stopila v ozadje, v ospredje je silila ona
druga, polna drugih misli, drugih interesov in ga je
vedno bolj obvladovala. Prvič se je jasno čutil Paolo
Montignoso, v njegovih žilah je tekla kri z ognjenim
tokom, a telesno se je počutil močan in lahek kakor
nikoli poprej.

Kakor avtomat se je podal v sobo, v kateri je
nekoč bival grof Paolo, in prav nič se ni začudil, ko
je priskočil k njemu velik pes - hrt z radostnim
cviljenjem. Stisnil je k sebi glavo pametne živali in
jo pogladil po svilnati dlaki.

— Negus, moj zvesti Negus! — je ponavljal.

V spalnici je zdaj vse dišalo po življenju in
redu. Na mizi, sredi dvorane, je stal velik šop cvetlic,
svečniki so goreli, a ko je baron vstopil, se je pojavil
iz temnega ogla star služabnik s čudnim izrazom v
obličju. Molče ga je slekel in ga oblekel v kostum iz
srebrastega brokata in atlasa višnjeve barve, a na
vrat mu je obesil zlato verižico z medaljonom ter mu
podal kapo z belim peresom, ki je bilo pritrjeno z
rubinasto priponko.

V zrcalu je zdaj odseval novi  človek; to ni
bil več bledi, življenja siti, brezbrižni baron Roter-
šild, ampak pravi Paolo Di Montignoso, — ponosni
in nasilni signor XVI. stoletja, poln sile in kipeče
strasti. Dragoceni kostum tistih časov, ki se mu je
lepo podajal, je še bolje odražal njegovo prirojeno
mu lepoto; tesno se prilegajoči triko iz bele svile je
obrisoval prijetno skladnost njegove visoke, vitke

4* SO

postave; čipkasta freza se je čudovito lepo podajala
njegovi glavi s temnimi kodri. Radovedno se je baron
promatral, kakor da se ni prepoznal. V svojih velikih,
črnih očeh ni poznal tega smelega pogleda, tega
ognja, te zavesti o svoji mogočnosti; ni vedel, da so
te ustne zmožne tako nadutega in prezirnega na¬
smeha. Da, bil je lep in razpolagal je s čari, ki mu
pokoravajo ženska srca; vsa njegova osebnost je iz¬
ražala mirno samozavest zmagovalca, nežne in krotke,
toda istočasno tudi divje in krvoločne zveri, ki preži
na svoj plen, se ž njim poigra, a nato ga raztrže in
zavrže. Čimbolj se je baron naslajal nad seboj,
tembolj mu je ugajala nova obleka; čutil je, da se
podaja njegovim osebnim čarom, za katere ni do
sedaj niti vedel. Ponosno vzravnan je šel iz sobe.

Njegova želja se je izpolnila in stari dom je
oživel; šum in gibanje sta zavladala v njem. Sluge,
oblečeni v barvah hiše Montignosov, so urno švigali
sem in tja in se globoko priklanjali mlademu gospo¬
darju; z dvorišča se je slišal topot in rezgetanje konj
in glasno govorjenje; vse je bilo razsvetljeno in do
njega so prihajali zvoki petja in glasbe.

Vstopil je v veliko dvorano, kjer je visela strašna
slika, toda zdaj je bilo tisto mesto na steni prazno,
a sobana se je naglo polnila praznično oblečenih mož
in dam, katere je ljubeznivo sprejemal stari signor,
ki ga je nazival «sina».

Za trenotek je baron pozabil svojo dvojstvenost
in se živahno razgovarjal o političnih vprašanjih, ki
jih je zgodovina že davno zapisala, za katera pa se
je zanimal, kakor da so sedaj važna. Brez obotav¬
ljanja se je odzival, ko so ga nazivali z «grofom
Paolom» in se šalil z damami, ki so ga s pogledi kar
požirale. Včasih mu je kakor blisk preletel skozi mi¬
sel spomin, da je on Roteršild, kar pa je takoj izgi¬
nilo v megleno daljavo. Skrbno je iskal z očmi Gio-
vanno, ko jo je nenadoma zagledal pod roko z lepim
mladim človekom v zeleni žametni obleki, ki jo je
vodil ter se živahno z njo pogovarjal.

Par je šel mimo njega v razdalji nekaj korakov;
gospod se mu je priklonil, a Giovanna ga bržkone ni

— 91

opazila in nadaljevala hojo smejoč se s svojim kava¬
lirjem.

Strašna ljubosumnost je prevzela srce Roter-
šilda Paola in njegova roka je nagonski segla po bo¬
dalu za pasom. Vedel je, da je bil Manfredo Tor-
reani, bogati plemič iz Modene, med onimi; ki so snu¬
bili deklico. Silno zaljubljen v krasno deklico, ji je
trdovratno dvoril, toda Giovanna je precej hladno
sprejemala Torreanijevo ljubezen; danes pa je oči-
vidno izpremenila svoje mnenje, zakaj izkazovala mu
j« očitno naklonjenost. Besno ljubosumje je zaklju-
valo v srce Paola. V svoji duši je vedel, da ne more
zasnubiti Giovanne, zakaj bil je oženjen brez očetove
vednosti. Toda bil je pripravljen, da prej ubije njo in
tekmeca, kakor da bi jo odstopil drugemu. Večerna
veselica ga ni več zanimala. Mislil je samo na Gio-
vanno in pohitel za parom, ki je zapustil dvorano.

Zaman je prešel več sob in dvorano, v kateri so
služabniki pripravljali večerjo na dolgih mizah, na
katerih se je lesketala dragocena posoda in srebrnina,
in končno je prišel v sobo v prvem nadstropju. Vrata
na teraso z mramorno balustrado so bila odprta na
stežaj, a spodaj se je razprostiral senčnat vrt, poln
cvetlic; razsvetljeval ga je lunin sij.

Giovanna je bila sama in je stala pri balustradi
ter si s pahljačo hladila razgorelo obličje. Kakor blisk
je bil baron pri njej in jo prijel za roko.

— Kje je Torreani? — je zašepetal s pridu¬
šenim glasom.

Tvoj oče ga je pozval, toda se kmalu vrne.

— Giovanna! Nehaj s svojo igro z Manfredom,
sicer ne jamčim zase! — je rekel in roka mu je zopet
segla za bodalom.

Giovanna ga je premerila s hladnim in prezimim
pogledom.

— Ali res? A po kakšnem pravu, signor grof,
mi ti to prepoveduješ?

— Po pravu ljubezni! Jaz te ljubim, Giovanna,
in ubijem vsakega, ki bi se ti preveč bližal.

— Ti me ljubiš, Paolo? Med tem pa gre glas,
da ima stric Ridolfo zate pripravljeno sijajno partijo.

- 92  —

Ali misliš napraviti iz mene svojo igračo? Motiš se.
Kdor me hoče imeti, mora iti z menoj v cerkev, —
je odgovorila Giovanna in njen pogled ga je ožgal
kakor ogenj.

Da te dobim, sem pripravljen iti skozi pekel
in nebo. Ne morem nič imeti proti mislim svojega
očeta, toda uresničiti  se morejo le moji načrti, ki
nimajo nič skupnega z očetovimi. Prisegam ti, da
boš ti moja žena in nobena druga; samo nečem, da bi
prišlo do odkritega in nepotrebnega spora med menoj
in očetom. Ko bo stal pred dovršenim dejstvom, se
bo moral udati in nama rad odpusti. — Saj veš,
njegov polbrat Cezar, ki je nedavno umrl, nam je
zapustil obširna posestva v Siciliji, blizu Sirakuze.
Oče pravi, da je to predaleč in jih misli prodati;
v kratkem se poda tja za nekaj mesecev, a midva
izrabiva njegovo odsotnost za najino svatbo. Zdaj,
ko poznaš moje načrte in imaš mojo besedo, te
poljubim kakor svojo nevesto, — je pristavil, jo
smelo objel in krepko poljubil na ustna.

Razvneta po njegovem vzkipenju, mu je Giovanna
vrnila poljub.

— Pojdiva, greva do jame, — je zašepetal

Paolo.

— Toda opazili bodo najino odsotnost, — se je
obotavljala ona.

— Ba! Noč je lepa in mnogi naših gostov se
izprehajajo. Kdo bo zvedel, kje sva midva? — je
odgovoril z brezskrbnim smehom in jo povlekel za
seboj.

Korakala sta v senci drevja, toda nista dospela
še do jame, ko se je razlegel rog, ki je pozival goste
k večerji...

V dvorani pirovanja je vladalo šumno veselje;
toda tekom te čudne večerje se je Paolu povrnila
težka zavest dvojstvenosti in prevzel ga je nerazumljiv
nemir.; njegova usta so mehanično govorila o neznanih
mu ljudeh in damah, a oči so se mu ustavljale na
Giovanni, ki je sedela blizu njega in poleg Manfreda
Torreanija.

- 93  -

Nenadoma je dvorano napolnil vijoličast dim,
vsi gostje so zbledeli in se raztajali v oblačni masi.
Nato je grmenje streslo stene; zemlja je trepetala,
kakor da se umika izpod nog, a baron je dobil močan
udarec po glavi in izgubil je zavest...

Ko se je zbudil, je bilo popolnoma svetlo; ležal
je v postelji in razen spomina ni nič pričalo, da je
resnično prisostvoval fantastičnemu piru. Obleka iz
brokata in atlasa je izginila, tajna vrata so bila zaprta
in samo bela vrtnica na mizi ga je presenetila. Jasno
se je spomnil, da je imela Giovanna na modercu
takšno cvetlico, katero ji je vzel; ker pa so v vazi
na okni stale tudi vrtnice, je bilo mogoče misliti, da
je cvetlica padla z nje na mizo.

— Ne, gotovo sem videl v snu to, kar sem želel
videti — preživeti plošlost 'starega gradu. Vendar
pa utegnem priti še ob pamet pri vseh teh neverjetnih
zgodbah, — je pomislil in se hitel oblačiti, ker na
uri je bilo že črez poldne.

Našel je vse na terasi za mizo. Videti je bilo,
da so tudi oni pozno vstali, in bili so v mrzličnem raz¬
burjenju. Vsi so vpili, mahali z rokami, si nekaj pripo¬
vedovali in drug drugega prekinjali, samo Diomid
Petrovič je molčal in s čudnim izrazom je šinil s
pogledom na barona, ko se je ta pojavil na terasi
blede j ši kot po navadi.

— A! Končno si prišel, Pavlik! Tudi ti nisi
bržkone spal? Toda povej nam, ali veš, odkod tisti .
šum? — je vprašala Helena Aleksandrovna, ki je
bila zelo razburjena.

—- Ne, teta, ne razumem, o čem govoriš? Jaz
nisem ničesar slišal. Toda za božjo voljo, povej mi,
kaj se je zgodilo, — je nemirno vprašal baron.

— Ali je mogoče? Vsi smo slišali isto, tudi
Diomid Petrovič in celo posli. Po polnoči je bilo sli¬
šati, kakor da se je zbrala množica ljudi, konji so
teptali in hrzali, razlegali so se človeški glasovi, a
potem so se iz zadelanega krila razlegli glasovi godbe
in petja in šum velikega pirovanja. Brr! To je bilo
nekaj peklenskega.

94  —

— Prav peklenskega! Bržkone so vsi Montignosi
vstali to noč iz svojih grobov in priredili ples. Vso
noč sem se tresla in šla sem k mami v posteljo, —
je vpila Lolo, ki jo je groza pretresala.

— Čudno, da nisem ničesar slišal, — je rekel
baron, nalivajoč si slivovko v kavo in umikajoč se
vprašujočemu pogledu Diomida Petroviča,

— Morda ste se udeležili pirovanja in zato niste
obračali pozornosti na šum, — je pripomnil z zago¬
netnim nasmeškom Diomid Petrovič,

— Ta domneva je vsekakor precej čudna, — je
hladno odvrnil baron.

— Evo, zakaj sem vam to rekel. Ko sem zaslišal
tako nenavaden šum, sem vstal in šel na razgled in
tedaj sem na stopnicah terase — odkoder se je sli¬
šalo govorjenje — zagledal moško osebo, ki je bila
oblečena v opravi XVI. stoletja. Ta moški je imel
vaše oblike. Spremljal je ravno tako svečano oprav¬
ljeno damo, ki je pa nisem mogel videti v obraz. Ali
ni čudno, Pavel Borisovič, da je prikazen vam po¬
dobna?

— Ne morem ničesar povedati. Nič nisem videl
ne slišal; sicer pa se temu nikakor ne čudim, ko so
pa očividno vsi tukajšnji strahovi meni podobni, — je
z nevoljo odvrnil baron.

Naglo je popil kavo in šel na teraso z izgovorom,
da mora pisati pisma.

— Zakaj se šalite z njim? Nima rad tega in jaz
razumem, kako mu mora biti neprijetno, da mu je
čudna in istočasno usodna slučajnost dodelila podob¬
nost s tistim starodavnim «Don Juanom» ali italijan¬
skim «Sivo Brado», ki ga tukaj nazivljejo «male-
detto» in ki ga smatrajo za junaka legende o odrezani
roki.

Diomid Petrovič je zmigal z rameni.

— Da, ta slučaj je zelo zagoneten in me zelo
zanima. In zdaj vas prosim, dragi prijatelji, da
izpolnite obljubo in mi pokažete v gradu vse, kar je
mogoče videti in obiti, če ni baron že postal popolni
gospodar hiše svojega dvojnika. Mislim, da ne bo
nasprotoval, da si ogledam tajinstveno krilc hiše.

- 95  -

Misel j se je ponudil, da on spremi Diomida
Petroviča in mu pokaže samostanske razvaline in grob
Paola Montignosa, ker so se dame odločno uprle, da
bi se še enkrat podale v grobnico. Tudi baron ni hotel
več tja. Nato sta si ogledala v gradu vse, kar je bilo
mogoče, pa kakor znano, ni bilo tam nič posebnega.
Tomilin je šel z Mišeljem povsod, zlezel je na zid
s pomočjo vrvne lestvice, se spustil na dvorišče in
obhodil vrt; razen tega je stopil tudi v nekakšno
kolamico, ki ni bila zaklenjena. Tam je našel ostanke
bogato okrašenih nosilnic in žensko sedlo. V druge
prostore ni bilo mogoče priti, ne da bi se vrata
vlomila. S tega izprehoda se je vrnil Diomid Petrovič
mračen in zamišljen, toda nobenemu ni povedal svojih
vtisov.

Larisa Arkadjevna bi se bila rada z njim pomenila
na štiri oči, pa ni ji dal nobene priložnosti za to. Šele
naslednjega dne zvečer se- je znašla slučajno sama z
njim in ga je na tiho vprašala, da bi ji priobčil svoje
vtise in ji povedal, kaj misli o vseh teh čudovitih
zgodbah.

—- Za zdaj mi je še premalo znano o tem, da bi
si mogel ustvariti jasen pojm, — je odgovoril po
premisleku. — Samo eno vam morem povedati, to,
da je tukajšnji zrak prepojen z ostudnimi strujami;
tukaj je v resnici prostost živa. Nekaj zloveščega se
povsod tu skriva in gorje udeležnikom prošle drame,
če zapadejo v območje svojih žrtev. Utegnejo nastopiti
usodni zapletijaji in nepričakovani dogodki. Ker pa
se ne smatram za tako močnega, da bi dovolj sitno
posegel v t.o okultno dramo, ki se utegne tu doigrati,
zato sem pisal nekemu prijatelju, velikemu učenjaku
v tej stroki, m sem ga naprosil, naj pride semkaj in
nam pomaga s svojimi nasveti in naj nam vse pojasni.

— Vi me strašite, dragi prijatelj. Kaj se more
zgoditi? Bog moj! — se je vznemirila Larisa Arka¬
djevna.

— Sam bi bil srečen, če bi to vedel, zakaj nevar¬
nost se za polovico zmanjša, če veš vnaprej za njo.
O eni stvari pa sem prepričan, to, namreč, da je
Roteršild tesno zvezan s to prošlostjo in... da ve več,

96  -

kakor hoče povedati. Dalje se bojim, da je uboga
Valerija tudi igrala veliko vlogo v tej strašni zgodbi;
zelo je bleda in otožna. Nadzorujte jo, Larisa
Arkadjevna, ne da bi se izdali, ker ni potrebno, da
bi jo vznemirjali pred časom; če vam bom svetoval
bežali, jo morate takoj odpeljati.

Deset dni je mirno prešlo. Delali so izlete v oko¬
lico in udeleževal se jih je tudi Diomid Petrovič. Vsi
so se pomirili, zakaj nočni šum se ni več ponovil in
nobene prikazni niso več motile miru grajskih stano¬
valcev. Toda baron je opazil, da ga stari okultist za¬
sleduje, in to nadzorovanje ga je zelo dražilo.

Junaka nočne drame sta živela v trajni nestrp¬
nosti, Črez dan sta bila v skrajno mrzlih odnošajih,
kakor hitro pa so se polegle nočne sence, je v obeh
kri burno zaplala in nestrpno sta čakala minute, kdaj
se vsi razidejo po svojih sobah. Ko sta se čutila varna,
sta trepetaje odprla tajne duri, hušknila kakor senca
po hodnikih in prižgala voščene sveče, katerih zaloge
sta našla v bufetu, ter se sešla vsa trepetajoča od
blaženstva, Čudni so bili njih razgovori, zakaj se¬
danjost je bila iz njih izločena. Paolo in Giovanna
sta govorila samo o preteklosti in v zagonetnem
ozračju tajinstvenih sob sta postala vročekrvna Itali¬
jana in njuna strast je rastla vsako uro in grozila, da
preskoči vse meje. Dan jima je bil že neprijeten, ure
so se neskončno vlekle in mislila sta samo na nočni
sestanek.

Nekega jutra je Diomid Petrovič izjavil, da od¬
potuje za kratek čas, in je prosil dovoljenja, da sme
pripeljati s seboj starega prijatelja, ljubitelja arhe¬
ologije in okultizma, ki se zelo zanima za povesti o
Montignosu. Helena Aleksandrovna je ljubeznivo pri¬
volila; samo Diomid Petrovič — toda samo on
— je zapazil piker in zaničljiv nasmeh, ki je šinil ba¬
ronu preko usten.

Pozneje, pri slovesu in na samem z Lariso Arka-
djevno, ji je v skrbeh povedal, da predvideva dogodke,
za katere so neobhodni energični ukrepi; zato gre, da
opozori prijatelja in ga čimpreje privede semkaj.

- 97  —

7

— Nadzorujte Valerijo, — je dostavil in ji krepko
stisnil roko.

Bakulinka ni potrebovala tega opomina. Že po
prvem naročilu Diomida Petroviča je skrbno nadzo¬
rovala mlado deklico in v njej se je utrdilo prepri¬
čanje, da se v dekličini duši godi nekaj abnormalnega,
dasiravno ni mogla na noben način pogoditi vzroka
tega stanja.

Neka okolnost je posebno neprijetno dimila La¬
riso Arkadjevno in jo zelo vznemirila. Nekoč je prišlo
pismo od Samburove — matere, ki je pisala, da bo
njen sin kmalu odpotoval v Montignoso, in če name¬
rava Bakulinka podaljšati svoje bivanje v Italiji,
tedaj naj izroči Valerijo bratu, ki jo more pripeljati
domov, ko mu poteče osemindvajsetdnevni dopust.
Ko sta Lolo in Mišelj slišala o skorajšnjem prihodu
mladega častnika, sta se glasno radovala; Valerija pa
je nasprotno smrtno pobledela in se stresla. Od tedaj
se je vsakikrat, ko so začeli govoriti o njenem po¬
vratku v Rusijo, vidno in silno vznemirila.

Silno si je Larisa Arkadjevna belila glavo, da bi
odkrila vzrok njenega razburjenja. Spočetka je mi¬
slila, da se je Valerija zaljubila v barona; toda od¬
krita hladnost med njo in baronom je izključevala to
možnost. Baron ni prav nič dvoril Valeriji in tudi ona
se mu je izogibala. Spočetka se je Bakulinka čudila,
da se Valerija črez noč zaklepa v sobo, potem pa se
ji je zdelo prav naravno, če ni njena krščenka marala
spati pri nezaklenjenih vratih v tej čudni hiši. Kje je
torej vzrok, da ne mara oditi iz Montignosa? Larisa
Arkadjevna se ni počutila več dobro; bila je nemirna
in potrta, a včasih se ji je zahotelo takoj odpotovati,
toda žgoča radovednost, da bi spoznala tajne zazi¬
danega krila, je bila protiutež prvi želji.

Po odhodu Diomida Petroviča se je baron čutil
resnično olajšan. Zadnje dneve ni mogel posečati
prepovedanih sob zaradi velike slabosti, ki ga je pre¬
vzemala zlasti proti večeru. Najprej se mu je dremalo,
nato pa je zaspal s težkim snom v postelji-ali na
naslanjaču in tako je ostal do jutra.

- 98  -

Tisto noč po odhodu Tomilina je sklenil, da se
bo boril proti tej nezdravi slabosti. Prisilna ločitev
je še bolj razpalila njegovo strast do Giovanne in
hotel jo je videti, naj stane kar hoče.

Komaj je ugasnila zadnja luč v hiši, je baron
odprl tajne duri in stopil v prepovedano sobo. Napor,
s katerim se je boril proti spancu, ga je zbudil; razen
tega ni bila slabost tako velika kakor navadno. Kakor
hitro so se zaprla sobna vrata in je prižgal svečnike,
sta težava in dremavica popolnoma prešla. Vendar pa
je bil v mrzličnem razburjenju in kri je z ognjem
kipela v njegovih žilah, a paleča strast do Giovanne
je dosegla višek. Tresoč se od nestrpnosti je stopil v
sobo, kjer je videl prikazen svojega prejšnjega očeta
in kjer sta se po navadi mudila.

Ni še utegnil prižgati svečnikov na kaminu, ko
je vstopila Valerija ravno tako razburjena kakor on
in se vrgla v njegov objem.

Začela sta govoriti o ljubezni; ker pa se je Vale¬
rija kazala nemirna in se včasih plašno ozrla na Ri-
dolfov portret, jo je baron odvedel v svojo prejšnjo
sobo. In tam sta pozabila na vse, — preteklost in
prihodnost, — zaslepljena cd strasti ju je požar ob¬
jel in preživela sta tragično fatalnost minolosti. Va¬
lerija se mu je udala v isti sobi, kjer se je pred tremi
stoletji odigrala ravno takšna ljubezenska drama...

Zjutraj se je baron zbudil kakor pijan, toda spo¬
min o tem, kar se je ponoči zgodilo, je stal jasno
pred njim. Ne, to ni bil sen: izvršil je nepopravljiv
zločin in nezaslišano podlost, ker je onečastil to
mlado bitje, ki mu jo je neznana usoda izročila v
oblast. Da, uničil je Valerijino življenje, in ker je bil
oženjen, ni mogel popraviti sramoie, ki jo je storil
njeni rodbini. Res je, da je bil sam v čudnem abnor¬
malnem stanju in je strastno ljubil, toda ne to mlado,
plašno in izogibajočo se mu deklico, ampak tisto
nočno Giovanno, oblastno in strastno, ki ga je podjar¬
mila in ga napravila svojega sužnja. Seveda je bilo
težko dokazati, da je ravno on zapeljal Valerijo, a
mlada deklica, ki je bila skoraj vedno v mesečnem
stanju, se bržkone ni zavedala, kaj se je zgodilo;

- 99  -

toda ta okolnost je še povečala podlost njegovega
ravnanja. Iz vse duše si je želel, da bi popravil po¬
grešek, a njegova nemoč ga je spravljala v obup. So¬
vraštvo in bes sta kipela v njem, če se je spomnil na
žensko, ki ga je imela v rokah, katere ni on nikdar
ljubil in ki mu nikoli ne bo dala prostosti... Dušno
stanje barona je bilo takšno, da se ni mogel pokazati
pri zajtrku. Napravil se je bolan in ves dan ni šel iz
sobe.

Mišelj in teta sta ga obiskala; Helena Aleksan-
drovna je ugotovila, da je videti slab in da ima nekaj
mrzlice; svetovala mu je, naj se vleže in se spoti.

— Prehladil si se zaradi svoje nespametne navade,
da spiš pri odprtem oknu. Še malarije se boš nalezel,
— je godrnjala.

Baron se je pošalil, toda obljubil je, da se bo
čuval, v duši pa si je želel biti sam. Pozneje mu je
prišel Mišelj delat družbo in mu je povedal, da je
imela Valerija histeričen napad, ko je prejela od
doma poročilo, da je umrla neka daljnja sorodnica,
in pregovorili so jo, da je legla in zaspala.

Hladen pot je stopil baronu na čelo. Če je Valerija
dobila histeričen napad zaradi spomina na nočni
dogodek, kako naj se sreča z nesrečno deklico?

Preživel je noč brez sna, a proti jutru je dozorel
v njem sklep, da se loči od Dine in da razruši zakonsko
zvezo med njima, naj stane kar hoče. Ta sklep ga
je nekoliko umiril; a naslednji dan, ko je šel k
zajtrku, je bil videti kakor po navadi.

Prvi pogled na Valerijo ga je docela pomiril;
očividno se ni ničesar spominjala, a bila je samo
bledejša in bolj zamišljena kakor po navadi.

Nekaj dni je prešlo mirno, samo v baronovi duši
je prikrita nevihta dalje bučala, a njegovo stanje se
ni dalo popisati. Pogled na Valerijo ga je vsakikrat
razburil in uporno se je zatajeval, da ni šel v nesrečne
sobe, kjer se je izpreminjal v Paola Di Montignoso in
kjer ga je prevzemala besna strast do Giovanne, ki
je z vsemi svojimi gibi in kretnjami vzbujala v njem
sladostrastje in ga opajala. Oboževal je in norel za
to nočno Kirko, toda ne za ono hladno in umerjeno

- 100  -

deklico, ki jo je srečeval po dnevu. Vendar pa je bil
vkljub temu dolžan z zakonom popraviti svoj presto¬
pek. Četudi je bila Valerija hladna in boječa, je bila
tisočkrat boljša od Dine, ki se mu je tako nesramno
vsiljevala. Ko se oženi z Valerijo, more skupaj z njo
tu živeti in neovirano uživati svojo dvojstvenost. Saj
je gospodar Montignosa in vez med njim in staro
hišo se je vsak dan bolj utrjevala.

Nekega večera so vsi sedeli pri čaju na terasi,
ko je sel prinesel Pavlu Borisoviču pismo in brzojavko
ter povedal, da je pismo prišlo zjutraj in bi mu bilo
dostavljeno naslednje jutro; ko pa je dospela
brzojavka, je poštni načelnik odposlal oboje hkratu.
Pismo je bilo od tajnika starega barona iz Nauheima;
sporočal mu je, da je imel starec hud srčen napad
kot posledico svoje stare srčne bolezni, in ker mu
grozi smrtna nevarnost, poziva k sebi nečaka. K tajni¬
kovemu pismu je bil priložen pripis, napisan s tresočo
se roko starega barona Vitalija Aleksandroviča:

«Rad bi te še enkrat videl, Pavlik, zato odpotuj,
kakor hitro prejmeš to pismo. Če bi jaz umrl pred
tvojim prihodom, tedaj te prosim, da točno izpolniš
mojo poslednjo voljo; povedana je v listini, ki je
v zavoju, ki ti ga izroči moj tajnik. Postavil sem te
za dediča vsega svojega premoženja, izvzemši to, kar
sem določil za Heleno in njene otroke.»

Brzojavka je ponavljala prošnjo, naj se podviza
in takoj odpotuje.

Ta vest je vse vznemirila. Helena Aleksandrovna
in Lolo sta bridko jokali, a ko je baron rekel, da
takoj odpotuje, je Muranova izjavila, da odpotuje
skupaj z nečakom, da bi videla brata pred smrtjo.
Ko je Lolo čula materin sklep, je začela prositi
mater, naj jo vzame s seboj: ona je ljubila strica
Vitalija in se je tudi hotela od njega posloviti. Helena
Aleksandrovna se je končno udala ter privolila v
hčerino prošnjo,

— Mesdames, jaz vas ne morem čakati. Jaz
moram oditi ob petih in pol, najpozneje ob šestih,
da pridem do ekspresnega vlaka, vi pa se ne morete
do tedaj pripraviti, — je rekel Pavel Borisovič.

— 101  —

Bove gotovi. S seboj vzamem samo mali kovčeg,
ki ga velim takoj napolniti.

— Tudi jaz vzamem samo potno torbo, ker se
vrnem takoj semkaj, kakor hitro se stricu obrne na
življenje ali smrt, — je rekel baron in s pomembnim
pogledom gledal bledo in izpremenjeno Valerijir.o
obličje. Obrnivši se k gostom, je rekel:

— Upam, Larisa Arkadjevna, da mi vi in Valerija
Nikolajevna izkažete čast in veselje obenem, da
ostanete v Montignosu kot moji  gostje, ker ko sem bil
zadnjič v mestu, sem postal lastnik gradu. Ničesar
se vam ni treba bati in Mišelj ostane vaš zaščitnik,
dokler ne pride Diomid Petrovič s svojim prijateljem.
Samo mu recite, naj počaka mojega povratka, predno
prične s podrobnim razgledovanjem in predno skliče
prikazni vseh Montignosov,

— Pavlik, ti si strašen človek! Lastnik gradu si,
pa molčiš, namesto da bi nam pokazal tajne zazida¬
nega krila, kakor si nam svoj čas obljubljal! — se
je jezila Lolo.

Upam, da se vrnemo semkaj, in tajne, ki so
se ohranile več stoletij, ne bodo izginile ta čas. Zdaj
pa dovolite, mesdames, da se odstranim. Treba je
leči in nekoliko spati.

— Dobro, jaz bom čuval tvoj grad in ščitil dame.
Jaz sem vedel, da bo tvoj; niso ti zaman prinesli
ključev od kleti maledetta, ki si mu tako čudovito
podoben, — je burno izjavil Mišelj.

Pavel Borisovič se je poslovil od Larise Arka-
djevne in Valerije; nato sta odšli tudi Lolo in mati,
da se pripravita za odhod. Tudi oni sta se poslovili
od Bakulinke in krščenke, proseč ju, naj ne vstajati
tako zgodaj, da bi jih spremljali.

Ko je bil baron sam v svoji sobi, je dihnil s
polnimi prsi in se čutil zelo olajšan. Stričeva smrt je
bila neizbežna, a ko se oči starega čudaka zapro, ne
bo on samo miljonar, ampak bo svoboden v svojih
delih in prvo dejanje te prostosti bo to, da se reši
zakona, ki mu ga je vsilila potreba. Delal si je načrte
o bodočnosti ter premišljeval, na kakšen način bi se
dal povzročiti proces za ločitev zakona. Iz omare

— 102  —

je vzel elegantno usnjeno potno torbo in majhen
kovčeg. Naglo je vložil nekoliko obleke, perila in druge
potrebne reči, zavil in zavezal plašč ter se potem
utrujen naslonil k odprtemu oknu, da bi se osvežil.

S polnimi prsi je vdihoval čisti in blagodišeči
nočni zrak, se zamislil in prevzela ga je strastna želja,
da bi šel v prepovedane sobe in bi pred odhodom še
enkrat videl Giovanno. Odbila je že polnoč, a baron
je še vedno stal pri oknu, boreč se s strastjo, ki ga
je vlekla k tisti, kateri je on prizadejal toliko zla.
Hkratu je vztrepetal in se vzravnal.

Iz daljave je zapel samostanski zvon in razlegel
se je zbor «De profundis».

Minuto časa je obstal tresoč se od groze in mrzel
pot ga je oblival, toda ta slabost se je naglo izpreme-
nila v besno jezo.

— A! Prekleti strahovi, vi nama pojete odhod-
nico? Čemu torej moja težka borba proti ljubezni!
Če sva oba zapadla smrti, zakaj bi se vsaj ne videla?

Naglo je odprl malo skrinjico, kjer je vedno
hranil kakšno steklenico starega vina, nalil si je poln
kozarec in izpil. S tresočo se roko je nato odprl
tajne duri in šel v sobo Giovanne.

Bila je razsvetljena, toda prazna. V svoje veliko
začudenje je ugotovil, da je bila tena odprtina, o
kateri je mislil, da je zadelano okno, vrata, in ta so
bila zdaj odprta. Skozi nje je prišel na polžaste
stopnice, ki so peljale do drugih vrat s težkim zapa¬
hom; ta so bila priprta. Z naraščajočim začudenjem
je baron prestopil prag in prišel je v vrt, o katerem
je govoril Mišelj in kamor se je do zdaj dalo priti
samo skozi dvcrišče.

Svetloba pojemajočega meseca je bila medla in
bleda, vendar pa je baron napravil nekaj korakov in
obšel ogel poslopja, nakar je prišel na ploščad, ki
je bila zaraščena s travo in grmovjem.

Nekoliko korakov proč od njega je sedela na
klopi Valerija ali Giovanna. Bila je odeta v nekakšno
jutranjo haljo iz svilenega blaga, ki je bilo nekoč
belo, zdaj pa že orumenelo kakor stara slonova kost;
v životu je bila halja okrašena s širokim zlatim

— 103  —

vezenjem, ki ni potemnelo^ v teku dolgih stoletij in
se je lesketalo v poltemi; dolgi, do ramen razprti
rokavi so odkrivali roke klasične lepote, Širok, z
dragimi kamni obšit trak je krasil čelo in pridrževal
napol razpuščene lase. Na kolenih ji je ležala man¬
dolina, toda ona ni igrala; čudni pogled, ki ga je
vpirala v eno točko, je izdajal njeno abnormalno
stanje. Njeno očarujoče obličje je bilo smrtno bledo
in nenavadno otožno.

Kakor začaran je baron strmel vanje. V tem
tajinstvenem polmraku, obdana od rožnatih grmov,
katerih vonj je prihajal do njega, je bila zares
prikazen idealne lepote. Kako je lepa! Kako bi je
ne ljubil do izpozabljenja? Kdaj se loči končno od
one druge, da bi začel živeti tukaj življenje popolne
sreče in blaženosti?

— Giovanna! — je zašepetal strastno.

Deklica je vztrepetala, mandolina ji je padla
na zemljo in tiho je vzkliknila, iztegujoč k njemu
roke:

— Paolo! Paolo!

V hipu je bil pri njej, sedel je, jo objel, jo
stiskal k sebi ter jo pokril s poljubi. Dotik tega
čarobnega bitja in omamni duh cvetlic sta mu šla
v glavo in ga opajala...

Valerija, ali bolje Giovanna, je prenašala njegova
božanja, toda ni jih vračala. Nenadoma se je iztrgala
iz njegovega objema, pokleknila na klop, ga objela
okrog vratu in rekla s pritajenim glasom:

— Paolo! — Ali me misliš zavreči, zdaj ko si
me pokril s sramoto in me napravil nesrečno?

— Kaj govoriš, Giovanna. Odženi nelepe misli;
jaz te ljubim in te nikoli ne zavržem, — je odgovoril.

Približala se mu je in z začudenjem in s strahom
je zapazil, da je v njenih motnih očeh zagorel izraz
divje strasti. Strašen, ognjen pogled je zrl vanj,
kakršnega si ni mogel predstavljati v teh navadno
tako krotkih očeh.

— Odgovori, ali je res, da si oženjen, Paolo Di
Montignoso? Ali si se mi lagal ves čas? Tvoja
ljubezen je morda samo lahkomiselna šala? Ali je

— 104  —

mogoče, da morejo ta lepa ustna tako strašno lagati
in varati? Kaj ne, predrznil si se napraviti ceremonijo
samo za šalo, a potem me boš neusmiljeno zavrgel,
onečaščeno, potem, ko sem ti vse dala! Torej govori,
govori vendar! Povej mi resnico, kakršnakoli je, ker...
— in glasno je zavpila, a baron se je stresel, —
živa ali mrtva, jaz te ne izpustim! Nekaj stoletij si
moj in moj ostaneš!

Sklonila se je tako blizu k njemu, da je čutil na
obličju njen dih; v njenem glasu kakor tudi v čudnem
pogledu je bil tako besen in zlovešč izraz, da je ba¬
rona. ledeno izpreletelo. Smrtno je pobledel in se otre¬
sel njenih rok, ki so se ga v tem trenotku oprijemale
kakor težki, železni okovi.

— Kdo si, tajinstveno bitje, prikazen ali živa
ženska? Ah, kako naj se rešim te more? —- je zaše¬
petal ter se umikal z grozo motreč mlado deklico.

V tistem hipu se je pojavila v njem neodoljiva
želja, da bi objel z rokami njen beli vrat in zadavil
sfingo, ki je posegla v njegovo življenje in mu gro¬
zila s smrtno nevarnostjo. Istočasno pa se je zavedel
svoje dvojstvenosti in neki glas mu je vpil v uho:
«Kaj hočeš storiti, nesrečnež? Ali ne razumeš, da te
je zagrabil požar bivšega brezumja.» Nenadoma ga je
popadla slabost, padel je na klop in izgubil zavest...

Dotik nečesa hladnega ga je spravilo zopet k sebi.
Ležal je na travi, a Giovanna mu je kleče otirala
obličje z mokrim robcem. Baron se je vzpel in z veli¬
kim začudenjem je videl v razdalji nekaj korakov
kamenit bazen, ki je bil tako obraščen z mahom, da
ga prej ni zapazil; toda reka mesečne ženske je našla
škripec in ne glede na to, da so pretekla stoletja, da
se ga ni nihče dotaknil, je voda potekla, dasi v zelo
tankem curku, a v njem so v diamantnih iskrah ble¬
steli žarki iste lune, ki je že razsvetljevala v preteklih
časih z isto mehko svetlobo usodno ljubimkovanje teh
dveh nesrečnežev.

Z Valerijino pomočjo je baron vstal in sedel na
klop in vztrepetal. Kakor bi hotela ublažiti svoj
prejšnji nastop in svojo jezno grožnjo, se mu je de¬
klica dobrikala in se strastno privila k njemu. Zdaj

— 105  —

je je bila zopet sama nežnost in baron se je zopet
udal mamilu.

Jasno se je zavedal, da je on Pavel von Roteršild
in da je bil grof Di Montignoso, katerega poteze je
Kosil, prah, toda ali ni to vseeno! Ime «Paolo», ki mu
ga je šepetala v uho med poljubovanjem, je ljubez¬
nivo laskalo njegovemu sluhu. Bil je ponosen na to
kakor princ, ki se skriva za svojim incognitom. V
njem se je zbudila nečimernost fevdalnega plemiča in
strastno je ljubil to žensko, ki se je izpreminjala iz
hladne Valerije v strastno Giovanno in katera si je
podvrgla vse njegovo bistvo. Vedno bolj se je ogreval,
jo stiskal k sebi in ji prisegal ljubezen in zvestobo
prav tako, kakor je nekdaj delal Paolo Montignoso,
ki je vedoma govoril lažne prisege ženskam, katere
je ljubil in jih pogubil. In kakor je rastla v njem
strast, ki mu je mračila um, tako mu je sebičnost
meškega šepetala: «Zlo je že itak napravljeno, če pa
bo v moji moči, ga bom popravil. Toda čemu bi se
odpovedal minutam sreče?...»

Stara ura v stolpu je odbila tri in petelin na dvo¬
rišču je zapel. Valerija se je nenadoma stresla in od¬
prla oči, kakor da se je zbudila iz globokega sna.
Nekaj trenotkov je njen pogled začudeno blodil po
prostoru, potem pa se je zavedla. Ko je videla, da
leži na stari postelji in zagledala poleg sebe barona,
ji je kri šinila v lica in s pridušenim krikom je vstala:

— Kaj pomeni vse to? — je vzkliknila kakor iz
sebe ter skočila s postelje in se oprijela zavese, da
ne bi padla. — Vi ste podlež, baron!... Vi ste me zahip-
notizirali, me zavlekli v to past in me osramotili!... in
glas ji je zastal.

Težko je sopla in obličje ji je posinelo kakor
mrliču.

— Valerija, za Boga, pomirite se, — je vzkliknil
baron in jo prijel za roke. — Nisem hipnotizer, toda
ljubim vas iz vse duše. — Vi ste me prostovoljno lju¬
bili in ko se vrnem, se bo vse pojasnilo, vse bo dobro
in združila se bova za vedno.

— Podlež, lažnivec! — je zašepetala ter se spu¬
stila na kolena, ker noge so ji odpovedale.

- 106  -

— Bodočnost bo pokazala, da se bo vse končalo
častno in dobro, zdaj pa pojdite takoj v svojo sobo.
Kaj bo, če vas najdejo tu v tem razšitem zlatem
oblačilu! — je rekel in se ves tresel od nestrpnosti.

Ko je pa videl, da se Valerija ne gane in si stiska
glavo z rokami, kakor da se ji je zmešalo, se je naglo
odločil, položil roko na njeno glavo in rekel ukazu¬
joče: — Zaspi in pozabi vse,  kar se je zgodilo!

Njegova volja je vidno vplivala. Valerijine blo¬
deče oči so se zaprle in glava ji je klonila kakor mrtva.
Naglo ji je tedaj baron slekel -svileno kaljo in s kamni
obšiti pas, jo vzel v naročje kakor otroka ter jo nesel
v njeno sobo.

Vhod v tajni hodnik je bil odprt na stežaj. Ko se
je prepričal, da je bila soba zaklenjena s ključem, je
položil Valerijo na posteljo ter jo pogrnil z odejo, ker
je bila popolnoma mrzla. Še enkrat se je ljubeče in s
pekočo vestjo nagnil nad njen prelestni obrazek, ki
je imel ves drugi izraz kakor prej. Zdaj je izražal trp¬
ljenje in obup.

— Prisegam ti, da odkupim svoj zločin! — je zad¬
njikrat zašepetal in krepko poljubil brezbarvne ustnice
mlade deklice.

Nato je skrbno zaprl tajna vrata in odhitel v sobo
Giovanne. Tudi tam je vse pospravil in obesil haljo
v garderobno omaro, nato se je vrnil v svojo sobo.
Toda prišel je popolnoma ob spanec. Zgodba, ki se je
vanjo zapletel, ga je silila k razmišljevanju, a nepo-
piavljivo zlo, ki ga je napravil Valeriji, mu ie bolestno
ki čilo srce. Če pa ga Dina ne odveže? Toda ne, ona
se mora ločiti. Saj ga nihče ne more prisiliti, da bi ži¬
vel s to odvratno žensko, denar pa bo napravil svoje,
— se je tolažil.

Vstal je, nadel popotno obleko in šel na teraso,
kjer so bili potniki že zbrani pri obilnem zajtrku, ki
ga je pripravila Severia.

— Larisa Arkadjevna vstane in se pride posloviti
od nas, — je sporočila Lolo. — Hotela sem se tudi
posloviti od Valerije, toda zaman sem trkala na njene
duri. Zaklenila se je in ni mi odgovorila. Ali spi, ali

— 107  —

neče  videti tebe, Pavlik. Zapazila sem, da je jezna
nate, — je pristavila, da bi ga podražila.

— Zaljubljena je vanj, ali pa jo je s čim razža¬
lil, — je pripomnil Misel j.

— Jaz nič ne vem o tem, — je rekel baron in si
vzel sandvič.

Prihod Larise Arkadjevne je napravil konec temu
pogovoru. Vsi so prešli k drugim stvarem, nato so se
potniki poslovili in obljubili, da bodo pisali iz Nau-
heima.

IX.

Valerija se je zbudila pozno in se počutila zelo
pobita, a glava ji je bila težka. Ko je pogledala na
uro, je takoj vedela, da so potniki že davno odšli, in
bilo ji je neprijetno pri misli, kaj si bo mislila Mu-
ranova, ker ni vstala, da bi jo spremljala,

Nezadovoljna sama s seboj in vsa v skrbeli se je
začela oblačiti, ko ji je šinil v glavo spomin o nočnem
doživetju. Njene predstave so bile zmedehe in me¬
glene; najprej se je spomnila sobe Giovanne in stare
postelje z baldahinom, nato se je nenadoma pojavilo
obličje Pavla Borisoviča, ko se je sklanjal nad njo
s takim izrazom strasti, kakor ga ni še videla pri
njem. Odrevenela in do ušes zardela je sedla ter se
trudila, da bi spravila v red svoje misli. Kaj je bilo
to? Sen, mora ali spomin? Tudi se ji je zdelo, da ie
bila oblečena v belo svileno obleko, ki jo je videla v
omari. Toda ne, to so bile bržkone sanje; vse okrog
nje je kakor po navadi, ni sledu o z zlatom vezeni
obleki, tajne duri so zaprte, a zbudila se je v svoji
postelji kakor po navadi.

Hvala Bogu, da so bile to samo grde sanje!...
A če je to resnica, kakšna nepopravljiva sramota,
kakšna strahota bi to bila! In v resnici ne bi ji pre-
ostajalo drugega kakor umreti.

Napol se je pomirila, toda še vedno jo je skrbelo,
ko je končala toaleto in šla k Bakulinki, ki ji je
zadovoljno povedala, da je prejela pismo od Diomida
Petroviča, kateri ji sporoča, da pride proti koncu
tedna, to je črez pet ali šest dni. Njegov prijatelj

- 108  —

. se zelo zanima za Montignoso in je obljubil, da tudi
pride, toda če ne bo utegnil priti skupaj z njim, pride
črez nekaj dni za njim.

V teku dneva se je Larisa Arkadjevna zelo vzne¬
mirjala. Nikdar ni videla Valerije tako trudne in
pobite, zato je sklenila, da jo izpraša. Zvečer je vzela
deklico s seboj v svojo sobo, jo posedla zraven sebe
in ji ljubeče govorila:

—• Kaj je s teboj, draga moja? Povej mi vse
odkritosrčno: veš, da te ljubim kakor rodno hčer. Ali
si morda bolna? Ali morda ljubiš barona? To bi bilo
nekaj naravnega, zlasti ker je tako lep. No, če ga
resnično ljubiš, čemu obupuješ? Ti si tako lepa, da
mu gotovo ugajaš. Morda te tudi on ljubi, toda zaradi
tvoje hladne vzdržnosti ne mara govoriti. Ko se vrne,
bom že jaz uredila to zadevo.

Valerija je poslušala s povešeno glavo, potem
pa je naglo objela Lariso Arkadjevno in zaihtela.

— Ah, kumica, če bi ti vedela, kako sem utrujena
in kako ubiti so moji živci. Odkar sem tu, se moji
kataleptični napadi pogosteje ponavljajo, a prikazni
so postale še bolj čudne. Ne vem, kako bi ti to
pojasnila, tcda jaz čutim in spoznavam, da se za
stenami zadelanega krila skriva nekaj strašnega,
zloveščega. Tam je poseben začaran svet, v katerem
igrava jaz in baron vlogo. Jaz ga ne ljubim... ne, ga
ne ljubim; pa tudi on me ne ljubi, to jaz vem; vendar
pa je med nama neka usodna zveza. Ali veruješ v
prerojenje, kumica? Torej, jaz in on sva že živela
tu; vsak kamen tega gradu živi, vse je tukaj prežeto
z dihom prošlosti in mene je strah... Oh, kako se
bojim prihodnosti!

— Valja, draga moja, ti si zares bolna! — je
vzkliknila prestrašena Bakulinka. — Ne^razburjaj se!
Kakšna nesreča se ti more tu zgoditi?

Polagoma se je Valerija nekoliko umirila, toda
bila je tako ubita in slaba, da jo je Larisa Arkadjevna
odvedla v njeno sobo, ji velela vleči se ter se vsedla
zraven postelje, ker se je odločila, da prebije noč pri
njej. Ko je deklica zaspala z mrzličnim in težkim

— 109  -

snom, je Larisa Arkadjevna sedla k mizi, prižgala
svetilko in pričela brati.

Toda popolna tišina in utrujenost sta polagoma
vplivali na njo; glava ji je klonila na naslon stola,
knjiga ji je padla na tla in krepko je zaspala.

Težek in hladen zrak, kakor bi prihajal iz kleti,
ji je udaril v lice, da se je stresla in odprla oči. Za¬
čudena se je Bakulinka dvignila in se ozirala, ker ni
mogla razumeti, odkod ta hlad.

Svetilka, ki je bila zastrta z abažurjem, je slabo
razsvetljevala sobo, vendar pa je Bakulinka takoj
zapazila v ozadju sobe odprte duri, ki jih prej ni vi¬
dela, a Valerijina postelja je bila prazna. Zmedena in
vznemirjena je Larisa Arkadjevna stopila k ta j bi¬
stvenim durim, ki so vedle v ozek in temen hodnik,
— očividno je bil to vhod v zazidani del gradu.
Bogve, kako je Valerija odkrila ta vhod? Bakulinka
je napravila nekaj korakov po hodniku, toda zbala
se je in se naglo obrnila, potem ko je nekolikokrat
poklicala deklico; toda vse je bilo tiho. Ničesar ni
razumela in nemir se je je polaščal. Sedla je zopet
na prejšnje mesto ne vedoč, kaj bi napravila. Bilo ji
je neprijetno pozvati sobarico, sama pa se je bala v
neznane in temne prostore in tam iskati Valerijo,
zato se je odločila, da počaka in ne vznemirja niko¬
gar, če se odsotnost njene krščenke preveč ne zavleče.
Toda ni dolgo čakala. Ni še minilo pol ure, ko je
zaslišala lahke korake in se je na hodniku pojavila
Valerija.

Skrbno je zaprla tajne duri in, kakor da ne vidi
kumice, se je podala v nasprotni konec sobe. Bila je
očividno v mesečnem stanju; to se je videlo po nepre¬
mičnem in čudnem pogledu njenih široko odprtih cči.
Toda obisk zaprtih sob ni ostal brez sledu. Vrhu nočne
srajce se je odela s široko pisano orientalsko ruto,
a čelo ji je bilo obvezano s trakom, ki je bil obšit s
kamni. Stopila je k rezljani omarici, ki je visela na
steni, jo odprla, vzela iz nje škatljo, ki se je na
njenem pokrovu rdečil rubin, in jo odprla. Kleče na
naslanjaču je ogledovala neki predmet v škatlji,

- 110  -

polagoma se ji je obličje mračilo zadobivajoč besen,
skoraj živalski izraz.

— Paolo! Paolo! Glej, da me vnovič ne prevariš,
sicer se maščujem nad teboj, — je izpregovorila
polglasno. — A ona... ona pride! Tudi ona bo spoznala
ta nesrečni kraj, kjer leži njeno truplo, ki ni zagre¬
beno v blagoslovljeni zemlji, in kjer v kleti še diši
po krvi. Čemu prihajaš 'semkaj? V njegovem srcu ni
mesta za obe; on bo samo moj.

Srd in strast sta zvenela v njenem glasu, ki je
postal globok in kovinsko pobarvan, kakršnega ni
kumica še nikdar pri njej slišala. Začudena Larisa
Arkadjevna se je tiho priplazila od zadaj k svoji
krščenki, se previdno nagnila in pogledala črez njeno
ramo, V škatljici je zagledala portret mladega
moškega v bogatem kostumu XVI. stoletja; imel je
poteze Pavla Borisoviča, toda tudi meniha na sarko¬
fagu grofa Di Montignoso. Bakulinko je prevzel strah
pred Valerijo, ki se ji je zdela popolnoma drugačna
in ki je govorila tako nezmiselne stvari.

Črez nekaj trenotkov je Valerija zaprla škatljo,
ko je prej strastno poljubila portret «maledetta», in
počasi je spravila v omaro škatljo, ruto in trak; nato
je zaprla omaro, se vrnila k postelji in se vlegla.

Larisa Arkadjevna je bila v dvomih; ali naj pove
Valeriji, kar je videla, ali naj počaka prihoda Diomida
Petroviča. Po resnem razmišljanju je sklenila, da
počaka. Naslednjega dne, ko se je Valerija izpre-
hajala, je skušala najti tajne duri, toda zaman. Ko se
je prejšnji večer zbudila, so bile duri že odprte, a
zapirale so se, ne da bi se bilo treba dotakniti vzmeti,
da bi pa iskala vzmet v škratovi baklji, ji seveda ni
prišlo v glavo.

Trije dnevi so mirno prešli. Valerija je bila sicer
še potrta, toda že manj razburjena in nič ni ugovarjala,
ko ji je kumica rekla, da bo pri njej še eno ali dve
noči. Bakulinka je upala, da bo videla mesečno
deklico odpreti tajne duri, toda njeno upanje se ni
uresničilo. Deklica je krepko spala, bila je mirna in
ni vstala s postelje.

- 111  —

Popoldne, ko so dame sedele na terasi in je
Larisa Arkadjevna čitala, a Valerija zamišljeno in
otožno vezla, je nenadoma prihitel Ricciotto. Ves v
strahu je naznanil, da je prišla neka dama v spremstvu
vodnika z oslom, ki je natovorjen s prtljago, in
sporočil, da želi dama videti Bakulinko.

Istočasno ji je izročil vizitnico in z razumljivim
začudenjem je ona prebrala: Baronesa Aleksandra
Dimitrijevna von Roteršild, rojena kneginja Kopnina.

— Ne razumem, kdo bi bila ta dama, odkod je in
kaj hoče od mene? — je rekla in zmigala z rameni.

— Eccellenza, prišla je iz Rusije, — je rekel
sluga.

— Tu je napisano: baronesa Roteršild, a jaz ne
poznam nobene baronese Roteršild.

— Mislim, da je to soproga mladega barona, —
je pripomnil Ricciotto. Najprej je vprašala po njem,
a ko sem ji povedal, da je odpotoval in da se vrne
bržkone črez dva tedna, je odgovorila, da počaka
moževega povratka, in mi je velela, naj vam izročim
ta listič.

Te besede so tako pretresle Valerijo, da bi se
bila skoraj zrušila. Občutila je neznosno, skoraj fizično
bolest, kakor da ji je nekdo srce z nožem prebodel.
No, Larisa Arkadjevna, ki je bila sama zelo razburjena
zaradi nepričakovanega obiska, ni ničesar opazila.

— Peljite damo v sprejemnico, — je velela,
vstala in šla v sobo, ki je mejila na teraso in katere
duri so bile odprte.

Črez nekaj minut se je v dvorani pojavila čedna,
vitka in elegantna mlada ženska v žalni obleki;
obrazne poteze so spominjale na vzhod, polt ji je
bila skoraj bronaste barve, lasje črno-modre, oči
temne.

— Oprostite, gospa, mojemu nepričakovanemu
posetu, — je rekla z neprisiljenostjo svetske dame,
ko se je približala Larisi Arkadjevni. — Saj nisem
mogla drugače napraviti. Moj rednik, pri katerem
sem živela in katerega sem spremila v Krim, je ne¬
nadoma umrl; nimam nobenega, h komur bi se obr¬
nila, zato sem prišla k svojemu možu. Zgolj rodbinski

- 112  —

oziri so naju silili, da sva morala skrivati najin zakon;
toda teh obzirov ni več. Bržkone so se moja pisma
- poizgubila, ker je Pavel odpotoval iz Petrograda;
toda ko sem zvedela za naslov, sem prišla, da po¬
jasnim končno neko zadevo in ker mi je težko proč
od njega, V moje največje obžalovanje sem zvedela,
da Pavla ni tu; toda se vrne semkaj, Ali boste tako
dobri, gospa, da mi ne odrečete gostoljubnosti in mi
dovolite, da počakam tu povratka svojega moža? Če
bi vam pa bila v nadlego, se morem nastaniti v gostilni
malega mesta, skozi katero sem šla na potu v Monti-
gnoso. Sicer pa, — je rekla z obotavljajočim se
glasom, -— vam bom zelo hvaležna za sprejem, ker
sem popolnoma sama, a svojo istovetnost vam lahko
dokažem, ker imam vse dokumente s seboj,

Larisa Arkadjevna je z začudenjem poslušala
in radovedno opazovala to baronovo soprogo, ki jo
je on znal tako skrbno in dobro skrivati. Čemu? Ta
tajinstvena žena je mlada in lepa in prijetnega obna¬
šanja, Ničesar ni razumela o tej čudni zgodbi, vendar
pa jo je zelo vznemirila vest, da je baron oženjen.
Ne brez napora se je obvladala, da je vljudno odgo¬
vorila:

— Vi ste tu v svoji hiši, baronesa: grad je last
Pavla Borisoviča; on ga je ravnokar kupil, a jaz in
krščenka sve tu gostji barona, vašega moža; tudi bi
jaz ne mogla odreči gostoljubnosti njegovi ženi. Takoj
odredim vse potrebno, da vas nastanimo, »

— Hvala vam, toda nisem sama, tudi moj mali
ljubljenec prosi milostnega sprejema.

Z nasmehom je vzela iz žametne torbice, ki ji je
visela na roki, drobnega naročnega psička velikih
črnih oči; bil je podoben klopcu snežnobele svile,

— Ah, kako je srčkan! Seveda ga udobno nasta¬
nimo, — je rekla Bakulinka ter pobožala lepega
psička,

V tem hipu je vstopil presenečeni Mišelj, ki ga
je mučila radovednost in ki je že doznal nenavadno
novost. Predstavil se je kot baronov polbrat, ponudil
baronesi stol in se začel z njo pogovarjati, Larisa

— 113  -

8

Arkadjevna pa je šla iz sobe, da poskrbi za nastanitev
nove gostje.

Valerija pa se ni maknila z mesta na terasi, am¬
pak je sovražno in jezno od daleč gledala Dino.

Severia, ki so jo vprašali za svet, je svetovala,
naj nepričakovanega gosta nameste v «stari sobi», ki
je gledala na dvorišče.

— Toda ta soba je zelo dolgočasna, ker nima
razgleda na lepo okolico, — je pripomnila Bakulinka.

— Kaj za to! Barvano steklo zakriva pogled
navzven. Razen tega je to stara gosposka soba in je
najbolj primerna za novo gospodinjo, — je odgovo¬
rila Severia in namršila obrvi, kakor da ji soproga
novega grajskega lastnika nič ne ugaja.

— Pojdimo gledat sobo, — je odločila Larisa
Arkadjevna.

Ta soba je bila nameščena v najstarejšem delu
grada, blizu stolpa, in je imela dve okni z barvanimi
šipami. Stene so bile odete s hrastovimi panelami, ki
so počrnele od časa in ki so bile okrašene z original¬
nimi izrezki; težka, masivna oprava je bila zelo sta¬
rinska. V prostorni in globoki alkovi je stala ogron^na
postelj, pogrnjena s pogrinjalom, ki je bilo nekdaj
rdeče in iz tako debelega in trpežnega svilenega
blaga, ki je kljubovalo vremenu. Zraven je bila
predsoba z obokanim stropom. V splošnem je bila
soba dovolj udobna, toda nihče ni hotel vanjo, ker
so imeli rajši razgled na dolino in jezero. Solnčni
žarki, ki so pronicavali skozi barvano steklo, so zali¬
vali hrastov pod s krvavordečo lučjo.

Ko je Dina stopila v sobo, jo je prevzelo neko
nerazumljivo neprijetno čuvstvo. Ko je stopila na
prag, je vztrepetala in obstala. Zdelo se ji je, da je
že videla nekoč podobno sobo. Vsekakor ji ta soba
ni prav nič prijala. Rada bi bila prosila za drugo,
toda zadrževala jo je plahost, ker se je zave¬
dala svojega dvomljivega in nejasnega položaja.
Njena prtljaga je že ležala v kotu, s.obarica je pri¬
pravljala posteljo, nadevala čiste blazine in pogrnila
posteljo s svileno odejo. Molče je Dina spustila

— 114

«Bižu> na tla; toda v njeno začudenje je psiček takoj
zbežal na sredino sobe, sedel in otožno zacvilil.

Tedaj je vstopila Severia s podstavkom, na ka¬
terem je bil serviran lahek prigrizek, vino, sadje in
sladčice.

— Ah! Ubožec hoče jesti! — je vzkliknila dobra
ženska, ki je zelo ljubila živali. — Dala bom psičku
mleka in ostanke divjačine, — je pristavila in odnesla
psička.

Še vedno pod vtisom notranjega nemira je Dina
sedla k mizi, si nalila kozarec vina, potem pa je
velela služkinji, naj ji da iz kovčega kakšno lažje
oblačilo.

Ko je sobarica izpolnila ta ukaz, je povedala, da
je večerja ob devetih, če pa si hoče baronesa odpo¬
čiti, se pozneje vrne, da jo zbudi in obleče. Nato je
odšla.

Ko je vljudna Larisa Arkadjevna spremila ne¬
pričakovano gostjo v njeno sobo, se je vrnila na
teraso k Valeriji. Ta je bila sama; glava ji je počivala
na naslonu naslanjača, a delo je ležalo na tleh.

Prestrašena nad njeno mrtvaško bledobo je La¬
risa Arkadjevna pohitela k njej. Menila je, da je
Valerija nezavestna; toda ko je videla čudni in ne¬
premični pogled njenih široko odprtih oči, je spo¬
znala, da je deklica v mesečnem stanju,

Valerija ni videla kumice, ko je ta k njej pristo¬
pila in se nagnila nad njo; njene blede ustnice so
mrmrale besede, ki jih ni Bakulinka spočetka razu¬
mela. Potem ji je postal glas bolj razločen in Larisa
Arkadjevna je vnovič slišala iz Valerijinih ust nena¬
vadne, jezne in kovinske zvoke.

— Vedela sem, da prideš v svojo nesrečo, zato
da se karma nad teboj izpolni. A on... on je male-
detto! Zopet si me izdal Paolo, toda ne misli, da
flbežiš mojemu maščevanju! — te besede je zaklju¬
čila s tihim, rezkim in zaničljivim smehom. — Ali si
Pozabil na noč, ko so moji hladni prsti držali tvojo
bogoskrunsko roko? No, počakaj! Nemeza se je pc-
tajila v senci in te bo tepla, dokler ne postaneš zvest!
Ha, ha, ha!

— 115  -

Vsa tresoča se je Larisa Arkadjevna poslušala
te čudne besede, katerim je Valerijina zunanjost do¬
dala nekaj zloveščega.

— Blede se ji. Tiste mračne legende so napra¬
vile nanjo silen vtis, — je pomislila Bakulinka in
boječe potipala hladne roke svoje krščenke.

Potem je omočila robec in ji otirala lica. Od
hladnega dotika je Valerija vztrepetala in težko
vzdihnila, kakor da se je zbudila iz težkega sna. Od¬
prla je oči gledajoč z blodečim, začudenim pogledom
na izpremenjeni obraz Bakulinke, ki se je sklonila
nad njo.

— Kaj pa je s teboj, kumica? Ali sem bila morda
zopet v nezavesti?

— Da, draga, zdi se, da si bila zopet v nezavesti;
bila si tudi videti tako slaba, da sem se ustrašila.
Prinesem ti kozarček vina, ti bo dalo moč; potem se
izprehodive, ti potrebuješ zraku in gibanja.

Valerija je izpila vino, toda odrekla je izprehod
izgovarjajoč se z utrujenostjo, a Larisa Arkadjevna
ni silila vanjo. Sedla je poleg krščenke, jo objela in
ljubeznivo rekla:

— Valja, ti veš, da te ljubim kakor mati. Povej
mi odkrito, ali hočeš proč od tu? Zdaj, ko je prišla
baronova žena semkaj, ti je morda neprijetno ostati
v gradu?

Mrzlična rdečica je šinila po bledih Valerijinih
licih, a v očeh ji je vzplamtel mračni ogenj, toda
glas ji je bil razločen in trd, ko je odgovorila:

— Ne. Pozneje pojdem rada, zdaj pa hočem
ostati tu.

Mišelj je glasno pridirjal na teraso in prekinil
njun razgovor. Prinesel je brzojavko Helene Aleksan-
drovne, ki je naznanjala smrt starega barona in da
se truplo takoj /prepelje v Petrograd. Podrobnosti
je Muranova obljubila podati v pismu, samo je še
pristavila:

«Pavlik je zelo potrt. Nisem pričakovala, da ga
bo stričeva smrt tako globoko zadela.

—- Oh, že zopet ta Pavlik! To je res pravi
divjak, ta naš mili bratranec! — se je zarežal Mišelj-

— 116  —

Oženjen je, žena je čarobno bitje, in ne samo da
molči kakor riba, ampak se dela še razočaran, — je
rekel in se glasno zagrohotal.

Ko je Dina ostala sama, se je naslonila na mizo
in se zamislila. Prevzel jo je težek, nemiren občutek;
a ta grad, v zakotju gora, ji je vzbujal odvratnost.
Polja ima čudne domisleke, če je kupil to sovje
gnezdo, ko pa bo podedoval prekrasna posestva v
Krimu in na jugu Rusije. Vendar se ne misli tu na¬
staniti! BrrL. Slišala je, da v takih starih gradovih
straši... Sodeč po njeni sobi, mora biti grad Monti-
gnoso zelo star.

Vstala je in si začela razgledovati sobo. Masivno
pohištvo iz hrastovega lesa, ki je počrnel, je imelo
visoke naslone, na katerih je bil vpodobljen grb
Montignosov; blazine so bile svilene. Starinski pult
je predstavljal zelo lepo rezbarsko delo. Nad njim v
dolbini je stal majhen kip Prečiste Device iz orume¬
nele slonove kosti. Pri enem oknu je stala toaletna
mizica, prevlečena z muselinom. Najbolj pa so jo
zanimale lepo okrašene stene. Samo srednjeveški
umetniki so si mogli izmisliti tako originalno zmes
zelenja, sadov, fantastičnih živali, angelov, demonov
in škratov. Zlasti ena slika na pano je vzbudila njeno
pozornost. Okrog in okrog je bil venec iz listov, a
med vejami so se borili škrati z rogatimi zmaji de¬
monskih oblik.

Sredi slike je bila v reliefu izdelana kapela, ki
je bila zaprta z rešetko, skozi katero si videl dve
klečeči postavi, viteza in damo, ki sta se držala za
roki. Ta slika je bila prekrasna, a notranjost in
zunanjost kapele je bila pravo čudo umetnosti.

— Kdor je tratil toliko truda in časa za rezljanje
te kapele, ni imel nobenega dela, — je pomislila Dina
m zmigala z rameni.

Nato si je ogledala alkovo. Po velikosti je bila
primerna sobi in vkljub ogromni postelji je bilo mo¬
goče izprehajati se v njej.

— To je Noetova barka, v kateri bi mogla spati
pela družina; proč bi jo spravili, — je pomislila Dina
in se vlegla v posteljo, da bi si odpočila.

- 117  -

Tedaj je zagledala v ozadju alkove globoko in
visoko dolbino, ki je bila pregrajena z rešetko kakor
kapela na sliki. Naglo je vstala, da si ogleda to suli¬
často in visoko dolbino, ki je bila podobna vratom;
tam za tanko mrežo je videla postavo angela v na¬
ravni velikosti, ki je držal v rokah palmo.

— Kako čudno in nerazumljivo je vse to. Angel
v kletki je prava neokusnost, — je mrmrala in se
zopet vlegla, — Kakor hitro se Polj vrne, si izberem
drugo sobo. Ta mi je odvratna.

K večerji so vsi prišli. Dina je bila očarujoča v
svoji elegantni žalni obleki iz garze in Mišelj ji je
začel takoj dvoriti. V začudenje Larise Arkadjevne
je Valerija, ki ni spočetka nameravala priti iz svoje
sobe, tudi prišla k večerji in sicer zelo lepo oprav¬
ljena. V beli, razkošno vezeni obleki, s svežimi cvetli¬
cami v laseh in za pasom je bila zelo lepa; goste
plave kite in majhni kodri na čelu so se lesketali v
luči svetilke kakor zlato.

Ko je Dina zagledala Valerijo, jo je stresel silen
mraz, a v srce jo je vgriznilo ljubosumje. Polj je
preživel cele tedne v družbi te dražestne deklice in
se je mogoče zaljubil vanjo. Te misli so Dino tako
grizle in mučile, da je komaj mogla jesti, a ko je
srečala mračni in zagonetni Valerijin pogled, ji je
srce močneje zabilo.

Z enakim neprijateljskim čuvstvom je promatrala
Valerija baroneso in si priznala, da je tako lepa, da
bi jo mogel baron vzljubiti. Vsekakor jo je Pavel
Borisovič ljubil,  če se je z njo oženil, in pri tej misli
se ji je srce krčilo od čuvstva zlobe, ljubosumja in
obupa, kakršnega ni še nikdar doživela.

Vse to se je seveda godilo znotraj, na zunaj sta
tekmovalki prijazno občevali med seboj in se živahno
razgovarjali. Govorili so tudi o gradu in Dina je v
smehu izjavila, da ji je Montignoso strašno zoprn
vkljub lepi legi, dobremu podnebju in njegovi ar¬
heološki zanimivosti.

— Meni se zdi, kakor da se v vsakem temnem
oglu teh obokanih hodnikov in starih stopnic potajuje
kakšna past, skriva podzemeljska temnica. Takšna

— 118  —

poslopja so vedno polna tajn in gotovo se je tu izvr¬
šilo mnogo zločinov,

— Precej verjetno je, da se niso tisti trdosrčni
in ponosni plemiči v ničemer zatajevali; vendar pa
se je vse to godilo tako davno, da si je mogoče le s
silno domišljijo priklicati v spomin tiste stare zgodbe,
ki jih je prah pokril, — se je nasmehnila Larisa Ar¬
kad j evna.

— Imate prav, toda ta grad napravlja name tako
strašen vtis, da bom ponoči spala z gorečo svetilko.

— O! Vi ste praznoverni, baronesa, zdi se, da
se bojite strahov, — je s smehom pripomnila Baku-

linka.

— Ne, ne, nisem praznoverna in ne strahopetna,
tudi nisem nikdar videla strahov, ker ne verujem
vanje, — je ugovarjala Dina tudi v smehu. — Že ta
gotska soba in strašna postelj, ki je podobna kata-
falku, je napravila name takšen neprijeten vtis, da
se mi zdi potrebno imeti ponoči luč.

Kmalu po večerji so se razšli. Marietta, soba¬
rica Helene Aleksandrovne, je prišla slačit Dino, in
ko jo je razčesavala ter ji zapletala goste črne lase,
sta se pogovarjali. Na Dimno vprašanje je Marietta
odgovorila, da je doma iz sosednjega mesteca in da
jo je Muranova najela po priporočilu Severie.

— Povejte mi, Marietta, ali so tu strahovi? — je
vprašala Dina.

— O, gospa! V katerem starem gradu pa ni
legend in strahov? Jaz jih nisem sicer nikoli videla,
— je odgovorila sobarica z obotavljanjem.

— Ali veste, če so spali v tej postelji prejšnji
gospodarji? — je vprašala dalje Dina.

— Prejšnji? Seveda, no grof Taddeo, zadnji
Montignoso, je imel drugo spalnico; toda pod to
odejo in na teh blazinah ni spal nihče med prejšnjimi
gospodarji, ker so bile kupljene za tujce, ki bi najeli
grad, — je veselo odgovorila čedna sobarica.

Ko se je Dina vlegla, je sobarica zagrnila sve¬
tilko s temnim abažurjem in jo tako postavila, da ne
bi svetloba vznemirjala baronese, a nato je odšla.

— 119  —

Dina se je udobno polegla na blazine in skušala
zaspati, toda sen ni hotel priti in udala se je svojim
otožnim mislim. Kaj ji bodočnost pripravlja s člo¬
vekom, ki ga ona obožuje, a je on ne ljubi, česar niti
ne skriva? Kakor jezna grožnja ji je stopila na pot
plavolasa in brez dvoma lepša Valerija, ki je morda
že zavladala nad baronovim srcem.

— O! Borila se bom in si ne pustim vzeti ljub¬
ljenega moža, ki je moj po božjih in človeških za¬
konih, — je pomislila in njena mala ročica se je krče¬
vito stisnila.

Zaglobljena v svoje nevesele misli, ni Dina zapa¬
zila, kako jo je neka svinčena teža prikovala na
mesto, in šele ko je hotela zapreti oči, a se veke niso
zganile, je spoznala, da je odrevenela, in občutila je,
bolestno potrtost. Kaj je bilo to? Mora ali paraliza?
Nenadoma je neka druga okolnost vzbudila njeno
pozornost, tako da je pozabila na svoj položaj.

V dolbini se je nekaj premikalo. Nato se ji je
zdelo, da je rešetka izginila in angel je polagoma
stopil v steno, ko se je odprla ozka in spočetka temna
odprtina, ki je pozneje zažarela v zeleni luči. Črez
nekaj trenotkov se je iz odprtine pojavila postava
moškega z grozeče dvignjeno roko, ki je težko stopal
kakor avtomat. Približeval se je postelji kakor kip.
Ko se je ustavil pri postelji, je Dina videla, da je to
lep mlad moški v srednjeveškem kostumu iz črnega
žameta; na nepremičnem in odrevenelem obličju so
bile samo oči žive in so jo gledale s pogledom, polnim
neizprosnega sovraštva.

— Prekleta! Nemeza te je končno dobila v svojo
past! — je izpregovoril pritajen glas, ki se je zdel,
da prihaja iz daljave in ki je izdajal neusmiljeno
radost.

Črez nekaj trenotkov je neznančeva postava
zbledela, se odmaknila in izginila za rešetko in angel
je stopil zopet na svoje mesto. Občutila je, kakor da
jo je dvignil močan sunek ledenega vetra, nato se
je zavrtela in padla v črno brezdno, nakar je izgu¬
bila zavest.

- 120  -

Ko se je Dina prebudila, je bilo že svetlo. Dobro
se je spominjala nočne prikazni, ker pa ni verjela ne
v strahove ne v prikazni, je sama pri sebi sklepala,
da je bilo vse skupaj sanje.

— Včeraj sem bila utrujena in razburjena, ker
sem videla tisto odvratno plavolaso klepetuljo. Gle¬
dala me je s kačjimi očmi in bržkone mi misli odvzeti
Polja. In potem še ta strašna soba z angelom v kletki!
Brr Od vsega tega sem imela tako ostudne sanje,
— je mislila, ko se je oblačila, in sklenila je molčati
o tem, da ne bi mislili, da je bedasta ali praznoverna
in bi se ji ne smejali.

Vsa družba ji je bila prav nevšečna in strastno
si je želela moževega povratka.

Minil je teden v dolgočasni enoličnosti. Navzoč¬
nost tujke je bila vsem neprijetna in vsi so se čutili
v zadregi; niso imeli nikakih skupnih interesov in go¬
vorili so o navadnih rečeh. Vkljub izbrani vljudnosti
vseh je Dina čutila, da je odveč, in je mnogo časa
presedela v svoji sobi ali je čitala v vrtu. Prosila je,
naj ne pišejo baronu o njenem prihodu, ker ga hoče
presenetiti.

Valerija je bila videti otožna, molčeča in mirna;
toda njeno duševno stanje je bilo težko. Najprej jo
je mučila neka čudna, tegobna živčna napetost.
Vedno se ji je zdelo, da se mora nečesa spomniti, toda
spomin je ni ubogal in tako je vedno zaman iskala
v duhu pozabljeno predstavo. Drugič ji je bila Dinina
navzočnost neprijetna. Ko jo je videla, je čutila v
sebi tako sovraštvo do nje, ki se ni dalo povedati z
besedami, sovraštvo, ljubosumje, bes, česar ne bi
nikdar od sebe pričakovala. Zdelo se ji je, da bi z
veseljem videla to žensko mrtvo pred seboj, ker se
je predrznila smatrati Polja za svojo zakonito last.

Tudi Larisa Arkadjevna je bila slabe volje zaradi
pisma Diomida Petroviča, ki ji je sporočil, da njegov
prijatelj ne more priti ob določenem roku, a on sam
uporabi to priliko, da obišče bolno sestro. Dostavil
je, da ni mogoče začeti z raziskovanjem gradu do
baronovega povratka. Zvedel je bil namreč, da je
baron odpotoval.

- 121  —

Prejeli so tudi pismo od Lolo. Sporočila je po¬
drobnosti o stričevem koncu ter pristavila, da se
Pavliku očividno silno mudi v Montignoso, ker je
odposlal stričevo truplo z ekspresom, kar je stalo
mnogo denarja. Tudi je rekel, da ostane v Petro¬
gradu le toliko časa, da zagrebe strica in uredi ne¬
katere nujne zadeve.

X.

Nekega večera je Dina odšla v svojo sobo bolj
zgodaj kakor navadno. Bolela jo je glava, ker vro¬
čina po dnevu je bila strašna, a zvečer se je nebo
pokrilo z oblaki in nastala je nevihta s ploho. Pri
večerji so vsi molčali in dvakrat se ji je zdelo, da jo
je Valerija sovražno pogledala. S težkim čuvstvom se
je poslovila, kakor hitro so vstali od mize.

Ko je bila v svoji sobi, je Dina vzela v roke
knjigo in skušala čitati, ker ni hotela spati, toda knjiga
ji je kmalu padla na kolena, a ona se je naslonila na
naslanjaču in se zamislila. Že davno je ni mučil ob¬
čutek osamljenosti kakor sedaj. Oh, kako je sama in
sama nase navezana; celo njen dobri rednik jo je
zapustil, a človek, ki bi moral biti njen zaščitnik in
najboljši prijatelj, je bežal od nje in morda name¬
rava se je otresti kakor sitnega bremena. Žalostna in
mračna se je vlegla, in ko se je sobarica odstranila,
je dolgo jokala; končno so se ji solze posušile, za¬
spala je s težkim snom in imela čudne sanje.

Ni bila v Montignoso, ampak v neznani, razkošno
opremljeni sobi in okno je gledalo na kanal, katerega
voda se je lesketala v luninem svitu. Bila je oblečena
v moško obleko, v triko in žametni telovnik; vse je
bilo črne barve, a gosti lasje so bili skriti pod široko
krznato kapo, ogrnjena pa je bila z dolgim črnim
plaščem. Nato je prišel deček šestnajstih ali sedem¬
najstih let, ji napravil znamenje, naj mu sledi in
začela sta se spuščati po temnih, kamenitih stopnicah;
potem sta stopila v gondolo, ki ju je čakala v praznem
in temnem kanalu. Nenadoma se je vse izpremenilo.
Sedaj je hodila peš po cesti, ki pelje v grad Monti¬
gnoso, a deček jo je spremljal in oba sta se s težavo

- 122  -

vzpenjala na hrib. Bila je še noč, toda ona je že
razločevala črno maso gradu, ki se je kazal kakor
temen oblak. Čutila se je strašno utrujena in sedla
je na kamen; njen spremljevalec je nekam izginil, pa
se je kmalu zopet pojavil skupaj z drugim mladeni¬
čem. ki se ji je spoštljivo priklonil, toda bil je videti
razburjen in zmeden. Iz pogovora z njim se je spomi¬
njala, da ga je imenovala Ženo in je govoril o svojem
gospodu Paolu. Vsi trije so stopali dalje in prišli
skozi ozka vratca v grajsko obzidje; dalje so hodili
po hodnikih in se vzpenjali po kamenitih stopnicah,,
ki so bile bržkone izklesane v skalo.

Gotovo je bil to tajni vhod, katerega je Ženo raz¬
svetljeval s svetilko. Nato se je nenadoma znašla v
sobi, kjer je zdaj počivala, toda soba je bila bolj
prazna, dasiravno je stala v njej  ista masivna oprava*
isti pult in ista ogromna postelj. Ženo je prižgal
svečnik in šel ven skupaj z mladeničem, ko je prej
rekel, da gospod grof kmalu pride. Črez nekaj časa se
je vrnil s koškom, iz katerega je vzel hladno pečenko,
vino in sladčice in položil vse to pred njo. Dina je
bila lačna, a dokler je jedla, je Ženo zanetil ogenj
v ogromnem kaminu, pripravil posteljo in izginil. Njo
je mučila radovednost in zahotelo se ji pogledati v
sosedne sobe; toda vhodna vrata so bila zaklenjena s
ključem, a tajnih duri, skozi katere je prišla v sobo,
ni mogla najti. Prestrašena se je vrnila in sedla h
kaminu ter se poglobila v svoje žalostne misli, ki so
bile čudovito podobne onim, ki so jo mučile ta večer.
Imela je občutek osamljenosti, nemoči in strahu
pred bodočnostjo. Spoznala je, da je v hiši svojega
moža, toda zakaj je tu nekaka ujetnica in Paolo ne
pride? Tolikokrat se je rotil, da jo ljubi več kakor
svoje življenje, ali jo je sedaj pozabil zaradi druge?
Zelo vihrav je ta lepi signor, ki vse ženske za njem
nore. Nenadoma so se neslišno odprle tajne duri in
v sobo je stopil moški v temnem plašču in s kapuco*
potegnjeno črez obličje. Ko je slekel plašč in ga
vrgel na stolico, je ona spoznala v njem Pavla Bori-
soviča v kostumu XVI. stoletja. Z veselim krikom
se mu je vrgla naproti, toda on je obstal s prekri-

— 123  —

žanimi rokami ter jo meril s hladnim, razdraženim
pogledom.

— Zakaj si se predrznila delati proti mojemu
ukazu in priti semkaj, Lukrecija? Saj sva se dome¬
nila, da ostaneš doma in čakaš na moja navodila.
Kakšna neprevidnost!

V njegovem glasu je zvenel srd, a v njej je
vzkipelo nepopisljivo čuvstvo grenkobe, jeze in raz¬
burjenja.

— Prišla sem, ker sem tvoja zakonska žena in
imam pravico biti tam, kjer si ti. Moj oče res ni nobile
(plemič), toda vsi ga spoštujejo in je bogat kakor
knez. Lukreciji Bertolini ni treba rdeti zaradi svojega
pokoljenja in tebi se ni treba sramovati svoje žene.

Pod ledenim pogledom, ki je bil vanjo vprt, je
umolknila, in jezik se ji ni več zganil, nenadoma je
oslabela, padla na kolena in vzkliknila s prosečim
glasom:

— Paolo, bodi dober, napravi konec tej muki in
najini ločitvi. Prišla sem, da ti povem, da boš oče, in
tvoje dete ima pravico biti pri tebi.

Videla je, kako je Paolo pobledel in se opotekel;
očividno ni občutil niti najmanjšega veselja, nekaj
trenutkov je nepremično stal, a potem je vprašal s
tihim in hripavim glasom:

— S kom si prišla? Ali te je oče pustil na po¬
tovanje? Kdo te je videl tu?

Očeta ni bilo doma in on nič ne ve; prišla sem
z Angelom in sem videla samo Zena.

Tedaj se je suho nasmejal in jo nenadoma objel.
Med njima se je izvršil tako opojen in buren prizor
strasti, kakršnega ni Dina nikoli doživela.

Dalje je sen prešel v strašno moro. Najprej je
slišala neki ropot, nato se je pojavila glava Paola
ali Polja, se sklonila nad njo, toda s takšnim groznim
in divjim izrazom, da je vztrepetala. Videla je, kako
se je v njegovi roki zabliskal nož, ki se je naglo za¬
pičil v njene prsi; Dina je občutila strašno bolečino,
a nato je ledeni mraz objel vse njeno telo. Nejasno
kakor skozi dim je videla izpačeno ubijalčevo lice in
bledo obličje Zenovo; nato je imela ravno tako ne-

- 124  -

jasen občutek, kakor da sta jo dve roki dvignili za
zapestje in jo nekam vlačili. Znašla se je v pod¬
zemlju, kjer je bil slab zrak. Na tleh je ležalo mrtvo
truplo njenega mladega sopotnika, ki je izkrvavel.
Nato je izgubila zavest...

Ko se je Dina zbudila, so sijali solnčni žarki
skozi barvane šipe in čudovito pobarvali stene in tla.
Pogledala je na uro in se prepričala, da je kmalu čas
vstati, leno se je pretegnila po blazinah, toda v tistem
trenotku se je spomnila na svoj sen, in to tako živo,
da se ji je zdelo, da ga je resnično doživela, slišala
je vsako besedo in občutila je strašno bolečino od
rane.

— Fuj, kako strašen sen! To pride od tega, če
se človek vleže z mračnimi mislimi v staro posteljo.
Hvala Bogu, da so bile to le grde sanje, — je rekla
Dina ter začela .vstajati.

Ko se je pa začela umivati, se ji je nenadoma
izvil pridušen krik iz ust, pobledela je in se prijela
za mramorno mizo, da ne bi padla, Umivalnik je bil
nov in v velikem ovalnem zrcalu je zagledala na
svojih prsih črn madež in sicer prav na tistem mestu,
kjer je v snu začutila rano. Ko se je pozorneje ogle¬
dala, je videla, da je bila na sredini madeža rdeča
točka kakor od vboda. Razen tega je bil na roki jasen
sinji odtisek tankih prstov.

Vsa zmešana je/ Dina sedla in vnovič pozorno
motrila te čudne znake.

— Kaj naj to pomeni? Ali pa sem ob pamet?
— je zašepetala ter potipala sledove prstnih od¬
tisov.

Toda takoj nato je šla z roko preko čela in
stresla z glavo, kakor da hoče odgnati vsiljive misli.

— Da! Prav gotovo/ pridem ob pamet, če bom
polagala važnost na te neumnosti. Dovolj sem brala
o avtosugeistiji, da morem razumeti vzrok teh
modrih madežev. Sanjalo/ se mi je, četudi je bil ta
sen do skrajnosti živ, a vtis je bil tako silen, da
je pustil zunanje /sledove, To je nekaj takšnega ka¬
kor poskusi z mesečnimi osebami. Predložijo jim
košček navadnega papirja ter jih prepričajo, da je

- 125  -

to gorčični obliž, in koža se res vname. To grdo
zgodbo zamolčim: saj bi se mi le smejali, posebno
tista zoprna Valerija. Ko me pozorno promatra, je
v njenem pogledu vselej nekaj, kar me vznemirja.

Vkljub vsem tem pametnim razlogom, se je
Dina zelo vznemirjala. Nekaj sumljivega je bilo v tej
odvratni sobi. Bižu, ki ni nikdar hotel od nje, ni
maral ostati lu in je neprestano cvilil, dokler ga ni
pustila ven. Dina si je yn,ovič skrbno ogledala omaro
in rešetko, ki je zapirala angela, toda ni našla no¬
bene odprtine, nobene vzmeti. Slednjič je pozvonila
in velela, naj ji prinesejo čaj v sobo.

Minila sta dva dneva. Valerijo je ves dan mučil
čuden nemir. Preganjala jo je nerazumljiva želja,
da bi nekaj poiskala, kaj pa bi to bilo, ni mogla
doumeti.

Zaprla se je v svojo sobo, ker je bila prepričana,
da ne pride Larisa Arkadjevna k njej. Kazala se je
tako vesela in brezskrbna, da je zakrila svoje no¬
tranje razpoloženje. Tako je njena kumica šla spat
popolnoma pomirjena. Valerija se je ogrnila z belim
plaščem, sedla k odprtemu oknu in se zamislila. Z
bolestno vztrajnostjo isi je prizadevala, da bi dala
obliko želji, ki jo je preganjala. Včasih je trenotno
vstal v njej spomin o nočnem prizoru, ko se je znašla
v tistem strašnem položaju poleg barona. Ta spomin
je postajal z vsakim dnem bolj jasen in vsakikrat ji
je rdečica zalila obraz, hladen pot jo je oblival in
začela jo je preganjati misel na samomor. Hkratu
jo je (spreletel leden mraz po životu, — običajna
napoved, da se bliža mesečno stanje. Valerija se je
poskušala upirati, hotela je vstati in si umiti obličje,
ker ji je poistalo mesečno stanje zdaj zoprno; toda
otrplost se je je polastila in padla je brez moči na
stol.

črez nekaj minut je vstala, toda izraz njenega
obličja se je izpremenil, a v steklenih, široko odprtih
očeh je zažarel drugačen, besen in presunljiv pogled.
Z mirno gotovostjo, ki je odlikovala vsa njena de¬
janja v mesečnem stanju, je Valerija odprla tajne duri
in stopila v sobo Giovanne. Luči ni vzela s seboj,

— 126  —

zakaj odprl se ji je duhovni pogled in za njo ni bilo
teme. Samo v oni nesrečni sobi je prižgala voščeno
svečo z užigalicami, ki jih je baron pozabil na mizi,
a potem je prinesla iz garderobe starinski svetilnik,
ki ga je tudi prižgala. Odprla je duri k polžastim stop¬
nicam ter šla v vrt.

Zdaj se je na Valerijinem obličju pokazal izraz
največjega zadovoljstva.

— Končno!.., Končno sem se jasno domislila, da
moram najti pot in sicer pot k njemu, — je zašepe¬
tala z zlobnim, prezimim smehom.

Smelo je šla skozi vrt ob grajskem zidu in na
nekem mestu si je morala z naporom napraviti pot
skozi goščavo, Valerija je prišla v podnožje najsta¬
rejšega stolpa. Tam je grmovje zakrivalo dolbino v
zidu z reliefnim grbom Montignosov, a v dolbini je
bila lepo izdelana levja glava; v njenem odprtem
žrelu je tičal obroč. To mesto' je bilo povsod zara¬
ščeno z brinjem, s trnjem in travo, da si komaj razlo¬
čeval predmete. Nekaj trenotkov je Valerija raz¬
mišljala, nato je prijela za obroč, ga z velikim na¬
porom trikrat obrnila in močno potegnila k sebi.
Čuditi se je bilo moči njenih tankih in nežnih ročic,
zakaj zarujaveli mehanizem je zahteval napora mo¬
škega velike moči,

Z rezkim škripanjem se je obroč obrnil, razlegel
se je tresk, a zadnji del dolbine se je obrnil na ne¬
vidnih tečajih in pokazal se je czek vhod. Valerija
je primaknila trup razbitega kipa in ga tako posta¬
vila, da bi se duri ne mogle zapreti, a potem je vzela
svetilnik in pogumno vstopila v ozki hodnik.

Hodnik je bil obokan in se je polagoma širil. Na
eni strani hodnika so se vrstila železna vrata; neka¬
tera so bila zaprta z zapahom, druga zopet ne. Na
stropu je visel svetilnik na železni verigi, da se je dal
potegovati gori in doli. Gčividno 1  so bile to grajske
temnice. Pri zadnjih vratih se je hodnik razdelil. Pred
temi vrati, ki niso bila zapahnjena, se je Valerija
ustavila, šla z roko preko čela in se zamislila.

— Da, tu! — je zašepetala črez nekaj trenotkov.

- 127  —

Ne brez truda je premaknila masivna vrata in
stopila v oikroglo sobo, — bila je to starinska kaze-
mata, sodeč po jeklenih verigah, ki so bile prikovane
k steni zraven kamenite klopi; v enem kotu so le¬
žala na kupu različna mučilna orodja. Toda Valerija
se ni ozrla nanje, ampak se napotila naravnost k
zidu, kjer je bila surovo izdelana levja glava; v žrelu
je tičal železni kavelj, podoben obroču, a na njem je
bila nataknjena baklja. Valerija je potegnila ven
bakljo in jo vrgla proč, potem je obrnila kavelj kakor
prej obroč pri vhodnih vratih. Pred njo se je odprl
sredi opečnega zidu prehod, za katerim so se poka¬
zale zelo ozke stopnice, ki so bile izklesane v zidu.

Valerija ni občutila ne strahu, niti se ni obotav¬
ljala. Naglo kakor senca se je vzpela po 1  stopnicah in
kmalu se je znašla pred drugimi vrati, ki jih je naglo
odprla. Prišla je v okroglo sobo, ki je, sedeč po raz¬
košni opremi,, bržkone mejila na grajske sobe. Strop
je bil iz rezanega hrasta; na stenah s panelami so
bile slike na mokro, ki so predstavljale prizore iz
viteških bojev. Okoli mize z bronastimi nogami so
stali naslanjači z visokimi nasloni, a na mizi so bili:
prevrnjen srebrn vrč in tri neredno porazmeščene
čaše. Nekaj korakov proč, zraven bufeta, je stala vi¬
soka moška postava z dvignjeno roko kakor na za¬
mah. Ko ga je Valerija zagledala, je vztrepetala in
nekaj trenotkov je obstala kakor zmedena.

— A! Ti si, Girolamo. Kdaj mi boš odpustil? —
je zašepetala in stopila k čudni postavi ter posvetila
nanjo s svetilnikom.

To je bil kip, toda po barvah je bil popolnoma
sličen živemu človeku. Vkljub gostemu prahu in paj¬
čevini, ki sta pokrivali glavo, roke in brokatni telovnik,
si razločil lepo, toda od trpljenja izpačeno obličje;
velike črne oči so se bliskale celo izpod plasti prahu
z izrazom sovraštva in obupa.

Nekaj minut je stala Valerija tam in vprla na
kip isti čudni pogled, s katerim je gledala v mesečnem
stanju, in zdelo se je, da se v njej bore različna
čuvstva. Potem se je naglo obrnila in stekla iz sobe,
vendar pa je skrbno zaprla vse duri, postavila na

128  —

mesto bakljo in nato odšla v tisti konec hodnika,
kjer se je razdelil. Ne da bi postala, je prešla druge
stopnice, postavila svetilnik na tla, odprla ozke duri
in prišla v Dinino sobo, ki je bila slabo razsvetljena
s svetilko, ki je stala v kotu in bila prikrita s svilenim
vijoličastim abažurjem.

Kakor senca je švignila k panu, ki je predočevalo
kapelo, pritisnila na neki okrasek in tanka rešetka
se je neslišno odprla. Na združenih rokah viteza in
dame si zdaj jasno razločil dva prstana s kamni. V
vitezov prstan je bil vdelan plav kamen, v njen
pa rdeč. Naglo je pritisnila na kamna in pano se je
premaknilo in pokazala se je dolbina, v kateri je
Valerija otipala steklenico in čašo.

Zadovoljen nasmeh je šinil preko dekličinega
obličja.

— Tu je, nihče ga ni našel, in naj ostane, dokler
se bo meni zdelo, — je tiho zašepetala in zopet za¬
prla tajno dolbino.

Minuto časa je še postala, s sovražnim in mrač¬
nim pogledom je gledala v alkovo, kjer je spala Dina,
potem pa je izginila v hodniku naglo in brezšumno,
kakor je prišla.

Dina pa ni spala. Bila je zamišljena, a oči so ji
bile vprte v praznino, ko je slišala lahen ropot, ki
je prihajal iz alkove. Ozrla se je in odrevenela od
strahu. Zraven pana, ki jo je tako zanimalo, je stala
visoka postava v belem, in sodeč po dolgem krilu,
je bila to ženska, toda v slabi luči ni mogla razbrati
njenih potez, Nato je druga okolnost vzbudila njeno
zanimanje. Tajinstvena kapela je bila odprta, tedaj
pa se je «prakazen», za kar je Dina smatrala ono po¬
stavo, zganila in Dina je od strahu zamižala. Ko se
je osmelila odpreti oči, je «prikazen» izginila in pano
je prišlo zopet na svoje mesto. Čudni dogodek pa ji
je tako razburil živce, da je zaspala šele proti jutru.

Celo podnevi jo je preganjal spomin na nočno
prikazen, a pri zajtrku je rekla Bakulinki vkljub bo¬
jazni, da bi se ne osmešila:

— Veste, Larisa Arkadjevna, da je ta starodavni
grad v resnici pravo gnezdo strahov. — Jaz se jih

— 129  —

9

ne bojim, hvala Bogu, toda moram priznati, da odkar
sem tu, sem videla že mnogo čudnih reči.

— Kaj pa?! Povejte, prosim vas, kaj ste videli?
To je silno zanimivo! — je radovedno vprašala Ba-
kulinka.

— Videla sem luč, nato me je mučila mora.
Polj, na primer, me je ubil; bil je odet v kostum XVI.
stoletja,

Larisa Arkadjevna je pomembno pogledala Mi-
šelja, toda Dina ni opazila tega.

— Nocojšno noč pa sem videla pristen strah:
visoko žensko, odeto v belo. Stala je pri panu in
odprla tajno aolbino... Ne smejte se, videla sem
odprta vratca. Ženska je vzela iz dolbine bleščeč
predmet, potem pa je vse naglo izginilo. Zjutraj sem
si natančno ogledala steno, toda nisem mogla dobiti
mehanizma,

— Morda ste vse to videli v snu, — je pripomnil
Mišelj,

— Ne, ne, nisem spala. To je bila brez dvoma
prikazen, — je odgovorila Dina.

— To je treba povedati Severiji, ona pozna
zgodbe vseh strahov v Montignosu in sploh je ona
živa kronika starega gradu. Dala jo bom poklicati.
Če ste se že seznanili z nevidnimi stanovalci. . .

— Ah, da, — jo je v smehu prekinila Dina. —
Pozabila sem vam povedati, da sem videla, kako je
iz dolbine v alkovi prišel moški v črnem. Stopil je
k postelji, kakor bi me hotel udariti, in govoril je
čudne besede.

Tudi Larisa Arkadjevna se je nasmejala:

— Starodavni grajski stanovalci se prikazujejo,
da se poklonijo novi gospodinji. Pomislite samo,
moški v črnem, ženska v belem in sam «maledetto».

— «Maledetto»? Kdo pa je to? — je vprašala
začuden baronesa.

— To je eden izmed signorov Montignosov, o
katerem pripovedujejo strašne legende, a ljudstvo
ga nazivlje «maledetto».

V kratkih besedah ji je povedala zgodbo Paola
Di Montignoso in pristavila:

— 130

— Moram priznati, da smo bili sami priče ne¬
katerih nerazumljivih slučajnosti, krikov, pogrebnega
petja in zvonjenja v samostanskih razvalinah. Toda
najbolj čudno in zabavno pri vsem je to, da je Pavel
Borisovič do pičice podoben tistemu starodavnemu
Don Juanu. Obiskali smo njegov grob, ki se je ohranil
do danes, a na sarkofagu je upodobljeno njegovo
obličje. Sami se morete prepričati, da je to pristen
portret vašega moža.

— Ah, kako rada bi si to ogledala. Kužen Misel j,
ali mi pokažete grobnico?

— Prav rad, samo če je ni Pavlik zaklenil; tedaj
bi morali počakati njegovega povratka, — je prijazno
odgovoril Mišelj.

V tem hipu je prišla Severia, ki so poslali ponjo;
ko pa je slišala, kaj je Dina videla, se je dobra starka
prestrašila.

— Jezus, Marija! Gotovo se pripravlja nesreča,
ko se je začela tudi signora Jolanda prikazovati.

— Kdo pa je ta signora Jolanda? Povejte nam
njeno zgodbo, če jo poznate, in kako ste prišli na
misel, da je baronesa baš njo videla?

— Kdo drugi bi brskal po omarah in iskal svoj
ljubezenski napoj? — je prepričevalno rekla stara
Italijanka. — Njeno zgodbo mi je pripovedoval moj
pokojni gospodar, grof Taddeo, to je, tiste podrob¬
nosti, ki jih je našel v arhivu. Splošno je znano samo
to, da napoveduje njeno pojavljenje nesrečo v rod¬
bini,

— Zgodbo? Povejte nam njeno zgodbo! —
je vzkliknila nestrpno Dina.

— Torej poslušajte. Jolanda je bila po rodu ci¬
ganka. Montignosi takrat niso bili še grofi, ampak
samo bogati plemiči. Skratka, to je bilo pred davnim,
davnim časom. Rodbinski poglavar je bil tedaj vitez
Marko, mož zrelih let, ker je imel že dvajsetletnega
sina. Na lovu se je nekoč izgubil in slučaj ga je pri¬
vedel v ciganski tabor. Ko se je Marko grel pri ognju
in jedel, je zagledal mlado ciganko neobičajne lepote,
ko pa je izpil čašo vina iz njenih rok, se je brezumno
zaljubil vanjo in jo odvedel v svoj grad. Ker je bil

— 131  —

vdovec, se je oženil z njo, ko jo je dal krstiti. Pri
krstu je prejela ime Jolanda. Kakor je bila lepa v
obraz, take' črna je bila njena duša. Razvratna,
neusmiljena, pohlepna, nikdar sita zlata in lepotic j a,
je bila poleg vsega tega še čarovnica. Znala je izdelo¬
vati tako močan ljubezenski napoj, da če ga je sama
odpila in ga dala piti onemu, kateremu je hotela vliti
ljubezen do sebe, je oni postal njen suženj vse svoje
življenje. Ta pijača je imela, kakor so pravili, krasen
duh, toda bil je tako močan, da je povzročal omotico.
V kroniki se tudi pripoveduje, da je znala izvrstno
pripravljati strupove. Iz pohlepa je napravila, da so
se vanjo zaljubili bogatejši gospodje, katere je obrala
in jih potem ubila. Za njenega časa se začenja mo¬
gočnost in ogromno bogastvo Montignosov.

Pravijo, da je bil njen edini sin potomec zlodeja,
katerega je znala premamiti s svojim ljubezenskim
napojem. Ker je pa starejši sin Marko umrl, je postal
ta «zlodejček» poglavar hiše. Od tedaj je strašna
usoda visela nad njih rodom. Zlata so nagrabili dovolj,
tudi drugače so imeli uspehe, toda neprenehoma so se
zločini zgrinjali nad rodbino in marsikateri Monti-
gnoso je umrl na zagoneten način...

Zadnji del Severijine povesti je izvabil nasmešek
pri damah.

— Za potomce zlodeja so zločini naravno in sko¬
raj obvezno delo, — je pripomnila zaničljivo Dina.
— Toda mene zanima drugo. Ali vam ni grof pojasnil,
čemu je signora Jolanda sama pila svoj ljubezenski
napoj? Navadno ga dajejo samo onemu, ki naj se
zaljubi!

_ — Seveda sem tudi o tem vprašala signora, a on
se je nasmejal in rekel: kronist si je to takole razložil:
Ko je sama odpila, se je hotela obdati z aromo, ki
je bil tako močan in privlačne sile, da je ta dama
zavzemala prvo mesto v družbi, zakaj vsi moški so
leteli za njo, in njej ni bilo treba drugega kakor izbrati
ljubimca.

— Ali je znano, kako je končala ta zanimiva
dama? — je vprašala Larisa Arkadjevna.

— 132  —

— Ne, bržkone nihče ne ve, kako je končala.
0 tem sta znam dve verziji. Po prvi, je nekoč brez
sledu izginila in sodili so, da jo je ubil kdo izmed
njenih zadnjih žrtev. Po drugi verziji jo je Bog izpre-
menil v kamen, a cerkev, ki je v tem videla, da je
prekleta, ji je odrekla pogreb. Pripovedujejo, da so
jo tedaj zagrebli v nekem grajskem podzemlju. — Po
mojem mnenju, — je prepričevalno povdarila Severia,
— leži njen prah tu. Zato se izprehaja po gradu in
se napaja s svojim ljubezenskim zeliščem, ki ga je
shranila bržkone zato, da z njim premamlja demone,
ki jo obiskujejo.

Glasen smeh je prekinil Severijino pripovedo¬
vanje.

— Imenitno! Dobro ste si to izmislili, Severia.
Prikazen, ki se pita z ljubezenskim napojem, da bi
premamila zlodeje... To presega mejo verjetnosti še
celo zame, ki verujem v nadnaravne pojave! — je
vzkliknila Bakulinka.

— Ali ste pozabili, gospa, šum pirovanja, ki je
prihajal iz zazidanih sob? Ta šum so vsi slišali. Kdo
more zanikati, da sta se Jolanda ali «maledetto»
zabavala z besi? Ali pa hočete morda trditi, da so
bili to živi ljudje in poleg tega še dobri kristjani? —
je vneto vprašala Severia.

Ker ni mogel nihče tega zanikati in ker je bilo
težko najti razlago omenjenega dejstva, je starka
ponosno odšla, zavedajoč se, da je pustila za seboj
poražence, a Larisa Arkadjevna je začela pripovedo¬
vati Dini podrobnosti nočnega pira.

— Kako strašen kraj! Zares, čudim se, da imate
veselje tu prebivati, -— je pripomnila Dina. — No jaz
čakam samo toliko, da se povrne Polja, potem pa
zapustim ta grad, ki vzbuja v meni strah in zoprnost...

— Mi pa se ne bojimo in vsekakor hočemo videti,
kaj se skriva v zazidanih sobah. To je zelo zanimivo
in ne bo se nam zlepa nudila več priložnost odkriti
takšne srednjeveške «Pompeje».

Ko sta Muranova in Pavel Borisovič prispela v
Nauheim, sta našla istarega barona umirajočega; toda

— 133  —

bil je še pri polni zavesti in se je zelo razveselil
sestre in nečaka.

Ponoči je bolnik izdihnil in Pavel Borisovič, ki
je trepetal od čudne nestrpnosti, je na vse načine
pospešil odhod v Petrograd. Pokojnik je želel, da ga
pokopljejo v rodbinski grobnici, in Helena Aleksan-
drovna je predlagala, naj brzojavijo Anatoliju
Samburovu, ki naj pripravi vse potrebno za pogreb.

V boljše razumevanje teh okoliščin je treba
pojasniti nekatere podrobnosti o odnosa j ih med rod¬
binama Muranovih in Samburovih. Očeta teh rodbin
sta bila tovariša pri vojakih in velika prijatelja.
Istočasno sta postala častnika, nakar ju je služba za
več let ločila, potem pa sta se nenadoma sestala v
Moskvi. Oba sta bila že oženjena in sta imela otroke
in tudi njih ženi sta po srečnem naključju postali
medsebojni prijateljici, kakor sta bila soproga. Otroci
so rastli skupaj, se shajali, a Anatolij, ki je bil v
kadetnici, se je počutil ravno tako doma pri teti
Heleni kakor pri materi. Ko je vstopil v vojno akade¬
mijo, je moral zapustiti Moskvo, tedaj sta obe
rodbini enako žalovali za njim. Lolo in Valerija sta se
skupno vzgajali v Ekaterinskem zavodu, potem pa so
razmere razdružile prijatelja. General Samburov je
šel v pokoj zaradi bolezni in se naselil v Carskem
Selu, a Muranov je nekaj mesecev za tem umrl za
srčno kapjo, njegova vdova pa je ostala v Moskvi,
kjer je imela nekaj hiš. Nato so njeni otroci zboleli
za davico in komaj utekli smrti, a zdravniki so jih
pošiljali vsaj za leto dni v Italijo.

Po čudnem slučaju je bil Pavel Roteršild zelo redek
gost pri svoji teti in skoraj ni poznal Samburovih.
Stari baron, ki je bil čudak in mizantrop, je držal
dečka vedno pri sebi, dokler ga ni dal v licej; ker pa
je bil v tistem času skoraj vedno v inozemstvu, sta se
Mišelj in Lolo tam seznanila s svojim bratrancem in
se z njim sprijateljila.

Dasiravno sta se Polj in Anatolij v Petrogradu
včasih srečala, sta malo marala drug za drugega. Zato
se je baron nerad obračal s prošnjo do Samburova,

— 134  -

toda teta in Lolo sta tako dolgo pri tem vztrajala, da
se je po kratkem obotavljanju udal. Nestrpnost, ki ga
je mučila, je premagala njegov predsodek.

V čakalnici je Heleno Aleksandrovno pričakal
Anatolij. Tu se je baron seznanil z njim in ga zahvalil
za pomoč, zakaj katafalk je bil gotov, in so krsto
peljali naravnost v cerkev, Sklenili so, da se dami
nastanita v hiši Vitalija Aleksandroviča, ker Mura-
nova ni imela svojega stanovanja v Petrogradu. Po
prvi zadušnici je Helena Aleksandrovna vzela k sebi
Samburova, ki ga je imela skoraj za sina, a on je
postal njen stalni spremljevalec ves čas njenega
bivanja v prestolnici.

Baronu se je silno mudilo nazaj v Montignoso,
ker je glodal v njem skriti nemir. Razen tega pa ga
je neka okolnost silno razdražila in vzbudila v njem
skrb. Sobni lakaj mu je povedal, da je v njegovi
odsotnosti prišla neka dama, in ko je zvedela, da je v
Italiji, je tako trdovratno zahtevala njegov naslov, da
ji ni mogel odreči. Po lakajevem opisu je to bila
Dina, toda ona bi morala biti v Krimu. Drugi dan po
prihodu se je baron podal v ženino hišico za Narvskim
nasipom, kjer je zvedel po stari služabnici, da se je
Dina vrnila iz Krima, ker ji je oče umrl. Ostala je
nekaj dni v Petrogradu, potem pa je odpotovala,
ne da bi povedala kam, in je vzela s seboj samo en
kovčeg. Baron je mislil, da ga bo zadavilo od straha
in jeze. Še to manjka, da bi se ta ženščina, ki je nosila
njegovo ime in ki je imela s seboj vse zakonske doku¬
mente, začela klatiti po svetu. Toda še v glavo mu ni
prišlo, da ga utegne presenetiti v Montignosu.

Toda kam se je podala in kje jo najde, da bi čim-
prej začel proces za ločitev zakona? Za vsako ceno
se mora ločiti, in ne samo zaradi tega, ker ne ljubi
Dine. Onečastil je Valerijo v napadu brezumne,
zlodejske strasti in njegova čast mu veleva, da mora
brez odloga popraviti to grdo dejanje.

Vrnil se je domov v takšnem živčnem razbur¬
jenju, da ni šel niti k večerji s teto z izgovorom, da
je utrujen. Kakor lev v kletki je baron korakal po
svoji sobi, sluteč, da mu bo prestati borbo z Dino, ker

— 135  —

ga ona neče pustiti od sebe, on pa je tako silno želel
ločiti se od nje. Prevzelo ga je čuvstvo sovraštva, če
je le pomislil na to žensko temnega izvora, ki se je
tako nesramno vsilila v njegovo življenje, dasi je
vedela, da je ne ljubi. Ovirala ga je na poti življenja,
se vsesala vanj kakor pijavka in se osmelila odpoto¬
vati neznano kam.

Razburjen in razdražen je končno legel in sko¬
raj v hipu krepko zaspal. V snu se je videl v Monti-
gnosu. Oblečen kakor vedno, ko je predstavljal Paola,
se je vzpenjal po ozkih stopnicah, razsvetljenih s
svetilnikom, ki ga je nosil mladenič njegovih let, toda
v obleki sluge.

Nenavaden bes, kakršnega ni še nikdar občutil,
je prevzel njegovo srce in istočasno je vstajalo v
njem spoznanje, da se mora rešiti Dine. Odprl je duri
v steni in prišel v grajsko sobo, ki mu je bila že
znana, katera pa ga je navdajala z neprijetnim, zo¬
prnim občutkom. V globini alkove je stala na vzvi¬
šenem prostoru postelja z baldahinom. Neslišno se je
prikradel do nje in se nagnil nad spečo žensko. Nekaj
trenotkov je gledal nanjo hladno in jezno, nato je
potegnil izza pasa nož s tankim ročajem in ga zasadil
v prsi speče ženske. Pod roko je občutil prožnost te¬
lesa in topla kri je zmočila njegove prste; nato je s
pomočjo človeka s svetilnikom vzdignil truplo in ga
nekam odvlekel...

Prestrašeni vzkliki so zbudili barona. Odprl je
oči z začudenjem tdr zagledal starega Savelija, ki ga
je držal z obemi rokami in ki je bil videti silno potrt.

— Ah, gospod! Težko mi je bilo z vami. Mislil
sem, da me hočete ubiti! — je zavpil starec ter si
otiral pot s čela.

Baron je videl, da je v garderobni sobi, njegove
roke so se krčevito oprijemale blazine, v kateri je
tičal italijanski nož, ki ga je prinesel iz Montignosa.
Našel je kindžal v tajnih sobah in ga je vzel s seboj,
da ga uvrsti med staro orožje, ki je krasilo njegovo
delovno sobo. Toda kako je prišel nož v to blazino,
ko bi moral biti na dnu njegovega kovčega — si ni
znal razložiti.

136  —

— Kaj se je zgodilo, Savelij? — je vprašal in
izpustil blazino.

— Nisem mogel zaspati, ker so me boleli zobje,
a moja soba je tu poleg, — je odgovoril starec. —
Nenadoma sem zaslišal ropot v oblačilnici in vaš glas,
ki je nekaj vpil v nerazumljivem jeziku. No potem
se mi je zdelo, da kličete Zinovija; mislil sem, da so
vdrli tatovi, a z njimi morda sam hlapec Zinovij, ki
ste ga zapodili zaradi kraje. Tedaj sem pritekel sem¬
kaj ravno v tistem trenutku, ko ste zasadili ta nož
v blazino, kakor da hočete nekega ubiti. Ko sem vas
hotel zadržati, ste me zagrabili in me hoteli vleči na¬
prej. Poglejte, roko ste si porezali.

Baron je umolknil in njegove oči so se ozrle na
roko, katere prsti so bili umazani s krvjo.

Savelij, ki je služil že baronovemu očetu, je
pestoval svojega sedanjega gospodarja v otroških
letih, Tiho je sedaj odvedel barona v spalnico.

— Lezite, Pavel Borisovič. Poglejte, kako ste
bledi. Še zboleti utegnete od takih sanj.

— Moram se najprej umiti — je tiho odvrnil
baron in naglo pomočil roke v skledo na umivalniku.

Voda se je pordečila, toda rane ni mogel najti.
Nato je na prigovarjanje Savelija legel. Pokorno je
baron izpil pomirjevalne kapljice in kozarec vina, dal
se je pogrniti, ker se je ves tresel, kakor bi bil mrzli¬
čen, toda zaspal je šele črez nekaj ur.

Zjutraj se je zbudil truden; po životu ga je bolelo
in glava mu je bila težka. Nočni doživljaj, ki ga je
Savelij do vseh podrobnosti pripovedoval, je vzbujal
v njem otožnost in nemir, da si je še bolj želel vrniti
se v Montignoso, kamor ga je vlekla tajinstvena sila.

Z mrzlično vnemo se je lotil opravkov, cele dneve
je posedal z zastopnikom pokojnega strica in z nje¬
govim tajnikom. Bilo je neobhodno potrebno spraviti
v red ogromno premoženje, ki ga je podedoval.

Helena Aleksandrovna pa je imela mnogo dela
in skrbi v Petrogradu. Brat je zapustil njej  in njenim
otrokom znatno dedščino. Pavel Borisovič ji je takoj
izplačal delež, toda naložitev kapitalov in razna druga
dela so jo ves čas zaposlovali, da je bila njena hči

— 137  —

večkrat sama. Lolo je bila prvikrat v Petrogradu. Na
njeno prošnjo je Muranova prosila Anatolija, naj ji
pokaže Eremitaž in druge muzeje prestohce. Vkljub
iskrenemu žalovanju po stricu, je bila Lolo žive narave
in premlada, da bi žalovala v samoti.

Lolo in Anatolij sta bila od nekdaj prijatelja in
občevala sta domače med seboj. Ko sta pa zdaj skupaj
razgledovala mestne znamenitosti in sta tudi doma
bila večkrat sama — zakaj Muranova se je pri svojih
opravkih vedno svetovala z nečakom in pravnim za¬
stopnikom, — se je prijateljstvo mladih ljudi kmalu
izpremenilo v globokejše čuvstvo. Nekega večera je
Anatolij Samburov, ki je bil zelo odločen človek,
vprašal prijateljico, če hoče postati njegova žena.

Lolo je brez obotavljanja sprejela njegovo po¬
nudbo in tudi Helena Aleksandrovna je privolila.

Anatolij je bil dobra partija in mladeničevi dobri,
pošteni in trdni nazori so ji bili porok, da bo njena
hči srečna z njim. Sicer je poznala Anatolija že z
otroških let. Stavila je samo pogoj, naj bo poroka šele
po Veliki noči zaradi žalovanja. Ženin in nevesta
nista ugovarjala temu.

Lolo je bilo samo žal, da ni bilo mogoče slovesno
praznovati zaroke v stričevi hiši zaradi žalovanja,
i oda Lolo si je znala pomagati. Obiskala je Pavla
Borisoviča, mu sporočila svojo srečo in ga prosila,
naj pripravi malo večerjo. Ta se je nasmehnil, ji ča-
stital ter obljubil, da pripravi imeniten večer; in ko
ji je razen tega podaril pet tisoč rubljev za sladčice,
je bilo njeno veselje na vrhuncu.

Baron je držal besedo. Drugega dne so praznovali
zaroko pri lukulski večerji, Lolo je prejela od ženina
in bratranca v dar dragocenosti, da je bila vsa iz sebe
od veselja. Pri šampanjcu je nevesta dvignila kozarec
in veselo izpregovorila:

Na tvoje zdravje, Pavlik, najboljši med vsemi
bratranci. Iskreno ti želim, da bi se tudi ti kmalu
oženil in bil tako srečen kakor midva.

Žalosten in bridek nasmeh je šinil preko Roter-
šildovega obličja.

- 138  —

— Hvala, Lolo. Daj Bog, da bi se tvoja želja
uresničila, toda... včasih ni mogoče, kar si človek želi.
Za sedaj mi zadostuje, da si ti srečna.

Po večerji se je baron takoj poslovil in se vrnil
v svojo sobo, medtem ko sta se zaročenca še zabavala.

— Zakaj ima Pavel Borisovič tako tragičen
obraz? — je vprašal Anatolij. — Sploh je videti slab.
Kaj pa manjka srečnemu Krezu?

— Tudi jaz sem opazila, da je Pavlik bled in
potrt, toda ničesar ne razumem od vsega tega... Ali
ni morda to vpliv tistega zoprnega Montignosa? — je
žalostno odgovorila Lolo.

— Moj Bog! Kako bi mogla slabo vplivati nanj
tista razvalina, o kateri si mi ti povedala toliko le¬
gend? Ali je ni kupil sam od svoje želje? — se je
začudil Anatolij.

— Ah, Tolja, glavnega ti nisem povedala, ker
sem te hotela presenetiti, ko prideš tja. Tisti grof
Di Montignoso je tako podoben Pavliku, da se ti zdi,
da je vstal od smrti. Če se spominjaš, sem ti pravila,
da smo posetili grobnico «maledetta»? Pomisli, na
pokrovu sarkofaga je izklesana menihova podoba, ki
je pristen Pavlikov portret. Celo stari Italijan, naš
vodnik, je s prestrašenim krikom zbežal, ko je zapazil
to porazno podobnost.

— Za vraga! To je zares zanimiva in prav nera¬
zumljiva zgodba. Po tem, kar si mi povedala, se še
bolj čudim njegovi želji zagospodovati nad tem starim
gnezdom, ki je polno vsakovrstnih strahov Monti-
gnosov! — je rekel Samburov.

— Larisa Arkadjevna je rekla, da po veri okul¬
tistov živimo večkrat; če je to res, potem je morda
Pavlik Paolo Montignoso, ki se je prerodil, — je pri¬
pomnila Lolo.

Anatolij se je zagrohotal.

— Potem so imeli njegovi tovariši v liceju popol¬
noma prav, če so baronu izrekli «Borgia», — povedal
je, kar je o tem znal, nato je pristavil: — Vendar pa
te prosim, Lolo, da ne veruješ v te neumnosti vkljub
baronovi podobnosti z menihom. To je samo slučajnost,
četudi nenavadna.

- 139  —

Lolo je bila srečna, tudi jo je veselilo, da pojde
v Pariz nakupovat balo, vendar pa je zapazila, da je
bratranec potrt in nekako v skrbeh.

— Mama, ali si opazila, kako čuden je Pavlik
in kako se mu mudi v Montignoso? Tla mu gore pod
nogami, tako bi rad odpotoval, — je rekla nekega
večera Lolo.

— To je od utrujenosti, ker je zares preobložen
z opravki. Morda pa se hoče odpočiti v lepem gorskem
podnebju in videti končno tajne zazidanih sob, — je
odgovorila Helena Aleksandrovna.

— Hm! Jaz pa sem mislila, da je Valerija tisti
magnet, ki ga privlačuje? To bi ne bilo nič čudnega,
ko pa je tako lepa, — je pripomnila Lolo.

— Prav mogoče. Toda potem nima vzroka, da
žaluje in se vznemirja. Valerija ne bo odbila tako
imenitne partije, posebno še, ker je Polj zares lep
človek. Zate pa bi bilo prav dobro, če bi si postali
sorodniki, saj je tako dobra in čedna deklica. Zelo jo
imam rada. Škoda samo, da je tako bolehna.

Končno je prišel dan odhoda. Na veliko žalost
Lolo, jih ni mogel ženin spremiti, ker so tisti dan
pričakovali Najvišjega obiska. Pozneje pa je moral
z materjo za nekaj dni na deželo po nujnih opravkih,
toda črez deset dni je računal, da bo mogel odpotovati
v Italijo.

— 140  -

DRUGI DEL

i.

Iz južnega ekspresnega vlaka so se izkrcali na
majhni postaji, odkoder je peljala cesta naravnost v
Montignoso.

Lolo je prosila, naj bi ne brzojavili, ker je hotela,
da bi prispeli v Montignoso nepričakovano. Muranova
je bila končno za to, tudi baron ni ugovarjal. Bil je
v težkem duševnem stanju in njegov nemir je naraščal
z vsakim dnem.

Nepričakovani prihod potnikov je vso hišo raz¬
buril. Najprej je pritekel Mišelj, potem Larisa Arkad-
jevna, za njo pa je prišla Valerija, bleda kakor vosek.

V zadnjih dneh je bilo njeno duševno stanje zelo
revno. Mračna, skoraj divja ljubosumnost je mučila
njeno srce, a pogled na Dino je vzbujal v njej sovra¬
štvo in odvratnost; močneje kakor vse ostalo pa jo
je mučilo čudno čuvstvo dvojstvenosti, ki ga je doži¬
vela že pri prvem srečanju z baronom. V neprestani
menjavi čuvstev mrzlične nestrpnosti in zlobnega
sovraštva je čakala povratka ljubljenega človeka, ka¬
terega pa je istočasno sovražila. Včasih se ji je zdelo,
da ne more živeti brez njega; toda pri sami misli, da
ona druga  nad njim gospoduje, si je skoraj želela,
da bi se ne povrnil. Največ pa jo je črpala potreba
skrivati vihar, ki je v njej divjal. Vkljub njenemu
ravnodušnemu obrazu je kumica videla, da se v njej
izvršuje nekaj usodnega, in zakasnitev Diomida Petro¬
viča jo je spravljala v obup.

Ko je vstopila Valerija, je baron pozdravljal
Bakulinko. Prestrašil se je, ko je zagledal bledo,

— 141  —

izpremenjeno in shujšano obličje mlade deklice; v
njenem žarečem in zagonetnem pogledu, s katerim ga
je ošinila, se mu je zdelo, da vidi Giovanno.

Lolo se je vrgla Valeriji okrog vratu, jo poljubila
in ji povedala, da se je zaročila z Anatolijem. Ko so
se polegli prvi vzkliki začudenja in radosti in je baron
pozdravil Valerijo, je Mišelj burno vzkliknil :

— Mama in Lolo sta nas presenetila, toda nikdar
ne uganete, kaj smo' vam mi  napravili. Poglejti si tega
prebrisanega Pavlika, mesdames. Pomislite, oženjen
je s prelepo žensko, ona je prišla semkaj za njim in
že dva tedna čaka tu svojega begunca.

— Moj Bog! Ali je to res? Zakaj si nam tako
skrbno prikrival to zanimivo novico, — je začudeno
vzkliknila Helena Aleksandrovna.

Roteršild, ki je še držal ledeno Valerijino roko
v svoji, jo je izpustil in se naglo obrnil bled kakor
smrt.

— Dina je tu...? Kako je to mogoče? — je vprašal
z izpremenjenim glasom.

— Po pravu vsake žene, — posebno če je tako
lepa, — da je tam kjer mož, — je odgovoril v smehu
Mišelj.

— Kje pa je baronesa? A ti, Pavlik, pojasni nam
končno to čudno skrivnost, — je rekla Muranova.

— Kuzina je v svoji sobi in želi, da bi Pavlik
prišel k njej, bržkone, da pojasni svoj prihod, — je
rekel Mišelj.

Ostali so molčali in oči vseh so bile vprte na
barona. Ta je stal tam bled in molčal; po vsem je
bilo videti, da ni pričakoval dobiti tu ženo, da mu je
bilo to neprijetno, a v mračnem pogledu njegovih
črnih oči ni bilo niti sledu o ljubezni in radosti.

— Grem, da se preoblečem, se pomenim z Dino,
a potem, teta, vam vse razložim, — je rekel črez nekaj
trenotkov m šel, pustivši začudene prisotne v zadregi.

Ko je prišel v svojo sobo, se je baron vrgel na
stolico, vprl komolce na mizo in skušal spraviti v red
svoje misli. Vesi, da ga je žena tu našla, ga je pora¬
zila, a njena samovoljna rešitev tega vprašanja ga je
silno razjezila. Kako se je predrznila to napraviti

- 142  -

brez njegovega dovoljenja? Z ene strani je imela ta
okolnost morda tudi svojo dobro stran, ker mu ni bilo
treba sorodnikom govoriti o svoji ženitvi; zdaj je
prost, ni se mu bilo treba več bati, da pride ob ded-
ščino, in ni nikomur dolžan odgovarjati za svoja de¬
janja. Vkljub temu pa je računal, da se bo stvar
rešila brez šuma. Nato je razmišljal o Valeriji, ki je
bila videti tako potrta, in o njenem zagonetnem
pogledu; gotovo jo je mučila ljubosumnost in obup,
če... se je v njej zbudil spomin...

— Moj Bog! Pomagaj mi iz te pogubne zmede, —
je zašepetal in stiskal z rokami glavo. — Valerija
mi nič ne ugaja, samo da ne bi prišla do kakšnega
obupnega dejanja v svoji bolestni razburjenosti. To
noč ji moram vse pojasniti in jo umiriti; zdaj pa grem
k Dini in napravim vsemu konec. Sama je pospešila
ločitev s svojim samovoljnim prihodom.

Odločno je vstal, in ko mu je Ricciotto polvedal,
kje je nastanjena njegova žena, se je podal v njeno
sobo.

Če je bilo Valeriji ves ta čas hudo, ni bilo Dini
nič bolje.

Skrbela jo je bodočnost, ker je mož ni ljubil;
zato je instinktivno čutila, da se bliža kriza zdaj, ko
je postal baron prost. Kaj pa če se ta «kriza» konča
z ločitvijo?.... Vse njeno bistvo se je upiralo taki
rešitvi vprašanja. Ne, ne, borila se bo do skrajnosti,
ne bo se dala odstraniti in nikdar,  dokler bo živa, mu
ne da prostosti. Tudi če bi morala živeti proč od
njega, ga ne izpusti, nikdar ne odstopi svojega mesta
drugi, morda celo tej «bledi spaki» Valeriji s tistimi
strašnimi očmi in zlobnim pogledom.

Vsakikrat ko so jo ponoči mučile te skrbi, ji je
prišla na misel ciganka, katere zgodbo je Severia
pripovedovala. Še živi ta signora Di Montignoso, ki
je posedovala čare ljubezni. S svojimi očmi je videla
belo prikazen, to dušo, ki ne pozna miru, ki blodi
tod in se naslaja ob pogledu na čudodelni napoj, ki
ji je pokoraval srca za vedno. In videla jo je baš pri
zagonetnem panu, ki ga je odprla. Gotovo je bilo tam

— 143

tisto tajno mesto, kjer je skrila vsemogočni napoj, ki
ga omenja kronika in ki ga niso mogli nikdar najti.

Če bi ona našla ljubezensko pijačo signore Jo¬
lande, bi Polj postal njen suženj in ona bi zavoje¬
vala sebi srečo. Ta misel jo je neprestano 1  zasledovala,
zato je po cele ure stala pri panu ter promatrala
vsako gubo na skulpturi, ne da bi našla vzmeti.

Mišelj je takoj poslal Ricciotta k Dini z nazna¬
nilom, da je prišel njen mož, toda Dina je velela
sporočiti baronu, naj pride k njej. Ni se hotela sniti
z njim v navzočnosti drugih. Naglo si je pred ogle¬
dalom popravila lase, nataknila si je cvetlico za pas
svoje elegantne žalne obleke in s trepetajočim srcem
je čakala moža. Toda še ga ni bilo.

O! Ne bo se podvizal, da bi jo videl, to bi mo¬
rala vedeti! Njena roka se je krčevito stisnila in
skoraj nezavedno se je znašla pri tajinstvenem panu,
kjer se je morda skrivala rešitev. Še enkrat je s tre¬
sočo se roko tipala po čudnem rezbarskem delu in
tedaj je pogledala na grb Montignosov, ki je krasil
zgornji del kapelice.

— Pomagaj mi, Jolanda, da zasužnjim samo
enega.  — ti, ki si prisilila vsakogar, kdor ti je bil
všeč, da je padel k tvojim nogam.

Ali pa visi nad tem grbom «maledetta» v resnici
samo prekletstvo! je zašepetala Dina in jezno udarila
po šlemu, ki je krasil grb.

V tem trenotku je prestrašeno odstopila. Rešetka
se je s treskom odprla, a Dina je naglo priskočila in
v mrzličnem razburjenju si je ogledala notranjost
kapelice.

Za ploščo, na kateri ste.bili izrezljani podobi vi¬
teza in dame, se je bržkone skrivala tajna dolbina.
Vsaka žilica ji je trepetala od mrzličnega razburjenja,
a roka ji je silila k prstanoma na prstih podobe, kakor
da 1° y leče ne ka nevidna moč tja. Nenadoma je roka
pritisnila na prstana in tajna dolbina je bila odkrita.

Zadnja stena se je odprla v obliki dvojnih vratec
in. pokazala se je precej velika dolbina, 'zakrita s
kristalno ploščo.

— 144  —

V tej dolbini so stali: zlat podstavek, kozarec in
steklenica z zlatim zamaškom. Na stekleni plošči, ki
je zapirala to votlinico, je bilo napisano s starinskimi
rdečimi pismenkami v italijanskem jeziku:

«Čari Montignosa. Kdor pokusi ta napoj, bo
užival nesmrtno ljubezen*.

Dini se je zavrtelo v glavi od radosti in spoznanja,
da si zamore zasužnjiti nepokornega moža, ki se je
osmelil jo prezirati. Toda ni uspela še presoditi
svojih načrtov in si natančneje ogledati, kar je odkrila,
ko so zaropotale duri v sosedni predsobi in je zasli¬
šala znane korake po hrastovem podu. Naglo je za¬
prla skrivno dolbino in stopila k mizi.

Vstopil je baron ter se ustavil nekaj korakov
proč od nje, ko je prej skrbno zaprl vrata za seboj.
Na čelo se mu je vsedla globoka guba, a izraz po¬
gleda, s katerim je meril ženo, je bil mračen kakor
oblak pred nevihto. Ni ji podal roke in tudi ona se ni
ganila z mesta. Nekaj trenutkov sta si molče stala
nasproti, nato je baron pristopil bliže, se oprl ob mizo
in rekel z jeznim glasom:

— Nepričakovano presenečenje, ki si mi ga tu
pripravila, mi dokazuje, da si vohunila za menoj in
pridirjala semkaj, da s silo zavojuješ položaj in se
proglasiš za mojo ženo! Kako si se predrznila delati
proti mojim ukazom, namesto da bi čakala moje od¬
ločitve, kakor je bilo med nama dogovorjeno?

Bledo Dinino obličje je hkratu močno zardelo in
tudi ona je stopila korak bliže k njemu:

— Ta žalna obleka ti kaže, da je umrl človek,
ki me je vzgojil in mi bil nežen in ljubeč oče.

Sama sem na svetu, stara sem šele dvajset let,
zato sem prišla k svojemu edinemu zakonitemu za¬
ščitniku. Od tistega trenotka, ko si postal moj mož,
dasiravno me nisi ljubil, imam pravico do tebe, tudi
imam pravico javno nositi tvoje ime in živeti pod
tvojo streho. Če me preziraš zaradi mojega temnega
pokoljenja, ti takoj dokažem, da nimaš več najma-
njega vzroka za to. Jaz nisem nezakonska, tudi nisem
ciganka, ki jo je vzel oderuh za svojo, ampak sem
zakonska hči kneza Kopnina,

- 145  -

10

Kneza Dmitrija Kopnina, ki je pred kratkim
umrl. Toda on ima sina edinca in njegova žena je
živa! — jo je prekinil Polj z ravnodušnim nasmeškom.

— Da, kneza Dmitrija Kopnina. Njegova vdova
je druga žena, prvič je bil poročen z mojo materjo
Pepito Gonzales. Bila je Španjolka, res je tudi, da je
bila cirkusna umetnica, toda poštena ženska in lepo¬
tica. Iz strahu pred srdom roditeljev, je moj oče pri¬
krival svojo ženitev; mati je umrla pri mojem rojstvu,
tedaj pa se očetu ni zdelo več potrebno govoriti o tej
«epizodi» svojega življenja, posebno ker mu je stara
kneginja snubila drugo ženo. Če bi se zvedelo, da ima
zakonskega otroka, bi bili utegnili nastati novi za-
pletljaji, zato je moj oče izročil hčer svojemu zve¬
stemu tajniku, ki me je vzgojil. Knez ga je nagradil
s kapitalom, s katerim si je pridobil premoženje; ko
je pred kratkim moj oče umrl, mi je moj rednik iz¬
ročil papirje, ki se tičejo mojega rojstva, in sto tisoč
rubljev, katere mi je knez dal za doto. Nenadna smrt
je preprečila, da ti ni vsega napisal in podrobno po¬
jasnil. Torej, kakor vidiš, sem neodvisna in ne potre¬
bujem tvojega denarja; toda jaz sem sirota, sama na
svetu in poleg tega te ljubim. Nisem napravila nič
nečastnega, čemu postopaš z menoj tako neprijazno?...

Glas ji je nenadoma oslabel in solze so jo dušile
v grlu.

— Polj, ne bodi tako hudoben in krivičen. Saj
si že dve leti moj mož in jaz se spominjam ure, ko
si bil nežen in dober z menoj...

Umolknila je in zakrila obličje z rokami.

Pavel Borisovič je povesil glavo. Nepodkupljivi
glas vesti mu je šepetal, da ima Dina prav, in vsaka
njena beseda je bila upravičena obdolžitev. Če se je
z njo oženil, je imela ona pravico na njegovo pokro¬
viteljstvo in on je bil edini človek, na katerega se je
mogla zdaj, sirota, nasloniti. Tudi je lepa, poštena, ga
obožuje in vsakdo na njegovem mestu bi jo strastno
vzljubil; morda bi se tudi on sam poskušal navezati
nanjo.. Toda zdaj ni mogel tega napraviti, zakaj
usodni slučaj — zločin nad Valerijo — mu ni puščal
druge izbire. 0! Čemu je prišel v ta prekleti grad,

- 146

ki je prava past preteklosti, kjer je vnovič svoje živ¬
ljenje zastavil.

— Vse, kar si rekla, je resnično, Dina: ravnal sem
grdo in nepošteno s teboj, toda najin zakon, ki je
bil sklenjen s takimi pogoji, ne more biti srečen, —
je rekel baron z znižanim glasom. —Seveda, ti imaš
pravico do mene: jaz sem tvoj zakonski pokrovitelj
in ti se moreš imenovati moja žena, ne da bi zardela.
Toda veruj mi, da želim biti tvoj zaščitnik in ti pri¬
praviti lepo življenje, biti tvoj udani in ljubeči brat
zvest prijatelj...  toda ne morem biti tvoj mož!  Vrni
mi prostost, Dina, dovoli, da se ločiva!!

Dina je dvignila glavo in ga gledala z mračnim,
žgočim pogledom.

— Torej tako hudo me sovražiš, da hočeš igrati
komedijo in se zakriti s «prijateljstvom», samo da se
me otreseš! — je izpregovorila z bridkim nasmehom
in ustne so ji zadrgetale.

Bolest in istočasno srditi izraz sta izpačila bledo
baronovo obličje.

— Ne, govorim iskreno, in če bi vedela, kako
trpim, bi se me usmilila! Ti veš, da te jaz vkljub tvoji
lepi zunanjosti ne ljubim, in menim, da bi ti, ki si
lepa, mlada in bogata, mogla najti svojo srečo z
drugim, ki bi ti podelil srečo, ki si jo vredna. Ne
morem ti vsega povedati, toda vedi, da ima še druga
ženska pravico do mene, ne zakonske in ne cerkvene,
toda tako, ki jo človeku nalaga vest in poštenje. Ne
sili me, Dina, da poravnam svoj dolg obema s kroglo
iz samokresa L.

Dina je pridušeno zakričala ter naglo stopila
k možu.

— Polj, kaj si napravil? Kdo je tista ženska?
Morda Valerija?...

— Kaj si domišljuješ! Vendar bi morala razumeti,
da ti ne povem imena nesrečnice; toda ona je daleč
od tu. Če sem ti povedal resnico, sem ti jo povedal
zato, da spoznaš okolnosti in se pametno odločiš ter
pokažeš, da me ljubiš tako močno, da se odpoveš
meni. Če mi odrečeš, kar te prosim, si me obsodila

— 147  —

na smrt, — je dostavil gluho in po izrazu njegovih
oči, je uvidela, da niso te besede samo prazna grožnja.

Nastala je minuta težkega molčanja. Dina je bila
zdaj bleda zdaj rdeča. Videti je bilo, da se bori sama
s seboj, slednjič je izčrpana padla v naslanjač poleg
mize. Baron je tudi molčal in namršil obrvi. Tedaj
je Dina vstala in rekla z neodločnim glasom:

— Nočem tvoje smrti, in ker sem ti v življenju
samo ovira in neprijetno breme, se udam. Ne bom
več križala tvojih poti in ne zahtevam ničesar, niti
tvojega pokroviteljstva; bogata sem, a zlato je naj¬
boljši zaščitnik. Samo eno te prosim in upam, da
mi ne odrečeš, ne razkrivaj zdaj drugim mojega
ponižanja in moje srčne rane. Danes pri kosilu izja¬
vim, da odpotujem črez dva dni v Petrograd po za¬
puščinskih opravkih in te tam počakam. Zato te prosim,
da se v teh dveh dnevih tako vedeš napram meni,
kakor da sva v naj lepši slogi in da zlasti ne kažeš
tiste ravnodušne hladnosti, ki je tako poniževalna
zame. Kaj koga briga, če se ločiva; upam, da za ta
kratek čas ne odrečeš prijaznosti ženski... katero si
zavrgel. Ko odpotujem, moreš pričeti s koraki za
ločitev.

Baron je olajšan vzdihnil in prijel Dinino roko
ter jo goreče poljubil. V njem se je borila zmes
čuvstev: sram ga je bilo, vest ga je pekla in vesel
je bil svoje prostosti.

—- Vse napravim, kakor želiš, in zdaj ne bo nihče
zvedel o najini predstoječi ločitvi. Zahvaljujem te za
velikodušje, ki ga globoko cenim. Zdaj pa grem; najin
pogovor me je zelo razburil, in menim, da sta tudi
tebi potrebna počitek in samota. Zvečer pridem zopet
k tebi in tedaj mi poveš podrobnosti o^ starčevi smrti
in zgodbi svojih roditeljev. Da bi pa posli ne brusili
jezikov, bom prenočeval v tvoji sobi, — je rekel
neodločno baron, ne da bi jo pogledal.

Z roko ji je poslal še zadnji pozdrav in naglo
odšel ven, ne da bi zapazil, s kakšnim čudnim pogle¬
dom ga je ona spremljala. Ko je Dina ostala sama,
je padla v naslanjač in stisnila roke k prsim.

148  —

— Da bi se mu odrekla? Zdaj ko imam ljube¬
zenski napoj? Nikdar in nikoli! Jaz te ljubim, ti si
moj in moj ostaneš. Samo nebo ti je vdihnilo misel,
da prideš k meni črez ncč, a jutri me ti sam ne boš
hotel pustiti in minile te bodo bedaste misli o samo¬
moru. A ženska, ki jo je onečastil? Kaj me to briga!
Dobro jo bo treba plačati in stvar bo v redu. Čemu
pa je grešila, nesramnica, in ni čakala, da bi zakon
priznal njune zaveze? Da govorim po vesti, se ji
godi, kakor je zaslužila, in zaradi nje se ne bom
odrekla svoji sreči.

Pri obedu so bili vsi zbrani. Že prej je baron
govoril s teto ter ji pripovedoval neko precej temno
zgodbo o svoji ženitvi in dostavil, da odpotuje žena
pojutrišnjem v Petrograd, kjer se pozneje sestaneta.

Pri obedu je Dina potrdila to vest ter pojasnila,
da hoče mož na vsak način prisostvovati pri razisko¬
vanju tajnega krila gradu, njej  pa je ta strašna hiša
zoprna, zato gre proč.

Pavel Borisovič je bil ljubezniv z ženo in med
mladima zakoncema je vladalo na zunaj polno so¬
glasje; zato pa je bilo baronu v duši strašno. Izogibal
se je mračnemu Valerijinemu pogledu in željno je
čakal nočnega sestanka z njo, da bi ji vse pojasnil
in jo pomiril. Njeno razpoloženje pa ga je navdajalo
s skrbjo, ko je z grozo ulovil v njenih očeh izraz
Giovanne.

V zvezi z zadelanim krilom so med pogovorom
prišli tudi na Diomida Petroviča, ki je utegnil priti
s svojim prijateljem Vsak trenotek, sodeč po pismu,
ki ga je prejela Larisa Arkadjevna. Roteršild je rekel,
da bo velel porušiti zid, da odpre vhod v tajne sobe.

Po obedu so šli na izprehod, toda so se kmalu
vrnili, ker se je nebo pokrilo z oblaki in se je pri¬
pravljala nevihta, kar je bilo Heleni Aleksandrovni
zelo neprijetno, ker ni mogla trpeti nevihte, zlasti v
gorah ne. Ko so sedli k večerji, je bilo nebo popolnoma
črno, svetli bliski so švigali po nebnem svodu, a iz
daljave se je razlegel grom in veter je v silnih sunkih
stresal gosto listje stoletnih dreves. Postajalo je
neugodno.

— 149  —

— Treba iti v sobo, zaakj vreme ne kaže nič
dobrega, je rekla Muranova.

— Ne bojte se, teta, nevihta je še daleč in pojde
mimo, ne da bi nas zadela, — je rekel baron ter vzel
sadje iz vaze, ki mu jo' je podala Severia.

V tem trenotku se je čudovito razločno razlegel
zlovešči glas zvona in pogrebno petje velikega zbora.
Lolo je vstala s svojega prostora in prestrašena vzklik¬
nila:

— Poglejte, kaj se vrši v samostanu!

Vsi so vstali in videli, kako se je iz razvalin vila
dolga vrsta luči kakor pri procesiji in se pomikala
k grobnici «maledetta». Petje je postajalo vedno glas¬
neje in zdelo se je, kakor da se bliža gradu.

Žvenket kristalne vaze, ki je padla Severi ji iz
roke in se razbila na tleh terase, je vse prisotne pre¬
tresel. Tedaj je petje nenadoma utihnilo.

— Veste, vse te strašne fantazmagorije so začele
delovati tudi na moje živce! — je srdito vzkliknila
Helena Aleksandrovna. Pa če ste še tako napredni, v
tem začaranem kotu vas nehote zajamejo črne misli.

— Fuj, mama! Ali si ti, ki tako govoriš? — se je
zgrozila Lolo, ki se je po svoji zaroki rada bahala
s svojo svobodomiselnostjo. — Pusti, naj nesrečni
menihi pojo «De profundis» nad «maledettom», to je
stvar njih samih. Hvala Bogu, že tretjič slišimo to
petje, zaradi tega pa nas ni zadela še nobena nesreča.

— Prav govoriš. Neumno je, da vse to tako deluje
name in da se puščam vplivati po klepetanju te be¬
daste starke. Baronesa nam bodi vzgled, ona se smeje
nad vsemi takimi glupostmi, — je srdito rekla Mura¬
nova.

Toda nov sunek vetra je udaril preko terase in
upihnil svetilko. Tedaj so šli v hišo ter zaprli okna in
vrata. Okoli desete ure so se razšli. Baron je zašepetal
ženi, da pride k njej  ob dvanajstih, nakar je Dina
odobravajoče pokimala z glavo in šla v svojo sobo v
naj lepšem duševnem razpoloženju.

Velela je sobarici prinesti sadja in sladčic, nato
jo je odpustila in rekla, da ne rabi več njene pomoči.
Kakor hitro se je služkinja oddaljila, je šla na delo.

150  —

Najprej je odprla tajno dolbino in vzela iz nje, kar je
bilo notri. Otrla je prah s predmetov in jih umila, te¬
daj je videla, da je bil majhni zlati podstavek okrašen
z grbom Montignosov, istotako kristalna čaša na zlati
nožiči. Tudi steklenica je bila iz kristalnega stekla in
se je lesketala kakor brilant. Dimna bojazen, da se
je dragocena tekočina v teku stoletij morda posušila,
je bila neupravičena: steklenica je bila do polovice
napolnjena s tekočino jantarjeve barve in gosta kakor
med. Ko je končala s čiščenjem, je postavila pod¬
stavek s steklenico in zamaškom na mizo'kjer je stal
majhen košek s sadjem in krožnik s sladčicami, nato
je začela s toaleto.

Bolj kakor nikdar poprej je hotela biti lepa. Iz
kovčega je vzela belo svileno haljo s širokimi rokavi,
ki so bili razkošno našiti s čipkami in vezeni, razplela
je svoje prelepe črne lase in jih obvila z zlatim, ve¬
zenim trakom, ki je bil zadnji očetov dar.

Odbila je enajsta ura. Dina je stopila zopet k mizi
in odmašila steklenico. Omamen duh ji je pahnil v
obličje in se razlil po vsej sobi. Duh je bil nežen in
sestavljen iz raznih cvetličnih vonjav na vanilijini bazi:
vkljub svoji ostrini je bil zelo prijeten.

— Škoda da ne poznam količine, ki jo je treba
izpiti, — je pomislila Dina in napolnila čašo do po¬
lovice. Za Polja je treba dodati navadnega vina; sicer
ne bi morda hotel piti te goste tekočine.

Pripravila je za moža drugo čašo, a medtem je
že odbila enajsta in pol, zato sklene izpiti svoj del
pred njegovim prihodom, da bi «čarobni» vonj dobro
prežel njen organizem.

Tako je bila zamišljena v svoje delo, da ni obrnila
pozornosti na bližajočo se nevihto. Nato je pokusila
Dijačo, in ker je bila v resnici imenitna, je izpraznila
kozarec, ne da bi ji prišlo na misel, da bi morala biti
previdna napra''. nepoznani ji pijači. Tedaj je začela
prisluškovati, če gre Polj.

Strašen tresk groma je stresel grad do temelja in
blisk je razsvetlil sobo z divjo svetlobo. Dina je vztre¬
petala in pripisovala je strahu, da se ji je začelo v
glavi vrteti. Vnov;“ je zagrmelo in prestrašila se je,

151  -

da je hotela vstati, toda ni mogla, zakaj noge so ji
odpovedale službo. Prevzel jo je mučen, blazen strah,
hotela je zavpiti, toda ni imela glasu; tema je posta¬
jala okrog nje, zdelo se ji je, da je gost oblak zagrnil
sobo, nato pa je vse spoznanje v njej zamrlo od
strašne bolečine. Vse njeno bitje se je lomilo, sama
se je oddelila od svojega telesa ter zatonila v zmes
zvokov, ki so bili: obupni kriki in jok, v presledkih
glasni akordi, a vse je nadvladalo silovito treskanje,
ki se je od njega tresla zemlja.

Nenadoma se je znašla v gosti šumi; bila je noč,
a ona je bežala v kratkem pestrem krilu po ozki
stezi, ki se je končala v preseko. Tam, okrog velikega
ognja, nad katerim je visel kotel, so ležali zagoreli
in črnolasi možje in ženske, v pestrih cunjah oblečeni.
Pod košatimi drevesi je stalo nekaj šotorov in neko¬
liko proč od ognja je na drevesnem štoru sedel
moški visoke postave v srednjeveškem kostumu. To
ni bil več mlad človek, lasje so mu začeli že siveti,
toda gibčnost telesa in ogenj, ki je palil iz njegovih
velikih črnih las, sta odstranjevala vsako misel o sta¬
rosti. Pred tem lepim signorom je Dina sladostrastno
in zapeljivo plesala. Nato je šla v šotor po čašo vina,
prilila nekaj kapljic rdeče tekočine ter začela vnovič
plesati držeč v roki čašo; nato je pokleknila pred go¬
spodom in mu podala napoj. Ta je izpraznil čašo do
dna, stopil k ognju in vrgel nekemu moškemu na¬
basan mošnjiček cekinov.

Nato se je povzpel na ognjevitega vranca, Dina
se je vsedla počrez in z bliskovito naglico sta zdirjala
proti Montignosu. Zopet se je videla v svoji sedanji
sobi držeč v roki čašo z ljubezenskim napojem, ki ga
je hotela skriti, zakaj pri vhodu se je pojavil moški,
ki ga je videla prvo noč po svojem prihodu. Z dvig¬
njeno roko in s sovražnim pogledom se ji je približal
in ji zagrozil z roko. Ona je hotela bežati, toda ni
se mogla zganiti, a neznanec je obstal polet* nje. S
prezimim nasmeškom je vprl vanjo svoj pogled, nato
je bruhnil v strašen smeh in izpregovoril s hripavim
glasom:

- 152

— Končno te je božja roka kaznovala, hudobna,
zoprna stvar — ki si prekletstvo rodu Montignosov!
Sama pogini po ljubezenskem napoju, ki si ga iznašla,
in bodi prekleta.

V tem trenotku se je roka prikazni spustila kakor
kladivo na njeno glavo.

Dina je čutila, kakor da ji je črepinja počila, nato
se je zvrnila v prepad in izgubila zavest...

Nevihta je med tem divjala z neverjetno silo.
Udarci groma, ki so se razlegali v gorah, so se zlili
v nepretrgano bobnenje in stresali ves stari grad. Od
časa do časa je bliskanje razžarilo nebo, a stoletna
drevesa so se pripogibala in hreščala pod besnimi
sunki uragana. Nihče v gradu ni spal. Lolo in Mišelj
sta šla v materino sobo in stisnjeni drug k drugemu
so vsi trije s strahom poslušali šumenje nevihte in
žvižganje vetra v starih kaminih.

Tudi Larisa Arkadjevna se je slabo počutila. Mi¬
slila je na Valerijo in zato ji je prišlo v pamet, da bi
šla k njej in jo vzela k sebi. Tudi njej je moralo biti
strašno sami. Bakulinka pa ni hotela ostati v Valeri-
iini sobi, kjer so bila tajna vrata, ki jih ni mogla najti.
Duri Valerijine sobe pa so bile od znotraj zapahnjene,
a na klicanje kumice se je Valerija zahvalila in rekla,
da je ni nič strah in se je že vlegla ter se ji reče
vstati. Larisa Arkadjevna se je vrnila v svojo sobo
slabe volje. Užaljena je bila, da jo je Valerija odbila,
in sploh je zapazila na Valeriji neko čudno izpre-
membo. Spati ni mogla in začela je moliti.

Mračen in v skrbeh se je vrnil baron v svojo sobo
m se zaklenil. Raznovrstna čuvstva so ga mučila. Ni
vedel, kaj mu je storiti. Notranji glas mu je šepetal,
da mora videti Valerijo, ji pojasniti vse in jo pomiriti;
istočasno pa mu je bilo zoprno že pri sami misli,
da bi obiskal lo grobnico ob takšnem vremenu. In v
resnici, v tej zmesi razjarjenih elementov je občutil
nekaj zloveščega. Zdelo se je, da so to človeški zvoki
žvižganja, joka in tuljenja, ki je bilo zdaj grozeče,
zdaj obupno.

In hkratu se je razlegel rezek, ubit glas zvona.
Gotovo je veter gibal zvon kapele, toda to zvonjenje

— 153  -

je barona pretreslo. Z bolečim srcem in potnim čelom
se je baron spustil v naslanjač in zamižal. Hkratu se
je razlegel oddaljen, toda popolnoma razločen glas,
ki je klical:

— Paolo! Paolo!

Pavel Borisovič je skočil na noge in se prestra¬
šeno ozrl.

— Ne, to je pa že neznosno! Povsod me preganja
to prekleto ime. K Dini pojdem: v dveh ne bo tako
strašno. Toda v tem trenotku je nekolikokrat močno
potrkalo pri tajnem vhodu.

— To je Valerija! Prišla je vkljub slabemu vre¬
menu, — je pomislil in naglo odmaknil mizo ter odprl
vrata.

Potok svetlih žarkov je razsvetlil sobo. Vse sveče
so bile prižgane, a sredi sobe je stala Giovanna —
Valerija v belem brokatnem oblačilu, s srebrom veze¬
nim; na glavi je imela čepico, okrašeno z biseri, a
na njej je bila pritrjena koprena.

Vkljub topemu pogledu, ki je od časa do časa
vzplamtel v čudnem ognju, in ki je pričal o njenem
abnormalnem stanju, je bila čarobno lepa kakor sanje.

— Končno si prišel, Paolo! Kako strašna nevihta
baš v naši svatbeni noči? — je rekla in mu podala
roko. Potem je naglo pristavila z namršenimi obrvmi:
—- že zopet si v tem sodobnem oblačilu., v tej grdi
podobi zoprne sedanjosti, ki se dviguje med nama
kakor stena. Ne maram te videti takega. Tu imaš.

Z mize je vzela zavoj in mu ga podala,

— To je slavnostni kostum; vzela sem ga v tvoji
sobi. Takoj pojdi in preobleci se. Toda podvizaj! Ali
čuješ, kako zvoni zvon k najini poroki. Pojdi in hitro
se napravi! Jaz hočem tako in te počakam tu.

Valerijina volja ga je nadvladala; molče je baron
šel v svojo sobo in se začel oblačiti, ne da bi se več
zanimal za razsajajočo nevihto.

Postopno kakor se je oblačil v praznično obleko,
f e  if 7  n i 2m  porajala nova osebnost; a svileni triko
in sinji, brokatni kamižol sta se mu prilegala, kakor
da sta bila zanj napravljena. S posebnim veseljem se
je motril v zrcalu. V tem trenotku je bil z dušo in

— 154  —

telesom Paolo Montignoso; a Pavel Roteršild s svojim
meščanskim bistvom in v nerodnem kostumu je vzbu¬
jal v njem samo prezir in sovraštvo.

— Da! Giovanna ima popolnoma prav, če ljubi
samo očarujočega Paola.

Sladostrasten in nadut smehljaj mu je zaigral na
ustnah, ko si je opasal zlati pas, na katerem je viselo
majhno bodalce z ročajem iz biserne matice. Še enkrat
je pogledal v zrcalo, potem pa je šel v sobo, kjer ga
je pričakovala Giovanna. V tem hipu je popolnoma
pozabil na Valerijo, zakaj preteklost je docela zagrnila
sedanjost in zakrila podobo bolehne Samburove.
Giovanna je sedela pri zazidanem oknu in odgrnila
zaveso, kakor da je okno odprto. Ko je baron vstopil,
je vstala s širokega naslanjača in z veselim krikom
iztegnila proti njemu obe roki:

— Paolo, dragi moj, kako si lep. Takšnega te
imam rada!

V hipu je bil pri njej, jo objel in poljubljal, ji
prisegal ljubezen in zvestobo, a Giovanna mu je vra¬
čala ljubkovanje.

— Da, — je rekla, — zadnjič tovorim o ljubezni,
zakaj zvon ne neha zvoniti. Oj, Paolo, ne zvoni k
najini svatbi, ampak k pogrebu, —- je dostavila tajin-
stveno. — Ali čuješ, kako grom bobni? Strašni duhovi
preteklosti, polni sovraštva, vstajajo.

— Ah, ne govori ne o smrti ne o prostosti. Pred
nama vstaja zarja ljubezni in sreče. Tu, v tem zača¬
ranem gradu, bova preživljala omamne ure najine
liubezni brez konca! — je strastno odgovoril baron.

V tem trenotku so se zidovi stresli od strašnega
groma, kakor da je treščilo v grad. Valerija je naglo
skočila z naslanjača ter pahnila od sebe barona, ki
je sede! poleg nje in jo objemal.

— Pojdi od mene! Odbila je ura... Kdorkoli si, —
Paolo Di Montignoso ali Pavel Roteršild, — v obeh
imenih si — isti izdajalec. Tu, med istimi zidovi, prav
tako oženjen takrat kakor sedaj si prerušil prisego in
me onečastil ter me obsodil v sramoto in smrt.

— Giovanna, blede se ti! — je zavpil baron ter
jo skušal zopet cbjeti in jo posaditi v naslanjač.

- 155  -

Toda ona ga je s silo pahnila od sebe, stekla k
postelji in padla nanjo; potem pa je zagrabila z mize
čašo, ki je baron ni zapazil, in v dušku jo je izpraznila.

— Umiram! — je vzkliknila s hripavim glasom, —
toda ti se mi ne izmuzneš.

V grozi se je vrgel k postelji, ker je še upal, da
ji odvzame strup, toda ko je skočil na stopnico, je
deklica že zagnala čašo po podu, ga zagrabila za roko
in ga prisilila, da je pokleknil. Ledeni mraz je stresel
vse telo Valerije, a oči, ki so bile pred lem zaprte,
so se ji odprle in v smrtnem strahu je gledala barona.
Očividno je prišla v normalno stanje.

— Podlež! Zopet ste me primarnih semkaj, da
me osramotite, — je vzkliknila vsa iz sebe od jeze.

Pri tem je stresala njegovo roko, ki jo je držala
v svoji, nato je padla na blazino in otrpnila. Baron
se je skušal iztrgati, toda zaman: majhni, ledeni prsti
so bili kakor iz jekla. Tedaj ga je popadla nepopisna
groza, ko se je spomnil, kaj se je zgodilo Paolu Di
Montignosu; že se mu je zdelo, da čuti zdravnikov
nož na ozki, tanki lisi, ki je bila na njegovi koži kr¬
vava sled operacije, katera je pred tremi stoletji od¬
vzela izdajalcu roko. Lasje so mu vstali na glavi, a
iz prsi se mu je izvil prestrašen krik, ki je odmeval
po starem gradu. Nato je zaprl oči in kakor mrtev
je omahnil na stopnico; zapestje njegove roke pa je
ostalo v otrpli ledeni roki Giovanne —- Valerije.

Muranova in otroka so sedeli bledi od strahu na
divanu in se stiskali drug k drugemu, a pri vsakem
tresku groma so vztrepetali. Pri zadnjem gromu se je
zdelo, da je treščilo v sam grad. Helena Aleksan-
drovna je zavpila in si zamašila ušesa ter zamižala.
Zdelo se ji je, da je sinji plamen zajel sobo. Tedaj
je nevihta izrabila vse svoje sile in nenadoma je na¬
stopila trenotna tišina. Sredi tega zloveščega brez-
glasja se je razlegel presunljiv, predsmrten krik.

— Milostni Bog! Kaj bi to bilo? — je vzkliknil
Mišelj ter skočil z divana. — Ali si čula ta krik,
mama? Kakor da je prišel iz Pavlikove sobe?

— Da, da, tudi meni se je tako zdelo, — sta od¬
govorila Muranova in Lolo vsa tresoča se.

— 156

— Pojdem pogledati, kaj dela, in ga zbudim, če
spi. Gotovo se je zbudil, saj je tako nervozen, — je
rekel Misel j.

— Da, težko je spati v taki peklenski noči. Toda
kako pojdeš, Miša? Samega te bo groza, — je neod¬
ločno pripomnila Helena Aleksandrovna.

— Kaj še? Groza! Ostal sem tu ne od strahu,
ampak zato, da vas bodrim, — se je užalil Mišelj. —
Zdaj pa grem, zakaj nevihta je že minila, — je pri¬
stavil in prižgal svečo.

V tem trenutku je potrkalo na duri in vstopila
je Larisa Arkadjevna v jutranji halji, vidno razbur¬
jena.

— Ali ste čuli tisti strašni krik? Mislila sem, da
je Valja zavpila, zato sem potrkala na njena vrata,
toda mi ni odgovorila. Moj Bog, moj Bog. Samo da ni
zopet v kataleptičnem stanju! K njej pa ne morem! —
je končala dobra Bakulinka in solze so ji prišle v oči.

— Ne, ne! Krik je prišel iz tiste strani, kjer je
Pavlikova soba, in jaz grem, da poizvem, kaj seje zgo¬
dilo, — je rekel Mišelj in šel iz sobe.

Vznemirjene dame so nestrpno čakale njegovega
povratka ter se polglasno razgovarjale; toda prešlo
je precej časa, predno se je pojavil Mišelj, ki je bil
videti razočaran.

— Ne razumem, kaj se godi. Pavlikova vrata so
od znotraj zapahnjena; klical sem in trkal, da bi
mrtvega zbudil, toda vse zaman, ni se odzval.

— Morda je pri ženi, — je neodločno rekla He¬
lena Aleksandrovna.

— Tudi jaz sem na to pomislil, in da bi se pre¬
pričal, sem šel do Dinine sobe. Ko sem zagledal luč,
ki je uhajala pod durmi, sem mislil, da sem uganil;
her pa nisem slišal nikakega glasu, sem pogledal
skozi ključavnično luknjo, ki je zelo velika zaradi
ogromnega ključa. Tedaj sem jasno videl, da je Dina
sama in sedi pri mizi, v prelepo haljo oblečena in
s čašo v rokah. Nepremično je gledala v vrata, toda
h 1  se ganila, in na moj poziv ni odgovorila. Originalen
domislek prirediti iluminacijo, držati v rokah čašo in
sedeti nepremično kakor 1 ‘p.

v

— A! Ona čaka bržkone moža in je tako za¬
mišljena, da nič ne sliši, — je nepotrpežljivo pri¬
pomnila Helena Aleksandrovna. — Toda kje bi bil
Pavlik? Samo da ni zbolel? K njemu pa ni mogoče, —-
je pristavila v skrbeh.

— Jaz vem, kako priti do njega, — je nepriča¬
kovano izjavila Lolo. — Saj veš, Miša, v malem hod¬
niku, ki pelje v Pavlikovo sobo, je dolbina, a v njej
omara. Tam se hranijo naše galoše, Pavlikova skrinja,
torbe itd.; tam vise tudi nepremokljivi plašči! Nedavno
tega sem šla tja po svojo usnjeno torbo, v kateri sem
pozabila neko knjigo; ko sem jo jemala doli, visela
pa je zelo visoko, sem se nehote dotaknila velikega
kavlja, ki je tičal v ozadju, in tedaj se je nenadoma
nekaj premaknilo, kakor kadar se vrata odpirajo, in
malo je manjkalo, da nisem padla v shrambo, ki leži
zraven Pavlikove spalnice, kjer visi njegova obleka.
Hotela sem vam povedati svoj dogodek, toda ko je
prišla Dina, sem pozabila nanj in tudi se mi ni zdelo
vredno. V tem starem gnezdu naletiš povsod na tajne
odprtine in skrivna vrata. Moje odkritje pa nam
utegne danes pomagati. Pojdi in odpri tista vrata;
kavelj boš takoj opazil, ker je zelo velik, a glava mu
je bakrena. Tako boš videl, če je Polj v svoji sobi in
če je bolan.

— Takoj stečem! — je odgovoril Mišelj in naglo
odšel.

Dame so se nekoliko umirile in začele govoriti o
dogodkih zadnje noči. Po končani nevihti jih je strah
minil.

Brez najmanjšega truda je Mišelj našel tajna vrata
in prišel v kabinet, ki ni bil razsvetljen, toda skozi
vratne špranje je takoj videl, da je spalnica svetla.
Z največjo previdnostjo je vstopil; v njegovo začu¬
denje pa je bila soba prazna, postelja nedotaknjena,
a pri velikem zrcalu, ki je bilo razsvetljeno s svečami,
je na stolu v neredu ležala bratrančeva obleka. Pre¬
senečen se je Mišelj oziral okrog sebe in tedaj je
videl odmaknjeno mizo in stojalo in na stežaj odprte
duri, o katerih se mu ni niti sanjalo.

— 158  —

— Ah, nepridiprav! Ti nas vodiš za nos in nas
pustiš, da čakamo prihoda Diomida Petroviča za po-
set zazidanega krila, sam pa si že našel vhod, se iz-
prehajaš po tajinstvenih sobah in prirejaš iluminacije.
No počakaj, ti grdi Pavliik, jaz ti že dam za tvoje tajne
muhe! — je mrmral in stopil v sobo Giovanne.

Težek zrak, ki je bil nasičen z jedkim vonjem,
mu je udaril v obraz, toda ni se zmenil za to. S po¬
hlepno radovednostjo je razgledoval neznani mu
prostor, ki je bil razsvetljen s svečami v starih sveč¬
nikih; tedaj se je nenadoma ozrl na posteljo z bro¬
katnim baldahinom in obstal je kakor iz kamna s ši¬
roko odprtimi očmi.

Na starinski postelji je ležala Valerija v razkošni
obleki šestnajstega stoletja, a na stopnicah je klečal
z upognjeno glavo in zaprtimi očmi strašni Paolo Di
Montignoso v prelepi, z zlatom vezeni brokatni ka-
mižoli, s čipkasto frezo in z bodalcem za pasom. Va¬
lerija je krčevito stiskala roko maledetta; a ni se
zganila, bila je otrpla in se je zdela mrtva.

Črpajoč moč v svoji grozi, se je Mišelj otresel
otrplosti, bežal iz sobe, odprl zapah in kakor brez
uma ter ves zasopel je pritekel v materino sobo kakor
veter. Smrtno bled, s štrlečimi lasmi in izbuljenimi
očmi se je ustavil pred prestrašenimi ženskami.

Težko je sopel in šele črez minuto je pretrgano
izgovoril:

Valerija.. . Montignoso... maledetto, oba sta
umrla na stari postelji in ona... drži prikazen za roko.

Po teh besedah je plosknil z rokami in se zrušil
brez zavesti na tla. Ko je Helena Aleksandrovna za¬
gledala sina v takšnem stanju in slišala njegove be¬
sede, je najprej pomislila, da se mu je morda zmešalo;
ko pa je padel, je zakričala in se vrgla k njemu.

Samo Lolo je ohranila prisotnost duha in od¬
ločno posegla vmes. S tresočimi se rokami je prinesla
steklenico z zdravilno soljo, ki jo je izročila materi,
da spravi brata k zavesti, sama pa se je posvetila
Larisi Arkadjevni. Ko je ta prišla nekoliko k sebi, je
prosila, naj jo spremi v sobo Pavla Borisoviča, da bi
v idela, kaj se je zgodilo.

- 159  -

— Ne morem hoditi, tako mi je, kakor da so mi
noge odpadle, — je s težavo izpregovorila Larisa Ar-
dievna.

Zobje so ji šklepetali in očividno se je borila z
omedlevico. _

— Tedaj pozovem Severio. Končno moramo ve¬
deti, kaj je z Valerijo in kje je Pavlik, — je odločno
rekla Lolo.

Pozvonila je in starka je prišla; bila je videti vsa
izmučena od nespanca zaradi strašne nevihte, a Lolo
ji je povedala čudne bratove besede.

— Pojdite z menoj, Severia, poglejmo, kaj se je
zgodilo. Mimogrede zbudim tudi Dino ter jo vzamemo
s seboj. Če bo potreba, nam bo pomagala, ker ne
maram, da bi služabništvo videlo to, kar je bolje
skriti pred njimi. Vi ste zanesljivi in ne boste raz¬
našali govoric.

— O, signorina, zanesite se name. Stara Severia
ne bo zlorabila vašega zaupanja, a moje srce sluti,
da se je pri signoru baronu zgodilo nekaj hudega.
Niso zastonj menihi peli De profundis, ni se zaman
prikazala Jolanda, — je odgovorila Severia s solznimi
očmi.

Potreba poraja junake in Lolo je to dokazala v
tem slučaju. Ko se je dodobra prepričala, da sta mati
in Bakulinka docela nezmožni kakorkoli pomagati, in
je Mišelj bil še vedno v nezavesti, je prižgala svečo
in se napotila k Dimni sobi v spremstvu Severie.

— Poglejte, signorina, baronesa ima luč, gotovo
ne spi, — se je začudila Severia.

— Še bolje, ne bo nama treba čakati, da se
obleče, — je odgovorila Lolo in potrkala nekolikokrat
na vrata.

Ker ni dobila nobenega odgovora ne na trkanje
ne na klicanje, je vstopila s svojo spremljevalko. Toda
že pri prvih korakih sta obe ženski neodločno obstali,
bili sta v zadregi in ničesar nista razumeli.

Za mizo, na kateri sta gorela dva starinska svečni¬
ka in je stal podstavek s starinsko steklenico iz kri¬
stalnega stekla, je sedela Dina. V krčevito stisnjeni

— 160  —

roki je držala čašo, a na obličju sc ji je bral čuden
izraz trpljenja in groze; ustna so bila napol odprta.

— Dina! Čemu se niste odzvali, ali ste vstali
ali spite? — je vprašala Lolo z drgetajočim glasom.

— Kaj je z baroneso? — je dostavila prestrašena
Severia, stopila k mladi ženski ter se dotaknila njene
roke.

Že v istem trenotku se je odmaknila in divje
zavpila:

— Santa Maria! Umrla je in se izpremenila v kip,
— je rekla Severia ter se prijela za glavo.

Tudi Lolo se je stresla od strahu, vendar je pri¬
stopila; ni mogla verjeti v tako nezaslišano stvar.
Toda že pri prvem dotiku Dimne roke se je prepričala,
da je bila nesrečnica izpremenjena v kip, ki se je zdel
živ; toda polodprte ustne in velike, bleščeče, a nepre¬
mične osteklenele oči so napravljale porazen vtis,

— Kaj to pomeni? — je zašepetala Lolo in se
oprijela stolice, zakaj moči so jo zapuščale.

Severia je pokazala z roko na starinsko steklenico
in čašo, ki jo je Dina držala v roki.

— Ona je našla in izpila strup Montignosov,  od
katerega so se že mnogi izpremenili v kipe, — je
zašepetala Severia s trepetajočim glasom.

— To je vseeno... Treba poiskati zdravnika,
Severia. Morda ni umrla, ampak je samo v katalep-
ličnem stanju in zdravnik najde protistrup. Moramo
poslati sla v mesto, — je rekla Lolo in si otirala pot
s čela.

— Ne, jaz stečem k doktorju Paskvalu. On živi
tu blizu in je bil dober prijatelj grofa Taddea; on
pozna tajne Mcntignosa bolje kakor nihče drug.
Dasiravno že dolgo ne izvršuje več zdravniške prakse,
nam v takšnem nenavadnem slučaju ne odreče svoje
pomoči.

— Ne, ne, Severia, ne pustim vas, dokler ne gremo
v bratrančevo sobo. Treba je pogledati, kaj je z
Valerijo in s Paolom, sama pa se bojim tja, — je
vzkliknila Lolo in prijela starko za roko.

— Torej pošljem Ricciotta po zdravnika. Pojdive,
signorina.

— 161  —

11  .

Skrbno sta zaprli duri in v svoje veliko veselje
sta na hodniku srečali Bernarda, ki je prišel gledat,
kaj se je zgodilo. V kratkih besedah mu je Severia
povedala, kaj se je zgodilo, in kastelan je izjavil, da
gre sam po zdravnika.

Vrata v baronovo sobo so bila na stežaj odprta,
kakor jih je Misel pustil, ker pa so še vedno gorele
sveče pred zrcalom in svetilka na mizi, sta takoj
zapazili tajni vhod.

— Usmiljeni Bog! Poglejte, tam so vrata v zazi¬
dano krilo. Oj! Oj! Kaj bove tam videli! — je vpila
Severia.

Ne da bi je poslušala, se je Lolo napotila v sobo
Gvovanne, ker pa je v starki radovednost premagala
strah, je sledila deklici.

Ko sta zapazili nenavadno skupino v kostumih
šestnajstega stoletja, sta obstali kakor okameneli,

— To sta Valerija in Pavel, oba sta mrtva. Toda
zakaj sta se tako oblekla? — je mrmrala Lolo in sku¬
šala premagati svojo razburjenost.

— Oj! Oj! Zli duhovi so zavladali nad njima in
ju umorili. Glejte, kako ona drži njegovo roko! — je
ihteč govorila Severia.

— Poj dive k mami. Do zdravnikovega prihoda
nimamo tu kaj delati, — je rekla črez nekaj trenotkov
mlada deklica.

Kolena so se ji šibila, a v sobi Pavla Borisoviča
je morala sesti, da bi zbrala moči. Zaklenila je vrata,
da bi nihče ne mogel notri, nato sta se vrnili v sobo
Helene Aleksandrovne.

Mišelj je ravnokar odprl oči, toda bil je v takem
stanju, da ga je mati hotela spraviti v posteljo. Larisa
Arkadjevna je sedela še vedno na divanu in trepetala,
kakor bi imela mrzlico, ko je pa slišala o Valerijini
smrti je padla v nezavest.

Ko je Mišelj legel, sta Lolo in Severia pomagali
materi, ki si je prizadevala spraviti k sebi Lariso
Arkadjevno. Tedaj je Lolo povedala materi o Dimni
nerazumljivi smrti. Ta vest je končno pretresla živce
Mura novi; popadel jo je silen glavobol, kateremu je
bila podvržena, ter legla na divan.

— 162  —

Težka mora je tlačila vse, ko so čakali zdravnika,
in minute so se vlekle v brezkončnost. Pretekli sta
približno dve uri, ko se je končno Bernardo vrnil v
spremstvu zdravnika.

Doktor Paskval je bil starec s sivo brado; nje¬
govo mirno in lepo obličje je izražalo dobroto in
razum. Najprej se je zanimal za dame in Mišelja ter
istočasno poslušal pripoved o tem, kar se je zgodilo;
nato je prosil, naj ga peljejo najprej k Dini.

Dokler je on z največjim zanimanjem pregledo¬
val okamenelo truplo mlade baronese, čašo, ki jo je
držala v rokah, in steklenico, se je Lolo ogledovala
po sobi in iskala, odkod je mogla Dina vzeti te pred¬
mete, ki jih ni še nikoli videla. Ko je tako iskala, je
slučajno zagledala tajno dolbino, katere vratca niso
bila popolnoma zaprta, zakaj Dina je nameravala
postaviti zopet tja napoj, ko bi bila pripravila čašo
za Polja. Silno radovedna je Lolo vzela svečo, raz¬
svetlila notranjost tajne dolbine in prebrala nadpis.

— Doktor, doktor, poglejte semkaj! Tu je bil
shranjen ljubezenski napoj Montignosov. Dina je
našla Jolandin napoj in ga izpila.

— Ne ljubezenski napoj, ampak strašen in nepo¬
znan strup je izpila ta mlada, nesrečna ženska in jaz
zamorem samo potrditi, da je umrla, — je z žalost¬
nim glasom odgovoril zdravnik. — Pokojni grof Di
Montignoso, moj prijatelj, mi je pripovedoval o tem
strupu; v starih letopisih je našel pisanje o tem, toda
zaman se je trudil, da bi ga našel. Tedaj nisem verjel,
da eksistira strup, ki bi imel take posledice, toda tu
je dokaz, da sem se jaz motil, legenda pa je resnična.
Toda peljite me k ostalima žrtvama te nesrečne noči.

Vsa iz sebe je Lolo peljala starega zdravnika v
sobo, kjer sta Pavel Borisovič in Valerija ležala kakor
mrtva. Ko je doktor zagledal nenavadno skupino, se
fe stresel in se prekrižal.

Vsemogočni Beg! Mrtvi vstajajo, — je zašepetal,
fe sklonil k Pavlu Borisoviču in potipal odrevenelo
in kakor mramor hladno Valerijino roko, ki je držala
zapestje Pavla Rcteršilda. — Ta usodna ponovitev
prošlosti je strašna uganka, — je dostavil in kimal

— 163  —

z glavo. — Po nerazumljivem naključju je vaš bratra¬
nec, signorina, pravi portret nesrečnega Pavla
Montignosa, tistega «maledetta», katerega miniaturno
sliko mi je pokojni prijatelj stokrat pokazal. Zakaj
drži ta mlada ženska njegovo roko tako, kakor je
nekdaj neka druga ženska držala Paolovo roko, —
ne vem in ne razumem.

Tedaj je zagledal čašo, ki jo je Valerija vrgla od
sebe, jo dvignil in si jo ogledal.

— V tej čaši je bil morfij, — je rekel in se zopet
obrnil k nesrečnežema, poskušajoč odtrgati baronovo ; >
roko iz objema ene druge, toda ni mogel.

— Stara zgodba! Ona ga krepko drži! — je
zamrmral doktor in dostavil obrnjen k Lolo, ki se je
vsa tresla in šklepetala z zobmi. — On je živ, toda
v takem stanju, ki je podobno letargiji; signora pa je
umrla, kolikor mi je mogoče soditi. Toda najbolj
strašno je to, da ni mogoče oprostiti njegove roke.
Bržkone jo bo treba odrezati, da osvobodimo živega,
nevarno pa je spraviti k zavesti mladega človeka,
zakaj ko bo videl, da je prikovan k mrliču, ga utegne
zadeti kap, ali pa se mu utegne zmešati.

Ko je Lolo čula, da bo treba roko odrezati, je >
glasno zavpila in si zakrila obličje z rokami. Od strahu (
ni niti razumela, čigavo roko je hotel doktor odrezati.
Krčevito je ihtela in mrmrala:

— Pohabili boste Pavlika? Oj! Zato je torej na
njegovem zapestju rdeča lisa!

Doktor je ni popolnoma razumel; ko pa je videl,
kako je Lolo iz sebe, jo je prijel za roko ter jo pri¬
jateljski stisnil.

— Bodite trdni, draga gospodična. Zdaj ga ne
morem operirati, ker nimam s seboj kirurgičnih pri¬
prav. Pa se tudi ne čutim dovolj sposobnega za to
delo. Mnogo sem videl, mnogo sem bral in mnogo sem
se naučil od svojega starega prijatelja Taddea, a po
vseh izkušnjah morem reči, da je tu ~>otreben prej
čarovnik kakor zdravnik.

Pri besedi «čarovnik» je Lolo dvignila glavo, s
v, očeh ji je zabliskal žarek upanja.

— 164  —

— Imam prijatelja, učenega okultista, in dan na
dan čakamo njegovega prihoda, — je odgovorila bolj
živo.

— Brzojavite mu in prosite ga, naj pospeši svoj
prihod, — je rekel prijazno doktor. — Jaz sem vam
vedno na razpolago. Za vašo mater in drugo časti¬
vredno damo kakor tudi za brata si ni treba delati
skrbi. Imeti morajo popolen mir. Dal sem jim narko¬
tične kaplje, Vsi trije se do večera naspijo in upam,
da yslanejo zdravi.

Lolo je goreče zahvalila zdravnika, potem pa ga
je s Severio in Bernardom spremila do dvorišča. Vrata
v baronovo in Dinino sobo je zaklenila s ključem.

Bila je peta ura zjutraj. Solnce je vzhajalo in
Lolo je z naslado vdihovala v sebe čisti, sveži zrak.
Ni se ji mudilo v hišo; tam so vsi spali, a nesrečnikom
ni mogla za sedaj z ničemer pomagati. Zato se je
pogovarjala nekaj minut s Severio. Diomidu Petroviču
je sklenila poslati brzojavko v Firence, brzojavko naj
bi nesel Ricciotto v mesto. Tedaj je neki šum s ceste
vzbudil njeno pozornost.

Silno se je Lolo razveselila, ko je zagledala
Tomilina v spremstvu visokega gospoda bronaste polti
v obrazu in resnega pogleda. Za njima je kmet gonil
s prtljago obloženega osla. Sam Diomid Petrovič je
nesel podolgast kovčeg iz rumene kože in z bronastimi
ogelniki, a neznanec precej obsežno skrinjo črne
barve. Radostno je Lolo stekla potnikoma naproti in
solze so se ji zalesketale v očeh.

— Ah! Diomid Petrovič! Gospod in Mati Božja
sta uslišala mojo molitev in vas pripeljala semkaj!

Že po njeni zunanjosti sta spoznala, da se je
zgodilo nekaj strašnega.

— Umirite se, ubožica, je sočutno rekel Diomid
Petrovič, — Najprej pa mi dovolite, da vam predsta¬
vim svojega učenega prijatelja, gospoda Žeralda
Ureja. Če nam more sploh kdo pomagati, je to on.
Najprej ‘ nas peljite k svoji mami in odkažite nama
sobo, kjer bi mogla odložiti kovčeg in skrinjo, ki sta
zelo dragocena.

— 165

— Mama, Larisa Arkadjevna in Miša spe; doktor,
ki je ravnokar odšel, jim je dal narkotično zdravilo.
Jaz sama vam pokažem sobo, kjer odložite svoje
stvari, a Severia vam pripravi zajtrk. Dokler boste
jedli, vam povem, kaj se je zgodilo pri nas, — je
rekla Lolo, ki je dobila pogum in se umirila, ko je
prišel Tomilin s svojim prijateljem.

Ko so vsi trije vstopili v grad, se je popolnoma
nepričakovano pojavil silen veter, drevje se je pripo¬
gibalo, a celi oblaki prahu so jim silili v oči. Gospod
Žerald je dvignil glavo in se zagonetno nasmehnil.

III.

Črez deset minut sta potnika stopila v obednico,
kjer je star že pripravljen zajtrk, obstoječ iz mleka,
jajc in sira, a na petrolejskem ognjišču se je grela
voda za čaj in kavo. Ko je Lolo stregla gostoma, je
skrivaj pogledovala gospoda Žeralda, ki je pojedel
mehko kuhano jajce in pil mleko pozorno poslušajoč
Lolino povest.

Gospod Žerald je bil razmeroma mlad človek;
lepo in mirno obličje je spominjalo boli na indijski
tip kakor na angleški, a v velikih črnih očeh resnega
in neprodirnega izraza se je odražala velika moč in
samozavest.

Ko je Lolo končala svojo povest, je gospod
Žerald vstal.

— Bodite tako prijazni in dajte nama ključe,
sami pa se odpočijte, ker ste se gotovo utrudili. Midva
bova sama vse ogledala. Bodi tako dober, Diomid,
in prinesi mi mojo skrinjo.

Diomid Petrovič, ki se je vedel napram prijatelju
z največjim spoštovanjem in ga nazival učitelja,  je
takoj šel, a Lolo se je odpravila v materino sobo.

Ko sta se s prijateljem napotila v Dinino sobo,
je gospod Žerald pripomnil:

— Imenitno in pogumno dekle. Vendar pa je
dobro, da dame spe, sicer bi nas nadlegovale s Svojimi
solzami, vprašanji in tako dalje.

166  —

V Dimni sobi je ostalo vse na svojem mestu. Ko
je Diomid Petrovič z grozo in začudenjem otipaval
nenavadni kip, je gospod Žerald preiskoval steklenico.

— Poznam ta strašni strup, toda čudno, kje ga
je dobila tista priprosta ciganka. — Treba je zapečatiti
steklenico in odnesti strup, — je pristavil in se
dotaknil obličja mlade ženske. — Za to nesrečnico ni
rešitve: umrla je in treba je samo razmehčati telo,
da ga položimo v krsto. Kaj misliš, Diomid, ali bo
mogoče dobiti banjo in nekaj veder gorke vode,

— Grem takoj pogledati, — je odgovoril Tomilin.

Kmalu sta Bernardo in Severia, — edini osebi,
ki sta smeli pomagati, — privlekla v sobo veliko banjo
in jo napolnila z vodo. Gospod Žerald je vlil vanjo
polovico vsebine neke višnjeve steklenice, ki jo je
privlekel iz svoje skrinje, in voda je zakipela ter
dobila safirovo barvo. Nato so s škarjami razrezali
obleko na Dini, položili telo v banjo in jo pokrili
z rjuho.

— Zdaj je treba oditi k onima dvema, tu nimava
kaj delati za sedaj, — je rekel gospod Žerald.

Ko sta vstopila v sobo Giovanne, se je v stenah
razlegel tresk, nato je v dimniku začelo silno žvižgati
in končno je nastal takšen šum, kakor da je nekdo
v šipe metal debel pesek.

— Tukaj bova imela dosti dela, prijatelj Diomid,
— je rekel gospod Žerald ter majal z glavo.

Stopil je k postelji ter si previdno ogledal Pavla
Borisoviča in Valerijo.

— Vezi prošlosti ju trdno drže, ker pa nista takrat
napravila zločina, ampak se samo udala sramotnemu
brezumju, v kar so ju zapeljale strupene vonjave, s
katerimi je tu vse ozračje prepojeno, upam, da ju
osvobodim in rešim. Mlada deklica se je zastrupila;
no, k sreči ni bila doza tako velika, da bi jo takoj
umorila, ampak je samo v letargiji; njen organizem
pa je docela izčrpan in prišla sva še o pravem času.

Gospod Žerald je vzel iz skrinje droben srebrn
kozarček ter ga do polovice napolnil z rdečo tekočino
in dodal nekaj kapljic neke brezbarvne tvarine. S po¬
močjo Diomida Petroviča je razklenil Valerijine zobe

- 167  -

in ji vlil v ustna vsebino kozarčka. Telo Pavla Boriso-
viča je bilo zelo na poti tej proceduri, vendar pa se
je vse dobro posrečilo: ko je tekočina izginila v
Valerijino grlo, je njeno telo vztrepetalo kakor od
mučne bolečine, nato pa je nepremično obležalo.
Vkljub temu precej silnemu krčevitemu gibanju, ni
Valerijina roka izpustila baronove.

— Protistrup deluje in zdaj se letargično spanje ne
bo izpremilo v «večno». Toda jaz ne morem določiti,
koliko časa bo trajalo kataleptično stanje. Vsekakor
je treba osvoboditi njega, predno se ona zbudi, da mu
ne bo treba odrezati roke. A ti, prijatelj, prinesi kov-
čeg, treba je zažgati očiščevalne vonjave.

Medtem ko je Diomid Petrovič šel po naročilu
svojega prijatelja, je gospod Žerald zmočil baronove
ustne in mu otiral sence z neko rdečo esenco; potem
je namočil vanjo robec in mu pokril z njim obličje.
Ko je to napravil, je šel po stolček, ga postavil na
stopnico pri postelji, dvignil baronovo truplo, ga po¬
ložil na stolček in naslonil njegovo glavo na blazine.
Ko je na ta način nesrečnika udobneje položil, je go¬
spod Žerald vzel magično žezlo, ki ga je nosil na prsih,
izpregovoril nekaj formul in zarisal v zraku krog.

V tem trenotku je šinil preko otrplih trupel
zubelj, podoben ognjeni kači, a nate je bilo slišati
žvižg; iz gub posteljne zavese so zabrleli trije majhni
zelenkasti plamenčki, ki so izginili v kaminu.

Črez nekaj minut se je vrnil Diomid Petrovič in
skupaj sta začela razkladati kovčeg. Najprej sta vzela
iz njega rdeč, žameten prt, ki je bil vezen s kabalistič¬
nimi znaki. Z njim sta pogrnila mizo. Nanjo sta posta¬
vila Razpelo na podstavku iz sandalovine in štiri
drobne trinožnike, ki sta ju napolnila z različnimi
travami, polila z esencami in jih posipala z razno¬
barvnimi praški. Nato je gospod Žerald postavil za
križ sedmerosvečnik in nataknil nanj sveče iz rde¬
čega voska. Postavil se je pred mizo, vzel v roke zopet
žezlo, se poklonil proti severu, jugu, vzhodu in zapadu
pozivajoč na pomoč duhove elementov, nato je zarisal
okoli mize magični krog, z umerjenim glasom zapel
zvočno himno ter mahal nad glavo s svojim žezlom.

— 168  —

Črez nekaj trenotkov se je na koncu žezla pokazal
plamen, ki se je odtrgal in zažgal najprej sedmero-
svečnik, a potem trave na trinožnikih, ki so se s pra¬
sketanjem razgorele v raznobarvnih plamenih. Soba
še je napolnila z ostrim, poživljajočim vonjem,

— Do polnoči ne morem drugega delati*— je
rekel gospod Žerald, — zato predlagam, prijatelj, da
se izprehodiva po tajnih sobah. Potem bo treba še po¬
sebej očistiti te nesrečne prostore.

Z velikim začudenjem se je Diomid Petrovič prepri¬
čal o nenavadni podobnosti Valerije in barona s
Paolom Montignosom in Giovanno, a njena krsta v
zadnji kapeli je vzbudila v njem pravo grozo. Gospod
Žerald si je mirno vse ogledoval, in ko je zapazil po¬
trtost svojega prijatelja in učenca, je rekel z nasme¬
hom:

Resnično, le redkokdaj se je mogoče tako nazorno
prepričati o veliki moči prostosti  nad sedanjostjo  člo¬
veka. To staro gnezdo in nesrečniki, ki sedaj vnovič
preživljajo težko dramo, ki se je odigrala pred nekaj
stoletji, so zelo poučni. Vkljub temu, da ni Karma
včasih vidna in otipljiva, je vendar vedno neizprosna
in udari krivca. Nikdo ne zbeži temu zakonu in vsak
zločin skriva v samem sebi  svojo obsodbo in nese v
bodočnost neizogibno odkupijenje.

Med portreti sta našla enega, ki je predstavljal
žensko vzhodnega tipa in očaraj oče lepote. Držala je
v roki ravno tisti zlati podstavek s čašo in steklenico
na njem, ki sta ga ravnokar videla v Dinini sobi.

— To je torej Jolanda, znamenita legendarna ci¬
ganka. Kako pa se je osmelila, da se je dala slikati
s tem strašnim strupom? To je naravnost neverjetna
predrznost, -— je pripomnil Diomid Petrovič.

Gospod Žerald je zmajal z glavo.

— Ta ženska je razpolagala s tolikim znanjem, da
se moram čuditi. Ta strašni strup, zmešan ž drugimi
tvarinami, more povzročiti tudi blagodejne in silne
pojave, more pa tudi vzbuditi strasti. Bržkone se je
dala slikati s strupom, kakor da je to blagodejna pi¬
jača. To je bila seveda velika drznost od njene strani.

- 169  -

Ko sta končala obhod, sta zaklenila s ključem ba¬
ronovo sobo in se odpravila v sprejemnico, kjer ju je
pričakovala Lolo, ki jo je mučila silna radovednost..
Zelo jo je razburila vest, da je Dina umrla in da je ni
mogoče rešiti, zopet pa se je silno razveselila, da sta
baron in Valerija živa in sta samo v kataleptičnem
stanju.

Nato so se posvetovali, kako bi naznanili Dinino
smrt, da se izognejo morebitnim sitnostim, zato so
sklenili poklicati doktorja Paskvaleja in ga prositi,
naj izda potrdilo, da je mlada baronesa umrla od
srčne kapi. Bernardo je moral v mesto po krsto, zakaj
gospod Žerald je silil, da morajo mrliča čimprej
odnesti iz gradu. Lolo je obljubila, da izvrši vse, kar
sta ji naročila, tedaj pa je velela pripraviti obilnejši
zajutrk, katerega sta se onadva z veseljem lotila, nista
pa jedla mesa.

Ko so vstali od mize, je gospod Žerald izročil
Lolii majhno steklenico ter ji rekel, naj z njeno
vsebino otira bratu in bolnima damama sence, a od
tega kar ostane, naj nalije vsakemu po deset kapljic
v kozarec vina. Potem, da se bodo počutili popolnoma
zdravi. Nato sta se s Tomilinom vrnila v Dinino soho.

Ko sta vzela z banje rjuho, sta videla, da je voda
pokrita z gosto peno krvavordeče barve, truplo, ki sta
ga vzela iz vode, je postalo mehko in umrla ženska
je bila videti, kakor da spi; samo neka čudna bledoba
je izdajala njeno nenaravno smrt.

— Ubožica! Tako mlada in lepa, pa je poginila
na tako strašen način in postala žrtev stare zastrup¬
ljevalke, — je rekel Tomilin.

Lahen usmev je šinil preko usten gospoda Žeralda.

—■ Ta mlada ženska ni nikakor «nedolžna žrtev»,
ampak je poginila zaradi svojega greha: danes je
zakon Karme udaril ciganko.

Diomid Petrovič je vzdihnil, nato pa je pomagal
Severiji nesti mrliča na posteljo, kjer ga je starka
oblekla. Črez nekaj ur so Dinino truplo položili v
krsto in jo prenesli v najbolj oddaljeno sobo gradu;
naslednjega dne so določili, kje jo pogrebejo. Doktor
Paskvale je prišel, dolgo ogledoval truplo, se pomenil

— 170  —

z Diomidom Petrovičem, nato pa je napisal zahtevano
potrdilo.

Za kosilo so se vsi trije bolniki zbudili; kakor je
rekel gospod Žerald, sta se dami popolnoma opomogli,
le Misel j je bil slab in izčrpan. Njegova vzprejemljiva
narava ni mogla tako hitro preboleti silnega živčnega

pretresa.

Vest, da sta baron in Valerija živa, je vse pomi¬
rila; toda Dimna smrt je tako silno zadela Heleno
Aleksandrovno, da se je razjokala ter izrazila željo,
da hoče takoj zapustiti grad Montignoso.

Toda Lolo in Larisa Arkadjevna sta jo prepričali,
da ni mogoče ničesar napraviti brez svetovanja Diomi-
da Petroviča, zlasti pa dokler se ne pojasni usoda
Pavla Borisoviča in Valerije.

K obedu, ki se je vršil nekaj pozneje kot običajno,
se je zbrala vsa družba. Dame in Mišelj so s pohlepno
radovednostjo motrili skrivaj tajinstvenega prijatelja
Diomida Petroviča. Umerjena sila, ki se je kazala v
vsem njegovem bistvu, je vzbujala veliko spoštovanje,
toda neprodirni pogled njegovih velikih žarkovitih oči
je malokdo vzdržal. Gospod Žerald se je dobrodušno
razgovarjal o tem, kar se je zgodilo, kakor da ni
opazil radovednosti prisotnih. Po kosilu je pri slovesu
rekel:

— Moram v svojo sobo in se nekoliko odpočiti.
Svetujem vsem,.da napravite isto, a ob enajstih zberite
se v mali dvorani, ki meji na teraso. Tu imate mešiček
praška: pokadite z njim prostor, nato prižgite blago¬
slovljene sveče, ki vam jih pošljem po Diomidu, in
opravite skupaj molitev. Ne prestrašite se, če bi slišali
kakšen nepričakovan šum. Nič se vam ne more zgoditi,
če poslušate moj svet. Ne hodite iz sobe, dokler vas
ne pozovejo, in molite. Tudi služabništvo naj se zbere
v eni sobi, naj moli in nihče naj ne gre iz sobe, dokler
ne dobi dovoljenja za to.

Ko se je črez pol ure vrnil Diomid Petrovič z
blagoslovljenimi svečami, so ga obsuli z vprašanji o
osebnosti njegovega prijatelja. Na vsak način so hoteli
vedeti, kdo je in odkod prihaja.

- 171  -

— Dragi prijatelji, o tem vam ne morem ničesar
povedati. Zadovoljite se s srečo, da vidite nenavadnega
človeka, ki ukazuje elementom in kateremu se poko¬
ravajo strašne nevidne sile. Skratka, to vam je mag
(čarodej), ki je prejel visoko posvečenje, — je
pomembno odgovoril Diomid Petrovič. — A zdaj
je pristavil, — dajte mi nekaj predmetov, ki jih bom
potreboval.

Velel je prinesti šest rjuh. nekaj novih gob,
majhno petrolejsko varilo, steklenico starega vina, jaic
in juhe. Lariso Arkadjevno je prosil, naj mu da perilo
za Valerijo in njeno najlepšo haljo. Ko je vse te reči
naložil v dva koška, je Diomid Petrovič šel v sobo
gospoda Žeralda.

Ob enajstih sta se začela pripravljati na delo.
Gospod Žerald se je slekel ter si namazal vse telo z
višnjevkasto, svetlikajočo se tvarino, ki je bila podobna
gorečemu alkoholu, nato si je obul sandale ter si
oblekel dolgo belo tuniko, prepasano z zlatim pasom.

To je bil pravi umetniški izdelek in očividno silno
star. V fino rezljanje so bili vdelani dragoceni kamni.

Na zaponi pasu, ki je bila sestavljena iz med seboj
prepletenih trikotnikov, je visel meč z zlatim ročajem
in s širokim rezilom, na katerem so bila vrezana kaba¬
listična znamenja. Gospod Žerald si je nadel na glavo
klaft*), okrašen z zlatim peresom, nato se je obrnil k
Diomidu Petroviču in rekel:

— Jaz sem pripravljen, a ti prijatelj, izpiješ nekaj
krepčila, ki ti ga bom dal; sicer bi tvoji živci ne
prenesli silnih razburjenj te noči.

V čašo vina je nalil nekaj kapljic krvavordeče
tekočine in Diomid Petrovič je v dušku izpraznil
kozarec. Nate je gospod Žerald vzel iz kovčega ve¬
liko kovinsko ploščo, a Diomid Petrovič obsežno, •
težko škatlo in oba sta se podala v sobo Giovanne.

Gospod Žerald je postavil svojega učenca s
škatlo v kot, zarisal okoli njega magičen krog, sam
pa je stopil na kovinsko ploščo sredi sobe. Poklonil
se je na vse štiri strani, dvignil žezlo, ga zavihtel

*) Klaft — staroegiptov.sko pokrivalo.

- 172  -

nad svojo glavo in izgovarjal z umerjenim glasom
besede v nerazumljivem jeziku.

Bled, zelenkast sij je razžaril sobo in zatemnil
svetlobo sveč, ki so ugasnile in izginile. Hkratu so
se iz raznih mest pojavili raznobarvni ognji: višnjevi,
zeleni, rumeni, vijoličasti, in istočasno se je razleglo
votlo ropotanje. Pod se je tresel od podzemskih
udarcev, staro poslopje se je majalo, kakor bi se
imelo zrušiti pod silnimi sunki hladnega vetra, ki je
žvižgal v zragu. V to šumenje razdivjanih elementov
so se mešali ljudski stoki in rjovenje zveri. Nato
je nenadoma nastopila tišina in sredi tega zloveščega
brezglasja, se je razlegel drugačen šum. Slišati je
bilo topotanje velike množice, žvenket orožja, hr¬
zanje konj, vpitje, a vrata so hreščala, kakor da bi
jih hoteli vlomiti; zdelo se je, kakor da je naskočila
grad razdivjana vojačina z namenom, da ga razruši.

Gospod Žerald je vzel izza pasa majhen zlat rog
ter zatrobil lovski poziv, nato je vnovič zapel. Zopet
je vstalo vpitje in stokanje; ognji so se razpršili na
vse strani, a v sobo je vdrla nevidna tolpa, a pod
težo grobih čevljev z ostrogami se je pod tresel.

Hladen pot je oblil Diomida Petroviča in lasje
na glavi so mu vstajali; toda bil je že dovolj poučen
v čarodejstvu in je vedel, da izganjajo čarodeju po¬
korne sile nesrečne strahove, ki jih je bil grad poln.
Nato je zopet prenehal ves šum; zelenkasta svetloba
se je razpršila in sveče so same od sebe zopet za¬
gorele.

Gospod Žerald je spustil žezlo, poklical z roko
k sebi Diomida Petroviča in v spremstvu učenca, ki
je nesel škatlo, se je podal k postelji, kjer sta ležala
baron in Valerija kakor mrtva. Na čarodejev ukaz
je Diomid Petrovič vzel iz škatle majhen kovinski
podnos, položil nanj trave, jih posipal z belim praškom
ter zažgal. Gost dim se je dvignil ter napolnil sobo
z Ostro, poživljajočo vonjavo. Tedaj je gospod Že¬
rald z obema rokama dvignil meč ter s trdim, uka¬
zujočim glasom izgovarjal stavke, ki jih Diomid Pe¬
trovič ni razumel, le včasih je mogel razločiti imeni
Paola in Giovanne. Hkratu je meč po bliskovo padel

173  -

na roki mladih ljudi in široko rezilo je zagorelo;
ogenj je vzplapolal in nastal je tako gost in črn dim,
da je popolnoma zakril obe trupli, a v sobi se je raz¬
širjal jedek in težek duh po krvi.

Diomid Petrovič je zamižal, ko je videl, s kak¬
šno silo je meč udaril; bil je prepričan, da sta roki
nesrečnežev odsekani in da prihaja vonj po krvi od
strašnih ran. Toda čarodej je zataknil za pas ma¬
gično orožje in dvignil roko. nakar se je nad negib¬
nima truploma pojavil križ. Tedaj je Diomid Petrovič
videl, da sta roki celi, toda še vedno nerazklenjeni.

— Giovanna! Ukazujem ti, da izpustiš roko
Paola! — je glasno in ukazujoče rekel gospod Žerald.

V hipu so se razklenili prsti, ki so držali kakor
železne klešče baronovo roko, in oproščeni roki sta
težko padli narazen. Baronovo telo je zadrgetalo,
kakor da ga je izpreletela električna struja, a iz prsi
se mu je izvil težeh vzdih.

Tedaj sta ga Diomid Petrovič in gospod Žerald
dvignila in ga nesla v sosedno sobo, kjer sta ga po¬
ložila na posteljo.

— Na razpolago imava še tri ure, ki jih morava
uporabiti za neodložljiva dela, — je rekel gospod
Žerald, ko je pogledal na uro, na kateri je ravnokar
odbila polnoč. — Ker pa imava še dosti dela, morava
podvizati. — Nato je začel naglo slačiti z barona
srednjeveški kostum.

Ko sta ga slekla, ga je čarodej po vsem telesu
namazal z dišečo tekočino in mu vlil v usta nekaj
kapelj škrlatnordeče esence. Baronovo telo je silno
zadrgetalo, nato je baron odprl oči, tod^ pogled mu
je bil moten in brezzavesten. Gospod Žerald mu je
dal izpiti poln kozarec starega vina, kar je on po¬
korno napravil, nato je zopet zaprl oči in krepko
zaspal.

-— Naj spi uro časa, zelo je zdelan. Tačas se
pobrigava za dekle, — je rekel gospod Žerald in
skrbno pokril spečega barona.

Ko sta tudi z Valerije snela brokatno obleko, je
gospod Žerald oba starinska kostuma zavil v culo, ju
obilno polil s svetlikajočo se esenco, obložil s smol-

—■ 174  —

natimi travami in zažgal. Vse se je razplamtelo v
raznobarvnih plamenih, treskanje groma je streslo
zidovje, a črez deset minut je v kaminu ostal majhen
kupček črnega pepela.

Ko sta tudi Valeriji«© telo namazala z aroma¬
tično esenco, sta ji oblekla perilo in svileno haljo s
čipkami, ki jo je Larisa Arkaajevna dala Diomidu
Petroviču. Deklica je bila še vedno v nezavesti, toda
njeno lahno dihanje in živčno vztrepetavanje je do¬
kazovalo, da je živa. Ko je bila Valerija oblečena, je
gospod Žerald vzel iz škatle srebrno skodelico, jo
napolnil z različnimi zelišči, jih polil z gosto, medu
podobno tvarino, postavil skodelico na dekličine prsi
ter zažgal zelišča. Ko so ta prasketajoč zagorela, je
Žerald premaknil mizo na sredino sobe, jo pokril z
belim svilenim prtom, obšitim z zlatom, ter postavil
nanj zlati svečnik, na katerega je sedaj nataknil v
zameno sedem belih sveč. Iz posebnega predalčka v
škatli je vzel zlato čašo s križem jo postavil na
mizo, istatako mal srebrn krožnik, na katerega je po¬
ložil dva zlata šircika prstana, ki nista bila vzbočena
kakor navadni poročni prstani, ampak ploščata. Na
notranji strani prstanov so bili vrezani neznani na¬
pisi in znaki. Nato je čarodej vzel iz skrinje dve
majhni blazini iz rdečega atlasa in z zlatimi franžami
ter ju položil na tla pred mizo.

Ko je gospod Žerald videl, kako začudeno je
Diomid Petrovič opazoval te njemu zagonetne pri¬
prave, ga je prijateljski vprašal:

— Čemu se tako čudite, prijatelj?

— Zato, ker se mi zdi, da pripravljate poročni
obred, — je neodločno zamrmral Diomid Petrovič v
zadregi.

— Nekoliko imate prav. Kot služabnik Božan¬
stva v najvišjem pomenu te besede ju nameravam
zvezati, dasiravno sta zvezana že več stoletij, toda z
zločini in ljubeznijo, jaz pa ju hočem zvezati z mo¬
gočno silo dobrega,  ki naj očisti zločinsko prošlost,
prežene zadnje maščevalce, povrne mir in prosto
voljo obojim, ki so že dovolj preizkušeni in kazno¬
vani. Potem bosta seveda morala skleniti zakon po

— 175  —

1

predpisih njune vere, da uzakonita svojo zvezo, toda
prvo posvečenje zveze s silami dobrega prejmeta tu.
Zdaj pa je treba zbuditi mladega moža.

Pavel Borisovič je krepko spal, toda bil je
smrtnobled in videti je bil zelo zdelan. Gospod Žerald
je odmašil majhno kristalno steklenico, jo približal
pod nos spečemu baronu, ki je vztrepetal in odprl
oči. Tedaj ga je Diomid Petrovič privzdignil in mu
podal kozarec vina, a čarodej je prilil nekaj kapelj
tvarine, od katere je vino zakipelo. Kakor je baron
pil, tako se mu je po žilah razlivala poživljajoča to¬
plota, a vse njegovo bistvo se je napolnjevalo z
močjo in nepopisnim ugodjem. Vzpel se je ter se ozrl
okoli sebe z zmešanim in neodločnim pogledom.
Diomida Petroviča je spoznal in se mu nasmehnil, a
na gospoda Žeralda v nenavadnem kostumu je gledal
z očitnim začudenjem in nezaupanjem.

— Kaj se je zgodilo, Diomid Petrovič, in kdo je
ta gospod?

— Gospod Žerald Grej, — vaš dobrotnik, ki ga
morate zahvaliti iz vse duše, Pavel Borisovič. Rešil
je ne samo vaše telo, ampak tudi dušo, razbil je za¬
kleti ris, v katerem ste bili ujetnik v oblasti prošlosti
in ki vas je vedel v pogubo, — je pomembno izrekel
Diomid Petrovič.

Ko je zapazil na baronovem obličju strah, se je
gospod Žerald nasmehnil, položil roko na njegovo
ramo in dobrodušno rekel:

— Pusti to, Diomid. O svojem času, ko bo prost,
me bo baron že zahvalil, a zdaj ne moremo izgubljati
časa. Vstanite, prijatelj, in oblecite se, kakor se spo- j
dobi za svečanostne dneve. Ali imate tu primerno
obleko?

— Imam frak! — je neodločno rekel baron.

— Oblecite si ga, in ko ste napravljeni, pridite
k nama v sosedno sobo.

Črez četrt ure je baron v praznični obleki stopil
v usodno sobo.

— Evo me na uslugo, — je rekel, toda ko je
zagledal oltar in blazini, je obstal ves zmeden in po¬
gled mu je bil nestalen.

- 176

— Prijatelj, vi se boste poročili z deklico, ki ste
jo zapeljali pod vplivom zlih sil preteklosti, — je
rekel gospod Žerald.

— Baron je prebledel in stopil korak nazaj.

— Kar zahtevate, je nemogoče. Bog mi je priča,
da želim iz vse duše popraviti svojo zločinsko brez¬
umnost napram Valeriji, toda jaz sem oženjen in
moja zakonska žena je celo tukaj. Obljubila mi je,
da privoli v ločitev najinega zakona; ko bom prost, se
poročim z Valerijo; pač razumete, g"osp'od Žerald, da
ne morem biti dvoženec in s takim dejanjem nele
da ne bi ničesar popravil, ampak bi bila to le nova
podlost napram nesrečni deklici, ki je že dovolj pre¬
stala...

Prenehal je tresoč se od razburjenja; očividno
ni mogel nadaljevati.

— Sedite, prijatelj, umirite se in bodite uverjeni,
da ne bom jaz nikoli zahteval od vas kaj slabega, —
je rekel gospod Žerald, ki ga je mirno poslušal.
Prvič ste vi prosti, ker od snoči ste vdovec...

Baron je pridušeno vzkliknil.

— Dina je umrla! Kako, zakaj? To je nemo¬
goče! — je mrmral in mrzličen mraz ga je pretresel.

Gospod Žerald ga je posadil na stol in mu v
kratkih besedah povedal strašno zgodbo o takozva-
nem «Jolandinem napoju», ki ga je našla mlada ba-
ronesa in s katerim je hotela prikleniti nase moža.
Napoj je bil strašen strup, ki jo je umoril. Baron je
poslušal globoko ganjen in oči so mu bile polne solz,
Po je rekel s tihim glasom:

— Uboga moja Dina! In k temu pogubnemu de:
janju jo je privedla želja, da bi si pokorila moje ne¬
usmiljeno srce? Tudi to zlomljeno življenje bo ležalo
na moji vesti. Resnično, jaz sem preklet,

— Za to noč vas morem oprostiti odgovornosti,
— je resno rekel gospod Žerald. — To žensko je
uničil neizprosni zakon karme, ki jo je privedla prav
na tisto mesto, kjer je poginilo mnogo žrtev od strupa
in meča. V podobi vaše žene je Jolanda - ciganka
samo plačala svoj dolg s tem, da je poginila od strupa,
P' ga je sama pripravila. Vi ste torej prosti in o pri-

— 177  —

12

mernem času in na primernem kraju dajte se po¬
ročiti po obredih vaše vere, ki bo uzakonila vaš zakon
pred družbo. Jaz pa vaju zvežem z ognjem prostor¬
nosti in čiste sile. Ta ogenj bo očistil zvezo, ki so jo
ustvarili zločini in strasti, katere vas vežejo cela
stoletja; on vama odpre bodočnost miru in ljubezni,
da zadostite grehom preteklosti.

Baron je s potrtim, toda hvaležnim pogledom
zrl na čarodeja.

— Sem vam na razpolago, učenik, in natančno
izpolnim vaša povelja.

— Sprejemam vašo obljubo. Zdaj pa vrnite se
z Diomidom v svojo sobo. Zdramil bom deklico in
vas pozovem, ko bo čas.

Ko sta bila Diomid Petrovič in baron sama, ga
je poslednji prijel za roko in ga vprašal:

— Prosim vas, povejte mi, kdo je ta nenavadni
človek, ki me je rešil iz strašne nesreče, v kateri
sem se tu otepal, in ki je vrnil mir moji duši in mi
dal možnost, da popravim svoj zločin napram Va¬
leriji?

— Tvoj dobrotnik, Pavel Borisovič, je posve-
čenec,  član tajnega bratstva v Himalaji, učenjak, ki
gospoduje nad ognjem prostornosti. Njemu so po¬
korne nevidne sile in rad uporabi vsako priliko za
dobra dela in da pomaga ljudem.

Med tem časom je gospod Žerald šel k Valeriji,
ji otiral čelo in sence z neko silno aromatično esenco,
nato ji je krepko stisnil roke, jo stresel ter ukazujoč
izpregovoril:

— Prebudi se! Ukazujem ti!

Speča deklica je vztrepetala po vsem telesu,
nato je odprla oči, toda videti je bilo, da ni prišla
še popolnoma k sebi. Pokorno je izpila penečo se
tekočino iz kozarca, ki ji ga je dal gospod Žerald,
potem se je naglo vzpela in z začudenimi, prestra¬
šenimi očmi zrla v moža, ki se je sklanjal nad njo.

— Umirite se, gospodična. Jaz sem vam pri¬
jatelj, o tem se boste takoj prepričali, — je dobro¬
dušno rekel gospod Žerald.

— 178  —

Primaknil je bliže stol, na katerem je prej ležal
baron, ter v kratkih besedah povedal Valeriji vse,
kar se je zgodilo v času njene letargije. Povedal ji
je tudi o Dinini smrti, 'ki je barona osvobodila in mu
dala možnost, da se z njo oženi, ker jo ljubi. Iz ob¬
zirnosti se ni dotaknil njenega prestopka, samo je
pristavil, da jo bo takoj sedaj z baronom očistil po¬
gubnih vplivov prošlosti, po katerih sta zvezana in
da bi brez njegove pomoči bila oba zapadla pogubi.
Razburjena Valerija se je vsa tresla, ko ga je poslu¬
šala, po licu so ji tekle solze in postajala je zdaj
bleda, zdaj rdeča.

— Umirite še, ubogo dete. Vi ste žrtev pretek¬
losti, ki se neizbežno zruši na one, ki kršijo večne
zakone, kateri vodijo človeško usodo. Vaše življenje
pa ni omadeževano z zločinom, a v bodočnosti se vam
obeta mirno, in upam, srečno življenje.

— Ali vam bom mogla kdaj povrniti vse, kar ste
storili zame! Da se brezpogojno podvrgujem vsem
vašim ukazom, se razume samo ob sebi, — je zaše¬
petala Valerija.

— Ko pomagam trpečim, izpolnjujem samo svojo
dolžnost in naj lepša nagrada mi bo vajino vzorno
življenje, — je z resnim povdarkom odgovoril gospod
Žerald.

Vstal je, poklical Pavla Borisoviča in Diomida
Petroviča, nato je pomagal Valeriji vstati ter združil
njeno in baronovo roko. Baron je bil bled, toda miren.
Gospod Žerald jima je velel poklekniti, nato jima je
pokril glavi z rdečim suknom, položil nanje roke in
izrekel nekaj besed v nerazumljivem jeziku. Zgoraj
se je zabliskal plamen v obliki križa ter nekaj tre¬
nutkov obvisel v zraku, nato se je razgubil. Tedaj je
čarodej snel sukno, jima nataknil prstana, jima skle¬
nil roke ter izpregovoril svečanostno:

— Združila sta se grešna in nečista; zdaj naj
vaju čednost in vera združita za bodočnost in va¬
jini duši naj uživata nebeško ljubezen namesto pe¬
klenske. Združujem vaju s svetlimi svetimi vezmi;
Prošlosti ni več, uničena je, a maščevalni duhovi so
izgnani. Milost našega nebeškega Očeta naj vaju vodi

179  -

in ščiti in Gospodov blagoslov naj čuva nad vajinim
življenjem in vajinim delom.

Nato je vzel kozarec ter jima dal piti neke
škrlatnordeče tekočine.

Ko sta vstala, je baron dvignil k ustnicam drge¬
tajočo Valerijino roko in rekel ginjen:

— Odpustite mi, Valerija, za vse, kar sem vam
prizadejal, in verujte mi, da napravim vse mogoče za
vašo srečo.

— Verujem vam, ne bojim se ničesar več in z
radostnim upanjem zrem v bodočnost, — je tiho od¬
govorila ona in krepko stisnila njegovo roko.

Toda nenadoma je pobledela, se opotekla in za¬
prla oči; padla bi bila, da je ni baron pridržal. Ko je
gospod Žerald zapazil, da se je baron ustrašil, mu je
rekel s smehljajem:

— Ne bojte se. Padla je v letargijo, kar je po¬
trebno, da si opomore, zakaj njen organizem je po¬
polnoma izčrpan. V takšnem stanju bo dva ali tri
tedne, zbudila se bo le, da sprejme hrano vase; ko se
povrne v normalno življenje, se bo njeno zdravje
docela ustanovilo in katalepsije, ki so jo prej mučile,
bodo prenehale. Zdaj pa, mladi prijatelj, je treba,
da jo prenesete v njeno sobo; pa tudi vi se odpočijte.
Jutri se pogovorimo o tem, kaj nam je še napraviti.

—■ Takoj vse izvršim, učenik, — je odgovoril
baron ter vzel Valerijo v naročje.

Še nikdar se ni čutil tako močan in popolen mir
je nadomestil njegovo prejšnje mrzlično razburjenje
in potrtost, ki ga je mučila.

IV.

Poslušajoč čarodejev ukaz so Helena Aleksan-
drovna z otrokoma in Larisa Arkadjevna prebili noč
v molitvi. Oddaljeno ropotanje je včasih prišlo do
njih in vsakikrat, ko so podzemni stresi grozili zru¬
šiti zidove, ali pa ko so dohajali do njih ušes zvoki
lovskega roga, so vztrepetali in še bolj goreče molili.
Končno se je pojavil Diomid Petrovič in povedal, da
se je vse dobro izteklo, da sta baron in Valeriia re¬
šena, a podrobnosti bodo zvedeli naslednjega dne.

- 180  —

— Vsi, med temi tudi jaz, smo utrujeni, izmučeni
zaradi razburjanja, zato vam v imenu gospoda Že-
ralaa svetujem, da ležete. On jamči, da boste ime¬
nitno spali, — je veselo dostavil Diomid Petrovič.

Zaupanje, ki ga je užival tajinstveni neznanec,
je bilo tako veliko, da ni nihče ugovarjal, in vsi so se
pokorno odzvali njegovim odredbam.

Tudi baron je šel v svojo sobo, toda ni mogel
zaspati.Z globokim ganotjem se je spominjal čudnih,
strašnih doživljajev preteklih dni in zlasti zadnje noči.
Spomin na Dino ga je preganjal. Kakor v kalejdo¬
skopu so šli mimo njegove duše razni prizori njego¬
vega kratkega zakonskega življenja in prvič si je
očital, da je bil tako neprijazen in hladen napram
mladi ženski, ki ga je strastno ljubila vkljub vsemu.
Da je bila ciganka in je padla kot žrtev karme,  ni
prav nič zmanjšalo njegove krivde; njena ljubezen
je bila orožje, ki jo je ubilo. Popadla ga je nepre¬
magljiva želja, da bi videl Dinino truplo in pomolil
pri njem. Njegovo življenje in bodočnost prioadata
Valeriji, a deber spomin in topla molitev nad mrtvim
truplom gresta umrli ženi.

Vstal je zgodaj in šel iz sobe, da poišče Severio.
Srečal jo je na terasi, kjer je pospravljala in priprav¬
ljala čaj. Ko je zagledala barona, ki ga je še pred
kratkim videla skoraj mrtvega, je starka radostno
vzkliknila in ga vprašala, kako se počuti.

— Kako ste bledi in videti utrujeni, — je do¬
stavila.

Zahvalil jo je in ji zatrdil, da se počuti dobro,
ter jo prosil, naj ga pelje k pokojnici. Bernardo je
Peljal barona v oddaljeno sobo, kjer je stala krsta,
m ko je snel pokrov, se je neopazno oddaljil.

S čuvstvom pomilovanja in skoraj praznovernega
strahu je gledal v obličje pokojnice. Tudi vest ga je
Pekla. Pokojničino obličje je bilo čudno posinele
barve in podobno porcelanasti glavi. Pokleknil je
zraven krste ter dolgo in goreče molii.

Ko se je potem vrnil na teraso, je dobil tam
teto in Lariso Arkadjevno. Ko ga je Helena Aleksan-

- 181  -

drovna zagledala, ga je s solznimi očmi od radosti
objela

— Ubogi Pavlik! Nisem več upala, da te vidim
živega. Kako se kesam, da sem našla in najela to
prekleto gnezdo.

Globoko ginjeni baron je poljubil njo in Lolo,
potem pa je rekel zamišljeno:

— Ne očitaj si ničesar, draga teta; ti si bila samo
orodje usode, ki je hotela tu združiti «maledetta>; z
njegovimi žrtvami. Razen tega pa se je zlo obrnilo v
dobro, zakaj nenavadni človek, ki ga je Bog poslal
v moje odrešenje, mi je obljubil, da očisti stari grad
in njegove stanovalce prekletstva, s katerim so
obteženi.

— Ah! Dal Bog! Kako neverna sem bila, toda
vse, kar sem tu videla, me je tako pretreslo, da ne
vem, kaj bi si mislila, — je vzdihnila Helena Aleksan¬
dro vna.

Ko je baron stopil k Larisi Arkadjevni, ki je
zamišljena in potrta sedela na drugem koncu mize,
in ji poljubil roko, mu je rekla polglasno:

—■ Videla sem Valerijo. Ona spi, a Dicmid Pe¬
trovič mi je pojasnil njeno stanje; toda priznajte,
baron, da se je med vama izvršila strašna drama.

— Da, Larisa Arkadjevna, bila je drama, strašna
ponovitev nesrečne preteklosti, — je odgovoril Pavel
Borisovič in njegovo bledo obličje je zagorelo kakor
žrjavica. — No, drama je zaključena, hvala Bogu:
Valerija bo živela in postane moja žena. Upam, da se
njeni ne bodo protivili temu: jaz sem bogat, neodvisen,
neomadeževanega imena, a Valerijin brat se poroči z
mojo kuzino.

— 0! To se razume, o tem ne more biti govora
in jaz sem uverjena, da bosta srečna.

Njun razgovor je prerušil Mišelj; on ni mogel
odvrniti svojih oči od bratranca, kakor da se je hotel
prepričati, ali je res to on.

— Ah, Pavlik! Če bi vedel, kako sem se pre¬
strašil. Spočetka sem mislil, da si duh Montignoso,
potem pa sem mislil, da si mrtev.

— 182  —

— Tudi bi bil umrl, da me ni odrešilo božje
usmiljenje. Toda povej mi, kako si prišel do tega,
da si me smatral za duh in da je ta duh mrtev? —
je podražil mladeniča.

— Ah! Glava mi ni bila na mestu in ničesar
nisem razumel, — je zmedeno odgovoril dečko in

zardel.

Ko sta prišla gospod Žerald in Diomid Petrovič,
je šel pogovor v drugo smer. Govorili so o Dinini
smrti in njenem pogrebu. Še tisti dan so imeli prepe¬
ljati truplo v mesto in ga zvečer zagrebsti. Stari
duhovnik, prijatelj doktorja Paskvaleja, je določil,
da jo pokopljejo v tistem delu pokopališča, kjer so
bili pokopani nekateri tujci. Ko so to vprašanje ure¬
dili, je gospod Žerald izjavil, da si bodo mogli na¬
slednjega dne ogledati tajinstvene sobe.

—- Ali dovolite tudi meni, da pojdem z vami? —
je vprašala Lolo s tako nemirnim, radovednim in
prosečim izrazom, da se čarodej ni mogel vzdržati
smeha.

— Seveda, seveda, tudi vi, vse dame poj dete.
Z menoj se vam ni ničesar bati, samo vas prosim,
mesdames, da se ničesar ne dotikate brez mojega
dovoljenja.

Naslednjega dne po zajtrku se je končno začel
obhod po tajinstvenem krilu hiše. Moški so se obo¬
rožili z močnimi električnimi svetilkami po naročilu
gospoda Žeralda, ki je bil vedno enako miren in
ravnodušen. Lolo in dami so se tresle od razburjenja,
no baron je bil miren, dasiravno zamišljen in otožen;
v njegovi duši se je očividno izvršila velika izpre-
memba. Popolnoma drugače kakor poprej je sedaj
preživljal prošlost, ko je hodil po sobah, ki so bile
cela stoletja zaprte.

Portreta Paola in Giovanne sta napravila na
dame silen vtis; čudovita podobnost sedaj živečih z
junakoma tiste davne drame je prekašala njih poj¬
movanje. Velika slika je vzbudila v vseh zoprnost in
Praznoveren strah; v kapeli pa, kjer je ležalo nepo¬
kopano truplo Giovanne, bi bila Helena Aleksan-
drovna skoraj padla v nezavest, a Larisa Arkadjevna

- 183  -

je pobledela, zamižala in odšla iz sobe vsa iz sebe;
podpiral jo je Misel j, ki se pa tudi ni počutil dobro,
ko je videl mrliča.

Lolo pa je nasprotno še enkrat dokazala, da
zna biti mirna in pogumna, ko je potrebno. Krepko
je stisnila bratrančevo roko, stopila h krsti in ga
prosila, naj posveti na mrliča. Njegovo truplo ni prav
nič strohnelo in je bilo podobno kipu iz slonove
kosti, predstavljajočemu «spečo krasotico*. Da, ta
ženska je bila do pičice podobna Valeriji, samo s to
razliko, da je bil izraz negibnega obličja srdit in
besen. Pa tudi Lolino srce je močno zabilo in vsa se
je stresla od groze, ko je zagledala roko nesrečnega
Paola Di Montignoso, ki jo je pokojnica stiskala v
svojih tankih prstih kakor s kleščami. Bržkone se je
ta roka klasične lepote ohranila na isti način kakor
telo Giovanne, zakaj tudi roka ni strohnela in je bila
ravno takšna, kakor da je prišla ravnokar izpod
ranocelnikovega noža; samo nohti tankih prstov so
strašno posineli. Živčni mraz je pretresel deklico in
pogledala je barona. Ta je bil zatopljen v mračne
misli in ni odvrnil očesa od tega strašnega zaloga
njegove zvestobe, ki ga mrtva maščevalka ni izpustila.

— Pavlik, pojdiva. Saj preteklosti ni več, — je
zašepetala.

Baron je zatrepetal, toda prikimal je njenim
besedam in šla sta iz kapele.

Zadnja postaja je bila v kabinetu grofa Ridolfa.
Dokler so ogledovali sobno opravo in portreta, je
gospod Žerald stopil k pisalni mizi in vzel iz roko¬
pisa zavoj, ki ga je Valerija nekoč premaknila s sre¬
dine mize.

— «Kronika o zločinih in nesrečah v rodbini
Montignosov*, — je prebral gospod Žerald napis na
zavitku. — To si morate prebrati, baron, — je rekel
in mu prožil zavitek,

— Bog moj! Kako je mogoče, da nisem nikoli
zapazil tega rokopisa; v njem se gotovo skriva ključ
k mnogim ugankam prošlosti, — je vzkliknil baron in
naglo pristopil ter radovedno ogledoval starodavno
listino.

— 184  —

Kakor blisk je priskočila k njemu Lolo in si tudi
ogledala zavitek,

— Pavlik, dragi Pavlik, preberi rokopis na glas
in dovoli, da tudi jaz poslušam! — je prosila. —
Gotovo je tam napisana zgodba o Jolandi, Paolu in
Giovanni, tudi je napisano, čemu so ta rokopis skrili
semkaj v zazidano krilo, zakaj ga niso shranili v
arhivu.

— Glede rokopisa kakor vsega, kar se gradu tiče,
se bom ravnal po odredbah gospoda Žeralda. On naj
odloči, kje, kako in kdo naj prebere listino. Če on
dovoli tebi in sploh vsem damam poslušati, se jaz ne
upiram temu, — je odgovoril razburjeni Pavel Bo-
risovič.

— Jaz sam ga bom na glas prebral. Predno pre¬
idemo k zadnjemu delu, je potrebno prebrati ta
rokopis. Treba je namreč rešiti prekletstva zadnjega
predstavnika rodu Montignosov, To ste vi, baron,
vkljub vaši novi telesni obleki. Nimam prav nič proti
temu, da dame prisostvujejo čitanju. Toda povejte,
baron, kje želite, da slišimo pripovedovanje onega, ki
je bil nekoč vaš oče, ker vidim, da je prav on pisec
te kronike? — je vprašal gospod Žerald.

— Tu, v tej sobi, kjer je živel oče in kjer me
gleda njegov portret, če se vam ne zdi neudobno, —
]e rekel s tihim glasom baron,

— Razumem vas in vaša želja se mi ždi pra¬
vična in naravna, — je ljubeznivo rekel gospod
Žerald. Če se niso udeležniki obhoda preveč utrudili,
bi mogli takoj pričeti s čitanjem, ki ga pa morda ne
bomo dovršili v enem kratu, zakaj rokopis je precej
obsežen.

Vsi so izjavili, da niso trudni in da komaj ča¬
kajo poslušati zanimivo povest.

— Tedaj, Paolo Montignoso, prelomite pečat, ki
ga je pred tremi stoletji vaš oče vtisnil.

S tresočo se roko je baron razrezal svileno vrvco,
razgrnil rokopis ter ga izročil gospodu Žeraldu; nato
s i je primaknil visok naslonjač z grbom Montignosov
ter sedel. V srcu mu je bilo težko, v prsih ga je
bščalo, a pogled mu je nehote obstal na portretu

185  -

grofa Ridolfa, ki so ga razsvetljevale električne sve¬
tilke. «Slišal bo zgodbo svojega bivšega življenja, ki
jo je zapisal človek, ki je že nekaj stoletij prah in
pepel!»... Zadnji tedni so mu jasno dokazali, da
umre samo telo, a Paolo Di Montignoso, «maledetto»,
bi bil tudi v novi prsti padel vnovič kot žrtev usod¬
nega zločina prošlcsti. Preroditev  ni uničila nevidnih,
toda močnih vezi, s katerimi je zvezan s svojimi
žrtvami, in samo spomin na pretekle dogodke se je
izbrisal iz telesnih možganov, zdaj pa se bo grobna
zavesa dvignila in razsvetlila mrak minulosti...

Medtem je gospod Žerald pregledal prve liste,
potem pa je z globokim, mirnim in zvočnim glasom
začel brati:

«Kdorkoli si, neznanec, ki mu je sojeno brati te
vrste, vedi, da sem pisec tega letopisa jaz, Ridolfo
Antonio Orso di Viano, grof Di Montignoso, ter
pričnem s pisanjem na ta trikrat nesrečni dan. Danes
se je vršil pogreb mojega edinega sina Paola, ki je
bil veselje mojega življenja, nada moje starosti.
Strašna usoda je upropastila tega mladega človeka,
polnega moči in življenja, najpogumnejšega viteza,
najlepšega in najbolj očarujočega kavalirja v vsej
deželi. Danes ga je požrla gomila. Moje življenje je
prazno in jaz bi ne prišel na misel pisati to žalostno
zgodbo, toda neki nenavaden človek, ki mi je pomagal
in me tolažil v mojem gorju, mi je rekel naslednje
čudovite in tajinstvene besede:

— Obstoja zakon, — neizprosen kakor sama
usoda, — ki bo neizbežno privedel zločinsko dušo va¬
šega sina na kraj zločinov; zavistni in maščevalni
sovragi ga zopet zajamejo in on bo pozabil na pre¬
teklost. Treba ga je opozoriti, naj zbeži odtod, ali
naj si izprosi odpuščanja od svojih žrtev, da se ne
pogubi, treba je napisati sedanje in starejše dogodke,
ki so obsodili v pogubo rodbino Montignosov. V ta
namen pišite.

«Kakor so bile te besede meglene in nerazumljive
zame, verujem vanje, zakaj imam dokaz, da razpo¬
laga ta veliki čarodej z velikanskim znanjem in da
ni bodočnost zanj nikaka skrivnost. Ko sem mu rekel,

- 186  -

da bi utegnil vdreti v zazidano krilo kakšen tujec in
najti rokopis, predno vstopi semkaj duša mojega
sina, mi je on smehljaje se odgovoril:

— Jamčim vam, da ne bo nihče semkaj vstopil
in nihče drug prebral rokopisa.

«Kdaj, na kakšen način se bodo izpolnile čaro¬
dejeve besede, ne vem in ne razumem; vendar pa jim
verjamem, in če boš kdaj, dragi moj otrok, videl te
vrste, vedi, da bo tvoj stari oče dan in noč molil za
mir tvoje duše -in odpuščanje tvojih grehov. Svojo
povest pišem, kakor da je namenjena tujcu, zakaj, oj
nerazumljiva tajna! — signor Felicio mi je rekel, da
boš ti pozabil preteklost. Povest začenjam z zgodbo
svojega pradeda Marka, da zveš v vseh podrobnostih
o strašni usodi, ki visi nad našo rodbino.

«Do viteza Marka ni bila naša rodbina bogata,
dasiravno ugledna in starega plemstva, a grad je bil
tedaj majhna, pozabljena gorska trdnjavica. Marko,
lep in hraber vitez, je služil v florentinski armadi,
odlikoval se je v bojih in turnirjih in si je znal pri¬
dobiti srce Giulie Boromeo, edine hčerke bogatega
nobile iz Firenc. Ko se je z njo oženil, je prezidal in
povečal grad Montignoso, kjer je srečno živel z
Giulio, in ker je bila dobra, krotka in je brezumno
ljubila moža, mu je puščala popolno svobodo.

«Edinemu sinu Cosimu je bilo dvanajst let, ko
je umrla madonna Giulia. Po naravi krotek in samo¬
tarski kakor mati je najrajši bival v gradu; Marko pa
je medtem nadaljeval svoje bojevito življenje, polno
doživljajev. V tem času je Cosimo zrastel in se
razvil v moža, ko je nastopil dogodek, ki je začetnik
usodnih nesreč naše rodbine.

«Marko se je vrnil iz nekega bojnega pohoda in
se nameraval odpočiti nekaj mesecev v gradu. Pri
nekem lovu je zasledoval jelena, se oddaljil od svo¬
jega spremstva in prišel do ciganskega tabora. Ker je
bila že noč in je bil njegov konj izmučen, se je usta¬
vil, da si odpočije, in neka ciganka mu je dala piti
vina. Vinu ie bil bržkone primešan ljubezenski napoi,
ker se je Marko brezumno zaljubil v razcapano ci-

— 187  —

ganko, jo vzel s seboj v grad, jo dal krstiti in se
oženil z njo.

«Kaplanova kronika kakor ustna izročila govore,
da je bila ta ženska čarobne lepote in nenavadnega
uma. Zatrjuje se, da se je ciganka Torsi, ki se je
prelevila v madonno Jolando, takoj naučila manire
imenitne ženske in se tako obnašala, kakor da je ro¬
jena na dvoru, a ne v umazanem šatoru potepuhov.
Kakor je bila lepa, tako je bila razvratna in hudobna,
a nesrečni Marko je postal igrača v njenih rokah.
Bilo je splošno znano, da je znala variti ljubezenske
pijače in da je obvladala nevidne sile, zakaj dovolj
je bilo, da ji je moški ugajal, pa se je brezumno vanjo
zaljubil, a ona ga je brezvestno obirala, zakaj hlepela
je po razkošju, posebno so ji ugajali dragi kamni, ki jih
je nabrala veliko število. Ko sta ji dva ljubimca pre¬
sedala, tedaj sta se začela prav gotovo prepirati med
seboj ter sta drug drugega ubila. Znala pa je tudi pri¬
pravljati izvrstna zdravila, ozdraviti je znala goba¬
vost in druge bolezni, ki so jih smatrali za neozdrav¬
ljive.

«Kakor pravijo,- jo je Cosimo sovražil in prav mo¬
goče je, da nista soglašala. Toda nekega dne so ga
našli v postelji mrtvega, a kmalu za tem je izginil tudi
Marko, čigar kapo so našli blizu močvirja v dolini,
zato so menili, da je tam poginil.

«Vsi ti čudni dogodki so povzročili, da je bila Jo¬
landa na slabem glasu; imeli so jo za čarovnico in jo
dolžili, da kliče vraga. Govorili so tudi, da je otrok, ki
je veljal za Markovega sina, sad njenega zločinskega
razmerja z zlodejem. Upam, da je zadnja domneva
zgrešena, in ne daj Bog, da bi bili v sorodstvu z du¬
hom zla. Pa saj nas preganjajo demoni! Koliko članov
rodu Montignosov je poginilo nasilne smrti, koliko
zločinov in prekletstev nas obtežuje... Vse, kar sem
povedal o Jolandi, sem vzel iz zapisnikov nekega ča¬
stitega meniha, ki je služil v grajski kapeli, in ta ro¬
kopis je v samostanskem arhivu. Očividno je izražal
javno mnenje, zakaj govori zelo kratko in z očitno
odvratnostjo o poslednjih dogodkih. Tu navajam
skoraj dobesedno njegovo pripovedanje:

— 188  —

«Kakor je bila ta nesrečna ženska obsovražena, ker
so najodličnejše družine objokovale svoje sine, ki so
po njej poginili, tako so se je tudi bali, zato si ji niso
upali odkrito pokazati svojega sovraštva in prezira.
Bali so se nesreče, ona pa se je povsod pojavljala.
Tako je na nekem turnirju zagledala mladega viteza,
ki ji je v svojo nesrečo ugajal. Bil je zaročen in po¬
roka je bila že oklicana, ko ga je začela Jolanda vabiti
k sebi ter iskala vsake prilike, da bi se z njim srečala;
toda mladenič, ki se je bal čarov, se ji je izogibal in
užival je samo take jedi, ki se dajo težko zastrupiti z
ljubezenskim zeliščem, Jolanda je bila besna od jeze
in tedaj se je zgodilo, da je nevesta dva dni pred
svatbo umrla, a njeno telo se je izpremenilo v kip. Ta
čudni dogodek so pripisovali čarodejstvu in je razbu¬
ril vso deželo. Oče, brat umrle iri nesrečni ženin so
bili na vse pripravljeni samo, da uničijo čarovnico.
Skupaj z drugimi plemiči so napravili zaroto in na¬
padli Montignoso, kjer se je skrila Jolanda. Nihče
med branitelji grada, niti eden izmed Markovih bojev¬
nikov se ni potegnil za čarovnico in tako se je grad
udal brez strela. Ko so vitezi zajeli čarovnico, se je ta
besno branila in ubila mladega Ubalda Calieri-a, brata
umrle deklice...

«Menih ne govori dalje, kaj so napravili z Jolando;
po neki legendi so jo zazidali v klet, — živo ali mrtvo
•— ni znano. Njenih ljubezenskih napojev in strupov
niso mogli najti in nihče ne ve, kaj se je z njimi
zgodilo.

«Antonio, imenovan diavolino (hudiček), — Markov
in Jolandin sin, — je rastel mračen, lokav, divji in
nepriljubljen. Oženil se je pozno in je imel dva sina-
dvojčka. Ko se je oženil starejši med njima, se je
mlajši zaljubil v svakinjo in nekoč v bratovi odsotno¬
sti jo je hotel posiliti. Po usodnem naključju se je
mož vrnil, videl prizor in ubil brata. Ubijalčev sin
Giulio je bil preganjen po strašnih prikaznih in postal
je blazen. V nekem napadu blaznosti je zadavil svojo
mlado ženo nekaj ur potem, ko je porodila hčerko, ki
je bila njen drugi otrok. Tudi tedaj so govorili, da se
je nesrečnemu Giuliu prikazovala Jolanda in da se je

- 189  -

v gradu kred kakšnim zločinom ali nesrečo vselej pri¬
kazala komu.

«V trenotkih jasnosti, ko je zvedel o svojem zlo¬
činu, se je Giulio usmrtil.

«Njegova hči Angelina je bila v resnici angelske
lepote, toda vsem, ki so jo ljubili, je prinesla ne¬
srečo. Več mladeničev odličnih družin se je usmrtilo
zaradi nje, ker je bila brezčutna in hladna kakor
led in se je samo norčevala iz trpljenja svojih žrtev.
Slednjič se je zaljubil vanjo njen rodni brat Peter,
ki je bil oženjen in družinski oče. Tedaj je sklenila,
da se omoži, toda na dan njene poroke z nekim ple¬
mičem iz Ferrare jo je Peter zaklal v zakonski sobi,
nato je hotel končati samega sebe, kar pa so navzočni
preprečili. Po zakonu bi moral biti obglavljen za tako
podel zločin; ker pa je bila njegova žena grofica v
sorodstvu s kneževsko rodbino, a sam Peter je v
nekem boju rešil življenje knezu, pri katerem je služil,
mu je knez daroval življenje, in pritrdil, da mu
krvnik odreže roko pri zapestju. Po tem dogodku se
je Peter odstranil v Montignoso, kjer je živel nekaj
let popolnoma osamljen. Kakor očeta so ga prega¬
njale prikazni in končal je s samomorom.

«Ko omenjam Petrovega sina Girolama Di Monti¬
gnoso, prihajam do strašnega dogodka, ki je imel
tragično podobnost z nesrečo mojega sina Paola.
Te podobnosti so mi dobro znane, ker je bil Girolamo
moj praded.

«Girolamo se je zgodaj oženil s siroto, hčerRO
revnega viteza iz okolice, ki je umrl nekaj let poprej
in pustil hčer samo in brez nikakih življenjskih
sredstev. Parizina je bila ženska redke lepote. Bila je
božansko lepa, bele polti in tako nežna, da je bilo
videti, kako ji kri polje pod atlasno kožo. Zlati lasje
so jo pokrivali kakor bleščeč plašč, a temne oči so
bile mračne in brezdanje kakor brezdno. Toda pod
to zunanjostjo Madonne se je skrival nagel, oblasten,
strasten in maščevalen značaj. Vendar pa je šlo nekaj
let vse dobro; soproga sta živela srečno in mirno do
tedaj, ko je nastopila nesreča v osebi Galeazza, mla¬
dega sorodnika Montignosov, ki ga je vzel grof Giro-

— 190  —

lamo v hišo iz razlogov, o katerih bi treba dolgo.pri¬
povedovati, kar pa je brezpomembno za to zgodbo.
Treba je pristaviti, »da je bila Parizina čudna ženska;
imela je preroške sanje, prikazni in prikazovale so
se ji duše umrlih. Tako pripoveduje kaplan, da je
ona pri pogrebih večkrat videla, kako je pokojnik
stopal in vedel za roko tistega med navzočnimi, ki
mu je bilo prvemu za njim v grob. To mu je grofica
pravila pri izpovedi.

«K nesreči se je Galeazzo zaljubil v Parizino in
tudi ona je vzplamtela v brezumni strasti do lepega
in zapeljivega mladeniča, ki je bil ravno tako nagel,
strasten in samovoljen kakor ona. Težko je vedeti,
kdo med njima si je zamislil peklenski načrt spraviti
s poti Girolama. Tudi ni znano, kako je Parizina našla
strašni strup Jolande; toda kakor bomo dalje čuli, je
verjetno, da se je sama čarovnica prikazala grofici
in ji pokazala tajni prostor.

«Ko sta ljubimca imela strup, sta čakala samo
primernega trenotka, da se iznebita nesrečnega Gi¬
rolama, ki ni nič slutil. O tem, kako se je stvar dalje
razvila, je znano samo to<, kar se je izpovedal skesani
Galeazzo, ko je umiral.

«Bi 1 i so v treh pri mizi in se pogovarjali, ko je
zločinska žena vlila v grofovo čašo Jolandin strup.
Ko je grof pokusil tekočino, se je naglo vzpel, zakaj
čutil je delovanje strupa in zavpil z grozeče dvig¬
njeno roko:

— Podleža, zastrupila sta me... Čutim, kako mi
dreveni telo. Oj! Bodita prekleta in ta zločin naj stoji
v edno med vama!

«Glas mu je zamrl in črez nekaj minut se je
Girolamo izpremenil v kip. Pravijo, da sta zločinca
zazidala sobo, v kateri se je zgodil zločin in jo tako
spretno zakrila, da je niso mogli najti vkljub skrb¬
nemu iskanju.

S pomočjo dveh oprod, ki sta povedala, da sta
videla, ko je grof neke noči odšel iz gradu, so raz¬
nesli govorico, da je bil Girolamo zapleten v tajno
ljubezensko pustolovščino in da so ga bržkone o neki
taki priliki ubili. Nekaj dni potem so našli v okolici

- 191  -

mesta okrvavljen grofov plašč. Toda večkrat se zgodi,
da en zločin poraja za seboj še druge.

Da bi se zločinca iznebila neprijetnih prič in bi
bolje skrila zazidano sobo, je kmalu potem, ko ja
izginil Girolamo, nastala med grajskim služabnišlvom
pravcata epidemija in večina njih je umrla nesoč s
seboj v grob, kar so preveč vedeli. Galeazzo' in Pari¬
zina sta se poročila, toda zveza, sklenjena z zločinom,
ni mogla roditi trajne sreče. Med zakoncema je vsta¬
jala Girolamova senca in božja kazen je bila za pe¬
tami zločincema.

Kot najbližji sorodnik Girolama, ki ni imel otrok,
je Galeazzo podedoval imetje in naslov grofa Di
Montignoso. Lahkomiselni in sladostrastni zapeljivec
žensk, ki jih je očaroval s svojo lepoto, se je kmalu
naveličal žene; njeno divje ljubosumje, sumničenje
in vohunstvo ga je jezilo in dolgočasilo. V največjo
nesrečo se je brezumno zaljubil v lepo plemenito
žensko, hčerko nekega modenskega plemenitaša. Toda
ta je bila čednostna in poštena, zato ni bila dostopna
za kratkotrajno ljubezensko razmerje. Tedaj je Ga¬
leazzo, ki ga je ta odpor, kateremu ni bil vajen, silno
razdražil, sklenil, da se iznebi žene.

«Po nekaterih besedah njegove izpovedi se zdi,
da je vedel, kje je Parizina hranila strup, s katerim
je zastrupila Girolama. V ta namen je dala napraviti
tajno shrambo. Tako je nesrečnik sklenil, da se bo
poslužil istega strupa, ki mu je že nekoč izkazal
uslugo. Parizina, ki jo je moževo neprestano varanje
jezilo, je postala zlobna in samovoljna; v hiši je ni
nihče maral. Morda so kaj sumili, kako je izginil njen
prvi mož. Vse to je Galeazzo upošteval. Vedel je, da
če najdejo grofico mrtvo v postelji in izpremenjeno v
kip, porečejo, da je zakleta ali da se je usmrtila, ni¬
kakor pa ne pridejo na njegov zločin.

«Neke noči se je iz gosposke spalnice razlegel
takšen šum in krik, da so se zbudile dekle v bližnjih
sobah. Prestrašene so pritekle v sobo in videle grofa
v nezavesti na stopnici pri postelji, a grofica je sedela
sklonjena nad njim in s tako močjo stiskala Galeaz-
zovo' roko, da so se ji nohti vsesali v njegovo meso.

192  -

Ko so služkinje poskušale dvigniti grofa in razkleniti
grofičino roko, so ugotovile, da se je madonna Pari-
zina izpremenila v kamenit kip. Na zunaj je bila videti
živa; celo široko odprte oči so gledale na Galeazza z
mešanim ču.vstvom groze, sovraštva in strasti..,

«Ženske so izgubile glavo od strahu ter sklicale
na noge ves grad. Kmalu se je soba napolnila s pre¬
strašenimi služabniki, oprode so skušali izdreti roko
svojega gospoda iz objema prstov, ki so se vsesali v
njegovo kožo. Ko se je Galeazzo prebudil iz nezavesti,
je nastal strašen prizor in nesrečnež je bil podoben
blaznežu. Divje je vpil, se otepal kakor blazen in si
prizadeval iztrgati se. Strašna in brezuspešna borba
se je nadaljevala, dokler ni padel vnovič v nezavest;
komaj je grof zopet odprl oči, je dalje vpil in stokal.
Služabniki niso vedeli, kaj bi napravili, in so bili ka¬
kor brez glave. Neki oproda je skušal s sekiro odsekati
okamenelo grofičino roko, toda čudna tvarina, v ka¬
tero se je izpremenila, se ni udala pod sekiro.

»Končno se je neka služkinja spomnila, da je se¬
daj v samostanu škof, ki je baš potoval po svoji ško¬
fiji. Bil je sorodnik Montignosov in sluge so sklepali,
da če more kdo premagati to strašno čarodejstvo, je
v to poklican baš visoki cerkveni služabnik.

«Škof, ki so ga zbudili po naročilu oprode, ni
ničesar razumel iz njegovega pripovedovanja, in se
nemudoma podal v grad. Kakor vse je tudi njega
prizor pretresel. Ali je bilo to čarodejstvo? Ni bilo
morda to samo izraz božje jeze, ki je kaznovala zločin,
kateri je ušel človeški sodbi? Škof je prebral molitve,
kropil z blagoslovljeno vodo, toda ni nič pomagalo.
Globoko pretresen je poslal v mesto po zdravnika.
Škof je velel nato postaviti v sobi oltar, pred katerim
je s svojimi menihi opravil molitve za mrtve. Ure so
tekle mračne in težke in strašno je bilo gledati nesreč¬
nega Galeazza; strašna noč je spremenila lepega,
mladega človeka v starca. Njegovi črni kodri so poštah
beli, njegovega bledega lica nisi več prepoznal. Res da
je bil velik zločinec, vendar pa je bila kazen, ki jo je
Bog nanj poslal, težka in strašna. Galeazzo se ni več

- 193

13

boril; ležal je na stopnici in padel v popolno apatijo.
Enkrat je pač oživel in si zaželel izpovednika.

«S težavo je priznal škofu Girolamov umor in
da se je hotel iznebiti žene; povedal je tudi, da je
sama Jolanda pokazala Parizini, kje je bil skrit strup,
ki je bil istočasno ljubezenski napoj. Parizina je
imela toliko poguma, da je šla iskat steklenico, čašo
in ostalo v neko krsto v grobnici, kjer so bile te reči
skrite, in je dala napraviti zanje drugo tajno shrambo.
Ker je pa skesani grešnik govoril nerazločno in so
omedlevice prekinjale njegovo izpoved, ni mogel škof
zvedeti od Galeazza, kje leži tajna shramba, da bi
uničil strup, in... hvala Bogu, te strašne tekočine niso
več našli.

«Medtem se je iz mesta pripeljal pozvani zdrav¬
nik, ki je ugotovil, da je grofova roka že počrnela
in da mu kankrena grozi s smrtjo. Ko je zaman
poskušal razkleniti prste, je izjavil, da je operacija
neizbežna, in odrezal je roko pri zapestju. Vendar pa
je prišla pomoč prepozno. Proti jutru naslednjega
dne je Galeazzo umrl; ker pa se je izpovedal in prejel
odpuščanje grehov ter se obhajal, so ga pokopali v
družinski grobnici Montignosov, v samostanu. Odločno
pa so se menihi uprli temu, da bi grofico pokopali
v obzidju samostana. Smatrali so jo za prekleto ter
sklenili, da ne sme ostati v gradu. Razen tega je
sedela in ni je bilo mogoče pokopati po krščanskem
obredu, ker je niso mogli položiti v krsto. Končala je
tako, da so jo strpali v veliko skrinjo in jo pogrebli
nekje ob zidu. Kje je pokopana, ne ve nihče; zakaj
na grob niso stavili ne križa ne nobenega drugega
znamenja.

V.

«Za Galeazzom je ostal petletni sin Parizine in
ta je bil moj ded. Spominjam se ga iz svojih otroških
j 6 *' i e res . en ’ pobožen, samotarski in ni maral za
družbo. Iz njegovih lastnih ust sem čul zgodbo o
smrti svojega pradeda, grofa Galeazza, in povest o
prikazni, ki jo je videla moja babica, dedova prva
žena. Umrla je zelo mlada za sušico in v smrtni uri

— 194  -

se ji je prikazala Parizina, vsa iz sebe in obupana,
ter rekla, da je treba poiskati Girolamovo truplo in
mu spustiti roko, zakaj v dvignjenem položaju je ta
roka nosilka strašne kletve, ki jo je izrekel; nato
naj ga pokopljejo po cerkvenih obredih. Umirajoča
je z grozo ponovila te besede, toda ni povedala, kje
je truplo. Morda ji niti prikazen ni povedala tega,
morda pa je pozabila od strahu, ali pa ni razumela
vsega, ker je umirala. Umrla je črez nekaj minut, ne
da bi kaj več povedala.

Ded, oče in jaz sam smo skrbno iskali truplo
nesrečnega Girolama, upajoč, da rešimo njegovo dušo.
Vsi trije smo hodili na božja pota, dali brati nešteto
maš, darovali cerkvi in goreče molili zanj. Toda nihče
ni mogel odvzeti prekletstva, ki je viselo nad nami,
a na mojega nesrečnega Paola se je zgrnilo z vso
svojo težo in ga pogubilo. Jaz sam, Ridolfo Di Monti-
gnoso, nisem nič izkusil na sebi, toda v osebi svojega
edinega sina sem bil zadet do srca.

«Paolovo rojstvo je stalo njegovo mater življenje.
Nekaj ur po otrokovem rojstvu je moja uboga Fulvia
videla nekaj, kar je bilo v zvezi z bodočnostjo njenega
otroka ali z nesrečno prošlostjo naše rodbine, zakaj
nenadoma je smrtno pobledela od strahu, se vzklonila
in začela nekaj vpiti v nezmiselni besedni zvezi. Iz
vsega se je razumelo samo: «Rešite otroka... rešite
otroka!« Nato so jo napadli krči in umrla je zvečer
istega dne, ne da bi prišla k sebi. Jaz sem jo zelo
ljubil in sklenil sem, da se več ne oženim, ampak se
posvetim izključno sinu.

«V moje veliko veselje je Paolo zrastel močan
kakor hrast, lep kakor Apolon in izurjen v vseh
vitežkih spretnostih; bil je samo preveč drzen in je
Užival nevarnosti.

«Bilo mu je blizu deset let, ko sem nenadoma
nekaj odkril, kar je zelo vznemirilo moje očetovsko
srce. Hudo me je presenetilo, ko sem ugotovil, da je
Paolo čudovito podoben svojemu predniku Galeazzu.
To mi je bilo tako hudo, da sem ukazal sneti
Galeazzov portret, ki je visel v slikarski galeriji zdaj
zazidanega krila, in pokrili so ga z drugimi portreti,

- 1S5 -

a portret grofice Parizine so uničili, ker so jo imeli
za prekleto. Začele so me mučiti čudne predslutnje. :
Ali se bo strašna usoda, ki visi nad našo rodbino,
zrušila tudi na to mlado bitje, ki je tako bogato
obdarovano z zemeljskimi blagri? Tedaj sem podvojil
molitve in darovanja cerkvi, upajoč s tem potolažiti
maščevalne sence.

«Ko je imel Paolo petnajst let, sem poskrbel,
da je prišel za oprodo na dvor ferrarskega vojvode
Alfonza II., kjer je postal ljubljenec vojvodove
družine in vsega dvora zaradi svojega razuma, svoje
lepote in spretnosti v viteških bojih in igrah. Moram
še omeniti, da se je vojvoda Alfonz vzgaja! na
francoskem dvoru, zato je ljubil veselice in turnirje,
a Paolo ni imel sebi enakega ne v plesu ne v kopju.

«Ko je stopil v enoindvajseto leto, sem se od¬
pravil za nekaj mesecev v Ferraro in moram priznati,
da so sinova zmagoslavja zelo laskala mojemu samo¬
ljubju. Še bolj sem bil ponosen, ko mi je vojvodinja
pri nekem pogovoru rekla, da je Paolo njen ljubljenec
in da bo črez tri leta z veseljem dala v zakon Paolu
svojo sorodnico, ki bo tedaj dovršila šestnajst let, če
se bosta hotela seveda. Možnost tako sijajne partije
me je navdušila in ves vesel sem odšel v Montignoso
s Paolom, zakaj imeli smo opravila v Modeni in na
posestvih v njeni okolici.

«Sedem ali osem mesecev sva živela nekaj časa
v gradu, nekaj časa v Modeni. Tedaj sem prejel
pismo od matere svoje pokojne žene, katere spomin
mi je bil svet. Zato sem zelo ljubil in spoštoval to
častivredno žensko, ki je živela v Benetkah pri omo-
ženi hčerki. Grofica Di Castelmonte me je prosila,
naj pošljem k njej Paola, da bi jo razveselil, zakaj
bila je bolehna in ni videla že dve leti svojega edinega
vnuka, ki ga je oboževala. Njena druga hči ni imela
otrok. Nisem ji mogel odreči, posebno še, ker je
Paolo zelo ljubil babico in jo srčno želel videti.
Dokler se ni preselila v Benetke, je grofica živela v
Modeni in na vse načine razvajala Paola.

«Črez nekaj tednov po sinovem odhodu v Be¬
netke, sem prejel vest, ki me je zelo potrla. Cezar

— 196  -

Salviati. moj daljni sorodnik, je pisal, da je na smrt
bolan. Čuti, da se mu bliža konec, in me prosi, naj
pridem k njemu, ker ima do mene prošnjo, od
katere je odvisen njegov dušni mir. Odločil sem
se, da takoj odpotujem, ker sem iskreno ljubil ubo¬
gega Cezarja, ki mi je bil prijatelj v rani mladosti.
Pozneje se je preselil v Rim in stopil v papeško vojsko
in zgubil sem ga iz vida. Slišal sem, da se je oženil,
toda nič več nisem vedel o njegovi daljnji usodi.
Našel sem svojega bednega prijatelja v revnem, maj¬
hnem gradu blizu Perugie, edinem zatočišču, ki mu
je ostalo od prej velikega premoženja. Resnično je
umira! in moj prihod ga je zelo razveselil. Povedal
mi je svojo žalostno zgodbo in s solzami v očeh me
je prosil, naj vzamem pod svoje pokroviteljstvo nje¬
govo edino šestnajstletno hčerko Giovanno.

— Ubogo dekle nima nobenega na svetu, a za
siroto, posebno če je revna, je edino pribežališče sa¬
mostan, no Giovanna nima poklica za takšno živ¬
ljenje. Srce mi krvavi pri misli na negotovost njene
bodočnosti, — je obupno zaključil Cezar.

«Tedaj je vstopila mlada deklica s pijačo za
očeta in njena zunanjost me je presenetila; pomislil
sem, da nisem nikdar v življenju videl tako dovršene
lepote. Priprosta, temna volnena obleka je še bolj
odražala belino^ njenega obličja; dve debeli kiti, po¬
dobni dvema zlatima kačama, sla segali preko kolen,
a velike temne žametaste oči, polne ognja, so me
boječe in otožno gledale. Bil sem ganjen in na prvi
pogled se mi je prikupila. Obljubil sem Cezarju, da
ga ne zapustim do smrti in da vzamem s seboj Gio¬
vanno, ki naj bo živela pri meni kakor rodna hčerka,
in če se poroči, da ji dam tudi doto. Moja obljuba
je neizrečeno razveselila Cezarja. Črez nekaj dni je
umrl, potem ko me je blagoslovil. Ko sem uredil po
svojih močeh zadeve svojega pokojnega prijatelja,
sem odšel ter vzel s seboj Giovanno in nisem slutil,
da jemljen pod streho Paolovo nesrečo.

«V Modeni sva se ustavila in kupil sem Giovanni,
kar ji je bilo potrebno. Nato smo se nastanili v
Montignosu. V novem ozračju obkrožajočega jo raz-

- 197  -

košja se je Giovanna razvila kakor cvet v solnčnih
žarkih in žalost po umrlem očetu jo je prej minila,
kakor sem pričakoval. Midva sva si bila zelo dobra;
ona me je nazivala «stric Ridolfo», vedno mi je izka¬
zovala hvaležnost in hčerovsko ljubezen, a tudi jaz
sem se zelo navezal nanjo.

«Zabavala me je njena otroška radost pri vsakem
malenkostnem daru, pri vsaki lepi stvarci. Giovanna
je imela krasen, lepo razvit glas, in največii -
mi je bil, ko< mi je po obedu pela spremljajoč sebe
na mandolinu.

«Tedaj je prišel v grad mladi umetnik Ezzio
Castelli, sin mojega starega znanca iz Modene. Dru¬
žina Castellijev je bila sicer plemenita, toda ne bo¬
gata. Ezzio, ki je bil zelo nadarjen, se je posvetil sli¬
karstvu, napravil si je že ime in dobival donosna na¬
ročila od bogatih meščanov in duhovnikov. Prior
našega samostana je naročil pri njem sliko za oltar,
a jaz sem ga prosil, naj se med tem delom naseli v
grad in naslika moj in portret Giovanne. Veselo se
je odzval in takoj pričel z delom. Moj portret, ki visi
tu v tej sobi, je njegovo delo, istotako portret Gio¬
vanne, ki je imenitno izdelan.

«Kmalu sem opazil, da se je Ezzio zaljubil v
Giovanno, kar ni bilo nič čudnega. Če bi mu mlada
deklica vračala ljubezen, ne bi se upiral njih zdru¬
žitvi, ker je bil on iz dobre družine in brezhibnega
obnašanja. A dota, ki sem jo namenil Giovanni, bi
zadostovala za njiju življenje tudi brez njegovega
dela. Toda Giovanna je ostala ravnodušna in ko se
je od ljubezni zaslepljeni Ezzio odločil, da ji odkrije
ljubezen, ga je odločno odbila. Takoj je zapustil grad
in odšel v Medeno, toda neozdravljiva strast ga je
privedla zopet v Montignoso, in šele po dolgem času
sem zvedel, da se je dal posvetiti v meniha in vstopil
v naš samostan.

«Paolo je živel v Benetkah in po njegovih pismih
sem vedel, da se zelo zabava; bil je takšen objestnež
in tako razvajen od žensk, da mu je bilo samo izbi¬
rati med lepoticami. Tedaj mi je poslal svojo minia¬
turno sliko, ki jo je napravil znan umetnik, v pre-

- 198  -

lestnem, z rubini vdelanem medaljonu, ki pa je iz¬
ginil, da sam ne vem kako, in nisem ga mogel več
najti. Še danes objokujem to izgubo, zakaj podobnost
je bila čudovita. Paolo je bil upodobljen v belem
brokatnem kostumu, v katerem sem* ga videl, ko sem
se udeležil dvornega plesa.

— Moj Bog! Ta portret sem videla v Valerijinih
rokah, ko sem dobila odprta vrata v zazidane sobe!
— je nepričakovano vzkliknila Larisa Arkadjevna, ki.
se ni spomnila, da ni do sedaj še nikomur pravila o
čudnem nočnem prizoru.

Ko je zapazila splošno začudenje, je zardela in
prišla v zadrego.

— Le govorite, gospa. Prerojen j e Giovanne
Salviati v Valerijo ni več nikaka tajna, — je rekel
smehljaje se gospod Žerald,

Boječe in neodločno je Bakulinka povedala, kako
je videla Valerijo, prišedšo iz zazidanih sob skozi
vrata, ki jih ni mogla najti in kako je zapazila v nje-
nih rokah velik medaljon, vdelan z rubini, s portretom
® Pavla Borisoviča v belem kroju XVI. stoletja in s
kapo, okrašeno s peresi.

— Zdaj je jasno, da je Giovanna ukradla portret
in ga zopet našla v mesečnem stanju, — je pripomnil
gospod Žerald. — Zdaj pa, — je dostavil, — nada¬
ljujmo s čitanjem,

«Paolo mi je pisal, da je babica hudo bolna in
da se boje za njeno življenje. Sklenil sem, da takoj
odidem v Benetke, da vidim še zadnjikrat taščo. Toda
to ni bila božja volja.'.. Po poti sem srečal Paola, ki
se je vračal domov, zakaj grofica je nenadoma umrla
nekaj dni potem, ko mi je pisal. Bivanje v Benetkah
mu je postalo neznosno in želel si je vrniti se v Mon-
tignoso. Našel sem Paola močno izpremenjenega. Bil
je videti potrt, slabih živcev, tudi je bil zamišljen.
Spočetka sem to pripisoval njegovi žalosti po babici,
toda ostal je tudi dalje vedno potrt in zamišljen, To
me je začelo vznemirjati. Z upanjem, da raztresem
sina, sem mu povedal o vojvodinjinem načrtu, da ga
oženi z mlado princezinjo Bianco. Vztrepetal je in

- 199  -

postajal zdaj rdeč zdaj bled. Potem mi je odgovoril,
toda ne preveč s prepričanjem:

— To je izvrsten načrt, oče. Upajva, da se
uresniči, če bom le jaz ugajal princesinji in bo ho¬
tela postati moja žena.

«Neprestano me je preganjala slutnja, da mi
Paolo nekaj prikriva; ker mi ni on nič povedal, sem
se obrnil do Zena, njegovega mlečnega brata, ki je
služil pri njem za oprodo, mu je bil zelo udan in vedel
za vse njegove porednosti. Začel sem ga izpraševati,
ali ni imel Paolo kakšnega neprijetnega doživljaja,
ali se je zapletel v kakšne nevarne ljubezenske zveze.
Ženo je odgovoril, da je mladi grof vzbudil v mnogih
damah ljubezen, tudi so govorili, da sta se dve ženski
končali s samomorom zaradi ravnodušnosti od
Paolove strani; on pa ni nobene posebno odlikoval,
temveč se zabaval z vsemi in vsem dvoril.

«Nič drugega nisem mogel zvedeti in tako smo
prispeli v Montignoso, kjer me je Giovanna sprejela
z otroško radostjo, a Paola bolj hladno. Kmalu pa
sta postala najboljša prijatelja: skupaj sta hodila na •
sokolji lov, se izprehajala, jahala in prepevala duete,
Zdelo se mi je naravno, da se mladina zabava in ve¬
selilo me je, da je Paolo postal vesel in oživel; toda
niti na misel mi ni prišlo, da se je med njima vnela
ljubezen, ker sta se obnašala samo prijateljski drug
proti drugemu. Razen tega nisem imel časa, da bi
nadzoroval Paola. Imel sem mnogo svojih opravkov,
poleg tega pa sem moral vpeljati sina v upravo pre¬
moženja, ki mu ga je zapustila babica.

«0h! Zakaj mi nista zaupala in mi povedala o
svoji ljubezni!... Zakaj mi ni sin odkril resnice! Imel
sem dobre zveze in z lahkoto bi rešil zadevo in vse
prav uredil. Ne bi se niti pomišljal odreči se mame¬
čemu sorodstvu z vojvodovo hišo, zakaj moje osebno
častihlepje ne bi smelo biti na potu sreči dveh meni
tako dragih bitij. Toda onadva sta molčala, jaz pa
sem bil slep... Komaj sem uredil zadeve zapuščine
grofice, moje tašče, ko mi je popolnoma nepričako¬
vano umrl bratranec, še mlad človek, in podedoval

— 200  —

sem premoženje, na katero nisem nikoli računal. Ne¬
katera velika posestva so ležala v južni Italiji, in ker
jih je bilo težko upravljati zaradi take razdalje, sem
sklenil, da jih prodam. V ta namen sem se odpravljal
v Sicilijo, prej pa sem se hotel ustaviti v Ferrari, da
se prepričam, ali je bil še v veljavi načrt glede sinove
poroke s princesin j o. Po vrnitvi sem nameraval pe¬
ljati Paola na dvor, da bi se zaročil, Sin je ostal v
Montignoso, da končno uredi svoje zadeve. Pred od¬
hodom sem večkrat odkrito govoril o predstoječi
ženitvi s princesin j o Bianco, toda ne Paolo ne Gio-
vanna se nista vznemirjala pri tem, vsaj jaz nisem nič
opazil, in odšel sem srečen in miren. Pozabil sem
svoje težke predslutnje, misleč, da so darovi in mo¬
litev omehčali usodo in odstranili prekletstvo, ki je
viselo nad našo rodbino...

«In tako sem se napotil najprej v Ferraro, a po poti
sem se kakor po navadi ustavil v veliki, imenitni go¬
stilni, kjer so prenočevali okoličanski posestniki. Več
kakor petindvajset let sem poznal Anselma, gospo¬
darja gostilne, imel sem ga rad in spoštoval zaradi
njegovega poštenja in izvrstnega značaja. Oženil se
je pozno in imel je edino hčerko Marietto, ki sta jo
z ženo naravnost oboževala. Pred mojimi očmi je de¬
klica rastla in se razvila v pravo lepotico. Pomagala
je streči odličnim gostom, poslušala je v zadregi njih
hvalo svoje lepote in prejela je mnogo darov. Jaz sem
ji vsakikrat podaril nekaj zlatnikov, ko mi je podala
čašo vina in me pozdravila s smehljajočimi se škrlat¬
nimi ustnicami. Marietta je imela tedaj osemnajst let,
ko sem jo zadnjič videl. Od takrat je nisem več videl,
zakaj že davno se nisem ustavil v gostilni. Naključje
je tako naneslo, da sem šel po drugi poti, ali pa se mi
je mudilo in se nisem ustavil; takrat pa sem sklenil,
da se ustavim in prenočim pri Anselmu.

«Ko me je gospodar sprejel, me je presenetila
izprememba, ki se je na njem poznala: lasje so mu
posiveli, a prejšnji veseli, vljudni nasmeh se je zame-
nil z izrazom črnega obupa. Šel sem v odkazano mi
sobo, in ko mi je Anselmo prinesel vrč vina in čašo,
sem ga začudeno vprašal:

— 201  -

— Zakaj ni prišla Marietta? Ali se je morda
omožila? Morda pa je bolna?

Pri teh besedah si j e.starec pokril obličje z obema
rokama in zajokal.

— Oh, gospod grof! — je zašepetal. — Prišla je
na nas nesreča, hujša od bolezni... Marietta je izginila!

— Marietta izginila? Kdaj? Kako se je moglo to
zgoditi? Povej mi bolj natanko, moj bedni Anselmo.

— Vsa ta zgodba je nam samim uganka, dobri
gospod! Povem vam tisto malo, kar vem. Marietta je
imela prijateljico onstran gore blizu mesteca. To
mlado dekle se je imelo poročiti in Marietta me je
prosila, da bi jo pustil nekaj tednov k Panoriji, da
bi ji pomagala šivati balo. Z ženo sva ji dovolila in
šla je. Njena odsotnost se je precej zategnila; ker je
Panorija zbolela, so poroko odložili za nekaj časa.
Marietta se je vrnila, toda bila je čudno izpreme-
njena: postala je bleda, otožna, izogibala se je ljudem
in je bila samo tedaj zadovoljna, če je ostala sama
v svoji sobi. Na naša vprašanja je vedno odgovarjala,
da se ni zgodilo nič posebnega, ker se je pa prehla¬
dila, se ne počuti dobro; mi pa smo menili, da je ne*
kaj drugega vzrok njene žalosti. Nedaleč od nas živi
bogat orožničar, ki je vztrajno dvoril Marietti, in
upali smo, da jo bo zasnubil, toda v hčerini odsotnosti
se je nepričakovano oženil. Ker je bil mlad in lep
dečko, smo menili, da se je vanj zaljubila. Nekega
jutra mi je žena vsa v strahu povedala, da je Ma¬
rietta izginila. Vse iskanje je bilo zaman in do danes
si nismo mogli pojasniti, kaj jo je pognalo iz rodi¬
teljske hiše. Ona je bila naše solnce, vsako željo smo
ji izpolnili in imela je vse, karkoli si je poželela.
Kaj se je zgodilo z njo? Kje je? Sam Bog to ve,
vendar pa se ne moremo otresti sumu, da je tu
moški vpleten. Od tedaj sva z ženo izjokala vse-solze
in življenje je izgubilo za naju vsak smoter.

«Globoko ganjen nad nesrečo teh dobrih ljudi,
sem naslednji dan odšel, ko sem si prizadeval ju po¬
tolažiti. V Ferrari sem se prepričal, da se ženitni
načrt ni razbil. Vojvodinja me je seznanila z mlado
Bianco, — prelepo, dražestno in očarujočo deklico,

- 202  -

pravim metuljčkom. Pokazali so ji Paolov portret in
ona je zardela ter izjavila, da ga rada vzame. Ma-
donna Bianca je imela nekaj mesecev manj kot šest¬
najst let, zato smo sklenili, da privedem sina po
svojem povratku iz Napolija in ju tedaj zaročimo.

«Bil sem odsoten preko štiri mesece in na po¬
vratku sem se zopet ustavil pri Anselmu. Hotel sem
zvedeti, če so našli Marietto. Sprejel me je sluga in
mi pomagal razjahati, kar je običajno gospodar na¬
pravil. Takoj sem zaslutil, da se je moglo zgoditi kaj
hudega. Ko se je crez nekaj časa pojavil Anselmo,
sem se prestrašil, ko sem ga pogledal. V teh kratkih
mesecih se je revež izpremenil v betežnega starca, bil
je sključen, obličje mu je bilo nagubano, oči so mu
vpadle in bile brez ognja. Toda kar mi je povedal
pod veliko tajnostjo, me je strašno pretreslo, ker to
je bil prvi udarec nevihte, ki se je imela zrušiti na
mojo glavo. Podajam v kratkih besedah obširno star¬
čevo povest.

— Nekaj dni po vašem odhodu, gospod grof, je
prišel star menih, ki je prinesel vest, da je Marietta
v nekem samostanu blizu Modene. Zaobljubila se je
in naju prosi, naj ji oprostiva gorje, ki nama ga je
povzročila, ker ni mogla drugače. — Bržkone teži
dušo uboge sestre kakšen velik greh, zakaj videti je
zelo nesrečna, — je pristavil menih in nama izročil
ključ, ki ga je poslala Marietta. Bil je ključ lesene
skrinje, kjer je hranila svoje lepotičje.

Do tedaj se nismo dotaknili ničesar v hčerini
sobi, ampak smo hodili tja molit in jokat. Ko je
menih prejel dobro nagrado in odšel, mi je žena rekla
ihteč:

— Pojdiva, Anselmo, poglejva, kaj je v skrinji.
Morda j e  tam kaj takega, kar bi rada imela. Menih
je pozabil povedati, jaz pa se nisem spomnila, da bi
ga vprašala. Sicer ne vem, čemu bi poslala ključ...

«Pri teh besedah je nesrečnik prekinil govor,
solze mu niso dale govoriti. Posadil sem ga na stol,
mu nalil vina in tedaj je nadaljeval povest:

— 203  —

— Odprla sva skrinjo in v obraz nama je puhnil
neprijeten duh — zmes parfumov in duh po mrliču.
Potem sva začudeno videla, da leže med njenimi
prejšnjimi rečmi neznani predmeti.

Vse je bilo razmetano v neredu, toda našla sva
svileno, z zlatom vezeno šerpo, svileno žensko ovratno
ruto, dragoceno izdelan pas in priprto škatlico z dra¬
gimi kamni.

Najin nemir je rastel in premetavala sva vsebino
skrinje, ko je žena na dnu zagledala velik omot pe¬
rila. Ko ga je razgrnila, sva našla v njem, — nagnil
se je k mojemu ušesu, — popolnoma posušeno truplo
novorojenca moškega spola, ki je bil očividno zadušen.
Moja uboga Rita je padla v nezavest. K sreči je bila
že noč; ko se je zavedela, sva izrabila temo, da sva
zagrebla nesrečnega otroka, najinega vnuka, in tako
skrila pred vsemi hčerino sramoto.

— In vi nič ne sumite, kdo bi utegnil biti zape¬
ljivec vaše hčere? — sem vprašal.

«Ne, gospod. Ime podleža, ki mu je Marietta
podarila srce in čast, je ostalo tajno. Sodeč po da¬
rovih, je moral biti to bogat človek. Pokažem vam
škatlo in vi, gospod, boste bolje od mene precenili
vrednost teh dragocenosti.

«Šel je in prinesel škatlico, ki je bila bogato rez¬
ljana, in vzel iz nje nekaj zlatih zaponk s kamni,
srebrne špile za lase, zlato verižico itd. Končno je
z dna škatle vzel še neki predmet. Ko sem ga za¬
gledal, sem se stresel. Bil je to kolje iz dveh vrst
biserov in rožnatega korala. Nanj je bil obešen me¬
daljon, v katerem je bila starinska slika, ki je pred¬
stavljala Julijo, Tiberijevo ženo. Toi reč, ki je bila
silno dragocena, sem dobro poznal, ker je bila last
moje pokojne žene. Razburjenje mi je tiščalo grlo
in z velikim naporom sem se zatajeval. K sreči ni
potrti Anselmo ničesar opazil.

— Dokler si ogledate te stvari, vam povem
konec, — je pristavil in razložil vse pred mene. —
Ko sva se nekoliko umirila, sva sklenila, da greva
v samostan obiskati Marietto, da ji sporočiva najino
odpuščanje in jo kaj tolaživa. Ko sva prišla tja

- 204  -

in vprašala po Rozaliji, naju je nuna peljala k
priorki. Ta naju je rada sprejela, in ko nama je
rekla, da se je treba pokoriti božji volji, je rekla:

— Gospod je poklical k sebi vašo hčerko. Pred
tednom smo jo pokopali in smrt je bila prava mi¬
lost božja zanjo, zakaj sestra Rozalija je bila zelo
nesrečna. Kakšen greh ji je obteževal dušo? Jaz ne
vem. Morala ga je izpovedati svojemu duhovniku;
toda sodeč po strogosti dobrega očeta Bonifacija, je
bil njen greh velik, Očividno jo je vest pekla in
postila se je do onemoglosti ter prečula cele noči v
molitvi. Sestre so jo našle mrtvo na podnožju oltarja,,.
Kakor obžalujem predčasno smrt nesrečne sestre,
vam ponavljam, da smatram to smrt za božjo milost,
zakaj nekoč, ko sem jo skušala tolažiti, mi je rekla
s solzami obupa:

— Oh, mati Karmelita, prosite Boga, kakor ga
jaz vsak dan prosim, da mi pošlje smrt, da sama
ne sežem po svojem življenju.

— Torej zahvalite Boga, da je tako končala,
zakaj utegnila bi še hujše končati. Zdaj pa pridite,
povedem vas na njen grob.

Vedla naju je v ogel pokopališča, k gomili, ki
pokriva njo, ki vama je bila nadvse draga. Tam
sva preživela najtežjo uro njinega življenja, moleč
Boga, da bi odpustil nesrečnici greh; istočasno sem
na tej sveže prekopani zemlji preklel neznanega
podleža... — Starec je vstal in grozeče stresel pest:

— Ljudem ni znano tvoje ime, podlež, in žrtev
te ni izdala, toda Bog ve vse. Bodi preklet! Preklet!

«Mrzel pot mi je stopal na čelo, zakaj jaz sem
vedel za ime zločinca...

— Ne preklinjaj, Anselmo! Gospod je rekel:
«Moje je maščevanje!* Ne pozabi tega, — sem rekel
polglasno.

«Istočasno pa sem hotel dobiti v last koralni
kolje, da bi dokazal Paolu, da mi je znan njegov
podli čin. Ko je razburjenje popolnoma potrlo An-
selma in se je nekoliko pomiril, sem ga prosil, naj
mi proda kolje, ki je dragocen, zanj pa ni imel po¬
mena. Ne da bi se pomišljal, je pristal na to... Paolo-

- 205  -

vo obnašanje me je vso noč vznemirjalo, da nisem
zatisnil očesa; preganjala me je strašna misel: ali se
ni v tem pojavila podedljiva usoda naše rodbine.
Srce se mi je krčilo od jeze in žalosti in sklenil sem,
da oženim Paola čimprej. Čas je, da postane resen,
a časti, s katerimi bo obdana njegova žena kot prin-
cesinja, bodo krepka uzda za mladega objestneža.
Do tega dne sem živel mirno, sinova bodočnost se
mi je zdela tako trdna in srečna, da sem slednjič
začel pozabljati strašno prekletstvo, ki je viselo v
zraku in prežalo na svoje žrtve.

«Dokler je človek v cvetu let, v blagostanju in
obdan od prijateljev, je slep, se smatra za neranlji¬
vega in moli Boga, če se mu zdi potrebno; a ko ga
zadene prvi opomin usode, išče ljudske pomoči, na¬
mesto da bi se obrnil k edinemu božjemu viru, zakaj
samo od tam more priti resnična rešitev. Oh, kako
bi bil moral tedaj moliti in pozivati božje usmiljenje,
da bi odvrnilo od mojega sina strašno kazen. Od
neba je možno izprositi milost, toda za to je treba
biti dovolj močan, da doseže molitev prestol Vse-
večnega. Neki stari puščavnik našega samostana in
gospod Felicio, moja prijatelja, sta me bodrila v tistih
zame groznih časih in mi pojasnila moč molitve. In
pojmil sem, da smo mi, posvetni ljudje, posuroveli
pod oblastjo mesa, grešnih požel jen j in vseh grdobij,
ki so posledica zlobe, sovraštva in strasti. S tem
zlom  se obdamo kakor z nepredirno plastjo, ki nas
objame in tvori nepremostljivo steno med nami in
Stvarnikom, in oddaljuje od nas luč in toploto, ki
prihaja z nebes. Smo v nekaki ječi, a okoli nas se
razprostira divja, neprehodna šuma, skozi katero ne
more naša slabotna molitev predreti in doseči pod¬
nožje Stvarnikovega prestola. Iz tega vzroka ne mo¬
rejo naše molitve izpremeniti usode, ki visi nad na¬
šim življenjem. Mi ne moremo nič proti njej: slepi
smo in ne vidimo prepada, ki se odpira pred našimi
nogami; gluhi smo, ne slišimo peklenskega groho-
tanja besov, ki nas gonijo v pogibel, in ne zaznavamo
šumenja nevihte, ki divja okrog nas. Oj! Prepozno
sem spoznal, da kdor ne zna moliti,  je podoben glu-

— 236  -

honememu hromcu, katerega vpitje na pomoč ne
pride do nebeških zaščitnikov. Le tedaj postane mo¬
litev mogočen izliv duše, ko preseče temo kakor
ognjen meč in se s svetlim plamenom dvigne k nebu...
A v tistem času, ko bi moral moliti za sinov spas,
nisem nič vedel o tem in sem samo sanjal, kako bi
ga zavaroval s tem, da ga sijajno oženim. Nesrečm
nespametnež! Nisem vedel, kaj se je zgodilo v Monti-
gnosu za časa moje odsotnosti, zvedel sem to šele
pozneje, v tistem strašnem, mračnem trenotku,

VI.

O svitu naslednjega dne sem šel v Ferraro, isto¬
časno ko sem del svojega spremstva odpravil v Mon-
tignoso k sinu z naročilom, naj pride nemudoma k
meni. Črez nekaj dni po mojem prihodu v Ferraro
je prišel za menoj Paolo, toda zapazil sem, da je
shujšal, pobledel, in neki nemir ga je glodal. Nasled¬
njega dne po njegovem prihodu je bil na dvoru
ples, a vojvodinja je predstavila Paola Bianki. On je
bil ljubezniv in privlačen kakor nikdar, toda jaz sem
čutil prisilnost njegovega smeha in njegove veselosti,
a včasih se je v njegovem pogledu zabliskalo nekaj
zlobnega in besnega. Družba ni seveda nič opazila, a
Bianca je bila vsa v ognju zanj. Po večerji mi je voj¬
vodinja povedala, da je moj sin docela omamil njeno
sorodnico in da ne preostane drugega kakor ju zaro¬
čiti. Rekla mi je, naj se oficielno obrnem k vojvodi.
Naslednjega jutra sem pozval Paola v svojo delovno
sobo in mu povedal, da bo črez nekaj dni razglašena
njegova zaroka s princesinjo Blanco in da pojdeva
danes k vojvodu, da uradno zasnubiva nevesto. Paolo
je pobledel, prišel za trenotek v zadrego, a potem
odgovoril, da ne želi tega.

— Čemu? — sem ga strogo vprašal. — Kaj imaš
proti temu? Ta sijajna poroka mora vendar laskati
tvojemu samoljubju in to je največja čast za našo
hišo, razen tega je madonna Bianca lepa kakor angel
te ljubi z vsem žarom svojega mladega srca.

Povesil je glavo, toda ponovil je zavrnitev in to
m e je ujezilo.

- 207  -

— Za takšno neverjetno nespamet moraš imeti
važne vzroke. Ali si se morda spustil v kakšne ne¬
varnejše zveze, kakor je bila ta? Ali poznaš tole? —
in vrgel sem na mizo koralni kolje.

Paolo se je odmaknil.

— Ali ti je znana usoda Mariette, hčerke gostil¬
ničarja Anselma? — sem nadaljeval.

— Šla je v samostan, — je zašepetal.

— Da, toda zadušila je poprej svojega otroka,
tvojega  otroka, ko si nesrečnico zavrgel. Kakor tat
si ugrabil onim priprostim, dobrim ljudem edino
hčerko, nakar si jo poteptal v blato in jo zavrgel
kakor obnošeno rokavico. Sramuj se, Paolo! Nisi po¬
stopal kakor plemič, ampak kakor razbojnik. Tvoja
žrtev je umrla, ne da bi izdala tvojega imena, toda
na njenem grobu je nesrečni oče preklel nepoznanega
mu zapeljivca. Ali ni dovolj prekletstva na naši rod¬
bini? Ali si pozabil na žalostno usodo, ki je pokončala
toliko članov naše družine? Zdaj pa ti rečem, da ne
sprejemam tvoje zavrnitve glede ženitve z Bianco.
To bi bila nezaslužena žalitev za vojvodsko družino
in za tvojo nevesto. Čas je, da postaneš pameten.

«Paolo se je spustil na stolico in zakril obličje z
rokami; bil je smrtno bled in ustne so mu nemirno
podrhtavale. Tedaj sem mislil, da so moje besede zbu¬
dile v njem glas vesti zaradi Mariettine smrti in da
so ga te tako globoko ganile; toda šele pozneje sem
zvedel za pravi vzrok njegove potrtosti. Ta moja
domneva se je navidezno potrdila s tem, da se ni več
upiral, in črez nekaj dni smo praznovali zaroko.

«0 tisti priliki je vladalo na vojvodovem dvoru
veliko navdušenje. Bianca je žarela od sreče, a Paolo
je bil bled, toda burno vesel. Vsi so ga občudovali, jaz
pa sem prvi zapazil, da je bilo v njegovi lepoti nekaj
zloveščega, demonskega. Sicer pa se je vse dobro iz¬
teklo in poroka je bila določena črez dva meseca;
Paolo je vneto dvoril nevesti, midva pa sva bila zapo¬
slena z urejevanjem dvorca, ki ga je vojvoda podaril
za novoporočenca. Tam sta se imela nastaniti.

«Ker so vse te priprave stale mnogo denarja, sem
se odpravil v Benetke, da dvignem znatni znesek de-

- 208  -

narja, ki ga je zapustila meni in sinu pokojna tašča,
grofica Castelmonte. O priliki te denarne operacije
sem se seznanil z zaupnikom pokojnice, bogatim ban¬
kirjem Baptistom Bertolinijem, ki je bil zelo znan v
Benetkah. Že davno sem poznal tega poštenega in spo¬
štovanega človeka; ko sem prišel k njemu, me je spre¬
jel njegov sin, ki je rekel, da je oče bolan in da se
še vedno ne mere opomoči od silnega duševnega
udarca, ki ga je zadel, ko je hčerka izginila. Poznal
sem Lukrecijo Bertolini, prelepo mlado črnooko de¬
klico kraljevske postave. Vedel sem, da ima ponosna
Benečanka mnogo oboževalcev, a med snubci so bili
tudi plemiči. Kako je mogla izginiti mlada deklica, ki
jo je oče oboževal in jo čuval kakor zenico očesa? Na
mojo prošnjo mi je Renzo Bertolini povedal, kar je
vedel o tem.

— Z očetom nisva bila doma, ko se je zgodila
nesreča. Neke noči je Lukrecija izginila, z njo deček,
sin njene dojilje. Za njima niso našli nobenega sledu.
Rafaela, naša sorodnica, ki spi z Lavrencijo — staro
pestunjo, — je povedala, da se je zbudila pozno in za¬
čutila močan, neznan duh, in pravi, da je bil to duh
po nekem narkotičnem sredstvu. Sumili smo, da je v
to zadevo vpleten moški. Toda kdo? Lukrecija ni ni¬
komur nič povedala, mi pa smo imeli na sumu znanega
morskega roparja, ki je že ugrabil dve mladi deklici.
V resnici pa ne vemo nič gotovega o nesreči, toda neka
okolnost vzbuja v nas strah, da je Lukrecija ubita.
Neke noči se je razlegel iz Rafaeline sobe strašen krik,
ki je pognal pokoncu ves grad. Dobili so Rafaelo na
koncu postelje sključeno in trepetala je od strahu
kakor bilka. Povedala je, da se je prebudila, ker je
čutila, da se je je dotaknila neka ledenomrzla roka.
Silna groza jo je obšla, ko je videla, da stoji poleg
njene postelje Lukrecija v sami srajci, z razpuščenimi
lasmi, a v prsih ji je tičalo bodalo z bleščečim se ro¬
čajem. Mahala je z rokami in ponavljala:

— Molitev!.., Pokop!... — in hkratu je izginila,
Najbolj čudno pa je bilo to, da so se na ramenu Ra¬
faeline srajce poznali jasni odtiski prstov, kakor da je
prikazen hotela zapustiti vidni znak svojega obiska,

- 209

14

«Iskreno sem pomiloval pošteno družino, in ko
sem se vrnil v Ferraro, sem povedal to Paolu. Ni se
posebno zanimal za to zgodbo in je samo pripomnil:

— Škoda zanjo! Bila je lepa deklica, toda imela
je prevelike zahteve.

Kmalu po mojem povratku je Paolo izrazil željo,
da bi šel za nekaj dni v Montignoso po srebrnino in
dragocenosti. 0 tej priliki bi prisostvoval poroki ne¬
kega prijatelja v Modeni, ker mu je že pred časom
obljubil, da mu pojde za kuma. Rad sem mu dovolil
to pot, dal sem mu razna naročila in odšel je. Imel
sem celo misel, da bi pripeljal s seboj Giovanno, toda
potem se mi je zazdelo, da je bolje, če sam to na¬
pravim. Vsekakor sem jo nameraval predstaviti dvoru,
kjer bi se bila pri njeni izredni lepoti brez dvoma
našla zanjo sijajna partija. Določenega dne se je
Paolo vrnil. Bil je mračen, zamišljen, in niti očaru-
joči nevestin smehljaj ga ni mogel razveseliti.

«Črez teden dni po njegovi vrnitvi smo prazno¬
vali svatbo s kraljevskim sijajem; toda zvečer na dan
svatbe se je zgodilo nekaj čudnega: ko je Paolo stopil
v zakonsko sobo, je nenadoma kriknil in padel v ne¬
zavest. Ustrašili smo se, da je morda zbolel. Toda ko
se je zavedel, je rekel, da se mu je zavrtelo v glavi
in je začutil strašno bolečino v srcu, Dasiravno se mu
je prvič kaj takega pripetilo, je pripisoval to slabost
preobilnemu pirovanju. Ker se niso pokazali nobeni
vznemirljivi znaki, sem se umiril in odpotoval v
Montignoso.

«Ko sem prišel v grad, sem se začudil, da mi ni
Giovanna prišla naproti kakor po navadi. Zelo sem
se prestrašil in vznemiril, ko mi je oskrbnik povedal,
da je Giovanna tisto noč, ko je Paolo odšel, postala
žrtev poskušenega tatinskega vloma. Tat jo je hotel
zadušiti, in ko je mislil, da je mrtva, jo je vrgel
s skale nad jamo v globino. Po srečnem naključju
se je dekličina obleka zapletla v veje drevesa, ki je
rastlo v razpoki, in obvisela tam. Zjutraj jo je za¬
gledal pastir, ko je šel spodaj mimo; naši sluge, ki
so že iskali Giovanno, so jo z velikim naporom iz¬
vlekli iz prepada. Bila je v nezavesti in šele po

— 210

več urah je prišla k sebi; na vratu so se ji poznali
odtiski prstov tatu. Oskrbnik je hotel poslati takoj
k meni sla s poročilom o nesreči, toda Giovanna je
to strogo prepovedala. Ne da bi jo vprašal za do¬
voljenje, je oskrbnik pozval zdravnika in zdaj je
deloma že ozdravela.

— No po tistem groznem dogodku je postala
signora čudna: vedno leži, nič ne je in ves dan ne
izpregcvori besedice.

«Z nevoljo sem tudi zvedel, da niso ulovili ro¬
parja, ki se je predrznil priti tako blizu k dobro
obzidanemu gradu. Pravili so, da so videli nekega
potepuha V bližini; prosil je miloščine v samostanu,
potem pa je izginil. Ves iz sebe po vsem, kar sem
slišal, sem šel takoj k Giovanni. Ležala je na pre¬
nosljivi postelji in silno me je iznenadila izpre-
memba njenega obraza.

- izredno je shujšala, a prelestni, prej rožnati,
sveži obrazek, je bil bled kakor vosek; velike oči so
ji upadle in kakor da so ugasnile, a na prej smeh¬
ljajočih se ustnah se je pojavila trda poteza in
skoraj zloben izraz. Ko sem se globoko ganjen in
pretresen nagnil k njej, me je nenadoma objela z
obema rokama okoli vratu in zašepetala z glasom, ki
ga je prekinjalo ihtenje.

— Stric Ridolfo, zelo te imam rada, vedno si mi
bil kakor oče. Oh, ti ne veš, kako te imam rada!

— Draga moja malčica, nikdar nisem dvomil o
tvoji hčerovski ljubezni do mene, — sem odgovoril in
jo poljubil. — Zdaj se umiri, ne bova se več ločila in
Jaz te bom branil, da se taka nesreča ne pripeti več.

•Skušala se je nasmehniti, zagotavljajoč mi, da
se sedaj nobenega ne boji, in rekla je, da bo vstala
k obedu. Ko sem jo vprašal o dogodku, je odgovo¬
rila z vidno odvratnostjo poljubljajoč mi roko:

— Ne muči me, stric Ridolfo, ne spominjaj me
več tega strašnega doživljaja. Ne poznam razbojnika
in tudi bi ga ne prepoznala, ker je bilo temno; šla
sem sama k jami, ne da bi mislila na kakšno ne¬
varnost.

— 211  —

'Giovanna je živela kakor prej, toda tajala se
je kakor vosek na solncu. Hotel sem jo odpeljati v
Ferraro, da bi jo razvedril, toda odločno me je za¬
vrnila:

— Tu mi je dobro. Ne pošiljaj me nikamor, stric
Ridolfo, daj mi umreti v Montignosu.

«Nobeno prigovarjanje ni nič izdalo proti njenim
sklepom. Tedaj se je prvič v meni zbudil sum, da je
Giovanna morebiti zaljubljena v Paola. Ko sem ji
začel nekoč govoriti o podrobnostih ženitnine, je
smrtno pobledela, na licih so se ji pojavile žarke
rože in zaprla je oči. Potem pa ji je obraz zadobil
neki zagoneten izraz zlobe, zasmeha, obupa in mračne
odločnosti.

«Od tistega dne sem začel opažati, da sc je
vsakikrat, ko sem omenjal sinovo ime, globoko vzne¬
mirila. To Odkritje me je presenetilo. Če bi jo Paolo
ljubil, bi se bil rade vpije odrekel njegovi ženit i s
princesinjo zaradi njune sreče. Ker se pa človek po
navadi nadeja tega, kar si želi, sem se tudi jaz pre¬
pričal, da ie mlada in da sčasoma pozabi na Paola.

«Toda prišlo je nekoč, da je Giovanna tako
oslabela, da ni mogla več vstati. Silno vznemirjen
sem že hotel poslati v Firence po nekega znameni¬
tega zdravnika, toda od kastelana sem zvedel,^da se
je v bliži^Montjgnosa naselil pred kratkim-^nena¬
vaden uČCT^ak, ki je že izvršil nekaj čudovitih
ozdravljenj in, da'mu nista ne preteklost ne bodočnost
nikaka tajp£. Imerreval se je signor Felicio Luciani
in je živel sam z deč^m, ki mu je stregel, v maj¬
hnem, starem, napor pqrušenem gradu ter se je pečal
z alkimijo. Pcfslal sem po signora' Felicia in ta je res
prišel. Toda k6 je pregledal Giovanno, mi je rekel,
ko sva bila sama:

I— V tej mladi dami ni bolno telo, ampak duša;
poklicali ste me prepozno, zakaj duša je uničila telo.
Izčrpani organizem nosi že pečat smrti in po mojem
mnenju ne bo živela več kakor dva ali tri tedne.

_ “Njegove besede so me potrle, ker nisem mislil,
da je tako hudo. Ne morem povedati, kako bridko mi
je bilo pri duši. S potrtim srcem sem šel v sobo k

— 212  —

Giovanni. Ležala je na svojem priljubljenem mestu
pri odprtem oknu; ognjeni žarki zahajajočega solnca
so svetili na njen bledi obrazek in zlate lase, ki so
tvorili okoli nje sij. Revica je spala izmučena od
bolezni in ni slišala mojega prihoda. Stopil sem k
njej in tedaj se je Giovanna stresla in zašepetala:

— Paolo!

«S svojimi ustni je potrdila resnico: brezupna lju¬
bezen jo je potrla in umorila. Nato je odprla oči.
Tedaj sem sedel k njej, jo prijel za roko in rekel

karajoče:

— Giovanna, zakaj mi nisi toliko zaupala, da bi
mi odkrila skrivnost svojega srca? Kako si mogla
misliti, da bi jaz žrtvoval tvojo srečo in tvoje živ¬
ljenje svojemu častihlepju?

Naslonila je svojo glavico na moje prsi in za¬
ihtela,

— Ali ga hočeš videti? Pokličem ga, — sem jo
vprašal in jo gladil po zlatih laseh. Z zagonetnim
izrazom je odmajala z glavo in rekla:

— Neumna sem, videti bi ga hotela zadnjikrat,
toda on... ne bo prišel!

— Ne, ne! Pride, takoj pošljem sla k njemu.

Mrzlična rdečica ji je zaplala na licih.

— Dovoli mi. stric Ridolfo, da mu napišem nekaj
besed, — je neodločno izpregovorila.

— Piši, otrok moj, tačas grem odpravljat sla.

«Potem mi je izročila zapečateno pismo in še tisti
večer je sel odšel, ko je prejel ukaz, da naj hiti. Od
tega dne se je Giovanne polotila mrzlična nestrpnost
in nemir, ki je glodal v njeni notranjosti. Prosila je,
naj jo vsako jutro prenesemo na streho stolpa, od¬
koder se je videla cesta, in ostala je tam, dokler ni
tema legla na vso okolico. Včasih je vprašala po
mandolini in z oslabelim glasom je pela eno izmed
meni priljubljenih balad, toda napor jo je utrudil in
padla je v dremavico. Paola pa še vedno ni bilo.
Poslal sem drugega sba in pisal, da ne dobi Giovanne
žive, ako ne podviza s prihodom. Nisem razumel tega
zavlačevanja in mučita sta me jeza in nemir. Gio¬
vanna pa se je vedno bolj razburjata; včasih je vila

— 213  —

roke in na obrazu se ji je pojavil obup. Previdno sem
jo opomnil, naj se izpove, toda odločno me je odbila.

— Ne. Nebo je neusmiljeno in krivično. Nekatere
obsipa z izobiljem, a drugim vzame vse... Nočem
moliti...

«Nekega jutra ni hotela Giovanna, da bi jo pre¬
nesli na stolp; mračna, vase zatopljena, je molčala
in ni hotela jesti. Poslal sem po gospoda Felicia in
sem ostal pri njej. Dremala je v nekaki omotici, a
zvečer je takorekoč oživela, naglo se je vzpela s ši¬
roko odprtimi očmi in ognjenim pogledom.

— Aha! Ti si neusmiljen... zadnjo miloščino od¬
bijaš beraču?.., Le počakaj! Tudi jaz bom neusmiljena
s teboj! In ko te zagrabim, te ne izpustim več, - je
izpregovorila s pridušenim , tujim glasom in z zvon¬
kim smehom je padla na blazino.

«Njene roke so blodile po zraku, se oprijemale ne¬
česa nevidnega, mene pa se je polotilo strašno čuv-
stvo, čutil sem, da sovraži Paola. To so bile njene
zadnje besede, ki sem jih slišal; in ker se mi je
zdelo, da je zaspala, sem šel v svojo sobo, da se ne¬
koliko odpočijem. Predno pa sem legel, sem prišel v to
sobo,, kjer leži ta rokopis, da napišem neko nujno
pismo. Bilo je blizu polnoči in končal sem pisati, ko
sem se stresel, zakaj zapihal je hladen veter. Mislil
sem, da je skozi okno zapihal sveži zrak, in sem se
obrnil, tedaj pa sem odrevenel.

«Dva koraka od mene se je vil steber črnega dima,
razžarjen z zeleno svetlobo, iz njega so švigale iskre;
nato se je hkratu razgrnil, kakor da se je odprla za¬
vesa. in pokazala se je visoka moška postava, odeta
v starinsko obleko. Njegova roka je bila dvignjena, v
njej je držal krvav predmet, ki ga nisem mogel raz¬
ločiti; toda vsa njegova zunanjost je bila podobna
kamenitemu kipu. V moji glavi je trenotno zablis-
nila misel, da je to naš prednik Girolamo, katerega
obličje sem poznal po portretu v galeriji.

~ Gorje ti, gorje ti, nesrečni oče! Nemeza se pri¬
bližuje! — je izpregovoril pridušen, istočasno pa
močan glas. — Srce izdajalskega Galeazza je ostalo

— 214  —

zločinsko, divje in zlobno kakor srce krvoločne zveri
in on ne bo utekel maščevalni usodi!

«Postava je zbledela in se raztajala, meni se je
zavrtelo v glavi in padel sem v nezavest. Ko sem
prišel k sebi, se je že začelo svitati, jaz pa sem sedel
kakor poprej v naslanjaču pred delovno mizo. Da
govorim po vesti, ne morem reči, če je bilo to, kar
sem videl, resnična prikazen ali samo izrodek raz¬
burjenih živcev. Ves tresoč se sem šel v spalnico in
legel v posteljo, toda nisem mogel spati, a črez uro
časa mi je prišla stara pestunja povedati, da je Gio-
vanna umrla. Oblekel sem se in takoj šel k pokojnici.

«2  žalostjo in pomilovanjem sem gledal na pre¬
lestni obrazek, na katerem je ležal čudovito zlovešč
in sovražen izraz. Položil sem ji Razpelo na prsi, se
spustil na kolena in goreče molil za dušni mir ne¬
srečnega dekleta, ki ga je smrt predčasno ugrabila.

' Končal sem ravnokar moliti, ko so mi naznanili,
da je prišel gospod Felicio. Velel sem, naj ga prive¬
dejo semkaj, ker sem imel majhno upanje, da je
Giovanna morda samo v globoki nezavesti. Sklonil
se je nad njo, otipal roko, potem se je nasmehnil in
rekel:

- Kako lepa je pokojnica! Ali ne bi hoteli, da
jo ohranimo pred trohnobo? Poznam tajno tekočino
za vbrizgavanje, ki ohrani truplo na videz živo večne

čase?

— Da, da, signor Felicio, prosim, napravite to! —
sem odgovoril. Niti misliti ne morem na to, da bi je
ne bilo več, ker sem jo ljubil kakor rodno hčer.

»Obljubil mi je, da bo truplo naslednjega dne
pripravljeno za pogreb. Ko sem drugi dan videl
umrlo, sem bil presenečen. Bila je videti živa in se je
zdelo 1 , da le spi; toda izraz sovražne zlobe ni izginil
z njenega obličja. V moje veliko začudenje mi je
Felicio nepričakovano rekel:

—- Gospod grof, ne čakajte tri dni za pogreb
signore. Zli duhovi jo obkrožajo, in če je ne skrijete
kmalu pod zemljo, bo ostala nepokopana in zgodila
se bo velika nesreča,

— 215  —

«Joj! Jaz nisem razumel in nisem obrnil p zor-
nosti na te besede in odgovoril sem, da je ne morem
tako naglo pogrebsti kakor zločinke; nasprotno,
hočem, da se ji izkažejo zadnje časti. Signor Fclicio
je zmajal z glavo.

— Kesali se boste, grof, da me niste slušali. .) utri
zvečer pridem zopet v grad, če bi morebiti potrebo¬
vali moje pomoči.

«Zahvalil sem se mu, toda nisem mislil na pomen
njegovih besed, ker sem bil zelo zaposlen s pogrebom.
Najprej sem se moral prepirati z duhovščino, ki je
delala sitnosti, ker se ni Giovanna izpovedala in
obhajala. Toda pogovor s priorjem in darovi samo¬
stanu so omehčali duhovnike in molitve za umrlo so
se vršile v veliki dvorani, dokler niso prinesli krste.
Tedaj sem med menihi nenadoma zagledal Ezia
Castellija, ki je bil mračen in vase zatopljen. Pozorno
je gledal pokojnico in izrazil željo, da bo vso noč
pri njej molil. Truplo so prenesli v grajsko kapelo,
da bi jo naslednjega dne pokopali v naši grajski
grobnici.

«Vršila se je svečana maša zadušnica in kapela
je bila polna ljudstva; prišli so sosedje z damami,
menihi in zbralo se je grajsko služabništvo. Hkratu
sem zaslišal z dvorišča konjski peket in kmalu je
vstopil oproda ter povedal, da je prispel mladi grof,
toda da je šel najprej v svoje sobe, da otrese s sebe
cestni prah.

«Ko je Paolo vstopil, me je iznenadila njegova
izredna bledost, ki se je še močneje odražala zaradi
črne obleke. Ko je pristopil k meni, da me pozdravi,
sem ga tiho pokaral zaradi zamude.

— Nisem mogel prej priti. Bianca je bila bolna
in me ni pustila, — je s trudnim glasom odgovoril.
Imam novico zate, oče, Bianca postane kmalu mati.

«ia vest me je zelo razveselila. Naravno je bilo,
da se mlada žena ni hotela ločiti od moža, ko sta se
komaj poročila. Potem je Paolo pristopil h krsti, se
spustil na kolena in se zaglobil v molitev. Bil je
videti zelo ganjen. Končno je vstal, vzel iz paževih
rok cvetlice, ki jih je s seboj prinesel, ter stopil na

- 216  -

stopnice katafalka. Minuto časa je gledal v obličje
Giovanno, potem se je sklonil in ji položil cvetlice
na prsi. Tedaj pa se je zgodilo nekaj nezaslišanega,
ki je silno pretreslo mene in vse navzočne.

«Okostenela roka umrle se je dvignila, se
iztegnila do Paolove roke in jo izagrabila. On je
strašno zavpil in padel na kolena pred krsto. Jaz sem
odrevenel, toda vpitje okoli mene in splošna zmešnja¬
va so me iztreznili. Strašna groza se je vseh polotila.
Nekatere dame so padle v nezavest, druge so vpile
in se prerivale k vhodu, blede od strahu. Kmalu smo
ostali v kapeli samo duhovnik pred oltarjem, to je bil
menih Ezzio, tudi on bled kakor smrt, Ženo, mlečni
brat mojega sina, moj stari oproda, Martin in jaz.
Paolo je bil v nezavesti, a glava mu je klonila na
rob krste.

«Ko smo se opomogli od prvega strahu, smo
skušali razkleniti mrličeve prste, toda nismo jih mogli:
bili so kakor iz železa. Stoječ na drugi strani Krste
je Ezzio mračno zrl na nas. Ko je videl naš brez¬
uspešni napor, je rekel strogo:

— Pustite, vaš trud je zaman, gospod grof; tu
se je izvršila božja sodba. In če je Gospod dopustil,
da se je roka umrle dvignila v navzočnosti vseh, je
to znamenje, da se je izvršilo nad umrlo veliko
zlodejstvo.

Zaničljivo in sovražno je pogledal Paola ter
odšel iz kapele.

VIL

«Ni mogoče opisati, kaj sem občutil in pretrpel;
v meni je vstal sum, da je Paolo zapeljal Giovanno.
To je bilo podlo, seveda; toda spričo tako strašne
kazni, sem mu vse odpustil. Da, njemu sem vse
odpustil in ves obupni srd, ki je v meni kipel, se je
zgrnil na Giovanno. Takšno je bilo torej plačilo za
moje dobro delo. Tako me je poplačala ta «sirota>,
ki sem jo takorekoč v sami srajci sprejel pod svojo
streho, jo obdal z razkošjem in jo razvajal kakor
rodno hčer... Če bi jo bil prepustil njeni usodi, bi ne
bilo te nesreče, te sramote... Tudi če jo je on

217  -

zapeljal, se mu je vendar prostovoljno udala. A če
ga je ona resnično ljubila, s čistim in velikim
čuvstvom, ne bi se maščevala nad njim, zakaj
resnična ljubezen vse oprosti, vse potrpi. Marietta,
hčerka priprostega gostilničarja, je to dokazala:
umrla je, ne da bi izdala svojega zapeljivca in ga
izročila maščevanju svojih...

«Moje srce je bilo tako ogorčeno in zmedeno,
da sem izrekel strašno kletev. Popolnoma sem
pozabil, da visi tudi nad nami samimi Girolamovo
prekletsvo...

«Samo razmišljanje ni zadostovalo, — treba je
bilo nekaj napraviti. Toda kaj? Odločil sem se. da
odrežemo mrličevo roko, a potem vse prste, dokler
ne oprostimo Paolove roke. Velel sem prinesti svoj
najostrejši nož, tedaj se je pojavil gospod Felicio.
Spomnil sem se njegovih svetov in preroških besed
in mučilo me je kesanje.

— Oh! Zakaj vas nisem poslušal! Rešite mojega
sina in napravim vas bogatega, — sem vzkliknil in
mu stisnil roko!

— Vaše zlato me ne more premamiti, gospod
grof, — je odgovoril in žalostno majal z glavo. Kar
bom mogel, napravim. Toda zlo je narejeno in vpra¬
šanje je postalo bolj zamotano. Poglejte, kakšen
strašen in neizprosen izraz leži na obličju pokojnice.
Mislim, da bo treba odrezati mrličevo roko. toda
dokler ne povprašam nevidnih sil, ne morem nič
začeti. Za sedaj grem po neko zdravilo, da spravim
k zavesti mladega grofa; do tedaj je treba položiti
krsto s katafalka na tla in grofa posesti na stol
poleg krste.

«Izvršitev tega naročila ni bila tako lahka, zakaj
služabništvo, ki ni moglo bežati iz hiše, kakor so
napravili povabljeni gostje, se je razteplo v najbolj
skrite kote gradu, a strah je bil tako velik, da bi
ljudje ne šli v kapelo niti pod smrtno grožnjo. Jaz,
duhovnik, ki sem ga prosil, naj ostane, Ženo, Martin
m dva stara, meni slepo udana vojaka, smo s skupnim
naporom položili krsto na tla in posedli Paola na stol.

- 218  —

«Ravno smo končali svoje težko delo, ko se je
gospod '^elicio vrnil. Prinesel je čašo polno pareče
se tekočine in majhno srebrno skodelico z višnjevka-
sto tekočino, ki je razširjala oster, močan duh, S to
vodo ji- Felicio umil obličje Paolu, ki se je stresel
in odprl oči; toda pogled mu je bil temen in je izražal
blazen strah. Tedaj ga je zdravnik prisilil, da je
izpraznil čašo.

— Le pogumno, gospod grof. Jaz upam, da vam
reštfm življenje, samo bodite mijrni in potrpite do
zarje, — je rekel z bodrilnim glasom. — Naj se umiri,
a vi prosite Boga pomoči in odpuščanje njegovih
grehov. Jaz moram izvršiti nekatere neobhodne pri¬
prave, — je pristavil in šel iz kapele.

«Duhovnik se je spustil na kolena pred oltarjem
in iz previdnosti pokropil vse z blagoslovljeno vodo,
ostali prisotni so sledili njegovemu zgledu; jaz pa
nisem bil sposoben moliti. V nepopisnem obupu sem
stopil k bledemu in izčrpanemu Paolu, ki je slonel
na stolu, in sem mu otiral pot, ki mu je tekel po čelu
in laseh.

Karkoli je napravil, pogreške in celo zločine, vse
sem mu odpustil, ko sem ga videl tako nesrečnega
m tako težko kaznovanega.

— Kako ti je, moj ubogi otrok? — sem ga vprašal

prav tiho.

S prosto roko je Paolo zagrabil mojo roko in jo
burno poljubil.

— Oče, odpusti! Bojim se, da zblaznim! V roki,
do samega ramena, čutim ostro bolečino in po vseh
žilah se mi razliva leden mraz, — je zašepetal s pre¬
sekanim glasom.

— Jaz nisem nič odgovoril. V grlu me je tiščalo
'n nisem mogel govoriti; molče sem ga poljubil na
čelo, a on je razumel, da mu vse odpuščam in v
njegovih očeh se je zabliskala hvaležnost, ki se ne da
z besedami povedati.

Minila je morda ura v smrtnem molčanju, ko je
duhovnik vstal in stopil k Paolu.

— Sin moj, — je rekel tiho, — Ali ne želite
olajšati svoje vesti z izpovedjo in se izpovedati

— 219  —

svojih grehov pred obličjem svoje žrtve. Morda se bo
njeno srce omehčalo spričo vašega kesanja in vam
odpusti.

Paolo se je vzklonil.

_— Da, hočem se izpovedati in želim, da bi oče
z vašim dovoljenjem poslušal priznanje mojih zloči¬
nov. Samo moram prej zbrati misli in prosim koza¬
rec gorkega vina, da se segrejem in okrepim. Popol¬
noma sem odrevenel in zdi se, da se mi bliža smrt.

«Na moj ukaz je Ženo stekel po gorkega vina,
a Paolo je izpraznil čašo in prišel zares nekoliko k
moči. Zatem so vsi navzoči odšli in vrata v kapelo
so se zaprla. Zvesti Martin je prinesel zame stol,
ker so se mi noge šibile, za Paola pa blazino. —
Paolo je z naporom pokleknil na blazino pred du¬
hovnika, ki se je vsedel na stol.

Oče Frančišek je bil spoštovan in pobožen slu¬
žabnik oltarja; on je krstil Paola, od njega je deček
prejel prvo sveto obhajilo in sploh ga je Frančišek
zelo ljubil. Zdaj je dal gorečo voščeno svečo ske¬
sancu in rekel:

— Sin moj, pomni, da boš pred Bogom in nje¬
govim Božanskim Sinom izpovedal svoje zločine in
odprl svojo vest. Zato ne prikrij ničesar in govori
brez utajitve. Gospod je usmiljen, On odpusti res¬
ničnemu skesancu in Jezus je rekel: «Kdor je brez
greha, naj prvi vrže kamen vanj.» Grešiti je človeško
in edina poslušalca tvojih pregreh bosta tvoja očeta:
rodni in duhovni.

«Paolo je poljubil Razpelo, potem je začel go¬
voriti tiho, toda razločno in vsaka beseda strašne
izpovedi je prebodla moje srce kakor bodalo. Na
ukaz gospoda Felicia navajam, kolikor se spomi¬
njam. strašna priznanja svojega nesrečnega sina.

«Spočetka je govoril o Marietti, ker sem pa že
povedal to žalostno zgodbo, dostavljam samo to, da
je Paolovo pozornost vzbudila sveža lepota mlade
deklice, njeno naivno navdušenje zanj ga je pa samo
zabavalo, ko pa jo je videl pri prijateljici, se je raz¬
vila med njima ljubezen, ki se je tako nesrečno kon¬
čala. Kmalu pa se je naveličal tega razmerja, in ko

— 220  —

je zvedel, da bo mati, jo je hotel omožiti. Ženo je
našel ženina, celo sam bi jo bil vzel, toda odločno
ga je odbila. Tedaj je odšel Paolo v Benetke in je
sploh pozabil na gostilničarjevo hčerko. Sicer pa je
imel kakor vsi mladi ljudje več ljubezenskih spletk
z lepimi deklicami iz priprostega ljudstva, ki so rade
izrabljale naklonjenost lepega plemiča, ne da bi
uganjale kakšnih sitnosti, in njemu ni niti v glavo
prišlo, da bi se mogla ta stvar končati tako tragično.

«V Benetkah je nekega praznika zagledal v Ve¬
likem kanalu Lukrecijo Bertolini in njena izredna
lepota ga je očarala. Pri imenu Lukrecije Bertolini
sem se stresel. Vsemogočni Bog! Ali je mogoče, da
je bil Paolo vpleten v temno zgodbo deklice, ki je
izginila?

— Zaljubil sem se v Lukrecijo, — je nadaljeval
Paolo, — in kmalu sem zvedel, kdo je ona; toda ta
ni hodila v našo družbo in težko mi je bilo se ji pri¬
bližati. Tedaj sem podkupil njeno pestunjo in zvedel,
da jo je oče namenil za ženo njenemu bratrancu, s
katerim je bila že zaročena. Ta vest je še bolj raz¬
dražila mojo strast. 'Ker sta pa bila. stari in njen
brat odsotna.iz Benetk, mi je bilo lahko peti pod¬
oknice pod njenim oknom, ji s pomočj # o pestunje po¬
slati kako pisemce in cvetlice in jo srečati v cerkvi.
Stara Laura je omogočila, da sva hodila na izprehode.
Maskiran, sedeč v gondoli, ki jo je vodil moj zvesti
Ženo, sem priplul do vhoda v dvorec od strani temne
ulice. Lukrecija, tudi maskirana, je skočila v gondolo
in dolgo sva se 'vozila ter govorila o ljubezni. Njena
strast je bila tako močna kakor moja; toda pri njej
je trajala dalje in bila upornejša. Kakor je bila Lu¬
krecija zaljubljena vame, vendar se mi ni hotela
udati in njen odpor me je še bolj razvnemal. Bila
je ponosna, da si je pokorila enega izmed naj lepših
beneških vitezov, vendar se je bala očeta in zahte¬
vala, da ohranim tajno najino ljubezen. Nekoč mi ie
priznala, da bi odpovedala gospodu Baptistu svojo
roke le v slučaju, če postane moja zakonska žena. Ta
potek stvari me je silil k razmišljanju. Jaz sem b<
uverjen, da ne bi ti nikoli dovolil v ta zakon; in

— 221  -

Ženo me je od svoje strani skušal odvrniti od takega
nespametnega koraka. Toda Lukrecija me je imela
tako močno v svoji oblasti, a strast je palila v meni,
da se mi je zdelo nemogoče brez nje živeti, in skle¬
nila sva, da se poročiva tajno. Sklepala sva, da če bo
enkrat stvar storjena, nama bodo roditelji odpustili, a
Bertolini bi po mojem mnenju moral hvaliti Boga,
da dobi za zeta grofa Di Montignoso. Z zlatom sem
podkupil duhovnika neke male cerkve v predmestju
Benetk in ta naju je poročil ponoči. Nihče ni zvedel
nič o tem razen dveh prič: Zena in pestunje.

«Prve čase sva bila na višku blaženstva. Lu¬
krecija je sijala od prijetne zavesti, da je moja, jaz
pa sem mislil, da bom srečen vse življenje. Pozneje
sem postal resnejši, tudi ljubezen je polagoma uga¬
šala in začela me je mučiti misel, kako povedati tebi
resnico. Tisti čas je umrla babica in jaz sem ti šel
naproti. Lukreciji sem ukazal, da mora molčati in ne
sme priti za menoj, dokler je ne obvestim, da je vse
pripravi j eio za njen prihod, in če bi ne bilo, da jo
že pokličem k sebi. Tudi ona se je bala predčasnega
odkritja, zato se je udala mojim ukrepom in me od¬
pustila. Jaz pa si nisem upal povedati tebi vse res¬
nice, ker si mi govoril o svojem načrtu glede moje
ženitve z Bianco, in tako je postala zadeva še bolj
zamotana. Razumel sem, kako pravična bi bila tvoja
nevolja, da sem se odrekel tako sijajne zveze ter
povzdignil v grofico Di Montignoso hčer priproslega
trgovca.

«Tako so me metala razna čuvstva sem in tja, in
ko sem prišel semkaj in videl Giovanno, sem bil
zaslepljen: take lepote nisem še nikoli videl. Črez
nekaj dni sem bil že ves v njeni oblasti in bridko sem
si očital nespametno početje, ki me je zvezalo
z Lukrecijo, Videč tvojo ljubezen do deklice, ki si jo
vzel pod svoje pokroviteljstvo, oče, sem vedel, da ne
bi se protivil najini zvezi; toda medtem sem si sam po
neumnosti zaprl vrata k sreči. Njena bližina, skupni
izprehodi, lov in dueti, ki sva jih pela z njo, vse to je
pospešilo, da sem prišel ob pamet, a spomin na
Lukrecijo je vzbudil v meni sovraštvo in zoprnost.

- 222  —

-Moja strast je dosegla svoj višek v ljubosumju
na Manfreda Torreanija, ki se je, kakor veš, smrtno
zaljubil v Giovanno in ji odkrito dvoril. Manfredo, —
bogat in lep, — je bil iz ene najuglednejših modenskih
rodbin, zato je bil nevaren tekmec. Vse je kipelo
v meni samo pri misli, da bi mogla Giovanna postati
njegova. Ona je tako skrivala svoja čuvstva, da nisem
vedel, če me ljubi ali ne. Domneval sem, da me ljubi,
ker do sedaj ni bilo nobene ženske, ki bi bila ostala
ravnodušna napram meni, če mi je ugajala, vendar
gotovosti nisem imel nobene. Tisti dan, ko si ti
praznoval stvoj rostni dan, je prišlo med nama do
jasnosti.

Prejšnji dan si mi govoril o moji ženitvi z Bianco,
a pri veselici je Giovanna odkrito izkazovala svojo
naklonjenost Manfredu. Jeza in ljubosumje sta me
zaslepila. Z Giovanno se nisem mogel oženiti, hotel pa
sem jo imeti, naj stane kar hoče. Prej bi jo ubil, kakor
da bi jo odstopil-Torreaniju. Na večer praznovanja
sem jo odvedel v jamo, tam sem ji odkril svojo
ljubezen in priznal, da me muči ljubosumje. Ona je
bila ganjena in končala je s tem, da mi je tudi
povedala, da me ljubi, toda ponovno je pristavila:

— Z veseljem bom tvoja žena, toda ljubica
nikoli; kdor me hoče imeti, mora iti z menoj v cerkev,
rajši pa smrt kaki c r sramoto. Če se oženiš s prince-
sinjo, tedaj vzamem Manfreda ali pojdem v samostan.

»Zaslepljen od ljubezni sem ji prisegel, da bo
ona moja žena ali nobena druga; od tistega trenutka
sem noč in dan premišljeval, kako bi premotil mlado
deklico in uspaval njeno nezaupnost. Naključje mi
je bilo ugodno.

«Ti si odšel v Sicilijo, jaz pa sem ostal tu za
gospodarja in velel sem Zenu, naj pripravi vse za
tajno poroko. Bil sem tako zaslepljen in razburjen od
svoje strasti, da se nisem ustrašil zločina dvoženstva.
Ženo je bil iz 'sebe; toda ko sem silil vanj deloma z
ukazi, deloma s prošnjo, se je končno udal in meni na
ljubo pripravil vse. V mali kapeli svete Rozalije,
nedaleč od samostana, je služil tedaj oče Ambrozij.
— razcapan duhovnik, razvratnik, pohlepnež

223  -

skratka pravi ničvrednež. Razume se, da mu nisem
nič povedal o svoji prvi ženitvi in za znatni znesek je
bil pripravljen naju tajno poročiti. Giovanno sem
prepričal, da v samostanu ni mogoče izvršiti obreda,
ker bi oče predčasno o tem zvedel. Poroka se je vršila
samo ob navzočnosti Zena, mojega paža Lovrenca, ki
mi je bil tudi slepo vdan kakor Ženo, in stari vojak
Josip, ki si mu dovolil, da ostane do smrti v gradu. Bil
je slep in skoraj popolnoma gluh in takšno pričo sem
baš potreboval. V kroju in maski je prav dobro izvršil
svojo vlogo.

«Docela pomirjena je Giovanna postala moja.
Sledila je doba brezumne ljubezni, zakaj Giovanna
je bila strastna, koketna, toda oblastna ženska kakor
nobena pred njo in me je obvladala. Vkljub opojni
sreči me je včasih vznemirjala misel: kaj bo, če bi
prišel moj zločin na dan; toda slučaj mi je bil zopet
naklonjen.

«Bržkone vsled nezmernega življenja je zadela
očeta Ambrozija kap in umrl je nagle smrti; v teku
nekaj tednov sta umrla še dva svedoka. Kako je umrl
moj bedni Lorenzino, ti je znano, a Josip je umrl za
vročico. Jaz sem se umiril in sem skoraj pozabil o
dvojnem zločinu proti dvema ženskama in z brezumno
brezkrbnost j o sem užival ljubezen.

«V tem času sem prejel od Lukrecije nekaj
pisem; prosila me je, naj napravim konec njenemu
lažnemu položaju, zakaj oče in brat se kmalu vrneta
in bržkone privedeta s seboj ženina. Odgovoril sem ji,
da je treba počakati tvojega povratka s Sicilije.
Sumil sem, da se je Lukrecijina ljubezen izpremenila
v ljubosumje. Deček, ki je prinesel njeno pismo, je
videl, kako sva z Giovanno odhajala na izprehod, in ji
povedal, da živi v gradu lepa ženska.

«Nekega večera mi je Ženo ves bled in iz sebe
sporočil, da je prišla Lukrecija v spremstvu sina svoje
dojilje. Mislil sem, da je treščilo vame. Ta ženska, ki
mi je bila ravnodušna in ki sem jo skoraj sovražil, je
prišla semkaj, da me spomni moje neumnosti,
razodene resnico Giovanni in me spravi v sramoto. Še
tega se mi je manjkalo ! Vse je kipelo v meni in hkratu

— 224  —

mi je peklenska misel šinila v glavo. Ukazal sem Zenu,
naj jo skozi podzemeljski vhod pelje v rdečo sobo,
a Karla v svojo, no tako, da tega nihče ne opazi.

«Najino svidenje v noči je 'oilo burno; vse je
kipelo v njej od ljubosumja, obsipala me je z
očitanji, da sem zavrgel njo, svojo zakonsko ženo, in
da se vlačim za lepo deklico, svojo sorodnico,

— Toda povedala bom signori, da ne bo imela
nikoli pravice do tebe in da si oženjen. Sita sem
tvoje dvojne igre; vrnem se k očetu in mu pokažem
cerkev in duhovnika, ki naju je poročil...

«To je bil pravi potok očitanj in prošenj; toda
njene ogorčene, grozeče besede so izpremenile moj
prejšnji hipni zamislek v trden sklep, Pri sami
misli, da bi mogla ta ženska odkriti Giovanni resnico 1 ,
mi je silila v glavo kri kakor ognjen vrelec. Toda
pretvarjal sem se in jo tolažil z navidezno nežnostjo;
končno se je umirila, legla in zaspala. Tedaj sem se
prikradel k njej in jo ubil z bodalom. Dasiravno je
bil sunek smrtonosen, je vendar odprla oči, me
prepoznala in vzkliknila s hripavim glasom:

— Paolo... Morilec, izdajalec!... Bodi preklet! —
in je umrla.,,

Paolo je umolknil in zaprl oči; očividno ga je
spomin na ta zločin potrl. Jaz in svečenik sva bila
kakor okamenela; nikakor si ne bi mogel misliti, da
je moj sin zmožen umora.

«Preteklo je nekaj časa, koliko, ne morem
povedati, ker od groze in obupa sem bil ves zmeden,
predno je Paolo nadaljeval svojo izpoved. Izpustil
bom stranske podrobnosti in podajam glavne točke,
ker mi je zelo težko pisati to povest.

«Samo to naj omenim, da je on po umoru
nesrečne Lukrecije pozval Zena in z njegovo po¬
močjo je prenesel truplo v sobo, ki je bila zvezana s
G j n im. podzemljem. Tja sta vrgla truplo. V tisti
nesrečni noči je še ena nedolžna žrtev sledila
Lukreciji v strašno podzemlje. Ženo, ki je bil zelo
udan svojemu gospodu in mlečnemu bratu, je umoril
dečka Karla, da bi ta kaj ne izdal. In resnično, nič m
Prišlo na dan, tako skrbno sta odstranila vsako sled

— 225  —

15

zločina. Zdaj se pričenjajo zadnji dogodki, ki so
izzvali grozno maščevanje pokojnice, in potrudil se
bom govoriti po možnosti s Paolovimi besedami, da
bi pokazal njegovo duševno stanje.

— Lukrecijina smrt mi je vrnila prostost, ne¬
kaznovanost zločina je bila zagotovljena; toda od
tistega dne sem izgubil mir in, čudno, ljubezen do
Giovanne je ugasnila v meni nenadoma. Ničesar
nisem več razumeval v tem menjanju čuvstev in
prejšnjo strast je zamenjalo skoraj sovražno razpo¬
loženje. Bal sem se Giovanne, ko so me njene temne
oči gledale z nekim zagonetnim izrazom; mučil me
je strah pred nevarnostjo od njene strani in najrajši
bi ji bil ubežal. Ko je videla, da sem hladen in
ravnodušen za njena laskanja in strastno ljubezen, ji
je v očeh zagorel ogenj ljubosumja. Dvomila je o
moji zvestobi in mi večkrat rekla:

— Čuvaj se, Paolo, držim te in te ne izpustim
nikoli.

«Življenje v Montignosu mi je postalo neznosno.
Ponoči zlasti sem večkrat slišal smrtno hropenje
Lukrecije in njen ubiti glas, ki je vpil:

«Morilec, maledetto!

«Včasih pa je po sobi švignila njena krvava
senca. Bilo mi je v veliko olajšavo, ko si me pozval
v Ferraro, toda strašno .me je pretresla vest o moji
predstoječi zaroki z Bianco, groza me je stresla pri
misli, da postanem vnovič dvoženec. Ko sem zavrnil
tvoj predlog, si mi očital Marietto in ustrašil sem se
tvojega pravičnega ukora. Sram me je bilo, da bi ti
priznal svojo novo neumnost, dasiravno nisem več
ljubil Giovanne; nasprotno ona mi je vzbujala strah
in skoraj zoprnost, ker zveza s princesinjo je laskala
mojemu častihlepju. Naglo sem si dokazal, da nima
Giovanna nobenih dokazov o najini poroki. Kvečjemu
bi me mogla obdolžiti, da sem jo zapeljal; končno
sem razsodil, da se morem ločiti  od nje in ko sem
se umiril s temi mislimi, sem se zaročil z Bianco.
Vendar pa se mi je zdelo potrebno, da se pogovorim
z Giovanno pred poroko in popolnoma prekinem
razmerje z njo.

— 226  —

«Zato sem te prosil, da me pusti v Montignoso,
da prisostvujem poroki svojega prijatelja Riharda.
Tako sem se odpravil v grad.

«Giovanna me je veselo in strastno sprejela,
toda ko je videla mojo hladno ravnodušnost, se je
užalila, ponosno je umolknila in postala hladna.
Sklenil sem, da se pogovorim z njo zvečer, ker še
v noči po najinem razgovoru sem nameraval oditi.
Spremstvo in prtljago sem odposlal že zjutraj, a
sam Ženo je imel odjahati z menoj.

«Giovanna ni prišla k večerji, izgovarjajoč se z
glavobolom, jaz pa sem šel v svojo sobo in sklenil,
da pojdem pozneje v njeno sobo, da bi nihče ni¬
česar ne zapazil, kakor sem delal že poprej, V
moje veliko začudenje mi je Ženo izx - očil od Gio-
vanne pismo, ki mu ga je stisnila v roko. Na listu
je bilo nekaj naglo popisanih besed: «Pridi v vrt
k mali terasi. Moram takoj govoriti s teboj brez
prič.»

«Okrog polnoči sem šel v samotni vrt. Nedaleč
od terase je sedela ona na klopi v položaju, ki je
izražal obup. Držala se je za glavo. Ko sem se pri¬
bližal, je Giovanna vstala, toda ni napravila koraka
proti meni, in ko sem stopil prav blizu nje, sem
vkljub mraku videl, da je strašno razburjena, a v
očeh se ji je bliskala jeza in ponos. Ni mi dala iz-
pregovoriti, ampak me je vprašala s pridušenim
glasom, v katerem sem čutil razburjenost:

— Ali je res, da se ženiš s princesin j o Bianco
m si že nekaj tednov z njo zaročen?

— Res je. Od koga si to zvedela? — sem

vprašal.

— Brat moje sobarice, Laure, se je danes vrni!
iz Ferrare, kjer ne govore drugega kakor o tvoji
zaroki. In ti mi potrjuješ to neverjetno vest? Kaj,
ali misliš postati dvoženec, ali pa si prišel ob pamet
in si pozabil, da si oženjen? Odgovori vendar, — je
jezno zavpila.

— Ne eno, ne drugo, samo... jaz te ne ljubim
več in hočem biti prost. Če me nisi pozvala, bi bil
Prišel sam k tebi in ti vse povedal. Torej bodi pa-

— 227  —

metna, Giovanna, in ne delaj nepotrebnih škandalov.
Ti nimaš nobenih dokazov o najini poroki, ki se je
izvršila v mraku noči in ki ni nikjer zapisana. Vse
priče so umrle in najine zveze ni več. Kaj pa hočeš
človeku, ki te ne ljubi, saj bi mu bila samo v breme
in oviro. Ti si tako lepa, da boš lahko našla moža,
ki ti odpusti mladostni prestopek.

«Poslušala je, kakor da je vanjo treščilo, potem
pa je nenadoma pridušeno zavpila in stisnila roke
na srce.

— Meni? Meni se predrzneš predložiti kaj ta¬
kega? Če se ne bojiš prelomiti prisege, ki si mi jo
dal pred oltarjem, te opozarjam, da sta živi še dve
priči najine zveze: Bog in tvoja viteška čast... če jo
imaš še. Jaz sem tvoja zakonska žena in nihče mi
ne more odvzeti moje pravice!

«Takšen odpor me je začel že jeziti.

— Ti si ženska, ki je ne ljubim, in ki se mi
nesramno vsiljuješ. Dokazati moreš samo to, da si
bila moja ljubica. Le vpij o tem, če hočeš, a vsakdo
bo sklepal, da bi hotela na ta način postati grofica
Di Montignoso.

«Tako sem bil razsrjen, da sem jo namenoma
žalil, obrnil sem se in šel proti gradu; kakor strela
je bila pri meni in me prijela za roko. Tudi ona se
ni mogla obvladati.

— Paolo, ne misli, da me boš zavrgel kakor
obnošeno rokavico, in ne predrzni se oženiti se
z drugo, tudi če bi bila kraljica. Ta zločin bi jaz znala
preprečiti. Vse bom povedala stricu Ridolfu in on mi
bo verjel, potem pa se vržem k nogam kneginji in
te razvpijem za zločinca, krivoprisežnika! Tebe in
tvoje slavno ime osramotim!

«Pri tej grožnji mi je šinila kri v glavo in s silo
sem jo odpahnil od sebe; ko se me je oprijela in me
obsipavala z žalitvami in grožnjami, nisem več vedel,
kaj delam. Vrgel sem jo na tla, in da bi jo prisilil
k molčanju, sem jo prijel za grlo.

— Paolo! Maledetto! — je vzkliknila vsa za¬
sopla in obvisela na mojih rokah.

- 228  —

« Mislil sem, da sem jo umoril, in takoj sem se
zavedel.

— Kaj sedaj? sem se vprašal z grozo.

«Nisem se dolgo pomišljal, dvignil sem Gio-
vanno, misleč da je mrtva, stekel sem k vrhu nad
jamo in jo vrgel v dolino. Iz previdnosti sem ji
strgal z vratu biserni kolje ter razm,etal zrna po
dračju, da bi umor pripisali razbojniku. Hitro kakor
senca sem stekel v svojo sobo, da me ni nihče
opazil, toda zemlja mi je gorela pod nogami. Po¬
klical sem Zena in oskrbnika, jima sporočil, da hočem
izrabiti prelepo noč, zato da odpotujem takoj, in
sem velel osedlati konje. Oskrbniku sem naročil, naj
izroči moj pozdrav madonni Giovanni in naj ji iz¬
reče obžalovanje, da je nisem videl pri večerji in
se nisem mogel od nje posloviti. Vkljub zavesti, da
sem prost in da mi je naključje vnovič čudežno po¬
magalo, nisem bil srečen; težilo me je, kakor da
imam skalo na prsih, a v duši me je mučila pred-
slutnja nesreče. Nisem vedel, da so me maščevalne
sence že zalezovale,

«Tisto noč po moji poroki z Bianco- ko sem
stopil v slabo razsvetljeno zakonsko sobo, sem aena-
doma zagledal dve postavi, ki sta stali na stopnicah
ob postelji. Mislil sem, da me bo konec, ko sem v
eni postavi spoznal Marietto z otrokom v naročju, a
v drugi Lukrecijo. okrvavljeno in z bodalom v prsih.
Njene ustne so se režale s čudnim smehom, a njeni
zobje so se zoprno svetili... To je bilo grozno! Postalo
mi je temno pred očmi in izgubil sem zavest... Ker
se pa ta strašna prikazen ni več ponovila, sem se
umiril, a naivna, globoka Biankina ljubezen me je
osrečevala/ ko me je nenadoma zadel drugi udarec.

«Zvedel sem, da je Giovanna živa in da umira od
nekakšne sušice. Res je, oče, da ti ni nič povedala,
vendar pa je bilo njeno življenje stalna nevarnost
zame, a njena predčasna smrt bi strašno obtežila
mojo vest. Ko sem prejel pismo od tebe in Giovannei
ki me je pozivalo k njenemu smrtnemu ležišču, mi je
bila strašna misel, da bi jo videl, zato sem se izgo¬
varjal z Biankino boleznijo, da sem mogel preložiti

— 229  -

odhod. Pričakoval sem, da jo bom dobil mrtvo; toda
nisem mogel pričakovati, da se bo iz groba tako
strašno maščevala nad menoj...

«Ves onemogel je Paolo umolknil; jaz in duhov¬
nik pa sva bila tako pretresena, da nisva mogla
govoriti. Končno je častiti starec vstal, se prekrižal,
položil Razpelo na Paolovo glavici ter izpregovoril s
tresočim se glasom:

■—■ Usmiljeni Gospod, usmili se tega velikega
zločinca. Tvoja desnica ga je udarila z roko žrtve,
toda tvoj Božanski Sin je velel nam. ki smo ljudje:
«Odpusti sedem in sedemdesetkrat.» Dovoli mi, moj
Nebeški Oče, da pozivam Tvoje usmiljenje za grešni¬
ka, ki se je pokesal svojih zločinov, in da mu z
oblastjo, ki si jo dal Svojim služabnikom, odpustim
grehe za to in bodoče življenje, da bi mogel v molitvi
in kesanju najti spas svoji duši.

«Solze so me dušile. Paolo je padel v nezavest,
a stari duhovnik je vnovič pokropil krsto, in z
upognjenimi koleni prosil pokojnico, naj odpusti in
prepusti Bogu maščevanje. Toda obličje Giovanne je
ostalo neizprosno in ugotovil sem. da so se nohti
njenih ledenih prstov tako vsesali v Paolovo meso,
da je njegova reka pasinela.

VIII.

«Kako naj popišem težke ure te strašne noči?
O prvem svitu zarje je končno prišel gospod Felicio.
Žalostno in v skrbeh je pregledal Paola, potem pa
se je obrnil k meni:

— Gospod grof, nadejam se še rešiti vašega
sina, toda ne morem ohraniti njegove roke, kakor
sem upal poprej. Pregled bolnika, kakor tudi odgovori
nevidnih sil. katere sem vprašal, so mi povedali, da
zamore le amputacija roke rešiti njegovo življenje.
Razkrojevalni strup je že prešel v organizem in že
črez nekaj ur bi bila rešitev nemogoča. Odločite se:
ali želite, da vaš sin živi, četudi pohabljen, ali pa naj
rajši umrje? Toda odločite se kmalu, zakaj ne smemo
izgubljati časa.

- 230  —

Minuto časa sem premišljeval. Paolo je bil
strašen zločinec in namesto ljudske kazni ga je zadelo
Nebeško maščevanje; nevidni krvnik zahteva za
žrtev — zločinsko, bogoskrunsko roko.

— Na delo. gospod Felicio. Kot oče vas poobla¬
ščam, da odrežete roko mojega sina. Naj ostane kot
zalog v roki te maščevalne pokojnice, ki je polna
sovraštva.

— Torej hitro na delo, — je rekel gospod Felicio.
— Vse potrebno sem pripravil v kopalni sobi, kamor
prenesemo mladega grofa, a za operacijo izrabimo
njegovo nezavest, ki jo bom še stopnjeval z narkoti¬
čnim sredstvom.

«Ni bilo lahko prenesti dve takorekoč med
seboj zvezani -trupli skupaj z masivno hrastovo krsto.
Ker sta Ženo in Martin odločno odklonila, da bi se
dotaknila strašne pokojnice, sva morala z duhovnikom
nesti truplo Giovanne, a dva oproda in Felicio so
nesli Paola.

«V kopalni sobi smo oba položili na široko mizo,
nato je Felicio pokril Paolovo obličje s platnom, ki
je bilo premočeno s silno aromatično esenco. Nato je
na nekaterih trinožnikih zažgal trave ter vzel iz neke
škatle nož z bleščečim ročajem, ki je bil porisan s
čudnimi znaki. Nato je obrezal Paolu rokav kami-
žola, da bi oprostil roko, in rekel obrnjen k meni:

— Poglejte, roka je na vsak način izgubljena,
ker je že odrevenela.

«Jaz nisem nič odgovoril. V glavi se mi je vrtelo,
pod nogami nisem več čutil tal in kakor pijan sem
se naslonil ob zid. Duhovnik me je posedel in izgubil
sem zavest...

«Ko sem odprl oči in prišel k sebi. je moj pogled
padel najprej na strašno skupino na mizi. Paolo je
bil bled kakor mrlič in Felicio mu je obvezoval roko,
a prsti Giovanne so držali okrvavljeno zapestje roke
mojega sina. Na podu so bile luže krvi. Vkljub svoji
žalosti sem olajšano vzdihnil. Hvala Bogu, rešen je
strašne pokojnice. Na njenem obličju — neverjetna
reč — se je pojavil izraz zlobne zadovoljnosti.

— 231  —

— Zdaj, grof, je treba prenesti grofa Paola v
vašo sobo in ga poleči. Začasno vsaj ne sme stopiti
v sobe, v katerih je prej živel.

«Ko so Paola polegli v mojo posteljo, smo z
duhovnikom in Feliciom prenesli mrliča v kapelo in
ga zaklenili do novih ukrepov.

«V teku dneva je Paolo prišel k sebi, toda nikogar
ni poznal in zdelo se je, da je pozabil na vse, kar
se je zgodilo. Felicio mu je dal neko zdravilo in
zaspal je s svinčenim snom. Zdravnik mi je zagotovil,
da ima veliko upanje ga rešiti, toda več dni bo spal
in ne bo prišel k zavesti. To je potrebno, da ne bi
duševna razburjenja ovirala popravljanja telesnih sil.
Glede tega sem bil torej miren, toda imel sem še
druge neprijetnosti. Najprej moram povedati, da se
niso hoteli ne menihi ne sluge približati krsti
Giovanne, da bi jo prenesli v našo grobnico ali na
pokopališče.

— Ona je prekleta. Zlodej se je vanjo naselil, —
so govorili,

«In zares je bila duša nesrečnice brez miru:
mnogi ljudje so jo videli bloditi po sobah in hodnikih
zdaj zazidanega krila. Prvi jo je videl oproda, ki je
šel, da pospravi prejšnjo Paolovo sobo. Pritekel je
kakor blazen in rekel, da je videl Giovanno, sedečo
na kraju postelje; igrala se je z odrezano roko in se
zlobno nasmehnila, ko ga je zagledala. Drugič jo je
videla neka dekla v prejšnji sobi Giovanne, kako je
brskala po kovčegu, držeč roko svoje žrtve. Prikazen
se je vedno pogosteje pojavljala tako, da ni hotel
nihče v tisti del hiše, a jaz sem se začel bati, da se mi
vse služabništvo porazgubi. Nisem vedel, kaj mi je
napraviti, in prosil sem Felicia, naj mi kaj svetuje.
Ta dostojni in dobri človek me ni zapustil in bil mi je
udan prijatelj ves čas nesreče. Pomislil je nekoliko,
potem mi je rekel:

— Predvideval sem vašo prošnjo, grof; po
miojem mnenju morate tole napraviti, če hočete imeti
vsaj nekoliko miru. Naprej ni treba, da poskušate
izročiti zemlji signoro Salviati. Ta strašna pokojnica
vzbuja velik strah; nihče se je ne bi hotel dotakniti,

— 232  —

midva pa nimava toliko moči, da bi spravila krsto
v grobnico ne glede na to, da vam vaš družabni
položaj tega ne dopušča. Pustite jo v kapeli nepo¬
kopano, ko je bila in ostala neusmiljena do človeka,
ki ga je ljubila. Jaz sem že naročil stekleni pokrov,
s katerim pokrijemo krsto, a potem zapečatimo vrata
v kapelo. Potem zaprite vse duri tega dela gradu,
zazidajte okna in vhod tako', da ne bo mogel nihče
v prostore, kjer se je zgodilo toliko zločinov, kjer
blodijo duhovi teme in zalezujejo nove žrtve in kjer
vise prekletstva v zraku. Sam vam bom pomagal,
ker se ne bojim strahov. Iz sob odneseva vse reči,
ki bi vam jih bilo žal, zakaj prostore bo treba dolgo
časa pustiti zaprte.

— Ničesar ne vzamem iz teh prekletih sob, —
sem odgovoril, — naj ostane vse tam skupaj z duhovi.

«Vse se je zgodilo po njegovem nasvetu. Krsto
smo pokrili s steklenim pokrovom; Felicio sam je
zaprl in zazidal okna, a jaz sem zaprl vse vhode
razen enega, kakor mi je Felicio svetoval. In v
resnici je nastopil mir in vse je prišlo v prejšnji tir.

«Paolo je bil še vedno v dremotnem, apatičnem
stanju, ni govoril, toda poslušno je sprejemal vase
hrano; mrzlica, ki ga je prve dneve tresla, je minila,
telesno se je očividno popravljal, a rana na roki
se je čudovito naglo celila.

«Ko sem se nekoliko umiril, sem začel pre¬
mišljevati o bodočih Paolovih odnošajih do žene
in družbe. K sreči ni nihče poznal resnice ne tajnih
vzrokov, ki so povzročili strašni dogodek; govorili so,
da je bila Giovanna zaljubljena v Paola in da se je
na tako strašen način maščevala nad njegovim
ravnodušjem do nje. Neki ugleden signor, naš sosed,
je prišel k meni ter mi povedal to govorico, ki sem
jo jaz v vseh točkah potrdil. Zadovoljen, da se je
stvar tako iztekla, sem pisal Bianki, da si je Paolo
Po nesrečnem naključju pokvaril roko, da je bolan,
toda da ni v nikaki živi jenski nevarnosti. Pristavil
sem, da se vrne k njej, kakor hitro mu bo rana na
roki dala odpotovati. Udani mi Martin, ki je znal
molčati kakor grob, je nesel to pismo.

— 235  -

«V tem času se je gospod Felicio zatopil v delo,
ki ga jaz nisem razumel. Iz svojega doma je velel
prinesti kovčeg z različnimi pripravami in meni ne¬
poznanimi zelišči in mazili. Med temi je bila neka tva¬
rina podobna vosku. Grel je to tvarino v vodi, in ko
sem ga vprašal, kaj dela, je odgovoril s tajinstvenim
nasmehom:

— Pripravljam presenečenje za vas in mladega
grofa.

«Dvanajsti dan po operaciji me je Felicio pokli¬
cal k Paolovi postelji. Paolo je še vedno spal. Ženo,
ki mu je obraz sijal od radosti, je previdno odgrnil
odejo in jaz sem videl, da ni imela bolna roka nikake
obveze več. Od zapestja dalje pa je bila s pomočjo
tankega zlatega obroča pritrjena druga roka, ki je
bila točni posnetek zdrave. Le da je bila ta umetna
roka nekoliko bolj bele in rožnate barve kakor živo
telo.

— Ta roka je mehanična in more vršiti nekatere
gibe; grof naj nosi rokavico, in komur ni znana vsa
zgodba, ne bo ničesar opazil, je pripomnil samo¬
zadovoljno Felicio, — Naučil sem Zena, kako mora
mehanizen prilagoditi k zapestju in kako mu je zju¬
traj in zvečer umivati rano z neko esenco, ki sem mu
jo dal in z balzamom, od katerega se bo rana naglo
zacelila, — je dostavil.

«S solznimi očmi sem objel čudežnega človeka,
ki mi je v težkih dneh strašne izkušnje bratovski
pomagal in me tolažil.

— Jaz sem izpolnil samo svojo dolžnost, gospod
grof, — je odgovoril veselo /na mojo zahvalo. —
Menim, da se bo naš bolnik jutri prebudil s polno
zavestjo in da bo manj potrt, če ne bo takoj
zapazil svoje pohabljenosti. Prehudo razburjanje bi
utegnilo škoditi ozdravljenju. Ko se bo dodobra
umiril, naj se obhaja, to ga bo dvignilo in očistilo,

«Vkljub temu je bilo prebujenje težko. Paolo
je molčal, z mračnim pogledom je motril umetno
roko, a potem je zašepetal:

— Oh, oče, čemu me nisi pustil umreti!.,.

- 234  -

«Nekaj dni se je popolnoma zatopil v mračno
molčanje, toda jaz sem dobro videl, da divja v nje¬
govi duši nevihta obupa. Vendar pa je poslušal naš
nasvet, se obhajal, nato se je umiril in se nekako spri¬
jaznil s svojim položajem. Izrabil sem ta ugodni tre-
notek in mu povedal, kaj sem ukrenil in mu rekel,
da bo mogel črez tri tedne odpotovati v Ferraro
k ženi,

— Čemu? — je izpregovoril, ■—• Preveč sem pre¬
trpel, preveč zločinov sem napravil, da bi mogel
živeti mirno in srečno. Pa še to, ali bo hotela imeti
za moža pohabljenca?

— Poslušaj, — sem mu rekel, — pozabil boš na
to nesrečo, postal boš oče in nimaš pravice onesre¬
čiti novo žrtev s tem, da zapustiš bitje, ki te obožuje.
Tvoj naslednik ti povrne vnovič veselje do življenja.

«Bridkost in obup, ki sta polnila srce nesrečnežu,
sta pri tem pogovoru bruhnila na dan.

— Moj naslednik? Saj bo ravnotako preklet
kakor jaz. Bolje bo, če ga dam ubiti pri rojstvu,
kakor da ga pustim v oblasti zle usode. Girolamo se
ni še nasitil z našo krvjo in z našimi solzami! — je
rekel s pretrganim, ogorčenim glasom.

«Skušal sem ga tolažiti, toda on je ostal otožen
in molčeč. Martin je medtem prinesel od Bianke
pismo. Z najbolj nežnimi izrazi je prosila moža, naj
se vrne, kakor hitro mu bo zdravje dopuščalo, ker
ga silno želi videti kakor slepec, ki hlepi po luči.
Sklenil sem, da sam odpeljem Paola v Feiraro in on
ni ugovarjal, ko sem določil dan odhoda.

«Mračen, molčeč, s povešeno glavo je jezdil po¬
leg mene, ko sva zapustila Montignoso; z žalostjo
in boljo v duši sem opazoval izpremembo na njem.
Zelo je shujšal in bil videti višji; obličje je bilo ne¬
zdrave bledobe, oči so žarele kakor v vročici, a v
črnih laseh so zablestele srebrne niiti. Najbolj žalostno
Pa je bilo gledati bridki, trpeči izraz na njegovem

obličju.

«Bianca ga je sprejela s strastno nežnostjo in
si je vidno prizadevala skriti vtis, ki ga je nanjo na¬
pravila njegova izprememba. Na zunaj je šlo vse v

— 233

redu. Udal sem se prošnji svoje neveste ter obljubil,
da ostanem do otrokovega rojstva.

«Nekega jutra, kake tri mesece po najinem pri¬
hodu, je Bianca vstopila v mojo sobo vsa iz sebe in
v solzah.

— Oče, povej mi, zakaj se je Paolo tako izpre-
menil? Ne poznam ga več. Po cele ure molči, se
zapira v svojo sobo, včasih kaže čudno, nekako
mrzlično nežnost napram meni, včasih pa se mi izo¬
giblje. Ne slišim več njegovega prejšnjega smeha;
izogiba se vsakemu veselju in raztresenosti.

— Draga hčerka, — sem rekel, — bedi potrpež¬
ljiva in ne kloni z duhom. To vse preide, toda razu¬
mela boš, da je tako sijajnemu vitezu, kakor je on,
težko živeti v zavesti, da je pohabljen. Treba je
mnogo časa, da premaga v sebi notranji boj, ki ga
dela tako nesrečnega in bolnega.

— Morda imaš prav, oče, Paolo mora biti res
bolan. Dvakrat me je že zbudil s strašnim krikom;
bil je videti prestrašen, a roka je bila pokrita s potom
in mrzla kakor led. In pomisli, davi je rekel, da bo
spal sam, da me ne bi plašil...

«Razjokala se je, a jaz sem jo poljubil in jo
prepričal, da je bil Paolov ukrep zelo na mestu z
ozirom na njeno stanje, ker potrebuje miru in se ne
sme plašiti.

— Ko bo okusil očetovsko srečo, bo njegovo se¬
danje duševno stanje prešlo in življenje bo samo ob
sebi prišlo v navadni tir,

«Posrečilo se mi je potolažiti jo. Bila je pač
mlada in človek se rad nadeja tega, česar si želi;
toda v srcu mi je bilo težko, ker sem vedel, da ga
mučijo zlovešče prikazni. Mislil sem oditi v Monti-
gnoso in poprositi gospoda Felicia za pomoč, če je
mogoča. Ko sem povedal Paolu o svoji nameri, mi
je odgovoril z mračnim, ubitim glasom:

— Le pojdi, toda zaman je. Jaz sem izgubljen,
duhovi me preganjajo in me bodo uničili.

«Vendar pa sem šel z obljubo, da se vrnem
čimprej. Ko sem vse povedal Feliciu in ga prosil, naj
reši Paola duhov, je žalostno zmajal z glavo.

— 236

— Vidite, grof, telo je mogoče ozdraviti in
okrepiti, mladi grof pa ni bolan na telesu, ampak na
duši. In kako hočete izgnati duše maščevalnih žrtev,
ki so se vanj vsesale? Z ljubeznijo in zločini je on
postavil med sebe in nje tako trdne vezi, da jih je
težko pretrgati. Razume se, da vam je vse moje
znanje in moja dobra volja na uslugo, toda jaz sam
sem nevednež v zakonih, ki gospodujejo nad nevidnim
svetom. V.se življenje proučujem to komplicirano
vedo, toda vse kar znam, je malo.

«Iz najinega pogovora sem sklepal, da zna Felicio
veliko več, kakor pa hoče povedati; vendar pa mi je
obljubil, da bo vprašal nevidne sile in da mi črez
tri dni da odgovor, če more pomagati ali ne.

«V tem času mi je nekega večera moj zvesti
starec Martin rekel s solznimi očmi:

— Oh, grof, žrtve se nečejo umiriti. Signora
Giovanna se prikazuje ljudem, a oskrbnik je videl
tudi neko žensko z bodalom v prsih. Begala je po
sobah. Antonio, kuhar, je videl nuno, a ponoči včasih
zvoni v kapeli, kakor kadar zvoni za mrtvimi.

«Naslednjega dne je prišel Felicio, toda z njego¬
vega obličja sem bral, da mi ne bo nič dobrega
povedal. In nisem se motil. Izjavil je, da nima moči,
da bi pregnal maščevalne duhove, meni pa je svetoval,
naj se čimprej vrnem v Ferraro, kjer predvideva
dogodke, ki zahtevajo molje navzočnosti. In tako
sem pospešil svoj odhod in kmalu po mojem prihodu
je Bianca porodila sina.

«Tisto noč, ko se je otrok rodil, je nad Ferraro
divjala huda nevihta in streli groma so stresali
dvorec, da se je mlada ženska tresla od strahu. Za to
ali pa iz kakšnega drugega vzroka je Bianco nasled¬
njega dne napadla mrzlica in dva dni se je borila
s smrtjo. Paolo, ki je bil bled kakor duh, ni se oddaljil
od postelje; naslonjen ob baldahin ni odvrnil pogleda
z mlade ženske, ki se je obračala v postelji in v
blodnji izgovorila nekolikokrat ime Giovanne. Drugi
so menili, da govori Bianca o neki svoji prijateljici,
toda midva s Paolom sva vedela, kdo je la Giovanna.
Proti dnevu je Bianca umrla. Kakor pokošena roža

— 237  —

je ležala na blazinah in na njenem otroškem obrazku
je zamrl izraz žalosti in trpljenja. Ko je zadnjič
vzdihnila, se je Paolo vrgel na posteljo in padel v
letargični spanec, iz katerega ga nismo mogli zbuditi,
in njegovo hropeče in pretrgano dihanje je bil edini
znak življenja, sicer je bil podoben mrliču. Ohranili
smo ga pri življenju s tem, da smo mu vlivali vina v
usta. Šele čez teden dni po Biankini smrti se je Paolo
zbudil iz svojega čudnega spanja, toda bil je molčeč
in nebrižen.

«Ko se je vrnil s pokopališča, kjer je dolgo molil
nad Biankinim grobom, je Paolo izjavil, da se želi
vrniti v Montignoso. Zaman sem ga nagovarjal, naj
se izogiba prekletega kraja, ki je poln težkih spomi¬
nov, Paolo se ni dal pregovoriti.

— Ali misliš, oče, da se prostovoljno vračam?
Ne, sence žrtev me kličejo in jaz se jim ne morem
upirati. Oh, njihova moč je strašna! — je rekel in
mi stiskal roko. — Ti ne veš, — je dostavil črez
nekaj trenotkov, kakšen pekel preživljam, ko me
prihajajo mučit s svojimi očitanji, s svojo ljubeznijo
in neizprosno zlobo. Nimam več moči, in da odkupim
svoje hrehe, pojdem za meniha. Obleka služabnika
božjega in samostanski zidovi me bodo morebiti
obvarovali preganjanja duhov. Toda moram se vrniti
na mesto svojih zločinov, da poskusim z molitvijo
in kesanjem pregnati strašna bitja, ki me mučijo.

«Nisem se mogel protiviti njegovemu sklepu.
Moje srce je čutilo, da je izgubljen in je krvavelo
zaradi njegovega trpljenja.

«Vrnili smo se torej v Montignoso. No Paolo ni
hotel vstopiti v grad, ampak je šel naravnost v samo¬
stan. Zvesti Ženo je želel ostati pri njem za strežnika.
Prior, moj stari prijatelj, se je zelo zanimal za usodo
mojega sina in mu je skrajšal poskusno dobo, a
Paolov bogati donos samostanu mu je približal ostale
brate. Samo Enzio Castelli ga je sovražil in nekoč
pri božji službi sem opazil, kako je vprl svoj pogled,
poln zlobnega zadoščenja, na Paola.

«Prve čase je bil Paolo bolj miren, toda nikoli
ni govoril o prošlosti in jaz nisem vedel, če se mu še

— 238  —

prikazujejo duhovi. Samo Ženo mi je povedal, da ga
je večkrat dobil zjutraj na naslanjaču smrtno bledega,
steklenih oči in potnega.

«Takoj po posvečenju se je njegovo stanje nena¬
doma poslabšalo. Včasih ga je napadla huda slabost,
da je preležal dva ali tri dni v neki omotici; včasih
pa ga je napadlo nekako blazno besnenje in tedaj
je preklinjal, dolžeč nebo, da je neizprosno, v zlob¬
nem obupu je begal po hodnikih mahajoč s pohabljeno
roko — umetno roko je bil vrgel proč, — a nato se
je večkrat vrgel na kolena in molil ter klical nebeško
usmiljenje. Ti prehodi od besne jeze v mračni obup
so mu izpodkopali zdravje; postajal je vedno bledejši,
se razburjal in padal z duhom. Ves ta težki čas mi
je bil Uelicio zvest prijatelj. Prosil sem ga, naj ostane
pri meni, kar je rade volje napravil. Tudi Paola je
obiskoval in nekoč mi je rekel:

— Mladi grof ne bo več dolgo živel. Vezi, s
katerimi se je zvezal s svojimi žrtvami, so tako
močne, da ne morem določiti, koliko časa je treba,
da se pretržejo. Te žrtve so zdaj postale njegovi
krvniki in mu sesajo živi jenske sile. Molimo, da bi
mu nebeško usmiljenje onstran groba podelilo pokoj.

«Tako je prešel mesec. Nekega jutra je pridirjal
k nam Ženo ves iz sebe in povedal, da je imel Paolo
ponoči zopet napad obupnega besnenja. Kakor da ga
besi zasledujejo, je zbežal iz samostana in stekel po
cesti, ki pelje ob bregu k jami. Ženo in še neki menih
sta stekla za njim in videla, kako se je Paolo na
bregu jezera spodtaknil in se začel otepati, kakor da
se z nekom bori, nato je padel v vodo. Očividca
nesreče sta dvignila krik, na kateri so prihiteli ostali
menihi in potegnili truplo iz vode, toda Paolo je bil
že mrtev...

«Ne bom povedal, kaj sem pretrpel. Težko je
izgubiti drago bitje, a tako kakor sem jaz izgubil
edinega sina, je žalost dvakratna. Upanje, da je revež
našel mir, ni trajalo dolgo, zakj dobil sem žalosten,
toda gotov dokaz, da grob ne zapira grešnikove duše.
Celo tedaj, ko je truplo ležalo še v cerkvi, so menihi

— 239  —

govorili, da so videli, kako so okoli krste neprestano
švigale sence ženskih postav, in goreče so me prosili,
naj pospešimo s pogrebom.

«Neki sosed je na samostanskem pokopališču
sezidal grobno kapelo in na mojo prošnjo mi jo je
odstopil. Hitro sem dal napraviti oltar, na kateri so
postavili kip Matere Božje in Razpelo, da bi se tam
maše pele. Naročil sem tudi sarkofag z izklesano
Paolovo podobo.

«V noči po posvečenju nagrobnega spomenika se
je v kapeli zgodilo nekaj nenavadnega. Neki menih,
ki je imel nočni obhod, je videl baje nekaj žensk z
razčesanimi lasmi, med njimi je bila tudi nuna; te
so se ukradle v kapelo, nakar je nastal notri strašen
šum, kakor da bi se tepli. Brat Umberto ni bil straho¬
petec; stopil je bliže in razločno slišal kričanje,
stokanje in ihtenje, pomešano z zloveščim grohotom;
nato se je razlegel silen tresk, kakor da se je zrušil
sarkofag.

«Ko sem odprl kapelo, sem videl, da je nekdo
kip vrgel z oltarja, zakaj ležal je na tleh. Popadla me
je taka groza, da sem zaklenil kapelo in stavil na
vrata svoj pečat, da bi nihče ne mogel notri. Strašni
dogodek je tako pretresel nesrečnega Zena, da se mu
je zmešalo, in v svoji blaznosti je začel govoriti o
Paolovi preteklosti, celo zgodbo o Giovanni, ki mu jo
je moj sin zaupal v svoji slabi uri, ker je računal na
njegovo udanost. Ne bom govoril o boju z menihi, ki
so hoteli vreči Paolovo truplo iz pokopališča. Tej
sramoti sem ubežal le z denarjem in pa zaradi svo¬
jega visokega družabnega stališča; Montignoso pa mi
je postal tako zoprn, da sem sklenil iti proč in se na¬
seliti na kakšnem drugem posestvu. V vsej okolici so
mojega Paola nazivali «Maledetto» in jaz nisem mo¬
gel tega prenašati.

«Črez nekaj dni pred mojim odhodom je prišel
v grad nepričakovano oče Giovanni, — prejšnji Ezio
Castelli, — in mi podaril veliko sliko, ki jo je sam
izdelal in katera je predočevala strašni prizor, ko je
mrtva Giovanna zagrabila Paolovo roko.

- 240

Shranite to sliko za strašilo svojini potomcem.
Ta slika naj bo dokaz, da niti najmogočnejši gospod
ne sme prezirati božjih in človeških postav.

Jaz sem hotel sežgati strašno sliko, toda Felicio
mi je svetoval, naj jo obesim v veliki dvorani zazi¬
danega krila, kjer puščam tudi ta rokopis. Naj bi oni
izmed mojih potomcev, ki ga najde, prebral vse in
povedal svojim otrokom zgodbo njih nesrečnega pred¬
nika. Iz te zgodbe naj povzamejo nauk, da morejo
samo pošteno življenje ter vera in pokora podeliti
človeku mir na tem in enem svetu.

Jutri zapustim Montignoso, kamor se povrnem
šele po smrti. Večni mir hočem uživati v grobnici
svojih prednikov blizu svojega nesrečnega sina. To
noč bo Felicio zadnjič obhodil zazidano krilo, ki sem
ga velel v večje varstvo obdati z zidom. Fri vseh iz¬
hodih bo učenjak izrekel čarodejne zagovore, ki naj
zagrade vhod komurkoli, ki bi prišel pred Paolom
semkaj. Še enkrat mi je Felicio zatrdil, da Paolo
pride, in tedaj se odigra zadnje dejanje drame. Toda
kdaj in na kakšen način se bo zgodila ta meni nera¬
zumljiva reč, je znano samo Bogu.

-Da ne bi oni, ki bo bral te vrste, mislil, da je
Ridolfo Montignoso bebec, ki je prišel ob pamet za¬
radi izgube sina, dam podpisati to listino očetu Šte¬
fanu, ki je izpovedal Paola, Feliciu in svojemu zve¬
stemu oprodi Martinu. Ženo ne more podpisati, revež:
nedavno je utonil v jezeru kakor njegov mlečni brat».

-— Slede podpisi in letnica 1578., — je končal
branje gospod Žerald ter položil rokopis na mizo.
Nekaj minut je zavladalo globoko molčanje. Či-
tanje teh davnih dogodkov na njihovem pozorišču je
napravilo silen vtis na vse poslušajoče. Dame so jo¬
kale, a Pavel Borisovič je težko dihal ter naslonil
glavo na naslanjač; na njegovem smrtnobledem obličju
s e je odražal nravstveni pretres, ki ga je doživel.

V baronovi duši je vstal cel kaos temnih spo¬
minov in pred njim so se odigravali kakor v kinema¬
tografu razburljivi prizori prošlosti. «Torej sta se z
Valerijo pogrezala v to izdajalsko močvirje, kjer bi
se bila kmalu pogubila.«

— 241  --

16

Na predlog gospoda Žeralda so vsi zapustili za¬
klete sobe in se odpravljali na teraso.

— Zrak je tukaj še nezdrav, zakaj očiščenje pro¬
storov ni še končano, — je rekel učenjak, ki je
zadnji zapustil Ridolfovo sobo.

V svežem zraku je postalo vsem laže pri duši.
Že davno je pretekel čas obeda, vendar pa so vkljub
ganotju vsi veselo sedli k obedu. Samo Pavel Bori-
sovič je bil še pod. vtisom doživljenih razburjenj in
le na tetino prigovarjanje je snedel nekaj koščkov
pečenke in izpil kozarec vina.

Po kosilu sta se gospod Žerald in Diomid podala
v svojo sobo in svetovala tudi ostalim, naj se gredo
odpočiti. Baron je ostal sam na terasi, sedel k ograji
in z mrzličnim pogledom zrl na samostanske razva¬
line in jezero, ki je že izginjalo v večernem mraku.
Tako je bil zamišljen, da ni opazil, ko je Lolo prišla
k njemu. Pozabila je na stolici ogrinjalno ruto in
prišla ponjo. Ko je zagledala bratranca, je postala
ter ga gledala z iskrenim sočutjem in z radovednostjo.
Nato se je nepričakovano prikradla k njemu in mu
pokrila oči z roko. Baron je vztrepetal in vstal.

— Pavlik! Ne glej neprestano na te nesrečne
razvaline in na to zoprno jezero; povleklo te bo v
globino in drugič utoneš, — je rekla očitajoče.

Baron je odmajal z glavo.

— Ne boj se, nimam prav nobene volje, da bi se
utopil.

—- Seveda. Bilo bi pa tudi neumno, zakaj če je
preteklost še tako strašna, je vendarle minila in ostal
je samo spomin. Vendar pa je zelo interesantno biti
junak takega romana, kakršna sta vidva z Valerijo,

— je z zavistjo pripomnila Lolo.

— Lepa hvala. Takšno «srečo» bi rad drugim
prepustil in nikomur ne bi zavidal take preteklosti,

— je odgovoril Pavel Borisovič napol zasmehljivo,
napol zlovoljno.

— Ker si glup, Pavlik, in ne razumeš, da si zelo
interesanten kot grof Di Montignoso. Resnično, če ne
bi ljubila Anatolija, bi se zaljubila v tebe; na tvojem
mestu bi samo zunaj nosila naša grda oblačila, doma

— 242  —

pa bi nadela prelepe Padove obleke, ki so jih omare

polne.

Takrat se baron ni mogel ubraniti smeha.

— To bi bilo silno poetično, kajpak, toda ljudje
bi začeli dvomiti o mojem razumu. Morda pa mi daš
ti vzgled in se oblečeš v damski kroj iz XVI. stoletja?

Lolo se je namrdnila.

Oh! Na žalost nisem jaz junakinja drame in
ne morem predstavljati dame tiste dobe. In Beg ve,
če sem sploh tedaj živela? Na maskaradnem plesu
pa bi se vendar rada pokazala v zgodovinskem kroju

Giovanne.

Aha! Da liegt der Hund begraben *) kakor
Nemci govore, — je nekoliko zbadljivo odgovoril
baron. — No tvoja želja je tako skromna, da ti jo rad
izpolnim. Izberi si, kar hočeš iz te predpotopne

garderobe.

— Hvala, hvala! Ti si izredno ljubezniv, Paolo,
toda počakala bom, da Valja ozdravi. Skupaj bove
izbirale, zakaj te obleke so njena last- Pa saj bo tako
dobra in mi bo dala, kar mi bo ugajalo in kar mi bo
šlo po meri.

— Delajte, kar hočete in rešite med seboj vpra¬
šanje o ženski garderobi; jaz se popolnoma odrekam
vseh pravir do nje, — je odgovoril Pavel Borisovič.

Naivno klepetanje sestrične ga je odvrnilo od
mračnih misli.

Po večerji j c dal gospod Žerald vsem navzočim
krepilno zdravilo in zaspali so tako krepkoi, da so se
zbudili zelo pozno in oopolnoma okrepčani.

IX.

Baron je spal kakor ubit in vstal je svež in miren;
strašne nravstvene potrtosti prejšnjega dne ni bilo več.

Po zajtrku ga je gospod Žerald vzel v svojo sobo,
— da bi se ž njim «pogovoril», je pristavil z nasme¬
škom, — in ko sta se vsedla, je začel brez nikakega

uvoda:

*) V tem grmu tiči torej zajec, bi se reklo po naše.

— 243

— Najtežje je že izvršeno, prijatelj, toda še je
mnogo dela pred nami, da vas popolnoma osvobodimo
nesrečnih vezi preteklosti, in docela očistimo ta grad.
Ne bom vam prikrival, da vas čakajo še težke izku¬
šnje, toda potem nastopi popolno osvobojenje.

Baron je nekoliko pobledel, no odločno je potla¬
čil svojo slabost!

— Razumem, da moram do konca nositi kazen
karme,  ki sem jo sam povzročil. Potrudil se bom
pogumno in pokorno prestati preizkušnjo, toda prosim
vas, učenik, da mi pomagate in me bodrite, — je
odgovoril s trdnim glasom.

— Po vašem odgovoru vidim, da ste napredovali
in nauk preteklosti ni bil zastonj. Da sem rade volje
pripravljen vam pomagati, ne more biti dvoma, zdaj
pa vam moram nekaj povedati. Glede na to, kar nam
je tu še delati, nam je navzočnost dam nepotrebna
in v napoto; zato vas naprošam, prijatelj, da če
morete, dobite kje v bližini hišo, kjer bi jih nastanili
do tedaj, da bo delo končano in-bo grad očiščen.

-— Še danes pričnem iskati primerno stanovanje,
— je odgovoril baron.

Ko je s čarodejem še nekaj drugih vprašanj rešil,
je Pavel Borisovič velel osedlati konja in se iz gradu
napotil z oskrbnikom, ki je poznal vsak kamen v
grajski okolici. Črez nekaj ur sta se vrnila zelo zado¬
voljna. Kakšna dva kilometra od Montignosa sta
dobila lepo vilo z vrtom, ki je bila baš prazna, a baron
se je takoj podal k gospodarju in najel hišo do konca
leta. Veselo in živahno je sporočil Žeraldu o izidu
svojega iskanja.

— Črez tri dni se bodo mogle preseliti, v tem času
bo hiša očiščena in pripravljena, — je dostavil.

Ko so dame zvedele, da se bodo morale izseliti,
so bile spočetka užaljene in so ugovarjale, ko pa jim
je gospod Žerald namignil, da bi utegnili pri okultni
desinfekciji  nastati pojavi, ki bi jih ženski živci ne
prenesli, so se umirile. Samo Lolo je bila nevoljna in
izjavila, da se ne boji, in hujše kakor je bilo tiste
strašne noči pred prihodom okultistov, tako ne more
biti. Toda Lolo ni imela še odločilnega glasu, razen


— 241

tega jo je dobrodušen nasmeh gospoda Žeralda tako
zmedel, da je začela pomagati materi pri pripravah
za selitev. Črez tri dni so se dame in Mišelj preselili
v čedno in udobno hišico, ki je bila od gradu oddaljena
kake pol ure hoda. Valerijo je čarodej zbudil, da bi
ji olajšal selitev, toda bila je zaspana in ravnodušna,
ni se zanimala za izpremembo v stanovanju, in ko so
jo slekli, je zopet zaspala. Ricciotto in sobarice so
odšle z damami, a oskrbnik z ženo sta ostala za
pomoč baronu, gospodu Žeraldu in Diomidu Petroviču.
Bernardino je bil energičen, razumen in skromen,
torej prav primeren pomočnik v danih okolščinah.

— Najprej moramo v kapelo, da odnesemo truplo
Giovanne, a potem je treba spraviti v red sveto
mesto, — je rekel po kosilu gospod Žerald.

Diomid Petrovič je nesel prijateljevo škatlo,
Bernardino sveženj in vsi štirje so se podali v kapelo.
Gospod Žerald je postavil na oltar sedmerosvečnik
in ga zažgal, nato je snel s krste stekleni pokrov in
izlil v krsto brezbarvno, toda silno dišečo tekočino.
Brez napora je izvlekel iz stisnjenih mrličevih prstov
roko nesrečnega Paola Di Montignoso, jo zavil v
mokro platno, nato pa jo je zaprl v majhno škatlo,
ki jo je prinesel s seboj. Potem je pokril mrliča z
odejo, v katero so bila vezena kabalistična znamenja,
in velel prinesti iz orožarne pokrov krste. Baron in
Bernardino sta ga našla prislonjenega k zidu, kakor so
ga postavili tistega strašnega dne pri pogrebni sveča¬
nosti. Težki hrastov pokrov so čvrsto privili na krsto,
katero je gospod Žerald pokropil, nato je zarisal okoli
nje krog in izgovarjal magične formule. Ko je gospod
Žerald vstopil v orožarno, je pokazal na duri v steni,
a iz omare, v kateri je bila svečeniška obleka, je vzel
starinski ključ in odprl z njim duri- Pomignil je
baronu, naj mu sledi, in visoko držeč električno sve¬
tilko, sta stopala po precej širokih stopnicah, ki so
ju pripeljale do grobnice pod kapelo. Pri zidu so
ležale nekatere že strohnele otroške krste.^

— Tu bomo položili krsto Giovanne in začasno
polo?ffino semkaj tudi Girolamovo truplo in ona
ostalih žrtev.

— 245  —

— Ali veste, kje je Girolamo, ali je sploh kje
njegovo truplo? — je tresoč se vprašal Pavel Bo-
risovič.

— Da, v mesečnem stanju mi je Valerija podala
točen opis hiše. Vse najdemo, kar potrebujemo —
je smehljaje se odgovoril učenjak.

S precejšnjim naporom so v štirih prenesli krsto,
jo položili v grobnico, nato pa so pod vodstvom
gospoda Žeralda pospravili kapelo. Ko je bilo vse
pometeno, prah pobrisan, je gospod Žerald pokropil
zidove in oltar z očiščevalno vodo, pokadil in peložil
na oltar šop svežih cvetlic. Ko so se razšli po sobah,
je dal gospod Žerald baronu dve steklenici, eno
večjo, drugo manjšo, in mu velel, naj si z vsebino
večje steklenice namaže vse telo, predno gre spat,
a iz druge naj jemlje zjutraj in zvečer kapljice.

Naslednjega dne se je baron odpravljal obiskati
sorodnike in gospod Žerald mu je rekel:

— Dajte gospe Bakulinki to zdravilo in recite ji,
naj to esenco da izpiti Valeriji, ki jo mora nadzorovati
vso noč, ker bo hotela ubežati in se vrniti semkaj.

Ko je opazil, kako se je baron začudil pri teh
besedah, je pristavil:

— To, kar se bo tu vršilo, jo bo silno vleklo
semkaj. A za vas, baron, bo ta noč zelo težka in
potrebovali boste vse svoje sile. Vkljub vaši novi
prevleki  se bo pred vašimi očmi, Paolo Di Monti-
gnoso, izvršilo zadnje dejanje vaše prošlosti. V
mnogoštevilnih doživljajih dolgo obstoječe duše nima
ta ali ona telesna oblika nobenega pomena. Previdnost
je ustvarila vaš osebni, nesmrtni jdz  in ona mora
prisostvovati pri končni likvidaciji, ko bodo vzeta od
vas prekletstva, ki vise nad vami in tem krajem.

Čim bliže je prihajala noč, tem bolj potrt je
postajal baron, toda pogumno se je upiral slabosti,
ki se mu je zdela, da prihaja od zunaj, kakor bi ga
nekdo zavijal v volno in mu šepetal strašne misli,
roda istočasno se je v njem prebujala ponosna, hladna
in drzna samozavest mračnega signora Di Montignosa,
in ko je ob enajstih vstopil k njemu Diomid Petrovič,
ga je našel mirnega in odločnega, kakor ni pričakoval,

— 246

da ga bo videl. Na obrazu se mu je brala odločnost,
s katero je šel naproti predstoječi izkušnji. S pomočjo
Diomida Petroviča si je otrl vse telo z neko svetli¬
kajočo se esenco, ki je razširjala oster, močan duh.
Nato si je oblekel dolgo platneno tuniko, prevezano
v pasu z vrvico, a na bose noge je nadel sandale.

— Podoben sem srednjeveškemu spokorniku.

# — Res je, pa ste tudi v resnici spokornik, ki

prosi odpuščanja svoje žrtve in ki se obrača k
Božjemu usmiljenju, — je odgovoril Diomid Petrovič
in mu rekel, naj mu sledi.

Ko sta vstopila v kapelo, je bila ta razsvetljena
s sedmerosvečnikom, ki je stal za kelihom s križem.

Na oltarju, ki je bil pogrnjen s svežim prtom,
je stalo veliko Razpelo, okrašeno s svežim cvetličnim
venčkom. Na obeh straneh stopnic so bili razpoloženi
trinožniki z magičnimi travami. Pri enem teh trinož¬
nikov je stal gospod Žerald v belem plašču s klaftom
na glavi in čarodejskim žezlom v roki; okoli vratu je
imel zlato verižico, na kateri je visela zvezda, ki se
je lesketala v čudoviti svetlobi, katero si težko
vzdržal. Gospod Žerald je postavil barona na zadnjo
stopnico, mu dal v roko veliko, prižgano voščeno
svečo in mu velel moliti, a Diomid Petrovič je začel
medtem brati očiščevalne molitve. Ko je starinska
ura v stolpu odbila polnoč, je gospod Žerald dvignil
čarodejsko žezlo, iz katerega je vzplamtel višnjev
plamen; priklonil se je na vse štiri strani sveta,
zarisal z žezlom v zraku kabalistična znamenja in
izgovarjal formule v nekem nerazumljivem jeziku.
Nato. je obstal pri enem trinožniku in glasno in
ukazujoče zavpil:

— Duhovi — prijateljski in sovražni — pozivam
vas, da. pridete semkaj na to sveto mesto, da uničimo
zločinsko oblast preteklosti.

V odgovor se je začulo rjovenje, stokanje, a
vmes tudi ihtenje. Po kapeli so butali sunki ledenega
vetra, a stene so se tresle od nekakšnega votlega
bobnenja. Kakor da ne ve za to okultno nevihto, je
gospod Žerald vzel izza pasa steklenico in izlil njeno
lekočinasto vsebino na trinožnik. V tistem hipu je

- 247  -

silno zagrmelo, da so se stresli zidovi gradu, a iz
trinožnika se je dvignil ognjen steber. Kapelo je za¬
grnila rdečkasta megla in po prostoru se je razširil
čudovito poživljajoč duh. Iz krvavih kolobarjev kr¬
vave megle so vstajale številne sence, ki so postajale
vedno razločnejše, kakor bi požirale meglo, ki je
vidno ginila. Hkratu je postal zrak čist in baron je
v strahu in radovedno gledal čuden zbor bitij, ki so
prihajala iz prostornosti. Vsa so se zdela živa, njih
oči so ga gledale s strastno sovražnostjo, da ga je
po životu stresel mraz. Pred vsemi je stal moški vi¬
soke postave z grozeče dvignjeno roko, a za njim
njegove ženske: prva je bila nuna, druga je imela v
prsih bodalo, za njo pa so bile še druge napol nage
in razmršenih las. Dalje je videl viteza v bojni
opremi in ljudi raznih stanov v starinskih nošah,
med njimi mladeniča, ki mu je tekla kri iz rane.
Prav blizu barona je stal grof Ridolfo, glavo mu je
obdajala višnjeva svetloba, a iz prsi je žarel rdeč
trak, ki ga je vezal s Pavlom Borisovičem.

Očetovska ljubezen, — najčistejše in najbolj
nesebično čuvstvo človeka na zemlji, — ni bila uni¬
čena in ta je pritegnila dušo nekdanjega očeta k
goreče ljubljenemu sinu, da bi ga podpiral v težki
uri odkupi j en j a.

Oči Pavla Borisoviča in Ridolfa Montignoso so
se srečale in v gorečem vzplamtenju ljubezni, ki je
prihajala otd zavarovanega duha, so pretekla stoletja
izginila in tonila v pozabljenje. V tem trenotku sta
bila to zopet oče in sin, zvezana z neumrjočim čuv-
stvom, ki je barona podkrepilo kakor božanje blago¬
dejne toplote. Tedaj se je razlegel resni in mogočni
glas gospoda Žeralda:

— Duhovi! Vračam vam začasno človečnost in
vas postavljam pred obličje človeka, ki ga sovražite
in neprestano hudo preganjate. Prikličem vam v
spomin veliko resnico, ki ste jo pozabili: odpuščanje
podeljuje mir, a sovraštvo muči in trpinči žrtev v
ravno takšni meri kakor krvnika. Duh Girolamo, —
ki si najbolj maščevalen med vsemi, — ali nisi še
sit krvi in maščevanja? Ali ni toliko pogubljenih

— 248

žrtev še odkupilo tvoje smrti? Tvoja otrpla duša se
že več stoletij pita s solzami in trpljenjem! Ali
nečeš miru? Ali nečeš iz začaranega risa, ki si ga
napravil s svojim sovraštvom, katero drži v ujet¬
ništvu tvojo dušo, te je tu prikovalo in ti ne da, da
bi sc dvignil in šel po poti, ki pelje v popolnost?
Ali ne boš spustil svoje roke, ki je neprestane'
dvignjena v prekletstvo, ali je ne boš spustil, da bo
odpustila in blagoslovila onega, ki je odkupil in po¬
pravil svoj pregrešek? Poglej v obličje Sinu Božjega,
ki je umrl na križu z molitvijo za svoje krvnike. On
je znal samo ljubiti in odpuščati. Ti, ki si najbolj
neizprosen, očisti se prvi, podaj drugim vzgled in
brzdaj svoje sovraštvo, da se boš naslajal z neizre¬
čenim blaženstvom odpuščanja.

Gospod Žerald je pokleknil pred oltar in baron
je nehote sledil njegovemu primeru. V tem trenotku
ni bil sposoben moliti; slednja žilica je v njem
drhtela in včasih se mu je zameglilo pred očmi, toda
željno je poslušal vse čarodejeve besede. Čarodej
je medtem sklenil roke kvišku in pobožno vzkliknil:

— Usmiljeni Gospod! Naj žarek Tvoje dobrot¬
ljivosti gane okamenela srca Tvojih nevrednih stvari,
omeči jih in daj jim spoznati, da sami vztrajajo v
grešnosti in so ravno tako potrebni odpuščanja kakor
oni, ki ga tako sovražijo,

V tem trenotku je silna svetloba razžarila oltar
in križ: širok, zlat žarek je vstal iz keliha ter se
dotaknil čela in srca prikazni Girolama, a potem se
je v ognjenih curkih razlil po ostalih posetnikih iz
drugega sveta.

Postava Girolama se je zazibala, zaslišalo se je
presunljivo stokanje, podobno ihtenju, dvignjena
roka je omahnila in on je padel na kolena; ostali
so sledili njegovemu vzgledu, skozi trenotno tišino
so se razlegle besede najbolj čudežne molitve: «Oče
naš, ki si v nebesih!... Odpusti nam naše dolge, kakor
tudi mi odpuščamo svojim sovražnikom.® Dva tisoč
let, vplivajo te Kristusove besede s svojo božansko
silo z nezmanjšano močjo na duše, ki so v oblasti
strasti. Vsa ta bitja, polna sovraštva in maščeval-

- 249

nosti, so se raztajala v splošnem vzrivu vere in ke¬
sanja, in kakor so se njih duše dvigale v goreči mo¬
litvi k Stvarniku vsega, kar je, se je izvršila čudežna
izprememba. Višnjeva svetloba je obkrožila njih
glave, krčevito izpačene poteze so se zgladile in
ublažile in njih obličja so zadobila izraz resnobnega
miru. Že davno neobčutena dobrotnast je zajela njih
trpeče duše, silna teža, ki jih je tlačila in prikovala
k zemlji, je odnehala, ledeni mraz je zamenjala po-
življajoča toplota, težko gosto in dušeče ozračje je
postalo čisto in blagodejno. Nežna godba, podobna
nebeškemu petju, se je razlegla po prostoru, a okoli
oltarja so se trle nejasne postave, žareče v rožnati
in zlati svetlobi.

Črez nekaj trenotkov je Girolamo vstal in stopil
k baronu, ki je klečal in bil smrtnobled. Duh se je
popolnoma izpremenil:

— Bodi prost in srečen, Galeazzo! Snemani
svoje prekletstvo s tebe in te blagoslavljam. Odpusti
zlo, ki sem ti ga prizadejal, kakor tudi jaz odpuščam
tebi iz vsega srca. — Nato se je obrnil k gospodu
Žeraldu in rekel: — Božja milost bodi s teboj, veliko¬
dušni mag, ki si nas oprostil težkih okovov prošlosti.
ki so nas tu prikovali! Ah, zakaj sem samega sebe
obsodil na tako dolgotrajno ječo in trpljenje! Zato
čutim, da ima moja duša zdaj peroti in sem srečen!...
In vi, sobratje po sovraštvu in trpljenju, ali odpuščate
kakor jaz?

— Odpuščamo!... — se je razlegel šepet glasov,
kakor da prihaja iz daljave.

Gospod Žerald je dvignil roko.

— Zdaj ste napravili prvo stopnjo proti svojemu
osvobojenju: vsako bitje nosi v sebi svoje odrešenje.
Torej razgrnite svoja duhovna krila in potrudite se,
da se dvignete k svetlobi.

Čudni zbor je začel bledeti in se razblinil v
zraku; saino Ridolfo je ostal kakor živ, potem se je
nagnil k baronu in ga dvignil. Ni mogoče opisati z
besedami ganotja, ki ga je občutil Pavel Borisosič,
ko ga je krepek objem pritisnil k očetovskemu srcu

250  —

IR ko so se tople ustne doatknile njegovega čela in je
solza kanila na njegovo lice.

Moj ljubljeni Paolo. Končno si se odrešil
strašnih prekletstev! Stremi k svetlobi v življenju in
izogibaj se teme, da se bova končno združila v
prostranosti.

Dalje ni Pavel Borisovič nič več slišal; v ušesih
mu je šumelo, zemlja mu je zmanjkovala pod negami
in nezavesten se je zgrudil na tla...

Ko je prišel k sebi. je ležal v svoji postelp, poleg
katere je sedel Diomid Petrovič. Ko je zapazil, da
je baron odprl oči, mu je podal pijačo, ki je bila na
mizi pripravljena.

Roteršild je izpil in se čutil močnejšega.

— Torej tisti strašni prizor v kapeli niso bile
sanje? — je vprašal ter šel z roko preko čela.

— Ne, ne, prijatelj, vi ste resnično videli svoje
starodavne sovražnike in svojega prejšnjega očeta.
Iz vsega srca vam častitam, da ste prejeli duhovno
prostost. Teta in kuzina sta vas prišli obiskati; toda
vi ste spali, a gospod Žerald je prepovedal vas buditi,
upoštevajoč vaš nravni in fizični pretres. Dami sta
mi povedali, da se je Valerija ponoči zbudila in je
bila strašno razburjena. Jokala je in je na vsak način
hotela vstati, da bi stekla v grad, in zavest, da so jo
odvedli i.z Montignosa, jo je silno razburila. Šele
proti jutru je zaspala in zdi se, da se je umirila.

— Revica! — je zašepetal baron, nato se je
cbrnil k Diomidu Petroviču in ga vprašal: — ali smem
vstati? Počutim se prav dobro in rad bi se zahvalil
gospodu Žeraldu. Jeli tu ali v vili?

— Ne, ne, tu je in zdaj je na terasi, kjer ga
dobite. Torej na svidenje!

Baron je vstal in se oblekel. Čutil se je svež in
zdrav, toda vznemirjal ga je spomin na strašni nočni
prizor. Vzbudila se je v njem neodoljiva, goreča želja
raziskovati tajne onstranskega življenja, spoznali dc
dna strašni in neizprosni zakon Karme,  ki opredeljuje
smoter človeškega življenja in ki ga je on tako
strašno izkusil na sebi. Ne, on ni mogel in tudi ni
hotel ostati še dalje slep nevednež, glup dvomljivec.

— 251  —

Dušni pretresi, ki jih je prestal, stik z nevidnim sve¬
tem, ki ga je on videl in občutil v vsej njegovi siloviti
resničnosti, vse to je povzročilo v njegovi duši po-
polen preobrat in v njem je dozorel trden sklep...

Ko je baron stopil na teraso, je gospod Žerald
sedel pri balustradi globoko zamišljen. Pavel Bori¬
sovih je nekaj trenotkov pozorno opazoval mirno in
resno obličje, katerega sleherna poteza je odražala
moč. Jasno je bilo videti, da je v tem človeku duh
nad telesnostjo- Navdušenje, spoštovanje in hva¬
ležnost so mu napolnjevali srce. Tiho je pristopil k
čarodeju, pokleknil na eno nogo in prijel čarodejevo
roko. Ta se je vzklonil in ga naglo dvignil.

— Kaj delate, prijatelj? Vi mi izkazujete čast,
ki je ne zaslužim, -r- je rekel z nasmehom in posadil
Pavla Boriscviča na klop poleg sebe.

— Nasprotno, učenik, jaz vam ne morem dovolj
krepko izraziti svoje hvaležnosti za vaše neštevilne
dobrote, —'je z ganotjem izpregovoril baron. — Poleg
tega sem prišel s prošnjo, da mi izkažete veliko
milost, — je nadaljeval neodločno. — Učenik, ne
pustite me v moji slepi nevednosti! Vzemite me za
učenca, tudi za več let. Jaz ne morem  živeti takšen,
kakor sem bil prej; po vsem, kar sem videl, občuti!
in preživel, moram razumeti to, kar me obdaja. Do¬
vršite svojo neskončno dobroto napram tujemu člo¬
veku, ki ste ga oprostili okovov. Odprite mi oči, dajte
mi razumeti pomen duše,  spoznati zakone, ki vladajo
nad nevidnim svetom in našo usodo-

Gospod Žerald ga je ljubeče in prijazno pogledal
in mu krepko stisnil roko.

— Pričakoval sem od vas takšno prošnjo, dragi
prijatelj. Vaša želja je pravična in vam je v čast in
jaz se smatram dolžan, da jo izpolnim. V Evropi
ostanem še nekaj mesecev, torej je še časa. Uredite
svoje zadeve, oženite se, in ko se odpravim v Indijo,
vas vzamem s seboj. V tišini in harmoniji, ki nas bo
tam obkrožala, boste spoznali, po čemer stremite. Ko
se povrnete in se .oddolžite svojim obveznostim so¬
proga in očeta, bo vaša dolžnost, da pomagate s
svojim znanjem onim, ki se bodo obrnili k vam za

252  —

svet. Ogenj se razgori samo tam, kjer najde ugodna
tla. Kdor išče svetlobe in je sposoben jo sprejeti, se
bo reš'1, kakcr oni, ki so ozdraveli, če so pogledali
Mojzesovo bronasto kačo. Moj odgovor vam dokazuje,
da sem pripravljen vas učiti, ker vem, da razumen
in delaven človek, kakor ste vi, ne more vnovič pasti
v umstveno zaspanost po vsem, kar se je z vami zgo¬
dilo- Vendar pa smatram za svojo dolžnost, da vam
napravim nekatere opazke.

Gospod Žerald je položil svojo roko na njegovo
rame.

— Ne mislite, dragi prijatelj, da je lahko, kar
nameravate; zato pomislite nekoliko, predno se
končno odločite. Naš Gospod, Jezus Kristus, je iz¬
rekel veliko resnico: «Blagor ubogim na duhu. zakaj
njih je nebeško kraljestvo.* Kdor pobožno in verne
odpre pokrov Izide, požge svoje ladje in stopi s svoje
navadne poti. Lahkomiselna, sirova in grešna tolpa
s svojimi nizkimi materialnimi skrbmi odbija prosvet¬
ljenega človeka s čistimi čuvstvi in ta se čuti osamljen
večkrat tudi sredi svoje družine. Zato, dragi prijatelj,
dobro premislite, predno se odločite. Ali se ne mo¬
tite, če mislite, da vam bo to znanje,  h kateremu stre¬
mite, dalo pričakovano srečo?

Baron je dvignil k njemu svoje oči, ki so žarele
od možate odločnosti in prepričanja.

— Nič se ne bom pomišljal, učenik, in ponavljam
svojo prošnjo, da mi podelite tisto znanje, ki je po¬
trebno moji izpopolnitvi- Če so posledice tega znanja
še tako težke, se prav nič ne obotavljam sprejeti ga.
Srečen bom, če postanem vaš učenec.

— Vaš odgovor mi daje upanje, dragi prijatelj,
da bo najin skupni trud plodovit in ponavljam svojo
obljubo, da vas vzamem s seboj. In Diomid Petrovič
naju bo spremljal. Za sedaj naj bo dovolj razprav¬
ljanja o bodočnosti; treba je misliti na sedanjost ali
še bolje, končati je treba z vašo preteklostjo. Od¬
straniti moramo iz gradu trupla mrličev, ki so tu, in
jih pokopati po cerkvenem obredu. To je potrebno,
ker so ti ostanki prežeti z zlonosnim duhom zločina

- 253  —

in sovraštva, in bi mogli privabiti k sebi zle duhove,
ki se vlačijo pc zraku.

— Učenik, jaz bi hotel v starem samostanu usta¬
noviti zatočišče za uboge starce in pohabljence.
Večji del poslopja je dobro ohranjen, kar manjka,
se popravi in preuredi v ta namen. Mislim, da odo¬
bravate moj načrt, ali pa je bolje, da pustimo ta
prekleti kraj?

— Nikakor ne, kraj ni preklet, a vaše delo ga
bo dodobra očistilo- Sedaj bomo pcgrebli na starem
pokopališču ostanke, kakor jih najdemo; potem pa
bo treba podreti zid, ki zapira prepovedano krilo
gradu, odpreti okna in pospraviti. Ko bosta sveži zrak
in solnce proniknila v vse prostore in bom jaz iz¬
vršil poslednje očiščenje, tedaj bo Montignoso mogel
zopet sprejeti svoje starodavne gospodarje Paola in
Giovanno, — je zaključil gospod Žerald v smehu.

— Ali začnemo še danes z našimi raziskovanji?
— je vprašal Pavel Borisovič.

— Ne, imamo še dovolj časa na razpolago. Vaša
nevesta bo spala štiri ali pet dni in v tem času bomo
izvršili glavno. Pozneje ne boste več tako prosti, a
danes si odpočijte.

-— Rad bi šel v mesto in pogledal, če so posta¬
vili na ženin grob spomenik, ki sem ga naročil, tudi
bi se rad udeležil maše zadušnice.

— Le pojdite, prijatelj. A pojutrišnjem zjutraj
pričnemo z raziskovanjem.

X.

a

Naslednjega dne zjutraj je prispel Anatolij, in
da bi presenetil zaročenko, ni naznanil svojega pri¬
hoda, Vest o nenavadni sestrini letargiji ga je razža¬
lostila in prosil je Lariso Arkadjevno, naj mu pojasni
okoliščine, ki so povzročile bolezen. Bakulinka ga je
odvedla v svojo sobo in mu opisala čudne, tajinstvene
dogodke, zaradi katerih je moral poseči vmes gospod
Žerald, in nenavadno Valerijino spanje- Vkljub temu,
da je Bakulinka govorila zelo previdno, je Anatolij
zaslutil med vrsticami mnogo skritega, kakor se
pravi, in popadla ga je strašna jeza.

— 254  -

— Pri vsem svojem spoštovanju do vašega pre¬
pričanja, Larisa Arkadjevna, ne morem dopustiti, da
b :  se baron Roteršild pokril z imenom nekega
podleža, ki je umrl pred tremi stoletji, da bi opravičil
svojo podlost. Ničvrednež je in plačal mi bo z sestrino
sramoto. Vkljub vašemu prikrivanju sem razumel, da
si je izmislil pravo komedijo, da bi opravičil svojo
podlo nasilnost, hoteč na ta način ubežati kazni.
Toda se zelo moti!

— Ali ste ob patnet, Anatolij! Bridko se boste
kesali, če boste s svojim sumničenjem onesrečili
sestro. Če je baron kaj zakrivil glede vaše sestre ali
nc, je vendar pripravljen na časten način popraviti
stvar, ker se poroči z njo. Vi, s svojim izzivanjem in
škandalom ji ne boste napravili usluge. Predno pa se
odločite za karkoli, pojdite z menoj in z Lolo v
Montignoso. Barona ni tam, in predlo 'se z njim
srečate, boste prejeli silovite dokaze o resnici, da je
to drama prošlosti, katere zadnje dejanje se je
odigralo tu.

Pri vsem svojem gnevu, ki je v njem divjal, je
Anatolij razumel, da bi glasen škandal le škodoval
Valeriji in zato se je odločil, da se za sedaj zatajuje
in prenese odločitev za pozneje- Zato je rekel, da
je pripravljen iti v grad. Ko pa je hodil po usodnih
sobah, se je duševno razpoloženje v njem izpremenilo.
Zmeden in molčeč je dolgo časa stal pred veliko
sliko v dvorani in pred portretoma Paole in Giovanne.
Z razumom si ni mogel tega razložiti, a očividnost
je govorila, da si take podobnosti ni mogoče razložiti
s slučajem. Lolo mu je pokazala rokopis grofa Ridolfa
in v kratkih besedah mu je povedala njegovo vsebino
in mu je tudi opisala dogodke one strašne noči pred
prihodom gospoda Žeralda.

Pri zajtrku na terasi se je Anatolij seznanil z
gospodom Žeraldom in videl Diomida Petroviča.
Čarodejeva osebnost je napravila nanj globok vtis.
Spočetka je pomislil sam pri sebi, da je takozvani
«mag» navaden slepar, katerega je baron dobro
plačal, toda pod njegovim ognjenim pogledom, ki mu
je proniknil v dušo, se je sramoval svojega sumniče-

— 255  —

lija. Po zajtrku, ko se je gospod Žerald poslavljal od
Anatolija, mu je rekel:

— Ne, gospod, ne, jaz nisem slepar in baror me
ni plačal, zato da bi ga rešil kazni.

Tako točno je povedal Anatolijcve misli, da se
je ta zmedel in gledal na učenjaka s praznovernim
strahom- Diomid Petrovič in Anatolij, ki sta cstala
sama, sta se dolgo razgovarjala in na koncu pogovora
se je Anatolijeva nevernost . popolnoma omajala.
Prepričal se je, da je nespametno, če sovraži Pavla
Bcrisoviča, ki ga je zdaj zares smatral skupaj z
Valerijo za žrtev nepoznanega zakona.

-— Da vas popolnoma prepričam, Anatolij Niko¬
lajevič, — je pristavil Tomilin, — prosil bom učitelja
dovoljenja, da nas smete jutri spremljati pri našem
iskanju mrličev, ki jih je treba odstraniti iz grada.
Pomagali nam boste, seveda če vas ne bo strah in
če vam ne bo zoprno hoditi po podzemnih temnicah.

— Ne, ne, kako si morete misliti, da me je strah!
Saj sem vojak. Glede zoprnosti pa nisem nikaka
histerična gospodična in neizmerno bcm hvaležen
gospodu Žeraldu, če mi dovoli, da vas spremim. In če
najdemo Girolama, .izpremenjenega v porcelanast kip,
tedaj priznam, da sem poražen.

Zvečer je Pavel Borisovič prišel v vilo k Tomilinu.
Mlada človeka sta se pozdravila nekoliko hladno,
a potem ga je baron povabil, naj pride naslednjega
dne pomagat pri očiščenju tajnih prostorov.

Zjutraj naslednjega dne so šli na delo pod
vodstvom gospoda Žeralda, ki je peljal svoje spre¬
mljevalce v sobe. kjer je bilo Girolamovo truplo. Pri
pogledu na nenavadni kip je Anatolija popadel
neprijeten in tesnoben občutek, podoben strahu.
Hodil je okrog telesa, ga radovedno otipaval, isto¬
časno pa je občutil tudi nekakšen stud.

— Počakajte, pri dnevni luči si boste bolje
ogledali kip, — je rekel gospod Žerald in ga odvedel
k steni. — Tu so zazidana vrata v sobo, kjer je umrla
Lukrecija, a na nasprotni strani je dolbina z angelovo
podobo, ki je zaprta z rešetko. Odprli bomo vrata in

256

odstranili angela, zakaj vse, kar je bilo zaprto zaradi
zločina, se mora odpreti.

Po dveurnem delu so odprli vrata in gospod
Žerald je z baronovo pomočjo prenesel kip v sobo,
kjer je Dina tako strašno končala.

— Sel je iz sobe po isti poti, kakor je prišel
notri, — je pripomnil gospod Žerald ter skrbno brisal
prah in pajčevino s kipa.

Zdaj se je videlo, da je bil Girolamo lep, mlad
človek, v cvetu let, z rezkimi in odločnimi potezami
na obrazu, na katerem je zamrl izraz nemočne jeze
in obupa. Posebno grozne so bile velike temne in
širokoodprte oči, ker so bile kakor žive, obleka je
bila cunjasta, a telo je bilo po svoji trdoti enako
granitu,

—- To je krasno umetniško delo, ki je napravlje¬
no iz nepoznane tvarine; tak biser spada v muzej. Bilo
bi barbarstvo, če bi ga pogrebli! — je goreče vzkliknil
Anatolij.

— To je telo umorjenega človeka, minljiva
obleka nesmrtnega duha in njegovo mesto je v grobu.
Neusmiljeno barbarstvo b^ bilo, če bi nesrečnika
izpostavili in ga žrtvovali človeški radovednosti, —
je mirno odgovoril gospod Žerald-

— Ali ga pokopljemo tako, ali pa boste raz¬
mehčali njegovo telo? — je vprašal Pavel Borisovič,
ki ni odvrnil očesa z Girolamovega obličja.

— Strup je treba vsaj deloma odstraniti; ta
okamenelost deluje nanj pogjubno, ker obtežuje
astralne niti, — je odgovoril učenjak.

Vnovič so prinesli banjo, položili vanjo truplo in
jo pokrili z rjuho. Ko so se nekoliko oddahnili, so
šli vsi v podzemlje. Ostanke Lukrecije in vse okostnja¬
ke so zavili v rjuhe, ki so jih prinesli s seboj in jih
začasno zložili v grobnico pod kapelo, kjer je ležala
krsta Giovanne.

Naslednjega dne, ko je šel Bernardino v mesto
po krste, so raziskovalci pregledali temnice, kjer so
našli več okostnjakov. Na nekaterih se je poznalo,
da so bili mučeni. Ko so pripeljali krste, so vzeli
Girolamovo truplo iz banje; postalo je gibčno, toda

- 257  -

17

kakor Dinino truplo je bilo tudi to podobno porcela¬
nastemu kipu.

Anatolij ni več dvomil in je razumel, da je ta
čudoviti kip resnično mrlič; pogled nanj pa ga je
silno pretresel in pogled, s katerim je ošinil svojega
bodočega svaka, je izražal praznoveren strah. In res,
Pavel Borisovič je bil videti čuden; odkopavanje
mrličev ga je strašno potrlo in utrudilo-

— Ali je treba iskati še ostanke ciganke in
truplo Parizine? — je vprašal s tako odvratnostjo in
studom, da se je gospod Žerald zasmejal, ga potrepta!
po ramenu in mu rekel s prijateljskim glasom:

— Ne, prijatelj, kar je bilo potrebno, je stor¬
jeno. Parizino pustimo tam, kjer leži, a če jo kdaj
odkrijejo, naj bo zanimiva uganka za «učenjake».
Ciganka, ki so jo živo zazidali, pa se je izpremenila
v prah. V najglobokejše podzemlje hiše, kjer je tista
dolbina, je nevarno hoditi.

Za bogato nagrado je bil vaški pater pripravljen
pogrebsti krste na samostanskem pokopališču. Giro-
lamovo truplo je velel Pavel Borisovič pokopati v
grobnici Montignosov. Ko so jo odprli in jo pospravili,
je duhovnik blagoslovil grobnico, kamor so položili
Girolamovo krsto.

Pavel Borisovič je pozorno vse ogledoval in čita!
starodavne nadpise na ploščah in spomenikih. Srce
mu je silno zabilo, ko je na plošči iz črnega mramorja,
ki je bila vzidana, čital ime grofa Ridolfa, a zraven
na spomeniku s podobo moškega srednjih let, je
zagledal ime Alfonzo Di Montignoso. Ta, ki je tu
ležal, je bil njegov sin-., V glavi se mu je zavrtelo od
burne zmesi različnih misli in čuvstev in šele po
dolgem pogovoru s čarodejem se mu je povrnil mir
Naslednji dan po zadnjem pogrebnem obredu se je
Valerija zbudila popolnoma zdrava in pri polni za¬
vesti; in čudno, zdaj se je spominjala vseh dogodkov,
ki jih je preživela v mesečnem stanju, a ti spomini
so vzbudili v njej takšen sram in obup, da ni Larisa
Arkadjevna vedela, kaj bi ukrenila. Ni hotela videti
ne Lolo ne Anatolija in trpela je poleg sebe samo ku-
mico; šele ko se je popolnoma izjokala in ležala v

- 258

mrtvi apatiji, jo je Bakulinka skušala tolažiti. Najprej
ji je povedala c Dinini smrti, potem o drugih dogod¬
kih in je zaključila:

— Bodi pametna, Valja! Kdor pozna podrobnosti
drame iz preteklosti, ne bo tako zaslepljen in ne¬
usmiljen, da te bo obsodil. Ti in Pavel Borisovih sta
žrtvi, ki sta padli v oblast prošlosti, in zdaj bi bila
že mrtva, če ni prišel gospod Žerald. On, ki je moder
in učen, je razbil usodne vezi in prekletstva, ki so
visela nad vama in ki so vas povlekla v brezumna
dejanja- No baron je plemenitega srca; on te ljubi in
te smatra za svojo nevesto; poročila se bosta v naj¬
krajšem času in jaz sem uverjena, da boš srečna. Tudi
ti ga ljubiš, zato se umiri in zaupaj v bodočnost.

Zvečer se je Valerija končno odločila videti še
ostale, in ker ni nihče omenil prošlih dogodkov,
ampak so se vsi veselili, da je ozdravela, se je umi¬
rila in privolila sprejeti naslednjega dne Pavla Bo-
risoviča.

Vkljub navideznemu veselemu razpoloženju je
Valerija prečula vso noč in v mrzličnem razburjenju
čakala trenotka, ko se snide z Roteršildom. Ko so se
končno duri odprle in se je pokazala na pragu visoka
in vitka baronova postava, jo je obšla zmes čuvstev
sramu, tesnobe in jeze. Kri ji je šinila v glavo in po¬
krila si je zardelo obličje z rokami. Baron jo je so¬
čutno in ganjen gledal, zakaj Valerija je bila očaru-
joča v svoji zmedenosti; a tudi njegovo dušo je
vznemirjal sram in zavest storjenega zločina. Nato je
stekel k njej ter jo privlekel k sebi.

— Giovaniia, — je zašepetal, — odpusti mi!
Ljubim te in vse svoje življenje bom posvetil tvoji
sreči.-. Nikar ne joči! Tvoje solze me mučijo, — je
dostavil in ji poskušal odtrgati roke od obličja.

Valerija se je stisnila z obličjem k njegovemu
ramenu in ga vprašala s pretrganim glasom:

— Ali me ne prezirate, Pavel Borisovih?

— Prezirati morem samo sebe, a moje edino
opravičilo je, da sem bil v oblasti zločestih sil, ki so
me zaslepile in me napravile neodgovornega za moja
dejanja, — je razburjeno odgovoril. — No, vse to"

—  259  —

zlo je uničeno; stari okovi so razbiti, a prekletstva,
ki so visela nad menoj, pregnana. Zdaj ni «male-
detto», ki ti ponuja srce in življenje, ampak svo¬
boden človek, ki hrepeni te imenovati svojo. Izvoje-
vala sva si pravico do sreče in mirnega življenja pod
nebeškim pokroviteljstvom. Torej dvigni glavico, Va¬
lerija, in poljubi me odkrito. Ali si morda ljubila
samo Paola Montignosa?

Nasmehnila se je in dovolila, da jo je poljubil.

— Ah, ne! Tudi Pavla Roteršilda ljubim; dasi-
ravno se bojim, sama ne vem zakaj, da on  ljubi le
Giovanno, — je neodločno izpregovorila, nakar se je
baron nasmehnil-

— Na srečo sva se sestala. Vrzi s sebe to nepo¬
trebno skrb in pogovoriva se rajši o bodočnosti, —
je rekel in. se vsedel poleg nje,

Začel je živahen, prijateljski razgovor, ki je Va¬
leriji povrnil ravnovesje, in ko sta se črez pol ure
ženin in nevesta pojavila v obednici, je mlada deklica
žarela od veselja in sreče.

Od tega dne dalje je v vili vladalo splošno ve¬
selje. Anatolij se je otresel svoje mračnosti, a brzo¬
javke, ki so letele do Samburove in nazaj, so doka¬
zovale, da se Valerijina mati veseli hčerine sijajne
partije.

Tudi Lolo je bila skoraj tako srečna kakor nova
nevesta in prijateljici sta preživeli večji del dneva v
gradu, kjer je vse kipelo od mrzličnega dela.

Pod nadzorstvom barona in Anatolija so zidarji
podrli zid, ki je obdajal zapuščeno grajsko krilo,
razkrili okna in uničili vse sledove prejšnjih dogodkov.
Strašno sliko v dvorani je gospod Žerald velel sneti
in zažgati in vse ostalo v hiši je zadobilo svojo na¬
vadno sliko. Skozi široko odprta okna je prihajal v
prostore čisti gorski zrak, a solnčni žarki so zopet
obsijali dragoceno opravo, slike in gobeline, ki so
po tolikih stoletjih prišli zopet na svetlo. Valerija in
Lolo sta razkladali omare in skrinje ter sestavljali
seznam mnogoštevilnih dragocenih predmetov- Po¬
sebno zanimanje je vzbudila v njiju garderoba Gio-
vanne; navdušeno sta si pomerjali prelepe starinske

kroje. Črez dva tedna je bil stari grad ves drugačen
videti. Prejšnja glavna vrata so bila na stežaj odprta,
veliko dvorišče je bilo očiščeno, ravno tako vrt, ki
je dišal po cvetlicah, a stari vodnjak je kakor nekdaj
metal v zrak srebrasti stebrič vode. Neko noč je go¬
spod Žerald obšel grad in izgovarjal neke formule,
ki naj bi obvarovale starodavno stavbo pred povrat¬
kom nesrečnih duhov, ki so tako dolgo v njej prebi¬
vali. Nekaj dni pozneje sta gospod Žerald in Diomid
Petrovič zapustila Montignoso in gospod Žerald je
dovolil baronu, da mu piše ter mu obljubil, da mu
sporoči dan svojega odhoda, ker ga ni mogel sedaj
določiti.

Ostali so se začeli odpravljati nazaj v Rusijo.
Določili so, da se bosta obe svatbi hkratu vršili, a
na povratku se ustavijo v Parizu, kjer nakupe balo
za obe nevesti. Zadnje dni pred odhodom so prešli
zelo veselo. Radovedni Lolo in Valerija sta nadalje
stikali po starih sobah Montignosa in odkrili v neki
steni omaro, kjer sta našli dve škatli: v eni so bili
dragoceni kamni, v drugi različni spomini ljubezenskih
pustolovščin Paola. Tam so bila pisma, nekatera
strastna, druga polna očitanj, in cela zbirka večjih
in manjših miniaturnih slik lepih žensk, Nagajivki sta
znosili vse te snovne dokaze na teraso ter izpraševali
barona, katero lepotico je predstavljal ta ali oni
portret.

Mnogo smeha je bilo pri tem in Pavel Borisovič,
ki so ga neprestano dražili, je hotel sežgati staro šaro,
toda dame so se uprle takemu barbarstvu, a Valerija
se ni hotela za nobeno ceno ločiti od škatle in nesla
jo je v svojo sobo' Končno so vsi zapustili Montignoso;
dame so se odpravile v Pariz z Anatolijem, ker njegov
dopust ni še potekel, a Pavel Borisovič se je odpeljal
naravnost v Petrograd, kjer je imel urediti svojo-
zapuščinsko zadevo in pripraviti vse potrebno za
poroko.

Baron je takoj začel s pripravljanjem stanovanja
za svojo mlado ženo in nihče se ni čudil, da je odpo¬
vedal službo, zakaj mladi milijonar je imel dovolj
opravila z upravljanjem svojega ogromnega premo-

- 261

ženja; nihče ni slutil, da se na tihem pripravlja na
odhod. Ko je obiskoval svoja posestva, je povsod
tako ukrenil, da bi se vse vršilo v redu za časa
njegove odsotnosti, če bi se ta imela zategniti tudi
na več let.

Dva tedna po povratku Helene Aleksandrove
Bakulinke z Valerijo, so praznovali obe poroki, toda
zaradi baronovega žalovanja le v ožjem krogu. Pa je
bilo tudi že proti koncu jeseni in večji del petrograj-
ske družbe je bil še v inozemstvu ali na jugu Rusije.

Prve tedne po poroki so mladi zakonci živeli
bolj sami zase. Lolo je bivala v Carskem Selu, kjer
ie služil mož. toda mlada parčka sta se večkrat videla,
ker sta si bili dami veliki prijateljici. Kakor so se
polagoma vračale v mesto «ptice selivke« prestolnega
«sveta», tako so se saloni odpirali in zbudilo se je
živahno in navidezno bleščeče, toda dolgočasno
življenje- Tedaj so se začeli prikazovati majhni
oblački med baronom in ženo. Mlada in srečna Valerija,
ki je bila ponosna na svojega lepega moža, katerega
so ji prijateljice zavidale, je hotela zabavati in
posečati družbo in gledališče. Ker je bila Valerija
poprej bolna in podvržena omedlevicam, je malokdaj
kam zahajala, zakaj zdravniki so ji predpisovali mir;
zdaj pa, ko se je čutila močna in zdrava, se ji je
zahotelo šuma, družbe, zabave. To je bil vzrok, da
je med zakoncema nastalo nesoglasje.

Pavel Borisovih ni nikoli ljubil veselic, zdaj pa
se je v njegovi duši izvršila globoka izprememba.
Nenavadni in mračni dogodki, katerih junak je bil,
so ga pretresli, a «svet» je dobil v njegovih očeh
drugačno podobo. Dolgočasno klepetanje, malenkostne
skrbi, umazane spletke, ki so razburjale družbo, so
mu bile dolgočasne in zoprne- Prevzela ga je strastna
in neodoljiva želja, da bi proučil in raziskoval tajin-
stvene, množici prikrite zakone, ki določajo usodo
človeštva. Plitvo, lahkomiselno in cinično slovstvo je
vrgel iz svoje knjižnice in ga zamenil z resnimi proiz¬
vodi iz okultizma in zgodovine Vzhoda; s sten
kabineta, ki je bil nanovo in razkošno, toda priprcsto
opremljen, so izginile dvoumne slike in vse je

- 262  -

odgovarjalo novemu razpoloženju sedaj delavnega
mladega hišnega gospodarja. Z gospodom Žeraldom
in Diomidom Petrovičem si je baron živahno dopisoval;
zdaj je vedel, da odpotuje gospod Žerald proti koncu
februarja. Do tega časa mu je bilo urediti svoje stvari.
Včasih, ko je Valerija veselo klepetala s kakšno
prijateljico, s katero sta goreče pretresali vprašanja
toalete, je Roteršild z izgovorom, da ima delo, šel v
svojo sobo, sedel v globok naslanjač pred kaminom
in se ni mogel nagledati slike grofa Ridolfa, ki jo je
pripeljal s seboj iz gradu; pogostoma je prebiral tudi
starodavni rokopis, ki ga je znal skoraj na pamet.
Pavel Borisovič je izgubil očeta in mater v otroških
letih, potem je živel v hladnem ozračju, ki je obdajalo
njegovega strica. Ta mu ni nikoli ničesar odrekel,
toda nikdar mu ni kazal ne sočutja ne ljubezni.
Citanje rokopisa in zadnje prikazni v kapeli so ga
nekako približale njegovemu bivšemu očetu- Ko je
pozorno motril grofov portret, se mu je večkrat
zazdelo, da so njegove oči oživele in se mu smehlja.
Tedaj je nežna sinovska ljubezen prevzela njegovo
srce. Ko je včasih v tej tišini zaprl oči, je pozabil
svoje sedanje bistvo in v njem je oživel Paolo
Montignoso; vnovič je čutil silni, vroči objem ožive¬
lega duha in brkate ustne, ki so se dotaknile njegovega
čela. Bilo je naravno, če se je baron v takem razpo¬
loženju rajši izogibal svetu; rano je vstajal, šel v
cerkev in z radodarno roko, toda tajno je delil
miloščino. Začel je čutiti, da stoji med njim in
«svetom» nekaj,  da se on in množica ne razumeta,
in polotilo se ga je čuvstvo tesnobe in osamljenosti.

Valerija je bila nekoliko razočarana; moževa
topla nežnost ni bila prav nič podobna burni, demon¬
ski strasti Paola Montignosa. Spominjala se je ur
brezumne ljubezni, ki sta jih preživela v prepovedanih
sobah in ni razumela izpremembe. Strašno je ljubila
moža, toda čuvstvo užaljenega samoljubja jo je sililo,
da je skrivala svoja čuvstva, a včasih so ji prihajale
v glavo temne misli ljubosumja- Pavel Borisovič je
zapazil in razumel to pritajeno razočaranje svoje
mlade žene, toda ni se čutil sposobnega, da bi mogel

— 263  —

temu odpomoči. Tudi on je ljubil Valerijo; njena
sijajna lepota ga je privlačevala in navduševala, toda
to ni bila prejšnja strast, ko jo je videl, ni vzkipela
v njem kri, ampak hotel je najti v njeni duši svoj
odmev, svojo pomočnico v delu. Prizadeval si je, da
bi v njej našel prijateljico, s katero bi mogel obravna¬
vati zamotana vprašanja, ki so ga zanimala, pronikniti
skupaj z njo v tajne onega sveta in skupaj z njo
stremeti k svetlobi. Toda Valerija je bila premlada
in presrečna, da bi mogla razumeti užitek, ki ga da
znanstvo, a spomini na okultne doživljaje, katerih je
bila priča in žrtev, so ji bili zoprni. Baron je skušal
zbuditi v njej  zanimanje za vprašanja, ki so ga tako
zaposlovala, jo navajati k čitanju, no kmalu se je
prepričal, da se Valerija dolgočasi in da je dajala
prednost razgovoru o ljubezni pred čitanjem razprave
© astralnem svetu.

Nekoč po kosilu, ko se je baron vnovič poglobil
v čitanje okultističnih knjig, je prišla Valerija k
njemu, se vsedla na področnik naslanjača, ga z eno
roko objela okoli vrata, a z drugo pokrila stranico
knjige.

— Ah, Pavlik! Pusti enkrat te dolgočasne knjige
in pridi klepetat z menoj. Lolo je odšla in brez tebe
mi je tako dolgočasno- Sploh pa opažam na tebi
izpremembo, — je pristavila tiše. — Zdi se mi, da
ti je družba in zabava zoprna; nič nisi vesel, in dasi-
ravno ničesar o tem ne razumem, bi želela razumeti,
ker te zelo ljubim. Včasih se me polaščajo zaradi
tega žalostne misli.

Baron je vzdihnil in težka skrb mu je stisnila
srce. Kaj bo, ko ji pove o svojem odhodu in da ga
ne bo domov več let? Kako bo Valerija sprejela in
prenesla to ločitev? Dobro je razumel, da če zapusti
ženo za več let nekaj mesecev po poroki, da postopa
neusmiljeno in jo izpostavlja veliki preizkušnji-
Vendar pa se ne bi za nobeno ceno odrekel svojemu
načrtu. Ona se mora udati, če ga ljubi- Nenadoma
mu je prišlo na misel, da more po Valeriji sproženo
vprašanje nuditi lepo priliko, da jo pripravi na uda-

- 264  -

rec, ki jo čaka. Takoj je hotel rešiti to vprašanje,
zato je zaprl knjigo, poljubil -ženo in vstal.

— Sediva na divan in pogoriva se, — je rekel s
prijateljskim glasom. — Opazil sem, draga, da ne
odobravaš mojega čitanja in mi šteješ v zlo, ker sem
resen in se izogibam svetu. Deloma imaš prav; nave¬
ličal sem se dolgočasne družbe z njenimi malenkost¬
nimi skrbmi, z njeno škodoželjnostjo in glupostjo,
toda jaz nisem nikoli zanjo maral. In kar imenuješ ti
«biti resen», je samo poglabljanje v samega sebe- To
je tisto, zaradi česar si nezadovoljna z menoj, Vale¬
rija Toda ne morem biti drugačen. Kar sem pre¬
živel in pretrpel v Montignosu, se ne da zbrisati z
ene potezo. Tudi ti si preizkusila zločesto moč pre¬
teklosti, s katero je prekinjena, zdi se, vsaka vez. Ali
ni naravno, če želim pronikniti v te tajne in doumeti
strašne zakone, ki jim ne moremo ubežati. Da, Va¬
lerija, tako mora biti. Da si zagotovim mirno srečo za
bodoče čase, moram se naučiti obvladati svoj «jaz»,
da ne zapadem vnovič starim grehom. Ali mi boš
verjela, če ne utrdim svoje nravstvene osnove in če
se ne utrdim in očistim z znanstvom in naukom? Ali
si uverjena, da ne postanem zopet nagel, strasten
človek, ki bo iskal ljubezenskih doživljajev z drugimi
ženskami?

— Ali se v tebi pojavljajo take podle želje? —
je vprašala Valerija in nemirno pogledala v oči možu,
nakar se je on nasmejal.

— Sedaj ne- Toda kdo more jamčiti za prihod¬
nost? Pomisli, koliko skušnjav preži name! Jaz sem
mlad, ugajam ženskam, sem silno bogat in poleg tega
zelo slab... — in je umolknil. — Dinina smrt leži
na moji duši: jaz sem bil sirov in neusmiljen z njo.
Res je, da je nisem ljubil, toda sam od svoje volje
sem se oženil z njo, in ko sem se je odrekel, da iz¬
polnim častni dolg napram tebi, je bila sirota, popol¬
noma sama in stara dvajset dve leti. Dina me je lju¬
bila kakor ti, Valerija; v svoji zaslepljenosti se je
oprijela praznovernega upanja, da me bo pridržala s
pomočjo ljubezenskega napoja, ki pa je bil strašo;

- 265  -

strup. Jaz sem jo pahnil v smrt in spomin na njo je
težek ukor moji vesti-

— In ti meniš, da zadostuje proučevati te knjige
o okultizmu, pa boš našel duševni mir in se obranil
vseh nevarnosti, o katerih govoriš? — je neverno in
s tesnobnim občutkom vprašala Valerija.

— Samo to ne zadostuje, toda jaz se hočem
naučiti brzdati v sebi žival in nečem biti slep. Kdor
jasno vidi krivine živi jenske poti in razume nevar¬
nost, se težje izpodtakne. Da pa bom mogel doseči
smoter, h kateremu stremim, bom morebiti zahteval
od tebe dokaz tvoje ljubezni in tvojega potrpljenja.

— O! Ni je žrtve, ki bi je jaz ne doprinesla v
dokaz svoje ljubezni, posebno če se gre za tvoj dušni
mir. Zdaj pa se vrni k svojim knjigam, jaz pa sedem
tu na divan, da končam akvarelno sliko našega sta¬
rega Montignosa. Ne bom ropotala in te vznemirjala,
od tu se bom naslajala s tvojim milim profilom in
črnimi kodri, v katerih ni niti ene sive lasi vkljub
nemirni vesti-

Veselo, lagotno in ljubko je stekla ven in mu
poslala s praga poljub z roko, Pavel Boriscvič se je
nekolikokrat izprehodil po sobi razburjen in raz¬
dražen. Kako se bo vse to končalo, kakšni težki pri¬
zori ga čakajo? Vendar pa je sklenil, da zlomi še
tako upiranje. Indija ga je privlačevala kakor magnet;
oditi v tisto deželo čudes in ta j n pod vodstvom ne¬
navadnega človeka, ki mu on dolguje svoje nrav¬
stveno osvobojenje, je bila zanj taka sreča, kakršne
so deležni samo oni, ki jih usoda razvaja. Gotovo ne
bo zamudil tako redke prilike zaradi ljubezenskih
muh mlade vrtoglavke. -

XI.

Čimbolj se je bližal čas odhoda, tembolj je rastel
tajni nemir v Pavlu Borisoviču; razbijal si je glavo,
kako priti na mučno vprašanje, pa ni našel odgo¬
vora- Valerija ni ničesar opazila ne sumila; imela je
vedno obiske, ali pa je bila z doma, rada se je lišpala
in bila skrajno vesela. Baron pa je dokončeval svoje
priprave', uredil je denarna vprašanja, uredil upravo

- 266  —

svojih posestev in napravil oporoko. Pet let je dolga
doba in ni mogoče vedeti, kaj vse se lahko zgodi med
tem časom. Kako lahko bi bilo vse to, če bi bil prost...
Bdirko se je kesal svojega brezumja, ki ga je pri¬
sililo oženiti se-

Nekoč zvečer, ko je bila Larisa Arkadjevna
pri njih v gosteh in je baron ostal sam ž njo, dokler
se je Valerija oblačila za ples, je pripomnil nestrpno,
jedva zatajujoč svojo nevoljo.

Ne razumem, kako more Valerija najti užitek
pri tem beganju s plesa na ples, z gostije na gostijo,
skratka, kako se more od jutra do večera mešati v
to bedasto množico in poslušati njeno neslano brb¬
ljanje. Nikoli nisem mislil, da je tako prazna in tako
ravnodušna do umstvenega življenja. Njo je istotako
kakor mene udarila usodna prošlost; strašni dogodki,
grozne prikazni so pretresli njeno mlado življenje in
jo vrgli na kraj groba In po taki preizkušnji ne čuti
najmanjšega zanimanja za te strašne tajne, nobene
želje izobraziti se, raziskovati oni svet in proučiti
njegove zakone.

Dobra Larisa Arkadjevna je skušala opravičiti
svojo krščenko, češ da je mlada, se veseli življenja
in ji manjka zanimanje za vsa takšna suhoparna in
abstraktna vprašanja.

— Bodite potrpežljivi in osvojila si bo vaše
misli in želje, ker je vendar dobra in razumna ženska-

Pavel Borisom ič je skomizgnil z rameni in ni nič
odgovoril, zakaj v tem trenotku je vstopila \alerija,
prelestna, nališpana, smehljajoča se, prava predpo-
doba brezskrbne veselosti- Larisa Arkadjevna se je
vznemirila in sklenila, da bo dala nekaj svetov mladi
ženi. Črez nekaj dni je šla k njej že zjutraj, in ko je
Valerija končala svoja važna posvetovanja s šiviljo,
jo je Bakulinka odvedla v buduar.

— Kje je Pavel Borisovič? Nisem ga videla, —
je vprašala Larisa Arkadjevna.

— Ah! Gotovo v kabinetu in je zaposlen s pro¬
učevanjem «astrala» in premišljevanjem o grehotah
ki mu jih je zapustila preteklost ter o novo pridob-

- 267  -

ljenih čednostih, — je posmehljivo odgovorila Va¬
lerija.

— Nimaš prav, draga moja, če kažeš tako so¬
vražnost za to, kar tvojega moža zanima. Nasprotno,
ti bi se mu morala prilagoditi, se udeležiti njegovih
raziskovanj in vzbuditi v sebi zanimanje za okultna
vprašanja. Pavel Borisovič je bil hudo zadet in
razumljivo je, če želi pronikniti v te tajne- Na noben
način ga ne smeš vlačiti od veselice do veselice: to
ga ne zanima in mu je neprijetno.

Pritajena Valerijina jeza je tu izbruhnila na dan:

—- Sita sem že njegovega okultizma! Jaz mu ne
branim, da se zanj zanima, toda on ne more zahtevati
od mene, da bi se zaprla kakor v samostanu! Gospod
Žerald je rekel, da naju je popolnoma osvobodil od
vezi prošlosti; torej ne razumem, zakaj bi midva, ki
sva mlada, zdrava in bogata, živela po meniško in
ves čas žrtvovala učenju teh dolgočasnih in nera¬
zumljivih stvari!

Valerija se je razvnela, a Bakulinka jo je gledala
s skrbjo in žalostjo.

— Valja, Valja, ni dobro, da tako govoriš in
delaš. Ali se ne bojiš postaviti med se in moža
nesoglasje in razpor, ki utegne privesti do resnih
neprijetnosti, da se boš pokesala zaradi svoje lahko¬
miselnosti? In potem, čemu praviš, da so ta zanimiva
vprašanja dolgočasna? Njih proučevanje podeljuje
taka spoznanja, nam odkriva tako nenavadne pojave,
a oni  svet hrani v sebi tako neizčrpen zaklad za nas
silno zanimivih prirodnih skrivnosti, da ni govora o
dolgočasnosti. Tudi ti si prej ljubila te stvari in si
se z vnemo z njimi pečala.

— Tudi sedaj me zanimajo in rada preberem
lepo knjigo o tem predmetu ali prisostvujem seji;
toda da bi se jim popolnoma predala, ne morem,
posebno zdaj ne- Zato me jezi Pavlikova trdovratnost,
s katero- se zapira v sobo s svojimi knjigami in ko
ftežko prikriva svojo nevoljo, če mora kam iti. Zlasti
zadnje tri tedne ga prav res ne razumem. Videti je
v skrbeh, razdražen, skratka, ne razumem ga. Končno
se me polašča misel, da mu je žal, ker se je oženil

- 268  --

težko prikriva svojo nevoljo, če mora kam iti. Zlasti
z menoj, — je zaključila z razgorelim obličjem in
s solzami v očeh, skoraj jokaje.

Nekega jutra se je nenadoma pojavil namesto
pisma Diomid Petrovič. Stari samec je nameraval
več časa živeti v Indiji, zato je moral urediti nekatere
nujne zadeve in oddati stanovanje. S tem namenom
se je nastanil pri Roteršildu- Njemu je hotel dati v
shrambo pohištvo, dragocenosti in svoje zbirke. Imela
sta samo teden časa do odhoda v London, kjer ju je
čakal gospod Žerald, in ni bilo mogoče dalje molčati;
treba se je bilo odločiti.

Vedno bolj zamišljen, trpeč in nemiren, istočasno
pa neomajan v svojem sklepu je Pavel Borisovič
sklenil, da odkrije svoj načrt najprej Larisi Arka-
djevni, ki je bila razsodna in prosvetljena ženska;
ona bi utegnila ublažiti težke prizore, ki ga neizbežno
čakajo.

Nekega jutra, ko je Valerija šla na neko raz¬
stavo s svojo znanko, se je baron odpeljal z avtomo¬
bilom v Pavlovsk. Bakulin je bil v službi, a Larisa
Arkadjevna je sedela sama doma in se je zelo začu¬
dila Roteršildovemu obisku.

— Sami ste prišli? Kaj je Valja bolna? — je
nemirno vprašala.

— Valja je šla na razstavo psov, papig in drugih
takih živali, — je odgovoril baron posmehljivo. —•
Sicer pa se dobro počuti, dasiravno bi hotel govoriti
z vami zaradi nje in vas nekaj prositi: bodite ji v
podporo pri preizkušnji, kateri jo moram podvreči,
in ki ji bo silno težka, kakor mislim.

— Moj Bog! Kaj pa je? Vaše besede me plašijo.

— Ah! Tudi meni je silno mučno; toda Bog mi
je priča, da ne morem drugače. Vem, da me ne boste
obsodili, ker razumete, da so dogodki v Montignosu
napravili iz mene drugega človeka. Jaz se moram
učiti, moram doumeti zakone nevidnega sveta in nudi
se mi izjemna prilika, nepričakovana možnost zado¬
stiti svoji vedoželjnosti, ki me grize. Gospod Žerald
se je udal mojim prošnjam, me sprejel za svojega
učenca in mi obljubil delno posvečenje.  Kako naj sc

— 269  -

odrečem taki sreči? Nimam moči za to. In tako od¬
hajam za dobo petih let. Prosim vas, da dopoveste
Valeriji, da je ne zapuščam morda zato, ker je ne
ljubim, ampak nujna potreba znajti se v mešanici
dogodkov, katerih junak in žrtev sem bil.

— Vi nameravate odpotovati za pet let in to šele
pol leta po poroki?! To je skoraj isto kakor ločitev
zakona in bo strašen udarec za Valerijo.

Pavel Borisovič je zardel in bridek nasmeh se
je pojavil na njegovih ustnah.

— Ločitev je težka, to je res, toda je neizbežna.
Če me Valerija ne ljubi zgolj s čutno ljubeznijo, am¬
pak z dušo, tedaj me bo razumela in bo potrpežljivo
čakala mojega povratka. Seveda, če bi bila oba prosta,
bi bilo bolje; no... usodne okolnosti so naju zvezale
in morava nositi posledice.

- To je res, no Valerija ni sama kriva teh okol¬
nosti, ki so se izkazale za veliko pogubne j še, kakor
sem mislila, — je otožno rekla Larisa Arkadjevna.

—- Vem in priznavam, da sem izmed obeh jaz
bolj kriv. Napravil sem, kar je bilo v moji moči, da
sem popravil svojo krivdo. Toda kaj naj napravim?
Zadostitev strasti mi ne zadostuje, zato sem iskal
duševnih vezi.

Gotovo, če Valerija ljubi v meni samo moža,
človeka, od katerega ima čutne naslade, tedaj je
umevno, da ne bi zmogla petletnega vdovstva; no
za ta slučaj sem vedno pripravljen na ločitev zakona.
Ona ima dovolj oboževalcev in ne bo ji težke si
izbrati drugega. V Petrogradu je veliko lepih dečkov,
ki odgovarjajo zahtevam mlade, lepe in žive ženske.

Nekaj zlobnega je zvenelo v njegovem glasu in
se zabliskalo v črnih očeh.

— Kar ste sedaj rekli, ni velikodušno, še manj
pa pravično, — je suho odgovorila Bakulinka.

— Glede vaše prošnje, se razume, da bom bodrila
Valerijo in napravim, kar je v moji moči, da jo
potolažim, revico zapuščeno...

Po precej hladnem slovesu je Pavel Borisovič
odšel. Jeza, nevolja in kljubovalnost so razsajale v
njegovi notranjosti. Če je že Larisa Arkadjevna

— 270  —

tako kislo sprejela vest o njegovem odhodu, kaj bo
z ostalimi?

Kakšni prizori pa ga čakajo z Valerijo in taščo?!
Pa naj! V tem trenotku, ko je avtomobil drčal proti
domu, je baron postal vnovič Paolo Montigncso —
kruti, nagli, samosilni fevdalni signor, ki ni dopuščal
ugovarjanja...

Doma je dobil Diomida Petroviča, ki mu je
izročil pismo gospoda Žeralda. Čarodej mu je pisal,
da če si je premislil, naj mu takoj brzojavi, ker je
treba najeti kajuto na parniku, ki odhaja v Indijo.

— Kaj še! Kaj si misli o meni gospod Žerald!
Da bi se premislil? Za nič na svetu! Več kakor kdaj
poprej hrepenim po njegovi družbi in po delu ped
njegovim vodstvom, — je vzkliknil baron.

— No, kaj poreče vaša žena? To bo stokanja
m ohanja! Škandal nastane.

— Mora se udati! Če pa me neče čakati, naj se
loči od mene in se poreči z drugim. Dam ji sredstva,
da bo mogla izbirati po svojem okusu; dobro razumem,
da tako dolgotrajna zvestoba ne more biti obvezna
in da je živ potepuh boljši od mrtvega cesarja, kakor
pravi francoski pregovor, — je odgovoril baron z
lokavim nasmeškom in izpod črnih brkov so se mu
zarežali bleščeči zobje s tistim nasmeškom, ki mu je
podvrgovalo ženska srca.

Valerija ni ničesar sumila. Mož je hodil ven z
njo pogosteje kakor navadno, poklanjal ji prelepe
darove, med drugim ji je daroval svoj portret z oljna¬
timi barvami. Pavel Borisovič je imel sedaj še eno
zaupnico. To je bila Lolo, ki je že prej slutila;, ni se
začudila baronovim besedam in gledala je na stvar
manj tragično.

— Seveda, pet let je dolga doba in ločiti se za
tako dolgo časa je težko. No, življenje je dolga in vi
boste imeli še časa biti srečni.

— Ah, ti si moj angel, Lološa. Potolaži Valjo in
pregovori jo, naj živi bolj mirno. Ustanoviti hočem
sirotišnico, tebi dam potrebna sredstva, katera izročiš
njej, če se hoče zaposliti z ustanovitvijo zavoda in
njegovim nadzorovanjem.

- 271  -

Pet dni pred odhodom, po povratku iz gleda¬
lišča, je baron sklenil, da odkrije ženi svoj sklep, dasi
mu je bilo težko. Pozabil se je preobleči, vrgel se je
v naslanjač in se zamislil. Bil je tako zatopljen v
svoje težke misli, da ni zapazil Valerijinega prihoda,
ko ga je prišla klicat k večerji. Preoblekla se je in
nadela višnjevo, svileno in s čipkami okrašeno belo
haljo in razpustila svoje čudovite lase. Zapazila je,
da je mož rad videl na njej ta zlati kras, ki ji je segal
do pod kolen, in ko sta bila sama, si je rada pri¬
voščila to nedolžno koketstvo.

Ko je videla moževo potrtost in zapazila njegovo
nagubano čelo, se je za hip nemirno in neodločno
ustavila, potem pa je naglo pretehtala položaj, sto¬
pila k njemu, sedla na področnik naslanjača, objela
moža okoli vratu in ga poljubila.

— Paolo! — vedno ga je tako imenovala v raz¬
neženih trenotkih. — Kaj je s teboj? Ali me ne ljubiš
več? Včasih si tako čuden! — in glas ji je nekoliko
zadrhtel.

Pavel Borisovič je vztrepetal in ko se je srečal
z njenim ljubečim pogledom, je njegovo obličje iz¬
dajalo globoko, mučno vznemirjenje. Naglo je po¬
tegnil k sebi Valerijo in jo poljubil.

— Giovanna, ali me res ljubiš?

— Če te ljubim, Paolo! Več kakor svoje življenje!
Zdaj, ko naju ne more nihče razdružiti, ko se moreva
ljubiti brez slabe vesti, pred Bogom in pred ljudmi,
te ljubim več kakor svoje življenje!.., — je z vnemo
odgovorila Valerija in se stisnila k njemu.

— Če me tako ljubiš, draga Giovanna, tedaj me
boš razumela in mi boš oprostila žrtev, ki jo bom
prosil od tebe. Bodi potrpežljiva, velikodušna in po¬
hlevno sprejmi izkušnjo, ki ti jo pripravljam; to bo
pa tudi zadnja preizkušnja najine ljubezni.

Valerija je prebledela in nemirno zašepetala

— Kaj mi imaš povedati? Kaj pomenijo tvoje
besede?

—■ Takoj boš zvedela, — je odgovoril baron in
ji v kratkih besedah povedal stanje svoje duše, svoje
načrte o bodočnosti in svoj sklep, da pojde v Indijo

— 272  —

z Diomidom Petrovičem, da tam prouči tajno vedo
pod vodstvom gospoda Žeralda.

Zdaj ti je osemnajst let, Valerija, in ko se
vrnem, jih boš imela jedva triindvajset in tedaj ti
posvetim vse ostalo življenje. Za srečo nama ostane
še mnogo življenja; torej bodi dobra in ne obsojaj
me. Pisal ti bom in ti boš vse vedela o mojem živ¬
ljenju in....

Valerija se je odmaknila, sapa ji je zastala in
skočila je na noge. S pogledom polnim jeze in obupa
je gledala moža.

Ti me hočeš zapustiti, hočeš oditi za pet let
zato, da greš lovit muhe s tistim polneumnim Tomi-
lincm in ničvrednežem Žeraldom.

Pavel Borisovič je bil v hipu pri ženi in jo prijel

za roko.

— Valerija! Naj nikoli več ne čujem od tebe
žaljenja Diomida Petroviča, posebno pa, da se ne
dotakneš onega nenavadnega človeka, ki je priprav¬
ljen me voditi in učiti. Odpuščam ti tvoj izbruh, ker
si ogorčena, in upam, da me tvoja ljubezen opraviči
in pokorno preneseš najino ločitev.

- Nikdar!... Nikdar ne privolim v to, da greš
za tako dolgo dobo. Jaz nečem tega in ti nimaš pra¬
vice, da me zapuščaš in izpostavljaš zasmehu družbe
šele pol leta po poroki. Kaj sem ti napravila, da
bežiš od mene in uničiš moje življenje?

— Ne bežim in se povrnem, da le bom ljubil
kakor prej, vse ostalo življenje ti bom izkazoval svojo
hvaležnost. Kar se tiče sveta, — kaj nas briga? Ti
moraš stati nad spravljivostjo velikosvetskih klepe¬
tulj. Upal sem, da me močno ljubiš, da boš razumela
potrebe moje duše in da se razstaneva kot dobra pri¬
jatelja. In v moji odsotnosti pojdeš po isti poti kakor
jaz, se boš izpopolnjevala in poplemenitila svoja
čuvstva. Tedaj naju bodo vezali enaki vzgoni duše in
srca! Tvoj odpor je težek zame, toda je brezuspešen,
zakaj moj sklep je neomajen.

Valerija se je zvonko nasmejala.

— Niti najmanje ne dvomim o tvoji neomajni
trdosrčnosti, Paolo Montignoso. Svoji trdoglavosti si

- 273  —

18

doprinesel že marsikatero žrtev. Ti si bil krvnik vsa¬
kega bitja, ki te je v svojo nesrečo ljubilo. Kaj je
tebi uničiti še eno žrtev v zadostitev svojih muh?
Kaj ti je mar, kako bo z menoj teh pet let ločitve?
Ali naj pojdem tudi jaz z nahrbtnikom po svetu,
dokler se boš tam bavil z rešitvijo nalog o astralnem
svetu? Da ti bo pa spokorno delo lažje, te bo morda
«božanski» gospod Žerald oženil z bajadero kakš: ega
hrama, da se bosta v dveh posmehovala glupi ženi,
ki «biča svoje meso» in potrpežljivo pričakuje svo¬
jega poglavarja?

Pri besedi «krvnik» je baron prebledel in se
stresel; s stisnjenimi zobmi je napravil korak proti
Valeriji.

— Povedala si resnico. Svoj čas sem korakal
črez trupla, da sem zadostil svoji volji, izročil sem
prekletstvu svojo dušo, da sem le dosegel, kar ^em
želel; zdaj pa hočem osvoboditi svojo dušo in nihče
na svetu me ne zaustavi. Toda prepričal sem se, da
tvoja velika  ljubezen ni nič drugega kakor kaprica
pohotnosti. No, ne vznemirjaj se, «krvnik» je postal
civiliziran in noče mučiti svoje žrtve: kadarkoli hočeš,
se moreš ločiti. V meni vidiš le samca,  ki ti ugaja.
Našla boš dovolj moških, ki bodo srečni, da ti odvza¬
mejo sramoto od moža zapuščene žene. Ti nisi ho¬
tela, da se ločiva v soglasju. No tudi brez tega pojde;
zdaj pa dovolj. Če želiš ali ne, črez pet dni odidem...

Valerija je s pridušenim glasom vzkliknila:

— Podlež!... Še žališ me! Oskrunil si me, potem
si mi za miloščino navrgel svoje ime in me mečeš
skozi vrata, ko sem ti odveč! 0, maledetto, ti si se
vedno mojstrski otresel svojih žen. Škoda, da ni
danes več v navadi zaklati ali zadušiti ženo; zato si
se odločil, da me privedeš do samomora.

Ne da bi čakala odgovora, je stekla v svojo sobo,
toda nenadoma se je opotekla, v glavi se ji je zavr¬
telo in padla je na preprogo. Baron, ki ni bil nič manj
razdražen, je šel v svojo sobo in se vrgel na divan:
kri mu je šinila v glavo. Toda zelo se je motil, če je
mislil, da je s tem težkim prizorom izčrpal vprašanje
svojega odhoda. Najhujše ga je še čakalo.

274  —

Naslednjega dne so se spuntali vsi sorodniki.
Najprej je prišla Samburova in očitala baronu, da je
uničil hčerino življenje; pozneje se je pojavil Anatolij
in poskušal s prepričevanji odvrniti barona od nje¬
govega sklepa, toda ni nič dosegel in je odšel besen
cd jeze.

Precejšen del splošne nevolje se je zgrnil tudi
na Ciomida Petroviča; če ni bil na srečo baronov gost,
bi g; bile razjarjene in užaljene dame vrgle iz hiše.
Kako in po kom je ta domača drama prišla v javnost,
je težko reči, no vest o baronovem odhodu se je s
čudovito naglico raznesla povsod in je v salonih iz¬
zval živahne razprave in prav različne sklepe. Tr¬
dili so, da je Roteršild prišel ob pamet, da je bil
vedno sumljiv po svojem odljudnem značaju in so¬
vraštvu do žensk. Neka stara prijateljica Samburove
je pripovedovala okrog, da je to baronovo nelepo po¬
tovanje le posledica neke baronove kupčije. Baron
da je namreč kupil star italijanski grad, ki je bil v
oblasti «mrtveca»; ta bi bil kmalu zadušil Pavla Bo-
risoviča. Neki indijski fakir ali «mulukurumba» je po
besedah pripovedovalke rešil barona iz oblasti »blode¬
čega mrtveca«, toda zato mu je naložil petletno po¬
koro v pagodi.

Mnogi so prišli do sklepa, da je neki inozemski
slepar preslepil barona in Tomiiina, ker sta bogata,
in ju bo odvedel bogvekam, da ju obere. Baronovi
družini so odločno svetoval’ naj vzamejo Valerijo v
zaščito ali naj zahtevajo ločitev zakona, zakaj blazni
mož bi jo utegnil umoriti itd. Skratka, škandal je bil
ogromen in baron je bil ves iz sebe. Obhodil je znance,
toda povsod je pustil samo posebno karto z običajnim
pripisom.

V hiši je viselo težko ozračje. Larisa Arkadjevna
je prišla in ni se ganila od Valerije, ki je bila v
strašnem duševnem stanju in ni hotela videti moža.
Lolo ji je pomagala, zakaj Samburova se je zvijala v
histeričnih napadih, ali pa jo je mučil glavobol. Toda
de ji je prišel zet pred oči, se je besno lotila nesreč¬
nega barona in ga preklinjala, ker je uničil življenje
njeni hčeri. Samo Lolo je bila na strani svojega brat-

— 275  -

ranča. Brez prikrivanja mu je donašala vse škanda¬
lozne govorice, ki so krožile o njem, in vse, kar se je
godilo z Valerijo, ki ni hotela videti moža.

Vse te neprijetnosti so potlačevale Pavla Bori-
soviča. Bil je videti prepaden, da se je Diomid Petrovič
prestrašil in ga pojil s kapljicami, ki mu jih je dal
gospod Žerald, očividno predvidevajoč škandal. Po¬
potnika sta nestrpno pričakovala ure odhoda, zakaj
tudi Diomida Petroviča je utrudila ploha očitanj, ki
se je vlivala nanj zaradi barona. Odkrito so ga dol :ili,
da je soudeležen pri tej «temni zadevi», ki se bo slabo
končala, in da je s pomočjo indijskega sleparja
«hipnotiziral» Rcteršilda.

Končno je prišel dan odhoda in je hitro minil v
poslednjih pripravah. Solze so curkoma lile Saveliju
iz oči, ko je odnašal kovčege in skrinje svojega go¬
spoda; ta je med tem bled, razburjen in očitno potrt
korakal po sobi. Baron in Diomid Petrovič sta se imela
odpeljati zvečer, toda nihče se ni pripravljal, da ju
spremi; baron je bil celo mnenja, da je bolje, če odi¬
deta na tihem kakor tatova.

Zvečer, ko je bila prtljaga že odpravljena, je
Diomid Petrovič stopil v dvorano, da se poslovi od
Larise Arkadjevne in Helene Aleksandrovne, ki sta
bili vkljub svoji nevoiji precej strpni. Nesreča je ho¬
tela, da je skoraj istočasno vstopila Samburova, ki
se je ravnokar vračala od hčerke. Ko je zagledala
Tomilina, je obsula nesrečnika s ploho očitanj.

— Vampir, volkodlak, norec! Ni vam dovolj, da
ste samega sebe pogubili, še druge upropaščate, — je
vpila in klicala na vse tri bese iz zaloge «indijskega
sleparja®.

— Bog mi je priča, da nimam prav nobene krivde
pri sklepu Pavla Borisoviča, — je mrmral Diomid
Petrovič in iskal klobuk, da bi jo odkuril.

— Vi niste krivi?! Kdo pa je pripeljal «šarla-
tana»? O! Če bo Valja končala s samomorom ali
zblazni, — ste vi krivi, krvniki. Ah! Čemu, čemu se
je oženil z mojo nesrečno hčerko ta ničvrednež!...

Utihnila je vsa zasopla; toda tudi Tomilinovo
potrpljenje je bilo izčrpano; vkljub temu, da je bil

— 276  --

vaj en samozatajevanja, je prišel iz sebe in rezko od¬
govoril:

— Vprašajte svojo hčerko, gospa, o vzrokih te
ženitve. Če bi se baron ne bil oženil z njo, bi jih bili
prav iahko pogodili, — nato se je poklonil in naglo

odšel.

Samburova je bila zmedena in raztreseno je gle¬
dal na Bakulinko in Heleno Aleksandrovno, ki sta se
pomembno spogledali.

—• Kaj je govorila ta opica? Zdi se mi, da se je
predrznil vreči senco na mojo pošteno, nedolžno Va¬
lerijo?... S svojimi rokami ga zadušim...

Ni mogla nadaljevati, zakaj padla je na tla v
živčnem napadu in dami sta jo s pomočjo služabnic
odnesli v oddaljeno sobo, da ne bi njeno histerično
kričanje vznemirilo Valerije.

Diomid Petrovič je šel v baronovo sobo, kjer se
je baron oblačil v popotno obleko.

—• Pojdiva, pojdiva takoj. Bolje, da čakava na
kolodvoru, sicer naju še skamnajo, posebno vas,
baron, če vas tašča dobi!... Ta prijazna dama se je
vrgla name kaker panterka in je izzvala od moje
strani odgovor, za kateri mi je prav žal.

Vrgel se je v naslanjač in si obrisal pot, ki mu je
tekel po čelu.

— Moram se posloviti od Valerije, sicer ne mo¬
rem oditi. Pet dni je nisem videl, — je rekel s tihim
glasom baron.

S težkim srcem se je napotil k ženinemu buduarju;
v sosedni mali sprejemnici je srečal Lolo in ji po¬
vedal, da bi rad videl Valerijo. Ta je vzdihnila in mu
stisnila roko.

— Pojdi. Ona te noče videti, no zdaj je sama, a
vsi ostali so pri tvoji belle mere, ki jo davi živčni
napad. Ah, Paviik, ne bi si bila mislila, da pojde vse
tako slabo, — je dodala in si brisala solze.

Buduar je bil čudovito lepo zatočišče. Opremljen
je bil s prevlečenim pohištvom, s cvetlicami in tisoči
raznih drobnih reči, ki obdajajo svetsko žensko. Na
divanu je ležala Valerija z nemarno počesanimi lasmi.
Svetilka izpod višnjevega abažurja je razsvetljevala

— 277  —

njeno obličje, ki je bilo videti zaradi tega še bledejše.
Valerija se je tako izpremenila, oslabela in postala
bleda, takšen obup se ji je začrtal v krasnih potezah,
da je barona prevzelo. Ali je spala ali bila samo
zamišljena, no oči je imela zaprte in v svoji nepre-
gibnosti je spominjala na mrtvo Giovanno. Bolestna
žalost se je polotila barona, vest ga je grizla in
pomislil je, da ne bo mogel prestati te preizkušnje.
Prvič se je pokesal zaradi svoje odločitve, toda ali je
megel odstopiti? Proti temu se je uprl ves njegov
ponos. Odreči se svojim najlepšim sanjam zdaj po
vseh prestanih žalitvah? Ne, ni mogoče!... Poln takih
nasprotujočih si občutkov je tiho stopil naprej se
spustil na kolena in objel ženo.

Valerija je vzkliknila in odprla oči. Ko je spo¬
znala moža, je nekaj trenotkov obstala mirna, kakor
da ne čuti njegove bližine in njegovih poljubov. Nato
je hkratu krčevito zaihtela, objela okoli vratu moža
in zašepetala s pretrganim glasom:

— Ubij me, predno odideš... Rajši umrjem, kakor
da bi ostala tu sama.

— Valja, bodi pametna in ne vznemirjaj me.
Ti ne veš, kako težki so mi ti trenotki. Ne dvomi o
meni in ne pozabi me; toda jaz ne morem odstopiti.
Prisegam ti, da te ljubim in da si bom prizadeval
skrajšati najino ločitev.

Zadnjič je poljubil njene hladne ročke, pokrižal
jo je in hotel oditi, toda zaustavil ga je obupen krik,
ki mu je presunil dušo. Valerija se je vrgla k njemu,
padla na kelena in prosila:

— Paolo, ostani! Na kolenih te prosim!

Cela vrsta čuvstev je zazvenela v tem bolestnem
kriku. Mrzlo je spreletelo barona od žgoče, mučne
žalosti in dvignil je Valerijo. Toda to razburjenje je
bilo prehudo za njen slabotni organizem. V glavi se
ji je zavrtelo in obvisela je kakor mrtva na moževih
rokah. Nekaj trenotkov je baron obstal neodločen, s
solznimi očmi in v njegovi duši se je vršil zadnji
boj med samoljubjem in pekočo vestjo; toda naglo
se je odločil, odnesel Valerijo na divan, jo zadnjikrat
poljubil na čelo in ustne, nato je hitro odšel. V mali

— 278  —

sprejemnici je našel Lolo. Bleda in vsa v solzah se
mu je vrgla okoli vratu.

— - Ah, Pavlik! Tudi ti jočeš? Tudi tebi ni lahka
ta ura! — je zašepetala.

- Tako težka, Lolo, da če bi mogel odstopiti,
bi takoj to napravil; toda veruj mi, ne morem, ne
morem... Bodi Valji ljubeča sestra, bodi ji v oporo
in brani me v slabih trenotkih; reci ji, da jo ljubim
iz vsega srca. Še nekaj, — piši mi pogosto in poročaj
mi o vsem, kar se tu godi. Tudi Valeriji bom pisal.

Poljubila sta se, potem pa se je baron podal v
prechobo, kjer sta ga čakala Diomid Petrovič in
Savelij. Ves v solzah ga je oblekel in ga nekolikokrat
prekrižal, a Roteršild je globoko ganjen poljubil v
lice starega služabnika in ga prosil, naj pridno služi
mladi gospodinji, jo uboga in naj vse pozdravi. Nato
se je naglo okrenil, šel doli po stopnicah in sedel v
avtomobil. Diomid Petrovič ga je ošinil z nemirnim
pogledom.

— No, Pavel Borisovič, bodite mož in umirite
svoje živce; najtežje je prestano, a sčasoma se bo vse
uravnalo.

Baron ni nič odgovoril. Molče sta prišla na
kolodvor in se vsedla v svoj kupe; ko se je železniški
stroj začel sikajoč pomikati dalje, se je Diomid
Petrovič pokrižal in olajšan vzdihnil.

Valerija se je prebudila iz svoje dolgotrajne
nezavesti, ko je bil brzi vlak, V katerem se je njen
mož peljal, že daleč od prestolnice.

S trudnim pogledom je obšla po sobi in Larisa
Arkadjevna je bila takoj pri njej.

— Ali je odpotoval? — je vprašala Valerija s
tihim glasom in na pritrdilni odgovor kumice je zopet
zamižala, toda do novega izbruha obupa ni prišlo.

Po precej dolgotrajnem molčanju je Valerija
vprašala po materi, in ko je zvedela, da ji je zdravnik
dal uspavalnih kapljic, je rekla:

— Pojdi, kumica, in lezi. Počutim se dobro in
hcčem spati.

Da ji ne ugovarja, je Bakulinka legla na divan
in se pretvarjala, da spi. Valerijin mir se ji je zdel

- 279  —

sumljiv in bala se je, da ne bi napravila kaj nespa¬
metnega. Vendar pa se ni nič zgodilo in ni vedela,
če Valerija spi ali ne.

Nekaj dni je prešlo brez nikake izpremembe.
Valerija ni šla nikamor in ni nikogar sprejemala,
vendar pa je bila videti mirna in ni jokala. Če bi ne
bila smrtnobleda in če bi ne bila videti tako mračna
in resna, bi človek pomislil, da se ni zgodilo nič po¬
sebnega. Ko je zapazila v materinih in botrinih očeh
skrito bojazen, je rekla z bridko ravnodušnostjo:

— Ne bojte se, nimam nobenih samomorilnih
misli. On ni vreden tega. Pustite me, da zberem misli
in odločim o svoji usodi.

Samburova se je umirila in se začela zdraviti,
zakaj bolehala je na jetrih, a razburjenja zadnjih
časov so ji zelo škodovala.

Larisa Arkadjevna se je vrnila v Pavlovsk, a Lolo
k možu, kar je bilo Valeriji všeč: želela si je biti sama.

Ko jo je Lolo črez nekaj časa obiskala, je dobila
Valerijo, ko je ukladala prtljago.

— Kaj je to? Ti pripravljaš prtljago? Čemu? —
je vprašala Lolo s skrbjo.

— No da, izbiram, kar vzamem s seboj, — je
mirno odgovorila Valerija.

— Kam pa hočeš iti? Čemu se odpravljaš iz
Petrograda? Čudna misel!

— Zakaj bi bila čudna? Kako si moreš misliti, da
ostanem tu, da bodo s prstom za mano kazali, me
sprejemali s hinavskosočutnimi pogledi in se mi za
hrbtom smejali? Hvala lepa! Za sedaj grem na de¬
želo, v moskovsko okolico, potem bom že videla, kaj
ukrenem.

— Ne delaj tega, Valja, Ostani v svojem pre¬
lepem stanovanju in pljuni na opravljive zavistneže.
Pavlik se vrne in bosta srečna. Pridi rajši k meni v
Carsko.

Povedala ji je baronovo željo glede ustanovitve
sirotišnice, da bi ona sprejela vodstvo.

— Hvala, Lolo, za tvoj predlog; toda jaz se ni¬
kakor nočem ukvarjati z dobrodelnimi domislicami

- 280  -

Pavl Borisoviča. Za to častno mesto moreš najeti
koga 7 a plačilo.

Čemu odklanjaš to plemenito in lepo delo?
To hi te raztreslo in ti olajšalo trpljenje ločitve. Ti
preziraš Pavlikove načrte, on pa te zelo ljubi. Tako
je trpel, celo jokal je, ko je odhajal, — jo je Lolo
kara joče zavrnila.

Jokal je? To je zelo ganljivo. No, hvala
Bogu solze se posuše in on se potolaži.

V njenem glasu je zazvenela jedka, zaničljiva
struna in Lolo jo je začudena pogledala.

— Kako zlobna si postala, Valja. Pavlik si je na
vse načine prizadeval ti olajšati čas ločitve v upanju,
da boš razumela, če se je v njem zbudila želja po
znanju po vseh strahotah, ki jih je preživel v Monti-
gno n, a ti vse to zasmehuješ... Pet let niso vendar
večnost; sicer pa ti je z radodarno roko zagotovil
vse, kar more bogastvo dati. Vem, da ti je nakazal
letni dohodek petdeset tisoč rubljev; torej moreš na¬
daljevati sedanje življenje. Ali je to tako slabo? Bodi
pametna, Valja! Glej na vso zadevo zdravo, a ne
tako, kakor ti narekuje srd.

— Moj Bog! Baron me hoče naravnost ugonobiti
z dokazi svoje ljubezni, — ha, ha, — svojega veliko-
dušja in... spoštovanja, — je z odkritim zaničevanjem
pripomnila Valerija.

— Spoštovanja? Kaj, še o tem dvomiš? Sramuj
se, Valja!

— O priliki pcgovora o nagibih njegovega od¬
hoda mi je vrgel v obraz nezaslišano žalitev, da lju¬
bim v njem le «samca», in pristavil, da se morem
ločiti od njega in si poiskati drugega lepčka in se z
njim potolažiti. Verjetno je, da mi hoče olajšati
izbor ljubimca ali moža, ker me je tako radodarno
nagradil, še bolj verjetno je, da je prepričan, da bo
po svojem povratku imel polno pravico me zapoditi,
če ga ne bcm hotela dcbrovoljno rešiti svoje osebe.
Ali morem še dvomiti o njegovem spoštovanju po teh
Prepričevalnih dokazih?... No, naj zadostuje o tem.
Če mi pa hočeš dokazati svojo ljubezen, Lolo, in
ohraniti mojo, ne imenuj mi nikoli imena Pavla Bori-

— 281  —

soviča. ta pogovor mi je odvraten in neizrečeno ne¬
prijeten.

Lolo je ostrmela in se zamislila.

— Zdaj vidim, da si v takem razpoloženju ko
bi bilo vsako prigovarjanje in prepričevanje odveč.
Seveda, Pavlik je pogrešil, da ti je stavil tako žaljive
predloge, toda v razburjenem stanju pridejo na jezik
besede, ki se jih pozneje človek kesa. Če pa tako
hočeš, naj ostane pri tem.

Prijateljici sta se razstali precej hladno; toda
Lolo je ostala še vedno naklonjena bratrancu.

Še tisti večer je Valerija prejela od pravnega
zastopnika svojega moža pismo, v katerem jo prosi,
če bi ga naslednjega dne sprejela, da ji vroči prvo
tretjino letnega dohodka in da se pomenita glede
hišne uprave, če bi hotela v hiši kaj prenarediti. Vale¬
rija je takoj odgovorila, da se odločno odreka vsem
sredstvom, in ker je mož odšel iz Petrograda, se ona
ne more pečati z nobenim poslom, ampak naj se
obrne v vseh vprašanjih naravnost na barona.

Ko se je Valerija na ta način odrekla vsemu bla¬
gostanju, ki ji ga je mož pripravil, se je čutila olaj¬
šana. Toda njen mir je bil zgolj zunanji, v njeni
notranjosti je divjala nevihta, dasiravno jo je pred
«svetom» držal pokoncu ponos, ki se je v njej zbudil.
Samo ponoči, v tišini prazne hiše se je prepustila
svoji žalosti in solzam, ki jih je črez dan zadrževala.

Stanovanje, kjer jo je vse spominjalo na moža in
na varljivo srečo, ki je je bila deležna, ji je postalo
neznosno in z mrzlično nestrpnostjo je pričakovala
dneva, ko ga zapusti. Ko je pa Valerija razmišljala o
pusti, samotni bodočnosti brez smotra in upanja,
je drgetala in se izpraševala, ali bi ne bilo bolje
vzeti dobro količino morfija... Toda od tega koraka jo
je zadrževala misel, da bi s svojim činom napravila
Pavlu Borisoviču veselje, ko bi on zvedel, da se je
umorila, ker ni mogla živeti brez njega.

Vsi bližnji sorodniki so grajali njeno namero pre¬
seliti se tako daleč, a njena mati je bila silno huda,
da se je Valerija odrekla tako velikemu dohodku.

— 282  —

Dobro, da ti je vsaj zapustil toliko, da moreš
primerno živeti, ne bo se ugonobil, če ti daje petdeset
tisoč od svojega pol miljona dohodkov. Toda ko si
zdaj zavrnila njegov predlog, s čim boš živela? — je
nevoljno govorila Samburova, ki je porabila na leto
petindvajset tisoč in je bila vedno brez denarja.

Imam pet tisoč kapitala od svoje dote, to mi
zadostuje popolnoma. Rajši umrem od gladu, kakor
da bi sprejela od njega še kopejko. Dejanski sva že
ločena. Kako si mogla misliti, da sprejmem to mi¬
loščino, ki mi jo je vrgel kakor skorjo kruha gladnemu
psu?

Vsa prepričevanja so bila zaman in črez dva
tedna po baronovem odhodu je Valerija zapustila
Pet-ograd. Dan poprej je poslala Saveliju, naj nese
rodbinsko srebrnino in brilante v banko, mu izročila
ključe ter mu velela, naj se v vseh zadevah obrača na
pra vnega zastopnika, gospoda Ragušina.

Zvečer je odšla v knjižnico in si napravila seznam
knjig, ki jih je mož s tako vnemo proučeval.

Samburova in Larisa Arkadjevna sta jo hoteli
spremiti, toda Valerija ju je zavrnila.

— Pustite, da delam po svoji volji. Zdaj si želim
le samote; ko se umirim, sem uverjena, da bom našla
v vas oporo in naklonjenost...

TRETJI DEL

Na potovanju iz Petrograda je bil Pavel Borisovič
otožen in molčeč; ni se še umiril od težkih razburjenj
zadnjih dni. Samo enkrat je rekel:

— Rad bi vedel, kaj je z Valerijo. Da bi le ne
obolela in napravila kakšno nepopravljivo neumnost,
ko je pa tako občutljiva. Nisem mislil, da bo vsa stvar
tako huda.

Tomilin si je zamišljen pogladil brado.

— Ne mislim, da bi se poskušala umoriti. Prepo¬
nosna je, da bi vam napravila takšno zadoščenje...

— Zadoščenje? Kako bi si mogla misliti, da želim
njeno smrt? — je vprašal baron, ki je zardel od
nevolje.

- 283  -

— Ne. Jaz menim le zadoščenje vašemu samo¬
ljubju. Verjetno pa je, da vam bo ob vašem povratku
delala nemalo težav.

Pavel Borisovič ni nič odgovoril in nista več o
tem govorila.

Snidenje z gospodom Žeraldom je nekoliko poži¬
vilo barona, in ker so se že črez dva dni vkrcali na
ladjo, ni imel časa za razmišljanje. Vožnja je bila
hitra in prijetna in ni manjkalo raztresen j a. Malo časa
so se ustavili v Aleksandriji, nato so šli v Kairo, si
ogledali piramide, potem pa so se ustavili na Cejlonu.
V Indiji je gospod Žerald pokazal svojima učencema
najprej hrame El^fantine in razne spomenike iz sta¬
rega veka, a njegovo pripovedovanje, s katerim je
pojasnjeval izlete, je bilo tako zanimivo in je odkrilo
tako širok vpogled na prošlost te dežele, polne tajn in
čudes, da sta slušatelja na vse ostalo pozabila. Končno
so popotniki prispeli v učiteljevo zatočišče.

Bila je to nevelika hiša elegantne zunanjosti, ki je
stala v dolini, katero so obdajale visoke gore. Z višine
treh teras, ki so se dvigale ob straneh poslopja, je bil
razgled čaroben; povsod je oko počivalo na prečudno
bujnem rastlinstvu, med skalovjem sta žuborela dva
kristalno čista studenca, a cvetlice, katerih je bil vrt
poln, so razširjale močan vonj. Nikjer pa ni bilo videti
drugega človeškega bivališča. Človek je bil tu sam s
prirodo in delo je moralo biti lahko v tem mirnem
pribežališču, ki ga ni motil posvetni šum, a čisti,
poživljajoči gorski zrak je vlival nove življenske sile.

Naslednjega dne po prihodu se je gospod Žerald
pojavil v indijskem kroju in predložil učencema, naj
isto napravita. H kosilu sta prišla popolnoma izpre-
menjena: vzhodna obleka s turbanom iz muselina sta
se tako podajala redki lepoti Pavla Borisoviča, da je
Diomid Petrovič pripomnil:

— Vaša sreča, da vas ne vidijo petrograjske
dame, sicer bi se raztrgale zaradi vas. Vsekakor vam
priporočam ta kroj za prvi kostumirani ples po
povratku.

— 2S4 -

Pr teklo je nekaj tednov. Baron se je odpočil, a
resno delo se ni še pričelo. Končno se je nekega jutra
po zajtrku opogumil in vprašal:

Učenik, ali mi ne naložite učenja? Živim v
popolnem brezdelju: jem, pijem in ničesar ne delam.

Rahel smehljaj je šinil preko učiteljevih usten.

Potrpljenje, sin moj. Najprej se mora vodna
površna umiriti, če naj ladja neovirano po njej plove.
Svet, iz katerega si prišel semkaj, je podoben valujo¬
čemu morju, a tvoj odhod je bil, če se ne motim,
silno buren...

- Ne razburjaj se, prijatelj, — je dostavil, ko je
videi, kako je oni zardel. Nisem nič užaljen zaradi
sodb, ki so jih dame izrekle o meni. Ženske so pač
občutljive. Zato pa bi si vidva, moja učenca, ne smela
vzeti k srcu tistih laskavih priimkov in vračati enako
z enakim.

Baron in Diomid Petrovič sta se v zadregi spo¬
gledala.

— Kako, ti to veš, učenik? — je zamrmral zme¬
deni baron.

— Slab učitelj bi bil, če bi ne znal takih malen¬
kosti. No, ko smo se že dotaknili tega vprašanja,
dovoli mi, prijatelj Paolo, da ti rečem, da glede svoje
žene nisi imel prav. Kakor je tvoja želja učiti se prava
m poštena, vendar je za. tvojo ženo to težka in
neusmiljena preizkušnja. Ni bilo velikodušno od tebe,
da si ji otežil položaj z žaljivimi besedami.

— Ona me je prva užalila in kri mi je šinila v
glavo, — je rekel osramočeni Pavel Boris "-' x

— Zato ker se je v tebi žival  oglasila, kakor hitro
so jo zbudili. — Sicer pa je svet, iz katerega si ti
Prišel, tako ustvarjen. Razburljiva ljudska množica ni
drugega kakor skupina živali v človeški podobi, samo
da so še bolj neusmiljene od pravih. Zunanja spodob¬
nost, vzgoja in hinavščina vklepajo nagone in zakrijejo
več ali manj prvotno obliko. Toda poskusi samo raz¬
dražiti enega takšnih gospodov ali vzbuditi v njem
sum, da bi mu utegnile tvoje spletke odvzeti korito v
življenski gostiji, tedaj se mu porode v glavi najbolj
prekanjene misli in začel te bo preganjati brez pre-

— 285  -

stanka s svojo zlobo, zakaj nobeno bitje na svetu ne
zna tako sovražiti kakor človek. Zato, kdor se hoče
očistiti, mora bežali s tega polja življenske bitke in
iskati dušno ravnovesje v samoti proč od ljudskih
viharjev in okuženega ozračja te zločinske človeške
črede. Ti si tukaj zaradi tega, sin moj, da ukrotiš ijuto
žival, ki tu dremlje, — rahlo se je dotaknil baronovih
prsi. — In treba jo je dobro obrzdati, da je ne more
nobeno ugovarjanje zbuditi, zakaj oborožena je z
besno zlobo in zločinstvom, s kremplji in z mesojedim
žrelom. Tvoja prva in najtežja naloga je skrbeti za to,
da se rešiš notranjega sovraga, ustvariš notranjo har¬
monijo, ki naj potlači nizke nagone in napolni tvojo
auro in tvoje duhovne telo s čisto astralno lučjo. Ta
luč zapre dostop zlobnim silam, ki vzhajajo iz brezna.
Najprej moraš postati gospod  svoje volje, nato moraš
bili dober kemik, da boš znal izdelovati amalgam iz
kozmičnih tvarin, ki bo imuniziral tvojo auro in tvoje
astralno telo.

Od tega dne si je baron vestno prizadeval
brzdati svojo nestrpnost in začel je pravilno ceniti
globoko tišino, ki ga je obkrožala. Tu, v gorah, bliže
sinjenemu nebu, v poživljajočem, prozornem zraku, je
občutil tako lahkoto mišljenja kakor nikoli poprej.
Ležeč v senci cb studencu je večkrat premišljeval o
preteklosti in se spomnil, kako težko mu je bilo zbrati
svoje misli pri proučevanju zanimajočih ga abstraktnih
znanosti. Vsak trenotek ga je kakšna malenkostna
«zadeva» odvrnila od učenja: ali so bili gostje v hiši,
ali je moral sam obiske delati, se vlačiti okrog po
plesih in gledališčih ali se pogajati z raznimi ljudmi
zaradi uprave velikanskega premoženja, ki ga je
podedoval... Kako goreče si je želel tega bogastva, ko
pa ga je dobil, mu je postalo težko breme... Večkrat
je tudi razmišljal o Valeriji. Kaj dela ona? Ali ni
morebiti bolna? Kakor živ očitek je vstal pred njim
njen majhni, shujšani, potrti obrazek, a v ušesih mu je
zvenel njen obupni krik pred omedlevico... In delal
si je bridka očitanja zaradi svojih žaljivih besed in
svojega predloga o ločitvi zakona. Ne, ne! Ne bo se
ločil, ampak bo popravil krivico in po svojem povratku

- 286  -

bo Valerijo obdal z ljubeznijo in si prizadeval, da bo
pozabila na solze in ločitev.

Pustil je Lolo naslov angleškega bančnega za¬
voda, s katerim je bil gospod Žerald v zvezi, zakaj
od tam sta imela z Diomidom Petrovičem sprejemati
korespondenco iz Evrope; toda do sedaj ni prejel
nobenega pisma.

Črez nekaj časa mu je gospod Žerald končno
izročil rokopis, katerega vsebina so bile čarodejske
molitve in pesmi, velel mu je, naj se jih uči na pamet,
dokler jih ne bo znal gladko in vsako posebej. Baron
se je začel z vnemo učiti in črez dva tedna je znal
ob vsakem času in v kateremkoli re.du ponoviti vso
vrsto molitev in pesmi, ki so bile pomešane s čudnimi
in nerazumljivimi besedami. Čarodej je pohvalil nje¬
govo pridnost in za nagrado mu je obljubil, da ga bo
naslednji dan vzel k prvi preizkušnji.

Drugi dan ga je peljal v veliko, popolnoma
temno sobo, prižgal majhno svetilko in tedaj je baron
zagledal v globoki dolbini velikansko okroglo zrcalo,
katerega površina je trepetala in izžarivala vse
mavrične barve. Nad zrcalom je bil velik križ, pod
njim pa je stal jeklen instrument, ki je bil pokrit s
kakor las tankimi vejicami. Pred zrcalom je stal

naslanjač.

Zraven te sobe je bila druga, manjša; v njej je
stala postelj, a na koncu je stala posoda, v katero
je lila voda v kristalnem curku iz pipe v steni,

— Tu, sin moj, moraš ostati sedem dni in sedem
noči v opazovanju in molitvi; povem ti, v kakšnem
redu se boš vadil v molitvi in petju. Osmi dan se boš
odpočil v naši družbi, potem pa začneš znova in boš
nadaljeval, dokler ne dosežeš postavljenega smotra.
Evo, kaj bodi tvoj smoter: ti sedeš v ta naslanjač in
boš pazil, če se kaj pojavi na zrcalni površini vkljub
Popolni temi. Malo po malem boš začel opažati, kako
se bodo iz tvojega telesa izločevali žarki, a po moči
kh fluidskih tokov se bo v zrcalu pojavila ivcja
a ura in tedaj boš mogel soditi, kakšne psihične eie-
■nente ona vsebuje. Ne misli, da je to lahko in hitro
doseči. No, v tem poskusu je prva preizkušnja tvo-

— 287  -

jega potrpljenja in tvoje vnetosti. Ne boj se, da bi
te napadli zli duhovi; delaj z mirno dušo in ne na¬
veličaj se, če pa se boš čutil utrujen, ali ti postane
soparno, prestani, okoplji se in preobleci perilo in
obleko. Tu na tej mizi v oglu sta dva koška: v enem
je kruh, v drugem jajca in poln vrč mleka. Pij mleko,
jej jajca in kruha, kolikor hočeš, zakaj tratil boš sile
in treba jih je nadomestiti. Zaloga bo vsako jutro
obnovljena. Zdaj pa, dragi moj učenec, na svidenje.
Spočetka te pridem včasih obiskati, da te poučim in
pobodrim, pozneje pa boš moral delati sam.

Ko mu je vse razložil, je gospod Žerald odšel.
Ko je baron ostal sam, je pokleknil in z vsemi svo¬
jimi silami je osredotočil svoje misli na magične mo¬
litve; potem je sedel v naslanjač in prepeval predpi¬
sane pesmi.

Prve dneve se niso pokazali nikaki uspehi, toda
on ni obupal, a na koncu tedna je z veseljem zapazil
na zrcalu slabotno višnjevkasto luč. Istočasno je do¬
življal neke čudne občutke, kakor da izhaja iz nje¬
govega organizma trdna tvarina, ki jo neka nevidna
sila od tam vleče. Polagoma se je začel na zrcalni
plošči spoznavati nejasni obris života, a iz glave so
žareli nekaki svetlobni žarki v slabotni, komaj za-
znatni barvi. Včasih je gospod Žerald, kakor je ob¬
ljubil, prišel k svojemu učencu, ga bodril in mu po¬
lagal roke na glavo, nakar se je Roteršild počutil
močnejši.

Črez nekaj tednov težkega in vztrajnega napora
se je zrcalo končno razsvetlilo v mehki svetlobi in na
ozadju se je pokazala čudna slika. Iz pestro pobarva¬
nega jajca se je pokazala baronova podoba, zavita v
valove raznobarvne megle. Očaran in ves nemiren od
radovednosti je Pavel Borisovič opazoval čudno podo¬
bo ter se čudil gibanju in prelivanju barv.

V prvem navdušenju je hotel steči k učitelju, da
mu pojasni ta pojav. Toda bil je že toliko discipli¬
niran, da je premagal nestrpnost in sklenil počakati
naslednjega dne, ko je bil dan počitka.

Ko je naslednje jutro pri zajtrku sporočil gospodu
Žeraldu, kar je videl prejšnji dan, je gospod Žerald

— 288  —

smehljaje pogledal v obličje in oči svojega učenca, ki
je sijal od ponosa in zadovoljstva.

Sprejmi moje častitke, sin moj. Ta uspeh
dokazuje, da si delal vztrajno in odločno. Jutri pridem
k teb :  in ko boš priklical sliko, preidem k razlagi.

Ko je baron naslednjega dne priklical v zrcalu
čudno, jajčasto podobo, je gospod Žerald, ki je stal
za naslanjačem, dvignil roko in iz njegovih prstov so
šinili svetlobni trakovi, ki so se takorekoč pritrdili na
zrcalo. Barve meglene slike so nato postale bolj jasne
in slika je bila podobna reliefu.

Prišel sem, da pomagam tvoji slabi volji z
žark' svoje zavedne volje in vlijem vsebino odsevu
tvojega astralnega «jaza», da ti morem razložiti ves
pojav. To, kar tu vidiš, je zgodovina tvojega duševne¬
ga razvoja v preteklosti in sedanjosti, toda tu so tudi
znaki razvoja v bodočnosti. Te barve, ki jih vidiš na
odprti jajčasti obleki tvoje bitnosti, so posledica
dolgih in vztrajnih stoletnih naporov in postopnega
izpopolnjevanja. Predno pa ti pojasnim pomen barv
tvojega astrala, ti v kratkih besedah povem pomen
prostih barv. Samo ob sebi se razume, da so njih
premembe, prelivanja in zlivanja neštevilna, kakor so
različne stopnje zmožnosti, popolnosti itd. človeškega
duha. Tako na primer pomenijo črni oblaki V astralnem
telesu sovraštvo in zlobnost; živordeča barva pomeni
po različnih odtenkih jezo, ljubezen ali čuvstvenost;
temnorujava označuje skopost, sebičnost ali ljubo¬
sumje; svinčenosiva kaže utrujenost in onemoglost.
Ta barva kakor tudi ona skoposti imata čudno svoj-
stvo, da razpolagata z vzporednimi trakovi in v tem
slučaju napravlja vtis, kakor da je njih povzročitelj
zaprt v nekakšni astralni kletki. Oranžna barva kaže
na ponos in častihlepje; zlatorumena,. po stopnji
bleska in čistote, kaže stopnjo duhovnosti. 1 emnozele-
na in siva barva sta barvi prekanjenosti in licemerstva,
a njih svetlejši odtenki izražajo ista čuvstva, samo
očiščena. Višnjeva barva znači v splošnem pobožnost,
toda po stopnjevanju gostote pomeni tudi fanatizem
ali pobožnjaštvo.

- 289  -

19

— Na temelju teh podatkov bova sedaj prouče¬
vala tvojo dušo in stopnjo tvojega razvoja. Najprej
poglej si te živordeče lise, ki so raztresene po vsej
prostornosti jajčaste oblike. Ti znaki neukročenega
značaja kažejo, da si nagel in razdražljiv. Spodnji del
podobe je ovit v oblačno maso temnorujave barve, v
katero se preliva slabotni sivozeleni barvni odtenek,
in kaže preceejšnjo stopnjo sebičnosti in ljubosumja.
Rujavina prehaja v rdečo liso, ki je spodaj temna,
zgoraj rožnata; to dokazuje, da si še močno podvržen
jezi in čuvstvenosti, toda da si tudi zmožen ljubiti,
dasi zmerno. Na tvojo srečo je zgornji del jajca proti¬
utež spodnjemu neželjenemu delu; zakaj glava je
obdana z vrsto širokih žarkov, ki kažejo na neko
stopnjo duhovnega razvoja in višjega stremljenja. Ta
rumeni žarek z zlatimi odtenki pomeni tvoje veselje
do učenja, očiščenja in napredka; višnjevi žarek doka¬
zuje zadostno pobožnost, da se moreš dvigniti k
Božanstvu in izprositi Njegovo pomoč. Toda temno-
oranžna barva, ki je potresena z malinovimi in ruja-
vimi madeži, kvari vso podobo in izdaja tvojo izredno
nadutost, precejšnjo samozadovoljnost in takšno lju¬
bezen, ki išče najprej lastno zadostitev, a od bližnjega
zahteva popolnoma nesebično čuvstvo in samozataje-
vanje. To je v splošnih potezah pomen tvoje astralne
podobe, o tanjših in začasnih odtenkih bova govorila
pozneje. Zdaj pa pojdiva, da se odpočiješ v svežem
zraku, kjer lahko nadaljujeva pogovor.

Baron je molče sluš'al; ko sta se na terasi posedla,
je bil baron videti tako raztresen in zmeden, da se je
gospod Žerald iz srca nasmejal.

— Razvedri se, prijatelj, in povej, kaj te je tako
silno ogorčilo?

— Nisem mislil, da sem tako hudoben, — j e
zašepetal baron v zadregi in nekoliko srdito.

— Jaz se ne čudim temu, zakaj tvoja aura je
precej močno pobarvana z nadutostjo; toda ni vzroka,
da se jeziš. Zmaga je že napol gotova, če je nevarnost
poznana. Sedaj, ko poznaš svoje slabosti in jih moreš
nadzorovati, ti je odprta svetla in razumna pot k
izpopolnjevanju. V našem življenju igrajo misli glavno

— 290  -

vlogo; to so nekakšni sli, ki raznašajo po auri
psihične spočetke. Ti veš, da vsaki vibraciji odgovarja
določena oblika, a oblike, ki jih naše misli izobražu¬
jejo, se nam kažejo v raznovrstnih in zanimivih
podobah. To ti pokažem v prihodnjih dneh.

Roteršild ga je goreče zahvalil, a v teku pogovora
ga je vprašal, če mu je nadaljevati začete poskuse,
ali mu učitelj odkaže drugo delo.

— Da, začela bova z drugimi poskusi, — je od¬
govoril gospod Žerald. — Ko si se zdaj naučil opazo¬
vat: astralno luč, moraš se naučiti še, da jo boš po
svoji volji osredotočil in gospodoval z njo; kakor si
že poskusil, so ti tokovi pokorni človeški volji.

Od tega dne se je začelo novo delo: razvijanje
vonjalnega čuta za sprejemanje aromatov, ki so ne-
zaznatni navadnim čutilom, in razvijanje zmožnosti
voditi svoj astralni fluid. V tem delu pa je nastal
zastoj zaradi poročil, ki jih je baron prejel iz doma,
in ki so za nekaj dni narušili njegovo ravnovesje in
ga razdražili.

Eno pismo je bilo od Lolo, drugo od pravnega
zastopnika, tretje od Savelija. Tako je baron isto¬
časno zvedel, da je Valerija zapustila njegov dom, se
odrekla nakazanega ji dohodka in odšla na samotno
materino posestvo.

Sestrična mu je sporočila o čudni izpremembi
mlade ženske, o njenem nenaravnem pomirjenju, o
žolču, ki ga je bila polna njena duša, in izrazila je
tudi bojazen, da se utegne vse slabo končati. Lolo je
sicer zamolčala, da ji je Valerija prepovedovala ime¬
novati moževo ime, zato pa je grajala bratranca za¬
radi sirovih, žaljivih besed, ki so tako hudo užalile
Valerijo, ki je mogla vsekakor upravičeno zahtevati,
da je mož ne zapusti; zato je ni smel pitati ne s
«čutnostjo» ne z «nenravnostjo».

Razdražljiva in samosilna baronova nrav je vzki¬
pela v mešanici čuvstev. Dražilo in jezilo ga je, da se
je Valerija tako odločno otresla vseh obveznosti na-
pram njemu in se odrekla vsem ugodnostim, do ka¬
terih je imela pravico kot njegova žena. Njeno obna¬
šanje je dokazovalo, da se namerava ločiti, in to ga je

- 291

tudi vznemirjalo. Dasiravno ji je on sam predlagal
ločitev zakona, ker je smatral za svojo dolžnost, da
je ne sme vezati in da ji mora dati popolno prostost
spričo svoje dolgotrajne odsotnosti, si ni v globini
svoje duše nikoli želel ločitve in njegovo občutl-ivo
samoljubje je bilo globoko užaljeno po spoznanju, da
se mu je žena odrekla s tako hladnim prezirom.

Medtem ko je bral pisma in je njegovo občutljivo
obličje izražalo raznovrstna čuvstva, ki so ga vzne¬
mirjala, ga je gospod Žerald skrivaj opazoval, potem
pa, kakor da ne vidi njegove razdraženosti, je začel
govoriti o baronovih poskusih in mu predložil, da mu
pokaže že davno obljubljene miselne oblike. Baron je
takoj oživel, hkratu pozabil vso svojo nevoljo in la
sta v sobo, kjer je bilo magično zrcalo.

Gospod Žerald mu je velel, naj prikliče svojo
auro, toda učenčeva glava je bila še polna prejetih
vesti, misli so bile daleč, a včasih ga je popadla jeza
istočasno z nemirno bojaznijo, da ne bi Valerija na¬
pravila kake neumnosti. Kako ga bo vest pekla, če
napravi samomor! In pri tej misli so se v njegovi duši
porajala čuvstva besa, pekoče vesti in nevolje. Tako
razpoloženje ni bilo ugodno za priklican j e prikazni v
zrcalu; namesto da bi si prizadeval pomiriti se, se je
vedno bolj razburjal in pod vplivom njegove volje se
je na zrcalni površini nenadoma pokazala jajčasta
podoba, ki pa ni bila nič več podobna prejšnji podobi.
Površina astralnega jajca se je izpremenila v burno
morje. Črni oblaki z zelenkastim sijem so se tam de¬
lali in se vili v spiralah in na tem mračnem ozadju
so švigale iz teme ognjene kače, kakor kadar se bliski
love z gromom po nebu. Izločevanja astralnega telesa
niso bila vidna; popolnoma jih je zakrivala gosta
oblačna masa. Prestrašen je strmel baron v to čudno
sliko in ni ničesar razumel.

— Učenik, kaj to pomeni? — je nemirno vprašal.

_— Tu se odraža srd, ki v tebi kipi, sin moj. Kr¬
vavi bliski so tvoje misli, ki padajo kakor strele na
tvojo ženo zaradi tega, ker se je spuntala proti tvo¬
jim naredbam. Če bi mogli tu-sem priklicati barone-
sine misli, bi bila slika ravno takšna, zakaj vsaka

- 292  —

misel spravi v gibanje astralno materijo, ki je v nas
proniknila.

— Hvala Bogu, bliski ponehajo, nevihta bo mi :
nila in te zoprne barve se umaknejo pošteni barvi
sramu in kesanja, — je veselo rekel gospod Žerald
in dvignil roko, nakar je astralna podoba mahoma
izginila. — A zdaj, dragi učenec, ti pokažem svojo
disciplinirano misel; ti jo boš videl, zakaj tvoj vid se
je že razvil in jaz se potrudim, da te pomirim, zato
da tvoja sposobnost ne oslabi, — je rekel gospod
Žerald in položil obe roki na glavo Pavla Borisoviča.

Prijetna gorkota je v hipu izpreletela vse baro¬
novo telo in polagoma se je umiril. Tedaj je mag po¬
kleknil in se poglobil v molitev. Črez nekaj časa se je
k čarodejeve glave pojavil širok trak zlate luči, ki
se je izpremenila v višnjevo in zadobila obliko cvet¬
lice, podobne napol razcvelemu lotosu; nato se je
cvetlica izpremenila v stožec temnosinje barve skoraj
vijoličastega odtenka, iz katerega so izhajali šopi
višnjevih, lilijastih in rožnatih žarkov, ki so obkrožali
stožec z nekakšno iskrno tkanino, ki se je dvigala
vedno više in više; nato se je vse raztopilo v svetlobi
nenavadnega, rožnatega odtenka, zbledelo in izginilo.
Molče in kakor začaran je baron gledal nenavadno,
čarobno sliko.

— Oh, učenik! Kdo more izraziti takšno krasoto
in harmonijo misli! — je vzkliknil, ko je gospod
Žerald vstal.

— Ti sam si to povedal, sin moj. Kdor je ustvaril
v svoji duši harmonijo, vzvišena in čista čuvstva, ta
ustvarja astralno krasoto v vseh ozirih. Molil sem
zate in moja misel se je pojavila v zlatorumeni barvi,
ki označuje očiščenje duhovnega dela; višnjevi stožec,
ki si ga pozneje videl, je izraz molitve brez sebično¬
sti, a šopi žarkov so izliv moje vere, ki si je skozi
temo moje nepopolnosti prizadevala preleteti pot k
Božanstvenemu vrelcu, odkoder izvira sleherna du¬
hovna in človeška pomoč. Rožnata barva je končno
izraz moje ljubezni do tebe, moje globoke in iskrene
želje, da te vidim vzpenjati se po lestvi popolnosti.

— 293

Baron je bil ganjen in je obljubil, da se bo skrbno
nadzoroval in porabil vse moči na to, da bo vreden
dobrot, ki jih je deležen. Od tega dne je resnično nad¬
zoroval svoj značaj in krotil svojo razdražljivost,
istočasno pa se je vneto oprijel dela.

V zdravilnih spretnostih je naglo napredoval;
Gospod Žerald mu je dajal poizkusiti njegove sile na
umirajočih rastlinah in živalih in končno ga je peljal
v bivališča bednih Indov, kjer se je Pavel Borisovič
navduševal nad uspehi svojega zdravljenja. Malo po
malem so se izurili tudi njegovi čuti, posebno tipalni
in vonjalni. Bil je že zmožen razločiti po vonju zdra¬
vilna in škodljiva izparivanja rastlin. Gospod Žerald
ga je naučil spoznavati zlasti posebna izparivanja zlih
nagonov in strasti; s tem namenom sta hodila
po bližnjih seliščih ali se pridružila skupini ro¬
marjev, ki so obiskovali sosedno pagodo. Nekoč je
celo vprašal učitelja, čemu se mora učiti te stroke
okultne vede.

-— Zato ker tebi ni dano postati adept,  ampak se
moraš povrniti v svet, da boš živel sredi svoje lahko¬
miselne in pokvarjene družbe. Čas tvojega prebivanja
tu in obseg tvojega znanja je omejen. Sorazmerno s
tem te bom pripravil za delokrog, ki ti je odkazan
Prvič se ti morajo oči odpreti toliko glede sebe kakor
glede drugih; tvoja volja mora postati dovolj krepka
in moraš se naučiti z njo razpolagati, da ne zapadeš
v prejšnje pogreške; poleg tega je neobhodno po¬
trebno, da se naučiš razlikovati dobre ali slabe last¬
nosti ljudi, ki jih boš srečeval, poznati njih strasti, a
v potrebi ustvariti s svojo voljo nasprotne tokove, ki
bodo zamogli uničiti škodljive izlive, v svojo in dru¬
gih obrambo. Končno razvijam tudi tvoje zdravilne
sile, da ti olajšam možnost delati dobro ne samo z
denarjem, ki ga imaš v izobilju, ampak tudi z žrtvo¬
vanjem svojih osebnih sil. To ti bo pomagalo proti
sebičnosti, ki se skriva v globini tvoje bitnosti.

V tem ozračju miru in umstvenega dela je baron
pozabil na čas tem lažje, ker je bilo njegovo delo
vedno zanimivejše. Diomida Petroviča je videl samo
pri kosilu, zakaj Tomilinovo delo je bilo druge vrste

294  -

in on je živel v drugem delu hiše; predeloval je sedaj
kratki tečaj praktične magije in se pobliže seznanjal
z nevidnim svetom, Z naučenimi formulami in z vežba-
njem volje je prišel do tega, da je mogel po svoji
želji priklicati nadzemeljska bitja, ali izganjati in pri¬
držati nizke, hudobne duhove, ki se kaj radi pojavijo
na lahkomiselnih zabavah, ko se nevedneži zbirajo
zaradi veseljačenja, in s predrznostjo, ki je lastna
nevednežem, spravljajo v delovanje sile, o katerih
moči se jim niti ne sanja. Praktična magija s svojo
tajno močjo je navduševala barona, posebno pa mož¬
nost priklicati one, ki jih je hotel videti.

Tako je poklical grofa Ridolfa in je bil presrečen,
ko je na poziv njegove volje in njegovega znanja
vstala pred njim v laboratoriju visoka, živa in otipliva
postava njegovega prejšnjega očeta, ki se je zhvalje-
val sinu, da ga je priklical iz prostornosti.

Z žalostjo je pomislil, da se bliža konec njego¬
vemu bivanju v Indiji, on pa se je tako privadil temu
umstvenemu delu, in svet v katerem je prej živel, mu
je postal tuj.

Vesti iz Evrope so poredko prihajale. Lolo mu
je sporočila, da se ji je porodil sin in da je zelo srečna
z možem. O Valeriji je sestrična pisala prav malo,
in da živi zelo osamljena.

On ni prejel nobenega pisma od žene; tudi mu ni
nikoli odgovorila in se mu ni zahvaljevala za pisma
in darove, ki jih je stalno pošiljal ženi za njen rojstni
dan, imenski god in o velikih praznikih; njegove poši-
Ijatve so bile vedno kakšna redkost ali dragocenost:
starinski amulet, prelepa indijska tkanina ali drago¬
cen lišp, Ta trdovratni molk je dokazoval, da se
Valerijina jeza ni polegla, in to je barona silno jezilo,
in ko je pomislil na povratek, ga je prevzelo mučno
čuvstvo,

Valerija ni zahtevala ločitve zakona, zatorej ga je
čakal mučni pomenek z njo in nihče ni mogel vedeti,
kaj se bo iz tega izcimilo,

— 295  —

II.

Nekoč, o priliki nekega razgovora, je beseda
nanesla na starodavno indijsko civilizacijo in na tajne
ki se skrivajo v podzemlju pagod, zlasti v starodavni; -
hramih, ki so jih v gorah izsekali nepoznani narodi.

— Ah, — je vzkliknil baron, — koliko zanimivih,
pretresljivih tajn skriva v sebi ta nepoznani svet'
Kakšni starodavni zakladi leže v tem podzemeljskem
kraljestvu, kamor nikoli ne stopi tujčeva noga,^ iz-
vzemši morebiti nekatere srečne izvoljence. Kako
jih zavidam! — je pristavil z obžalovanjem.

Gospod Žerald se je nasmehnil.

— Kdo ve, da ne boš tudi ti med izvoljenci, in da
predno se razstanem s svojim učencem, mu ne po¬
kažem kotiček tega nevidnega sveta, ki bi ga tako rad
videl?

Te besede so izzvale v baronu in Diomidu Petro¬
viču takšno navdušenje, da se je mag iz srca nasmejal
in na nestrpna Tomilinova vprašanja mu je obljubil,
da če pojdeta, vzameta tudi njega s seboj. Nekai
tednov po tem razgovoru je gospod Žerald opomni!
učenca, naj se pripravita na precej dolgo potovanje.
Njih priprave so bile kmalu dokončane; že ob zori
naslednjega dne so sedli na konje in mala karavana
se je v spremstvu nekaterih slug in tovorne živine
podala na pot.

Potovali so brez naglice nekaj dni in se ustavili
v Benaresu, potem pa so se napotili v gorovje. Tu je
postajala pot vedno težavnejša; ozke in strme steze
so se vile ob prepadih, na dnu katerih so šumeli po¬
toki. Toda razgledi so bili tako divni, da sta baron in
Diomid Petrovič pozabila na nevarnosti potovanja;
gospod Žerald in njegovo indijsko spremstvo so ho¬
dili tako mirno, kakor bi se izprehajali po najlepši cesti.
Pokrajina je postajala vedno bolj divja, steza pa je
bila komaj zaznatna in očividno je bila poznana samo
domačinom. Popotniki so sedaj hodili pod streho ze¬
lenega deviškega gozda. Neredko so v senci gostega
drevja hkratu zagorele zelenkaste oči in kača se je
grozeče vzpela, pa se je hitro skrila v travo, ali pa je

- 296  —

na veji obvisela kopra sikajoč potnikom pri samem

ušesu.

Vsakikrat ko se je konj ustavil in se zdrznil, je
barona prevzel strah, ki se mu je težko upiral vkljub
svojemu nespornemu pogumu, a v duši se je čudil
ravnodušnosti in miru gospoda Žeralda in njegovih
spremljevalcev. Ko pa je na velikem kamnu ob cesti
zagledal ogromnega tigra, mahajočega z repom in oči-
vidno pripravljenega za naskok, je pobledel in s te¬
žavo pridržal konja, ki je vstal na zadnji nogi. Kakor
bi mignil, je vzel izza pasa pištolo in hotel ustreliti,
toda roka gospoda Žeralda se je težko spustila na
njegovo roko in mag mu je rekel z ukazujočim glasom:

— Spravi orožje. Ne ta ne nobena druga žival
nam ne napravi nič žalega. Poglej, tiger se je obrnil
m izginil v džungli.

Po dvodnevnem potovanju skozi deviški gozd so
prispeli do razvalin obsežnega hrama, ki je bil popol¬
noma zakrit od rastlinja. Mogočne korenike rast¬
linskih velikanov so lomile in privzdigovale ogromne
plošče tlaku, prevrnile stebre, a liane in trnje so z
zeleno zaveso pogrinjali kipe bogov; le zadnji del
hramu in svetišče sta kljubovala razruševanju. Po¬
potniki so se porazmestili v prvi dvorani; sluge so
hitro osnažili eden iz oglov, razgrnili preproge, polo¬
žili nanje blazine in prižgali baklje. Svetloba je spla¬
šila cel oblak netopirjev, ki so s krikom odleteli;
potniki so počivali in čakali kosila.

— Ali nam je še daleč potovati? — je vprašal
baron in si zapalil smotko.

— Smo že prišli, sin moj. Ti si gotovo misliš, da
se zaradi teh razvalin ni izplačalo tako dolgo poto¬
vati, se izpostavljati napadom tigrov in kač in se pla¬
ziti po nepristopnih poteh? Ni treba, da te je sram,
zakaj okoliščine te opravičujejo; toda samo po zuna¬
njosti ne smeš soditi. Pod razvalinami te starodavne
pagode se skriva kos podzemeljskega sveta, ki sta
ga tako srčno želela videti ti in Diomid. Stojimo na
tleh nekdanjega mesta, ki se je pogreznilo pred pet-
najsttisoč ali še več leti zaradi zemeljskega potresa.
Kraj, kjer je stalo mesto, se je pogreznil v veliko

— 297  —

globočino tako naglo in brez najmanjših sunkov, da je
del mesta ostal cel; bližnje gore so se zrušile, toda
pri padanju so se skale tako čudovito zamešale, da.
je druga drugo pridržala in napravil se je pravi obok,
ki je pogrnil mrtvo mesto, V teku stoletij se je na
ta obok nagromadila zemlja in na njej je zrastel de¬
viški les, a domačini, ki so ohranili temen spomin na
ta dogodek, so sezidali pagodo, ki naj bi bila ne¬
kakšen nagrobni spomenik na mestu katastrofe, ki
je stala življenje mnogih tisočev ljudi.

— Torej nam boš pokazal razvaline tetfa zakopa¬
nega mesta, učenik? Ali je mogoče tja prodreti? —
je vzkliknil Pavel Borisovič.

— Seveda, to je zelo zanimivo. Kaj bi rekli naši
starinoslovci, če bi se mogli dokopati tja? Kakšno
obsežno polje za raziskovanja in kakšno zgodovinsko
obzorje! — je pristavil Diomid Petrovič.

— O! Uradna zgodovina Indije ne govori nič o
dogodkih teh starodavnih časov. Ime mesta in kra¬
ljestva, katerega prestolica je bilo to mesto, je padlo
v pozabnost. Samo v naših tajnih arhivih se hranijo
letopisi, ki govore o katastrofi, toda ne bo jih videlo
nobeno nepoklicano oko, — je rekel gospod Žerald.

Govorili so še o tem in oba učenca gospoda Že-
ralda sta bila nestrpna od radovednosti, le učitelj se
je kazal, kakor da ne vidi njune nestrpnosti, in se
je dvignil šele, ko je bil obed končan. Razdelil je
nekaj ukazov služabnikom, nato je pomignil učencema,
naj mu sledita, in vsi trije so se oborožili z električni¬
mi svetilkami.

Gospod Žerald je obšel velik oltar pod kamenito
kupolo, ki je bila na koncu dvorane in v katere dol-
bini je med dvema stebroma stal ogromen kip gro¬
bega izdelka, ki je predstavljal neko božanstvo. Go¬
spod Žerald je pritisnil na skrito vzmet in malik se
je neslišno obrnil na svojem podstavku in odkril ozka
vrata; mag je velel učencema, naj gresta naprej, nato
je šel za njima in vrata so se za njima vnovič zaprla.
Spustili so se po strmih, ozkih stopnicah, ki so se
končale v nevelikem podzemlju, v stenah pa so bili
izklesani nekateri stebri iz črnega kamna z rdečimi

- 298  —

nadpisi. Gospod Žerald se je približal k enemu izmed
stebrov, pritisnil na nekatere znake in odprla so se
druga vrata, ki so vedla v ozek hodnik, ki ga je raz¬
svetljeval starinski svetilnik.

Naslonjen k zidu je stal tam človek z obrazom
bronaste barve in suh kakor okostnjak; namesto
obleke ga je pokrivala platnena obveza. Pavel Bori¬
sovih je obstal kakor okamenel.

— Tu, v tem grobu so še živi ljudje? — je za¬
mrmral začuden.

— Da. Nekaj puščavnikov. učenjakov, ki iščejo
samote, tišine in znanja, živi tu; ti imajo svojo po¬
sebno vero, — je rekel gospod Žerald ter odgovoril
nekaj besed v nerazumljivem jeziku na globoki poklon
vhodnega čuvaja.

Na koncu hodnika so bile druge stopnice, širše
od prvih, in začela se je neskončna hoja navzdol;
stopali so nekaj časa po stopnicah, nato so hodili
skozi dolge predore, potem pa zopet po stopnicah
navzdol. Včasih je bil zrak tako gost, da sta baron in
Tomilin s težavo dihala, in pot ju je oblival po vsem
telesu. Črez nekaj časa so prišli do majhnih križišč,
ki so jih razsvetljevale svetilke, dalje so šli mimo
trinožnikov, na katerih so goreli kosi neke zelene
tvarine, ki se je zdela nepregorljiva, ki pa je razšir¬
jala močan smolnat, silno poživljajoč duh. Nenadoma
je hodnik napravil oster ovinek, se razširil in se
končal v ogromen portal. Baron in Diomid Petrovič
sta se ustavila tresoča se po vsem telesu.

Pred njima se je razprostirala ploskev, na kateri
so stale nekatere velike hiše nepoznane arhitekture.
Gori, v vrtoglavi visočini, se je videl črni svod, a v
bledi, zelenkasti luči si jasno razločeval predmete,
toda odkod je prihajala svetloba, nista mogla dognati.
Pač pa sta zapazila na svodu okrogle odprtine, ki so
jih napravile človeške roke, a iz teh odprtin, ki so
spominjale na podstrešna okna, je prihajala zelen¬
kasta luč. Zrak je bil močno prežet s smolnatim du¬
hom, o katerem smo zgoraj govorili.

— Pojdita vendar dalje, prijatelja. Upam, da se
nista spremenila v solna stebra od začudenja, — je

- 299

rekel gospod Žerald s prijateljskim smehljajem, —
Poglejta, — je pristavil, ko sta šla dalje. — Poslopje
na desno je hram, v katerem žive fakiri, ki preživljajo
svoje življenje v gledanju božanstva; potem poj-
demo tja; vzporedna pot vede k drugemu, še boli
zanimivemu hramu; zdaj pa vaju popeljem k svo¬
jemu prijatelju, ki živi v zapuščenem dvorcu z
dvema učencema. Balarama je znamenit asket in
učenjak; pravijo, da je silno star, dasiravno on san
nikdar o sebi ne govori. Pri njem si odpočijemo, zakaj
smo napravili precejšnjo pot.

No Pavel Borisovič in Diomid Petrovič sta po¬
zabila na trudnost. S spoštljivo in pobožno pozor¬
nostjo sta ogledovala mrtvo mesto, ki se je po igri
prirode tako čudovito ohranilo v nedrijah zemlje.
Čim dalje so hodili, tem bolj se je barona polašča!
neki čuden nemir. Te zgradbe, zidane v neznanem
mu slogu, so se mu zdele čudovito poznane, a v
glavi mu je vstajala zmes podob, prizorov, človeških
obrazov, toda ničesar ni razumel, le tesno mu je bilo
pri srcu in neprijetno čuvstvo se ga je polaščalo.
Glas gospoda Žeralda, ki je postal, ga je zdramil iz
težkega dušnega stanja.

— Pazi, da ne padeš v vodo.

Baron se je zdrznil, kakor da se je prebudil iz
sna, in videl, da stoji na bregu nekdanje reke, v kateri
pa je zdaj videl samo temno, stoječo vodo. Za opečni
steber je bil privezan čoln starinske oblike. Vsi trije so
stopili vanj, se prepeljali na nasprotni breg in stopili
v drevored, na katerega koncu se je dvigalo srednje-
veliko poslopje; na temnem ozadju je bila zgradba
videti kakor ogromna granatna skala napravljena iz
rdečega stekla. Pročelje je stalo na stebrih, ki so imeli
obliko ogromnih kač, stoječih na repih. Pri vhodu je
na trinožnikih gorela smolnata tvarina, ki je razširjala
poživljajoč duh.

Baronovo srce je močno in nemirno bilo, ko je
stopal po stopnicah in vstopil v to tajinstveno bivali¬
šče, kjer se mu je zopet zdelo vse tako znano. Ko so
prešli skozi dve neveliki sobi, ki ju ni bilo mogoče
razgledati, ker sta bili skoraj popolnoma temni, so

— 300

stopili v prostorno, okroglo dvorano s čudno opravo.
Razsvetljevala jo je višnjeva, močna, toda precej
mehka svetloba; strop so nosili štiri veliki, masivni
stebri safirove barve in zrak je bil prežet z nežno
dišavo. Sredi sobe je bil velik bazen z vodo; na njeni
površini so razprostrli svoje široke liste sivozelene
barve vodne rastline z belimi cveti, podobnimi vodnim
lilijam. Na nasprotnem koncu je visela zavesa iz ko¬
vinskih niti in tupatam so bile porazmeščene kovinske
mize in kovinski stoli.

V tem trenotku se je zavesa odgrnila, pojavila sta
se dva človeka, ki sta se nizko priklonila gospodu
Žeraldu in mu rekla nekaj besed z golčečim glasom v
istem nepoznanem jeziku, ki sta ga baron in Tomilin
že slišala, Oba sta bila še mlada, toda strašno suha
in sta bila videti asketa; izpod višnjevega muselina-
stega turbana so jima viseli razmršeni lasje v dolgih
štrenah; izvzemši tega okrasa sta bila popolnoma gola.
Gospod Žerald jima je podal roko in odgovoril nekaj
besed, nakar sta (  dvignila zaveso in spustila skozi
popotnike.

Sosedna dvorana je bila še večja od prve in je
očividno služila učenjaku za bivališče in delavnico.
Na policah je bila porazmeščena originalna knjižnica.
V pestrem neredu pomešane si videl starinske zavoje
papirusa, zaprašene in orumenele pergamente, ilovnate
plošče, svežnje skorje, vrste kovinskih ploščic, končno
stare knjige. Na kamenitih mizah so ležali instru¬
menti prečudne oblike, a iz nekaterih obsežnih omar
so molele vreče, steklenice in skrinje razne velikosti.
Na eni steni je visel velik kovinski krožnik, ki je bil
pokrit s kabalističnimi zna^u iz rdečega in črnega
emajla.

Sredi dvorane, pri mizi, ki jo je razsvetljevala
velika krogla, stoječa na nogi iz slonove kosti in ki je
razlivala okrog sebe višnjevkasto luč, je sedel moški
v beli obleki. Sodeč po njegovi dolgi bradi in plešasti
glavi, je bil ta človek zelo star; na njegovem obličju
pa ni bilo videti niti ene gube, a njegove poteze so
izdajale veličasten mir. Oči nedoločene barve so
žarele od mladeniške odločnosti in silne volje, ki je

— 301  —

zamogla ukrotiti in pokoriti sebi slehernega, ki bi se ji
upal protiviti; težko je bilo vzdržati njih pogled.

Ko se je pojavil gospod Žerald, mu je starec pe¬
dal roko in ga pozdravil v pristni angleščini v nemalo
začudenje magovih učencev. Ko se je starec obrnil k
njima, sta se mu spoštljivo in nizko priklonila.

— Pripeljal sem ti dva svojih učencev, Balarama,
in prosim te, da ju milostno sprejmeš; srčna sta in
skromna, — ju je priporočal gospod Žerald.

— Naj bosta moja gosta, dokler ti želiš, — je
odgovoril Balarama in ravnodušno pogledal Diomida
Petroviča; ko pa je zagledal barona, so se mu oči
ustavile na njem. Zdrznil se je, stopil korak nazaj in
vzkliknil začuden in razburjen:

— Adžmitra!.., Adžmitra! —■ je ponovil in se mu
priklonil.

Bledi in zmedeni baron ni razumel imena, ki mu
ga je oni dal, niti nenadne spoštljivosti, ki mu jo je
izkazoval veličastni starec,

— Ali si ga prepoznal, učenik? On ni popolnoma
neveden  in jaz bi se ne bil osmelil pripeljati ga semkaj,
ako ne bi bil on sam že preiskusil strašne sile pre¬
teklosti.

Zagoneten nasmeh je šel preko usten Balarame,
a njegov presunljivi in globoki pogled je proučeval
slednjo potezo obličja in slednji tresljaj duše Pavla
Borisoviča.

— Da, da, prepoznal sem ga in zelo je napre¬
doval. Sicer pa se o tem pozneje pogovorimo; zdaj
pa, prijatelji, je treba, da se odpočijete in okrepčate.
Ko vam odkažejo sobo, sedemo k večerji,

V tistem hipu se jim je z globokim poklonom
približal eden izmed Balaramovih učencev in jih odve¬
del v sobo, kjer so bile v treh dolbinah porazmeščene
nekake postelje; v ozadju sobe je bil bazen, v kateri
je tekla iz stene svetla, pareča se voda,

— To je vrelec tople vode, ki je zelo zdrava in
okrepčevalna. Najprej se okopljemo in se odpočijemo,
potem pa povečerjamo, kakor je ukazal Balarama,

— 302  —

Baron ni nič odgovoril; poslušal je samo napol,
mkaj tajinstvene besede hišnega gospodarja so ga
silno razburile. Ta ga je nazval z imenom Adžmitra
in ga prepoznal; torej je bil on tisti Adžmitra v
prejšnjem življenju in zopet se mu je odkrivala stra¬
nica popolnoma nepoznane preteklosti, ki je pa isto¬
časno živela v njegovem podzavednem spominu, zakaj
vse, kar je tu videl, se mu je zdelo znano. Kdo pa je
pravzaprav?...

— Učenik, kdo sem bil tedaj, ko sem nosil ime,
s katerim me je nazval učenjak, in kako me je mogel
prepoznati? — je vzkliknil z začudenjem Pavei L>o-
risovič in zagrabil roko gospoda Žeralda, ki je ravno¬
kar stopil iz kopeli.

— 'Bodi potrpežljiv, sin moj; nestrpnost je znak
nepopolnosti. Pusti, da se oblečem, in tudi ti se
okoplji. Bodi uverjen, da če sem te pripeljal semkaj,
sem to storil, da se ti odkrije ta oddaljena preteklost;
toda iniciativo prepuščam Balaramu, on ima pravico
dvigniti zaveso, ki ti zakriva dogodke preteklosti.

Baron je molčal; vedel je, da sta bili poslušnost
in potrpežljivost  obvezni za vsakega vedoželjneža,
toda njegovi možgani so mrzlično delali, da bi uredili
in ulovili nejasne slike, ki so trumoma vstajale v
baronovi domišljiji. Večerjali so v dvorani z višnje¬
vimi stebri, a Balarama je posedel barona zraven sebe
na častno, vzvišeno mesto in ga ves čas opazoval.
Baron se je čutil v zadregi, bil je potrt in samo mučna
radovednost ga je odvračala od težkih misli, Posoda
je bila kovinska in ravno tako nenavadnega izdelka
kakor arhitektura hiše, a čaša z vinom, ki je stala
pred njim, je bila iz masivnega zlata, rezljana in
okrašena z dragocenimi kamni ter je predstavljala
dragoceno umetnino.

Tudi jedila niso bila prav nič podobna onim, ki
jih je navadno užival. Najprej so prinesli v malih
srebrnih skledicah temno tekočino, o kateri je baron
mislil, da je juha, no gospod Žerald, ki je bral nje¬
gove misli, mu je povedal, da je to kuhana zelenjava
debelih listov, ki raste v senci in ki ima okus po
mesu, kadar je skuhana. Sadje in majhni, temni,

— 303  —

lahki hlebci, vse je bilo izvrstnega okusa, toda popol¬
noma neznano.

Med baronom in hišnim gospodarjem se je iz¬
tegnil ogromen' tiger, ki je požrl nekaj majhnih hleb¬
cev iz roke svojega gospoda. Baron je že videl to
žival pri delovni mizi Balarama; tedaj je tiger ležal,
se leno iztegoval in ni se zmenil za vstopivše goste.
Toda bližina strašne, divje živali mu je bila prav ne¬
prijetna in vsakikrat, ko so se zelene oči zveri usta¬
vile na njem, ga je izpreletel po životu mraz. Ko pa
ni tiger v ničemer kazal sovražnosti in ker je bil
baron v resnici pogumen, se je umiril in vprašal, če
ga more pobožati. Starec mu je z dobrodušnim na¬
smehom to dovolil; in ko je baron pogladil tigrovo
glavo, se je žival prijazno stisnila k njemu, mu lizala
roko in radostno zarjula, kar se je pod svodom raz¬
legalo kakor grmenje.

Po jedi sta oba indijska učenca kakor bi mignil
pospravila po mizi, a stari učenjak, ki se je vlegel na
svoje ležišče, je bil videti, kakor da se je globoko
zamislil. Končno se je dvignil in njegov pogled se je
zopet ustavil na bledem in razburjenem obrazu Pavla
Borisoviča.

— Kako velika in čudodelna je vsemogočnost
Najvišjega Bitja, Stvarnika vsega sveta in kako bi se
človek ne sključil v prah pred Njegovo modrostjo! —
je pobožno izpregovoril starec.

— Duše, ki jih je On ustvaril, je obdaril z večnim
življenjem: nič se ne izgubi in vse teži k Njemu. \
novi obleki se je tvoja duša, Adžmitra, vrnila v to
kaznovano mesto. Osemnajst tisoč let je minilo, odkar
je to nesrečno mesto pokopano pod zemljo... Bilo je
bogato in gosto naseljeno; v njem so kraljevali mo¬
gočni vladarji, ponosne kaste so se borile za oblast,
tu so se borila človeška čuvstva od najnižjih do naj-
višjih. In od vsega tega življenja, vse slave in vsega
bogastva je ostalo le nekaj praznih zgradb in astralni
ostanki prošlosti. In v to grobnico te je privedla Višja
volja, kralj Adžmitra, da spoznaš do korenike strašno
Karmo,  ki te je imela v mrežah V vseh dobah tvojega
bitja vštevši tvoje sedanje življenje..,

— 304

Umolknil je in se poglobil v globoke misli in
ir lče med prisotnimi si ni upal prekiniti njegovo mol¬
čanje.

— Moram razmisliti in zbrati misli; a jutri, ko se
dobro odpočijete, ti povem zgodbo mrtvega mesta in
njegovega kralja Adžmitre.

Vstal je, se poslovil od gostov, se nizko priklonil
baronu in odšel. Gospod Žerald se je podal s svojima
učencema v odkazano jim sobo, kjer so bile priprav¬
ljene postelje.

— Učitelj, ali ti je znana zgodba moje pretek¬
losti? Ali je fizično mogoče, da sem živel v tisti dobi,
da se mi v glavi vrti, ko premislim, kako davno je
to bilo? — je' vprašal baron s težavo zatajujoč svoje
strašno razburjenje...

— Deloma mi je znana. Glede števila stoletij, od
katerih se ti v glavi «vrti», vedi, da je to brezpo¬
membno za življenje duha.  Mi smo že stare duše, pri¬
jatelj Adžmitra, a pot, ki je pred nami, ni nič krajša
od one, ki jo imamo že za seboj.

Baron ni mogel dolgo zaspati. Njegovi živci niso
vzdržali te zmesi spominov in slik, ki so mu blodile v
možganih, in ko se je končno zazibal v težek sen, so
ga preganjale vznemirljive sanje...

Ko se je prebudil, je videl, da sta bila gospod
Žerald in Diomid Petrovič skoraj opravljena in se
tiho razgovarjala.

— Vstani, «signor Paolo», in napravi kopel. Slab
si videti in si nemirno spal, — mu je prijateljski rekel
mag.

— Res je, strašne sanje so me mučile. Kače so
me obkolile in tekle za menoj; potem so me prega¬
njale ženske, a razen tega me je mučila mešanica
slik in neveselih spominov. Videl sem popolnoma ne¬
razumljive prizore, ki jih ne morem na noben način
spraviti v red; to vse je podobno lavini in bolijo me
celo možgani.

— Jaz ti morem pojasniti vzrok vseh teh ob¬
čutkov. Bitja in svetovi imajo svojo zgodovino,  svoj
astralni kliše,  ki se ovije kakor trak okrog vsakega
bitja, in na njem se odtisne do zadnje neznatnosti

— 305  —

20

vsaka doba, sleherno dejanje, sleherna misel. Če pri¬
demo v dotiko s plastjo ozračja, ki je bila v zvezi z
enim dogodkov iz preteklosti, tedaj se zgane odgovar¬
jajoči del našega astralnega klišeja, kakor kadar
stresa gramofonska igla membrano in izzove občutek
glasu. Spomini se zbujajo, izvrši se skrivnostno vsta¬
jenje in ožive dogodki, ki so vtisnjeni na astralnem
traku. Moram dodati, da so ti astralni klišeji  obdar¬
jeni s tako neizrečeno kemično občutljivostjo in so
tako krepko spojeni s psihičnim jazom,  da deluje
dotik odgovarjajoče atmosferne plasti na astralni
trak kakor električna baterija, in mehanizem klišeja
se odziva, vzprejemajoč življenje, barvo, duh itd. Toda
mogočno delovanje astralnih možganov odtiskuje
predstave in občutke v telesnih možganih, ki jih ti niso
do sedaj vzprejeli, in ta okolnost vzbuja bolestno
čuvstvo, ki te muči. Stojiš na mestu, kjer so se odigrali
tragični dogodki in mučni, burni doživljaji, kjer je vse
prežeto in napolnjeno z vonjavo prošlosti, zato je
naravno, da astralni kliše tako silno oživi.

Našli so Balaramo v dvorani, ki je niso še videli,
bila je manjša od drugih, ki so jih do sedaj videli,
stene so bile pokrite z inkrustacijo in napolnjevala
jo je nenavadna zelenkasta luč in močna vonjava. Na
eni steni so se kopičili sivi oblaki, po katerih so se
bliskale iskre; to je bilo podobno ogromnemu platnu
ki ga veter maje. Pred to oblačno maso so stali nasla¬
njači iz pletene trstike, na katere je Balaram posedel
svoje goste, sam pa je sedel med barona in gospoda
Žeralda.

— Kralj Adžmitra! Iz davne prošlosti hočem
priklicati zgodbo tvojega življenja, ki ti jo zakriva
tvoja nova telesna obleka, — je rekel Balarama, ko
je zbral svoje misli. Še lepše pa je videti, kakor samo
slišati, in da počastim dušo vladike tega mrtvega
mesta, ki ga je on nekoč obdal s slavo in bogastvom,
prikličem slike preteklosti, ki ožive tebi v čast, o kralj.
Mnogo stoletij predno sta tu vladala oče in mati
Adžmitre, je to mesto, — že obsežno, bogato in cve¬
toče, — zapadlo oblasti nevarnega čarovnika, ki je
bil skoraj vsemogočen. Kalija, tako mu je bilo ime, je

306  -

bil vladar sosedne dežele. Sprl se je s tukajšnjim
vladarjem, v čigar sestro se je zaljubil, vzel z nasko¬
kom mesto in tako kruto vladal, da so se vsa srca
meščanov napolnila z grozo. Nihče ni bil varen svo¬
jega življenja; gorje onemu, ki mu ni bil všeč, ali pa
o katerem je sumil, da je njegov sovražnik. Zlasti so
trpele mlade, lepe ženske, ki so mu prišle pred oči;
postale so njegove žrtve. Toda nihče si ni upal na¬
sprotovati Kaliji, zakaj imel je oblast nad elementi,
ki so pobili in porušili vse, kar je on obsodil na uni¬
čenje. Če se je njegova jeza zrušila na kakšen dvorec
ali cerkev, žetev ali človeka, je poslal nadnje svoje
bese in tedaj je ogenj uničil dvorec, cerkev in mesto,
toča žetev, strašna bolezen črede, a ljudje so umirali
od neznane, toda grozne bolezni. Obupani stanovalci
so jokali od obupa in molili proseč bogove, da bi jih
rešili krutega čarovnika. Toda dolgo časa ni nič po¬
magalo: ne molitev, ne romanja na božja pota, ne
žrtve; a Kalija se je norčeval iz njih in podvojil svojo
krutost. Končno se je potrpežljivost bogov izčrpala in
na njih povelje je z nepristopnih gorskih višin prišel
doli puščavnik. Bil je to starec častitljive zunanjosti,
sivih las in sive brade; njegova plapolajoča obleka je
bila bela kakor sneg, hodil je, ne da bi se dotikal
zemlje, in od njegove osebe je izhajala luč, podobna
luninemu siju...

Ko je Balarama govoril s svojim harmoničnim
glasom, ki se je zdel, da prihaja iz daljave, se je ba¬
rona in Diomida Petroviča polastila nenavadna odre¬
venelost; roke in noge so jima postale težke, da jih
nista mogla zganiti, toda zato sta se jima pogled in
sluh silno poostrila. Kakor začarana sta videla, da je
oblačna površina zažarela v višnjevkasti, neizrečeno
mehki luči, in na tem čarobnem ozadju so se razvijali
s čudovito jasnostjo prizori iz življenja, o katerem je
govoril Balarama.

Tako je torej puščavnik prišel v dolino in se
ustavil pri mestu, v hramu, ki je bil izklesan v goro.
Ukazal je žrecem, naj prižgo dosti ognjev, in naj
molijo neprestano tri dni in tri noči, nato je šel v
mesto, sklical ljudstvo, imel govor in velel prižgati

307  -

ognje v vseh cerkvah, potem pa se je napotil proti
Kalijivemu dvorcu. Ta je že slutil bližino svojega so¬
vražnika in pripravil se je na boj. Legioni podložni 1
mu besov so ga obdajali in njegovo bivališče je bilo
podobno goreči grmadi, iz katere so švigali bliski, ko
je istočasno grom stresal zemljo. Mirno in neustrašno
je puščavnik prestopil ognjeno pregrado, a z mečen;
katerega rezilo je bilo ognjeno, je držal bese od sebe.
Silno so si prizadevali zli duhovi in Kalija uniči;
svetega človeka; toda on je bil neranljiv, medtem ko
je Kalija vidno slabel, in ko je slednjič padel nr
kolena, ga je puščavnik sunil v gole prsi z mečem
ki je imel obliko križa. Pošast je bila premagana, t
potoki črne, smrdeče krvi so brizgnili iz rane in
oškropili tolpe besov, ki so se pri tej priči izpremenil
v kače in se porazgubili na vse strani. Tedaj se je iz¬
vršila s čarovnikom strašna izprememba: njegovo telo
je zadobilo obliko velikanske kače z rumenkasto-
zeleno kožo, ki je bila pokrita s črnimi pegami, a iz
njenega žrela se je pokazala krvava pena in oči
so se lesketale s peklensko zlobo. Pošast se je sikajoč
povzpela na rep, toda puščavnik jo je brez najmanj¬
šega strahu prijel za tilnik in jo vlekel za seboj skozi
strmečo množico k glavnemu hramu. Tam, na vrh
stopnic, pod kolonado, je bila globoka dolbina, kamor
so mislili postaviti kip. V to dolbino je puščavnik po¬
tisnil strašno žival in velel, naj odprtino zagrade z
rešetko, a za hrano, naj dajejo kači na smrt obsojene
zločince.

— Naj ostane tu za strašilo, in dokler bo jedel
meso obsojencev, ne bo mogel nič zlega napraviti. —
Nato se je puščavnik dvignil v zrak in izginil. Od
tega dne so se vsi bali ječe, v kateri je bil zaprt ča¬
rovnik. V naslednjih nočeh se je iz vseh strani pripla¬
zilo na stotine kač, ki so sikale na svojega strašnega
gospodarja, plesale, se vzpenjale na rep in žvižgale
čudne, očarujoče melodije; zakleti čarovnik pa se je
zvijal in stokal kakor od mučnega trpljenja...

Bled in s široko odprtimi očmi je baron nepre¬
mično zrl v čudovite slike, ki so pojasnjevale Balara-
movo povest; ko pa se je nekaj korakov od njega

308  —

zvijala in je iztegovala svoje mogočno telo ogromna
kača, ki je vprla vanj svoj peklenski, zlobni pogled,
ga je streslo po vsem životu.

— Mnogo let je bila kača krvnik zločincev, a mesto
je živelo srečno in mirno. Toda prišla je doba, ko so
mesto obiskovale razne nadlege in nekateri pohlepni
žreci so začeli širiti govorico, da so poskusili moliti
kačo in ji žrtvovati. To je že mnogim pomagalo, da
so se rešili nesreče in bolezni. Ti odpadniki so našli
posnemovalce, in ker je suša baš tedaj resnično pre¬
nehala, je ljudstvo začelo častiti in moliti kačo in
slednjič so uvedli njej v čast posebne obrede. Dolbino,
v kateri je živela kača, so povečali in olepšali; dolo¬
čeno število žrecev in žric ji je moralo žrtvovati in
plesati in harfisti so bili v njeni službi, zakaj pošast je
strastno ljubila glasbo. Sčasoma je velika kača postala
glavno božanstvo dežele, a neumno ljudstvo se je
treslo pred njo in zanemarilo prave bogove.

Ob času, ko se je razvilo češčenje kače, je vladal
tu Kšaparata, dober, toda slaboten človek. Kralj je
imel mlajšega brata, Adžimitra, — ki je bil njegovo
pravo nasprotje; očarujoče lepote, odločen, pogumen
do drznosti, izvežban v vseh spretnostih, ni imel sebi
enakega med mestno mladino. Ženska srca so mu bila
udana, on pa se je igral z njimi, užival je njih ljubezen
in muke in neusmiljeno zavrgel katerekoli med za¬
ljubljenimi ženskami, ko se je je naveličal, pa naj je
bila še tako lepa; zakaj, kakor je bil Adžimitra lep,
tako je bil neusmiljen, nagel in samosilen. Toda
ljudstvo ga je oboževalo in ga navdušeno pozdravljalo,
ko se je pokazal na ulici.

V tem trenotku se je na živi sliki pokazala ulica
polna ljudstva, a izza ovinka se je pojavil jezdec v
kratki, škrbini, z zlatom in dragocenimi kamni obšiti
tuniki in z bleščečo tiaro na črnih laseh. Sedel je brez
sedla na penečem se konju, ki se je vzpenjal na
zadnji nogi. Z železno roko je krotil prelepo žival in
odzdravljal množici s pokloni in smehljajem. Baron bi
bil skoraj zavpil od začudenja, ker v jezdecu je
spoznal sebe. Seveda so bile nekatere razlike, kakor
bakrenobarvna polt, malenkostne podrobnosti v obraz-

— 309  —

nih potezah in v izrazu, toda v splošnem ni bilo
dvoma, da je to on. Iz velikih črnih oči sta odsevala
ponos in pogum, toda tudi hladna krutost, a na ustnah
je počival suh, zaničljiv nasmeh.

— V tistem času, — je nadaljeval Balarama, —
je nastala kruta in težka vojna s sosednim narodom,
in ker ni Kšaparata imel nikakega vojnega daru, je
izročil poveljništvo armade bratu. Ko je vojska odšla,
se je kralj podal k znamenitemu preroku, ki je živei
v gorah, da bi zvedel prihodnost in bi si po možnost’
zagotovil njegovo pomoč za zmago.

Na svojo nesrečo je tam kralj videl Devaki, —
edino čarovnikovo hčer, ki je bila lepa kakor sen, a
prekanjena in zlobna kakor njen oče. Kralj se je
brezumno zaljubil v Devaki, ki ni bila, kakor pristna
hči čarovnika, prav nič podobna nobeni deklici dežele
njeni lasje so spominjali na tekoče zlato, oči je imela
sinje kakor safir, a polt ji je bila bela kakor biserna
matica. Devaki je bila zaročena z nekim očetovim so¬
rodnikom in učencem; mladi Majavarna je bil sam ne¬
varen čarovnik, toda deklica ni ljubila svojega ženina
in mamil jo je blesk kraljevega prestola. Odločna in
častihlepna, kakor je bila, je znala pregovoriti očeta,
da jo je odrekel Majavarnu in jo dal kralju za ženo.
Zatajujoč v sebi žolč in bes je bil mladi čarovnik pri¬
siljen se udati in molčati; ni bil še tako močan, da bi
se boril s svojim učiteljem nad izdajalko in njenim
možem. Medtem je Devaki kot kraljica prišla na dvor
Kšaparate, ki je bil tako v oblasti njene ljubezni, da
je postal igrača v ženinih rokah.

Medtem ko se je to godilo v prestolici, je
Adžmitra izvojeval celo vrsto zmag in slednjič pod¬
jarmil sosednje kraljestvo, z lastno roko je ubil kralja
pod zidovi njegove prestolice.. Mesto je padlo in vsa
dežela je bila podjarmljena. Adžmitra je nato ostal
še skoraj leto dni v zavojevani deželi in izvrševal
kraljevsko oblast kot bratov pooblaščenec. Na dvoru
pokojnega kralja je Adžmitra našel njegovo hčer
Rohino, zelo mlado, dražestno deklico; ta je na prvi
pogled silno ugajala kraljeviču, in dasiravno je bila
kraljevske krvi, je naduti zmagovalec ni vzel za ženo,

— 310  —

ampak mu je bila samo priležnica. Vkljub temu da je
kraljevič tako užalil njeno dostojanstvo, se je ne¬
srečna Rohina tako strastno zaljubila v Adžmitro, da
je pohlevno prenašala ponižanje in nešteta varanja
svojega gospoda. Končno se je kraljevič odločil, da
se vrne v domovino, in peljal je s seboj ogromen plen.

Vračajočemu se zmagovalcu, ki je razširil meje
kraljestva in prinašal s seboj slavo in bogastvo, je šlo
naproti narodno odposlanstvo, dostojanstveniki, žreci
in žrice glavnih mestnih tempeljnov. Na čelu odpo¬
slanstva iz hrama velike kače sta korakala žrec in
žrica, ki je bila prva plesalka in pevka, po imenu
Bhavani, Izvzemši Devaki je bila naj lepša ženska v
deželi, kakor kraljica je imela tudi ona oči safirove
barve, toda njeni lasje so bili črni, dolgi do tal in so
jo pokrivali kakor plašč. Ko se je Bhavani spustila
na kolena, izročujoč kraljeviču sprejemne darove, je
bil Adžmitra očaran in v njegovi duši je vzplamtela
žgoča strast.

Pri mestnem vhodu je čakal brata kralj in oba sta
šla v tempelj, da žrtvujeta veliki kači, a med obredi
je Bhavani plesala in pela ter s svojo umetnostjo po¬
polnoma premagala kraljeviča. Po končanem žrtvo¬
vanju je Adžmitra prosil brata, naj gre z njim takoj
k naj višjemu žrecu, ker mu ima povedati nekaj važ¬
nega. Tam je izjavil, da mu je Bhavani ugrabila srce
in kot edino nagrado za usluge, ki jih je izkazal do¬
movini, prosi, naj mu dajo svečenico za ženo. Naj višji
žrec je sklical svoje tovariše, ker je menil, da ne more
sam odstopiti prve žrice, katere petje je bog najrajši
poslušal. Spočetka niso hoteli žreci niti čuti o tem in
so odločno zavrnili kraljeviča; ko so pa videli Adžmi-
trovo jezo in kraljevo nevoljo, so postali mehkejši, a
bogati darovi so napravili ostalo. Črez uro se je kra¬
ljevič vrnil iz hrama kot Bhavanin ženin, a poroka
je bila določena črez teden dni. Na kraljevskem dvoru
je Devaki sprejela svojega svaka, ki ga je prvič videla.
Ves čas pirovanja ni odvrnila pogleda od Adžmitre;
zdelo se ji je, da ni še videla tako lepega in očaru-
jočega človeka. Burna strast je tedaj zaplala v njeni
duši. Tudi Adžmitro je v prvem trenotku presenetila

- 311  —

redka, nadzemska lepota kraljice; ker pa ga je tedaj
Bhavani privlačevala, ni obračal pozornosti nanjo.

Ko se je kraljevič vrnil v svoj dvorec, je videl
Rohino, ki jo je pripeljal s seboj, skupaj s hčerko, ki
se je rodila pred dvema mesecema. V tem trenotku
pa mu je bila njena navzočnost neprijetna in zoprna.
Lahkomiseln in čuten, kakor je bil, se je je nasitil in
že vnaprej ga je dražila misel na ljubosumje in so¬
vraštvo, ki je bilo neizbežno med njegovo ženo, na¬
vadno svečenico, in to priležnico, ki pa je bila kraljeva
hči. Nagel v odločitvah je takoj povedal Rohini, da
se bo oženil in zato je ona v hiši odveč, poleg tega
je ne ljubi več; a po teh izjavah ji je rekel, da jo
naslednjega dne odpravi v njeno rojstno mesto. Do¬
stavil je še, da jo bogato oškoduje in zagotovi brez¬
skrbno življenje njej in hčerki.

Mlada ženska, ki jo je ta vest zadela kakor strela
z neba, je mislila, da zblazni, in poskušala je ugovar¬
jati; no kraljevič je ukazal svojemu vernemu služab¬
niku, naj jo odvede in naj ukrene, da bo Rohina z
otrokom naslednjega dne daleč od prestolice. Ko so
pa naslednjega jutra stopili v njeno sobo, kamor so
jo zaprli, so jo dobili mrtvo; prebodla je otroka, potem
sebe in s svojo krvjo je zapisala na steno: «Adžmitra,
bodi preklet!»

Baron se je zdrznil, ko je videl pred seboj sobo
z nepoznano mu opravo, a na tleh v luži krvi truplo
prav mlade ženske in deteta. Na beli steni se je v
fosforni luči svetil napis, ki ga on ni znal prebrati,
toda razumel je njegov zmisel.

«Ko je Adžmitra zvedel, kaj se je zgodilo, je bil
neprijetno presenečen, istočasno pa ga je jezilo, da
se ni izvršila njegova volja. Sicer pa se ni bogve kako
dolgo ubijal s tem dogodkom. Ukazal je, naj skrivaj
pogrebejo mrliča in kmalu je pozabil nanje.

Poroka s Bhavani se je vršila z velikimi sveča¬
nostmi in nekaj tednov je prešlo prav mirno. Na
zunaj se je zdelo vse dobro, toda v skritem je dozo¬
revala nevihta, zakaj Devakina strast je prikipela do
vrhunca in ljubosumje jo je še podžigalo.

— 312  —

Predolgo bi bilo, če bi hotel naštevati vse zvijače,
s katerimi je skušala obrniti pozornost Adžmitre nase
in ga omamiti s svojo očarujočo lepoto. Sicer pa ni
bilo težko vzbuditi kraljevičeve strasti, zakaj zvestoba
in stanovitnost nista bili baš njegovi čednosti. Ko je
zapazila, da se je začel Adžmitra navdušeno ustav¬
ljati z očmi na njenih zlatih laseh, je v njej dozorel
sklep, da se otrese moža in odstrani žensko, katerega
moža si je hotela pokoriti. Ko je vse dobro pretuhtala,
se je podala k očetu, se dolgo z njim svetovala, pa
tudi z Majavarno, ki ga je potolažila in utešila, in
vrnila se je oborožena z vsem, kar je potrebovala.
Majavarna ji je rekel, naj sprejme njegove svete kot
izraz nesebičnega prijateljstva in ji zatrjeval, da se
more zanesti na njeno pomoč, kadarkoli bo v potrebi.

Toda niti Bhavani ni bila slepa. Zapazila je kra¬
ljičino prekanjeno prizadevanje, zaljubljenost moža,
ki je postal hladen napram njej že nekaj mesecev po
poroki. Brezurr^io zaljubljena v Adžmitro, ljubosumna,
strastna in maščevalna, je Bhavani tudi od svoje
strani mislila na maščevanje. Toda vkljub svoji ljubo¬
sumni pozornosti ni vedela, da sta si kraljica in
Adžmitra priznala ljubezen in da je vihravi Adžmitra
gorel od strasti za zlatolaso Devaki.

Kraljev rojstni dan so na dvoru praznovali z
veliko pojedino v navzočnosti višjih dostojanstvenikov.
Nihče ni zapazil, da je kraljica vrgla na trinožnike,
ki so jih zažigali o velikih praznikih, zelenkast prašek:
in ko so potem zažgali kadila, se je razširil po dvorani
prijeten, nepoznan in nenavadno močan duh, ki je
predrl celo ven.

Ko je prikipelo šumno pirovanje do vrhunca, je
Kšaparata zaprosil Bhavani, naj zaigra in zapoje, ker
se ni že davno naslajal z njeno umetnostjo. Bhavani
je mračna in v skrbeh lovila ognjene poglede, ki sta
si jih pošiljala kraljica in njen mož, in je takoj vstala
ter velela prinesti harfo. Z veseljem se je hotela po¬
kazati v vsej svoji lepoti pred nezvestim možem.
Snela je z glave zlato tiaro, spustila kraljevski plašč
svojih črnih las ter začela plesati in peti s spremlje-

— 313  —

vanjem harfe. Kakor začarani so vsi strmeli vanjo,
toda nenadoma je krik pretrgal petje.

Navzočne je popadla groza, ko se je pri vhodu
pojavila strašna kača v spremstvu mnogih podobnih ji
gadov. Dva koraka pred Bhavani se je grozna žival
ustavila, se povzpela na rep in srepo gledala nanjo
z mežikajočimi očmi; iz njenega odprtega žrela se je
cedila gosta smrdeča pena. No pogumna ženska se je
zavedela in pri vsej svoji mrtvaški bledobi je začela
zopet plesati in peti oddaljujoč se polagoma k izhodu.
Sledila ji je vsa vojska kač, ki jih je njena godba
očarala. Tako je prišla do tempeljna, ki je stal
nasproti dvorcu in spravila pošast v dolbino, medtem
ko so se ostale kače poskrile.

V tempelju je vladalo strašno razburjenje; žreci
in žrica, ki je imela tedaj službo, niso mogli razumeti,
kdo in kdaj je odprl rešetko; Bhavani pa ni mogla
prenesti razburjenja in zgrudila se je nezavestna na
stopnice pred dolbino. Medtem ko so jo dvigali in
budili k zavesti, je v dvorcu vladala nepopisna groza;
tam se je zgodilo nekaj nezaslišanega.

Ko je minila odrevenelost, ki je vseh popadla,
ko se je pojavila kača, grozeča s smrtno nevarnostjo,
se je dogodilo nekaj nerazumljivega, toda resničnega:
kralj Kšaparata in Abbo-Tissa, vrhovni žrec tempelj¬
na, sta se izpremenila v kamenita kipa. Groza je
prevzela vse mesto: nikdar se ni še zgodilo kaj po¬
dobnega in nihče ni vedel, kaj bi bilo napraviti in kako
pogrebsti ta človeška kipa.

Po postavi je bil Adžimitra proglašen za kralja.
Najprej je pozval preroke in modrijane, da bi pojasnili
vzroke nesreče in mu svetovali, kaj mu je napraviti.
Po dolgih posvetovanjih so žreci izjavili, da so prašali
božanstvo, ki je odgovorilo, da sta bila kralj in vrhovni
žrec kaznovana po veliki kači zato, ker sta se pre-
drznila ji odvzeti ljubljeno žrico; če se ne posreči
dobiti odpuščanje od boga, tedaj bodo nesreče obisko¬
vale deželo. Glede trupel obeh grešnikov so rekli, naj
ju spravijo v neko jamo za mestom, odprtino pa naj
zadelajo, da je nihče več ne odkrije. To je bilo lahko
izvedljivo in trupli so takoj zazidali v skalo; vprašanje,

— 314

kako potolažiti veliko kačo in si pridobiti njeno
odpuščanje, je ostalo nerešeno. Zaradi strašnega
razburjenja in napora volje je Bhavani zbolela in to
okolnost je izrabila Devaki, da pogubi svojo nasprotni¬
co, Izjavila je Adžimitri, da se vrne k očetu, ker neče
igrati druge vloge, kjer je bila prva. Mladi kralj je
zaman prosil in grozil, ona je bila neizprosna in
končno je rekla srdito:

— Ti si vzrok vseh nesreč. Če bi ti ne bil odvzel
bogu njegove ljubljene žrice, bi se ne bil razsrdil in
kdove, če se bo umiril? Morda hoče, da mu žrtvujejo
izdajalko, ker pa ne boš ti nikoli kaj takega napravil,
zato zbežim rajši pred pretečimi nesrečami.

Te prekanjene besede so bile ukaz Adžimitri;
dolgo časa je o njih razmišljal, slednjič se je odločil.
Kakor je bil krut, tako je bil tudi praznoveren in
samoljuben in prišel je do sklepa, da ima Devaki
morda prav; če žrtvuje nezvesto žrico, bo morda poto¬
lažil strašno jezo velike kače. Razen tega je Kšapara-
tova vdova — hči nevarnega čarovnika, ki je zmožen
maščevati dolgotrajno vdovstvo Devaki. In če. se
oženi z Devaki, ne bo samo utešil svoje strasti
zaljubljenca, ampak si tudi zagotovi čarovnikovo na¬
klonjenost, ko povrne hčeri visoko čast kraljice.
Pos!pdica m  ^seh teh zaključkov je bil pogin Bhavani.

Kralj je pozval vrhovnega žreca in mu razodel
svoje sanje, v katerih se mu je prikazal pokojni oče
in ga opozoril, naj žrtvuje kači svojo ženo Bhavani,
ki jo je odvzel bogu, ako hoče preprečiti še veliko
hujše nesreče. Da bi pa zvedel, jeli ta sen resničen,
je velel žrecem, naj vprašajo božanstvo. Izkazala se
je resničnost teh sanj in Bhavani je bila obsojena
v žrtvovanje kači. Naslednjega dne se je imel izvršiti
ta sklep in Adžimitra je mirno gledal skozi okno svo¬
jega dvorca, ko so odvedli Bhavani. V srcu tega
mladega, lepega in mogočnega človeka ni bilo usmilje¬
nja; v njem je bilo prostora samo za ponos, pohotnost
in sebičnost.

Kdo more povedati, kaj se je godilo v duši
nesrečne Bhavani, medtem ko so v tempeljnu izvrše¬
vali nad njo tajinstvene obrede, jo okopali, ji odrezali

— 315  —

prelepe lase in jo slednjič zaprli za rešetko, za katero
je ležala kača.

Navadno se je kača zabavala s tem, da je stiskala
in lomila telo svoje žrtve, nakar je vstopil eden žrecev
in razrezal truplo na kose, da jih je pošast lahko po¬
žirala. Ko je Bhavani padla na stopnice dolbine, je
kriknila in izrekla strašno kletev na kralja in Devaki
ter se zaklela, da se bo strašno maščevala, če ne v
tem, pa v enem življenju. V začudenje žrecev se
kača ni zganila in ležala je zvita v klobko srepo
motreč svojo žrtev, ki je ležala brez zavesti na tleh.

Z nastopajočo nočjo se je službujočih žrecev in
žric, ki so stali zraven dolbine, polastila nenavadna
odrevenelost in kmalu so zaspali s težkim snom.
Tedaj se je izza sence stebrov pojavil človek; stopil
je k rešetki in jo odprl govoreč magične formule. Ko
je kača zagledala prišleca, se je vzpela v vsej svoji
dolgosti in veselo zasikala. Med njima se je razvil ži¬
vahen razgovor in kača je odgovarjala s človeškim
glasom. Prišlec je naglo izvršil magična dejanja, nato
je potegnil izza pasu nož s kabalističnimi znaki in z
enim zamahom prerezal kačino kožo od grla do polo¬
vice života. Iz te velike rane je stopil čarovnik, ki ga
je nekoč premagal puščavnik; pokrit je bil s črno in
krvavo tvarino, a na glavi je imel namesto las vse
polno zvijajočih se kač.

— Zahvaljujem se ti, Majavarna. Zdaj pa mi
hitro pomagaj, — je šepetal čarovnik, ki se je nagnil
nad Bhavani.

Naglo sta dvignila mlado žensko in jo položila v
odprtino rane govoreč magične zakletve. Črez nekaj
trenotkov se je truplo Bhavani začelo krčiti, izginjalo
v rani, nato pa je popolnoma izginilo v kačinem
truplu, katerega koža se je zaprla in zarastla. Na mig
se je glava pošasti zamenjala z glavo svečenice; nato
je prikazen izgmila, a v dolbini je zopet ležala kača
zvita v klobko in dremala. Čarovnika sta zaprla re¬
šetko in izginila v mraku noči.

Ker niso žreci naslednjega jutra našli nobenih
sledov po Bhavani, so razglasili, da je užaljeni bog
popolnoma uničil njeno truplo.

- 316  -

Poroka Adžmitre se je slovesno praznovala; no,
namesto pričakovanega blagostanja po odkupni žrtvi
so se nad deželo zgrinjale vsakovrstne nesreče. Za¬
čelo je z nevihto in točo, ki sta opustošili selišča;
potem je suša uničila setev in nastal je glad; končno
se je pojavila neznana bolezen, ki je umorila človeka
v nekaj urah. Sredi teh grozot pa so vstali preroki, ki
so napovedovali strašne katastrofe.

Na dan praznika velike kače so se odpravili
rralj, kraljica, vsi višji dostojanstveniki in neštevilna
množica ljudstva v tempelj molit, žrtvovat in prosit
'ioga, da odvrne od njih nesreče in bolezni. V poče-
ščenje tega velikega dne so bile dolbina in stopnice
okrašene in obsute s cvetjem; rešetko so odprli, zakaj
pošast je bila do grla sita in je nepremično ležala.
Ko so končali s plesi, petjem in dišečimi kadili, je
kralj prvi pristopil k daritvi.

Medtem ko so se vršili ti obredi, se je nebo po¬
krilo s črnimi oblaki, bliski so švigali po nebu, a gr¬
menje se je vedno bolj bližalo; a v trenotku ko je
Adžmitra podajal kači mleka in medu, je strašen
grom pretresel poslopje, zemlja je pokala in nastala
je popolna tema. Prestrašena množica je obstala mol¬
čeča in negibna. Toda strah in groza sta bila še večja,
ko se je v globoko temo razlegel nečloveški krik, ki
je rezal v duše. Nihče ni mogel takoj ugotoviti, odkod
ta krik; ko pa se je črez nekaj trenotkov črna tema
umaknila medlemu polmraku, so zagledali strašen
prizor. Mladi kralj se je boril s kačo, ki je stiskala
njegovo telo. Pri tem pogledu je Devaki omedlela.

Vsi so bili v največji zadregi. Pošasti niso smeli
ubiti, zakaj predstavljala je božanstvo; a srdito si¬
kanje je odvračalo nekatere pogumne može, ki so ho¬
teli osvoboditi kralja. Čudno in nenavadno pa je bilo
to, da ni kača davila svoje žrtve in ji ni lomila kosti,
ampak jo samo držala in se očividno veselila ime¬
nitnega ujetnika. Neizmerna bogastva so obljubljali
onemu, ki bi osvobodil kralja, toda vsi poskusi so se
izjalovili. Pošast se ni zmenila ne za petje, ne za
izbrana jedila; zabavala se je s svojo žrtvijo, ki jo je-
držala in pozibavala.

- 317  -

Smrtno bled in z blodečim pogledom je nesrečni
Adžmitra gledal svojega krvnika; zdelo se je, da se
ni mogel več boriti. Ker je bil silno močan, bi bil
mogel zadušiti kačo; toda masivno kačje telo je tako
obvilo njegove roke, da jih ni mogel rabiti. Vkljub
svojemu strašnemu položaju je bil nesrečnik še živ,
in ko so stopili k njemu, da mu dajo mleka, se kača
ni upirala temu.

Povedal sem že, da je narod ljubil Adžmitro
vkljub njegovim pogreškom. Po vsem mestu so molili,
v vseh templjih so žrtvovali bogovom in molili za
njegovo rešitev. Toda vse je bilo zaman in prazno¬
verno ljudstvo se je še bolj zgrozilo, ko je neki mlad
žrec povedal, da je videl ponoči, kako se je kačja
glava izpremenila v glavo Bhavani, ki je gledala na
nezavestnega kralja z izrazom zlobnega zasmeha in
sovražnega zadoščenja; žrec je od strahu izgubil za¬
vest, O Devaki so govorili, da je bolna in da se je
zaprla v svoje sobe.

Črez dva dni je prišla pod večer k vrhovnemu
žrecu neka ženska z zakritim obrazom ter izjavila, da
pozna sredstvo za kraljevo rešitev, toda ostati mora
sama z njim in vsi navzočni z žreci vred se morajo
oddaljiti; če sprejmejo njene pogoje, tedaj se vi ne o
polnoči. Razume se, da so ji ustregli. Ko je nastopila
noč, so se vsi rade volje odstranili, ko se je pokazalo
upanje rešiti kralja.

Opolnoči sta prišla v tempelj moški in ženska,
ogrnjena v temna plašča. Ko sta snela plašča, sta bila
to Devaki in Majavarna; poslednji je imel na sebi
znake velikih magičnih vplivov. Kraljica je postavila
na žrtvenik škatlo s kristalno steklenico, ki je bila
zataknjena z zlatim zamaškom, in nekakšno votlo iglo,
ki je bila napolnjena z neko temno in kakor med go^Jo
tekočino; medtem je Majavarna vzel izza pasa trstovo
piščalko in začel nanjo gosti.

Kača se je dvignila, ne da bi spustila svoje
žrtve; očividno je godba delovala nanjo. Ko je tako
nepremično stala, se je Devaki prikradla k njej in
tako globoko zasadila v telo kače iglo, da je izginila
v mesu. V tem trenotku je Majavarna skočil h kralju,

- 318  -

ki je ležal kakor mrtev v objemu kače, in mu vlil v
| polodprta usta tekočino iz steklenice, ki jo je skrival
v roki. Kača se je stresla, a iz ust Adžmitre se je
izvilo stokanje. Črez nekaj minut sta bila kača in njen
ujetnik izpremenjena v kamenito maso.

— Nesrečnež! Kaj si napravil! — je vzkliknila
I . Devaki, ki je za trenotek obstala, kakor da bi vanjo
treščilo, nato je zamahnila z bodalom in se vrgla na
Majavarno.

Odrinil je njeno roko in se zagrohotal.

— Neumnica! Kako si mogla misliti, da bom rešil
svojega tekmeca, da postaneš njegova in bosta skupaj
kraljevala. Maščeval sem Bhavani in sebe, a zdaj mo¬
rava bežati, da naju razsrjeno ljudstvo ne raztrže.

Črez tri dni je mesto poginilo po potresu; tisoči
ljudstva so bili pokopani pod razvalinami, drugi so
umrli od strahu in lakote v svojih podzemnih krstah.

Balarama je umolknil, a megleno platno, ki je
pokrivalo steno, je pobledelo in izginilo. Nekaj tre-
notkov je baron ostal z zaprtimi očmi; to, kar je videl
in slišal, ga je silno pretreslo, toda z naporom svoje
volje je premagal slabost, vstal in se goreče zahvalil
staremu učenjaku za dvojno dobroto, obstoječo v
razlagi in predočenju zgodbe njegove prošlosti. Sta¬
rec mu je stisnil roko; ko pa je zapazil baronovo
smrtno bledobo in njegovo razburjenje, ga je z osta¬
limi peljal v svojo delavnico, pripravil polno čašo pe¬
neče se tekočine in jo podal baronu.

— Izpij, Adžmitra, moj prejšnji kralj. Moraš se
okrepčati.

Baron je izpraznil čašo in zares je čutil, da se
mu vračata mir in moč,

— Imenuješ me svojega prejšnjega  kralja, častiti
Balarama. Ali si morebiti tudi ti živel tedaj?

— Da, tudi jaz sem živel tedaj, toda to ni važno,
— je odgovoril učenjak z zagonetnim nasmeškom. —
Povej mi rajši, če bi rad videl nesrečno mesto, kjer
je Adžmitra postal žrtev svojih zločinov? Ta spo¬
menik sovraštva še stoji; na čuden način se je ohranil
v podzemskem muzeju.

— 319  —

— Bog moj! Če bi rad videl? Saj je prava milos
usode videti kaj takega! — je s tako vnemo in s tako
nestrpnostjo vzkliknil baron, da sta se Balarama ir
gospod Žerald od srca nasmejala.

Mag jih je peljal po ulicah mrtvega mesta k tem¬
pelj u, ki je bil takorekoč na obronku mesta, zakaj za
rijim se je začel zasip. Velel je prižgati baklje in
električne svetilke, nato je stari modrijan pripeljal
obiskovalce k dolbini, ki je bila velika kakor soba ir
nekoč zaprta z rezljano rešetko, ki pa je bila zdaj po
lomljena. V njej so videli čudno in nenavadno sku¬
pino.

Vzpeta na rep je stala velikanska kača; njeno
ogromno žrelo je bilo široko odprto in s svojim tol¬
stim truplom je obvijala visokega in suhega človeka
z odmaknjeno glavo in z izrazom smrtne grpze v ši¬
roko odprtih očeh.

Tresoč se od razburjenja je gledal baron strašni
memento mori svoje zločinske preteklosti; ta indijski
kralj je bil podoben Paolu Montignosu skoraj tako
kakor italijanski nobile Pavlu Roteršildu. Strašna
veriga, ki ga je obteževala do današnjega dne, je bila
skovana v tistem trenotku po neizprosni, tragični
karmi,.. Izrekel je željo, da bi rad fotografiral to nena¬
vadno skupino, ali pa bi jo vsaj narisal z dovoljenjem
Balarame. Ta je odgovoril, da nima nič proti temu,
in je pristavil, da je gospod Žerald o svojem zadnjem
obisku pustil tu fotografski aparat, ki naj ga baron
porabi. Tako je mogel v svoje veliko zadoščenje s
pomočjo Diomida Petroviča posneti skupino z dolbino,
hramom, ostanki kraljevega dvora in različnimi zani¬
mivostmi podzemskega mesta.

Nekoč pri obedu je baron omenil zgodbo o strupu
Montignosov ter opozoril Balaramo na podobnost tega
strupa s strupom Majavarne ter izrazil pri tem svoje
začudenje, kako je mogla ta nevarna skrivnost priti
v roke navadne ciganke po tolikih stoletjih.

— Otroci Devaki in Majavarne so razpolagali s to
skrivnostjo, ki je pa sicer poznana vsem posvečencem,
— je odgovoril Balarama. — Neke okolnosti, o katerih
bi moral dolgo pripovedovati, so prisilile neko rodbino

320  --

:z potomstva, da se je preselila iz Indije v Evropo; ta
rodbina je prišla v oblast ciganov in po rodbinskem
običaju je ta skrivnost vedno prehajala na na j razum¬
nejšo in najdrznejšo žensko plemena. Na ta način je
ajna o strupu prešla na Jolando, ki se je po zakonu
nevidne privlačnosti prošlosti večkrat pojavila na
živi jenski poti Adžimitre.

Dva dneva sta prešla v mrzlični in silno zanimivi
delavnosti in baron ter Diomid Petrovič sta bila skoraj
ogorčena, ko je gospod Žerald izjavil, da je prišel čas
vrnitve domov.

Ko so nekaj ur počivali, so se poslovili od Bala¬
dama in se mu zahvalili za njegovo gostoljubnost. Na
učenjakovi mizi je stala velika skrinja iz sandalovega
esa z inkrustacijo neobičajne lepote. Starec je objel
oarona, ga blagoslovil, in kažoč na skrinjo*, mu je rekel:

— Vzemi, kralj Adžimitra, v spomin na tvojo
starodavno prestolico. Tu boš našel nekaj predmetov,
iti so bili tvoja last, kakor tudi lišp, ki si ga ti podaril
Bhavani na dan vajine poroke. Izroči ji to v imenu
starega Balarame,

— Kje pa najdem Bhavani? — je vprašal začu¬
deno baron.

— Ko prideš domov, jo najdeš. Ali je nisi pre¬
poznal? — je rekel modrec z nasmeškom.

— Valerija!.., — je vzkliknil baron. — Zdelo se
mi je, da je nekoliko podobna Bhavani... Toda v glavi
se mi vrti od vseh teh doživljajev.

Črez nekaj ur so vnovič stopili v razrušeni tempelj,
ki je bil zakopan v deviškem gozdu. Tam so preno¬
čevali in se odpočili pred odhodom. Baronova nestrp¬
nost preiskati vsebino skrinje je bila tako silna, da jo
je odprl takoj po večerji, in obstal ; e  od začudenja
pred tolikim bleskom. V skrinji je našel že omenjeno
čudovito lepo čašo, zlat prstan z rubinom in izrezlja¬
nimi nerazumljivi znaki, — očividno je bil to pečat, —
zlato tiaro, ki je bila obšita z dragimi kamni in ravno
taka, kakršno je videl na glavi Adžimitre, in slednjič
bodalo z zlatim ročajem in kabalističnimi znaki na
rezilu.

— 321  -

21

— To je najdragocenejši dar. Ni samo drag in sta¬
rinski predmet, ampak tudi mogočno čarodejno orožje
Naučil te bom rabiti ga, — je pripomnil gospod Žerald,
gledajoč bodalo.

Lišp, namenjen prerojeni Bhavani, je bil pravo
čudo juvelirske umetnosti in je sestajal iz širokega
diadema, ovratnega lišpa, štirih zapestnic in pasu; vse
je bilo vdelano s satiri, z biseri in brilanti neprecenlji¬
ve vrednosti zaradi njih veličine in lepote.

Baron je bil dobre volje kakor že davno ne. Za¬
mišljen v dogodke svoje daljnje prošlosti jih je
presojal in primerjal s poznejšimi. Toda pisma
iz Evrope, ki so nanj čakala, so mu docela pokvarila
dobro razpoloženje. Debelo pošiljatev od Lolo je od¬
ložil za pozneje in vzel v roke poslovna pisma. Z
nevoljo- je prebral odgovor svojega zastopnika, ki mu
je sporočil, da je obhodil njegova posestva in prišel
na sled raznim nerednostim ter dostavil, da je go¬
spodarjev povratek neobhodno potreben. Jezen in raz¬
dražen je vzel Lolino pismo in ga naglo odprl. Na
mizo je padla čudovito lepa akvarelna slika in Pavel
Borisovič je začudeno gledal prelepega štiriletnega
dečka z višnjevo kapo in v žametnem kroju s čipkastim
ovratnikom. Kri mu je šinila v glavo, ko je na obratni
strani portreta prebral napis od Loline roke: Boris
Pavlovič Roteršild. Njegov sin! On ima sina, a Vale¬
rija je še to zamolčala v svoji zlobi. Temna rdečica
mu je zalila obličje in čelo se mu je jezno naguban-
čilo.

■— No, dragi moj, premagaj se, Ali naj te vsako
nepričakovano razburjenje spravi iz ravnotežja? —
je pripomnil gospod Žerald ter odložil časopis, po
katerem je listal.

Baronu je bilo, kakor da ga je nekdo polil z
mrzlo vodo, in je zopet zardel, takrat pa od sramu.

— Prav imate, učenik, še vedno sem zelo nagel.
Toda pomislite, Valeriji se je rodil sin in ni smatrala
za potrebno, da bi me o tem obvestila. To je že odveč!

— Priznavam, da ni to posebno nežno; kako pa
da nisi že poprej na to mislil. Če bi bil vprašal, bi

— 222  —

ii bili odgovorili. Jaz sem že davno vedel o tem, no,
se nisem hotel vmešati v tvoje zadeve.

Baron je šel z roko preko čela in si z naporom
svoje volje prizadeval umiriti se. Mag je imel prav:
kako da ni pomislil na možnost takega slučaja? In
vzel je v roke sestričino pismo, pismo edine prija¬
teljice od doma.

«Dragi Pavlik», — je pisala Lolo. — «Pošiljajoč
ti Borisovo sliko, prerušujem svečano obljubo, ki mi
jo je Valja izsilila; toda jaz nisem mogla več molčati
In te puščati v nevednosti o tako važnem dogodku.
Upam, da ne izdaš moje slabosti. Sedem mesecev in
pol po tvojem odhodu se je rodil otrok, Valerija je
bila blizu smrti, a naj večja nevarnost so bili potoki
solz, ki jih je tedaj izjokala. Končno se je je Gospod
usmilil, ozdravela je in sedaj obožuje svojega malčka.
Da po pravici povem, nisem še videla tako lepega
otroka; lepši je celo od mojega Kolja. Boris je do
smešnosti podoben tebi in bržčas bo ravno takšen
miljenec dam kakor njegov oče. Včasih se vprašujem,
koga obožuje v njem Valja: Borisa ali Pavlika? No v
tem je ona prava zagonetka.* Na koncu pisma je Lolo
pristavila, da nestrpno pričakuje njegovega povratka,
zakaj pet let je kmalu proč, odkar je odšel; v pismu
je še omenila, da je akvarel Valerijino delo.

Razburkan in zamišljen je baron vzel v roke
portret. Resnično, to je on sam: njegove so te velike
oči, njegove rdeče ustnice, ponosne in posmehljive,
njegovi gosti črni kodri. Zdaj je razumel, zakaj ni
Valerija iskala ločitve: otrok je bil živa vez, ki se je
ni upala pretrgati. To noč ni mogel spati in misli so
mu bile daleč. S čudovito jasnostjo je vstala pred
njim ženina podoba, a otrok, kateremu je on dal živ¬
ljenje, ga je privlačeval kakor magnet. Vkljub temu
je naslednjega dne šel na delo. Zdaj je proučeval
elemente in se učil gospodovati nad njimi; vadil se je
tudi v pošiljanju misli na daljavo in razvijal sposob¬
nost se vživeti v astralni svet. Delal je marljivo in ob
tihih urah počitka je večkrat razmišljal o oddaljeni
rodbini in tam živečih bližnjih.

— 323

Minila sta dva meseca! Ko so nekega večera vsi
trije sedeli na terasi, je gospod Žerald rekel:

— Prijatelj Paolo, menim, da je čas misliti na
povratek. Ti si tako vneto delal, da ne bo nobena
škoda, če skrajšaš svoje prebivanje tukaj za tri ali
štiri mesece, zato ti svetujem, da se polagoma pri¬
pravljaš na odhod.

Baron je pobledel. Ni pričakoval takih besed in
popadla ga je žalost pri misli, da bo ostavil to pribe¬
žališče miru, harmonije in umstvenega dela.

— Če me izganjaš, učenik, povej mi, kdaj naj
grem? — je odgovoril tiho.

— Jaz te ne izganjam, dragi moj in dobri moj
učenec. Če bi bilo mogoče, bi te rade volje za vedno
pri sebi obdržal, toda vsako bitje ima svoje oprede-
Ijenje, večje ali manjše, ki ga pa mora izpolniti. Tvoje
opredeljenje je izvrševati dolžnosti moža in očeta v
družbi, katere ud si, in koristno izrabljati bogastvo,
ki ti je dodeljeno.

Sredi prazne in pokvarjene posvetne množice, ki
te obdaja, ti je preizkusiti pridobljene moči in se
prepričati, ali se zamoreš upirati skušnjavam in
vplivu svojih poglavitnih slabosti: sebičnosti, samo-
drštva, nagle jeze in čutnosti. Pred teboj se odpira
široko, vsestransko odprto polje delovanja. Vzemimo
na primer samo to, kako boš uporabljal dohodke svo¬
jega premoženja. Žalostno je treba priznati, da so bo¬
gatini najbolj trdega srca in dajo veliko premalo v
primeri z drugimi; ti si bogat in tvoja dolžnost je po¬
magati onim, ki jim ni usoda tako naklonjena. Ne
zasleduj in ne sodi malenkostno, kako bo revež obrnil
po tebi darovano kopejko, zakaj drug sodnik — strožji
in bolj dalekoviden od tebe, — sodi dejanja sleher¬
nega človeka.

Če se revež zateče z gorečo, iskreno prošnjo k
Nebeškemu Očetu in silam dobrega, ima pravico do
pomoči, a čista, blaga bitja, ki jih vi imenujete svet¬
nike,  ne razpolagajo s posvetnim bogastvom. Toda
njih volja pripelje prositelja k onemu, ki razpolaga z
minljivim bogastvom in mu ga postavi na pot, da
pride na ta način do pomoči. Še obširnejše je polje

— 324  —

za dobrodelnost v tvoji družbi. Strašno propadanje,
duševno in telesno, vlada na svetu. Istočasno z vero
izginja vsako brzdanje; dobrega se ljudje celo sramu¬
jejo, ostudno slovstvo idealizira vse napake in zlo¬
čine, draži živalske nagone v človeku, pospešuje
nravno pokvarjenost in izziva fluidske epidemije, ka¬
kor umore, samomore, umstvene izrodke itd. In v tej
slepi, nevedni, lahkomiselni in razvratni množici bo
drobni- plamenček tvojega znanja privlekel prav go¬
tovo tiste ljudi, katerim ni zlo  dalo zadoščenja, zanje
boš ti baklja resnice, izvirnik izpreobrnjenja. Vendar
pa ti svetujem, da se oborožiš s potrpežljivostjo in
dobrohotnostjo napram tem nevednežem; ne jezi se
in ne vzkipevaj, a glavno — ne udajaj se čuvstvu
ošabnega prezira napram onim, ki te ne razumejo. Se¬
veda je borba s človeško glupostjo težka, toda zato
tudi junaška in plemenita za višje  bitje. Neprestano
je treba iskati kraj zla  in sejati dobro  ne oziraje se
na obrekovanje in zmerjanje. Duševne bolezni so teže
ozdravljive kakor telesne, zato pa je zdravnikova za¬
sluga večja. In če je on v resnici čist,  tedaj se mu ni
treba bati nalezljivosti in more brez strahu stopiti v
najzoprnejšo družbo. Mislim, da sem te zadostno obo¬
rožil za predstoječo borbo in upam, da bom v bodoče
videl samo tvoje zmage.

1 — Oh, učenik, če bi me mogel podpirati s svojimi
sveti! Toda ti boš daleč, a jaz bom sam, — je rekel
s potrtim glasom baron.

— Razdalja, sin moj, je prav odnosen poj m in
jaz ti obljubljam, da ohranim občevanje s teboj; tako
se boš mogel vselej zateči k moji pomoči in mojim
svetom.

Ta razgovor je napravil na Pavla Borisoviča glo¬
bok dojem in od tedaj se je začel pripravljati na
odhod. Težko mu je bilo pri srcu, a dušo so mu vzne¬
mirjala razna čuvstva. Bal se je sveta, kamor se je
vračal in kateremu se je odtujil. Ker je bil zaposlen
z duševnim delom, ga ni zanimal zunanji svet in celo
časopise je bral zelo površno. Težka mu je bila tudi
nejasnost razmerja med njim in Valerijo. Tudi mu je
bilo jasno, da ga čaka prva preizkušnja njegove po-

— 225  —

trpežljivosti, dobrohotnosti in ljubezni baš z ženo.
Seveda je imel tudi zaveznika v otroku, h kateremu
ga je neodoljivo vleklo, vendar pa je slutil, da mu bo
prestati težke prizore.

Ko je slednjič določil čas odhoda, je pisal Lolo,
svojemu zastopniku in Valeriji o svojem prihodu.
Pismo ženi je bilo najtežje in napisal ga je po dol¬
gem, zrelem premisleku.

Dva dni pred odhodom je pozval gospod Žerald
barona v delavnico.

— Sin moj, hočem ti dati poslednje nauke in ti
izročiti nekatere predmete, ki ti bodo rabili. Evo ti
najprej ta predmet, ki je videti kakor knjiga; v tej
knjigi so zelo tanki kovinski listki: zlati, srebrni in
bakreni, vdelani so z biserno matico črne in bele barve.
Znaki, ki so zgoraj vrezani, predstavljajo formule, s
katerimi se zaklinjajo elementi, in imena duhov.
Predno se odločiš za kako dejanje, preberi slučaju
odgovarjajoči listič, da se uveriš, ali nisi kaj pozabil.
Opozarjam te, da se boš moral bržčas boriti z ele¬
menti; navadno napadejo onega, ki jih zna obvladati;
ko so pa premagani, puste posvečenca  v miru. V ta
zvezek sem napisal vse, kar je neobhodno potrebno,
da ne pozabiš, kar si se naučil, dalje, kako moraš ži¬
veti, in pravila tvojega obnašanja. V tej skrinjici iz
črnega lesa boš našel magični arzenal, ki ga boš po¬
treboval. Zadostoval bo za dolgo dobo. Razen tebe se
ne sme nihče dotakniti te skrinjice. V škatli so zdra¬
vilne trave, mazila itd.; naučil sem te. kako se rabijo,
in vse, kar sem ti zdaj pokazal, je moj poslovilni dar.

Obdarovani baron se je zahvalil in hotel odnesti
skrinjo, toda gospod Žerald ga je ustavil in mu podal
usnjen kovčeg.

— Pripravil sem ti še neko presenečenje. Ko se
povrneš domov, postavi ta kovčeg v temen prostor in
skrij ga tako, da ga ne bo noben človek videl. Če
boš kdaj nujno potreboval mojo pomoč, tedaj odpri
kovčeg in preberi navodila, kako se spravi aparat v
delovanje; listek je notri skrit.

— In bom mogel z vami občevati, učenik? — je
vprašal baron in obraz mu je sijal od sreče.

— 226  —

— Gotovo, samo ne odpiraj aparata, dokler ga ne
postaviš na mesto.

Končno je prišel dan odhoda. Diomid Petrovič, ki
je nameraval ostati v Indiji na nedoločen čas. je želel
spremiti svojega prijatelja do parnika. Takrat sta
sklenila, da se peljeta do tja z železnico in tako
skrajšata potovanje. S solzami v očeh se je baron
spustil na kolena, poljubil roko svojega posvetitelja,
se mu zahvalil za neštete izkazane mu dobrote in ga
prosil, naj ga ne zapusti v bodoče. Globoko ganjen ga
je gospod Žerald objel, blagoslovil in mu prijateljski
rekel:

— Ti si za vselej pridobil mojo ljubezen in pokro¬
viteljstvo. Povsod te bosta spremljali, a vez med nama
se nikoli ne pretrže. Potuj pogumno in bodi vreden
pridobljenega znanja; vsako bitje, ki ga boš ti odrešil,
bodisi duševno, bodisi telesno, bo meni naj lepši dar
od tebe in moje največje plačilo.

Ko se je baron znašel sam na ladji in ni videl
ničesar razen neba in vode, sta ga prevzela globoka
žalost in čuvstvo osamljenosti. Sedeč na krovu v naj¬
bolj oddaljenem kotu. je po cele ure razmišljal gle¬
dajoč v ocean, ali pa je šel v svojo kajuto čitat knjigo
s kovinskimi listi, na katerih so bile zapisane magične
formule, ki so odgovarjale tistemu zavratnemu ele¬
mentu, ki je takrat nanj vplival. Dasiravno se ni on
sam nikoli zanimal za svoje sopotnike in ni iskal nji¬
hovega znanja, so se oni. zlasti pa ženske, na katere
je nehote očarujoče vplival, silno zanimali zanj.
Marsikatera med lepimi sopotnicami se je zelo jezila
zaradi vzdržnosti in ravnodušnosti vedno zamišljenega
lepega moškega.

Prve dni je ladja mirno plula. Nekega jutra, ko
je bil na krovu, je baron zapazil, da je kapitan ogledo¬
val nebo s skrbečim pogledom, a potem je rekel ne¬
kemu staremu gospodu:

— Bojim se, da bomo imeli ponoči hudo nevihto.
Moramo biti na straži.

Pavlu Borisoviču ni ušla ta pripomba. Takoj je
šel v kajuto, prebral formulo izzivanja, si namazal telo
in izpil kozarček krepčilne esence, ki mu jo je dal

— 227  -

gospod Žerald, potem pa se je vlegel; hotel se j
odpočiti, da bo mogel razpolagati z vsemi svojim
močmi ob času nevarnosti. Kmalu je krepko zaspal ir
kakor že večkrat je tudi takrat videl v snu bivališči
svojega posvetitelja in svojih prijateljev. Toda še
nikoli niso bile te sanje tako žive kakor sedaj. Vide
je, kako se je gospod Žerald sklonil nadenj; in sliša
je njegov zvočni glas, ki je govoril:

— Vstani in zberi ves svoj pogum. Vaša ladja je
v veliki nevarnosti, in če se ti posreči jo odvrniti, bo;
rešil mnogo človeških življenj! Dobro pomni vsa moja
navodila, zakaj to je tvoj prvi poskus. Pogum!

Baron se je stresel in odprl oči. Zdelo se mu je
da še sliši učenikov glas, a gibanje ladje ga je uverilo,
da se je nevihta razvila. Toda ni občutil najmanjšega
strahu; nasprotno, njegova duša je bila prevzeta s
čuvstvom miru in sreče. Čutil je na svoji roki krepek
stis dolge, tanke in tople roke gospoda Žeralda; torej
ni sam, dragi učenik je pri njem. ga vodi in podpira.

Najprej je šel iz kajute, da vidi, kaj se zunaj godi.
Vse na ladji je bilo pokoncu; duri kajut so bile na
stežaj odprte in iz njih se je čul ženski jok in krik
otrok. Bledi in prestrašeni možje so se zbrali v dvorani,
toda ladja sei|e tako močno zibala, da je bilo težko
stati. Grmelo je, in ko je stopil na krov, je videl
šviganje bliskov po črnosivem nebu. Krepek stis fluid-
ske roke mu je povedal, da ne sme tratiti časa, zato
se je naglo spustil v kajuto in začel s pripravami.

Odprl je skrinjo z magičnimi predmeti in vzel iz
nje verižico, na kateri je visela kovinska zvezda iz
zmesi raznih kovin; v sredi je bil vdelan majhen
aparat, podoben uri, in neskončno majhna kolesca so
se vrtela s silovito naglico in razširjala silen, opojen
duh. Obesil si je verižico na vrat, položil aparat na
golo kožo, nato je vzel iz raznih vrečic praške, jih
zamesil z neko dišečo mastjo, a iz tega testa je napra¬
vil štiri hlebce in jih položil na zlat podstavek. Na
vrhu vsakega hlebca je napravil majhno luknjo, v
katero je dal košček kafre in še tiste zelene tvarine,
ki jo je videl na trinožnikih v podzemskem mestu.
Zažgal je obe tvarini, nato je vzel iz skrinje majhen

— 228  -

kovinski lok in štiri drobne puščice; končno si je na
palec nadel prstan s kamnom, ki je izločal močno
ijoličasto luč. Ko je končal te priprave, je baron
nekaj časa goreče molil, nakar je šel iz kajute poln
energije in odločnosti; fluidska roka, ki je počivala na
njegovi roki. ga je vodila, bodrila in mu dajala moč.

Ladjo je zibalo in metalo semintja kakor orehovo
lupino; zdaj je bila na vrhu kakor gora visokega vala,
zdaj je brzela v globino; strašno hreščanje je doka¬
zovalo. da ne bodo megle njene stene vzdržati pritiska
udarjajočih, groznih valov. Krov, ki so ga valovi ne¬
prestano zalivali, je bil prazen; videti je bilo samo
nekatere mornarje, ki so bili v stalni nevarnosti, da
jih valovi odneso v morje. Ne brez truda, toda neovi¬
rano je prišel na zadnji del ladje. Nihče ni obračal
nanj pozornosti in bil je uverjen, da je popolnoma
sam, ko se je priklanjal na štiri strani neba ter metal
prižgane hlebce v morje in izgovarjal formule proti
elementom, Nato je baron izgovarjal imena duhov, ki
so jim pokorni vetrovi in hude ure, roteč jih, naj usta¬
vijo vihar in rešijo ladjo. Istočasno, ko je pozval naj¬
višje duhove elementov, služabnikov zraku in vode, je
izpustil štiri drobne puščice, a podstavek je skril v
žep.

Slika je bila nenavadna: hlebci so plavali po vodi
in še dolgo so na njih goreli plamenčki; a vsakikrat
ko je puščica izginila v mrak, je nastal pok in na vrhu
ogromnega vala je zaplapolalo, kakor da gori grmada.
Pri tej luči je baron videl sive oblake, ki so obdajali
ladjo, a iz sive mase so se pojavljali obrisi človeških
obrazov. Ta zračna množica je podila ladjo, ki jo je
zdaj neslo po valovih kakor od divjega vetra. Ladja
je vidno bežala iz oblasti viharja, zakaj grmenje je
slabelo, a površina oceana je bila mirnejša; nato je
nebo zadobilo safirnat odtenek vzhodne noči, a v
daljavi je zasijala kakor zvezda luč svetilnika. Stis
fluidske roke je odnehal in baron je vedel, da je nje¬
govo poslanstvo končano. Bil je popolnoma izčrpan.
Po vsem telesu se je potil, obleka mu je bila mokra
do kože, zato se je podal v svojo kajuto.

— 229  —

Baron ni vedel, da ga je nekdo opazoval pri nje¬
govem magičnem delovanju. To je bil neki mlad
mornar, Rus po rodu kakor on. Besed Pavla Boriso-
viča ni mogel uloviti, tudi ni videl grmad, ki so gorele
na vrhovih valov, pač pa je zapazil, kako se je baron
priklanjal na štiri strani neba in kako je metal hlebce
in puščice. Mornar je bil nekoliko okultista in je po¬
godil, da je ladjo rešil neizogibne pogube posuečenec

S polnim zadoščenjem in celo s ponosom se je
baron vrnil v kajuto. Prvič je uporabil nauke svojega
učitelja in po tem znanju je rešil mnogo človeškil
življenj. Duša mu je kipela od goreče hvaležnosti k
Bogu in po iskreni molitvi je legel in zaspal.

Ko je naslednjega jutra stopil v obednico, je
našel popotnike v največjem razburjenju; vsi so govo¬
rili o preteči jim smrtni nevarnosti, in da jih je neko
čudo rešilo.

— Cejlon je na vidiku in črez uro časa zaplovemo
v pristanišče, — je hreščala stara Angličanka in
spremljala kričanje z živahnimi kretnjami. — Sam
kapitan mi je pravil, da ne ve, kakšen veter je to bil.
Če bi šli brez nikakih ovir dalje, ne bi mogli prispeti
pred nočjo ali pa pred jutrišnjem dnem. Vse svoje
življenje ni doživel kaj takega.

Baron je ravnodušno poslušal prerekanje in
domneve o čudnih nočnih dogodkih. Samo oni mornar
je molčal in radovedno gledal Pavla Borisoviča;
skrbno si je zapisal ime odljudnega potnika.

Bilo je prelepega in toplega avgustskega dne. Na
veliki terasi se je zbrala vsa družina Samburovih. Po¬
sestvo Anatolijeve in Valerijine matere v Moskovski
guberniji je bilo veliko in lepo; hiša, zidana za časa
Katarme, je bila razkošno izdelana. Antonija Lvovna
je rada preživela tam poletje in jesen z otroki. V
gosteh so bili Anatolij z ženo in dvema otrokoma ter
Valerija z Borisom. Ko so poobedovali, sta šla Sam-
burova in sin počivat, a mladi ženi sta ostali sami na
terasi. Razgovarjali sta se polglasno, pazeč na otroke,
ki so se igrali na peščeni ploščadi ped nadzorstvom
pestunj.

- 230

Lolo se je nekoliko izpremenila; sveža, rožnata,
smehljajoča se, je bila prava predpodoba zadovolj¬
nosti in sreče. Valerija je postala veliko lepša, toda
bia je videti vsa druga kakor nekdaj. Bila je bolj
podobna mlademu dekletu kakor ženi in materi, tako
je  bila tanka in vitka; toda njen prelestni obrazek je
izgubil svojo svežost, v kotih lepih škrlatnih usten se
ji je vsedla grenkobna guba, a velike temne oči so.
postale resne in otožne in so oživele le pri pogledu
na sina. Vendar pa ji je otrokovo rojstvo prizadejalo
mnogo joka in toliko razburjenje je celo ogrožalo
njeno življenje. Prve čase ji je bilo težko gledati
otroka, a na prepričevanje matere, krščenke in Lolo
je odgovarjala:

— Saj je sirota in srce se mi krči, ko ga gledam.

Malo po malem pa je otrok postal njena rešilna
bilka in silno se je navezala nanj. Čimbolj je Borja
doraščal, tembolj je bil podoben očetu, a Valerijino
oboževanje otroka je bilo pomešano z grenkobo, ven¬
dar pa se je pokazala slabotna za vsako še tako ne¬
razsodno sinovo prošnjo; a zagoreli porednež se je
zavedal svoje^moči nad materjo in jo je strahoval. Iz
ljubezni do otroka se je Valerija odpovedala ločitvi
zakona in sklenila je rešiti to vprašanje šele po mo¬
ževi vrnitvi.

Čas,  — najboljši zdravnik, — je nekoliko umiril
njeno dušo, istočasno pa se je Valerija začela zani¬
mati za okultna vprašanja. Zdaj se je začela resno
učiti, prebrala je mnogo del iz hermetizma, in četudi
ji je primanjkovalo prakse, je teorijo proučila prav
dobro. Časa je imela dovolj, zakaj živela je skromno,
občevala je le z bližnjimi prijatelji in je malo spre¬
jemala. Moževega praga ni prestopila, ampak se je
naselila blizu brata v Carskem Selu, kjer je najela
majhno stanovanje. Poletje je navadno preživela pri
materi. Samo enkrat se je na zdravnikov nasvet zdra¬
vila v Opatiji, odtod se je za nekaj tednov podala v
Montignoso, kjer je bivala večidel v vrtu, ki je bit
nekoč zaraščen. Tu je opazovala Borisa in ga primer¬
jala v duhu z malim Paolom Montignosom, ki se je
bržkone tudi igral v tem vrtu; a zvečer, ko je otroka

— 231  —

spravila spat, je šla v jamo in razmišljala o prošlo ti.
Prav neprijetni so bili za Valerijo dnevi, ko so iz n-
dije prispeli darovi in pisma; namesto da bi bila ve¬
sela, ker mož nanjo misli, ji je vse to povzroče o
ostro bolečino. Nikdar ni brala pisem, ni odpirala p -
šiljatev, ampak vse je poslala v petrograjsko hišo.

Samburova je zapazila, da je bila Valerija po
vsaki pošiljatvi iz Indije nekaj dni še bledejša, nemi -
nejša in bolj molčeča kakor po navadi. Nagla in ra -
dražljiva Antonija Lvovna je vsakikrat obsipa: a
odsotnega barona z nelaskavimi priimki. Dasiravno i
Valerija branila moža, vendar je Lolo opazila, d-a
niso bili ti materini izbruhi všeč Valeriji. Zato e
nekoč, ko je tašča zopet obsula zeta s ploho žalite ,
stopila k njej, jo objela in rekla:

— Draga mama, ne žali Pavlika. Ali ne vidiš, da
to Valji ni všeč. Ali ti ni znan pregovor: «Ko se svo
psi koljejo med seboj, naj tuji ne pridejo poleg»?
Uverjena sem, da ga vkljub temu nič manj ne ljub:
Končno ima otroka po njem in naravno je, da noč:
Valja obtežiti položaja, da bi malčku ^dvzela očeta
ali pa bi sama izgubila sina, ki bi ga mož zahteval zase
če bi se ločila. Razen tega postaja Boris že razumen
in ni dobro žaliti očeta v otrokovi navzočnosti. Veru :
mi, mama, in prepuščajmo Božji volji razrešiti to
zgodbo, ki se je pričela pred tristo leti.

Do solz ganjena je Antonija Lvovna odgovorila
nevesti s poljubom.

— Prav govoriš, dobra moja Lolo, toda vse ba¬
ronovo obnašanje je bilo tako žaljivo za Valjo,

— To je res, toda kaj moremo pomagati, zato ne
obtežujmo Valerijinega položaja, ki je itak težak.

— Oh! Če bi hotela pomagati sama sebi, bi bila
srečna.

To namigovanje Samburove se je nanašalo na slu¬
čaj, ki je povzročil družini mnogo neprijetnosti. Valeri¬
ja je bila prelepa, da ne bi vzbujala zanimanja moških
in vplivala nanje vkljub svojemu zaprtemu življenju
Večkrat je morala poslušati ljubezenske izjave; prosili
so jo, naj pretrže poniževalno vez in osreči človeka
ki jo bo ljubil in cenil po njenem zasluženju. Najbolj

— 332  —

v rajen med njenimi častilci je bil grof Prokin, mlad,
len in zelo bogat človek; razen tega je znal pridobiti
z. se Anatolija in Valerijino mater, ki sta se vneto po¬
tegovala za grofa in ne malo nadlegovala Valerijo.

Samo Lolo jo je razgovarjala in blagohotno go¬
vorila:

— Ne naprti si drugega moža. Kdove, če bo
Frokin boljši od Pavlika? Na vsak način počakaj mo¬
ževega povratka, predno se odločiš v tem vprašanju.

Zadeva je ostala nerešena in tudi Anatolij je
eto/al grofu, naj počaka baronovega povratka, ki
i o brez dvema dovedel do ločitve zakona.

Takšen je bil položaj tega dne, ko sta bili prija¬
teljici sami na terasi. Sluga, ki je prišel s kupom
pisem in časopisov, je prekinil molk. Medtem ko je
Valerija brala obširno pismo svoje kumice, je Lolo
naglo odprla obsežen zavoj iz Indije: razen pisma
na njen naslov, je bilo notri tudi pismo na Valerijo.
Lolo je vtaknila ovoj v žep, in ko je prebrala svoje
pismo, je vstala.

— Pojdive v tvojo sobo, Valja; moram izpre-
govoriti resno besedo s teboj.

Valerija je pcbledela, ko je zagledala ovoj z
znano ji pisavo. Pokorno je šla za svakinjo v scbo,
se spustila v naslanjač in vprašala hladno, toda
neodločno:

— Kaj mi poveš, Lolo? Prejela si pismo od
njega.  Bržkone ti sporoča, da ostane še pet let v
deželi bajaderk?

— Ne, baš nasprotno. Pavlik sporoča, da računa,
da prispe v Petrograd prve dni oktobra, in ti pošilja
tole pismo.

Valerija je najprej zardela, nato pobledela in
nestrpno odrinila pismo.

— Moraš ga prebrati, Valja, to je tvoja dolžnost.
Vrača se in dovolj je teh sovražnih demonstracij, ki
so že preveč poostrile tvoje odnošaje napram možu,—
je strogo in ukazujoče rekla Lolo, kar je običajno
vplivalo na Valerijo.

— 233  —

Naslonila se je na naslanjač in zamižala. Vsa
duševna borba, ki je v njej kipela, se je odražala na
njenem vzprejemljivem obličju.

— Kaj mu je do mene? Saj sva se odtujila drug
drugemu! Če se ti zdi neobhodno potrebno, preberi mi
njegovo pismo, — je s tihim glasom rekla Valerija. —-
Med nama ni skrivnosti, ti si mi sestra, Lolo. Prosim
te, beri.

In pokrila je obličje z roko. Lolo je odprla pismo
in brala:

«Draga Valerija! V teku teh dolgih let mi nisi
pisala niti vrstice in nisi mi odgovorila na nobeno
mojih pisem; to dovolj jasno dokazuje, da je tvoje
srce polno žolča, in ker ga nisi hotela izliti, si rajši
molčala. — Razumem, da se jeziš name, zato opra¬
vičujem tvoj molk in ti odpuščam. Vendar pa nis
izrabila prostosti, ki sem ti jo jaz s težkim srcem
podelil, ker sem smatral to za svojo dolžnost; nisi si
izbrala človeka, ki bi te bil vreden, in torej nisi pre-
rušila vezi z «izvržkom», ki te je obsodil na prisilno
samstvo. In prav ta okolnost mi daje upanje, da v
kakšnem skritem kotičku tvo jega srca tli pod pepelom
še nekaj ljubezni, ki naju veže toliko stoletij. —
Težko mi je bilo, ko sem zvedel, da si zapustila mojo
hišo in se odpovedala dohodku, ki sem ti ga nakazal;
to mi dokazuje, da si smatrala moj odhod kot pojav
zle volje in da te nameravam zapustiti. Bog mi je
priča, da se nisem pečal s takšnimi mislimi ob času
svojega odhoda, in čiste vesti ti prisegam, da mi niti
na misel ni prišlo, da bi te varal. V teh letih težkega
neprestanega truda sem živel življenje puščavnika in
asketa. — Toda upoštevaje dejstvo, da si pred
svetom še vedno moja žena, želim,  — ta beseda je
podčrtana, je pojasnila Lolo, — najti ženo pod svojim
krovom o svojem povratku. Nočem dati nepotrebnega
povoda opravljivcem in nočem, da bi postala zopet
predmet neskončnih, zlobnih govoric in spletk. Sama
morava spraviti na čisto najine zadeve, posebno po
nedostojnem obnašanju tvoje matere napram meni in
po onih žalitvah, s katerimi je obsipala mene in
Diomida Petroviča. Iz ljubezni do tebe sem pripravljen

— 234  -

vse pozabiti in prvi ji ponudim roko v spravo; toda
če te o svojem prihodu ne najdem tam, kjer sem te
pustil, ko sem odhajal, tedaj bom smatral, da sva
ločena za vselej. Premisli si vse, Valja, posvetuj se s
svojim srcem, predno razrušiš vez. S svoje strani se
potrudim biti dober in si zaslužiti tvojo ljubezen.
Pred nama je še vse življenje, ki more biti polno
sreče in soglasja; ne udaj se vplivu ljudi, ki naju
morebiti žele ločiti, vsekakor pa se posvetuj z Lolo.
Ona je poštena, dobra in pravična; ona ti je prijate¬
ljica, je žena tvojega brata in njen svet bo iskren.
Pomisli tudi na to, da je bila najina magična zveza
obnovljena in očiščena z ognjem prostornosti. Ostajam
iskreno udani in ljubeči te tvoj Pavel.»

Med branjem je Valerija jokala, ko je pa Lolo
zložila pismo, se je naglo dvignila ter rekia jezno in
zaničljivo:

— Ta samoljubni človek nima sebi enakega, to ti
je pravi samodržec! Tako se dela, kakor bi bila jaz
kriva pred njim. Rada bi vedela, kaj mi ima pravza¬
prav odpuščati? In potem ta ultimatum! Zahteva, da
moram biti tam, kjer me je pustil? Prosim vas! O pri¬
hodu sultana mora biti ves zbor sužnjev na mestu!
To poslednje presega vse meje!

Skočila je z naslanjača in se burno izprehodila
po sobi.

— Oh, če bi se mogla ločiti od njega! Toda
zvezana sem z njim z otrokom, a ta prekleti čarovnik
Žerald naju je zvezal s posebnimi čari. Kakor hitro
premislim na ločitev zakona, se me poloti takšna
slabost in srce se mi tako bolestno krči, skratka,
popade me takšna žalost, da odženem sleherno misel
o ločitvi. Čutim, da se ne morem ločiti od njega; toda
ne morem se pokoriti njegovim zahtevam, da se ne bi
čutila ponižala.

Lolo je posedla svakinjo na divan in začela dobro¬
hotno govoriti:

— Umiri se. Ne pretiravaj, sklepaj brez predsod¬
kov in tedaj se ti ne bo zdela stvar tako tragična.
Ta trenotek je silno važen: gre za vso tvojo bodočnost
in Borisovo. In ker je on Pavlov sin, ga more oče

—  335  —

zahtevati zase; sama veš, kako žalostna je usod;
otrok, če so starši ločeni. Ali je vredno žrtvovat
malenkostnemu samoljubju svojo in otrokovo srečo
Sestrična Nadja je bila pet let zaročena in je čakala
da je Leonid Stepanovič končal vseučilišče, nakar st
se vzela; nato je bil dve leti pr; vojakih in glej, kako
sta srečna. Rečem ti še, da ne smeš dvomiti o moj
naklonjenosti do tebe, in če ti govorim iz srca, mi moraš
verjeti. Kakor resn ; čno ljubim Tolja in svoja otroka,
tako resnično mislim, da je Pavlikova želja, ki te tako
vznemirja, pravična in pametna. Kakorkoli si bosta
uredila bodočnost, je to vajina zadeva, a hudobni
jeziki samo zastrupljajo vajine odnošaje. Če sprejmeš
moža, kakor da se ni zgodilo nič posebnega, bosta
zaprla usta radovednežem. In ali mu ns boš mogla na
štiri oči povedati svojih bridkih očitkov? Sicer pa sem
uverjena, da te Pavlek ljubi, da se naveže na otroka
in četudi si bosta spočetka bolj hladna, se bo končno
vse uravnalo in živeli boste srečno.

Valerija je povesila glavo.

— Kaj poreče mama?... Ona ga sovraži! In
Anatolij?...

Lolo je zmigala z rameni.

— Zaradi Tolja ni treba, da se vznemirjaš: njega
prevzamem jaz in ti obljubljam, da bo pameten. In
mama? Ona nima nobene pravice preprečiti spravo.
Ker pa ni hudobna, ampak samo prenagla, se bo kmalu
umirila, ko bo videla, da si srečna. Srečna pa boš prav
gotovo, zakaj Pavlik ni navaden človek.

— Veš, Lolo, bojim se, da je postal tudi on
čarovnik? — je s tihim glasom rekla Valerija. — No¬
benemu nisem še povedala, niti tebi ne, da sem ga že
nekolikokrat videla.

— Ah, kako si molčeča! No, povej mi vsaj sedaj,
— je radovedno vprašala Lolo.

— Nekega večera, pred štirimi ali petimi meseci,
ko je imela pestunja svoj god, sem jo odpustila. Boris
je spal, a jaz sem sedela pri njegovi postelji in se
zamislila. Tako je podoben njemu,  da so se mi nehote
oci zasolzile. Čutila sem se osamljena, življenje se mi
je zdelo pusto,a v srcu mi je bilo tako hudo, da sem se

— 236  —

sklonila nad spečim malčkom, in postalo mi je neznos¬
no. V tistem trenotku mi je v obraz zapihal tako hladen
veter, da sem se začudena vzklonila; lahko si misliš,
kako sem se ustrašila, ko sem v razdalji nekolikih
korakov zagledala razklano kroglo, ki je visela na
nekakem ognjenem traku in se vrtela. Ta prikazen me
je tako presenetila, da se nisem mogla ganiti, videla pa
sem, kako je krogla postajala vedno bolj meglena, se
širila in zadobivala človeške oblike, in nenadoma je
stal pred menoj Pavel, .oblečen v dolgo belo tuniko.
Z nežnim in otožnim pogledom me je nepremično
motril in slišala sem, da je zašepetal: — Potrpljenje!...
Potem se je sklonil nad Borisom, ga poljubil na čelo
in pritisnil svoje ustne na mojo roko, ki je ležala na
robu postelje. Prisegam ti, da sem čutila dotik njegovih
usten in brkov, toda bila sem kakor odrevenela.
Kakor v snu sem videla v njegovih rokah nekakšno
sneženo kepo, ki jo je vrgel v mene; nato se je podoba
hkratu raztajala in jaz sem izgubila zavest. Ko sem se
zavedela, sem z začudenjem zagledala na svojih kole¬
nih in Borisovi obleki kopico prelepih belih cvetlic z
močnim vonjem. Torej nisem spala in on  je bil tu.
Shranila sem čudežne cvetlice in jih osušila pod
stiskalom; imam jih tu in ti jih pokažem. Od tistega
dne se dogaja nekaj čudnega; ko mi je hudo, tedaj mi
hkratu zadiši po cvetlicah kakor tistega dne in
čutim njegovo navzočnost. A nekoč, ko sem ga v
mislih grajala, sem čutila stisk njegove roke. To je
bila prav njegova  roka: spoznala sem jo po tankih
prstih in po prstanu, ki ga nosi na mezincu...

— Kako zanimivo je vse to! Bilo bi zares nespa¬
metno, če se spreš s takšnim možem! — je prepriče¬
valno rekla Lolo. — Poslušaj. Črez teden dni poteče
Anatoliju dopust in odpotujemo, torej pojdi z nami.
Do Pavlikovega prihoda se preseliš in utegneš pospra¬
viti hišo. Pripravljaj se brez šuma, tiho; in šele dan ali
dva pred odhodom naj poči vest.

— Še en dogodek sem ti pozabila povedati. To je
bilo na moj rojstni dan, petega avgusta. Zjutraj, ko
sem vstala s postelje, sem zagledala na mizi v
buduarju, katerega duri so bile odprte, velik list' pa-

— 337  —

22

pirja in škatlo, ki je nisem nikoli videla. Stopim tja
in predstavljati si moreš moje začudenje: na papirju
je bila s svinčnikom narisana slika indijskega dvorca,
a spodaj Pavlikova pisava: «Draga Valerija! Ti si še
vedno jezna name in ne bereš mojih pisem, a to boš
morala prebrati in sprejeti moje častitke k tvojemu
godu. Prisrčno te poljubljam. Pavel.» — V škatli je
ležala prelepa broša izvirnega izdelka.

Valerija je stopila k svoji pisalni mizi, vzela iz
skrinje veliko safjanovo škatlo ter jo podala Lolo. Na
bele: m atlasu je ležal velik medaljon z zlato verižico
in vdelan z brilanti; v medaljonu, na višnjevem ozadji.,
je bila narisana glava Indijca očarujoče lepote. Beli
turban z dragocenimi kamni in dva črna brilanta, vdeta
v oči, so dajali obličju čudovito živost.

— To mora biti slika kakega indijskega princa in
je silno dragocena, zakaj to je veleumetniški izdelek.
— je pripomnila Lolo. — Vidiš, nehvaležnica, kako
misli nate. Moraš se spraviti z njim in to čimprej!

Valerija ni nič odgovorila, toda shranila je moževo
pismo in ga čitala ponoči. To jo je stalo sicer novih
solz; toda reči je treba, da niso bile tako trpke kakor
prejšnje. V njenem mladem srcu je vstajala nova zarja
in življenje se ji ni zdelo več tako pusto; kakor skozi
meglo so se ji pokazale velike črne oči, ki so jo ljubeče
gledale. Vsa prošlost ji je oživela v spominu: stari
grad s svojo opojno in strašno preteklostjo in njena
mračna epopeja ljubezni s Paolom Montignoscm, ki
jo je imel še vedno v oblasti. Roteršild je ni ljubil
tako, kakor jo je ljubil Paolo; medtem pa je čutila,
kako je njegov vpliv vstal s prejšnjo silo.

Po Lolinem nasvetu je sklenila, da «vrže bombo
dva dni pred odhodom. Zvečer, okrog osmih, ko so
bili zbrani pri čaju na odprti terasi in sta Anatolij in
žena pretresala razne malenkosti glede potovanja, je
Valerija z rdečico na obrazu izjavila, da odpotuje in
vzame s seboj Borisa. Brat jo je začudeno pogledal, a
Samburova je nevoljno vzkliknila:

— Kaj pa ti je prišlo v glavo! V Petrogradu
nimaš nobenega opravila in nima zmisla, da oropaš

- 338  —

Borisa deželskega zraku, ki bi ga mogel uživati še
mesec dni, Ostani tu in konec!

— Ne, mama, ne morem. Pavel se vrne v začetku
oktobra in naravno je, da me želj videti z Borisom v
svoji hiši. Predno uredim gospodinjstvo, bo treba nekaj
časa, zato sem sklenila, da odpotujem skupaj s Toljo
in Lolo.

V očeh se ji je brala zadrega, toda glas ji je bil
trden in odločen.

— Za vraga! Gospod baron že zopet želi , — je
vzkliknil Anatolij.

Samburova je posinela od nevolje.

— Kakšne neumnosti ti hodijo po glavi! Tisti
nesramnež te želi videti v svoji hiši? To je pa že
preveč! Kaj si ob pamet, da se misliš preseliti k njemu,
ko bo gotovo privedel s seboj ona dva sleparja, ki ga
mislita tu obrati. Kje ti je ponos? Ali ne razumeš,
da mora on  semkaj priti in te na kolenih prositi, da
se vrni, po tem, kar je napravil, ne pa da ukazuje.
Torej se pokoriš kakor sužnja svojemu gospodu? Če
je tako, potem ti svetujem, da takole napraviš:
počakaj ga na pragu s skledo, umij mu noge in obriši
mu jih s svojimi lasmi. Igraj vlogo odaliske, ki je
prišla zopet v milost. Toda vedi: če napraviš, kakor
si rekla, te ne poznam več in nisi moja hči. Pomni,
da nočem  videti tega grobijana, ki se je tako nesramno
vedel napram meni!...

Anatolij je poslušal pogovor in si vihal brke.
Hotel je tudi nekaj reči, toda žena ga je tako
pomembno sunila z nogo pod mizo, da je zadržal svoje
mnenje. Lolo je skušala potolažiti taščo:

— Draga mama, ti si pristranska. Larisa Arka-
djevna je pisala Valji, da popolnoma odobrava
njen sklep.

Ne govori mi o Larisi! Ona sama je vzrok,
da se je Valja ujela v to pajčevino, —- je vpila Sam¬
burova. — Ona je bila pokroviteljica ljubimkovanja v
tistem prekletem gnezdu in je sodelovala pri tej
ženitvi, a ta nesrečnica mora vse življenje prenašati
tega butca, ki jo je začaral. Po petih letih nebrižnosti,

— 339  —

in potem ko te je bržkone petdesetkrat varal, se vrača
Kako je dober, da se je spomnil svoje družine.

V tem trenotku se je zgodilo nekaj nepričako¬
vanega. Skozi balkon je nekaj priletelo in padlo na
glavo Antonije Lvovne ter obtičalo na njej. Na pre¬
strašeni krik razsrjene dame so navzočni priskočili k
njej in videli netopirja, ki je v strahu otepal s krili
in se skušal izmotati iz gostih lasi Samburpve, toda
ni mogel. Z običajno odločnostjo je Lolo zagrabila
prt in pokrila žival.

— Hitro, Tolja, vzemi škarje z mize in obreži
lase okoli krempljev.

Kmalu je odstrigel lep šop lasi in Samburova se
je oprostila.

— Ubijte to ostudno žival! — je vzkliknila
jezno Antonija Lvovna.

— Čemu? Uboga žival ni nič zakrivila, — je od¬
govorila Lolo ter stekla v vrt in izpustila malo žival,
ki je trepetala pod prtičem.

Vedela je, da imajo netopirji svoja gnezda v
starih drevesih, toda nobeden se ni do danes upal
tako blizu hiše, Ali ni bila to mala kazen od gospoda
Žeralda ali Pavla? In Lolo se je komaj zadržala, da
se ni naglas nasmejala.

Ko je Valerija prispela v Petrograd in stopila v
hišo, ki jo je zapustila pri tako burnih okoliščinah, so
jo vznemirjala razna čuvstva, katera je le s težavo
prikrivala. Zdaj, ko je bila preizkušnja končana in je
prešlo pet let, ji je srce nemirno vztrepetalo pri
misli, da bo videla moža in živela ž njim. Neopazno
se je zbujala v njej ljubezen, ki ni nikdar ugasnila.

Ko se je razgledala po hiši, je Valerija začela
takoj urejevati stanovanje, ki naj dokaže baronu, da
ni pozabila krvave žalitve, da namreč ljubi v njem
samo moškega. Hotela mu je dati razumeti, da se
mora potruditi, ako hoče, da ga bo še ljubila in sma¬
trala za svojega moža. Sploh si je Valerija začrtala
pravila bodočega obnašanja; hotela je biti postrež-
Ijiva in prijazna, istočasno pa potegniti tak mejnik, ki
bo izključeval vsako prisrčnost. Ni se hotela več iz¬
postavljati očitanju, da ga moti pri resnem delu, pri

340  —

njegovih izprehodih v astralni svet, kjer je žena od¬
več. Temu načrtu primerno je Valerija pripravila
možu spalnico poleg njegove delovne sobe, Borisa pa
je vzela k sebi. Lolo se je nasmehnila, toda ni nič
rekla, ampak pomagala svakinji po svojih močeh.

Čas je mineval z neverjetno brzino. Nekega
jutra, ko sta se Lolo in Valerija menili, po kakšnem
sporedu pričakajo barona, so prinesli baronovo brzo¬
javko iz Berlina, s katero je sporočal, da pride črez
dva dni, to je prvega oktobra v Petrograd z vlakom
ob šestih. Valerija je pobledela in razna čuvstva so se
ji oglašala v duši. Imela je nedoločen občutek, da se
mož vrača popolnoma drugačen, kakor kadar je od¬
hajal in da se ne bo lahko prilagodila temu novemu
človeku; vendar pa ji je bilo srce polno miru in
sreče pri zavesti, da bo živel poleg nje, četudi svoje
posebno življenje.

Vsa hiša je oživela. Stopnice so okrasili s cvet¬
licami in izvršili zadnje priprave v baronovih sobah;
Valerija se je s kuharjem domenila glede vegetarijan¬
skega obeda, zakaj domnevala je, da se je mož od¬
vadil mesu za časa svojega posvečevanja. Najsreč¬
nejša sta bila kajpak Savelij in Boris. Starec se je
silno sprijateljil z dečkom in mu pripovedoval ne¬
skončne prigodbe iz dobe, ko je bil oče njegovih let.

Lolo je sklenila, da pojde čakat bratranca na ko¬
lodvor in Larisa Arkadjevna se ji je z veseljem pri¬
družila. Z največjo težavo sta pregovorili Anatolija,
da je obljubil iti z njima, in samo ob sebi umevno,
Bcris je moral tudi z njimi.

Končno je prišel dolgo pričakovani dan in Va¬
lerija je baš končala toaleto, ko sta Lolo in Anatolij
prišla po Borisa. Zamišljena in razburjena se je Va¬
lerija oblekla in odpustila sobarico. Ko je bila sama,
je stopila k zrcalu in z nemirnim, vprašujočim po¬
gledom motrila svojo podobo: ali je še lepa? Ali je
še vedno taka, da zamore vzbuditi ljubezen?...

Iz zrcala odsevajoča podoba jo je umirila.

Bledo obličje finih potez je bilo podobno lepemu
kipu, a velike temne oči so tvorile nenavaden kon¬
trast z bujnimi, zlatimi, prečudno počesanimi lasmi;

— 341  —

po svoji visoki, vitki in gibčni postavi pa je bila
podobna mladi deklici. Bila je odeta v lahko, valu¬
jočo, svetlosivo obleko iz tančice, na vratu je imela
niz drobnih biserov, v pasu šop modrih hortenzij, ki
so oživljale priprosto in dostojno obleko, katera se ji
je čudovito podajala. Z globokim vzdihom je Valerija
sedla na divan in se udala otožnim mislim.

— Kako čudna uganka je človeško srce! — je
pomislila. — Čemu se tako hudo vznemirjam? Ali me
ni ta človek ponižal in užalil? In vendar vsa trepe¬
tam pri misli, da ga bom zopet videla, trpim in ne
morem mu pokazati, da sem v globini svojega srca vse
pozabila in mu odpustila in da mi samo moj ponos
vsiljuje to hladno zatajevanje.

V tem trenotku je majhna ura na kaminu odbila
šest. Prispel je!... Naglo je vstala, vrgla na ramena
hermelinov kožuh in šla v buduar, ki je imel balkon
s svetilnikom na ulico. Medpotoma je velela razsvet¬
liti baronove sobe in sploh vse stanovanje. Ko je od¬
hajal, je bilo temno, zdaj naj ga sprejmejo poteki
svetlobe. Z njenega razglednega mesta se je videla
ulica na veliko daljavo; električne svetilke so že go¬
rele, pršel je droben dež, skratka, bil je to pristen
petrograjski jesenski dan. Na vhodnih stopnicah sta
stala v nestrpnem pričakovanju Savelij in stari
vratar.

Končno sta se pojavila dva avtomobila, ki sta
drvela z največjo hitrostjo in se ustavila pred hišo.
Valerija je videla, kako se je Savelij pognal k prvemu
avtomobilu in odprl durce. Iz voza je gibčno skočila
postava, ki jo je dobro poznala, nato se je dobro¬
hotno priklonila obema služabnikoma in se skrila v
vhodu. Valerija ni več videla, kako so vstopili Ana-
tolij z Borisom, Lolo in Larisa Arkadjevna, a iz
drugega avtomobila tajnik in upravitelj; v glavi se
ji je zavrtelo...

Stopila je od okna in hotela iti naproti možu,
katerega glas se je že slišal iz predsobe, toda ko je
napravila nekaj korakov naprej, se je ustavila... zakaj
noge so ji odpovedale službo.

— 342  —

Ko je baron stopil iz železniškega voza, je bil
prijetno iznenaden, ko je videl, da so ga pričakovali.
Njegov pogled je najprej iskal Borisa in globoko
ginjen ga je dvignil v naročje in poljubil. Nato je
pozdravil Bakulinko, sestrično in objel svaka. Anatolij
je občutil krepek stis roke in slišal baronov ginjeni
šepet: «Hvala, da si prišel». Vsi so se napotili proti
domu v najlepšem nastroju.

Ko je naglo plašč odložil, je baron šel skozi
dvorano in srce mu je močneje zabilo v pričakovanju,
da bo videl Valerijo. Nenadoma jo je zagledal pri
vratih buduarja, smrtno bledo, z napol zaprtimi očmi,
kakor da se bori z omedlevico.

V tistem trenotku jo je objel in goreče poljubil
na hladne ustnice.

— Hvala ti za Borisa, draga! S kakšnim kraljev¬
skim darom si me počastila!

Valerija se ni branila, toda ni mu vrnila poljuba;
ko so pa vstopili tudi ostali gostje v sobo, si je priza¬
devala potlačiti svoje ganotje.

Črez nekaj minut, ki so potekle v splošnem raz¬
govoru, so naznanili, da je obed pripravljen. Baron
je veselo vzel ženo pod pazduho in vsi so šli v obedni-
co. Razgovor je bil živahen in neprisiljen; Lolo je bila
v sedmih nebesih, Anatolij se je tudi razvedril in
Bakulinka je bila v naj lepšem nastroju duha; samo
Valerija je bila tiha in se končno odločila pogle¬
dati skrivaj na moža.

Našla je, da se je izpremenil, toda bil je še lepši;
posušil se je nekoliko in bleda barva obličja se je
zalila z rumeno zagorelostjo, a v velikih črnih očeh
se je pojavil popolnoma nov izraz energije in mogočne
volje; na njegovem prstu se je lesketal rubin — pečat,
ki ga je videla na voščilnem pismu.

Ko so prinesli šampanjca, je baron izpil kozarec
na ženino zdravje in na zdravje prisotnih prijateljev,
potem se je zahvalil Valeriji za ljubeznivo pozornost,
ki jo je pokazala s pripravo vegetarijanskega obeda.

— V Indiji, pri tamošnji vročini, je težko in
nevarno jesti meso; tam jedo manj in so navajeni na
lažjo hrano, — je pristavil.

— 343  —

Po kavi so se gostje razšli, a baron je šel za ženo
v buduar in se igral z Borisom; ta se je vzpel na nje¬
gova kolena in tako domače brbljal, kakor da se nista
danes prvič videla. Stari Vasilij, ki se je pomladil od
veselja, je prišel povedati, da so pripeljali prtljago,
in je pričakoval baronovih ukazov. Njegov prihod je
pretrgal razgovor.

— Oprosti, Valerija, moram te pustiti za nekaj
trenotkov; moram razložiti nekatere potrebne reči, ki
se jih služabniki ne smejo dotakniti.

— Boš večerjal, ali naj ti pošljem kaj v kabinet?

— Hvala, ne večerjam nikoli. Samo dve jajci na
mehko in čaj s pecivom. Ko razložim najpotrebnejše,
pridem na čaj v tvoj buduar, če dovoliš.

— Prosim, — je v zadregi odgovorila Valerija in
se umikala njegovemu pogledu.

Ko je stopil v svojo novo spalnico, se je Pavel
Borisovič za hip začuden ustavil, potem pa se je
veselo in šaljivo nasmehnil.

— Aha, ženska demonstracija! Bogve če ji je
bilo to težko? — Vsekakor mi hoče dokazati, da ne
potrebuje moža in da mi ni oprostila mojih robatih
besed. Na delikaten način mi daje razumeti, da moram
biti prej ženin, predno postanem mož. Deloma pa ima
prav. Po petih letih puščavniškega življenja se je
treba učiti od začetka ljubezni, dasiravno je očarujoča
in jo ljubim še vedno kakor prejšnje čase.

Velel je prinesti v kabinet kovčeg z magičnimi
rečmi in iskal v ročni torbi ključe, ko se je vratna
zavesa odgrnila in se je na pragu pojavil Boris v
nočni srajčici in rdečih copatkah s kožuhastim
obrobkom.

— Mama me je poslala, da te pozdravim, papa!
— je zaklical in pritekel k očetu.

Oče se je naglo obrnil, vzel otroka v naročje,
potem pa je sedel h kaminu in posadil dečka na
kolena; poslušajoč njegovo klepetanje ga je ogle¬
doval. Radost in sreča sta mu napolnjevali srce in
ni se mogel nagledati izredno lepega otroka; gladil
ga je po gostih, črnih kodrih, gledal v velike bleščeče
oči in poljubljal njegova majhna škrlatna ustna.

— 344  —

Doživljal je novo, sladko in nežno čuvstvo, ki ga je
oblivalo kakor toplo poživljajoče valovje. Torej to
je tisto nesmrtno očetovsko čuvstvo, ki je ganilo dušo
grofa Ridolfa 'in preživelo stoletja; vlečno živo' in
polno najplemenitejše ljubezni ga je to drago čuvstvo
našlo in ga bodrilo v času preizkušnje. Nehote je
baron dvignil oči na grofov portret in v srcu se mu
je zbudila topla hvaležnost. Dvignil je otroka, kakor
da bi ga hotel pokazati temu prejšnjemu očetu.

— Kdo je ta stari gospod? Tako mi ugaja, —
je nepričakovano vprašal Boris.

— To je ded. Ali ga hočeš poljubiti? — je
vprašal baron s smehom in dvignil otroka k sliki.

Boris se je tudi nasmejal in pritisnil ustne na
roko grofa Ridolfa. V tem trenotku je oba objela
topla, aromatična struja. Baron je ogrnil dečka v
svoj plašč in se dalje pogovarjal z njim; ko je zapazil,
da mu oči skupaj lezejo, ga je odnesel v sobo zraven
Valerijine spalnice. Ko ga je polegel v posteljico, po¬
grnjeno z višnjevo svilnato odejo, ga je Boris vprašal.

— Papa, zdaj ko si prišel, ali moram še zate
moliti?

— Seveda, dragi, vedno moraš moliti zame, —
je odgovoril ginjeni baron in pokrižal sina.

Zamišljen in v skrbeh se je vrnil v kabinet in
sedel h kaminu. Misli in srce so' se mu vračale k
otroku. Do danes ni imel ta sin zanj določene podobe;
danes pa ga je deček v teku nekaj ur premagal in
podjarmil in vzbudil v njem globoko čuvstvo, ki je
postavilo med njiju nerazrušno vez. V šoli gospoda
Žeralda se je naučil strogo pojmovati svoje dolžnosti;
a ta otrok, ki mu ga je Beg' daroval, ni bil samo oče¬
tova radost, ampak tudi težka odgovornost.

Ne zadostuje, da ljubi Borisa, ampak ga mora
tudi vzgojiti in napraviti iz njega človeka, ki boi
vreden tega imena. Težka stvar je izoblikovati dušo,
razbrati to živo uganko z njeno prošlostjo, njeno
dramo, njenimi strastmi, s celim svetom, ki se skriva
v veliki duši, zaprti v malem telescu. Ali bo na višku
svojega poklica, ali bo znal raznetiti luč, ki je skrita
v tem bitju, voditi ta komplicirani mehanizem? Ne

— 545  —

zadostuje dati življenje človeškemu bitju zato, da ga
prepustiš v žrtvovanje živalskim nagonom... In prise¬
gel je, da bo posvetil tej sveti dolžnosti vse svoje sile.
vse pridobljeno znanje in da bo prosil svojega posve-
titelja za svet. Ta misel ga je spomnila na skrivnostni
dar gospoda Žeralda.

Vstal je iz naslanjača, odprl kovčeg in vzel ven
veliko škatlo, ki je imela obliko okvirja. Z majhnim
zlatim ključem čudne oblike je odprl škatlo in vzel
iz nje list papirja, ki je bil popisan z razločno in
zalo pisavo gospoda Žeralda. To prvo navodilo je
predpisovalo, da mora postaviti okvir v stensko dol-
bino, če je pa ni, naj jo da napraviti. Baron se je
spomnil, da je bila baš tu v steni majhna omarica.
Pred odhodom je hranil v njej razne malenkosti in
našel je ključ v ključavnici, kakor ga je pustil tedaj,
Prav zadovoljen je vzel iz nje vse reči in desko ter
namestil okvir tako dobro, kakor da je bila ta omara
napravljena baš zanj. Končal je delo in je baš začel
razkladati nekatere druge reči, ko je vstopil Savelij
in povedal, da je že deseta, čaj serviran in da gospa
čaka barona.

Smeh ga je posilil: tako se je poglobil v svoje
delo, da je popolnoma pozabil, da se je vrnil domov
in ga pričakuje žena. Naglo si je umil roke in šel
v buduar.

Kakor v prejšnjih časih, ko sta mlada zakonca
pila skupno čaj, je stala pred divanom čajna miza,
a na njej mali srebrni samovar, dva kozarca, jajca
in pecivo. Valerija je sedela na divanu. Preoblekla se
je v elegantno, belo haljo, toda bila je videti otožna
in v zadregi. Razumel je, da ji je bilo nerodno pri
tem prvem snidenju na štiri oči; leta ločitve so na¬
pravila svoje in on ji je postal tui, da ni vedela,
kako bi začela. Na drugi strani je stal naslanjač zanj;
toda baron je sedel k njej  na divan, kakor da ni videl
naslanjača.

— Oprosti, Valerija, da sem te pustil čakati, raz¬
ložil sem nekatere reči, — je rekel. — Pozneje bom
iz stare knjižnice napravil majhen laboratorij in po¬
kažem ti razne, zelo zanimive poskuse.

— 346  —

Z nekoliko tresočo se roko je vzel krožnik z jajci
in sklonjen k njej je dostavil s tistim očarujočim na¬
smeškom, ki mu je podvrgoval ženska srca:

— Tako rad bi te pritegnil k svojemu delu in
razvil v tebi ljubezen do učenja o onem  svetu, ki
nama je že tako lepo govoril.

— Motiš se, če misliš, da sem tako vihrava in ne¬
vedna, kakor sem bila poprej. Mnogo mi je znano o tej
oblasti in vem, da je nevidni  svet neskončen. — Če
me hočeš poučevati, ti bom zelo hvaležna.

— Hvala za tvoj odgovor. Moje največje veselje
bo, te voditi in učiti

Toda razgovor se ni hotel razviti in baron si je
zastonj prizadeval poživiti ga. Valerija je odgovarjala
mehko, ni kazala ne jeze ne sovražne hladnosti, ven¬
dar pa ju je ločila neka nevidna stena. Zlasti ona se
je počutila neugodno. Mučila in poniževala jo je za¬
vest, da jo on  manj ljubi kakor ona njega, bala pa se
je prestopiti mejo, ki jo je mož začrtal, in sram jo je
bilo, da bi jo utegnila njena ljubezen premagati. In
neizrekljiva bridkost ji je polnila srce... Dostojen in
mehek, on ni bil več Paolo, junak tajinstvenih sob
gradu Montignosa, kjer se je zarodilo toliko zločinov
in se odigralo toliko strastnih ljubezenskih dram.
Zdelo se ji je, da je tedaj kljub padcu, sramoti in
obupnemu položaju uživala opojno srečo; tedaj sta
bila njiju duši in telesi eno. Zdaj pa jo je mučil ob¬
čutek, da je on izgubljen zanjo. Telo je bilo isto,
toda duša je bila druga.

Medtem ko je on molče čaj pil, je Valerija skoraj
pozabila na njegovo navzočnost in se z vso svojo bit-
nostjo prenesla v Montignoso ter se opajala s pre¬
teklostjo, ki je ni bilo več. V njenem spominu je oživel
Paolo v vezenem kroju in s klobukom s peresom na
črnih kodrih; v očeh ji je zagorela nekdanja strast, a
na ustnah je čutila njegov žgoči poljub. Nenadoma
se je stresla in se vzklonila.

Njeno roko je zagrabila hladna in trda roka, a
njen raztreseni pogled se je srečal z moževim pogle¬
dom. Strašno bled se je sklonil nad njo.

— 347  —

— Giovanna! — je izpregovoril z gluhim glasom.
— Odženi od sebe nesrečno preteklost, ki še vedno
drži v oblasti tvojo dušo; ne kliči varljivih prikazni
iz izdajalskega močvirja, ki bi naju bilo kmalu požrlo;
ne onečaščaj svoje bitnosti s temi strašnimi spomini,
ki so naju tedaj zagrabili kakor tifusna mrzlica in
naju izročili peklenskim silam. Paolo Montignoso je
bil brezvesten zločinec in aromat v njem utelešenih
pregreh te ne sme več vznemirjati in mamiti. Prepo¬
vedujem ti to! Iz tvojih možganov izženem peklenske,
zapeljive slike.

Vstal je in iz njegovih oči se je zabliskal žarek
luči, ki jo je presunil. Valerija je gluho kriknila.

— Kaj si postal, da znaš brati moje misli in da
poznaš tajne moje duše? — je rekla in pritisnila roko
k svojemu trepetajočemu srcu.

— Da, Valerija, postal sem do neke stopnja
jasnoviden in nevidne verige, ki so naju vezale v teku
stoletij, mi olajšujejo sposobnost, brati iz tvoje duše
No, umiri se in ne trepeči, — je pristavil in ji položil
svojo roko na glavo.

Od tega dotika jo je spreletela po životu prijetna
toplota. Črez nekaj trenotkov je zopet sedel i;i rekel
z neodločnim glasom:

■— Morani dostaviti nekaj besed glede pojasnitve
najinih odnošajev. V svojem srcu hraniš še mnogo
žolča proti meni; razumem to in ti oproščam, toda
motiš se, ako misliš, da te ne ljubim. Jaz te ljubim iz
vse duše, toda to čuvstvo je zdaj drugačno, globlje in
čistejše, _dasiravno ga smatraš za ravnodušnost. Ne¬
kaj stoji še med nama. To je prelom fluidskih vezi,
ki naju vežejo. Leta ločitve so naju oddaljila drug
drugemu in potrebno je nekaj časa, da se ta vez zo¬
pet obnovi in ojači. Dovoli, da te tudi jaz iskreno
prosim za odpuščanje za žalitve in sirove besede, ki
so te po pravici užalile. Jeza je slab svetovalec.
Vidim, da v svoji jezici ljubiš drugega  Paola in nočeš
imeti za moža pravega Pavla Roteršilda, in zato si me
izgnala. Toda upam, da ne bo to izgnanje dolgo¬
trajno, zakaj jaz želim iz vse duše popraviti prošlost,
poravnati storjeno zlo in ti podeliti vso srečo, ki jo

348  —

jaz premorem. Zato obljubi mi, Valja, da ko boš ob¬
čutila, da ni več praznine med nama, mi to poveš;
nestrpno pričakujem tistega trenotka.

Ko je videl potok solz, ki so se vlile iz ženinih
oči, jo je pritegnil k sebi, jo poljubil na čelo in nje¬
gove tresoče se ustne so tiho govorile:

— Če boš čutila potrebo, izliti svojo dušo, pridi
vselej k meni; čimprej se bova našla in bo nastalo
med nama soglasje, tem bolje. Zdaj pa pojdi in od-
počij si, draga, oba se morava umiriti.

VI.

Ko je prišel v svojo sobo, je padel v naslanjač in
si otrl vlažno čelo. On ni pokazal svoje razburjenosti,
toda ko je Valerija priklicala spomine iz preteklosti,
ki je bila polna opojnega vonja strasti in pregreh, se
mu je zavrtelo v glavi; kakor iz brezna se je dvignil
žgoč val in mu zalil možgane ter vzbudil v njem
uporna čuvstva, o katerih je mislil, da jih je za vedno
premagal. Hkratu je občutil praznoto svojega seda¬
njega življenja, a čaša silnih strasti se mu je zdela
.tako vabljiva... Popadla ga je brezumna groza potaplja¬
jočega se človeka, Naglo je skočil pokoncu, hladen pot
ga je oblival in umil se je z vodo, kateri je prilil nekaj
dišeče esence, potem je vzel iz skrinje razpelo, padel
na kolena ter začel goreče moliti.

Vstal je šele potem, ko sta ga minila mraz in
slabost in ko ga je oblil obilen in topel pot. V tem
trenotku je začutil na glavi toplo, dobro mu poznano
roko in slaboten glas, ki je prihajal od daleč in mu
šepetal v uho;

— Sin moj, zadovoljen sem s teboj.

Baron je vztrepetal. Njegov posvetitelj je čul nad
njim in je torej videl težke trenotke, ki jih je preživel.
Ta slučaj ga je tako živo spomnil na gospoda Žeralda,
da je sklenil nemudoma pogledati tajinstveni dar in
ga preizkusiti.

Zaklenil je duri od znotraj, potem je odprl omaro
in si ogledal aparat. Bila je to plošča iz temne kovine
z okroglo odprtino v sredi. Ta odprtina je bila videti
veliko globlja kakor debelost okvirja; v notranjosti

— 349  —

tega lijaka so se prelivale vse barve mavričnega pasa
Nad odprtino je bil pritrjen majhen organizem,
podoben uri, z vzbočenimi črkami; na eni strani je
bil ročaj. Pod odprtino je bila vstavljena v majhni
dolbini kroglica in zelenkaste tvarine. Pisano navodilo
se je glasilo:

«Upihni luč in porazmesti najprej črke tako, da
sestaviš besede in formule, ki so spodaj označene in
ki jih moraš izgovarjati, ko zažgeš kroglico iz zelen¬
kaste tvarine. Nato zaobrni sedemkrat ročaj. »

Ko je baron vse to napravil, se je aparat zavrtel
z neznansko brzino; lijak se je podaljšal in se na¬
polnil s črnimi oblaki, po katerih so švigali bliski.
Iz notranjosti je zapihal veter in slišalo se je šumenje,
kakor kadar veter maje drevesno listje. Silni piš
vetra iz lijaka je trajal dalje, nakar je postal veter
vlažen in izparival močno vonjavo. Molče in kakor
začaran je baron gledal čudno pozorišče.

Lijak je bil zdaj brez dna in iz njega je prihajala
nejasna luč; potem pa je vse hkratu izginilo, tudi
stena in aparat, a pred seboj, skoraj v območju roke,
je zagledal malo teraso indijskega dvorca; pri mizi
sta sedela čarodej in Diomid Petrovič, ki je čital star
rokopis.

— Dragi učenik! — je vzkliknil nehote baron.

— Dober večer, sin moj, — je odgovoril gospod
Žerald, se nasmehnil in se dotaknil roke Diomida
Petroviča, ki je vzkliknil od začudenja.

Očividno je tudi on videl barona, kakor je baron
oba videl in slišal.

— Vidiš, kako smo si blizu vkljub oceanu, ki nas
loči. Ko bom jaz hotel govoriti s teboj, boš zaslišal
doneč zvok v aparatu; tedaj stopi tja in bova v nepo¬
srednem stiku.

— O Bog! Ali je vse to resnično, ali se mi le
sanja? — je zašepetal začudeni baron.

— Resničnost je to in sicer prav priprosta, — je
odgovoril globoki čarodejev glas..— Zdaj te ne morem
še posvetiti v tajne naše bratovščine; toda prej ali slej
bo kakšen učenjak odkril skrivnost tega aparata, ki je

350  —

napravljen na temelju tistih zakonov kakor brezžični
brzojav, fotografiranje na razdaljo itd.

— Kako naj se ti oddolžim za dragoceni dar, ki
mi omogoča s teboj občevati? Ravnokar si videl, kako
sem slab.

— To je naravno, zato se ne smeš vznemirjati
in se udajati malodušju. Moraš se priučiti prenašati
prisotnost ljudi, ne da bi se udal njih vplivu. Zato
sem hotel, da živiš posvetno življenje in ne bežiš od
ljudi ter dobrohotno zreš na njih pogreške in slabosti,
vedno pripravljen, da jim pomagaš in jih podpiraš.
Šele tedaj, ko pojdejo mimo tebe valovi nebrzdanih
strasti, ne da bi se bal njih nalezljivosti, boš mogel
reči o sebi: «premagal sem žival v človeku«.

Z roko in s smehljajem se je poslovil od učenca.
Nato je terasa pobledela, se zavila v gost oblak in vse
je izginilo in aparat je prenehal delovati. Ginjen in
neskončno srečen je baron zaprl omaro in se vlegel.

Naslednjega dne se je resno lotil svojih oprav¬
kov. S pomočjo starega in udanega mu oskrbnika je
kmalu odkril zlorabe, krivce je odslovil in vse je bilo
zopet v najlepšem redu. Tudi ni pozabil vljudnostnega
dolga, zato se je odpeljal z Valerijo v Pavlovsk k
Bakulinovim, obedoval je pri Anatoliju in posetil
nekatere sorodnike. Slučaj je nanesel, da se je srečal
tudi z nekaterimi znanci, in ker je «svet» vedno pri¬
zanesljiv napram miljonarjem, so «ljubeznivi» ljudje
popolnoma pozabili na svoje neblagohotne obdolžitve
in vzdevke, s . katerimi so obsipavali barona pred
njegovim odhodom v Indijo.

Najhujši kričači so postali slajši od meda, bili so
v sedmih nebesih, ko so zopet videli «dragega» Pavla
Borisoviča, in prišli so k njemu brez najmanjše za¬
drege, kakor da se ni nič zgodilo. V globini svoje
duše je baron čutil odpor proti njim, vendar pa je
dobrodušno sprejemal goste in tudi Valerija je mo¬
rala isto storiti. V svojo zabavo je baron priredil
laboratorij in knjižnico, kjer je porazmestil vse dra¬
gocene knjige, ki jih je prinesel s seboj in ki mu jih
je daroval gospod Žerald.

- 551  —

Na zunaj je zadobilo vse običajni videz, kako
je bilo pred njegovim odhodom, izvzemši posečanj
in sprejemanje, zakaj mladi par ni prirejal domačih
večerov in je malo zahajal v družbo; sprejemala sta
mnogoštevilne obiske samo črez dan. Stik z družbo in
njenimi nerednimi navadami je bil baronu zoprn,
zakaj vzbujal je v njem prejšnjega človeka, toda mu
je nujal široko polje vaditi svojo sposobnost v pobi¬
janju «človeške zveri». To je bila naloga, ki mu jo
je naložil gospod Žerald. Baron pa ni niti od daleč
sumil, da je privabljala goste v njegovo hišo kopr¬
neča radovednost in da so na njegov račun šle okrog
najbolj neverjetne govorice.

Povzročitelj teh govoric je bil mornar, ki se je
vozil z njim na isti ladji. Slučajno je srečal barona
in se spomnil na zagonetni dogodek ob času nevihte.
Tajno je pripovedoval, da je Roteršild mogočen ča¬
rodej, ki je pomiril strašni vihar in z magičnimi silami
podelil ladji neverjetno brzino. Te čudovite povesti so
napravile velik vtis in nekateri slučaji ozdravitve, ko
je bila bolezen brezupna, je še bolj utrdilo mnenje,
da je baron čarovnik.  Tako je rešil smrti vnuka svo¬
jega hlapca, katerega je ugriznil stekel pes, in ozdravil
je hromca. Bogve na kakšen način so prišle te ozdra¬
vitve na uho radovednežev, ki so jih s svojo domišljijo
še dopolnili in obdali Pavla Borisoviča z najneverjet-
nejšimi legendami.

Sicer pa se on ni zanimal za tuje ljudi. Njegovo
domače življenje ga je povsem zaposlovalo. Vedno
močneje se je navezoval na sina, katerega je popol¬
noma pridobil zase, ker mu je pripovedoval čudovite
pravljice in se igral z njim. Istočasno ga je znal tako
podvreči svoji volji, da ga je porednež brez ugovora
slušal. Z Valerijo pa ni baron našel še pravega tona.
Bila sta še vedno v napetih medsebojnih odnošajih, a
odkar je žena spoznala, da more on brati njene misli,
se ga je bala. Izogibala se je možu in ni iskala'nje¬
gove bližine, a v njegovi navzočnosti si je prizadevala
misliti samo na navadne reči. Včasih je Pavla Bori¬
soviča jezilo to bedasto, neiskreno razmerje. Tako
rad bi ji bil prvi razodel skrivnosti pridobljenega

352  —

znanja, toda ni prišel do tega. Tedaj je prvič spoznal,
kako težko mora biti delo skromnih misijonarjev, ki
nimajo kakor on zlate lupine, kjer bi se mogli skriti.
In vendar se žrtvujejo s popolnim samozatajevanjem
nevedni in nehvaležni množici, kateri oznanjajo večne
resnice in prejemajo za svoj trud žalitve, zasmeho¬
vanja in obrekovanja.

Valerija pa je od svoje strani čakala izraze lju¬
bezni, prebujenja prejšnjih strasti in ni prav nič
cenila njegovega potrpljenja z njo. Niti od daleč se
ji ni pozdevalo, koliko je stala Pavla ta potrpežljivost;
on pa je 'vedel, da mu je baš pri ženi začeti svoje
poslanstvo sprave in dobrohotnosti, katero mu je
naložil gospod Žerald.

Takšen je bil položaj, ko je Valerija nekoč pre¬
jela pismo od polkovnika Bakulina, ki ji je sporočil,
da si je njegova žena spahnila nogo, da leži in prosi
krščenko, naj jo obišče. S pismom v roki je Valerija
pritekla v kabinet k možu, mu povedala, kaj se je
zgodilo, ter ga vprašala, če more oditi h kumici za dva
ali tri dni.

— Borisa ne vzamem s seboj, zakaj je prehlajen,
toda ti boš pazil nanj, kaj ne? — je dostavila.

Baron je ugodil ženi ter rekel, da pride ponjo in
pozdravi Lariso Arkadjevno, ko mu žena sporoči svoj
povratek.

Naslednjega dne po polnoči je baron sedel v
kabinetu in urejeval ter numeriral liste rokopisa, ko
je nenadoma zaslišal nekakšno zvonjenje zvončka s
spremi j e vanjem čudne godbe. Ti zvoki so prihajali iz
stenske omarice. Začudeno je hitro stopil k omarici,
odprl tajne durce in spravil aparat v delovanje.

Toda kakšna groza ga je spreletela, ko je zagledal
namesto indijskega gradu letno hišo Bakulinovih v
Pavlovsku. Hiša je gorela; gosti oblaki dima in pla¬
mena so lizali zidove, a črez nekaj trenotkov se je
pokazala v stolpiču Valerijina soba. Šum ognja je
bržkone prebudil mlado žensko; napol naga, dušeča
se od dima, je bila blizu omedlevice; trepetala je in
s svečnikom je razbila šipe okna ter še povečala
nevarnost, zakaj z dvorišča je silil skozi okno plamen

- 353  -

23

in dim v sobo. Baron je pridušeno zakričal. Valerija
je bila v smrtni nevarnosti; ali naj ostane on tu kot
nemočna priča strašnega umiranja? Nepopisen obup
ga je popadel in vzkliknil je skoraj nezavestno:

— Učitelj, pomagaj, svetuj mi, kaj na naredim!

— Svoje astralno telo napoti tja, da reši tvojo
ženo. Podvizaj se, jaz ti bom pomagal! — je odgovoril
slabotno, toda trdo in jasno glas gospoda Žeralda.

V tem trenotku se je iz aparata pojavila svetlika¬
joča se roka; nekaj sekund je krožila nad njegovo
glavo, potem pa se je spustila na njegovo čelo. Tedaj
so iz vsega baronovega organizma začeli vzhajati
kolobarji belkaste megle, telo se je pokrilo z ognjeno
mrežo in padlo kot negibna masa na preprogo. Z veli¬
kansko brzino so se belkasti oblaki zgoščevali, po njih
so švigali bliski in kmalu so zadobili človeško obliko,
ki je bila zvezana s telesom po širokem, solnčno-
razžarjenem pasu; ta človeška podoba je zletela kakor
strela skozi steno in izginila. Toda istočasno se je
poleg baronovega negibnega telesa pojavila senca mo¬
škega visoke postave v dolgi beli tuniki s turbanom
na glavi. Ta postava je pokleknila, položila eno roko
na glavo a drugo na prša; široka, višnjeva aureola je
oba objela: na tleh iztegnjenega človeka in čudnega,
nad njim sklonjenega čuvaja.

Stanovalci letne hiše niso ničesar slutili o nesreči
in so se zgodaj razšli, ker je bila gospodinja zaradi
svoje bolezni potrebna počitka. Požar je nastal v ku¬
hinji, to je v tistem delu hiše, ki se je držala stolpiča,
po neprevidnosti kuhinjske pomij alke, ki je vrgla v
koš tleče oglje. Dim in prasketanje ognja sta razhudila
služabništvo, ki je zbudilo hišne prebivalce in tudi pol¬
kovnika. Če bi ne bil Bukulin napravil telefona, bogve
kaj bi se bilo zgodilo.

Požarna bramba je bila blizu in pomoč je prišla
kmalu, toda gospodarsko krilo hiše je že gorelo in
ogenj je dosegel že stolpič.

Polkovnik se je najprej pobrigal za ženo, ki ni
mogla hoditi, nato je velel sobarici, naj zbudi Valerijo
in ji pomaga ven. Toda stopnice so bile že polne dima
in služkinja, ki se ji je že vrtelo v glavi, ni mogla

- 354  -

gori, ampak je rešila svoj koš z obleko. Valerijo je
prebudilo vpitje gasilcev in množica, ki je napolnila
cesto; naglo je vrgla nase nekaj obleke in se vrgla k
vratom. Komaj pa jih je odprla, so ji puhnili v obraz
oblaki dima, zato jo je naglo zaprla, stekla k oknu in
razbila šipe. Polkovnik, ki je medtem prenesel ženo v
sosedno hišo, se je vznemiril, ko ni videl Valerije; iskal
jo je in klical, ko je nenadoma zaslišal žvenket raz¬
bitega stekla in spoznal, da je Valerija v svoji sobi in
v smrtni nevarnosti. V tistem hipu so vsa rešilna sred¬
stva prenesli k stolpiču. Stopnice niso še gorele, toda
plamen jih je že lizal od vseh strani, Gasilci so se
dušili od dima in niso mogli gori. Tudi lestve niso
mogli pristaviti. Bakulin, ki je bil ves iz sebe, je skle¬
nil, da sam poskusi priti v sobo svoje gostje, ki je
bržkone padla v omedlevico, ker se ni prikazala, dasi-
ravno so jo pozivali, naj se vrže skozi okno, kjer bi ji
nastavili rjuho.

Valerija je bila v resnici skoraj brez diha in se ni
mogla ganiti; vpitje s ceste je komaj dosezalo njen
duh; padla je na kolena in njene misli so z naporom
hitele k Borisu in možu. Nemudoma se je v sobi
močno zabliskalo, pokazala se je oblačna masa, posuta
z iskrami in razširjajoča poživljajočo vonjavo vkljub
močnemu prepihu.

Valerija je olajšano vzdihnila, toda pogled se ji
je z grozo ustavil na zelenkastem siju, sredi katerega
je stal njen mož, smrtnobled in zavit v svetlikajočo se
meglo.

Naglo jo je dvignil, in kakor da ga nese nagel
veter, je zapustil z njo sobo, katere lesene stene so že
začele goreti. Valerija je imela občutek, kakor da je
njeno glavo in roke objela tanka, vlažna snov, ki je
bila prežeta z ostro in močno vonjavo, nato je izgubila
zavest.

Medtem je spodaj vladala zmeda in eden izmed
gasilcev je sklenil, da se še enkrat poskusi povzpeti v
stolpič. Z največjim trudom je prišel do polovice
stopnic, ko je zagledal moškega, stopivšega iz dima in
obdanega od ognjenih jezikov. Na rokah je nesel mlado
žensko, ki je bila očividno nezavestna. Neznanec je

- 355

šel mimo njega kakor veter, in ko je prišel na cesto,
je položil Valerijo drugemu gasilcu v naročje.

—- Pavel Borisovič! Hvala Bogu, da ste rešili Va¬
lerijo! — je vzkliknil ginjeno Bakulin in stopil k
njemu, da mu stisne roko; v tistem hipu so se stopnice
s treskom porušile in ogenj je zajel ves stolpič, ki se je
imel razsuti.

Baron je izginil in niso ga mogli najti, a polkovnik
je bil ves iz sebe in ni vedel, kaj bi napravil. Menili
so, da je baron na neki način prišel v hišo, stopil
preblizu k rušečemu se stolpu, nakar ga je zadela
težka greda in da leži zdaj pokopan pod razvalinami.
Cestna množica in gasilci niso poznali barona, toda
polkovnik in troje služabnikov so razločno videli
barona in ga prepoznali.

Medtem ko so odnesli še vedno nezavestno Vale¬
rijo in jo nastanili v sobi, kjer je bila Larisa Arkad j ev-
na, so potoki vode lili na stolp. Z vnemo so grebli po
razvalini, da bi našli truplo barona Roteršilda. Bakulin
je vodil delo ves obupan zaradi tako žalostnega konca r
mladega človeka, ki je izvršil junaški čin.

Medtem ko so v Pavlovsku iskali truplo Pavla
Borisoviča, je njegovo astralno telo s hitrostjo misli
hitelo k smotru in se združilo s svojim snovnim tele¬
som. Ognjen trak, ki ju je vezal, se je naglo skrčil,
in ko je astralno telo izginilo v bivališče, ki ga je
začasno zapustilo in nad katerim je posvečenec čuval,
je baron odprl oči. Zopet je videl odobravajoči
smehljaj gospoda Žeralda in slišal nekatere njegove
ukaze, nato je magova podoba izginila in baron je s
težavo vstal.

Opotekajoč se, kakor bi bil pijan, se je Pavel
Borisovič privlekel k naslanjaču in se spustil vanj.
Čutil je nenavadno slabost, silno izmučenost v vsem
organizmu in neko posebno bolečino na rokah. Z enim
pogledom se je prepričal, da ima na prstih in dlaneh
številne opekline, a po glavi in obleki in sploh ves
je bil pokrit z gosto plastjo saj,

Ko se je baron nekoliko oddahnil, je vzel iz
omare, kjer je hranil iz Indije prinesena zelišča, ste¬
klenico zdravilne tekočine, nalil nekaj kapelj v kozarec

— 3S6 -

vina in izpil. V trenotku se je počutil bolje, nato si je
pomazal roke z nekim mazilom, ki mu je ohladilo
bolečine opeklin. Zdaj je pozval Savelija in mu velel,
naj pripravi kopel. Ko je videl začudeni pogled svo-
iega sluge, je dostavil v smehu:

— Hotel sem napraviti neki poskus v laboratoriju,
pa se mi ni obnesel in sem se samo opekel in pomazal.

— Aj, aj, gospod! — Še konec vas bo od teh reči.
Val plašč pa je tak, kakor da ste dimnik čistili.

Ko je bila kopel pripravljena, je Pavel Borisovič
vlil v vodo neko esenco, po kateri je voda zbelela
kakor mleko. Ko se je dobro umil in si nadel čisto
perilo, se je izvrstno počutil in prišel popolnoma k
sebi, če iz\zamemo lahko slabost. Ko se je vrnil v svojo
sobo, je velel Saveliju, naj mu prinese kaj jesti; starec
pa sc ni dolgo časa vrnil, da je baron nestrpno pozvo¬
nil. Savelij se je pojavil, toda bil je videti zmeden.

—• Ravnokar so telefonirali iz Pavlovska, gospod,
toda ničesar ne razumem. Vsi so iz sebe od prestanega
strahu zaradi požarja.

— Kaj blebečeš! Kje je bil požar? Povej lepo,
kaj so telefonirali?

— Hiša polkovnika Bakulina je zgorela; ponesre¬
čil se ni nihče, toda Valerija Nikolajevna je prišla ob
vso obleko in prosi, da ji pošljimo od doma najpo¬
trebnejše. A vi, Pavel Borisovič, ste poginili, pravijo,
pod razvalinami, in gasilci ne morejo najti vašega
trupla.

— Kaj so prišli ob pamet! Povej jim, da sem tu
in da nisem šel iz hiše.

— Polkovnik sami so govorili, jaz sem se pre¬
strašil in jim odgovoril, da vam sporočim, v kakšni
nevarnosti je bila baronesa, in da vas ni treba iskati,
ker ste doma, in da ste se ravnokar okopali. Nato so
jezno zavpili: «Poberi se in pošlji treznega človeka!«
— In tako mi očitajo pijanost, meni, ki nisem svoj
živi dan okusil žganja. Gospod, pojdite sami, govorite
vi z njimi, — je zaključil Savelij, ki je bil tako užaljen,
da so mu ustne drgetale.

Baron se je zagrohotal:

357  —

— Umiri se, starina, se že jaz pomenim s pol¬
kovnikom. Ti mu seveda ne moreš reči, da so ob pamet.

Z lokavim nasmeškom je stopil k telefonu.

— Čujte, Peter Petrovič, zakaj me hočete pred¬
časno pogrebsti? Ničesar ne razumem. Kako pridete
na to, da iščete moje truplo? Povejte rajši, kako se
počutita Larisa Arkadjevna in moja žena in kako je
nastal požar.

— Za vraga! — je vzkliknil polkovnik. — Ali ste
vrag, da se znate razdvojiti? Jaz in tri služabniki
smo vas videli; in hvala Bogu, nismo bili pijani.

— Oprostite, Peter Petrovič, jaz ne vem, koga
ste videli, — mene ali vraga, — toda zagotavljam
vam, da nisem šel iz hiše. V laboratoriju sem delal
neki kemičen poskus, ki se mi ni obnesel. Opekel sem
si nekoliko roke in se ves pomazal; zato sem se oko¬
pal. Zdaj pa mi povejte, kako je vaši ženi in Valji.

— Žena se je samo prestrašila, toda je zdrava;
Valerija Nikolajevna je bila v nezavesti in zdravnik
jo je ravnokar priklical v zavest; boli jo le glava od
dima, ki bi jo bil kmalu zadušil. Zdravnik pravi, da
ni nevarnosti, toda imeti mora popolen mir. Obleko
pa je vso izgubila, zato sem telefoniral.

— Jutri zjutraj se pripeljem in prinesem vse po¬
trebno.

— Torej na svidenje, baron.

— Vendar pa sem te videl, indijski čarovnik, —
je zamrmral polkovnik, ko je obešal slušalo in je po¬
zabil v zmedi, da oni še čuje njegove besede.

Iz srca se je baron nasmejal, ko se je vrnil v
svojo sobo. Legel je ter ukazal slugu, naj ga zbudi
ob devetih. Bil je srečen. To, kar je danes napravil,
se mu je zdelo dovolj veliko plačilo za pet let tež¬
kega truda.

Po razgovoru z baronom je Bakulin velel pre¬
nehati z iskanjem «ponesrečenca» in skušal rešiti, kar
se je dalo rešiti. Škoda ni bila tako velika, kakor se
je spočetka mislilo. Glavni del hiše je bil iz opeke,
zato so ga očuvali pred ognjem. Zgorele so samo
prizidave in sicer prostori za služabništvo, stolpič in
velik balkon z lesenimi stebri.

- 358  —

Vila, kamor so prenesli Lariso Arkadjevno in
Valerijo, je bila tudi polkovnikova in je bila črez
poletje v najemu. Zdaj je bila prosta, toda oprem¬
ljena, Topla in za zimsko bivališče pripravljena hiša
je bila izvrstno in udobno pribežališče za čas, dokler
ne popravijo poškodovane hiše. Larisa Arkadjevna
je bila tako razburjena, da je prišla ob spanec. Zjutraj
je velela, naj jo prenesejo v sobo, kjer so pili čaj, in
je čakala moža. Pobit od utrujenosti, toda popolnoma
zadovoljen, da se je vse tako dobro izteklo, je Ba-
kulin prišel, a čaj z dobrim konjakom mu je vrnil ve¬
selo razpoloženje duha.

— Za božjo voljo, Peter, povej mi, kaj je bilo z
baronom? Iz Mašinega blebetanja nisem ničesar raz¬
brala. Pravi, da ga je ubila greda, a trupla niso
mogli najti. To bi bilo strašno! Kakšen udarec za ne¬
srečno Val j o. Te misli so me popolnoma izmučile.

— Umiri se, «čarovnik» je živ, in jaz sem celo
govoril z njim po telefonu; in vendar sem videl  s
svojimi očmi, kako je prišel iz gorečega stolpiča in
nesel v naročju Valerijo. Črez nekaj trenutkov so se
stopnice zrušile, in kako so vzdržale težo dveh ljudi,
mi je uganka kakor sploh ves dogodek. Istočasno ko
smo ga videli tu jaz, eden gasilcev, Matrjona in Va¬
silij, je ta volkodlak sedel doma v Petrogradu in se
kepal, kar izpričuje Savelij. Glavo si dam odsekati,
če ni v tej zadevi vrag zapleten, — je srdito zaključil
spoštovani polkovnik.

Ko se je Valerija prebudila iz nezavesti, ni mogla
spati. Spomnila se je, da je videla, kako se je v njeni
sobi nenadoma pojavil njen mož in jo odnesel ven.
Njen razum ni mogel po j miti, kako je mogel priti
ponoči iz Petrograda tako o pravem času; videti je bil
čuden... Od vseh teh misli jo je glava še bolj razbo¬
lela in šele o zarji je zaspala. Zbudila se je pozno.
Oblekla si je haljo svoje botre, dasi ji je bila pre¬
kratka, in šla nato k Larisi Arkadjevni, katero je
našla samo. Polkovnik je šel zopet na pogorišče.

Ko je Larisa Arkadjevna videla izmučeno obličje
svoje krščenke, je pomislila, da so ji prišle na uho
govorice o dozdevni baronovi smrti, zato jo je hitro

— 359  —

pomirila, toda povedala ji je tudi čudni možev do¬
življaj. Valerija je pobledela in nekaj trenotkov je
začudeno molčala, potem pa se je vrgla botri okoli
vratu in zašepetala:

— Saj to je resnica, on  me je rešil in jaz sem ga
videla. Toda kako si razlagati ta neverjetni dogodek?

— To si moreš razložiti z znanjem,  ki si ga je
pridobil. On se je naučil izrabljati nepoznane nam
sile, ki mu dajejo možnost, da obvladuje svoje
astralno telo, in te sile se je poslužil, da te je rešil.
Ni bil zaman pet let učenec gospoda Žeralda. Iz tega,
kako je mogel videii grozečo ti nevarnost, je jasno
razvidno, kako te ljubi in ščiti. Ti nisi dobra z njim.

Valerija je zajokala.

— Prav imaš, kumica. Krivična sem, hudobna,
nehvaležna, on pa je vedno tako dober, tako potr¬
pežljiv in prizanesljiv za vse moje sitnosti. Toda glej,
jaz se skoraj bojim njegovega znanja; on čita moje
misli in očividno vidi tudi na razdalje. Zdaj razumem,
da ne more biti takšen,  kakršen je bil prej. Zelo sem
kriva pred njim in nisem ga vredna. Rada bi porav¬
nala vse to, toda kako? Ne vem. Nauči me, kumica!

Larisa Arkadjevna jo je pritegnila k sebi in jo
nežno poljubila.

— Drago dete, vse kar si mi povedala, je lahko
popraviti: ne bodi več trmasta in krivična, ampak bodi
odkrita in dobra, kakor si po naravi. Naj čita on
tvoje misli, zakaj nimaš mu kaj prikrivati, in bodi
ga vredna, poskušaj se toliko izobraziti, da boš ra¬
zumela moža, ter mu bodi prijateljica in pomočnica.
Poslušaj me, govori odkrito z možem in pripoznaj
svoje pogreške. Med ljubečimi se ljudmi ni prostora
za ponos.

Valerija je vstala. Bila je razburjena, toda od¬
ločna.

— Prav govoriš, teta. Ljubiti ga hočem tako,
kakor zasluži, — s čisto in pohlevno ljubeznijo, ki ga
ne bo ovirala v njegovem delu in prosila ga bom, naj
postane moj učitelj.

360

Naznanili so baronov prihod in pogovor se je
prekinil. Črez nekaj trenotkov je polkovnik privedel
Pavla Borisoviča v sobo. Oba sta bila vesela.

— Evo, Valerija, pripeljal sem vam vašega »ča¬
rovnika*. Uporno zanikuje, da bi bil v Pavlovsku to
noč. Toda vi boste vedeli, kdo vas je rešil?

— Bila sem v nezavesti in nisem nič videla, —
je odgovorila nekoliko zmedeno Valerija in prvič
vrnila možu pozdravni poljub.

Baron je pripeljal sobarico z obilno prtljago za
Valerijo in ona je šla, da se preobleče. Po obedu, ki
se je vršil zelo veselo, sta se mlada zakonca odpra¬
vila v Petrograd. Valeriji se je zahotelo videti čimprej
Borisa.

Med potjo sta govorila samo o požarju in drugih
postranskih rečeh; a ko sta prišla domov, je baron
poljubil Borisa in šel v kabinet.

Valerija je tudi ostala v svoji sobi in v duši se
je borila z ostanki napačnega sramu, trme in bojazni;
toda takrat je odločno premagala svoja slaba čuvstva
in se pogumno podala v moževo sobo. Tiho je odgr¬
nila vratno zaveso iz granatnega pliša in pogledala
noter.

Pred svetlo plapolajočim kaminom je sedel v
velikem naslanjaču baron in je bil tako zatopljen v
svoje misli, da ni zaznal šelesta svilene ženine cbleke.
Njegov ponosni in pravilni profil se je jasno odražal
na rdečem ognjenem ozadju; obrvi so mu bile neko¬
liko namrščene, a oči so nepremično zrle v portreta,
ki sta visela njemu nasproti. Eden je predstavljal
grofa Ridolfa, drugi gospoda Žeralda. Poslednji je bil
v indijskem kroju; velike neprodirne oči so gledale
s čudovito živostjo na gledalca, v njih je bil nepo-
pisljivi izraz, ki je lasten tistim zagonetnim ljudem,
predstavljajočim nekaj srednjega med duhovnim in
snovnim, fizičnim svetom.

S trepetajočim srcem je gledala Valerija na
moža. O čem je razmišljal? O nečem oddaljenem, ki
je zunaj teh sten. Nekoč je rekel:

- 361

«Območje duše je vesoljstvo, če se duša le ume
osvoboditi okornega telesa, ki je njena ovira in ječa.-

Za hip se je še obotavljala, a potem se je naglo
odločila, stekla k njemu, se spustila na kolena zraven
naslanjača ter pritisnila glavo na njegovo roko.

— Pavlik, odpusti, da sem tako glupa in hudobna.
Šele snoči sem spoznala, kaj si postal po svojem
trudu... — Ihtenje ji ni dalo nadaljevati.

Baron je vztrepetal, se vzklonil in v njegovih
črnih očeh se je zabliskal radosten, strasten ogenj;
burno je pritegnil k sebi ženo in jo goreče poljubil na
drgetajoče ustne.

— Draga, nimam ti kaj odpustiti, zakaj izkušnja,
kateri sem podvrgel tvoje mlado srce, je bila zelo
težka, a tvoja jeza napram meni in tvoje ohlajenje
je bilo nekaj naravnega, Sedaj mi vračaš svoje srce
in se hočeš udeleževati mojega duhovnega življenja,
torej mi daješ popolno srečo.

— Da, Pavlik, hočem postati vredna tebe in te
ljubiti ne samo kakor moža, ampak tudi kakor brata
in učitelja. Izkaži mi milost in vzemi me za svojo
učenko in jaz si bom prizadevala učiti se za to. da
se povzpem do razumevanja tvoje duše. Tu, v tvoji
delavnici, že čutim veliko ugodje. Zdi se mi, da je tu
nekako ozračje skladnosti, in vkljub svojemu malen¬
kostnemu znanju pojmujem, da zamorejo tako ozračje
tišine in miru ustvariti le mirno opazovanje in čista
izločevanja astralnega sveta. V letih najine ločitve
sem se odvadila svetu in njegovim zabavam; torej mi
ne bo težko se mu popolnoma odreči, da bom živela
s teboj duhovno življenje, po katerem spoznavamo
Božjo veličino in se učimo raziskovati nepoznane
prirodne sile. Preteklo noč si mi dokazal blagotvorno
silo znanja, ki mu dolgujem življenje. Zatorej, če
želiš, pojdiva na eno izmed tvojih posestev, kjer bova
živela daleč od ljudi, samo za Borisa in učenje.

Globoko ganjen jo je baron poslušal, z ljubeznijo
je gledal njen prelestni, od razburjenja zardeli obra¬
zek in od navdušenja bleščeče se oči.

362  -

— Giovanna, — ji je odgovoril nežno, v tem
trenotku sva končno premagala preteklost, ki je še
bolj oddaljena in starodavne j ša, še čudnejša, kakor si
misliš. Jasno vidim, da mi je Gospod odpustil, zakaj
na pragu tega novega življenja, rešenega strašne
karme, mi je daroval soprogo, o kateri sem mogel le
sanjati, prijateljico, ki je zvezana z menoj ne samo
s telesnimi vezmi, ampak tudi z enako usmerjenim
umom Hvala ti za tvojo dobro željo, umakniti se z
menoj v samoto. Toda, draga, moj posvetitelj me ni
namenil puščavniškemu življenju,

Ponovil je natančno vse, kar mu je gospod
Žerald tozadevno rekel, in je pristaviL:

— Torej mi je živeti v svetu, sredi ljudi, da
zanesem med nje čimveč luči, jim pomagam in jih
podpiram po svojih močeh. Zaradi sebe samega
moram pa preizkušati v vrtincu ljudskih strasti pri¬
dobljene sile in svojo strpljivost napram slabostim
bližnjega, Ti mi boš pri tem pomagala in razdelila si
bova življenje v dva dela: en del bova dala svetu,
kjer bova živela družabno življenje, a drugi del si
prihraniva zase in ta del bo lepši, zakaj posvetila ga
bova nauku, samoizpopolnjevanju in vzgoji otrok —
nalogi, ki jo sam Bog predpisuje človeku.

Po tej popolni spravi sta se zakonca približala
drug k drugemu, toda ta bližina je bila drugačna
kakor prejšnja, bolj skladna, zakaj ni je bilo več
sence med njima.

Še tisti večer, v zatišju svojega kabineta, je
baron pripovedoval ženi podrobnosti svojega potova¬
nja v mrtvo mesto in zgodbo o Adžmitri. Ko si je
ona vsa tresoča se od razburjenja ogledovala foto¬
grafije podzemskega mosta, skupino Adžmitre s
kačo in druge podobe, je Pavel Borisovič izročil
Valeriji Balaramov dar in kraljevski lišp Bhavani.

Bleda, s tresočimi se ustnami, je Valerija ogle¬
dovala čašo z ostalimi predmeti in lepotičjem nepre¬
cenljive vrednosti, ki je bilo dragoceno ne samo zaradi
bajne starodavnosti in lepote žlahtnih kamnov, ampak
tudi zaradi lepega izdelka.

- 363  —

— Te reči bi moral pokazati kakšnemu starino-
slovcu; mislim, da ni kaj takega videl nihče med
sedaj živečimi smrtniki, — je pripomnila Valerija, ko
si je nadevala masivno zapestnico.

Baron, ki je bil vesel in srečen, kakršnega ni
Valerija nikoli videla, je vzel širok diadem in ga
položil na plavolaso ženino glavico, potem pa ji je
obesil okoli vratu velik kolje.

V prihodnji zimi hočem videti ta lišp na moji
prelepi Bhavani. Nadela si ga boš o prvem kostumi-
ranem plesu, ki se ga bova udeležila, — je rekel
dobrodušno. — Ostali zimski čas bova živela sebi, a
poletje bova preživela v Montignosu, našem starem in
ljubem Montignosu.

— Ti hočeš iti v Montignoso? Jaz pa sem mislila,
da ti je tisti kraj zoprn! — se je začudila Valerija z
neprikrito radostjo. — Jaz ga tako ljubim... vkljub
vsemu.

— Čemu bi se ga izogibal? Stari grad je očiščen
kakor njegovi gospodarji. Nastanili se bomo tam
udobno, tudi bomo ustanovili ubožnico, ki jo vzposta¬
vimo iz starega samostana. Prijetna mi bo zavest, da
bedo med zidovi, kjer je zločinski Paolo preživel
strašno Nemezido svoje preteklosti, končali svoje
življenje v miru in zadovoljstvu revni starci in
nesrečni pohabljenci, — je rekel ginjeni baron.

— Kako srečna mora biti duša strica Ridolfa, ko
vidi, kako si se z menoj vred povzpel na pot k popol¬
nosti. Rada bi vedela, če mi je popolnoma cdpustil
in če je odvzel prekletstvo, ki je viselo nad menoj, —
je s tihim šepetom izpregovorila Valerija.

— Resnično, v tistih težkih časih, ko je bil ves
obupan, te je preklel, gotovo pa ti je že davno
odpustil.

Ali ga hočeš videti in slišati odpuščanje iz nje¬
govih lastnih ust? Povej.

-— Rada, toda kako naj ga prikličemo sedaj
takoj? In... se ti ne zdi strašno zdaj v temi? — je
neodločno rekla Valerija.

— Takoj ga pokličem pri polni luči in ne bo
nič več strašen kakor jaz, ker se bo prikazal živ, -—■
je odgovoril baron.

Vzel je iz skrinje žezlo s sedmimi vozli, stopil
pred grofov portret, narisal v zraku znak, ki se je
zasvetlikal, nato je z glasnim in trdim glasom izrekel
pozivajoče formule. Črez nekaj trenotkov se je platno
pokrilo z nekako megleno zaveso, nato so se prikazali
oblaki, ki so postajali vedno bolj strjeni, in sredi njih
se je pokazala razžarjena krogla. V hipu je oblačna
gruda zadobila človeške oblike, po katerih so švigale
iskre, nato pa se je oblak raztajal in pojavila se je v
vsej veličini visoka in ponosna postava grofa Ridolfa.
Kakor na portretu je bil odet v črn, žametast jopič,
a mračno in ponosno obličje je zasijalo v neizrečeno
srečnem smehljaju.

— Giovanna, draga, že davno sem ti odpustil
in molim za vaju oba. Bodita srečna, draga otroka
moja, oproščena končno starih okovov.

Prikazen se je približala in iztegnila roko proti
Valeriji, ki je pokleknila, in po trenotnem obotavlja¬
nju je prijela toplo in trdo, živo roko ter pritisnila
nanjo svoje ustne.

— Hvala, stric Ridolfo, vsak dan bom molila
zate, — je zašepetala in nekaj solz je kanilo na
roko prikazni.

Ridolfov duh jo je blagoslovil, potegnil k sebi
Paola, ga poljubil na čelo, a potem je stopil korak
nazaj. Črez nekaj trenotkov je postava zbledela, se
izpremenila v oblak, šla v portret in izginila.

— Oh! Kako sem srečna. Odpustil mi je, me
blagoslovil in med nama ne stoji več nobena senca.
Kako srečen dan, Pavlik! — je vzkliknila Valerija,
ki je sijala od blaženstva.

— Še nekaj nama manjka za najino popolno
srečo. Še se nisva zahvalila najinemu dobrotniku, ki
nama je pripravil te radostne ure neskaljene sreče, —
je rekel baron.

— Prav govoriš. Pišiva in izraziva mu najino
hvaležnost.

365  -

— To napraviva na boljši način in takoj mu ustno
izraziva hvaležnost, ki nama napolnjuje dušo- Ob
takih prilikah mi je dovolil, da se poslužim tajnosti,
po kateri zamorem z njim občevati; toda priseči mi
moraš pri najini ljubezni, da ne bo nihče  zvedel o tem.

Valerija je dala svojo prisego. Tedaj je baron
odprl skrivno omarico in spravil tajinstveni aparat v
delovanje. Atmosferični valovi so prišli v gibanje in
kmalu se je prikazala soba gospoda Žeralda. Stal j c
pri oknu in obdajala ga je svetlikajoča se višnjevkasta
luč; tedaj se je ozrl in pozdravil zakonca z smehljajem
in kretnjo.

Baron je privlekel k sebi Valerijo in oba sta s
hvaležno ljubeznijo strmela v maga.

— Dragi učitelj in dobrotnik! Poglej na najino
srečo, ki jo dolgujemo tebi, ki si naju osvobodil pre¬
teklosti. Blagoslovi najino zvezo in usmeri naju na
pot k popolnosti.

Gospod Žerald je iztegnil roko, iz katere je šinil
ognjen žarek, ki je preletel daljavo in objel z zlato
lučjo mladi par.

— Čestitam vama in vaju blagoslavljam, otroka
moja. Preteklost je izbrisana in zdaj sta v območju
bodočnosti,  ker ljubezen vaju drži na tej poti očišče¬
nja in izpopolnjevanja. Ne pozabljajta nikoli, da
onemu ni povratka, ki je prestopil prag in dvignil
samo rob Izidinega pregrinjala. Vzhajanje je omotično,
toda samo dobro  naj vaju podpira in vodi naprej.
Zatorej stopajta po poti k luči; tam vaju pričakuje
nagrada, ki je pripravljena za duše, katere so se
osvobodile strasti telesa.

— O Bog! Ali ni vse to sen? — je zašepetala
Valerija.

— Ne, hčerka. Da boš pa še bolj verjela, sprejmi
te cvetlice iz moje roke.

Vzel je z okna snopec vrtnic, ga zagnal od sebe,
a baronu in njegovi ženi se je zdelo, da je cvetlice
zagrabil silen veter, nakar so se razpršile na tisoč
isker in se skrile v oblačni grudi. Črez nekaj trenotkov
se je iz lijaka izlila svetlikajoča se snov, ki ju je

— 366  —

obdala s silno vonjavo ter ju obsula s svežimi vrtni¬
cami. Ko sta presenečena in nepremično strmela v
nenavadni dar, ki je priletel črez ocean, je prikazen
izginila in aparat se je ustavil.

— Da, — je rekel baron, črez nekaj časa, —
za oči, ki so izpregledale, ni povratka, zato veselo
otresiva prah, ki obtežuje duše, in naprej k luči, k
Bogu in usmiljenemu Očetu!...

KONEC

— 367  —