Poštnina plačana v gotovini	Spcd.	in	abbon.	post.	-	II	Gruppo
Katoliški
U r e d n	ištvo in uprava:	Cena: Posamezna štev.	L	25
Goric	a , Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina : Mesečna	L	110
Poštno i	ek. račun: štev. 24-12410	Za inozemstvo: Mesečno	L	190
Leto IV. - Štev. 46	Gorica	-	13.	novembra	1952	-	Trst	Izhaja	vsak	četrtek
Zakaj so Združene države med vojno podprle Tita
BE5HB BESEDA
V	Gorici se je zgodil letos slučaj, ki je našo slovensko javnost precej razburil. Zgodilo se je, da so nekateri naši uglednejši ljudje vpisali svoje otroke v italijansko šolo. In zdi se, da so jih vpisali brez vsake potrebe, vpisali morda celo proti lastnemu notranjemu prepričanju. In to je, česar ne moremo razumeti.
Mi vemo dobro, da je v Gorici vse polno naših otrok, ki obiskujejo več ali manj prostovoljne italijanske šole, akoravno bi lahko hodili v slov. šole, a to so na splošno otroci staršev, ki so že davno zatajili oz. izgubili svoje slovensko prepričanje in katerim ni mogoče več pomagati. Ti so pač žrtve dolgoletnega fašističnega strahovanja in potujčevanja. A da se dandanes, v dobi demokracije, dobijo slovenski ljudje, ki iz strahu ali iz kakega drugega razloga obrnejo hrbet slovenskim šolam, tega v resnici ne moremo opravičiti.
Da so naše šole raznim oblastem trn v peti in da si mnogi izmed njih celo želijo, da bi naše šole zaradi pomanjkanja otrok kmalu zamrle, o tem ne dvomimo. Toda da bi bil pritisk teh ljudi na naše starše tako silen, da bi se mu ne mogli upirati, tega pa nikakor ne verjamemo. Imamo sicer nadvse krivično odredbo, ki ne dovoljuje otrokom optantov posečanja slovenskih šol, in doživeli smo nič manj krivični slučaj o nepostavni izključitvi nekaterih slovenskih otrok iz osnovne šole pod pretvezo, da ne razumejo slovenskega jezika, prav tako so letos prepovedali obisk slov. šol otrokom tujih državljanov, toda splošne prepovedi o obiskovanju slovenskih šol še ni in je tudi ne bo, dokler bo v Italiji vsaj nekaj demokratičnega duha. Ne moremo namreč verjeti, da bi se sedanja Italija hotela pred svobodnim, demokratičnim svetom oblatili zaradi peščice slovenskih otrok.
S tem nočemo trditi, da ne grozi našim šolam s te strani nobena nevarnost, pač pa smo mnenja, da grozi našim šolam veliko večja nevarnost s strani naših narodnih izdajalcev. Žal nam je, da moramo rabiti to težko besedo, a ne moremo drugače.
A arodni izdajalec je, kdor ne pošilja svojih otrok v narodno šolo, ko bi jih lahko pošiljal brez posebnih žrtev. Narodni izdajalec tem bolj, ker pri tem ne gre samo za njegovega otroka, ampak obenem tudi za obstoj naših šol, brez katerih naša manjšina ne more živeti. In kaj naj rečemo o slabem zgledu, ki ga daje tak človek, posebno če liživa večji ugled, vsem narodno manj zavednim rojakom? Tak človek izpodkopuje naše šole ter koplje grob lasntemu narodu.
Tu ne pomagajo nobeni izgovori. So čustva in prepričanja, ki jih ne sme človek zatajiti in za katere mora, če je treba, prenesti najhujše žrtve. Tako prepričanje je poleg verskega tudi narodno prepričanje.
Kakor ne smemo zatajiti svoje matere, ki nas je rodila, tako tudi ne smemo zatujili jezika in naroda, h kateremu pripadamo. In četudi bi bile naše šole manjvredne od italijanskih, bi jih ne smeli zatajiti. Ali boš morda zatajil svojo mater, ker je manj izobražena in slabše oblečena od drugih mater? Toda naše šole niso manjvredne od drugih. Naši mladini nudijo vsaj toliko izobrazbe, kot jo nudijo tuje šole, a kar je glavno, to izobrazbo jim podajajo v materinem jeziku. Poslati otroka v tuje šole pomeni iztrgati nežno cvetico iz domače
grude ter jo presaditi v nov, tuj svet; pomeni prekiniti nasilno vse otrokovo mišljenje in čustvovanje ter postavili otroka v čisto novo okolje, kjer se ne bo nikoli znašel in kjer se bo vedno čutil tujca. Že z vzgojeslovnega stališča je tako postopanje vse obsodbe vredno.
Te naše trditve niso morda plod kakega pretiranega nacionalizma, ampak zahteva vesti, razuma in srca. Jasno je, da moramo ljubiti svoj narod bolj kot druge narode. Kristus sam nam je dal vzgled prave domovinske ljubezni. Dvakrat je jokal, kakor beremo v evangeliju, v letih svojega javnega delovanja: prvič ob smrti svojega prijatelja Lazarja, in drugič ob spominu na
Politiko, ki jo bo v prihodnjih štirih letih vodila nova ameriška vlada, v notranjosti in v tujini, je republikanski kongres v preteklem juliju orisal v svojem chikaškem proglasu. V glavnem republikanci, ki so po 20 letih spet prevzeli vajeti zvezne vlade, ne bodo vodili drugačne politike, kot je bila politika demokratske administracije v zadnjih letih.
Na vprašanje miru, ki predvsem zanima Amerikance, sta v volilni kampaniji oba kandidata polagala enako važnost in bo nova republikanska vlada za ta smoter podvzela prav tako vse, kot bi to storila demokratska vlada s Stevensonom. Razlike med obema strankama ni iskati v ciljih, ampak v politiki, s katero naj se ti cilji dosežejo, torej v taktiki. Tako se republikanci ne zadovoljujejo le z nadaljevanjem politike »containmenta« sovjetskih namer, temveč hočejo nadaljevati program ojačevanja svobodnega sveta pred komunistično nevarnostjo.
Najbolj pa so zunanjepolitične smernice nove vlade razvidne iz republikanskega chikaškega proglasa, ki izjavlja med drugim:
»Vrhovni cilj naše zunanje politike je časten in pravičen mir...
V	Zahodni Evropi bomo uporabili naš prijateljski vpliv brez imperialističnih ciljev... da napravimo konec politični in gospodarski delitvi, ki edina preprečuje, da ne postane to važno področje iz lastne sile močno...
Vlada Združenih držav odklanja vse obveznosti iz tajnih dogovorov, kot je na primer tudi jaltski, ki omogočajo širjenje komunističnega suženjstva. Predsednik in kongres bosta s svojim visokim ugledom jasno izjavila, da je eden mirovnih ciljev ameriške politike tudi povrnitev resnične neodvisnosti zasužnjenim narodom.«
Vzhodna Evropa torej ne bo prepuščena Sovjetski zvezi. To zagotovilo, ki bi pa bilo dano tudi, če bi prišel v Belo hišo Stevenson, bo gotovo pomirila Zahodno Evropo, ki jo je mogoče vznemirila izjava republikanske stranke, da ne bodo zanemarjali Daljnega vzhoda, potom katerega hoče Stalin zmagati nad Zahodom in da ne bodo žrtvovali Vzhoda, da pridobijo čas za koristi Zahoda.
Po republikanskem gledanju bi bilo nevarno koncentrirati vso gospodarsko-obrambno silo v Evropi ter pri tem prezreti enako važno azijsko področje, ker si hoče komunizem ravno preko Azije odpreti pot za premaganje Zahoda in s tem tudi Evrope. Zato se ne sme delati razlika med frontami in je treba braniti vse, kajti zlom ene fronte bi otežkočil obrambo druge. Po
grozno razdejanje, ki je imelo priti nad nespokorni Jeruzalem. In čeravno je ustanovil svojo Cerkev za vse narode in vse ljudi, je vendar posvetil svoje delovanje predvsem lastnemu, to je judovskemu narodu.
S tem nam je pokazal pot, katere se moramo v narodnem oziru tudi mi držati. Spoštovati in krščansko ljubiti vse narode, biti lojalni na-pram državi, h kateri pripadamo, predvsem pa spoštovati in ljubiti narod in jezik, ki nas druži med seboj in brez katerega bi kot narod sploh ne mogli živeti. Kdor pa svojega naroda in jezika ne spoštuje in ljubi, ta je že odpadel od svojega naroda, ta je v resnici narodni odpadnik.
tem načelu splošne obrambe se Evropa brani prav tako v Aziji kot v Evropi sami.
Sicer bi pa bilo danes težko najti onstran Atlantika bolj »evropejskega« Američana kot je Eisenhovver. To, da se on zavzema v zunanji politiki za totalno strategijo, mora Evropo le pomiriti in ne vznemirjati.
Jugoslovanske Titove oblasti so bile zelo neprijetno iznenadene, ko je bil izvoljen za predsednika Ei-senhower. Boje se namreč, da novi predsednik ne bo več podpiral dosedanje ameriške politike do Titovega režima. Eisenhower je pred časom dal malo laskave izjave na račun komunističnega režima v FLRJ. Zato so jugoslovanski mogotci zaskrbljeni.
Po do današnjih poročilih je Ei-senhower dobil 32,927.605, Stevenson pa 26,484.529 glasov pri volitvah, ki so se vršile v vsej državi razen v prestolici Wašington, katerega prebivalci nimajo volilne pravice, če je morda nimajo v kakšnem drugem volilnem okrožju. Zgornje številke obeh kandidatov podajajo rezultat volitev 141.852 od 146.370 volišč, kolikor znaša celotno število volišč v Ameriki. Iz navedenega vidimo, da je dobil Eisenhower s sicer spretno, čeprav skrajno demagoško propagando, nad 6 milijonov glasov več kot Stevenson. V svojih političnih pregledih o ameriških volitvah smo trajno poudarili, da je Ike izredno popularna osebnost v Ameriki, da je narodni junak, ki ima tudi zares neoporečne zasluge za zmago ameriške vojske v zadnji svetovni vojni. Njegovih organizatoričnih in strateških vojaških sposobnosti mu ne more nihče niti v Ameriki niti v Evropi zanikati. Toda iz njegove osebnosti si priprosti Amerikanec ni ustvaril le najlepšega lika narodnega junaka, marveč še več, v njem vidijo navadni Ainerikanci in zlasti še ženske nek simbol amerikani-zma sploh; v njem vidijo premnogi Ainerikanci nekakega čudodelnika, ki bo Ameriko ozdravil vseh madežev in ran današnje ameriške stvarnosti. In ta pogled ter upanje v svetlo ter mirno in napredno bodočnost Amerike in vsega svobodnega sveta ter zaupanje v čudodelno u-spešnost njegove osebnosti, ki bo rešila skoraj na mah vse izredno zapletene mednarodne politične probleme, je bilo podzavestno volilno gibalo, ki je v glavnem odločilo njegovo veliko volilno zmago. Vero v to svojo zmagovitost pa je krepko podprl tudi Eisenhower sam.
Za marsikgoa je morda še vedno uganka, zakaj so ZDA med vojno podprle Tita in izdale Mihajloviča. Uraden odgovor na to vprašanje in pojasnilo dobimo v poročilu, ki ga je izdal publicistični urad tajništva za zunanje zadeve v Washingtonu pod naslovom »Jugoslavia: Titoism and U.S. Foreign Policy«. Poročilo je prinesel »Pregled« od 15. 9. 1952 v slovenskem prevodu. Iz tega smo povzeli naslednje vrstice.
»Koncem leta 1943 je Titova Ljudska osvobodilna vojska objavila, da je ustanovila začasno vlado, popolno vlado s parlamentom, ki ga je sestavljalo 140 zastopnikov s področij, ki so bila že očiščena napadalcev.
Nekaj dni kasneje so Združene države in Zedinjeno kraljestvo objavile, da bodo dale pomoč tako partizanom kakor tudi srbskim četnikom generala Mihajloviča. (V tem času so bili četniki edino odporno gibanje, ki ga je odobrila kraljevska vlada v izgnanstvu). Britanske in ameriške skupine opazovalcev so bile dodeljene obema taboroma odpora. V juniju 1944 je vlada v izgnanstvu napravila sporazum s Titom (Sporazum Tito-Šubašič). Temu sporazumu je sledila odločba zaveznikov, da bodo od tedaj podpirali edino le partizane. V tistem času je bila ta odločba kaj razumljiva. Ugotovljeno je bilo, da je bilo Titovo odporniško gibanje bolj u-činkovito. Naš cilj pa je bil končati vojno kar najhitreje mogoče in s kar najmanjšim številom žrtev zavezniških življenj.«
Zato pač ni prav nič čudno da se je po volitvah postavilo v vsem ameriškem tisku že samo po sebi zanimivo, a tudi politično važno vprašanje, ali je treba Ikovo zmago smatrati v prvi vrsti za njegovo osebno, ali pa za zmago republikanske stranke? Volilne številke so v tem pogledu zelo zgovorne in jasno dokazujejo, da gre le za zares veliko osebno Eisenhovverjevo zmago in ne za veliko zmago republikanske stranke. To zato, ker se pri teh volitvah nista volila le kandidata za državnega predsednika in podpredsednika, marveč so volili tudi poslance ter senatorje in guvernerje raznih držav. Presenetljivo veliko glasov pa je dobil le Ike, dočim je stranka kot taka dobila le neznatno večino v poslanski zbornici in niti absolutne večine v senatu; res je tudi, da so razni republikanski gu-vernatorski, poslanski in senatorski kandidati in to izredno vplivni politiki Taftove skupine pri volitvah klavrno propadli. Za to analizo volilnih številk in volilnih glasov so se pobrigali bolj levičarski in zvesti pristaši Eisenhowerjevega strankinega centra, ker hočejo s tem dokazati, da je glavni zmagovalec pri teh volitvah Eisenhovver in ne toliko republikanska stranka. Politični namen teh Eisenliowerjevih ožjih somišljenikov je kristalno jasen: s temi dokazi hočejo preprečiti, da bi prišlo vodstvo republikanskega parlamentarnega zastopstva v roke »stare (Taftove) republikanske garde«. Večja ali manjša izolacija večjih ali manjših mednarodnopolitičnih izo-lacionistov je politična težnja Eisen-howerjevih političnih mož, ki hočejo dopustiti, da bi Eisenhower postal zgolj ozadje in ujetnik strankine Taftove republikanske desnice.
Iz tega kratkega poročila se kaže vsa kratkovidna in egoistična politika predsednika Roosevelta in njegovih sodelavcev med vojno. Zato da
v	onem času prihranijo morda par življenj ameriških vojakov, so izročili v roke komunističnemu diktatorju 16 milijonov Jugoslovanov, kar je tedaj pomenilo pokol pol milijona jugoslovanskih rodoljubov z vsemi drugimi nesrečami, ki jih je prinesla Jugoslaviji kom. revolucija. Izkazali so se res mešetar-ji brez vesti in brez čuta odgovornosti.
Če bi tokrat gledali na komunizem z malo drugačnimi očmi, bi se jim danes ne bilo treba boriti na Koreji in drugod zoper komunistične napade. Ker so takrat hoteli na račun uboge slovanske raje prihraniti nekaj ameriških vojakov, jih morajo danes žrtvovati na deset tisoče. Ali ni to pravična kazen božja?
Z zborovanja OZN
Oči političnega sveta so pa zlasti danes obrnjene na pomembne razprave pred politično komisijo in glavno skupščino Zveze narodov. Pred vsem je kot politična bomba vplivala na vse politične kroge izjava Norvežana Trygve Lieja, ki je v funkciji generalnega tajnika Zveze narodov od njene ustanovitve 1946 1. do danes vodil vsaj relativno uspešno to najpomembnejšo in največjo mednarodno organizacijo, ki jo pozna zgodovina človeškega rodu, da nepreklicno odstopa od svojega mesta. Za to veliko žrtev se je Lie, ki je bil svoj čas zunanji minister norveške vlade v Londonu, odločil, kakor je sam izjavil, da omogoči sklenitev miru na Koreji, v kolikor in če je temu miru na poti njegova oseba. Znano je namreč, da je Sovjetska zveza ugovarjala proti njego-
vi	ponovni izvolitvi 1950 leta. Od tedaj ni Sovjetska zveza niti enega pisma naslovila na njegovo ime, temveč le na Zvezin urad in to zaradi tega, ker ni kot generalni tajnik nastopil proti vojaški intervenciji Zveze narodov na Koreji. S svojo osebno žrtvijo je hotel Lie ustvariti ugodno psihološko ozračje, da bi morda pospešil ugoden potek pogajanj za premirje na Koreji.
V	ponedeljek dopoldne je imel Višinski pred politično komisijo zopet svoj politični govor, ki je trajal 2 uri 32 minut. Ta tretji dolgi govor sovjetskega zunanjega ministra je skoraj uničil vsako upanje, da bi se moglo v kratkem času skleniti premirje na Koreji. Jedro njegovega govora je v tem, da je zopet uveljavil z novimi argumenti in trajno trdim govorom svoj stari predlog, da se morajo prisilno vrniti domov vsi vojni ujetniki. Niti pomislil ni, da so vsi baški mirovni dogovori, na katere se on sklicuje, bili sklenjeni v korist vojnih ujetnikov samih, saj predpisujejo človečansko postopanje z njimi in ne v korist njihovih držav. Nato je zopet predlagal, da se izvoli komisija Zveze narodov, ki naj prouči vsa vprašanja, ki so povezana z mirno rešitvijo korejskega konflikta, med njimi zlasti vprašanje vrnitve vojnih ujetnikov. V ta namen je predlagal posebno komisijo iz raznih narodov. Stališče Amerike pa je ostalo tudi to pot neizpremenjeno. Svobodni narodi ne smejo in ne morejo popustiti od načela, da se pošljejo v domovino le oni vojni ujetniki, ki na to svobodno pristanejo.
Novi možje v »»Beli hiši««
in bodoča Eisenhovverjeva politika
Razlogi Ikejeve zmage v ZDA
Štiriindvajseta nedelja po binkoštih
ZA KATOLIŠKI DOM
Kaj pravijo o Katoliškem domu
Iz svetega evangelija po Mateju (13, 31-35)
Tisti čas je povedal Jezus množicam to priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svoji njivi. To je sicer najmanjše izmed vseh semen, ko pa zraste, je večje ko zelišča in postane drevo, tako da prilete ptice neba in prebivajo na njegovih vejah.k —- In še drugo priliko jim je povedal: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je žena vzela in zamesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.a. — Vse to je povedal Jezus množicam v prilikah in brez prilik jim ni govoril, da se je spolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: »Odprl bom svoja usta v prilikah, razodel bom, kar je bilo .■kri!o ocl začetka sveta.«
*
PRILIKE 0 BOŽJEM KRALJESTVU
Kadar slišimo besedo o božjem kraljestvu, si večkrat ne vemo kaj pomagati s tem izrazom. Kakor da bi bilo nekaj neznanega našim ušesom. Tudi ob Kristusovem času niso ljudje razumeli globoke vsebine božjega kraljestva, ki ima priti in ki se je približevalo, zato je Gospod v nekaterih piilikali pojasnil ta pojm in njegov veliki pomen.
Dvojno moremo smatrali božje krlajestvo: v nas in v svetu.
V	nas je bilo kakor malo gorčično zrno položeno pri krstu. Majhni smo bili tedaj, veličine zakramenta nismo dojeli. Ali božje kraljestvo je bilo v nas in pozneje smo ga večali z zakramentom svete birme in spovedi ter prvega svetega obhajila. Tako so bili položeni temelji božjega kraljestva v nas. Nastane pa vprašanje, če smo te temelje, ta gorčična zrna v zemlji našega notranjega življenja tudi pustili rasti in dorasti do polnosti in višine. Na to si more vsak sam odgovoriti, ko pogleda svoje življenje nazaj. Če more reči, da je naredil vso svojo dolžnost in tudi izpolnil dolžnosti ter obveznosti do Boga in bližnjega, potem more delno že reči: rasti božjega kraljestva nisem oviral. Pa to še ni zadosti: vsak greh, tudi mali je ovira za rast božjega kraljestva, kaj šele smrtni greh, ki rast gorčičnega zrna v nas popolnoma uniči, kakor jesenska slana uniči toliko zelišč.
Gorčino zrno mora postati bivališče ptičev neba. Veliko mora postati v nas, se pravi: pustiti moramo, da se v nas razrastejo ne strasti, ne samovolja, ne poželenje, marveč kreposti vere, upanja in ljubezni, ki so božje kreposti, lem pa moramo pridružiti še druge kreposti kpt protiutež vsemu, kar hoče dobiti posest in stanovanje v tem gorčičnem zrnu, ne da bi mu pomagalo do popolnega rastv;.ja in rasli, marveč da bi ga uničilo. Tako delo je satanovo delo, ki na mah uniči božje kraljestvo v nas.
Božje kraljestvo v nas je torej življenje milosti po kreposti, v stalni pripravljenosti na boj za ohranitev tega božjega kraljestva v naši duši!
*
Božje kraljestvo v svetu ima dvojni obraz: v dušah naših sobratov v Kristusu in v vidni družbi, ki sestavlja božje kraljestvo na zemlji,
v	sveti katoliški Cerkvi, katere člani smo postali definitivno pri krstu, ko smo prejeli neizbrisno znamenje kristjana.
Kakšen je naš odnos do božjega kraljestva v dušah naših bratov? Zdi se, da se premnogi kar ne morejo spoprijazniti z mislijo, da so za rast božjega kraljestva v drugih soodgovorni. In vendar ni težko priti do tega zaključka! Ovirati rast gorčičnega zrna v drugih s pohujše-vanjem, namernim sramotenjem in podobnim je vedno velika krivda, ki si jo nalaga v svoji vesti vsak, kdor dela to. Pomagati k rasti tega
zrna do velikega drevesa pa pomeni, pomagati bližnjemu, da doseže svoje najlepše namene, da živi vedno v milosti božji in mu pomagati, da laže in hitreje izpolni voljo božjo.
In odnos nas, ki imamo božje kraljestvo v nas, do onih, ki ga nimajo? Vedno apostolski, se pravi, vedno storiti vse, kar je v naši moči, da bližnji zaživi znova življenje
Vpliv evangelija in sv. pisma sploh je na svetno literaturo nepopisen. Filozof Eucken. ki je umrl leta 1926, je rekel: »Črtajte iz literature in umetnosti, kar imata po pobudi evangelija, pa stojite pred praznoto.« Izidor Cankar piše v Obiskih, da je imel Župančič na mizi evangelij (sv. pismo), ko je k njemu prišel, in sta tudi o evangeliju govorila...
Tudi preprost človek ima v svojem načinu izražanja marsikaj iz evangelija.
Predvsem pa moramo poudariti vpliv evangelija na našo dušo, na našo notranjost. Nobena knjiga ni tako preštudirana cd vseh strani kot ta. Nobena ni tako natančno razložena kot ta. Nobene knjige ne premišljujemo tako skrbno in pobožno in resno, stavek za stavkom, besedo za besedo, kot ravno evangelij. Iz nobene knjige se ne navaja in uporablja toliko izrekov kot iz te... Nobena knjiga ne seže tako v srce, pretrese mozeg in obisti kot prav ta. Nobena knjiga ne vliva toliko upanja in veselja kot ta. Skratka: nobena knjiga nima na človeštvo takega vpliva kot ta. Ali ni mladenič Anton slišal samo en stavek iz nje: »Ako hočeš popoln biti, prodaj vse, daj revežem in hodi za menoj,« pa je prodal vse, dal revežen izkupiček, sam pa šel v puščavo, kjer je živel, po nauku, ki ga vsebuje evangelij ? In postal je velik svetnik, sveti Anton Puščavnik!
Cerkev ljubosumno pazi na knjige svetega pisma, da ostanejo nepokvarjene. Ničesar se ne sme dodati in ničesar odvzeti.
Da so nastale knjige sv. pisma res že v dobi apostolov, to dokazujejo razni rokopisi iz tistih časov. Nekateri so pisani na pergament (fino ustrojeno oslovsko kožo), drugi pa na liste iz papyrosa, posebne vodne rastline. V velikih knjižnicah je spravljenih veliko bolj ali manj starih rokopisov. Po teh rokopisih se kontrolira, ali je današnje besedilo svetega pisma res takšno, kakršno so napisali sveti pisatelji.
Nasprotniki Cerkve so si veliko obetali od raznih starih izkopanih, češ da bodo z njimi postavili sveto pismo na laž. Če bi se jim to posrečilo, bi porušili temelje, na katerih sloni naša vera. — Pa se je zgodilo obratno. Stare najdbe vedno bolj izpričujejo, da je sveto pismo res zgodovinska knjiga.
Najnovejša odkritja
Prav v zadnjem času, leta 1947, so našli v neki podzemeljski jami (Ain Feschkha) blizu Mrtvega morja znamenite rokopise. Skriti so bili v lončenih posodah (žarah). Med učenjaki se je takoj vnel prepir, kako stari so ti papirji. Eni so trdili, da so nastali že pred Kristusom, drugi pa, da so nastali šele v srednjem veku.
Francoski učenjak pater de Vaux je sumil, da morajo biti v bližini Še kak-ni podzemeljski prostori. In res, letos v januarju so našli komaj en kilometer oJ razvaline neke hiše in zopet v lončeni posodi skrite rokopise. Učenjak je imel v tem primeru veliko STečo. V posodi je bilo tudi 11 kovancev, ki so bili v rabi v rimski državi od cesarja Avgusta do razdejanja Jeruzalema (do 1. 70 po Kr.). Novci doknzujejo, da so skrili rokopise najbrž za časa, ko so Rimljani oblegali Jeruzalem, in rokopisi sami so morali biti napisani vsaj že nekaj let prej.
To so najstarejši svetopisemski rokopisi, kar jih doslej poznamo. Zato so zelo pomembni.
18 km južno od Mrtvega morja je p. de Vaux odkril še štiri podzemeljske votline. Dve sta bili prazni, v ostalih dveh pa so našli važne predmete:	napise	na opeki,
milosti in okusi lepoto notranjega miru vesti, božje navzočnosti v duši in tesne zveze z Bogom!
Delo naše za rast zunanjega božjega kraljestva v svetu po sveti katoliški Cerkvi more biti mnogo-stransko in vedno v skladu z navodili Cerkve. Koordinirati vrste, pod vodstvom hierarhije, v tesni povezanosti med seboj in v veliki ljubezni do Boga in bližnjega. Kdor to uresniči pri svojem apostolskem delu, se zdi, da je izpolnil velike obveznosti, ki mu jih soodgovornost za razširjanje božjega kral jestva na zunaj nalaga.
*
Ne bojmo se dela, kadar je treba graditi božje kraljestvo v nas, v bližnjem, v svetu. Ena bistvenih nalog je ta, in kdor jo je izpolnil, je svoj življenjski cilj dosegel!
Ali ni sv. Vincencij Pavelski prav vsled evangeljskega nauka postal tak dobrotnik revežev in bolnikov in zapuščenih? In sv. Ignacij Lojolski? Ali ni iz te knjige črpal za svojo drobno, a nesmrtno knjižico »Duhovne vaje«? — Ali ni misal (mašna knjiga) sestavljena iz samih biserov, nabranih v evangeliju in sv. pismu sploh?.. In kakšen	vpliv	ima	evangelij	na nas? Ali	ne
pokleknemo pred duhovnika in priznamo skesano svoje grehe, prav na temelju besede, ki jo vsebuje evangelij:	»Katerim
grehe odpustite, so jim odpuščeni?« Ali ne hitimo k sv. obhajilu prav na temelju besed,	ki se	glase: »To je	moje telo?«	Ali
ne	poslušamo	Cerkve,	prav radi evan-
geljskih besed: »Kdor Cerkve ne posluša, naj	ti bo	kot	cestninar	ali pogan?«	Ali
ne skrbimo za dušo, ker beremo v evangeliju:	»Kaj	pomaga človeku, če si ves
svet pridobi, svojo dušo pa pogubi? — Kaj boš dal v zameno za svojo dušo?«
Da. evangelij ima silen vpliv. To pa zato, ker veže v vesti. Veže pa, ker je božja knjiga, zato pa knjiga knjig, kraljica med knjigami.
Zato se ni čuditi temu, kar je zapisal ruski pisatelj Dimitrij Merežkovski: »Kaj naj mi dajo v grob? Evangelij... Kaj sem na zemlji važnega storil? Bral sem sveto pismo, evangelij.«
papyruse z odlomki svetega pisma stare zaveze, eno zakonsko pogodbo iz leta 121 po Kr. in dve pismi nekega Simeona bar Koseba. Mož s tem imenom je vodil drugi judovski upor proti Rimljanom, a je bil premagan in ubit 1. 135 po Kr. Prepričani so, da sta ti dve pismi njegovi.
Nastalo je vprašanje, kdo je skril svetopisemske rokopise? Komu so se zdeli tako dragoceni, da jih je v času rimskega napada skril v votline?
Ne daleč od teh votlin na neki planoti so odkrili 36 m dolgo in 28,5 m široko stavbo, ki je bila opremljena z vodovodom in kapnico. Oblika stavbe kaže, da to ni bila vojašnica, ampak da je morala
služiti v drugačne namene. V bližini stavbe je pokopališče s približno 1000 grobovi.
V	grobovih so okostja samih moških. Vsa trupla so bila položena na enak način. Glave so obrnjene proti jugu. V grobovih pa ni nobenih predmetov, kakor je bila v tistih časih navada, da so jih dali v grob.
Kilo so bili ti ljudje? Učenjaki menijo, da je bilo tu versko središče neke judovske sekte, ki se je ločila od pravovernih Judov v Jeruzalemu. Lega v stavbi najdenih predmetov priča, da so prebivalci morali stavbo naglo zapustiti in nato je bila razrušena. Ob tej priliki so verjetno svetopisemske rokopise, ki jih je imela ta verska skupina, odnesli in skriti v votlini Ain Feschkha.
Za kakšno versko skupino gre tu, zaenkrat še ne vemo. Morda so bili Eseni. Ko bodo raziskali vso najdene rokopise, bo tudi to vprašanje rešeno.
Ta najnovejša odkritja so za nas katoličane velikega pomena. Najdbe so v krajih, kjer je največ deloval Janez Krstnik. Rokopisi bodo prinesli več jasnosti o zgodovinskih in življenjskih razmerah iz časov, ko je živel Jezus na zemlji.
Odkar je zamisel o »Katoliškem domu« v Gorici poletela v širšo javnost, so srca Slovencev v Italiji vzdrhtela od pričakovanja in se odprla najlepšim upom. Proglas na Slovence, ki ga je o zadevi objavil »Kat. glas« pred nedavnim, je že naletel na splošno odobravanje in zbudil doma in po svetu val navdušenja, čigar sadovi se že vidijo v skladu za »Kat. doma (s konkretnimi sadovi).
Resnici na ljubo pa moramo ugotoviti, da so med Slovenci tudi taki, ki se jim zdi naša zamisel predrzna in neizvedljiva. To so pač midiidušneži, ki vdano in brez odpora sprejemajo udarce usode, prehajajo v narodno mlačnost in gredo naproti narodni smrti. Njih sveta dolžnost je, da se otresejo malodušja in se ogrejejo v ognju navdušenja za sveto in dobro. Drugim je »Kat. doma otročja muha. Vajeni so razpolagali z velikimi kapitali, zato so nas na tihem obsodili na neuspeh. Slovenski pregovor pa pravi: zrno pri zrnu — pogača. Tako so nastali vsi naši domovi. Spet so taki, ki jih v oči bode »katoliški« dom. Menijo pač, da tak dom ne more služiti širši slov. javnosti, pri tem pa se ne zavedajo, da je Slovenec po svoji zgodovinski usodi in božjem načrtu katoličan in tak hoče ostati. Zato delajo nasilje našemu človeku, ker mu kradejo najsvetejšo dediščino njegovih očetov. Naj omenimo tudi one Slovence, ki gorijo
„ Teden svetega pisma “ v Združenih državah
Zadnje dni septembra in prve dni oktobra so praznovale vse krščanske cerkve v Združenih državah »Teden sv. pisma«. Ni slučaj, da se letošnji »Teden sv. pisma« vrši prav ob 500-letnici izdaje Guttenber-gove Biblije, ki je izšla leta 1452. V tem tednu pa je tudi izšel prvi zvezek nove katoliške izdaje sv. pisma v novem jezikovno popravljenem prevodu. Ta prvi zvezek prinaša osem knjig stare zaveze, ostalo sv. pismo pa bo izšlo še v dveh knjigah do leta 1956.
Podobno novo izdajo sv. pisma pa so za to priložnost pripravili tudi ameriški protestanti raznih verskih ločin. Ti so pretekli torek tudi priredili v ameriški kongresni knjižnici svečano proslavo 500-letnice prve tiskane biblije. Istega dne je tudi poštno ministrstvo Združenih držav izdalo posebno znamko v počastitev tega jubileja.
Zvonovi mirn Kristusovega
Pretekli ponedeljek so izročili japonskemu predstavniku v zapadni Nemčiji ICohei Taracki štiri zvonove. Zvonovi so določeni za cerkev »Svetovnega miru« v Hirošimi na Japonskem. Opolnoči na dnn svetega Silvestra bodo zazvonili pričetek novega leta kot leta Kristusovega miru.
Jezuiti in misijoni
Največ svojih redovnikov je dala trenutno katoliškim misijonom jezuitska družba. Nad 5.300 jezuitov vrši svoj misi-
jonski apostolat v službi katoliške Cerkve na petili kontinentih v 57 misijonih, ki so raztreseni po vsem svetu. Poleg raznih zavodov za sirote in starčke, zavodov za gobavce, bolnic, kolegijev in podobnega, imajo jezuiti tudi višje šole, 25 tiskarn, 7 višjih seminarjev in 15 univerz in univerzitetnih kolegijev.
Za pomoč ruskim beguncem
Iz dobro obveščenih virov povzemamo, da pride v kratkem v Pariz jezuitski pater Kovalenko, ki se sedaj nahaja v Argentini in tam zbira sredstva za pomoč, ki jo bodo nudili preko posebnega odbora ruskim beguncem. Pater Kovalenko bo zapustil Buenos Aires in se vrnil v Evropo, da tu nadaljuje s svojim delom za ruske begunce, za katere skrbi zgoraj navedeni odbor pod vodstvom dr. Aleksandra Truš-novica.
»Osservatore Romano« in drugo katoliško časopisje poroča o misijonu, ki so ga vodili za ruske begunce v Nemčiji. Misijon sta vodila za Ruse, ki bivajo v Haeburgu in okolici, pater Blaškovič in gojenec ruskega kolegija iz Rima, Slovenec g. Pavel
od nestrpnosti, ker bi radi videli, da bi dom vzrasel kar čez noč. Takim je treba, da svojo nestrpnost preusmerijo v pravilno dejavnost, pa bodo k stvari veliko doprinesli.
Najširšo plast našega ljudstva, tako doma kakor v tujini, pa predstavljajo oni, ki so se za veliko nalogo takoj navdušili. V njej so našli izraz želje, ki so jo sami že leta in leta nosili v srcu; zavedajo se sicer, da je naloga nadvse težka in da zahteva velikih žrtev, a zavedajo se tudi, da je ni naloge, ki je ne bi zmogli, ako se Slovenci doma in v svetu strnemo in krepko zagrabimo za delo. Tam na Trčmunu živi starosta beneških Slovencev, ki je vse svoje življenje posvetil Bogu in narodu; 90 let ima, a še to bi rad dočakal, da bi v Gorici vzrasel Kat. dom.
Njegov zgled in njegova želja nam bodi pri delu in žrtvi krepilo!
(Beseda predsednika SKPD na prvem kulturnem večeru v Gorici).
Darovi za Katoliški dom
N. N............................... 1800,—
Nabrano pri »Divji in ned. lovci« 9150.—
N. N........................... 5000.—
N. N................................. 500.—
kovanja. Našemu prijatelju in rojaku k temu uspehu iskreno častitamo.
Prvi svetnik španske revolucije
Te dni so poslali v Rim spise za postopek beatifikacije božjega služabnika Anzelma Polanco, avguštinskega škofa, ki so ga v španski revoluciji mučili in ubili komunisti v Teruelu, hkrati z njegovim generalnim vikarjem Filipom Ripolom. Proces za beatifikacijo se je pričel pred dvema letoma. Komisija je imela nad 90 sej. Zaslišanih je bilo nad 50 prič, med njimi mnogo odličnikov.
Za molitev rožnega venca
Kakor poročajo iz Fatime, je pater Einnebank, holandski domenikanee, položil v svetišču Fatimske Gospe zlato knjigo s podpisi 40.000 holandskih družin, ki so obljubile vsak dan moliti rožni venec.
Nekaj za dekleta
Najbrž vam tomajske Šolske sestre niso čisto neznane, vendar pa zopet ne toliko znane, da bi vzbudile vašo pozornost. Zapustiti so morale pod silo razmer torišče svojega 50-letnega delovanja v Tomaju; vendar se s tem niso odrekle delu za božjo čast	in blagor	bližnjega, bodisi	v	zamejski	domovini,	bodisi izven nje	v	preko-
morskih deželah.
Tu vodijo nekaj otroških vrtcev, siroti-šče	v Gorici,	dekliški internat	v	Trstu,
dve	zavetišči pod sv. Višarjami.	Dela jim
ne manjka, primanjkujejo jim pa mlajše moči, ki bi prevzele dediščino že omagujočih sil.
še večja je potreba v prekomorskih deželah. Že nad 21 let delujejo šolske sestre v Južni Ameriki, Argentini, Uruguayu, Pa-raguayu, Braziliji med izseljenci in med domačini, med belokožci in rdečekožei. Dela je zelo veliko, delavk pa malo. Na vsako izmed 20 postojank pride povprečno 6 redovnic in vendar štejejo njih zavodi tudi do 1.000 učenk. Pomagati si morajo z laičnimi močmi, kar gotovo ni v poseben prid delovanju. Verske šole so pa v teh deželah, kjer je verska nevednost naravnost neverjetna, silno potrebne. Mesec za mesecem prihajajo prošnje, naj vendar kdo pride v pomoč. Kako pa naj se to zgodi, ko še tu primanjkuje potrebnih moči ?
Ko boš ti, dobro dekle, ki premišljuješ, kako bi laže in bolj gotovo posvetila Bogu in bližnjemu svoje mlade moči, brala te vrstice, ali te ne bodo ganile? Bog in redovni predstojniki ne zahtevajo od tebe drugega kot veliko dobre volje, trdnega zdravja in ne nad 30 let starosti.
Če pa si si pridobila nekaj znanja in spretnosti, boš tem laže delala za blagor bližnjega. Če si mlajša, se bo poskrbelo, da boš dobila priliko, se še česa naučiti. Pogum torej in ne straši se težav! Z dobro voljo boš vse. premagala. Ko si se odločila, piši ali se pa osebno javi bodisi
v	Trstu, Sv. Ivan, Via delle Doccie 36, ali pa v Sirotišču v Gorici, ulica Don Boseo 32.
DAJTE Ml EVANGELIJ I
Znamenite svetopisemske najdbe
lile pozabite: „DAN SVETEGA PISMA"
bomo praznovali v nedeljo, dne 16. novembra
Iva Tušar ....	10.000.	~
Krajnik. Misijon je uspel nad vsa priča-
kiuiutiuiria]
Nadškof Anton Bonaventura Jeglič
Majhen oris velikega življenja
Pisatelj življenjepisa, o nadškofu Jegliču je imel vsekakor težko nalogo orisati življenje moža, ki je stal v središču vsega narodovega življenja in usmerjal to življenje po potih, ki so vodila do raznih za Slovence pomembnih dejanj. Zvesti spremljevalec in prijatelj nadškofa Jegliča je ta življenjepis sestavil že pred 12 leti, pa zaradi tedanjih razmer ni mogel iziti. Preskrbel je rokopis iz domovine, ga nekoliko dopolnil in predelal in tako je knjiga za stoletnico Mohorjeve družbe mogla priti med slovenski narod — v tujini.
Knjigi na pot je napisal spremne besede naslednik nadškofa Jegliča, ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman.
V	petnajstih poglavjih sledimo življenju pokojnega nadškofa, od njegovega rojstnega kraja in rojstne hiše pa prav do konca njegovega življenja. Zanimivo pisano prvo poglavje podaja opis Begunj na Gorenjskem in popis staršev nadškofa. Gospodar Resman Jože, ki se v knjigi omenja kot zadnji živeči gospodar pri Pogorelčku, je umrl lansko leto in bil pokopan na Veliko soboto. Njegova hčerka je poročila nekega Brejca, ki je sedaj gospodar na Jegličevi-ni. — Popis Tavčarjeve domačije, odkoder izhaja Jegličev rod, ni povsem točen. Prava hiša Jegličev je bila nekoliko pod sedanjo kaplanijo. Nekdanjo gostilno »pri Tavčarju«, preje se je reklo »pri Korenu«, so kupili pred približno 60 leti. Danes se gospodar piše Hočevar in novi rod živi na Jegličevim. — Na domu Jegličeve matere danes gospodari sin v knjigi omenjenega Janežiča. Toliko v dopolnilo k opisom v knjigi.
»Mladostna leta« se bero kakor Debevče-
vi	»Vzori in boji«, tako živahno in lepo so napisana. Kmečki fant skozi ljubljanske šole tedaj ni lahko šel, tudi Jegličeva pot je bila težka. Lep je popis Jegličeve borbe za poklic, iz katere že razberemo one značilne poteze poznejšega Jegličevega življenja, ki so ga delale velikega; odločnost in zvestoba spoznani resnici.
Prva leta mladega bogoslovca in duhovnika so vedno najlepša, tudi Jegliču so bila. Mladosten in idealen se je notranje najprej izpopolnjeval, pa tudi umsko skušal zapopasti vso tedanjo ne le teološko znanost, marveč tudi druge znanosti.
Jegličevo misijonsko delovanje v Bosni, kjer je deloval polnih 16 let, je polno vsestranskega delovanja in žrtvovanja. Tam ga je doletelo škofovsko imenovanje in posvečenje, pa tudi klic, naj se vrne med svoj narod. Prav je imel msgr. Magjerac, ko je na slovenski proslavi stoletnice Jegličevega rojstva v Rimu dejal, da smo Slovenci Jegliča samo posodili Hrvatom v Bosni.
Začenja se nato Jegličevo delo na ljubljanskem sedežu in njegovo vodilno delo za narod. Ta del knjige je brez dvoma bilo najtežje pisati, saj ni mogoče podati
v	celoti vsestranskega Jegličevega dela. Pred nami se ob branju teh poglavij vrsti prav za prav zgodovina pol stoletja, nam mlajšim brez dvoma v pouk, starejšim v osvežilo spomina na nadškofa Jegliča. Strmimo nad delom in težavami z zavodom sv. Stanislava, kar je nekako začetek Je-
Napisal: LEON PAUL
^J,udoDo pofoDcinje J
Tega, kar je mati od mene zahtevala, nisem zmogel. Razen dejstva, da sem bil rojen kot Jud, judovstvo zame ni pomenilo prav nič; celo izgubljalo je v mojih očeh. Bilo je brez moči, da bi uravnalo moje življenje ali da bi me varno vodilo skozi nezaznamovane labirinte burnega življenja. Ni bilo zmožno, da bi to storilo do sedaj... a imel sem že čez dvajset. O, seveda, znal sem se fino vesti, imel sem kopico lepih navad in pestro zgodovino, na katero sem bil ponosen. Vendar, kaj je vse to pomenilo zame ? Kar sem nekoč znal hebrejskega jezika, ko sem bil še fantiček, sem pozabil, tako da so bili vsi verski obredi zame brezpomembni in dolgočasni. Ponosen sem bil, da sem Judi A kaj je bil dejanski pomen vsega tega? Trije ali štirje prazniki na leto? Brez smisla iu vsebine! Preprosto, to ni bilo praktično!
gličevega vladanja. Prihajajo težka vojna leta z majniško deklaracijo, notranjimi prepiri in zunanjo negotovostjo za bodočnost naroda. Brez dvoma bo kdo imel ugovore zoper nekatere politične akcije Jegličeve, a knjiga mu jih more razpršiti. Doba notranjih prepirov v stranki je delo zgodovinarjev, da jo popišejo po resnici in nepristransko, zato se pisatelj podrobno ni spuščal v to vprašanje, a marsikaj je zbral, kar bo služilo zgodovinarju. Morda je pisatelj sam čutil težo tega poglavja (IX. Voditelj naroda), saj so mnenja o zgodovini tedanjih dni še danes različna.
Deseto in enajsto poglavje prikazujeta Jegliča od različnih strani in izpopolnjujeta Jegličevo podobo. Njegovo razmerje do Boga, prizadevanje za svetost, njegovo dušnopastirsko delovanje, razmerje do duhovnikov in do Rima nam kaže Jegliča kot celega človeka povsod, kamor je seglo njegovo delovanje.
»Večer življenja« pa popisuje zadnje dneve Jegličevega zemskega življenja v Gornjem gradu in Stični. Zadnje poglavje pa podaja oznako Jegliča kot človeka. Sledijo spomini nekaterih vodilnih mož, duhovnikov in laikov, ki so imeli srečo biti z Jegličem v ožji zvezi.
To je kratek pregled vsebine knjige, ki se bere kakor roman in je posebno mlaj-
Kdaj porežemo kapusne glave?
Odgovor je enostaven: kadar jih rabimo ali ko je kapus dozorel za kisanje.
Kdaj pa je kapus dozorel?
Tako kapus kakor tudi ohrovt sta dozorela, ko se dajo prvi, to je spodnji listi z lahkoto odtrgati in so na robeh spremenili zeleno barvo v rumenkasto ali vijoličasto. Nadaljnji znak je, če se glava dvigne iz zunanjih listov in vidimo nekaj stržena.
V	takih slučajih moramo kapusne glave porezati in jih do uporabe shranimo pod lopo ali sploh nekje pod streho. Seveda je najbolje, da se glave poreže v kolikor mogoče suhem vremenu in da jih ne stavimo porezanih na kup, temveč lepo eno poleg druge, ker drugače začnejo lahko gniti.
Na storžu hranimo samo lake glave, ki jih hočemo uporabiti za semenice. To hranjenje pa ne sme predolgo trajali in je najbolje, da semenice posadimo čimprej v zavetno, toplo lego.
Mleko In doraSCajoča mladina
O tem nihče ne dvomi, da je mleko za otroke zelo koristno oziroma nujno potrebno. Kdaj pa neha ta otroška doba? Ali s tem, da otrok shodi ali pozneje?
Otroška doba preneha s prestopom v mladeniško in ves ta čas je mleko zelo koristno ,četudi ne več nujno potrebno. Koristno pa je še tudi nadalje.
Na Angleškem je mnogo zavodov-inter-natov, kjer otroci stanujejo in se hranijo ter tudi obiskujejo notranje šole. V enem
Opazoval sem okoli sebe in skušal doumeti, kaj pomeni judovstvo vsem drugim, katere sem poznal... sorodnikom, sosedom in prijateljem. Edini, za katere sera bil prepričan, da verujejo v neko skrivnostno poslanstvo judovstva, so bili starejši ljudje, Ti so se do neke stopnje držali svoje vere in obrednih predpisov, kar pa se tiče mlajše generacije, je bilo to zanje toliko kot nič. Razlog, zakaj so ob pruznikih hodili v sinagoge, je bil le, da so ugodili svojim staršem. Oni so bili edini vzrok, da smo se shajali po shodnicah, ne da bi razumeli smisla različnih obredov. Dejstvo je, da mlajša generacija ne veruje v osebnega Boga — vsaj ne vedo, ali Bog biva ali ne, ali pa se sploh ne briga zanj.
Nisem vedel niti za enega Juda enakih let, kateremu bi vera zares nekaj pomenila. Bili smo Judje in »lhut's ali!« Judovski ponos sc je šopiril v nas, toda judovstvo kot tako nam je bilo brez pravega pomena, kajti ni vplivalo in moralno uravnavalo našega življenja niti nam ni reševalo problemov, ni nam dalo ničesar, v kur bi upali, niti ni vsebovalo v sebi bodočnosti; judovstvo se je buvilo samo s preteklostjo, s stoletji starodavne zgodovine, kar je za nas bilo kot pravljični »nc-
šemu rodu gotovo potrebna, da jo prebere. Težko se odloži knjiga, ki obsega živo pisano pot enega največjih Slovencev. Knjiga je lepo vezana in ima na platnicah škofovski grb nadškofa Jegliča, ovita pa je v ovoj z Jegličevo zadnjo sliko pred smrtjo, na Celjskem taboru je bila posneta. Ovoj prinaša v izvlečku slavnostni govor g. Rafkota Vodebla na stoletni proslavi rojstva nadškofa Jegliča v Rimu. Vsak, ki bo knjigo kupil je bo vesel. Vsaka slovenska družina naj bi jo imela, vsak duhovnik naj bi iz nje gledal in v sebi oblikoval značilne poteze tega velikega življenja nadškofa Jegliča. Knjigo sicer motijo nekatere posebnosti, ponavljanja in lastna razmišljanja, ki so sicer lepa, pa včasih nekoliko motijo celoto in tekoče popisovanje dogodkov. Malo preveč pa je tiskovnih napak, tudi nekatere hrvatske besede so uporabljene, ki bi se dale nadomestiti s slovenskimi. Pa vse te malenkostne pomanjkljivosti ne omajajo celote. Knjigo toplo priporočamo!
V	mirnih časih bi knjiga imela še »Jegličevo čitanko«, izbor njegovega literarnega dela in pregled njegovega pisateljskega ustvarjanja. Tudi lepe slike bi krasile knjigo in ji dajale še večjo privlačnost. Tako pa je samo v začetku nadškofova slika kot sedemdesetletnika. H koncu ne bi bilo odveč omeniti stoletni spomin rojstva nadškofa Jegliča, ki so ga Slovenci tako v Rimu kakor v Argentini proslavili; domovina se tega jubileja ni nič spomnila.
Knjiga se dobi ali pri Mohorjevi knjigami v Celovcu, v Rimu pri Socialnem odboru na Via dei Colli, 8 ali pa pri upra-
vi	Goriške Mohorjeve družbe v Gorici, Riva Piazzutta 18.
Kdor naroči knjigo skupaj z Mohorjevimi knjigami, jo dobi ceneje.
takem zavodu, kjer je bilo 500 dečkov, so skozi 4 leta delali poskuse. Ena skupina je dobivala navadno hrano, druga skupina pa še kot dodatek dnevno nekaj nadl/2 litra mleka.
Izsledki Metnih poskusov so bili naslednji:
Skupina z mlekom je pridobila letno na teži -1.362 kg več kot skupina brez mleka. Tudi telesna rast je bila. višja, in sicer v srednjem letno za 12 mm. Poleg tega so ugotovili, da so bili otroci iz skupine z mlekom bolj živi, bolj veseli, manj potrti in mnogo, mnogo bolj zdravi in manj nagnjeni k boleznim, laže so tudi prenašali iuraz pozimi.
*
Kaj naj sklepamo iz tega? Mleko je danes poceni hrana, katere je tudi dovolj na razpolago. Navajajmo mladino od naj-nežnejše otroške dobe naprej, da uživa čim več mleka. Tako bo zrastel vesel in čil rod.
Si prebral krompir?
Krompir rad gnije, tega ti ni potrebno praviti. Zato pa moraš paziti nanj, kar se pravi, da ga moraš večkrat pregledati in prebrati.
Pri prebiranju odstrani vse drobne gomolje, kakor tudi vse ovele, posebno pa vse tudi malo nagnite. Saj sedaj pitaš prašiče in nisi v zadregi, kako boš ta krompir porabil.
Gnilega krompirja pa ne metaj na gnoj, ker bo s tem gniloba prišla na njivo. Gni-
koč...« Slavni mit osebe, ki nas je prevarala s svojimi obljubami. Zdelo se mi je, da naša vera ni nič drugega kot prazna lupina.
Med svojimi sorodniki sem našel več stricev, ki so živeli po judovski postavi in tradiciji bolj striktno kot ostali. Prepričan sem, da so tudi še drugi, ki žive dosledno svojim judovskim predpisom in navadam. A na žalost jih ni bilo veliko in še ti so okosteneli v črki brez duha. Ne! Dejansko, bilo jih je zelo veliko! Mnogo! Kajti človek rabi več kot samo črko postave in tradicijo, da lahko živi! Nazadnje sem našel, kar sem iskal. Potreboval sem moči, upanja in srčnosti: iskal sem ljubezni in vere ter nekoga, ki bi lahko takoj pomagal, še danes —- sedaj! Vse dni... Rabi! sem božjega usmiljenja, ljubezni in odpuščanja: nekoga, ki bi me razumel... in to je bila učlovečena božja Beseda.
NAŠEL SEM KRISTUSA
Vse, kar sem si tako srčno želel, sem našel v stvareh, ki mi jih je. pokazal Rafael. Slišal sem jih v govorih, ki so jih imeli pri sv. Pavlu, videl na reliefih po cerkvenem zidu bile so postaje križevega pota, našel sem jih v katoliških knji-
lobo moraš vreči v ogenj, ki je v tem najboljše razkuževalrio sredstvo.
Krompirja ne hrani na prevelikih kupih, ker se tam ugreje iu začne paganjati dolge šibke klice. Krompir je namreč živa tvarina, ki diha in v gomolju je stalno presnavljanje. — Tudi ne drži krompirja v pretemnem prostoru. Najbolj odgovarja poltemačen prostor.
V	hlevu
skrbi, da ima živina toplo in v to svrho naj bo pod živino dovolj dobre stelje. Zelo dobro storiš, če vsak teden raztreseš vrhu stelje po par pesti sadre ali mavca (gesso agricolo), ki bo vezal smrdljive pline — amonijak in ki bo pozneje dobro gnojilo na njivi.
Okna hleva naj bodo čista in ne s pajčevinami prepletena ali pa celo z gnojem zadelana. Žival se ne bo dolgočasila in bolje bo uspevala, če bo lahko vedno gledala v beli dan.
Žival v hlevu je uklonjena na verigo in dobro ji bo dela vsaka dobra beseda, koristilo pa ji bo redno čiščenje s primerno krtačo: tako čiščenje bo smatrala za izreden dokaz ljubezni. — Ne napajaj živine s premrzlo vodo! Mlačne vode bo mnogo več popila.
Kljunač — zdravnik in kirurg
Diši po lovski latinščini, pa ni. Čim bolj proučujemo živali, tem bolj uvidevamo, da so manj neumne, kot neumna »žival«.
Lovec W. J. Long je videl kljunača, ki je imel od krogle prebito nogo. Kljunač je odletel kraj pota, s kljunom vzel ilovice, jo položil na rano, vmes je vtaknil tanke bilke in jih z drugo ilovico pokril in ovijal okoli ranjene noge, tako da si je pripravil pravo obvezo. Ko je dokončal svoje delo, je ostal na mestu uro časa, da se je ilovica nekoliko posušila, potem pa odletel.
Krava doji jančke
Na danskem je crknila ovca in zapustila dva komaj rojena jančka. Trinajstletni sin jih je vzel in nesel h kravi, ki jih je rada sprejela in začela dojiti. Jančki hitro rastejo in imajo že lepo volno, a če se le nekoliko oddaljijo od krave, začne ta žalostno mukati in s tem klicati svoje posinovljene otroke.
Žveplanje trave
V živilski industriji in v kletarstvu je žveplasta kislina zelo dragoceno sredstvo proti okvari. Nad 100 posestev v ZDA pa dela že skozi 3 leta poskuse, kako bi z žveplasto kislino ohranili travo čimveč časa v svežem stanju.
V to svrho porabijo prvo košnjo. Komaj pokošeno travo spravijo v silose in med travo spustijo plin žveplaste kisline, ki deluje proti ugretju in proti razvoju plesni.
Izkušnje dosedanjih treh let poskusov pravijo, da ima novi način ensiliranja razne prednosti, predvsem pa, da se nič ne izgubi na redilnih snoveh trave, kar se zgodi tudi v slučaju, če pokošena trava samo ovene; še več pa se izgubi v dobi spreminjanja trave v seno.
Ensilirajo pa prvo košnjo zato, da imajo na razpolago svežo krmo tudi v poletnih mesecih, ko navadno pritisne suša.
Molitvenik Ječno življenje4*
V	Katoliški knjigami v Gorici so končno dobili več izvodov mašne knjižice »Večno življenje«, ki stane L 775. Ker je to najboljši slovenski molitvenik, ki je doživel že 14. izdajo, vam jo vaši dušni pastirji prav toplo priporočamo.
gah in brošurah, v majhnem križu, v slikah Rafaelovega koledarja. Pa tudi v Rafaelu samem, v fathru Wardu, v cerkvi in v katoliških molitvah; toda vse sem našel
—	v Kristusu.
Pri vsej nenavadnosti se čudim, da mi navkljub vsemu ni nikdar prišlo na misel postati katoličan, vse dokler nisva z Rafaelom šla na daljši izlet. Spominjam se, da sva stala na cestnem voglu 11 ceste in Četrte avenije, vprav predno sva se poslovila. »Nisi še nikdar pomislil,« je vprašal Rafael, »da bi postal katoličan?« Niti malo se nisem pomišljal, da bi mu odgovoril: »O, ne!« sem odgovoril. »Kaj bi rekla moja mati?!« Bilo je dovolj! Od tega trenutka naprej sem često razmišljal o tej možnosti. Ali sem se po vsem tem varal? Kako je bilo mogoče, da sem se tako približal katolištvu in Kristusu, a da obenem ne bi mislil postati član Cerkve, kateri sem se tako približal.
»Ali je vse to res, kar sem začel verovati kot resnico ?« sem se spraševal iz dneva v dan. Na to vprašanje si moram najprej odgovoriti. Kako bi mogel dognati, ali sem delal prav ali ne? Vse je lepo in prav, če se človek počuti dobro ter je tuji čustveno pomirjen v katoliški veri —- pa je vse to
Mr. Churchill!
Ob priliki ustoličenja londonskega župana, dne 10. t. m., ste poleg drugega povedali vsemu svetu tudi to, da ne boste nikoli sklepali miru za ceno časti in da ne boste nikoli vrnili korejskih ujetnikov proti njiho-
vi	volji komunistom, ki bi jih pobili. Taka nečastna kupčija, — ste rekli — četudi bi prinesla trenutno korist, bi se prej ali slej maščevala. Prav ste povedali!
Toda mi vas vprašamo:
1. Ali niste že sklenili miru za ceno časti, ko ste po končani vojni meseca maja 1. 1945 izdajalsko izročili 10.000 slovenskih antikomunistov Titovim komunistom, da so jih pobili?
2. Ali se ne bo tudi ta nečastna kupčija prej ali slej maščevala ter vrgla temne sence umazanega, krvavega madeža na tiste, ki so to nečastno kupčijo sklenili?. . .
Iz živalskega sveta
V	živalskem svetu in sploh v vsem božjem stvarstvu je toliko zanimivosti in čudovitosti, da bi človek ne prišel do konca, če bi hotel le najvažnejše našteti. Iu teh zanimivosti je vedno več, zakaj vsak dan nam odkrijejo znanstveniki kaj novega in zanimivega.
O netopirju učijo šolske knjige, da ima zelo dober vid, vonj in sluh, ki mu služi, da more tudi v temi loviti razne metulje in mušice, Zadnja leta pa so odkrili, da oddaja netopir posebne ultrazvočne glasove, ki se odbijajo od predmetov in ki mu naznanjajo prisotnost zaželjenih žuželk. Netopir se poslužuje torej nekake zvočne radarske naprave.
O pticah roparicah, kot na pr. o orlu, kragulju je znano, da imajo izredno oster vid. Ornitolog (ptičeslovee) lleaton poroča o orlu, ki je krožil 3.000 metrov nad nekim jezerom in ki je kakor kamen padel na jezero ter ujel ribo, ki jo je bil ugledal iz one neverjetne višine. In kolikokrat se zgodi, zlasti na deželi, da pade kragulj kakor kamen izpod neba med nič sluteča piščeta ta pograbi in odnese eno izmed njih, še predno se morejo ta kam skriti. Vse to dokazuje, da morajo imeti ptice roparice izredno oster vid.
O drugih živalih je zopet znano, da imajo kak drug čut posebno razvit. Tako vemo o čebeli, da vidi že v daljavi 1-2 m zelo slabo; ima pa tem bolj razvit vonj, ki ji pomaga, da kar zleti na cvetice, ki so polne cvetnega prahu in medu, medtem ko se za ostale cvetice sploh ne zmeni.
Posebno razvit vonj ima pes, zato ga uporabljajo ne samo za lov, ampak tudi v razne policijske svrhe. Seveda ga je treba za tako službo primerno dresirati. In ker je pes, kakor pravimo, zelo inteligenten, se da za tako službo kmalu izučili. Tako imajo v novi izraelski republiki baje posebno »talentiranega« psa, ki ga uporabljajo zelo uspešno pri zasledovanju tajnih prekupčevalcev mamila »hašiš«. Nekega dne je vdrla policija v neko kavarno, o kateri je sumila, da se zbirajo v njej prekupčevalci s tem mamilom. Vzeli so omenjenega psa s seboj, toda pes se ni zmenil za kavarno, pač pa je stopil odločno v prostore v ozadju kavarne, vdrl na neko dvorišče ter od tam odhitel na neko podstrešje, kjer je odkril majhno zalogo «hašiša».
res? Je vse to razumsko logično? O tem si moram biti na jasnem!
Začel sera intenzivno študirati katoliško cerkev. Odšel sem v javno knjižnico na Peti aveniji in 42 cesti. Pregledal vso ne-številno literaturo o Bogu, nauk o sv. Trojici, učlovečenju, preblaženi Devici, o stvarni pričujočnosti božji ter druge nauke in dogme. Obenem sem začel poseben poučni tečaj pri duhovniku, ki mi ga je priporočil Rafael. Bil je oddaljen od mojega stanovanja le 15 minut z avtobusom. Celo kopico vprašanj sem imel — ter dobil mnogo odgovorov, a uvidel sem, da so bili vsi razumni in logični. Tudi burnih in dolgih debat ni manjkalo: postajal sem vedno bolj prepričan.
Po šestih mesecih mi je duhovnik rekel, da sem pripravljen za krst. Svetoval mi je osmi december... ampak še nisem bil dovolj pripravljen, da bi se dokončno odločil. Sto vprašanj in nerešenih dvomov me je vznemirjalo in mučilo. Ali zares verujem..? Ali bom boljši katoličan, kot sem bil jud? Kaj bodo mislili prijatelji? Kaj sorodstvo in sosedje? Največ sem mislil na mater. Kaj bo rekla, ko bo izvedela? Kako bo ta novica vplivala nanjo? Rekla mi je nekoč, da bi jo to ubilo... živčno
GIOISIPIOIDIAIR1SITIVIO
Tito predlaga razdelitev STO ja
V	razgovoru, ki ga je imel Tito z ameriškim časnikarjem Sulzberger-jem, je med drugim dal izjave tudi glede rešitve tržaškega vprašanja. Novost, ki jo predstavlja ta zadnja Titova izjava, je v tem, da molči o »kondominiju« Trsta ter predlaga razdelitev Svobodnega tržaškega o-zemlja med Jugoslavijo in Italijo tako, da bi večji del področja A pripadel Italiji, večji del področja B pa Jugoslaviji vpoštevajoč pri tem etnično črto. S to izjavo, ki jo je prinesel v torek »New York Times«, se je Tito močno približal ameriškint predlogom, ki gredo za tem, naj se STO razdeli kot pomaranča med Ju-
goslavijo in Italijo, dočim bi zaveznikom ostal olupek.
Titova politika do STO-ja je res kamaleonska. Najprej ni hotel guvernerja, ker ga takrat ni hotela Moskva; nato je hotel zase cono B in A; za tem je predlagal kondominij; sedaj bi se zadovoljil tudi z razdelitvijo, ki naj bi se držala kolikor mogoče narodnostne črte, kot se je zgodilo na Goriškem.
Italijansko časopisje za sedaj ne kaže prav velikega navdušenja nad tem zadnjim Titovim predlogom, ker se boji, da bo Tito zase zahteval preveč, dočim bi Italija najrajši dobila celo Svobodno trž. ozemlje, področje A in B.
Z GORIŠKEGA
Na Martinovo nedeljo 19. novembra igrajo jameljski pevci v Doberdobu veseloigro :
»VELIKE SKRBI"
Smeha in zabave polna veseloigra bo v
občinski dvorani. Začetek ob 4h pop.
Vstopnina: Lir 50.— in 100,—
Na svidenje na veselem martinovanju v Doberdobu.
Kulturni večer v Gorici
V sredo, 5. novembra, je SKPD priredilo svoj prvi kulturni večer v novem poslovnem letu.
Najprej je predsednik SKPD g. prof. Butkovič pozdravil vse navzoče, ki so se ta večer zbrali v lepem številu, ter nato predal besedo g. predavatelju dr. Močniku. Na sporedu je bilo predavanje o vtisib iz romanja v Fatimo. Z živo besedo nam je g. predavatelj orisal vtise s svojega potovanja preko treh dežel, Francije, Španije in Portugalske in nas končno privedel do mirnega kotička — Fatime. Vse njegovo predavanje je vzbudilo med poslušalci veliko zanimanja in navdušenja.
Ob koncu se je g. predavatelju v imenu vseh navzočih zahvalil g. prof. Butkovič, ki je potem še ponovno obudil misel o zgradbi »Katoliškega doma« v Gorici. Pozval je vse k sodelovanju pri tej veliki zamisli, ki je zrasla prav v času našega Evharističnega kongresa v Štandrežu. Ob tej priliki je g. prof. prečital pismo, ki ga je Slovencem naslovil častni predsednik odbora za gradnjo »Katoliškega doma«, msgr. Ivan Trinko in katero smo objavili v prejšnji številki.
Novo šuntanje k sovraštvu
V zvezi z manifestacijo 4. nov. so otvo-rili v Gorici na sedežu AGI (Associazione giovanile italiana) razstavo dokumentarnih slik iz dobe komunistične in angloameriške zasedbe od leta 1945 do 1947. Razstava ima namen, se huje podžgati sovraštvo Italijanov do Slovencev. Največji del razstave pa zavzemajo slike izza časa komunističnih pouličnih demonstrcij. Da bo učinek še popolnejši, so razobesili vse mogoče slovenske proglase, prepustnice, le-
pake, vabila k raznim igram, kakor »Divji lovec« v Verdijevem gledališču, in podobno. Ti lepaki so v večini dvojezični. Prav tako je več lepakov o izgonu goriškega nadškofa Margottija. Vsa ta šara, ki so jo v bogve katerem arhivu skrbno hranili, je sedaj zagledala beli dan, gotovo ne iz najboljšega namena. Opazovali smo Goričane, ki so obiskovali razstavo, in morali smo ugotoviti, da ni bilo preveč navdušenja. Molče so si ogledovali vso to šaro in nihče si ni upal glasno izpovedati svojega mnenja. Zato upamo, da med pametnimi Goričani, pa četudi so Italijani, vsa šovinistična propagandna razstava ne bo imela zaželenega učinka.
Za izboljšanje zemljišč
Pokrajinsko Kmetijsko nadzorništvo je razpisalo natečaj za vse kraškc kmete, ki hočejo izboljšati svoja zemljišča. Kdor se hoče natečaja udeležiti, mora nasloviti prošnjo na Kmetijsko nadzorništvo do konca nov.
V	prošnji mora navesti poleg osebnih podatkov tudi kraj in delo, ki ga namerava izvršiti. Delo mora biti dokončano do 30. maja prihodnjega leta. Nagrad je 37, v skupni vrednosti 400 tisoč lir.
»Divji in nedeljski lovci“ V Gorici
V nedeljo 9. t. m. je gostoval v Gorici cerkveni pevski zbor iz Doberdoba z igro »Divji in nedeljski lovci«. Snov igre je povzeta iz življenja naših nekdanjih lovcev in gozdarjev. Godi se na vipavskih tleh, zato tudi vipavsko narečje. To nam je najbolje pokazal divji lovec Laskar, ki je prav dobro odigral svojo vlogo in pripomogel k živahnosti igre ter s svojim nastopom pripravil gledalce do prisrčnega smeha.
Dobri so bili tudi ostali igralci, kakor stari grajščak in Cilka, tekmeca Štefan in gozdar ter pomehkuženi grajski sin. V drugem dejanju bi pa morali priti do večje živahnosti.
Vsi so pa pokazali, da so se vživeli v igro ter da imajo zmožnosti do še večjega uspeha.
Vsa zasluga pač g. režiserju, ki je imel nemalo dela, da je lahko izoblikoval posamezne igralce. Vendar bi bilo prav, da bi se iz teksta kaj črtalo.
Cerkvenemu pevskemu zboru pa priporočamo, da bi započeto delo kar najbolje nadaljevali.
Pevnta
V ponedeljek 10. t. m. okrog ene ure popoldne sta trčila skupaj pri pevmskem mostu, na levem bregu Soče, 21 letni mehanik iz Pevme, Joško Komavli, uslužben pri Ribiju, in 45 letni družinski oče iz Šte-verjana, Hladnik Anton. Komavli se je peljal s svojim motornim kolesom v mesto na delo in Hladnik s svojim motornim triciklom	—	na katerem	vozi	mleko v
mesto —	proti Števerjanu.	Slednji je na-
enkrat zavil na levo, v ulico Torriani, da bi kupil v bližnji trgovini še kruh — in pri tem se je zgodila nesreča. Oba je odpeljal zeleni križ v bolnico, kjer ležita. Komavli	je	udarjen zlasti na	levo stran
glave. Ni	še	zagotovljeno, ali	je kakšna
kost nalomnjena. Upajmo, da ni — ker je fant pri zavesti in govori v redu. Hladnik si je polomil na desni strani par reber. Želimo obema — zlasti domačinu Joškotu -— skorajšnje ozdravljenje.
Ob drugi obletnici smrti msgr. dr. Brumata
V četrtek 20. nov. ob 6h zjutraj bo v stolnici sv. maša zadušnica za drugo obletnico smrti msgr. dr. M. Brumata. Vabljeni vsi njegovi zvesti prijatelji in znanci.
S TRŽAŠKEGA
DROBNE NOVICE
Umrl je Kam Weizmann
znanstvenik, prvi predsednik Izraela. Rojen je bil 1874 v Rusiji. Bil je profesor na visoki šoli v Ženevi in Manchestru. Leta 1910 je dobil angleško državljanstvo. V obeh svetovnih vojnah je veliko koristil Angležem s svojimi nasveti. Ves je živel za vzpostavitev samostojne izraelske države. Življenjski sen se mu je uresničil.
Za delavce v Belgiji
Vsi rudarji, kakor tudi delavci, ki so bili leta 1950 na delu v Belgiji in so se vrnili domov, imajo pravico do odpravnine. Kdor odpravnine še ni prejel, lahko vloži prošnjo na pristojne blagajne Zavodov za socialno skrbstvo najkasneje do 31. dec. t. leta. Točna navodila za sestavo prošnje lahko dobe v ulici Crispi, na Uradu za delo v Gorici.
Priznanje jugoslovanskih komunistov
Na šestem kongresu jugoslovanske komunistične partije v Zagrebu so jugoslovanski komunisti priznali, da je bilo združevanje majhnih kmetij v kmečke obdelovalne zadruge neuspeh. Predsednik hrvatske vlade, Vladimir Bakarič, je dejal, da komunistična stranka doslej ni mogla nuditi dokazov, da bi se bile kmečke obdelovalne zadruge bolje obnesle kot zasebne majhne kmetije. Dodal je, da je jugoslovanska komunistična partija pogrešila, ker se je preveč verno držala sovjetskih načel.
KROJACNICA
za dame in gospode
JOSIP KRAVOS
Prvovrstna izdelava po zmernih cenah TRST - SV. IVAN ulica Brandesia 53
Odgovorni uredniki Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin ▼ Gorici
Iz devinsko-nabrežinske občine
Občinski svet občine Devin-Nabrežina je na seji, ki se je vršila v sredo 5. novembra, razpravljal o resoluciji, ki jo je predlagala posebna komisija, imenovana od občinskega sveta, da preuči dejansko stanje ribiškega naselja v Štivanu. Komisija, katero sestavljajo občinski svetovalci Drago Legiša, dr. Josip Škerk, Egon Floridan in Leopold Legiša, je ugotovila, da je prejšnji občinski svet sklenil prodati konzorciju, katerega naloga je bila zgraditev ribiškega naselja v Štivanu, 3.500 kv. metrov občinskega zemljišča. Nadalje je komisija ugotovila, da do sklenitve in podpisa pogodbe sploh ni prišlo. Ker se je komisija prepričala, da bi nakupljena zemlja služila izrazito protislovenskim kolonizatorskim namenom in obenem v očitno škodo domačega prebivalstva, je na seji predlagala, naj se sklep prejšnjega občinskega sveta razveljavi. Po razpravi je bila resolucija soglasno sprejeta.
Nadalje je prišlo na seji do izraza ogorčenje zaradi govora, ki ga je imel tržaški župan inž. Bartoli v tržaškem občinskem svetu. V svojem govoru je tržaški župan globoko žalil slovensko prebivalstvo STO-ja. Zato je dr. Škerk predlagal, naj občinski svet pošlje inž. Bartoliju protestno pismo.
Po krajši razpravi je občinski svet dal nalog, naj ožji odbor povzame v ta namen potrebne korake.
Nato je občinski svet prešel na točko dnevnega reda. Razpravljal je o povišku davka na električni tok. Odbornik Floridan je predlagal, naj se davek poviša od 0,90 za kw uro na 4 lire za kw. Po daljši razpravi je občinski svet zavrnil predlog Floridana. S tem se je seja zaključila in župan je javil, da bo prihodnja seja v ponedeljek 10. novembra.
Autovie Carsiche
Od Proseka in Repentabra do Mačkovelj in Oreha se širi veliko nezadovoljstvo zaradi občutnega poviška cen na slovenskem avtobusnem podjetju, ki pa ima samo italijansko ime »Autovie Carsiche«. V zadnjem času so povišali cene v dolinski občini in sedaj jih bodo povišali na Bazovici. Povišek je velik in prav zato se ljudje čudijo, kam gledajo oblasti, ki vse to resnično kapitalistično izrabljanje prebivalstva dopuščajo. Podčrtujemo, da kaj takega morejo počenjali le taki prehitro zreli kapitalisti kakor sta lastnika podjetja »Autovie Carsiche«. Vsi Tržačani vedo, kako je nekdanji Ferjančič sedaj Fcriani leta 1945 podil po vsem tedanjem ozemlju edini svoj kamion, na katerem smo se prevažali kakor živali. Danes po sedmih letih ima ta srečni mož trinajst avtobusov. Kako je mogoče, da se v sedmih letih nagrmadi toliko premoženja? Stvar je zelo lahka in čisto razumljiva. Treba je samo šoferje slabo plačevati, potnikom pa stalno dvigati cene in tako si bogataš v sedmih letih. In to modrost imata oba slovenska lastnika podjetja »Autovie Carsiche«. Nočemo reči, da je vse to početje dvomljivega poštenja, rečemo le, da ni nobenega razloga za povišanje cen. Navadni delavci in dijaki morajo sedaj na primer iz Mačkovelj plačevati 710 lir na teden. Ali je to vendar pravično? Po vseh slovenskih časopisih smo zasledili v zadnjih tednih proteste in danes prihajamo našemu ljudstvu na pomoč tudi mi. Ni prav, da oblast dovoljuje povišanje že tako visoke tarife, ko vendar vse plače ostajajo na dosedanji višini. Poudarjamo, da je med vsem prebivalstvom zelo
veliko nezadovoljstva in kritike na račun odgovornih, ki pomagajo pri stiskanju preprostega ljudstva. Če vsi časopisi brez izjeme omenjajo isto krivico, je že to veliko in jasno znamenje, da nekaj ni več v redu. In tu naj se odgovorni zamislijo in ljudstvo zaščitijo!
Druga reč je z imenom podjetja, ki ima imena vseh vasi napisana le v italijanski fašistični obliki. Predlagamo repen-taborski in dolinski občini, naj odločno zahtevata, da se po njunem terenu vrši promet le z avtobusi, ki imajo napise v slovenskem in italijanskem jeziku. Takšen je zakon za slovenske občine in vsaj zakon naj »Autovie Carsiche« spostujejo! Ker tega same nočejo, naj jih naši občinski možje k temu ljubeznivo napotijo! Prava sramota je, da je treba slovenskemu podjetju na naši zemlji vse to še dopovedovati!
Prvi slov. prosv. večer v Trstu
Dne 6. nov. je bil v Marijinem domu v Trstu prvi prosvetni večer. Visoka udeležba je pokazala, kako sta našim ljudem slovenska beseda in pesem pri srcu. Spored večera je bil pester in zanimiv. Poleg kratkega filma v slovenščini so nas razveselile prelepe narodne pesmi, ki jih je zapel zbor »Jadran« pod vodstvom prof. Hareja Zorka. Ta pevski zbor smo na naših prosvetnih večerih že večkrat slišali in moramo ugotoviti, da kaže iz leta v leto večji napredek.
Kot zadnja točka sporeda je bilo predavanje dr. Mitje Bitežnika: »Vse je vihar razdjal, narod pa zmeraj stal«. Predavatelj je v uvodu predavanja orisal pot slovenskega naroda skozi zgodovino in zatem poudaril, da moramo tudi mi danes, kot so nekoč naši predniki, storiti vse za obstoj našega življa v teh krajih, kajti nevarnost, ki nam je grozila v preteklosti, grozi našemu narodu tudi danes.
Predavatelj je nato začrtal poli, po katerih moramo usmeriti vse naše narodnoobrambno delo: vzgoja narodne vesti, narodne zavesti in norodnega ponosa naj bodo glavni smoter naše duhovne narodne obrambe.
Izvajanja predavatelja so bila temeljita in zelo dobro podana in bodo gotovo pripomogla k poživitvi našega narodnega življenja v ogroženih krajih.
Angleščina po radiu
Radijska postaja Trst II je tudi letos začela z oddajnim tečajem angleščine po radiu. Tečaj je namenjen začetnikom, ki imajo vsaj par osnovnih pojmov. Oddaje bodo vsak torek in petek zvečer ob 19.30, ponovitve pa vsako sredo in soboto zjutraj ob 7.35. Prva oddaja je bila v torek, dne 11. t. m.
Za lažje spremljanje tečaja je Radijska postaja Trst II izdala posebno knjižico, ki jo poslušalci lahko kupijo v slovenskih knjigarnah v Trstu in Gorici, ali pa jo naroče neposredno pri Radiu Trst II, trg Oberdan št. 5, tako da pošljejo 100 lir ter sporoče točen naslov.
DAROVI ZA SLOVENSKO SIROTIŠČE
ŠT. MAVER: v denarju 1.700 lir, 3 vreče krompirja, koruze; RUPA-PEČ:	3 vreče
krompirja, koruze, v denarju 2.700 lir; JAZBINE: 3 vreče koruze, dve vreči krompirja.
Naj dobri Bog vsem plemenitim dobrotnikom tisočero povrne!
ZA »KEMPERLOV SKLAD«
Borgo S. Spirito, Rim 2.000.— lir.
strlo... — popolnoma uničilo. Govorila je, da bi jo moj korak v katolištvo spravil v grob. Bi to smel storiti svoji lastni materi
—	komur koli? Za kar koli? Če postanem katoličan in mati umre — bi jaz bil njen ubijalec? Tedne in tedne sem premišljeval vsa dejstva in mislil, mislil.
Bil sem že enaindvajset let star. Celo leto je minilo, ki pa je popolnoma spremenilo moje življenje. Bil sem dovolj star, da se odločim za republikance ali demokrate, toda ali sem bil dovolj zrel postati katoličan ali ostati jud? Kakšen učinek bo to za mojo družino? Sorodnike? Prijatelje? Vedno ista vprašanja!
Mati je kmalu začutila, da se v meni dogaja nekaj važnega, zato je nadaljevala s svojim nadlegovanjem in me g solzami v očeh prosila, naj bi si iz glave izbil takšne misli. Nikdar naj bi ne spremenil in zatajil svoje vere! Nikdar ne zapustil judovstva! Če bi to storil, mi je vsak dan zatrjevala, da bi jo popolnoma strlo. Vsak dan je stokala in se brez potrebe razburjala. Oče je ugovarjal le od časa do časa, a »e ni prepogosto spuščal v zadeve, katere je načeloma zaupal materi.
Nekega večera sem dvome preštudiral in pretuhtal s Charliem R. Charlie je bil po-
prej jud, a se je pred nekaj leti spreobrnil in postal katoličan. Njegovi domači so bili skrajno pravoverni in je moral zapustiti dom. Mati mu je zagrozila, naj se nikdar več ne vrne — ker bi ga oče ubil. In Charlie se ni nikdar več vrnil domov. »Zapusti svojo mater in vse ostalo,« mi je zatrdil, »bo v božji roki. On bo poskrbel za vse!« Odločitev je bila zame pretežka in sem omahoval.
Charlia sem prvikrat srečal pri »Katoliškem delavcu«, kjer jim je katolicizem bil mnogo več kot samo suha teorija ali samo vera. Tam sem videl prakso. Zanje je bil katolicizem življenjska pot in so jo razumevali tako, kakor je Kristu3 govoril o nasičevanju lačnih, oblačenju revnih in prenočevanju tujcev. Kako čudovito in novo je bilo f»c to -- in sami »o živeli pie-prosto!
Pri »Catholic Worker« sem med drugimi spoznal tudi njenega ustanovitelja, konver-titinjo Miss Dorothy Day ter Petra Mau-rina. Velikokrat sem se pogovarjal z njima in debatiral. Njej sem povedal, da mi je duhovnik svetoval osmi december za dan krsta. »Well, Leon«, jo vprašal, »zakaj ne?« »Sam no vem, pa o tem bova še drugič govorila!« in sem zapustil sobo.
»WELL, ZAKAJ NE?«
Blodil sem po mestu... Potikal sem se po ulicah in obenem molil in molil. Neprestano mi je tiščalo v glavi: »Well, zakaj ne!« Vse sein veroval, kar je učila katoliška Cerkev. Vse, kar jo je obdajalo, sem ljubil! Za božjo voljo, kaj me je torej še zadrževalo? Zdi sc mi, da sem mislil samo še na svojo ubogo mater. Toliko žalosti sem ji prizadejal, toliko trpljenja povzročil in ji dokončno odprl široko rano v srcu. Zakaj vse to in ne da bi postal katoličan? Koliko bolečin ji bo zadal šele moj zadnji korak? Stopil sem v podzemsko železnico in se odpeljal v cerkev Brezmadežnega spočetja na 14. cesti in Prvi aveniji. Vstopil sem v skrivnostno temno svetišče in goreče molil. »O, Bog!« sem jecljal, »napravil bom, kar mislim, da je prav. Storil bom korak, ker verujem, da Ti hočeš, da ga napravim. Poskrbi za mojo mater, prosim, o Bog! Skrbi zanjo, prosim! Prepuščam jo Tvoji roki. Pomagaj ji razumeti in ne dovoli, da bi umrla od bridkosti! Ne dopusti, da bi umrla! Marija, mati moja, poskrbi za mojo lastno mater. Ti veš in razumeš, kaj to pomeni. Ti bolj razumeš zlomljeno materino srce
in njene žalosti. 01), prosim, preblažena Gospa, ne zapusti je! »Mislim, da sem jokal, toda potem sem osrčen vstopil v župnišče in povprašal po očetu Grahamu. »Odločil sem sc, oče,« sem rekel, ko je prišel po stopnicah. »Osmega decembra bo ali right.«
Onega jutra je kar pokalo od mraza, a Rafael je že bil v cerkvi in nas čakal. Določen je bil za mojega botra. Dorothy Dny bi bila tudi zraven, a je bila nujno zadržana. Namesto nje se je v cerkvi znašel Charlie in jaz sem se dostikrat šalil, da je bil za mojo botro. Odpovedal sem se satanu, vsem njegovim delom in vsemu njegovemu napuhu. Verujem, sem rekel, v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev. Čutil sem isto, prav isto kot nekoč. A sedaj sem vedel, da je vse drugače! Bil je začetek novega življenja... nov svet se je odprl pred menoj in jaz sem vedel, da bo vse prav! Krst jc bila edina logična pot!
Nisem se vrnil naravnost domov. Imel sem dogovorjen sestanek zaradi nove službe, ki naj bi jo v kratkem nastopil. Čudil sem se, kako so množice hodile mimo mene, ne d» bi opazil veliko spremembo, ki se je zgodila v moji duši. Če bi oni vedeli,
pa niti eden ni pokazal najmanjšega znamenja! Seveda, saj niso mogli pogledati v moje srce niti v mojo dušo! Sam sem doživljal, čutil in vedel za veliko razliko v svoji notranjosti. Vedel sem sam in pa Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov, ki je v meni izpolnil obljubo, dano izvoljenemu ljudstvu.
Ko sem se drugo jutro zbudil in vstal, mi je mati, sluteč vso stvar, rekla: »Leon, Leon. ali si se spreobrnil?« Z nekim prikritim strahom jc to izgovorila. Vedel sem, kaj me jc hotela vprašati — ali sem bil krščen? Kako le bi ona vedela? Kako le je mogla reči? »No!« sem ji je™° odvrnil, »No!« setn potrdil še enkrat in burno zaloputnil z vrati. — Sam s seboj nezadovoljen sem se napotil s podzemsko želez-nico proti Fordham univerzi, kjer sem poznal nekega jezuita, ki mi je večkrat pomagal preko dvomov. Razkril sem mu, kaj se je zgodilo z mojo vero in kako hitro sem jo zatajil. Bil je mnenja, da bi bilo najbolje povedati resnico vsej družini. Ni vedel, kaj jo zahteval od mene, a vedel sem, da je prav. Edina, a težka naloga, ki bi jo moral sedaj izvršiti, je bila čimprej povedati domačim...
(Nadaljevanje)