99
Slovenski spomenik na 22. dan Rožniga
cveta 1593.
Dan svetiga Ahacja.
Marsikterimu je neznano, de se dan svetiga mu-čenika in škofa Ahacja pri svetim Ahacju poleg Turjaka in tudi v Ljubljani v spomin junaške bitve obhaja, v kteri so Slovenci s komaj 4000 ljudmi več ko 20,000 Turkov pri Siski na Hrovaškim pobili ali pa nazaj na Turško s kervavimi glavami odgnali.
Turki, ki so nekaj let že po večim delu Voger-skiga gospodarili in tudi večkrat v slovenske dežele pri-rojili, niso nič bolj želeli, kakor Sisko v svojo oblast spraviti, ker bi jim bilo po tem ložje, Hrovaško, Krajn-sko in Štajarsko pod-se spraviti. Nar bolj nadležni so bili Bosnijaki, divji in kervoloki rod. Njih tadajni paša ali poglavar je bil Hasan. Hujšiga sovražnika keršan-stva mende ni bilo na svetu, kakor je bil ta Hasan. Rodu Italijan in v keršanski veri zrejen, je bil poprej duhoven reda sv. Benedikta, pa svojo vero zatajivši je k turški veri prestopil. Serčnost, kervoželjnost in sov-raženje keršanske vere in njenih spoznovavcov, so ga ob kratkim turškimu cesarju tako priporočile, de ga je pašeta Bosnije postavil. In od todi je keršanske pokrajne s svojimi divjaki toliko časa dražil in preganjal, de je tudi njega plačilo, ktero mu je božja previdnost namenila, doletelo. V pomladi leta 1593 se všotori z veliko vojsko (imetje čez 20,000 vojakov) pred Sisko, ktero mesto je oblegel in dan na dan huje stiskal. Keršanski vojvodi so vidili, kakšen namen de ima Hasan paša, in de   tukaj   nič   odlašati ni.    Tadajni Karlovški   glavar,
Andrej Turjaški, slavni sprednik današnjih Turjaških grofov, je spoznal, de druziga ni storiti, kakor Turke prijeti, in jih z božjo pomočjo odgnati ali pa junaško umreti. Na svetiga Ahacja dan, to je, 22. Rožniga cveta 1593 se vname boj. Slovenci, namreč Krajnci, Stajarci, Korošci, Istrijanci in Hrovatje, in še nekaj nemških vojakov so stali kakor hrasti, in pobijali kafcor bliskovi, akoravno so se Turki tudi tako dobro derža-li, de se dolgo ni spoznalo, kteri se terdneji derže. Krajnci, Karlovčanje in Korošci so določili boj. Ko je namreč Hasan v strašni zlobi in divjosti na te vojake naletel, je bil tako strašno tepen, de se je vsa njegova truma, kar je je še bilo, v beg spustila.
Viditi, de je vse zgubljeno, je sam hotel čez most unkraj Kope zbežati, pa most je bil že od stotnikov, Štefana grofa Blaga j a in Jakoba P ran k a sožgan. Druge poti ni imel zdaj kakor čez vodo, v ktero je tudi s svojimi Bosnijaki zabredel in v nji konec svojiga hu-dobniga življenja našel. Utonil je, in čez sedem dni so ga iz vode potegnili, mu glavo odsekali in jo Andreju Turjaškimu prinesli. Veliko bogastva so pustili Turki v taboru, ki je našim v roke prišel; pa le eno oblačilo, pašetov plajš namreč, ima za današnje čase nar veči ceno, iz kteriga je dal Andrej Turjaški dva masna plajša narediti.
V spomin te velike bitve in junaške zmage Slo-vencov čez Turke se dan svetiga Ahacja vsako leto obhaja pri svetim Ahacji poleg Turjaka z veliko mašo. Tudi v Ljubljani obhajamo ta slavni dan s tiho sveto mašo, pri kteri ima mašnik plajš , ki je iz pašetoviga narejen. Do leta 1809 so tudi v Ljubljani ta dan z veliko službo božjo obhajali, hude vojske tistiga časa pa so mende vzrok bile, de se ta slavni spomin zdaj samo na tihim obhaja.                                         —č.