Štev. 8.
I z h a j a 10. in 25. «lue
vsakega meseca
Stoji za celo leto 3 £Id. — pol le La 1 „ CO četrt „ — „ 80 (Posamezne štev. 15 kr.) Oznanila, Ikrat natisnena, od vrsto 15 kr. Naročnin a,
oznanila in reklamacijo
pošiljajo se upravništvu v Maribor. Odprte reklamacije so poštnine proste.
Grlasilo
„Zaveze slovenskih učiteljskih društev'
Izdajatelj in -u.xe<a. n.I2s: M. J, Nerat, nadučitelj.
Spisi in dopisi
pošiljajo se uredništvu, v Maribor, '
Reiserstrasse 8.
Pismom, na katere so želi odgovor, naj se pridene primerna poštna
znamka. i\a anonimne dopise se ne oziramo.
Ncfrankovani pisma se ne sprejemajo. Rokopisi in na oceno poslani knjigt se ne vračajo. .
J. A. Komensky.
v
II. Schreiner.
(Konec.)
Dovolil si boni Vam dokazati, da je Komensky med neskončno množino pedagogi-ških misli j povdarjal jih posebno petero, katere se mi zde, da so postale tako rekoč glavni stebri našemu sedanjemu šolstvu.
Prva takšna misel je misel občne ljudske šole, v kateri se mora vzgojevati vsa mladina, nasproti stanovskim šolam tedanje dobe. Ta misel izražena je vže na naslovnem listu „Velikega ukoslovja", ki se imenuje tudi „umetnost poučevati v vsem". Razun tega povdarja Komenskv na različnih mestih, da je izobraževanje vsakemu potrebno: kratko-umnežu, da se odstrani topoglavost, bistroumnežu pa, da se ne bavi z nepotrebnimi, čudnimi in škodljivimi rečmi. „Kajti, kakor njiva, čim plodovitejša je, tem obilnejšo setev osata in trnja obrodi, tako ja tudi najbistrejša glava polna najčudnejših mislij, ako se ji ne vsadijo zrna kreposti in modrosti". Istotako se ne sme dopuščati nobedna razlika v izobraževanji z oziroin na stan in premoženje starišev. Zategadelj se ne smejo samo poučevati otroci bogatinov in velike gospode, ampak vsi jednako, plemenitaši in neple-meniti ljudje, bogataši in siromaki, dečki in deklice, v malih in velikih mestih, kakor tudi v trgih in vaseh. „Kaj pa so bogataši, ako nimajo modrosti, nego z otrobi pitane svinje? kaj ubožci, ako ne razumejo stvarij, nego z bremeni otovorjeni oslički? kaj je zal mladenič, ako ni učen, nego z lepim perjem nagizdana papiga, ali kakor je nekdo rekel, zlata nožnica, v kateri tiči svinčen meč? Tistim, ki so na katerikoli način drugim predpostavljeni, kakor kralji, knezi, dostojanstveniki v državi in občini, župnikom in učenjakom je istotako potrebno, da se jim razodene modrost, kakor mora imeti oči, kdor kaže pot, kakor mora znati jezik tolmač, kakor mora trobenta imeti glas, meč nožnice. Na isti način se morajo podložniki poučiti, da razumno umejo modrim ukazom biti pokorni, ne šiloma, z oslovsko ustrežljivostjo, ampak iz ljubezni do reda".
Naloga izobraževati mladino pripada starišem. Na njih mesto stopi šola, toda ne samo za silo, ampak ker je v ta namen najbolj pripraven zavod. „Ker so pa ljudje in ljudska opravila tolikeri, da se redkoma nahajajo takšni, ki bi znali ali mogli, ali ki bi pri svojih opravilih utegnili, posvetiti se pouku svojih otrok, zatorej se je po blagem sklepu uvedlo vže davno,- da se vzgoja mnogih otrok ob jednem zaupa posebno izbranim osebam, ki se odlikujejo po znanji stvarij in po strogem obnašanji". „Velike važnosti je torej za krščansko državo, da se ustanovi povsodi, kjer bivajo ljudje v lepem redu vkup, ljodi-si mesto, bodi-si trg ali vas, učilnica kot občno vzgojevališče za mladino".
Ne morem si kaj, da ne bi tukaj sem postavil nagovora, s katerim Komensky učitelja nagovarja: „Kdorkoli si, ki si dopustil, da so to semkaj postavili: delaj! Ti sprejemaš svojo plačo. Bori se kot vojak! ki igraš ulogo učiteljevo. Uči, ali pa odloži učiteljevo krinko!" „Zapazil sem, da neki ljudje učencem tj o mečejo naloge kakor psu kosti, da jih gloda, ki pa na konec, ako se delo dobro no obnese, zbesnijo. Kaj pa je to drugega, nego da se prirodni nagon duši, da so mržnja proti naukom vzbuja se silo? Ti si malik; imaš jezik, pa ne govoriš? imaš ušesi pa ne slišiš? imaš oči, pa ne vidiš? hočeš-li, da samo k tebi molijo? Ne moreš svojim biti bog, ako jim ne nehaš biti malik; ne moreš se obnašati kot učitelj, ako se ne obnašaš kakor oče". ■■—■ Znano je, da Komensky hoče, da bi bila materna šola v vsaki hiši, ljudska šola v vsaki vasi, latinska v vsakem večjem mestu, vseučilišče v vsaki deželi ali v vsaki pokrajini.
Druga glavna misel, katero je Komensky postavil za glavni steber današnji ljudski šoli, je ta, da se je, četudi ne prvi, vendar jeden izmed prvih potegnil za pravo mater-nega jezika v vzgoji. On pravi: „Moja metoda išče poti do jcdiiakomcrne izobrazbe v maternem jeziku vsakega naroda, kateri namen se ne srne nadomestiti s tem, da se materni preskoči popolnoma. Tuj jezik učiti, preduo ima otrok domačega v lasti, je ravno tako, kakor da bi moral deček učiti se jezditi poprej, ko zna hoditi". „Kakor Ciceron trdi, da nikdo ne more o govorništvu poučevati, ki ne zna govoriti, tako moja metoda pravi, da ne zna nikdo v latinščini poučevati, ki svoje materinščine ne zna".
Gospoda moja! mi vsi dobro vemo, kateri pomen ima materinščina v vzgoji. Ona ni samo jedini ključ do razuma, ona ni samo najboljši pripomoček do znanosti, ampak materni jezik je tisti, ki neposredno k srcu govori; kajti v materinščini nas jc mati prvič božala, v materinščini smo prvič k svojemu stvarniku molili. Zatorej je materni jezik najimenitnejše vzgojevalno sredstvo. Gorje vzgojitelju, ki se mu odpove. Mi pa ne smemo kratiti slave in hvale tistim pedagogom, ki so se potezali prvi za pravo maternega jezika v pouku, Volbank Ratkeju in Janu Amosu Komenskemu.
Komensky je tretjič odkazal realijam častno mesto med učnimi predmeti in je s tem močno pospeševal proučevanje prirodopisja in sorodnih ved. Od zahteva, da se more vže v ljudski šoli, deloma tudi vže v materni šoli učiti vse. To se ne sme seveda, razumevati doslovno. Saj Komensky sam zahteva, da se tuji jeziki ne sinejo v ljudski šoli učiti. Mislil je temveč pri tem na stvarni pouk. Ta bi se moral vže na najnižji stopnji v občnih obrisih, v pričetkih učiti, tako da bi v naslednjih letih ne smelo biti nič povsem novega, kar bi morala biti učna tvarina, ampak v poznojih lotih bi se morala tvarina samo razširjati in vglabljati. Zatorej zahteva za niaterno šolo knjigo, v kateri bi se nahajali pričetki lizike, optike, astronomije in geometrije, „Tukaj bi se lahko naslikale gore, doline, drevesa, ptice, ribe, konji, voli, ovce, ljudje različno starosti in raznotere postave; ravno tako svetloba in temota, nebo se solnceni, luno, zvezdami in oblaki, glavne barve; na dalje domače priprave in orodja rokodelska, lon.-i, sklede, vrči., kladiva, klešče itd. Tudi slike služb in dostojanstev, kralj z žezloni in krono, vojak z orožjem, kmet, s plugom, voznik z vozom, poštni voz v urnem teku in zgori bi povsodi moralo bili zapisano, kaj vsako pomeni: kraj, vol. pes, drevo itd." Kdo ne bi spoznal v tem misel, ki jo je potem Komensky sam izpeljal v svoji knjigi „svet v sükah", in kije bila prva knjiga, s podobami?
Znano jc tudi, da je Komensky izdelal načrt velikega dela, katero je hotel spisati 011 v družbi z drugimi učenjaki. To delo bi imelo biti neka realna enciklopedija, nekak zbornik vsega, česar je omikancu znati treba, torej svetišče vseznanstva ali „pansophia". Četudi se to delo vsled različnih neugodnostij ni zvršilo, itak moramo zaradi načel, ki jih je Komensky v pripravljalnih spisih razvijal, smatrati za ustanovitelja stvarnega pouka.
Toda ne smemo misliti, da bi bil hotel Komensky vlivati v glave učencem kar največ nčne tvariue. Takih zmot didaktičnega materijalizma se velik pedagog ve ubraniti. Temveč poteza se odločno za to, da se učna tvarina omeji razumno, da se osobito ne uči nič, kar se v življenji ne da porabiti. Poslušajmo, kako govori: „Prvi vzrok, daje naše učenje tako obširno, je brezskrbnost v izbiranji tega, kar je potrebno in kar je nepotrebno. Ako bi odstranili od naših ukov, kar je manj potrebnega, imeli bi dvakrat toliko časa in za polovico manj naloge. Zel boš ravno toliko pridelkov, ako zaseješ jeden mernik čiste pšenice na oral zemlje, kakor če primešaš deset mernikov plev in pleve s pšenico vred z deseternim trudom na deset oral zemlje zaseješ." In na drugem mestu: „Ker človeška narava noče nič zastonj in brez koristi znati, delati in imeti, naj tudi šole ne trpe, da bi kak učenec kaj delal ali znal, čemur ne zna nobedne uporabe." „Malo, pa kar je za življenje tukaj in tamkaj potrebno, malo, pa po vaji utrjeno, malo, pa takšno, čegar uporabo poznajo." Navedene besede nam kažejo, kako je velik pedagog za to skrbel, da se izbrana tvarina skrbno obdeluje tako, da bi prišla učencu v last, tako da bi vsaki čas prosto nad njo razpolagal.
Četrta Komenskyjeva pridobitev za šolo je ta, da se je tedanjemu strogemu, včasih barbaričnemu šolskemu strahovanju v bran postavil. Čujmo, kaj pravi: „Ako ne poznamo sredstev, da bi duhove z umetnostjo privabili, se bomo sile posluževali gotovo brez vspeha. Udarci in mahljcji nimajo moči, da bi glavam vbili ljubezen do znanostij, pač pa učiuiti naravnost duševno zmrzost proti njim in odpornost. Ako se torej kde javlja bolezen, da se uk duhovom studi, mora se marveč odstranjati stud z zmernostjo in s tem, da se (lajajo prijetna zdravila, ne pa da bi se z grenkimi zdravili še shujšal." In „v šoli ne gre samo za pouk, ampak za to, da se življenje razvija. Življenje pa se le more tam razvijati, kjer šolo napolnjuje duh veselja." Zatorej „bodi učilnica prijeten kraj, ki zunaj in znotri očem kaže kaj vabljivega." In „abotno ravnajo tisti, ki iz učiteljev uapravljajo strašila, iz učilnice pa mučilnico in potem svoje otroke v šolo privedejo. Tako se namreč godi, ako stariši in družina nepremišljeno otrokom mnogo brbljajo o strogosti učiteljevi in da on ne bode več dopuščal, da bi se otroci igrali in več takega. Zatorej pametni stariši in varuhi tako-le ravnajo. Ko nameravajo vesti otroke v šolo, naj jim govore o šoli kakor o semnji ali o trgatvi, da bodo v kratkem šli v šole med druge stroke, da se bodo lepo vkup učili, tudi igrali itd."
Največja pedagogiška zasluga Komenskyjeva je njegova borba proti verbalizum, književni učenosti, spretnosti v pisanji in govorjenji, ne da bi bile točno znane reči same. V tem oziru med drugim tako-le uči: „Tega smo v šolah doslej pogrešali, da niso vadili, da bi, kakor drevesa glave, iz svojih korenin življenje razvijale, ampak uqili so jih le obešati si vejice, ki so jih odtrgali drugod; tudi se uiso trudili, da bi jim od-kopali v njih skrite vire razumenja, marveč, kako bi zalivali s tujimi potočki. Rekše, niso jim razjasnjevali stvarij samih, kakšne so same po sebi, ampak to, kar o tem ali onem predmetu prvi, drugi, tretji, deseti misli in piše, da bi imelo podobo velike učenosti, poznati različne misli mnogih ljudij o muogih rečeh. Toda, nimamo-li na svetu nič drugega opraviti, nego roke križema dirjati za drugimi? Ah, ljudje božji, jadrajmo proti cilu in pustimo bloditve! Zakaj ne bi naravuoč proti njemu hrepeneli, zakaj bi se rajši tujih očij posluževali, nega svojih?"
Ljudi je treba, učiti, kolikor se da, da ne bi iz knjig zajemali svojega spoznanja, ampak iz nebes in iz zemlje, iz hrastov in bukev; rekše morajo spoznavati in preiskavati stvari same, ne pa tuja opazovanja in priče o rečeh."
Hotel sem Vas, častiti poslušalci, kolikor mogoče po lastnih besedah pisateljevih seznaniti z glavnimi mislimi velikana Komenskega. Ako bi znabiti tem povodom koga
8*
mikalo, da bi se natančneje seznanil s tem izvrstnim možem in njegovimi spisi, dosegel sem svoj namen. Prepričali se bodete, da nas ta pisatelj ne miče s pisavo, ki jo ime-mujemo duhovito, 011 nas ne miče z znanstveno promišljavo (špekulacijo). A itak se nam dobro zdi blizu njega, itak se o priliki radi vračamo k njegovim spisom. Kar nas k njcnm vabi in kar nas pri njem zadržuje, to je topla iskrena ljubezen do stvari, jasna sodlia o nedostatkih in hibah vzgojstva, ki jih je našel, vesela nada, da bode mogoče na mesto nedostatnega postaviti kaj boljšega, in dovršenost tega, kar v poboljšanje in v pospeševanje vzgoje mladino predlaga. Tolika obilnost pedagogiške modrosti se tukaj pred nami razkrije, da moramo priznati: jeden izmed največjih pedagogov vseh časov nam govori v svojih spisih. In sicer v obliki, ki je ravno nam učiteljem vzorna: povsem priprosto, pregledno in vselej nazorno. Gostokrat govori o tem, kako hodijo šolske sobe okrašene s vsakojakimi slikami, ki lahko služijo v nazoro vanje pouka. Vsak izmed njegovih pedagogiških spisov se da primerjati takšni dvorani s slikami, z ozirom na to, da vsako pedagogiško misel na podobi ali priliki razvija. Vsaka teh priprosfih podob, vzetih iz sv. pisma, iz prirode ali iz človeškega življenja nam je povod, da se nam vzbujajo krasne pedagogiške misli.
Sklepam, gospoda, z besedami, s katerimi jc šolski svetnik Elterich našega slav-ljenca proslavil:
„Slavni, izvrstni možje, velikan so za Taboj hodili:
Francke pobožni, ki bil Tebi po duhu je brat,
Dalje, - največji iz njih, — Pestalozzi, ki tekmeca nima,
Saj se posvetil je ves šoli in narodu v prid.
Ivonečno dušni orjak, proslavljanj Diestenveg modri,
Kateri usodi je šol žrtev največ žrtvoval.
Vendar si večji od njih, Komensky ti naš nedosežni,
Oče si ti vsem trem — deca, učenci oni!"1*)
*) Po latinskem izvirniku preložil Fr. Gestrin.
-
v-
Črtice o vzgoji iu pouku.
(Piše Ivan Stukelj.)
(Dalje in konec.)
Kako tožno jc pač življenje takega mladeniča, katero sem tukaj opisaval brez na-ličenja, brez živih besed. Lahko ga čutite sami! Njega gorje je pa še hujše, ako ne prebije srečno onih križev, katere mora skoro vsak srednješolski dijak preživeti, — bodimo odkritosrčni, — ako nima moči, da bi jih premagal, da pade. Vrh tega naj se nakupičijo še strasti, hude strasti, imenom jih nečem naštevati, — katerim sledi potem kes, oni črv, ki kljuje od zore do mraka, od mraka do dne, potem si lahko mislite naj nesrečne j še bitje pod ljubim solncem. Nesrečni lantast tožil je poprej o sveta neznosnem gorji, a sedaj je kupa njegovega lastnega življenja pregorjupa. Piti pa jo mora do smrti! Tolaži ga jedino le vera, ako jo še ima, — da popolnoma ne omaga; up na boljše prihodnje življenje onkraj groba podpira ga, da z «danostjo v Boga pričakuje konca svojega življenja. Le prerado pa se dogaja, da se takim ubogim bitjem v blaznici doteka njihovo življenje, ali pa, da ti nesrečniki v nesvesti zgrabijo za smrtno orožje, ter si uničijo življenje, katero jim je bilo le breme. S srčnim zaničevanjem vsega, kar jim je bilo tukaj vzvišenega, poslavljajo se od tega sveta.---
Pokazal sem, kako se pojavlja ta bolezen, vmes pa tudi govoril o nje nasledkih. Sedaj mi bode še razpravljati o njenih vzrokih in ozdravljenji, kar pa tudi hočem storiti bolj skupno, da se spis preveč ne raztegne.
Prvi vzrok sanjarstvu jc fantazija.
„Fantazija je nevaren (lar božji; gorje onemu, kateri je ž njo bogat!" Kolikega pomena je fantazija v šoli pri spoznavanji raznih pomisli, katere mora otroška fantazija o pripovedovanji učiteljevem shvatovati, kolik je nje vpliv na čustveno življenje, dobro, vemo; toda kakoršno nesrečo napravlja lahko našemu duševnemu žitju, tö pa komaj slutimo. Danes le o nje senčni strani!
Slušajmo, kaj pravi o njej Alleker: „Fantazija ne zahteva niti telesnega, niti duševnega, še manj pa moraličnega napora. In res, nahajajo se ljudje, kateri žive v stvorih svoje domišljije izgubljajoči vsak čut do resnega delovanja, vsako praktično vrlost, da, vso krepkost volje, in ker se trda resničnost tako malo sklada ž njihovim namišljenim svetom, čutijo se zapuščenih, nespoznanih in nesrečnih, žive v razporu z Bogom in ljudmi. Koliko zračnih gradov, ki dovajajo do prevar, zida ona, kako zna pripravljati ob dej-stveno moč z domišljenimi zaprekami in pretiravanjem resničnih težav, provzročevati omahljivost in pahati v obupnost; marsikatero dejanje, marsikatera pregreha zarezuje se na njen rovaš".
V tem ozira je navadna zabavna književnost nevarnega vpliva tudi če nikakor ni spodtakljiva za nravnost. Večidel brez notranje teže okleplja se čitatclja z neizmerno, razkošno, razuzdano in neredno fantazijo ter dosega skoro vedno omenjeni svoj smoter.
Naravnost pogubna pa postaja fantazija, ako zahaja na napačna pota. Ona zna slikati sadove pregreh tako zapeljivo in bode, ako si se spridil, nevsehel vir novim skušnjavam.
Kako pa jc ravnati, da fantazije vpliv ne prevlada drugih duševnih m oči j?
1.	Vaditi se morajo, in sicer krepko, tudi druge, bolj resne duševne moči, zlasti r a z u m.
Koliko je učečih se mladeničev, ki sanjarijo pod milim nebom; z bledimi lici, globoko zalepljenimi čeli stopajo po prirodi. Domišljajo si, da vse razumejo, kar žije in biva po gozdih in tratah, v vršečili drevesnih vrhovih, na strnenem polji, v sinjem zraku. Ta neizmerna telesa na nebesnem svodu, to zlato sobice, ta sreberna luna, te milijarde bliščečih zvezdic, prav vsi vedo o tej solznej dolini, vse se raduje, še več pa jadikuje s človeštvom, vse ve, kako grenke in trpke so te solze na tem zavrženem svetu. Ubožec prosi te srečne stvari, da bi imele usmiljeno srce, da bi ž njim delile njega bolest.
Prav izborno zdravilo tem sanjarjem je satjra Grcgorčič-eva „Projeet" v II. zvezku njegovih poezij. Takim mladeničem je treba pravih prijateljev in učiteljev. Svetuj jim, naj se uee prelepe vede botanike, zemljepisja, zgodovine, naj se vadijo risanja v obilnejši meri, da dobe realne podloge, bistrijo si um in okrepljujejo tudi rahločutno srce.
Sanjarski dijaki kaj radi izdeljujejo tako zvane proste naloge, kjer deluje njih fantazija prav živo in bujno, „suhoparnih" nalog pa kar trpeti ne morejo. Umestno je v takih slučajih pokazati jim, kako dobro in krasno se da pisati tudi o takih predmetih. Opominjaj jih: „Glejte, tega pa zato ne morete zvrševati, ker se niste še dovolj seznanili s tem predmetom, preučavajte o tem in naloga vam bode lahka!"
Zlasti mnogo koristi šolska knjižnica. Dijaki se ne morejo sami vnemati za kateri predmet. Sanjarju naj se odmenja navlašč snov, ki ima bolj hladen znak, a pokazati ni u je zanimivo stran in posebnost predmetovo. To mu bode delalo veselje do vspešnega raziska vanja.
2.	Mladina naj se vadi praktične delavnosti, naj za časa spoznava življenja resnobo (— a ne prisiljeno! —) iz lastne skušnje. To daje fantaziji pravo protivesje, da se ne prevrača v „fantastvo".
Dandanes zlasti, ko se toži, da gruda,sti materijalizem prevladuje, zapeljava marsikaterega mladeniča, da sanjari sentimentalno o sveta gorji.
Naš dijak z vzletnimi mislimi, s širšim duševnim obzorjem toži o sveta gorji gledajoč bedo in revščino svojih rojakov. Pokaži mu, s kakim potrpljenjem, kako vztrajnostjo, da, z železno voljo prenaša naš ljubi narod svoje križe in težave, toge in. bolečine. Reci mu: „Ne glej samo, kaj imajo ljudje trpeti, temveč tudi, kako umejo trpeti s pravim junaštvom. Uči se od njih te lastnosti in otel se bodeš nesrečne sentimentalnosti".
Govorilo in pisalo, da vpilo se je mnogo vže pri nas, da so tudi naši pesniki ki so vendar polni zdravih čutov — krivi, da mladina zapada sentimentalnosti. A temu se labko v okom prihaja, zlasti pri nas, ker v naših pesnikih veje svež in čil duh. Da se tudi vsaka nevarnost odvrača pri sanjarskih dijakih, ki ne zapažajo v pesniškem stvoru, da se poleg subjektivnosti, svetožalja čuti krepak značaj za srečno življenje, obravnavajo naj se njihove pesni takö, da se tu in tam iščejo slučaji iz navadnega življenja, ki naj potrjujejo njihove misli. Večkrat naj se stavijo vprašanja: Ali je smel pesnik tako reči? Je-li smel pesnik s svojega stališča tako govoriti? Kateri človek, kakoršnega stanu sme to trditi. Kateri slučaj je morda rodil to pesen?" Nariši jim tudi nekatere markantne poteze iz pesnikovega življenja. Taka obravnava pa je le takrat potrebna, kadar se čitajo obširni, ali pa vsi spisi pesnikovi, ali da si mislimo, da jih čita j o dijaki sami. (Tu se dostikrat dogaja, kakor da bi si bil pesnik v protislovji.); Pokaži jim, kako se popolnjuje misel z mislijo, pesen s pesnijo! Dokler sc čitajo le posamezne pesni, doiični starosti primerne, ni se treba ozirati na to, kar sem poprej omenjal; kajti pesen sama dela vže popolno lepo sliko, v katerej spoznavamo pesnika „glavo in srce".
Nikdar ne opozarjajmo dijaštva na pesniška dela, ki še niso njihovi starosti prikladna, ker prepovedan sad diši.
Človek z bujno domišljijo ima prav rahlo srce, in njega duh vzdvizava se v vzletne misli. A največkrat se dogaja, da so ljudje z najmilejšimi in najblažjimi čutili prav nesrečni. Z rahlim in milim srcem ravnaj kakor z nežnim cvetom.
Znan je oni dogodek iz življenja Rousscau-vega, kateri je toli in toli čital v zorne j mladosti, „ničesar razumel, vse pa čutil", da se je še v poznej starosti, škripajoč z zobmi, spominjal onega slučaja, ko mu je neki pastor, „krutim" načinom razdrl nedolžno napravo. Drug deček bi se bil temu smejal!
Zasmehovanje se ne sme nikdar rabiti vzgojnim pomočkom, naravnost nevarno je pri rahlih srcih. Primerilo se je, da jo gimnazijski pctošolec, dcvetnajstleten mladenič, milo zajokal, ko ga je profesor malo trpko zbodel z zasmehovalno besedico.
Kako nam je pa ravnati, da ne bode fantazija naravnost pogubna?
1. Odstranjujmo vse pomisli, katere zamotava naš nravni čut, da ne otrovajo plemenitih duševnih močij.
Opreznosti je torej treba pri berilih, slikah in govorih! „Gorje svetu radi pohujšanja!" (Matej 18.)
Ako se ponuja prava hrana, ne sega se lahko po slabej jedi, in resno delo ne varuje le pred razkošnostjo, temveč tudi pred razrojenjem fantazije.
Tu mi je ravno prilika, da ostro pokaram naš nežni spol, ki se z duhom in srcem potaplja v povesti, novele in romane tuje književnosti, ker se tem ošabnim glavicam ta stroka naše književnosti dozdeva presiromašna in kmečka. Gorje ti, sirota, koliko bodeš še trpela za to sladkost, marsikaterokrat se ti bode še utrnila grenka solza, ko slopiš v resno življenje. Bog pa te varuj še veče nesreče! S to nasladno pijačo, istinitim opijem, odtujevala si bodeš sama sebi srce., odtujevala svojej "družini, zlasti pa svojim Ijulim

otročičem. A glej, še veča nevarnost ti preti! Razdražena tvoja fantazija ukončavala ti bode ne samo lepo, telo, ampak tudi krasne, bodre, vzletne duševne moči, a ne j edino le tebi, ampak tudi tvojim potomcem. Tvoj greli kaznoval se bode na tvoji nedolžni deci.
2.	Izobrazujmo resno voljo.
Zrnat n ravni značaj mora gospodovati fantaziji.
3.	Religiozna sredstva: molitev in pobožna berila.
Drugi vzrok sa n j a rs t vu je sam o ta in s u ro va družba brez milega srca.
V mislili so mi tu naši mali kmečki dijaki-jetniki, posebič v Ljubljani, kjer so mi dobro znane te razmere. Da, jetniki, nedolžni jetniki, izročeni v skrb in vzgojo — ali bolje v rejo — zasebnim samicam, ali drugim neizobražencem. Nekako milo mi je pri srci spominjajoč se teli ubogih bitij. Te nemile usode naših slovenskih dijakov s kmetov se prav živo spominja Iv. Tavčar v prelepi povesti Ivan Slavclj. Moj nekdanji profesor, rajni Iv. Tušek, ki mi je v posebno blagem spominu, kar trpeti ni mogel teh „niamk", kakor je naziva! dijaških oskrbnic z nekim vzlastnim izrazom na obrazu. Skoro bi jih ves človek črtčl iz dna duše, naj še tako pridno prebirajo molek! Nikakor ne smemo odrekavati neomikancem, da bi ne znale otroške vzgoje; dobra in slaba vzgoja je v na-obraženi in neolikani družini. Ko je Kellner nekoč vprašal preprostega rokodelca, kaki'» je-li mogel svoje otroke tako lepo vzrediti, odgovoril mu je ta: „ličil in vzrejal sem jih takö, kakor so mene moji stariši, in gledal sem, da sem prvega otroka tako vzredil, kakor sem vedel, da je prav, in ta mi je pomagal vzrejati svoje bratce in sestrice." Kako lepa vzgoja! Vže sama ljubezen do otrok, bodi-si do lastnih ali tujih, poučuje nas jih vzgojevati. Kdor pa vč, čemu imajo ii ljudje dijake v stanovanji in na hrani, lahko si misli, kakšna je ta vzgoja! Nepretrgana vrsta puščobnih, suhoparnih dnij vlači se tem jetnikom nalik tožnej jesenskej megli po njihove j zorne j mladosti, brez vedrila, brez veselja, v stradanji, zasmehovanji, zaničevanji, da tudi v surovosti. »Šola ne more neposredno vplivati na nežna njihova srca, ampak le družinska vzgoja. Tu pa ni ljubečih prsi j, kamor bi se naslanjalo to lepo bitje. In srce, srce! Pač lahko vzdihava in toži: „Sam sem, tako sam, zapuščen, brez ljubezni na tem širnem božjem svetu!" Zgodaj mu je čutiti kruto prevaro med idejalniin in realnim svetom. Ni čuda, da postane iz takega otroka sanjar, nesrečen mladenič! Vrhu tega ne sme vživati nedolžnega, mladostnega veselja, temveč hirati mora v samoti, da bi se tudi o njem lahko pelo: Iz neme cele v živi svet	Mlad samotar strmi,
Venočih lic hledeči svet	Krope mokre oči.
Samota, naj se še tako priporoča, škodljiva je v vsakem oziru. Moj Rog, nežni otrok v živi domišljiji, ki poosebuje ceh) mrtve stvari, naj živi v samoti? Kaj mu more dajati samota, ki je prazna? Človek je ustvarjen za družbo, mnogo mu vzamete, ako mu njo odtegnete. Otroška duša, dovzetna in vsprejemljiva vsem vzletnim mislim in čutom, naj životari v samoti? To se pravi mučiti duha do smrti, to je „dnhomornost" ! Le samote ne otrokom, puščajmo jo učenjakom, kateri jo potrebujejo o svojem času; saj še odrasel človek postane čudak, ndajajoč se preveč samoti.
Slovensko raznmništvo po mestih, prosim vas, omogočite pristop našim kmečkim dijakom v boljše hiše. Šolska oblastva pa naj bodo pozorna v tem oziru in stroga z dijaškimi oskrbnicami!
Končujem te vrste s prisrčno željo, da bi vzbudil mnogo zdravnikov tej pogubnej bolezni, ali pa, da bi spis moj ozdravil mnogo mladeničev, ki čutijo käl te bolezni sedanjega časa v sebi. Bog daj ! Bog daj!
Po deželi
Deželni zbori končali so svoja zasedanja, a upanje naše ni se nikjer izpolnilo.
Po vsem opravičene prošnje primorskega učiteljstva za zboljšanje slabega gmo-nega stanja ponavljajoče se vže celo vrsto let, niso prišle niti na dnevni red, kar očitno kaže, da dotični poslanci nimajo ne čuta za bedo prvih narodovih dobrotnikov niti volje jim olajšati na dalje neznosno stanje. Kako tudi! Saj oni pomanjkanja ne poznajo, torej......
V kranjskem dež. zboru so povodom debate o prošnji stalnega odbora dež. učiteljsko kon-ferencijejza zboljšanje uč. plač padla prav pikra očitanja, katera so v čudnem razmerji z izjavo o drugi priliki, da je namreč „učiteljstvo jako važen činitelj v boji za našo narodnost, s katerim nam je računati tembolj, ker seje pri drugem tudi važnem činitelj i bati, da mu stopi narodnost v drugo vrsto". Ne bodemo se izrazili obširneje, toda povdarjati moramo, da se je to zgodilo v jedinem deželnem zboru, v katerem imajo narodni naši poslanci večino. Kaj naj po takem pričakujemo od drugih!
Ali res menite, da^nam je prosjačenje za tö, kar nam po drž. zakonu gre, tako prijetno in da ne čutimo sami, kako poniževalno je to za vzvišeni naš stan! Vsak delavec je svojega plačila vreden; toda nam se pridržuje in silimo se, da se v skrbi za vsakdanji kruh svojim družinam moramo „ponižati" in Vam biti „nadležni". Prijetneje je vsekako dajati, kakor jemati. A naši gg. poslanci se niso hoteli ravnati po tem.
Obravnave o proračunih normalno šolskega zaklada za 1. 1892 bile so povsod precej burne, tu in tam tudi zanimive. V naslednjem hočemo podati „Pop." bralcem v kratkih potezah najbistvenejše iz tega oddelka letošnjih dež. zborov.
Koroško. — Dne 28. marcija oglasil se je v generalni debati prvi posl. Muri ter z ozirom na deželnega glavarja ostentativno naglašanje cesarjevih besed „mir in delo" izja\ il, da slovenski narod na Koroškem
h zborih.
še vedno ni dosegel tistih pravic, katere mu pristojajo po zakonu, in da je zlasti glede na šole še vedno prikrajšan. — Dr. Ubl je odgovoril, da upošteva dež. šolski svet vse upravičene želje prebivalstva in da ugodi rad, kar se tiče slovenskega pouka, ako se pokaže zato potreba. Marsikdaj pa tega ni mogoče storiti, ker so baje dotične prošnje neosnovane in narejene po navodil posebnih brošur, izdanih v Ljubljani. Dr. Ubl je na to naglašal, da so vse peticije, katere so se odposlale glede na šole, umetno narejene, da narod ni o njih vsebini ničesar vedel, da so podpisi ponarejeni in kar je še več takih lažnjivih očitanj. — Dr. Ubl-u odgovarjal je poslanec Einspieler in pobil njega očitanje, da se želja po slovenskih šolah ni rodila iz potrebe. Jaz — rekel je posl. Einspieler — in posl. Muri živiva mej narodom in poznava njega želje in potrebe dobro. Brošure, katere so se izdale, niso nepostavna agitacija, ampak samo navod ondu, kjer ga potrebujejo; isto velja o deputac-iji, ki je šla na Dunaj in o 33 peticijah. Pri peticijah ne" gre vpraševati, kdo jo je sestavil, ampak kaj je tam povedano. Podpisi niso ponarejeni; da je le jeden podpis ponarejen, poseglo bi sodišče vmes. Kakor je posl. Ghon v drž. zboru rekel, da ničesar ne veruje, kar se reče z nasprotne strani, tako tudi jaz ne verujem ničesar tega, kar ste iznesli. Posl. Einspieler čital je na to neki zapisnik iz Št. Jakoba v Rožni dolini, iz katerega je raz-videti, da so ondu nasprotniki slovenske šole plašili prebivalce s pripovedkami, da pridejo sedaj hrvatski učitelji, da se ne bo nemški jezik več poučeval itd. Na tak način je lahko dobiti podpise za protipeticijc. Proti slovenskemu učnemu jeziku agitujejo učitelji in uradniki, tudi oblastva. A ko občine vzlic temu ne odnehajo, je to dokaz, da želi narod slovensko šolo, kakor so tudi nebrojne prošnje, pritožbe in rekurzi od 1. 1874. do današnjih dnij dokaz, da agitacija ni narejena umetno, ampak da je vznikla prav iz naroda. Posl. Muri izrekel
je željo, naj ravna deželni šolski svet s slovenskimi učitelji pravično in tako kakor z drugimi, da ne bodo slovenski učitelji vsled vednih preganjanj morali bežati iz dežele. — Dež. predsednik baron Schmidt-Zabierow je ugovarjal posl. Muriju, češ, da mu kaj takega ni znano, da se ni zgodilo, na kar je posl. Muri postregel dež. predsedniku z imeni dotičnili učiteljev, ki so morali bežati iz dežele.
Ki'.mjsko. —V peti seji dne 17. marcija poročal je poslanec Klun o proračunu normalnošolskega zaklada za 1. 1892. Pri tej točki vnela se je precej živahna in dolga debata, katere so se vdelcžili Kersnik, dr. Tavčar, dež. predsednik baron Winkler, baron Schwege!, Hribar, Žitnik in poročevalec Klun. Posl. Kersniku se sad, katerega donaša šola, ne zdi povoljen in dela temu vzrok šolsko nadzorstvo, kateremu je treba temeljitega preobrata. Dalje povdarja poslanec, da je treba v boji za narodnost z učiteljskim stanom računati kot važnim činiteljem, posebno ker se je bati, da pri drugem važnem činitelji stopi narodnost na drugo mesto. Posl. dr. Tavčar govoril je jako obširno ter je odločno grajal postopanje okrajnih glavarjev, ki jim je mar le za pospeševanje nemščine na ljudskih šolah ter je končal z besedami: Mislimo vendar da pri nas vlada deželni predsednik, ne pa okrajni glavarji. Deželni predsednik baron Winkler zagovarja postopanje okrajnih glavarjev. Posl. baron Schwegel pojasnjuje
stališče svoje stranke glede na te točke. Posl. Hribar tudi graja postopanje okrajnih glavarjev, posl. Žitnik pa z ozirom na besede, katere je govoril posl. Kersnik o nekem drugem važnem činitelju, zagovarja domo-ljubnost duhovnov in povdarja njih zasluge za narodni napredek. Konečno še poročevalec Klun pritrjuje predgovornikovim besedam in priporoča proračun v odobritev. Predno se je pričela ta debata, poročal je isti poslanec še o treh drugih točkah, ki so v zvezi s to, namreč o prošnji stalnega odbora deželne učiteljske konferencije v Ljubljani za uredbo učiteljskih plač. Prošnja se odkloni, pa se vsprejme resolucija posl. Hribarja, ki gre na to, da bi se pri prenarejeni uredbi učiteljskih plač bolj oziralo na ljubljanske učitelje. Potenr o prošnji voditeljev na mestnih petrazred-nih ljudskih šolah v Ljubljani, za zvišanje opravilnine. Dovoli se vsakemu po 50 gld. posebne doklade. Posl. Stegnarjeva resolucija, da naj se dovoli vsakemu po 200 gld. opravilnine, se odkloni. Slednjič o prošnji županstev v Karnnigorici in Lancovem, da se stanarina za učitelja v Karnnigorici prevzame na normalno šolski zaklad. Prošnji se ne ugodi. Proračun normalno šolskega zaklada za I. 1892 s potrebščino 321.G77 gld. se potrdi, in ker zaklad znaša 29.234 gld., je primankljej pokriti z 10 /„ doklado na vse direktne davke in še ostali nedostatek v zuezkn 138.803 gld. iz deželnega zaklada.	(Dalje sledi.)
-esa-
Proslava 3001etnice J. A. Komenskega.
Berolin. Dne 28 marcija je slavila Berolinska inteligenca sijajni spomin SOO-letnice rojstva Komenskega v ogromnej dvorani mestne zbornice. Dvorana je bila okrašena z zastavami, kipi, podobami Komenskega itd. V pročelji dvorane je stal gaj eksotiških rastlin, a nad njim se je vspenjalo veliko, nadživotno obprsje Komenskega. Vdeležba je bila nad vse mnogobrojna. Prisotni so bili členi provincijalucga šolskega sveta, naučni minister, členi mestnega odbora itd. itd. Slavnost je otvorilo pevsko društvo Berolinskega nčiteljstva. Slavnostni govor je govoril znani nemški poznavalec Kojnenskyjcvih spisov, profesor Pappenheim.
Dunaj. Češko meščanstvo Dunajsko je slavilo 300-letnico Komenskega dne 26., 27. in 28. marcija, kakor je bilo v 5. štev. „Pop." napovedano. Nemško meščanstvo pak je proslavilo 300-letnico dne 6. aprila. Vdeležba je bila mnogobrojna. Ravnatelj pedagogija dr. Em. Hanak je v slavnostnem govoru orisal delovanje in život Komenskega ter končal s prepričanjem, da se bode Dunajsko učiteljstvo vselej trdno držalo učnih načel Komenskega. Pri slavnostnej gostiji je nadučitelj Kačinka izrekel globok poklon in udanost presvitlemu cesarju.
Elbing. Nova vest o Komenskem. Povodom priprav za bližajoče se Komenskyjeve slav-
nosti v meseci maji v Elbingu je ukazal mestni odbor svojemu arhivarju preiskati ves mestni arhiv ter izbrati iz njega vse, kar se koli tiče spomina vrednega bivanja Komenskega v tem mestu. Med mnogimi, vže objavljenimi rečmi, je našel mestni arhivar doslej še nikjer objavljeno izvcstje takratnega mestnega sveta. Mestni svet v Elbingu je bil namreč Komenskega naprosil, mestne latinske šole, ki so od leta do leta nazadovale, z nova urediti. Komensky je ustregel izraženej želji ter je jedno leto na teh šolali tudi poučeval. Plodonosnim in blagodejnim delovanjem Komenskega so se mestne šole toli povzdignile, da so jeli, po izvestji arhivovem, dijaki od daleč prihajati, da hi se v Elbingu učili.
Kaiserslautern v Bavarskej falci. Dne 28. marcija so priredila ondotna učiteljska društva v zvezi s katoliškim in protestantskim duhovništvom proslavo 300-letnice J. A. Komenskega, Proslave se je vdeležila vsa inteligenca. Iz slavnostnega govora, katerega je govoril ondotni katoliški župnik, navajamo sledeči passus: „.............. Pri nas
na Nemškem se kaže danes kosmopolitiško gibanje. Mi slavimo velikana Komenskega, ne vprašajoč odkod dobro prihaja, ali iz Francozke, ali iz Ruske, ali iz Češke, s kratka, mi se tega dobrega oklepamo, ker je dobro. Saj je sam finančni minister rekel: „Zbiram denar, naj prihaja od koder mu drago". Jednako se ravnamo tudi mi in smo hvaležni za to veliko dobro in krasno, ki nam je prišlo iz Češke. Zbrali smo se danes, da slavimo v radosti, odkritosrčnosti in v častnem priznanji tuje dobro, ki je tudi nam v neizmerno korist. Brat Čeli živi sicer v prepiru z bratom Nemcem, a to nas nikakor ne ovira priznati največega sina Ceske svojim duševnim voditeljem, ki je cepil v srca misel vzajemne ljubezni bratovske, kot najvišje načelo mednarodnega občevanja. Dolžni smo hvalo mnogim narodom. Rimljan nam je dal pravo, Grk klasiško naobra-ženost, bogoslovje smo dobili iz kraja, kjer se dviga Oljska gora in Sinaj, pedagogiko pa nam je dal Čeh.........."
Ogerski Brod. Dne 26., 27. in 28. marcija so se vršile v rojstnem mestu Komenskega, v Ogerskem Brodil, sijajne slavnosti v spomin tristoletnice. Mesto je bilo razsvetljeno in z zastavami okrašeno, po okolici so pokali možnarji in goreli kresovi. Priredili so slavnostno akademijo, gledišču© igro z živimi podobami Komenskega, bakljado in godbeno budnico. Ta proslava je bila le pred podoba slavnostij, katere se bodo vršile v Ogrskem Brodu meseca avgusta povodom odkritja velikega spomenika Komenskega v prisotnosti učitcljstva vseh dežel.
Brno. Na predlog poslanca dr. Začka je sklenil finančni odsek deželnega odbora Moravskega staviti deželnemu zboru sledeče predloge: I. V večni spomin
tristoletnice rojstva .T. A. Komenskega se ustanovite za akademike, rodom Moravane, dve deželni štipendiji z naslovom „štipendja Komenskeho" z letnim užitkom po 150 gld. in sicer a) jedna za slušatelje na c. kr. češkem Karlo-Ferdinandovem vseučilišči v Pragi in h) druga za slušatelje katerega si bodi nemškega vseučilišča v Avstriji. II. Deželnemu odboru se naroča vso zadevo tako urediti, da se bodo imenovano štipendije vže za šolsko loto 1892/93 podelile, v ta namen se upišo. vsako leto y deželni proračun po 300 gld. III. Učiteljskemu društvu „Komensky" v Ogerskem Brodu se podeli za stavljenje spomenika J. A. Komenskega v Ogerskem Brodu podpora v znesku 500 gld., kateri znesek se upiže v deželni proračun za leto 1892. Vsi ti predlogi so bili v deželnem zboru jednoglasno vsprejcti. IV. Predlog o prošnji za podporo cenega izdavanja Komenskyjevih spisov v češkem jeziku se odstopi deželnemu odboru v pretresovanje. Takim častnim načinom je izkazala Morava svojemu velikemu sinu, velikanu učenjakov, največi poklon in čast v vedni spomin njegove nesmrtnosti.
Praga. V dopolnilo sijajnih Pražkih slavnostij treba je omeniti, da je mestni svet prekrstil v večni spomin Komenskega jedno Pražko namestje v ime „Namestje Komenskega". Francozi so poslali povodom slavnostnih dnij mestu Pragi in češkemu narodu sledečo brzojavko: „Povodom trist.oletnega spomina rojstva velikega J. A. Komenskega, ustanov-nika in širitelja pouka in narodne vzgojo, pošiljamo zlatej slovanskcj Pragi, kakor tudi vsemu narodu češkemu, izraz svojih globokih simpatij." Predsednik mednarodnega Ivomenskyjevega društva, dr. Keller v Miinsteru na Westfalskem je doposlal mestu Pragi naslednjo brzojavko: „Mestu Pragi izražam v imenu društva Komensky-Gesellschaft svojo največo čast."
Petrograd. Slavnosti Komenskega so se vrši'e ne samo v krogu meščanstva, temveč tudi po šolah in drugih zavodih. Na učiteljišči v Petrogradu se je vršila slavnost s sledečim načinom: Ravnatelj K. K. Sent Jler in profesor Sljapkin sta predavala o delovanji in spisih Komenskega, tako, da ga je prvi orisal kot humanista, in pedagoga, a drugi kot modroslovca. Pevski zbor kandidatov je zapel slavnostno kantato sv. Cirila in Metoda in v prevodu češko pesmo, konečno tudi narodno himno.
Ljubljana. Na. velikonočni torek so priredili v čitalnici Komenskyjev večer, ki se je. dobro oh-nesel. Pričakujemo, da nam kdo o njem v „Popotniku" poroča.
Hrvatska z Dalmacijo in Bosno. Vsi peda-gogiški beletristiški in tudi politiški listi so se spominjali v posebnih člankih nesmrtnih zaslug in velikosti slavnega Čeha J. A. Komenskega. R. K.
Slovstvo.
Kiijižovn
Pedagogika.
1. Prof. Dr. Eduard Beiieckes „Psychologie als Naturwissenschaft" bc-
arl)citct von Gustav Hau ff e. Borna-Leipzig, Verlag von A. Jahnke. Pr. M. 1 '50.
Knjiga izšla je prvikrat leta 1833, v drugi pomnoženi izdaji leta 1845. Sedanji predelavec si je stavil hvalevredno nalogo skrčiti jeno vsebino za vporabo pri predavanji (in za učno knjigo). Pomen Ueneekove psihologije za pedagogiko cenil je posebno Dittes. Lindner piše: „Psihologijo Beneck-ovo moremo imenovati Ilerbart-ovo psihologijo, očiščeno vseh metafizičnih pridevkov". Ona pripomogla je izpodbijati nauk o prirojenih dušnih močeh, ki ga je tudi Locke vsprejel in postaviti na mesto teh kompliciranih in nejasnih pojmov, s katerimi se je preiska-\a-ijc vstavilo prezgodaj, prvotne ali elementarične oblike. „Iz tega, .da se nahajajo gotove oblike (zapo-padenje, sodenje, ])oželjenje, hotenje itd.) pri razvojih izobražene duše še nikakor ne sledi, da bi morale biti tudi še neizobraženi duši podeljene zmožnosti in moči, ki imajo vže v sebi te oblike (torej prirojena pamet, prirojena razsodnost, prirojena volja). Marveč mora se proiskavati, niso morda te oblike nastale sploh šele pozneje in prej "še celo v nji niso bilo, tudi ne v zmožnostih in močeh. In tako je: O vseh oblikah, katere zapazimo pri razvitij duši, kaže se, da se vstvarjajo še le po daljši vrsti vmes ležečih presnov". To shvatanje psiholoških dogodkov pokazalo se je za pedagogiko, kakor tudi za druge filozoiične znanosti jako plodo-nosno. Seveda je psihologija, obdelana po obče na-ravoslovnej metodi, kakor se pritožuje pisatelj, še danes večini ali vsaj mnogim čisto nova znanost. Kot taka je morala uvesti precejšno število nenavadnih mnenj in proizvajanj, katerih se mora začetnik v prvi vrsti navaditi. Vendar pa bi svetovali učiteljem, da se poprimejo tega dela in se ne boje truda, ki obrodi mnogo dobrega sadu. II. Sehr.
2. Josef Moser. „Ueber Gefühlsbildung in der Schule." Wien 1892. A. Picblers Witwe & Solln. Preis 30 kr.
„Nicht von einer erschöpfenden Behandlung eines ebenso wichtigen wie schwierigen Themas kann die Helle sein, Anregung zu bieten zu eigenem Nachdenken, aufmerksam zu machen auf die Bedeutung dieser Angelegenheit, das liegt in der Absicht dieser Arbeit". Ta namen bo pisatelj s svojo knjižico pri čitatcljih gotovo dosegel; V prospeh dobre stvari želimo spisu mnogo bralcev. H. Sehr.
poročilo.
3.	A. Gleich man n, Prof. Seminar-direetor in Eisenaeh. „Ueber Herbarts Lehre von den Stufen des Unterrichte."
Ein Beitrag zur Kritik der formalen Stufen Zillers und zur Verständigung über dieselben. 2. erweiterte Auflage. Langensalza. Druck und Verlag von Hermann Beyer & Söhne 1891. Preis M. 1'fiO.
Delo izšlo je kakor pravi pisatelj, najprej v „Deutsche Blätter für erziehenden Unterricht", potom 1. 1889. v ponatisu in sedaj v drugi izdajifna novo pregledano, na mnogih mestih razširjeno itd. Svoj namen izraža pisatelj v sledečem stavku uvoda: „Denn ich werde mich vornemlich an die uns allen gemeinsame Grundlage in Herbarts eigenen Werken halten und glaube nachweisen zu können, dass Ziller mit seiner Auffassung der Stufen den Gedanken Herbarts wesentlich eingeengt und dadurch in gewisser Hinsicht beinträchtigt hat, wärend andererseits vielen einzelnen Feststellungen Zillers rücksichtlich der Anwendung der Stufen im Unterrichte willige Anerkennung gehört. Ja, es möchte wohl hierbei der Bedeutung und Berechtigung der Herbart'-schen Stufen und der Ziller'schen Darstellung derselben selbst auch iu nicht Ilerbart'schen Kreisen noch weiterer Boden gewonnen werden". Prijatelje znanostne pedagogike bo objektivno in pregledno pisana razprava v interesu znanstvene resnice razveselila in marsikatere morebitne zmote in napačna mnenja odpravila, istim pa, ki z znanstvenimi težnjami po Herbart-ovem sistemu niso tako znani, bo knjižica dober voditelj na tem polji. II. Sehr.
4.	Fr. Nadi er, königl. Seminarlehrer und Ordinarius der Seminar-Uebungssch. iu Elsterwerda, „Ratgeber für Volksschullehrer". Dritte erweiterte und verbesserte" Auflage. (Mit Berücksichtigung der Allerhöchst. Cabinettsordre vom 1. Mai 1889 etc.) Mit 37 in den Text gedruckten Abbildungen. Langensalza, Druck und Verlag von Herrn. Bayer & Söhne. 1891. Preis M. 540.
Knjiga obsega nmogo praktičnih stvari za mlade učitelje, v katerih se na učiteljišči še ni mogel temeljito poučevati in v katerih si potem stoječ na lastnih nogah ne ve pomagati. Obžalujemo le, da ta „svetovalec", spisan za pruske šolsko razmere, v marsikaterem oziru za naše avstrijske razmere ni za rabo. Vendar pa bode tudi avstrijski učitelj-začetnik našel mnogo koristnega in vspodbujnega v knjigi. Iiadi tega pedamo tukaj glavno-v_-ebino:
I. del. Najvažnejše naprave, naredbe in uradni ukazi za ljudske šole. 1. Različne osnove ljudskih šol. 2. Ločitev po spolih. 3. Uredba in uprava šolske sobe. 4. Učni pripomočki. 5. Tabele in izkazi. 6. Šolske knjige in pisankc. 7. Razvrstitev ljudske šole. 8. Učni predmeti ljudske šole. 9. O dolžnosti šolsk. obiska. 10. Uporaba otrok v tovarnah. 11 Volitev šole in spremembe v šolskem obisku. 12. Vsprejem otrok. 13. Razvrstitev otrok. 14. Odpust otrok iz šole. 15. Šolske zamude. IG. Fosilna vzgoja. 17. Počitnice in ferijalni dnevi. 18. Šolsko nadzorstvo. 19. Osebne razmere učiteljeve. 20. Instrukcija za evangeljske učitelje in cerkvene uradnike. 21. Spisi
za mladino in šolske knjižnice. 22. Red šolske sobe.
23.	Uredovanje poučnih in učnih pripomočkov.
24.	Pomočili sistem. 25. Prostori otrok, itd.
II. del. Učni načrti- V tem delu se govori o vsakem učnem predmetu v ljudski šoli po vrsti njo smotru, b) o tvarini, <■) o načinu obravnavanja z učn. poskusi, d) o poučnih in učnih pripomočkih. Razpravlja se tukaj tudi o pouku v ročnih delih pri dečkih in deklicah. Pri prirodopisnem pouku se priporoča razvrstitev tvarine po zadružnem življenji. Koncem sledijo še učni načrti in urni redi za jednorazrednice s poldncvnim poukom, za dvorazrednice z dvema učiteljema in trirazrednice z dvema učiteljema. II. Sehr.

Doneski k zgodovini naših šol.
Piše Ivan Strele
(Dalje.)
IV. Marjeta niže Ptuja.
Kakor pri večini šol, katerih starost sega v pretekla stoletja, se letnica tudi pri tej šoli ne more gotovo določiti, kedaj se je ustanovila. „Da-si nam ni znana nobedna listina o početku ondotne šole, smemo vendar iz tega, kar je v raznih zapisnikih zabeleženega, sklepati, da so pri sv. Marjeti vže pred leta 1785 imeli za poučevanje sposobne organiste, pa stariši niso hoteli otrok v šolo pošiljati".1)
Od leta 1860 do 1788 znani so nam pri Sv. Marjeti ti le organisfi: Perger Janez, Markovič Simon in Marko Miha. Od teh je težko kateri otroke poučeval, ker zapisnik od leta 1770 razločno povdarja, da tukaj ni bilo šole. Leta 1783 dne 4. julija birmal je sekovski knezoškof Jožef III. Adam grof Arko ondi in je v svoj dnevnik zapisal, da pri Sv. Marjeti nimajo učitelja, ampak samo mežnarja z imenom Marko Mihaela. Ta bi otroke rad poučeval, a stariši jih nočejo v šolo pošiljati, ker so Slovenci in jim za nemščino ni mar. Iz tega smemo sklepati, daje isti le nemški poučeval; najbrž še kot rojen Nemec — iz Strassa doma — slovenski niti znal ni.s)
Isti se je leta 1788 preselil v Za vrače in ua njegovo mesto prišel je M a t i j a L a h, katerega nam je smatrati za prvega rednega učitelja.
Do leta 1819 poučevalo se je v stari mežnariji. O tej pravi poročilo od leta 1812: „Der Lehrer wohnt im Meßnerhause. Hier ist kein Schulhaus vorhanden. Der Unterricht wird in der Meßnerci ertkeilt. Das-
') Matej Slekovec v „Popotnik u" 1887 št. 106. 2) Ibid.
selbe ist ein baufälliges Gebäude. Hier müsste gleich alles neu hergestellt werden, wenn einmal damit der Anfang gemacht werde. ')" Dalje pravi to poročilo, da jc imel učitelj sledeče dohodke: Kot mežnar dobival je zbirco 45 vaganov ajde, od štole kakih 20 gld., kot organist pa 10 gld. Všolanih otrok bilo je leta 1812 skupaj 46 in sicer 41 dečkov in 5 deklic. Šolo je obiskovalo 19 dečkov in 5 deklic; za 10 otrok več ko leta 1811. Nedeljske šole ni bHo. Leta 1813 bilo je 92 otrok za šolo, od katerih jo je 33 obiskovalo. Tega leta začela se je tudi nedeljska šola z 12 učenci. Krajni šolski ogleda bil je Bernard Zimmermann, bivši tukajšnji učitelj.2)
Kar se tiče notranje uredbe šole, pravi poročilo naddekana Keliner-ja od 1. 1816, da je bila ta šola na jako slabem glasu, ker takratni učitelj Miha Peklar storil ni ničesar. „Mit Ausnahme der Katcehetik war alles unausstehlich übel bestellt. Die unwissendsten Kinder saßen da wie arme hungrige Waisen, denen der Vater oder Vormund kein Brod reicht". O veliki noči leta 181.6 je naddekan tega učitelja odpravil, ter nastavil Valentina Kosarja. Najela se je za šolo posebna soba, spravile se klopi in table v šolo in tudi nedeljska šola začela se jc redno obiskovati, tako da se je morala v polndnevno spremeniti.3)
Leta 1819 se je stara mežnarija podrla, ter se je lota 1820 postavila nova šola. Ista hiša stoji še dandanes zraven sedanjo
') Knezoškof. arhiv Mariboru.
'*) Knezoškof. arhiv v Mariboru.
3) Celo dotično poročilo glej „Popotnik" 1887 št. 107.
šole in cerkve, ter je posestvo g. Mikl-na, Doneske za stavo nove šolo dajale so do-nnnije v Dornavi, Meretincili, Sainnšak, ter patron okrožni dekan in nadžupnik v Ptuji, kateri so pozneje z papeževim pismom ddo. 22. septembra 1863 postali ob jednem infulirani prosti „cum usu insignium pontificalium."
Da se je šola stavila, pridobil si je zraven učitelja Kosar-ja največ zaslug- takratni kaplan in pozneji župnik od Sv. Marjete, Jožef Domajnko, o katerem pravi poročilo od leta 1820: „Durch seine Beredsamkeit verleitete er die Gemeinde zur Aufbauung eines der schönsten und festesten Schulhäuser." 2)
Med stavo nove šole poučevalo se je dve leti (1819—1821) v Gorišnicih št. 10. Po stavi nove šole, v katerej bila je jedna šolska soba, vpeljala se je tudi šolnina in sicer 1 gl. dun. velj. ali 42 kr. od otroka. Učitelj imel je razven tega še kot mežnar 81 vaganov zbirce in kot organist štolo.
') Slekovcc, Škofija in nadduhovnija v Ptuji št, 188.
2) Dekanijski arhiv v Ptuji.
Leta 1843 povzdignila se je šolnina na 1 gld. 60 kr. C. D. od učenca.
Sedanja jednonadstropna šola postavila seje I. 1843 in sicer z 2 dvema šol. sobama. Doneske dajale so iste dominije. Zraven tega dal je župnik Jožef Domanjko celo njivo z 853 kvadratnimi sožnji za stavbeni prostor. Kar se ni porabilo, ostalo je kot njiva za učitelja. Zraven tega dobila je šola vže prej, leta 1831, od občinskih delov nekoliko zemlje, tako da ima danes 1589 kvadratnih sežnjev zemlje.
Všolane občine so bile: Sv. Marjeta, Meretinci, Mala vas, Gajovci, Plecerovci, Formin, Možganci, Mezgovci, Cunkovci, Sagojiči, Samušani, Tiboici in nekaj Preroda. Istotako ostalo je še danes, le Mezgovci bili so ddo. 4. maja 1864 v Dor-navo všolani.
Po stavi nove šole leta 1843 razširila se je šola v dvorazredno, dne 24. oktobra 1*81 pa v trirazredno. V to svrho najel se je Mikl-nov hram blizu šole, in se nastanil v njem jeden razred do leta 1891, ko se je v novo pristavljeni šoli začel dne 7. aprila šolski pouk, ter se je šola razširila v četiri-razrednico.	(Dalje sledi.)
-SsSS-
Drustveni vestnik.
Iz „Zaveze slov. učit. društev".
Zapisnik
v seji upravnega odbora „Zaveze" dne 18. aprila 1892. leta v Litiji. Navzoči gg. odborniki: Dr. T. Romih, Ravnikar, A. Gradišnik, F. Slane, M. Nerat, A. Porekar, L. Jelenee, V. Ribnikar, M. Kante, P. Medvešček, K. Bogateč. — Odsotni in opravičeni: F. 1'raprotnik, J. Lapajne, A. Brezovnik, F. Kocbek.
Gospod predsednik vse došle gg. odbornike prav srčno pozdravivši preide k dnevnemu redu:
J. Razne društvene reči. Gospod Bogateč vpraša, kako je z resolucijo, ki se je vsprejela pri lanskem glavnem zborovanji v Trstu in ki se tiče povišanja plač — učiteljicam. — Gospod predsednik pravi, da se o tem še nič ni vkrenilo, meneč, tla bi bilo najbolje, če ta stvar pride še jedenkrat v pretres delegaciji. Gosp. Bogateč se strinja s tem ter predlaga, da se omenjena resolucija izroči poverjeništvu v pretres. (Vsprejeto.)
Gospod Medvešček: Ker je učiteljstvo na Primorskem, odnosno na Goriškem, najslabše plačano v Avstriji in ker vse dosedanje prošnje do deželnih zborov za vzboljšanje plač niso imele nikakega
vspeha, zato predlagam: „Učit, društva na Goriškem in v Istri prosijo p o s a in n o dež. šolske svete v tej zadevi in „Zaveza" stori isto tako v njih imenu". (Se vsprejme.")
Gospod Gradišnik vpraša, kako to, da „Popotnik" po dva in tudi več dni po svojem izhajanji pride še le v roke naročnikov, ter želi v tej stvari v bodoče večje točnosti. — Gospod urednik Nerat na to razjasni, da morajo temu nedostatku biti krive le pošte; kajti ekspedicija se redno vrši. Sicer pa hoče vse storiti, da o tej reči ne bode pritožb.
Gospod Gradišnik nadalje želi v imenu Celjskega učiteljskega društva razjasnila o razmerji, v katerem se nahaja gospod urednik „Popotnik-ov" napram „Zavezi". Gospod predsednik na to odvrne, da je zadeva ta pogodbeno urejena ter podaje razjasnil o tem. (Interpelant bode v tem smislu svoje društvo obvestil.)
B. Določitev kraja za bodoči občni zbor „Zaveze".
Za prihodnji občni zbor predlagali so se ii-le kraji: Kranj (gosp. Jelenee), Kamnik (v dopisu gosp. Janežiča), Maribor (gosp. Bogateč) in — Bled (gosp. Nerat). — Debatovalo se je jnnogo o tej točki. — I Večina se je določila za Bled. A ker bi tu ne-
dostajalo prenočišč ter bi tudi ne bilo možno pridobiti dostojne sobane za zborovanje in ker biva v obče v tem zdravišči velika draginja, zato se je jednoglasno sklenilo, da bode prihodnje občno zborovanje „Zaveze" o binkoštih v Kranj i.
Vspored zboru pa se je določil tako:*) I. Soboto: Zborovanje delegacij.
II.	Nedeljo: Sekeijske seje; (Slomšek-ova sek-
cija. — Sekcija za vrtnarstvo. — Sekcija za učila); koncert; banket.
III.	Pondeljek: Glavni zbor.— Izlet na Bled.
C'. Kako naj praznuje „Zaveza" 300-1 etil i c o Komenskega ?
Gospod Vrtovec v dopisu v imenu „Tominskega društva" predlaga, naj hi „Zaveza" nabirala doneske za Komenskega spomenik. (Se vzame na znanje ter se bode izročilo delegaciji.)
Gospod Bogateč želi, naj „Zaveza" odpošlje k odkritji spomenika Komenskega posebno deputacijo v Ogrski Brod. (Se bode predlagalo delegaciji.)
Gospod Bibnikar predlaga, naj se pri glavnem zborovanji priredi v proslavo Komenskega slavnostni večer s petjem, slavnostnim govorom itd., glej B, II. (Soglasno vsprejeto.)
Gospod Gradišnik predlaga, naj bi „Zaveza" prevzela konečno nabiranje prispevkov za Komenskega spomenik in knjižice za Komenskega muzej ter v tem smislu povabila posamna učiteljska društva. (Se soglasno vsprejme.)
Ker drugih predlogov ni bilo postavljenih, zaključi gosp. predsednik sejo ter zahvali vse gg. odbornike za njih trudoljubivo delovanje.
Dr. Toma Romih s. r., Armin Gradišnik s. r., predsednik.	tajnik.
Ljutomer. Učiteljsko društvo ljutomerskega okraja imelo jo dne 31. marcija pri Sv. Križi na murskem polji svoje prvo redno zborovanje, ki je sicer bilo določeno še le po veliki noči. A zbrali smo se preje, da postavimo pedagogu veleumu J. A. Komenskemu tudi v našem učiteljskem društvu majhen spomenik, ob jednem pa tudi, da še se jedenkrat snidemo z našim nepozabljivim tovarišem J. Strelcem pred njegovim odhodom k Sv. Andražu.
Gospod predsednik pozdravi navzočih pičlo število se srčnimi besedami, ter nam raztolmači vzrok preložitve današnjega izvanrednega zborovanja.
Po prečitanem in odobrenem zapisniku naznani gospod predsednik, da je gspdč. Josipina Wessner društvu na novo pristopila.
Po tem nam predava gospod predsednik v kratkih potezah životopis J. A. Komenskega in bolj temeljito njega delovanje. Povzel je odlomek iz „Labyrinth sveta a raj srdce". Misel tej alegoriji, ki je nrastvenega zapopadka, je sledeča: „Nek človek, videč med ljudmi razne stanove, poklice, dela
*) Natančneji vspored seveda prijavi se pozneje.
in rede, ne ve, za kaj bi so odločil; sklene toreji najprej vse človeške stanove preiskati in še le, pri-merjavši jednega z drugim, izvoliti si svoj poklic. Poda se torej .na pot, ter hodi v labirintu sveta in preiskuje vse stanove: stan soprogov in samčev, rokodelcev, učenjakov, duhovnikov, vojakov, bogatih in ubogih, imenitnih in priproštih, veselih in žalostnih; ne najde pa nič drugega ko same zmotnjave, skrbi, nadloge, bedo in žalost, naposled pa obupanje".
Gospod predsednik podal nam je iz tega dela „Stan učenjakov". Govor bil je zelo zanimiv in razvidli smo iz njega živi humor našega slavnega pedagoga J. A. Komenskega Za ta govor izrekamo gospodu predsedniku najsrčnejšo zahvalo.
Poverjenikom za letošnji občni zbor „Zaveze" izbrani so gg. J. Freuensfeld in J. Karba.
Za prihodnje zborovanje predlaga se Sv. Jurij na Stavnici, in sicer jedenkrat meseca majnika. Dan zborovanja se še določi in objavi.
Po zborovanji sešli smo se k obedu pri gosp. Ilauptmann-u, kjer so se vršile lepe napitniee našemu nepozabljivemu tovarišu gosp. J. Strelcu.
Končaje svoje poročilo kličem vsem društvenikom na svidenje pri prihodnjem zborovanji, a v popolnejšem številu!	Fr. Z.
Iz ptujskega okraja. Naše učiteljsko društvo je zborovalo v četrtek 7. aprila v Ptuji.
1. Načelnik Robič pozdravi navzoče člane, katerih je bilo 2G in nam predstavi pod učiteljico Amalijo Pirh (Sv. Vid), katera je društvu na novo pristopila. Zapisnik glavnega zborovanja dne 3. dec. smo odobrili.
II.	Načelnik poroča o došlih dopisih in o drugih društvenih zadevah. Posebno nas je razveselilo naznanilo, da je društvena knjižnica dobila zopet lep dar ptujskih rodoljubov, namreč: „Levstik-ove zbrane spise", „Luči", spisal A. Funtek, in Sket-ove čitanke. Prisrčna jim hvala! — Glede na tristoletnico Komenskega se je sklenilo, da se ta naj proslavlja zunaj društvenega sedeža ob priliki društvenega izleta dne 5. maja pri Sv. Vidu.*)
III.	Ker je bil g. načelnik bolehen, izostalo je njegovo poročilo o prvem vprašanji za letošnjo okrajno, oziroma deželno uč. konfereneijo. Na mesto njega je g. Herič nadaljeval svojo obravnavo „o slav-ničnem pouku" ter je govoril osobito o dopovedku.
IV.	Ob konci zborovanja razdeli načelnik
a)	gratis-zvezke (pisanke, spisnice, risanke), katerih je poslala Pretenhofer-jeva tvoruica v Gradcu 1170 komadov za uboge učence našega šolskega okraja;
b)	jabolčne in hruševe cepiče, katere je poslal za naše šolske vrte g. Gilg, vodja železnocestne postaje v Možganjcik. Lepa hvala!
*) Ravno mi javi g. načelnik, da zaradi raznih neugodnih razmer izostane izlet 5. maja k Sv. Vidu in da bo prihodnje, zborovanje v nedeljo 1. maja v Ptuji.	Dopisnik.
Ptujski okraj. (Vabilo.) Učiteljsko društvo ptujskega okraja zboruje v nedeljo 1. maja ob 10. uri v šoli ptujske okolice. Dnevni red: Posvetovanje o letošjnib konferenčnih vprašanjih. (Poročevalci gg. Robič, Farkaš in Ogorelec). K obilni vdeležbi vljudno vabi	odbor.
Celjski okraj. (Vabilo.) Učiteljsko društvo za. celjski in laški okraj ima v nedeljo dne 8. maja ob 10. uri dopohidne v celjski okoliški šoli svoj navadni mesečni zbor. Dnevni red: 1. Petje Komenskyjeve hyinrie, kakor jo je priobčil „Popotnik". 2. Zapisnik. 3. Društvene reči. 4, Slavnostni govor v proslavo A. Komenskega; gov. g. J. Stukelj. 5. Volitev poverjenikov k letošnjemu obč. zboru „Zaveze". 6. Nasveti. K obilni vdeležbi vabi vljudno	odbor.
Vranski okraj. (Vabilo.) Savinjsko učiteljsko društvo ima dne 5. maja ob 2. uri popoludno v Št. Pavlu svoje občno ter oh jed nem slavnostno zborovanje v spomin 300-letnice Komenskega. Vspo-red: 1. Nagovor. 2. Zapisnik. 3. „Spomini na J. A. Komenskega". (S. Meglic). 4. Posvetovanje o vprašanjih pri letošnji okrajni oziroma deželni učiteljski konferenciji. 5 Volitev novega odbora. 6. Volitev poverjenikov k zborovanju „Zaveze". 7. Nasveti. K polnoštevilni vdeležbi vabi najvljudneje odbor.
Iz šniiirskega okraja. (Vabilo.) Šmarsko-rogačko učiteljsko društvo zboruje dne 5. majnika ob II. uri dopoludne v Smarji pri Jelšah po sledečem vsporedu: 1. Dopisi. 2. Zapisnik. 3. Razgovor o telovadbi s posebnim ozirom na. redne vaje.
4.	Jezikoslovni pouk na nižji stopnji. 5. Nasveti. K obilnej vdeležbi vabi vljudno	odbor.
Gornjegradškiokraj. (Vabil o.) Gornjegradško učiteljsko društvo bode dne 5. maja t, 1. zborovalo v Gbrnjemgradu po sledečem vsporedu : 1. Komensky, slavnostni govor. 2. Volitev poverjenikov za prih. zborovanje „Zaveze". 3. Razgovor o posameznih nasvetih. Začetek zborovanja o 11. uri dopohidne. K obilni vdeležbi prav uljudno vabi	odbor.
Brežiški okraj. (Vabilo.) Učiteljsko društvo za brežiški in sevniški okraj imelo bode v četrtek,
5.	maja ob 10. uri na Vidmu v spomin tristoletnico Komenskega slavnostno zborovanje, h kateremu vljudno vabi	odbor.
Iz goriškega okraja. (Vabilo učiteljski! g a društva za. goriški okraj.) Zborovanje dne 10. marcija t,. 1. se je preložilo radi važnosti v sporeda, kajti vsled zelo neugodnega vremena ni bila vdeležba tolikoštevilna, da bi bilo umestno zborovati. Preloženo zborovanje bode dne 12. maja t. 1. ob 9. uri dopoludne v Gorici na slovenskem oddelku deželne kmetijske šole z naslednjim v sporedom: I. Opravilih razmerah slo-veuskega učiteljstva. II. O ženskih ročnih delih. III. Poročilo odseka za opis okraja, oziroma volitev
jednega uda v isti odsek. IV. Volitev poverjenikov k IV. zborovanju „Zaveze". V. Posamezni predlogi in nasveti. Z ozirom na važnost vsporeda samega in posebnega odborovega predloga, katerega bode stavil pri tem zborovanji, pričakuje se prav obilne vdeležitve. Posebna vabila so ne bodo razpošiljala. Odbor.
Kranjski okraj. (Vabilo) k zborovanji učiteljskega društva za kranjski šolski okraj, katero bode dne 5. maja t. 1. ob 10. uri dopoludne v mestni dvorani v Kranji. Vspored: 1. Pozdrav predsednikov. 2. Branje zapisnika. 3. Volitev poverjenikov k glav nemu zborovanju „Zaveze". 4. O metodiki zgodovinskega pouka. (Poročevalec g. L. Jelene.) 5. Nasveti. Zaradi dveh vže oglašenih važnih nasvetov vabi k obilnej vdeležbi	odbor.
Iz sežanskega okraja. (Vabilo.) Učiteljsko društvo za sežanski okraj ima svoj glavni občni zbor s proslavo 300-letnice rojstva veleumna J. A. Komenskega v 5. dati majnika t. 1. ob JO. uri dopoludne v Sežani.
Dnevni red: 1. Slavnostni govor. 2. Hymna Komenskemu. 3 Pozdrav predsednikov. 4. Uverov-ljenje zapisnika zadnjega zborovanja. 5. Načrt opisa jedne občine v sežanskem okraji. 6. Poročilo tajnika. 7. Poročilo blagajnika. 8. Poročilo pevovodje. 9. Volitev odbora. 10. Volitev poverjenikov k občnemu zboru „Zaveze",
Ker se bode ta dan proslavljal vzor učitelja in remek pedagoga ter je vspored jako zanimiv, nadeja so podpisani odbor, da vsak ud pokaže svojo stanovsko zavednost in ponos.	Odbor.
(Najvišje odlikovanje.) Gosp. Ambrož Poniž , nadučitelj v Rihemberku v goriškem okraji, dobil je od presv. cesarja srebern križec s krono za zasluge. Čestitamo!	— e —
(M e š č a n s k o - š o 1 s k i - u č i t e 1 j s k i t e č aj) dovolil je nančni minister za šolško leto 1892/93 v Mariboru. Predavali se bodo predmeti vseh treh skupin in sicer: Pedagogi ka (ravnatelj H. Schreiner), matematika in naravoslovje (prof. Lavtar in prof. Hirschler), 11 a r a v o p i s j e (prof. Koprivnik), Nemško (prof. Dr. Bezjak), oblikoslovje in risanje (realčni profesor Kaufmann in vadn. učit, A. Vavroh).
(A p r o hacij a.) Kakor slišimo, je minister za uk in bogočastje dovolil, da se Gabrijel Majcen-ove „Šolske pesmi" — I. H. in III. stopnja, rabijo v ljudskih šolah se slovenskim in nemsko-slovenskim učnim jezikom. Založil je „Šolski pesmi" Teodor Kaltenbrunner v Mariboru.
Popravek. V zadnji številki je na strani 112 pod zaglavjem „Imenovanje" po pomoti izostalo ime dotičnega imenovanca. Naj se bere: Ivan Dolina r imenovan je začasnim okrajnim šolskim nadzornikom za ljudske šole v tržaški okolici in za slovenske privatne šole v Trstu.
Razpis natečaja.
St. 145.
Razpis natečaja.
Na sedaj stalno razširjeni dvorazredai ljudski š<>li v Blanci razpisujete se sedaj z def. učiteljem iu prov. nadučiteljem umeščeno nadučiteljsko mesto in po podučiteljici z učit. sposobnostjo oskrbovano podučiteljsko mesto z doliodki po III. plač. razredu, naduč. mesto tudi s pravico do brezplačnega stanovanja, v definitivno umeščenje.
Prosilci in prosilke za ta mesta naj vložijo svoje redno opremljene prošnje z dokazom, da so avstrijski državljani in z ozirom na nadučiteljsko mesto tudi z dokazom, da so vsposobljeni za sub-sidiarično poučevanje v katoliškem veronauku, potom predstojnega okr. šolskega sveta do 31. maja 1892 pri krajnem šolsk. svetu v Blanci pri Sevnici. Okr. šolski svet Sevnica, IG. aprila 1892.
Predsednik: Kankowsky s. r.
st. 258. Razpis natečajev.
Na novo ustanovljeni četirirazredni ljudski šoli za deklice v Trbo vi j i - V o dah se umeščajo ta le mesta z dohodki po IV. plač. razredu in prostim stanovanjem def. ali tudi provizorično.
a)	mesto nadučiteljice.
b)	„ učiteljice.
č) in d J dve mesti podučiteljic. Dalje se na četirirazredni deški ljudski šoli III. plačilnega razreda v T r b o v 1 j i - V o d a h razpisuje jedno sedaj provizorično umeščeno podučiteljsko mesto v definitivno umeščenje.
Razun tega je še umestiti v pol. okraji celjske okolice ta-le podučiteljska mesta definit. ali tudi provizorično:
1.	Na četirirazredni ljudski šoli pri Sv. Duhu v Ločali (okr. Konjice) IV. plač. razred in prosto stanovanje.
2.	Na petrazredni ljudski šoli v Hrastniku (laški š. okraj), III. plač. razred in prosto stanovanje.
3.	Naj četirirazredni ljudski šoli s slovenskim učnim jezikom v Laškem trgu, III. plač. razred.
Prosilci in prosilke za katero teh mest naj vložijo svoje redno opremljene prošnje z dokazom, da so avstrijski državljani in z ozirom na mesto nadučiteljice v Trbovlji-Vodah tudi z dokazom sposobnosti za subsidiär'čno poučevanje v katol. veronauku, potom predstojnega okr. šolskega sveta do 31. maja 1892 pri dotičnem krajnem šolskem svetu. Okr. šolski svet Laško, 19. aprila 1892.
Predsednik: Dr. Wagner s. r.
št. 243. Podučiteljsko mesto.
V Onnožkem šolskem okraji je umeščati podučiteljska mesta na ljudskih šolah Hum (Kulmberg), Sv. Lenart, Sv. Miklavž in Sv. Tomaž z prosto izbo in z dohodki IV. plačilnega razreda; provizorično nameščeni lahko dobe še vrh tega osebno doklado 30 gold. na leto.
Prosilci in prosilke, slovenskega in nemškega jezika vešči, naj vložijo svoje redno opremljene prošnje z dokazom, da so avstrijski državljani, do 28. m a j a t. 1. pri dotičnem krajnem šolskem svetu. Okrajni šolski svet Ormož, 15. aprila 1892. 1—2	Predsednik: Scheren s. r.
«	Razglas.
V šolskem okraju okolice M a rib o rs k e so bodo začetkom zimskega tečaja t. 1. stalno oziroma začasno namestile te-le učiteljske službe:
1.	Nadučiteljsko mesto v Kamnici.
2.	Učiteljsko mesto v Studencih.
3.	Podučiteljsko mesto v Lelienu z eksposi-turo Ribnica-Brezno.
Z vsako imenovanih služb so združeni dotični dohodki tretjega plačilnega reda.
4.—6.	Po jedno podučiteljsko mesto v S t. II ju v S lov. gor. pri Sv. Jurji ob Pesnici in pri Spodnji Sv. Kungoti, z dohodki IV. plačilnega reda.
Po predpisu opremljene, osobito tudi z dokazoni avstrijskega državljanstva in pri službi, navedeni pod št. 1 tudi z dokazom sposobnosti k pomočnemu poučevanju v katoliškem veronauku opravljeno prošnje se naj izročijo do 31. maja t. 1. pri do-tičnih krajnih šolskih svetih. Okr. šolski sv. v Mariboru, 18. aprila 1892.
Predsednik: Marek s. r.
St 203.
nT
Podučiteljska služba.
Na četirirazredni ljudski šoli v Poličanah se umešča podučiteljska služba z dohodki III. plačilnega razreda.
Prosilci naj pošljejo svoje redno obložene prošnje, z dokazom, da so avstrijski državljani, predpisanim potom do 1. junija 1891 krajnemu šolskemu svetu v Poličanah.
Okr. š. svet v Slov. Bistrici, 16. aprila 1892.
Predsednik: Marek s. r.
št. 426. Razpis učiteljskih služb.
V politiškem okraji Ptuj (okolica) je umeščati nastopna učiteljska mesta, definitivno ali tudi provizorično.
1.	Sv. Bolfehk v Slov. goricah, mesto uči-telja-voditelja, IV. plačilni razred in brezplačno stanovanje;
2.	Ptujska gora in Sv. Duh, po jedno podučiteljsko mesto, III. plačilni razred, brezplačno stanovanje;
3.	Sv. Andrej v Les k ovci, Sv. Barbara v Halozah, Sv. Marku niže Ptuja, Manjšberg in Sv. Urban blizo Ptuja, po jedno podučiteljsko mesto, IV. plač. razred, brezplačno stanovanje, — in provizorično nastavljeni lahko tudi dobe osebno doklado 30 gold. na leto.
Prosilci ali prosilke za katero teh mest naj vložijo svoje redno opremljene prošnje z dokazom, da so nemškega in slovenskega poučevanja zmožni, da so avstrijski državljani in oziroma na učiteljsko mesto pri Sv. Bolfenki tudi z dokazom vsposoblje-nosti za subsidiarični pouk v katoliškem veronauku, potom predstojnega okrajnega šolskega sveta do 28. maja 1892 pri dotičnem krajnem šolskem svetu. Okrajni šolski svet Ptuj, 12. aprila 1892.
Predsednik: Marek s.. r.
Vsebina. I. J. A. Komensky. (Konec.) (H. Schreiner.) — II. Črtice o vzgoji in pouku. (Konec.) (Ivan Stukelj.) — III. Po deželnih zborih. — IV. Proslava 3001etnice J. A. Komenskega. — V. Slovstvo. (Pedagogika) — VI. Doneski k zgodovini naših šol. (X.) (Iv. Strelec.) — VII. Društveni vestnik. (Iz „Zav. slov. uč. dr.") — VIII. Natečaji.
Lastnik iu založnik: „Zavezah
Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru. (Odgov. J. Olorepoc.)