TRAGEDIJA.
Vse mesto zmučeno molči in sanja sanje^težkih noči . . .
Gigant le črni čuje,
vso noč že dela, vso noč kuje, kuje.
Ko da pošast bi bruhala
—  iz žrela plameni in iskre švigajo, črno temo užigajo —
in plamen vsak — ko curek rdeč krvi
bi šinil v vzduh, v razpaljene plasti,
s kipečim puhom jih o škropil in usahnil. , .
In gledam, skozi noč prodirajo oči:
železje vse očrnjeno bobni
in kladivo ob kladivo udarja,
jek jeku jezno odgovarja,
kolesja se vrte in hrujejo,
jermeni sičejo,
s trenutki v diru mrzličnem tekmujejo,
ki nedosežni v noč se umičejo , . ,
Usahle, medle roke v prah se sklanjajo
in pitajo trepetajoč giganta
—   in žrela se odpirajo, požirajo požrešna in priganjajo,
roke se sklanjajo . , .
»Otroci, tiho! Se ne spite?
Ste žalostni? . . . Seveda . - .
zdaj mamice ni več in očka ni pri vas,
le glad prihaja vsak dan v vas,
iz kota vsakega vas gleda
s pošastnimi očmi sestradan volk . , ,
Bolestna misel, na smrt žalostna,
vso noč ob posteljicah, s solzami rošenih,
vas straži, v sanjah vam kramlja
in z vami plaka in z vami čaka
dne zaželjenega . . .«
DREVO.
Moj sad je bil že zibelka stoterih in stoterih je bil že zadnji dom — a jaz še tebi šumim
Trenutki beže,
stroji vsi divji bobne,
besne in priganjajo ...
.
»Nikar, nikar ne plaka j te !
Samo do jutra še zatisnite oči . . .
Seveda . , . Obleke ni
za Ivančka ... in ti za svečo si prosila,
da prvič k svetemu bi obhajilu šla,
in svečice nisi dobila . . .
In ti tudi nimaš mirnega sna?
Le tiho, mali, sladko zaspi . . .
pa ko se zbudiš, bo očka pred tabo
in štruco, prebelo štruco bo prinesel s sabo
in bo izbrisal solze iz oči . . .«
Srce z otroki se zgovarja
in mož že šteje hipe
in pomlajen se sklanja v prah.
Orjak rohni, udarja . . .
Usahle mišice v rokah
so zadnje kapljice iztisnile.
Gigant besni, široko žrelo zazija,
en hip — en mah
— in v hrušč jermeni siknejo,
skoz vzduh glasovi viknejo
pretrgani    -   —
In zahrešče kosti,
srce pod sikajočo pesmijo vzdrhti,
izpod zobov
zabrizgne zadnji curek
očetove krvi — — —
In krik sirot
je planil v noč bolno,
v brezdanjo temo
je začrtal življenja pot.
Jože Plot.
in še tebe preživim,
in ko me še kdo bo poslušal ob lepih večerih,
mu pesem od kraja ponovim.
Jos. Lovrenčič.
<s>     320     <©>