12/2020 letnik CXXII 333 IZ ZNANOSTI IN PRAKSE Vso surovino, ki jo uporabljamo za taljenje in pridobi- vanje voska, imenujemo voščine. Odvisno od kakovosti te vsebujejo 20–97 % čistega voska. Dobrim in skrbnim če- belarjem se že poleti nabere precej voščin. Pri pregledova- nju panjev zbiramo prizidke, ki se drže satnikov, panjskih sten in matične rešetke, prazne matičnike, pokvarjene sa- tnice in trotovino iz gradilnikov. Tem voščinam dodamo še sate, ki so se poškodovali med točenjem, ter medene pokrovce in sate, ki smo jih jeseni zaradi starosti izločili iz čebelarstva. Tudi pri jesenskem čiščenju rešetk in pod- nic panjev se nabere še precej voščenega drobirja. V današnjem času za taljenje voščin uporabljamo raz- lične tehnike, najpogostejše so taljenje v sončnem talilni- ku, taljenje v posodah z vročo vodo in taljenje v parnem talilniku. Ker je pridobivanje voska iz voščin umazano delo, moramo za to imeti poseben prostor. Pri še tako skrbnem delu se nam hitro zgodi, da kam pade kaka ka- pljica voska ali se ta celo razlije, zato kuhinja nikakor ni primeren prostor za to delo. Vosek talimo pozno jeseni ali zgodaj spomladi. Če imamo toplo staro kuhinjo ali npr. poseben prostor za kuhanje žganja, ne bo nič narobe, če se tega dela lotimo tudi pozimi, še posebej če ni hudega mraza. Kadar čebele izletavajo, računajte na to, da zavo- hajo vosek, zlasti če je še kaj medenega, to pa vsekakor ni zaželeno. Pri delu z voščinami je priporočljivo, da si po- leg primerne zaščitne obleke nadenemo tudi gumiran ali usnjen zaščitni predpasnik. Pazimo, da se ne opečemo. Sončni talilnik Sončni talilnik je najcenejša, najpreprostejša in najči- stejša naprava za taljenje voska. Tega si v tem zimskem času, ko ni drugega čebelarskega dela, lahko naredi skoraj vsak čebelar, ki se kolikor toliko spozna na mizarska dela. Za srednje veliko čebelarstvo naj bo talilnik približno tako velik, da je mogoče hkrati taliti dva do štiri sate. Načrt za sončni talilnik, si lahko pogledate na sliki. Na žalost pri tem načinu pridobivanja voska obstaja- ta tudi omejevalna dejavnika. Prvi je kapaciteta talilnika oziroma število satov, ki jih je možno taliti hkrati. Drugi pa je čas taljenja glede na sezono. Ko moramo namreč ta- liti voščine, to je zgodaj spomladi ali pozno jeseni, je zelo malo sončnega obsevanja, pa tudi zunanja temperatura je nižja. Sončni talilnik lahko uporabimo poleti, ko je sončnih dni največ. V poletnem času lahko v sončnem talilniku za štiri sate z malo sreče stalimo več kot 240 satov. Če se držimo dobre čebelarske prakse in vsako leto zamenjamo od tretjine do četrtine vsega satja v panju, nam takšen ta- lilnik pokrije kapaciteto taljenja v čebelarstvu do 40 čebe- ljih družin. Taljenje voščin v posodah z vročo vodo Ta postopek velja za enega najbolj umazanih načinov pri- dobivanja voska. Čebelarji najprej izrežemo staro satje iz satnikov in ga nalomimo v vrečo iz jute ali redkega bomba- žnega platna, velikosti 40 × 50 cm. Nato vse skupaj postavi- mo v posodo in prelijemo z vrelo vodo, tako da se satje uleže. Vrečo znova napolnimo s kosi satja in prelijemo z vrelo vodo. Vlado Auguštin svetovalec JSSČ za tehnologijo čebelarjenja vlado.augustin@czs.si V čebelarstvu obstaja kar nekaj opravil, ki bi se jim čebelarji najrajši nekako izmaknili. Med te gotovo sodi taljenje voščin, ki spada med eno izmed najbolj umazanih in zato tudi manj priljubljenih čebelar- skih del. Kljub temu tega ga moramo opraviti brez odlašanja, saj nam je cilj pridobiti čim večjo količino voska. Nam v prid pri tem delu je, da ima vosek niz- ko tališče in manjšo specifično težo od vode, tako da se ne meša z vodo in je ne vpija. Na teh lastnostih voska so zasnovane tako vse metode taljenja voščin kot tudi oprema. Načini taljenja voščin Parni talilnik voska Foto: Brane Borštnik 12/2020 letnik CXXII 334 IZ ZNANOSTI IN PRAKSE Ta postopek ponavljamo toliko časa, dokler ni vreča do vrha napolnjena z razmehčanim satjem. Vse to delamo hitro, da se vreča ne ohladi. Potem vrečo zavežemo in potopimo v lonec z vročo vodo. Da vreča s satjem ostane pod vodo, ki jo počasi segrevamo, jo na vrhu obtežimo. Staljen vosek, ki izplava na površino vode, z zajemalko takoj posnamemo in ga prelijemo v drugo posodo z mrzlo vodo, v kateri se vosek sproti strjuje. Ko voska s posnemanjem ne zajamemo več, vrečo vzamemo iz posode in jo stiskamo toliko časa, dokler iz nje še kaplja vosek. Za stiskanje vreče je priporočljivo imeti stiskalnico, saj je ta, tudi če ni hidravlična, v veliko pomoč čebelarjem. Vroč vosek, ki odteka iz stiskalnice, zbiramo v posodi z vodo, saj se v njej ne samo zbira, ampak tudi čisti. Ker ta tehnika pridobivanja voska zahteva veliko fizičnega dela in je umazana, se počasi opušča. Taljenje voščin s parnim talilnikom Najboljši, najlažji, najčistejši in najgospodarnejši način taljenja voščin je s parnim talilnikom. Za taljenje voska mora biti v talilniku vedno do vrelišča segreta voda. Pri tem nastaja para, ki uhaja skozi perforirano košaro in tali voščine. Čist vosek izteka skozi perforirano dno talilnika v nizko lovilno posodo od tu pa po cevki ven v vedro oz. kalup z vodo. V takšnem talilniku se vosek hitro tali, ker ves čas segrevamo razmeroma majhno količino vode in tako stalno vzdržujemo visoko temperaturo. Odvisno od kakovosti voščin traja postopek taljenja 40– 60 minut (ta čas je odvisen tudi od velikosti talilnika), kon- čan pa je, ko skozi pipo pritečeta samo še voda in para. Ker pri tem postopku voda nenehno izpareva, jo je treba redno dolivati. Kot vir energije imamo na voljo več možnosti. Naj- preprostejše je segrevanje z električno energijo ali s plinom. Ne glede na to, kateri postopek smo uporabili za pridobivanje voska, pa moramo pridobljeni vosek, če želimo, da bo uporaben za izdelavo satnic ali za prodajo, še enkrat pretaliti in prečistiti. Za vse opisane postopke taljenja voščin moramo paziti, da te ne pridejo v stik z materialom iz aluminija, železa, cin- ka ali bakra, kajti če pridejo voščine ali vosek v stik s temi kovinami, postane nenaravne sivo zelene barve. Načrt za sončni talilnik Deformirano satje, zgrajeno na satnicah, ponarejenih s parafinom Foto: arhiv ČZS Foto: Lidija Svečnjak Ponarejanje čebeljega voska in ukrepi za reševanje te težave modernega čebelarstva (II. del) doc. dr. sc. Lidija Svečnjak Vseučilišče v Zagrebu, Fakulteta za agronomijo, Zavod za ribištvo, čebelarstvo, lovstvo in specialno zoologijo lsvecnjak@agr.hr Glede na globalno naraščajoči problem ponarejanja čebeljega voska je Evropska komisija (EK) zahteva- la od Evropske agencije za varnost hrane (European Food Safety Authority – EFSA), da oceni tveganja zaradi ponarejenega čebeljega voska. Kriteriji za čistost čebeljega voska V okviru EFSA je nastala delovna skupina, zadolžena za oceno tveganja, ki ga predstavlja ponarejeni čebelji vosek za zdravje čebel in ljudi, ter za vzpostavitev krite- rijev čistosti in tehničnih specifikacij za čebelji vosek, ki se uporablja v čebelarstvu (satnice in koluti/bloki voska za njihovo izdelavo) ter kot hrana (med v satju). EFSA je v maju 2020 objavila Tehnično poročilo, v katerem je skla- dno z zahtevo EK ocenila tveganja zaradi ponarejanja in postavila kriterije za čistost čebeljega voska (Preglednica 1). Ti kriteriji so opredeljeni na osnovi doseženega dogovo- ra, ki izhaja iz obstoječih kriterijev za čistost čebeljega steklo 4 mm 650x935 raven stekla steklo 3 mm 630x915 INOX posoda prost. 8dm 3 INOX pločevina 525x920