Nov aapad na življenje nemškega cesarja Viljelma I. Se ni preteklo mesec dni, odkar je 211etni klamfarski delavec Hodl nemškega cesarja z revolverjem ua ulici napal, in že se je našel drug 61ovek, ki je ravno tam, skoro ua istem mestu, hotel Viljelma I. umoriti, kakor kako zver. V nedeljo 2. junija popoldne ob 3. uri se je Viljelm I. peljal na sprehod, ko nagloma iz 2 nadstropja biše št. 18 2krat zaporedom puška pokne. Prvi strel ni zadel, drugi pa je cesarju 32 velikih svinčenih zrn, kakoršni lovcem rabijo za streljanje na srne, t. j. precej debelih sreteljnov, vaipal v levo lice do očesa, v čeljust, vrat, levo ramo in hrbet. Zadeti cesar skoči kviaku močno zakri6aje: nJezus, moj up" toda ravno tako hitro padne nazaj na svoj sedež ves krvav. Eočijaž se med tem cesarju posadi na levo stran in se umo z ranjenim iu omedlevajočim vladarjem odpelje do vrat kraljevskega dvora, kder so možki cesarja raz 7oza zdignili in 7 posteljo prenesli. Poklicani vračniki so takoj bili pri rokab, ao pa spoznali, da cesar ni prenevarno ali na smrt ranjen. Do sedaj so mu 32 svinčenih zrn izkopali ia izrezali, kar ranjenecu dela veliko bole6in in se je bati, da 811etni etarec 7endar preveč oslabi in umerje. Zato so tudi hitro siua naalednika telegrafično poz^ali iz Angleškega, kder je potoval. Tudi Bismark se je takoj podal v Berolin, ministri zaporedom zborujejo, vojaki v kosarnah so zbrani, 7es Berolin je iznemirjen in razdražen. Edo je pa bil predrzni 61o7ek, ki je storil ta straboviti napad na cesarja, ki je še nedavno komaj ušel poailnej smrti na istem meatu ? Edo je, ki boče starega kralja in cesarja, osnovnika nove Nem6ije, po aili imeti mrtvega? Morebiti je eden izmed preganjanib katoličanov, ali morebiti pripada k spridenim in vsled liberalnega izsesavanja obupnim delavcem, ki v socijalističnih zijakih in kričačih pozdra^ljajo svoje zveličarje? Ni ne prvo ne drugo! Morivec ni katoli6an, ni delavec, ampak premožen in izobražen lutrovec, rojen iz precej imenitne rodbine. Mati vdova je omožena z nekim majorjem, dva njegova brata sta oficirja, najmiajši pa je ae v šolab. On sam se imenuje Eduard Nobiling. Bil je rojen 10. aprila 1848. 7 Poznanakem; je torej 30 let star. Obiskoval je gimnazijo in visoke aole v Halle in Lipskem, kder  je 1. 1876. postal doktor modroslovja ali filozofije.  Nekaj časa je imel službo pri ministerstvu za poljedelstvo v Draždanib, pred 2 letotna se je preselil 7 Berolin, 1. januarja letos nastanil 7 hiai štev. 18. v ulici blizu kraljevakega dvora in se je 8 dni pripravljal na zavratni napad na cesarja. Spravil ai je mnogo orožja, med njim tudi dobro puško dvoce^ko, katero je 2. jnnija res sprožil na svojega vladarja. Eo bi bil malo viae nastavil, ves strel bi cesarju bil 7 glavo zagnal in ga brez dvombe usmrtil. Emalu potem, ko se je po ulici razaeslo, da je cesar bil napaden in ranjen, ao ljudje: možki, ženake, policaji, vojaki drli v hišo, iz katere je puška poknila. Zaprta vrata so brž vlomljena in morivec zasa6en, ki se je pa z revolverjem močoo branil in več ljudi poškodoval. Naposled je hotel sam aebe usti eliti, toda V8led rane, katero mu ie eden izmed policajev z sabljo na lice vaekal, bil je že nekoliko omamljen in 86 je samo v levo oko zadel; 2 kroglji 8te v glavi obtičale. Na smrt ranjenega so potem na sodnijo odneali. Tukaj so ga najvišji državni sodniki izpraševali. Eo so ga vprašali, ali je res hotel cesarja ubiti, jim je rekel, da je to jegova trdna in dobro premialjena volja bila. Rekel je tudi, da ae mu za obstanek države cel6 potrebno zdi, ako se nemški ce8ar hitrej ko mogo6e iz sveta spravi. Zavzeti sodniki so še dalje izpraaevali, a trdovratni človek jim ni odgovoril ve6, nego: nzakaj sem še nadaljeceaarjahotel ubiti,tojemoja rec, za menoj pridejo drugi". To so bile njegove zadnje beaede, kmalu potem je govorico zgubil in zdra^niki trdijo, da ne more dolgo 7e6 živeti. Zadnje besede morivče^e so res strasne in znameniti. Kažejo namreč na zaroto zoper nemakega cesarja in opravičujejo ugibanja tistib, ki. inislijo, da je ta napad odgovor freimaurerjev na besede, katere je stari cesar nedavno spregovoril k ministrom: ,,skrbite, da ljudstvo vere popolnem ne zgubi". To je tem verjetniše, ker je dopricano, kako freimaurerji svoje izneverjence sami na smrt obsojajo in po soudih, ki so po žrebu za to bili odločeni, umoriti dajejo. Nepokorni taki morivci so v nevarnosti od drugega freimaurerja umorjeni biti. Sedaj pa je tudi znano, da je nemški cesar že od mladib let freimaurer, tudi jegov sin in vsi princi njegove rodbine sso freiinaurerji in ravno fi-eimaurerstvu se ima kraljevska pruska rodbina zabvaliti, da je Avstrijo premagala, Francosko potlačila in Nemčijo pograbila. Eot zabvalo za toliko pomoč pa tirja fi-eimaurerstvo od nemškega cesarja slobodno preganjanje katoličano7 in zatirovanje krščanstva. Odstop ali omabovanje v izpolnjevanju ove tirjatve mu je izneverstvo, odpad — posilne smrti vreden. Da pa freimaurerji v dosego svojib antikristovik namer tudi kralje in cesarje, splob državne glavarje, umarjajo, to svedoči zgodovina poslednje stotine let. Dokazano namreč je, da so freimaurerji umorili avedskega kralja Gustava, francoskega kralja Ludvika XVI. nadvojvodo Berry-skega, kraljevskega princa naslednika francoskega, vrlo katoliškega predaednika republike Ekvadorske v Amerike, blagega Garcio Moreno itd. Ni tedaj celo nemogoče, da je bržčaa tudi puško na cesarja Viljelma I, sprožila — freimaurerska roka! In vendar se nabajajo ljudje, ki tega gada tudi v Avstriji trpijo in gojijo!