Verzi. Kralj. VJdkrijte se kralju! Moj ves je Nikjer, moj plašč so viharji, moj meč je nemir, moja krona je solnce, moje žezlo obup, moja vojska je grehov razuzdani strup . . . Pa sužnja-kraljica, ki gre za meno, je moja usoda z zastrto glavo, in besna vlačuga, ki pije noči ob kraljevem srcu, je misel Moči! Mlada Lais. Jj ovej mi, ogledalo, brez laži, če nisem lepa? Laski razpleteni — mar niso z živim solncem pozlačeni, in zvezdi nista moji dve oči? Mehak je ustnicam baržun polti . . . Kaj bi dejal, kdor videl bi na meni teh prsi biserni trepet? Nobeni njih drobna roža slaje pač ne rdi . . . Ne varaš, steklo! Kras me je, to znam, in umna sem, in vem, čeprav sem mlada, kako otročji fant je moj Evklet. »Ljubljanski Zvon" 4. XXVIII. 1908. 13 194 Vladimir Levstik: Verzi. On tih trpi, besede ga je sram, in zadnji bo uganil, kaj bi rada: Evklet, kdaj je zletel k metulju cvet?" L> Maksima. an hiti, pomlad beži, Upaj v smrt, poljubljajoč, cvetje vene, sad trohni, živi v dnevu, želi noč; sreča laže, nada vara — komur je prebridka kupa, poizkusi naj, kdor mara! naj molči in naj obupa! Stud. T> va tujca, tujca dva, sva se nocoj sešla . . . Pogovor je hitel, a duša je molčala, drhtela je, sramu in gnusa polna vsa: čuj in veruj, da se je duša duše zbala! Minulo je ... Ta čas je strast izplapolala, shladil se je pepel, nič več besed ne zna srce, da k svidenju bi si jih darovala. Bajke o mladosti. 2-^akaj je resen moj obraz nocoj? Ti, srečna, bi se zgodbi tej čudila: mladost se je od mene poslovila . . . Ti ne umeš? Bog čul je nad teboj. Prehodil sem - o, kakšnih cest nebroj! Čez vrte plamenečih solne vodila me je iskanj nikdar končanih sila — bili so lepi? Ti o njih zapoj! Drugam, naprej je moja pot držala in moj pogled objemal cvetja ni: ovenčani ne najde visokosti. Daj mi roko! In ko boš zdaj kramljala v naročju mojem bridkem kraj peči, b'o vesna v tvojih bajkah o mladosti. Vladimir Levstik.