K PRVI CANKARJEVI RISBI V »ŠOPKU CANKARJEVIH PISEM IZ SLOVENSKIH GORIC NA ROŽNIK« Pod gornjim naslovom je 1. 1943. — ob petindvajseti obletnici Cankarjeve smrti — izdala »Ljudska tiskarna« mično, res bibliofilsko knjižico, v kateri je natisnjen tudi »List iz spominske knjige gdč. Mici Fran-zotove (Pfelferjeve)«. I. Cankar je 19. XI. 1898. 1. zapisal imenovani gospodični v spominsko knjigo pesmico, ki se glasi: »Rože uvenejo, Lica usahnejo, V srcu le sanja Otožen spomin ...« Da list ni bil preveč prazen, ga je obogatil z risbo. To pa je posnel i z II. 1. 3. št. »J u g e n d«. Ilustrirani mesečnik je izhajal na Dunaju, kjer je tisti čas bival tudi Cankar. Navedena risba datira iz 1. 1897., Cankar pa jo je uporabil 1. 1898. Avtor pesmi in risbe v »Ju-gend« je neki Terberg, kakor je omenjeno v kazalu. Pesnik pesmi >Am Scheidewege« je Hans Terberg. Kdor primerja Terbergovo risbo in Cankarjevo kopijo, bo lahko ugotovil, da je bil I. Cankar izvrsten risar. Verno je posnel najmanjše podrobnosti. Ni pa risbe kopiral, ker jo je prerisal v pomanjšani obliki. V »Šopku« je reproducirana v naravni velikosti. Terbergovo delo je izrazita sece- sija, ki je bila v tistih letih moda. I. Cankar se je poslužil osladnosti, čeprav je sicer secesijo odklanjal. Vaclav Držaj. DIJAK FRANCE PREŠEREN IN PREŠERNOVA USTANOVA Eden najznamenitejših Slovencev je bil v preteklosti gotovo tudi ljubljanski prost Janez Krstnik Prešern (živel 1655—1704). »Dosegel je časti kakor pred njim pičlo število Slo-cencev«.1 Rojen je bil v Vrbi, študiral v Solnogradu, postal doktor bogoslovja in obojnega prava, bil * Fr. Kidrič, Prešeren od konca 15. do srede 19. stoletja. Časopis za slov. jezik, književnost in zgodovino, 1926, str. 179. 156 tajni svetnik ondotnega nadškofa, papežev prelat, postal 1692 ljubljanski prost in hkrati župnik radovljiški ter imel pravico še do nekaj drugih beneficijev. V Ljubljani je postal tudi predsednik prve Acade-mije operosorum, stanovski odbornik in tudi predsednik te korporacije. Pred smrtjo je določil v svoji oporoki 6000 goldinarjev za dijaško ustanovo, od katere naj bi dobivali podporo trije revni dijaki, predvsem iz njegovega sorodstva. Realizirala se je pa ta ustanova šele leta 1752. Ugodne razmere so pripomogle, da je imelo to štipendijo nekaj časa celo sedem dijakov. Izkraja so dobivali stanovanje, hrano in obleko v duhovskem semenišču, ki je takrat vzgajalo obenem tudi dijake za posvetne poklice,2 pozneje pa so dobivali ustanovni donos na roko. Podeljeval je ustanovo ljubljanski škof. L. 1817., ko je bil denarni položaj zaradi prestanih vojsk v Avstriji posebno slab, je prišla tudi ta ustanova v težave. Ljubljanski gubernij se je obrnil z dopisom z dne 10. januarja št. 224 na tedanjega škofa Avguština Gruberja s poizvedbo, ali bi bil škof voljan podeljevati Prešernovo ustanovo poslej le štirim prosilcem in ne več sedmim; dalje, katere štiri prosilce škof to leto predlaga in v kateri vrsti — in končno, v kakšnem razmerju naj se izplačilo izvrši, ko še ni izšlo določilo glede obresti domestikalnih obveznic. Škof Gruber je odgovoril na to poizvedbo dne 23. januarja 1817 pod št. 49 predvsem s poudarkom, da je ta ustanova po ustanovnikovi oporoki z dne 27. septembra 1704 prav za prav namenjena ustanovitvi vzgojevališča pri ljubljanski stolnici za dečke, ki bi imeli veselje, posvetiti se kasneje duhovskemu stanu, kar se je poudarilo tudi pri oživo-tvoritvi te ustanove dne 12. februarja 1752, toda o tem bo podal svoj čas podrobno obrazložitev; na stavljene poizvedbe pa je odgovoril, kakor sledi v prevodu: »Ker nosi ta ustanova zdaj le 89 gold. 15 kr. papirnatega in 167 a Fr. Kidrič, o. c, str. 183. Nr. 3 JUGEND im » Am Scheidewege Kind, lass uns leise auseinanderge-hn, Dass me sich wieder unsre Wege streifen Und niemals wieder Deine jungen Augen So marchenglucklich in den meinen ruha. Kind, Eaudre nichl! Nur dann wird uosre Se«le Den traumesweicben Hauch, der ans ttmfliesst, So innigstill und ungetrubt bewahren, Dean dieser Stunde D«f< kehrt niemals wieder....... Wir sohritten schlendernd durch den Fruhlingsiann, Es hupft der Bach durch moosiges Oestein, Burch dunfile Zweige winkrdcs Himmels Blau, Die Falter flattern ttnd der Vogei singt, Die Blumen lacheo zwischen Farrenbiischen: Es war so waldesheiraikh und so tratit. Und a!s Du miide wafst, da stiiut' ich Dich Mit festem Arm, D« aber gabst zura Danke Mir zagend-scheti den hellea Bluthersstrauss, Den Deine kleine, weisse Hand gepfliickt — O dieser Stunde Duft kehr? niemals wieder...... So stili und vunschlos schriitcn wir dahin, So voli Vertrsuen, so geschiafisterlich, Als miisst* es treu fur aJle Zeiten dauern, Und doch, Kind, lass uns auseinandergebnl Ich war Dir gut, so wie ein Bruder gut, Das war nicht Liebe; und auch Du, mein Kind, Giaub' mir, Du liebst roich nicht. Doch wenn wir furder So noch beisammeo durch die VPalder schreiten, — Wir sind so jung, der Fruhling ist so licht — Dann wird sich langsatn, langsam Alles wandeln. L lii SI. 13. Stran iz revije »Die Jugend« 1897: Predloga za Cankarjevo risbo v album Olge Franzotove