----   325   —
Novičar iz avstrijanskih krajev.
v
Iz dolnjega Štajerskega 1. okt A. — k. Letos sem dvakrat se vozil čez teharsko okolico, kjer sem veliko najlepših konj vidil. Jel sem premišljevati, zakaj da bo na Teharjih celega nekdanjega celjskega kroga zmeraj najlepši konji bili in so še sedaj? — Spomnil sem se, da je nekdaj na sv. Štefana dan neka posebna slovesnost s konji na Teharjih bila. Na velikem prostoru pred cerkvijo gv. Štefana so konje blagoslovili in potem mladi kmetje, sosebno kmečki sinovi, se s konji v jahanji itd. skušali. Kteri je najlepšega in berhkejšega konja imel, je bil za kralja (menda konjorejcov) spoznan in tako počeščen. To je menda Teharčane sosebno spodbujalo, si lepe konje iz-rejevati, da so se zamogli pri tej slovesnosti ž njimi pono-siti in si omenjeno čast pa morebiti tudi darilo pridobiti. — Čeravno sedaj morebiti ni te slovesnosti več, so teharski konji še sedaj menda koj le iz tega vzroka najlepši v celem
poprejšnem celjskem krogu; kajti iz tega vzroka so se — po moji misli — zaplodili in to lepo pleme je ostalo. Je tedaj to stara piča, da je modra nova naredba, ki je po več deželah našega cesarstva sedaj upeljana, da konje za premije jahajo. — Tudi na Horvaškem, kjer sem nedavnej potoval, sem vidil kazala potov in krajev v nemškem in horvaškem jeziku pisane.   Le v slovenskem
v
Štajerskem sem v eni celi okrajini vidil samo nemške napise! Da to ni postavno, je gotovo, kajti v drugih okrajnah ravno tistega okroga so povsod zraven nemških tudi slovenski napisi. Še to betvo Slovencom vzeti, da bi celo pravega imena svojih krajev nikjer ne vidili, nočejo toliko cesarski uradniki kakor temveč nemškutarski župani, ki vso svojo slabo čast, nizko visokost in puhlo mogočnost samo v golo nemškutarijo stavijo, ter se sramujejo celo svojo vas slovensko imenovati. Pravijo: „srenjski dnar-nici ni potreba za slovenske napise stroškov delati, ker je nam le nemščina za uredovanje potrebna itd." Tako je neki župan o tej zadevi modroval! In po nasvetu ta koš nih zelo modrih županov so bili v tej okrajni le samo nemški napisi narejeni, da bi se kje srenjska dnarnica za nepotrebne reči ne izpraznila!! Al ne gre takim županom spominek iz suhih hrušk?
Iz sv. Višarij na Koroškem 3. oktobra. — J. S. Danes   ko   na   roženkransko   nedeljo   so   sklenili  duhovske opravila v romarski   cerkvi  device Marije   na   sv. Višarjah. Zbrala  se je  na  tisti  dan  sila  velika truma  pobožnih romarjev  iz raznih  dežel in raznih jezikov.    Prečastiti Zab-niški gosp. dekan Franc Kulnik, tamošnji trije gosp. kaplani in še  pet  drugih  duhovnikov  iz  sosednih far  so imeli vsi dosti   dela  in   truda  toliko  romarjev  spovedati   in obhajati. Pridigovalo se je v saboto večer slovensko, v nedeljo zjutraj pa nemško.    Prav  goreče  sta  govorila oba pridigarja, da so bili poslušavci vsi ginjeni.    Slišali smo,   da je  letos od praznika Kristusovega vnebovhoda do zadnje nedelje čez 22 tavžent romarjev  bilo   obhajanih,  ki so prišli deloma v procesijah deloma posamesni iz Koroškega, Kranjskega, Štajerskega, Goriškega, Rezije, Tiroljskega, Solnograškega in Avstrijanskega.    Tudi  Lahov  pride  vsako   leto   veliko sem na Božjo pot,  ki tudi spovednika svojega,  gosp.  fajmoštra Jerneja Meiherja tukaj najdejo. — Leta 1860   se  bode obhajala petstoletnica tukajšne romarske cerkve, zatoraj bodo prihodnje   leto   cerkev  od   znotraj   in   zunaj   popravili;   le škoda,   da   se zavolj   svoje  lege bolj razširiti ne da;   pretesna  je namreč  ob nedeljah in   velikih  godovih  za   toliko ljudi,   ki se tukaj shajajo.   Pripravljeno je  tudi že večidel vse,  da bojo eno romarskih hiš za eno nadstropje povišali, in tako mogli več ljudi prenočiti.    Tudi poti,   ki od Zabnic in Merzle vode  na Višarje derže,   bodo   popravili,   ker jih plohe vsako  leto   nekoliko spero. — Po   poldne  so   imenit-nejši reči iz cerkve pobrali in jih shranili. Še enkrat so se oglasili  vbrani   zvonovi  višarski,   ko   so   se   duhovniki   od romarske cerkve  poslovili  in  potem na sanih po kopnem v dolino odrinili.
Iz Dvora na Koroškem 5. okt. Ker je nas vselej veselilo, po ^Novicah" zvediti letino raznih krajev, bi zna-biti tudi kdo rad vedel, kako se je obnesla na Koroškem. Akoravno je skoro vsaki prerokoval suho leto, vendar nismo imeli samo dosti dežja, temuč tudi ob tako primernih časih, da bi si ga sami ne bili mogli drugače želeti; zategadel smo pa tudi kerme prav dosti nakosili. Pšenica in ječmen sta se obnesla srednje, rež zavolj obilne rije pa še tako ne; sočivje je največ izdalo, tako se tudi ajda kaže; nekoliko smo je že namlatili, nekaj se je še suši, nekaj je pa še stoji, in ker je vreme prelepo in se slane ni bati, je bomo za več let dobili. Siva ajda je za 14 dni kas-neja; na sv. Aleša dan vsejana je prav bogata, tista pa, ki sem jo 4 dni pred vsejal, ima slame veliko, al prazna je. — Ozimino smo večidel že dosejali; tudi v turšišče smo še sejati mogli, ker je červ pripomogel, da je turšica
pred dozorela; tudi z njo smo se zadovoljni. Krompir je sreden in bolj g* n j i j e kot lani; zelja in korenstva bo dosti. Zdaj se druzega ne bojimo, kakor navadne nespametne pase na zimskem sejanju po sv. Martinu; kako škodljivo je to, je 7. list si. koroške kmetijske družbe že leta 1845 dosti jasno dokazal. Bog bi hotel, da bi deželne vlade po nasvetu tega lista ti presneti napaki še letos v okom prišle, sicer nimamo druzega branitelja kakor sneg pred Šentmarčico!                                           Lesjak.
Iz Siska 3. okt. — V Banatu odjenjuje žito tako, da se smemo nadjati prihodnji teden cene po 2 fl. 24 kr. vag. z vožnino vred. Ker je Bog dal krompirja in ajde, več kakor je bilo upati, in ker turšica tako obilen pridelek obeta, kakor že leta in leta ne, se je tem več nadjati, da ne bo dragine, ker imajo še lanskih pridelkov na kupe in žita tudi še po tako nizki ceni ne morejo spečati. V Sisku že sedem tednov ni kar nič kupčije in iz Kranjskega se ne oglasi ne en kupec, in ker prodajajo žito na morju ceneje kakor tu, se menda tudi ne bo kmali kdo oglasil. Sava in Kolpa ste zlo plitve. Za Zidani most ni nobenega nakladavca.
Iz Pole. Poslednjič sem Vam omenil, da je perva linijna ladija „Cesaru srečno se z morjem poročila. Dovolite mi danas to orjaško ladijo nekoliko natančneje popisati. Dolga je 255, široka pa v sredi 54 komolcov, težka z vsem, kar gre k nji in je na nji, 94 tavžent 416 centov, ima za 1000 vojakov prostora in 91 kanon, ktere so bile vlite v Marijnem Celju. Delati so jo začeli 25. marca 1856.
Iz okolice Pivške mesca sept. — Na farnem zvoniku je ura ravno pet odbila, ko sva s ternovskim gospod učiteljem V*, iz Ternovega proti K o sani koračila. Ker je pot bolja in tudi nekoliko bliže, sva jo udarila v namenjeno mesto po premski poti. Jutro je bilo tako lepo, da si ga, dragi bravec, nikoli lepšega misliti ne moreš. Od bližnjih in daljnih cerkev se je culo milo petje zvonov in škerjančki so žvergoleli nad nama, daje bilo veselje. Bližajoča se Premu naji je v herbet že solnce pripekati jelo; al berzo naji je senca košatega drevja pod svoje krilo vzela. Zrele češplje so nad nama visele in nehote sem se spomnil g. Aleš-a, prečastitega teržaškega dekana. Večidel po njihovem trudu je vse to drevje nasajeno bilo. O kako prijazna je ta pot! Zdelo mi se je, da nisem več na Notranjskem, temveč na Gorenskem. Na desni se širijo rodovitni verti in lepi travniki, na levi pa šumlja Reka v stermih bregovih proti svojemu podzemeljskemu hramu.
Prijazno se pogovarjaje dospeva do Prema. Prem je na visokem hribu in od ceste nekoliko v strani; zato sva jo naravnost po Bitinjah vrezala proti Košani, da bi tu šolske preskušnje ne zamudila. Pot naji pelje memo petero mlinov do steze, po kteri se gre čez neko stermo goro v košansko dolino. Malni ti, ki jih zgol „malni pod Premom" imenujejo, so lepi in premožni viditi. Iz vsa-cega nama je skočil pes nasproti, velikemu teletu podoben, ter dolgo za nama režal. Treba bi bilo, da bi take hude lajavce  priklenili,   ker   zlo lahko se  kaka nesreča pripeti!
Po slabi stezi na hrib pridši zagledava lepo košansko dolino. Res veličasten pogled! Glej tam ti je Bistrica in Ternovo za gorami, na hribu Prem, pod hribom v germovji se pa vije in mirno dalje vali Reka, najcudnejši potok dežele kranjske. Na drugi strani ti je košanska dolina, in po nji veliko vasi, gradov in cerkva. Na vse kraje ti pa zapirajo pogled visoke gore.
Pa tu ni časa se dolgo ozirati, ker preskušnje se bodo skoraj začele! Okoli pol desete ure prideva v Košano.
Kmali po zahvalni maši se pripelje mnogo gospodov in tudi prečastiti ternovski dekan gospod Anton Grašič. Pre-skušnja se je dobro obnesla; vidilo se je, da častiti gosp. farman B organ t, ki so sami katehet, in učitelj gospod Gajger, se nista zastonj trudila, s solarčki svojimi. Na zadnje so še nekoliko  lepih  domačih  pesmic zapeli. — Po
končani skušnji je bila pri gosp. farmanu velika pojedina, pri kteri se je gospod dekanu, za šolo celo unetemu farmanu in drugim gospodom napivalo. Pele so se samo slovenske pesmice in le prekrasne domače pesmi so nam jedi sladile.
Drugi dan zgodaj vstanem in grem s gosp. kaplanom Tomc-om in košanskim učenikom v neko vas, ki se imenuje „Volče." Do te vasi je od fare ura hoda. Gospoda sta ravno biro pobirala in jez sem šel ž njima, da bi se nekoliko s tem krajem soznanil in da bi imenitni predor (tunel) vidil, do kterega ni več ko pol ure pota. Ta predor je res imeniten. Na desni in levi je silna visočina; omotica te napade, če od zgorej doli pogledaš. Po poti v Vol če mi je gospod učenik marsikaj pripovedoval. Med drugim tudi to-le: ?5V vasi pod goro je ob času, ko so železnico delali, živel star mož z veliko družino. Da bi svojo družina ohranil, gre si na železnico kruha služit. Prime lopato in glej! ko pervič na goro vdari, se sosuje toliko peska in se udere taka brežina zemlje, da ubogega starčka pri ti priči pokoplje." — Po doveršenih opravkih se vernemo v Koš a no. — Človeka veseli tod potovati, ker ljudje so prijazni in celo dobri kmetje. Vsaki košček zemlje pridna obdelujejo, pa tudi gorice so vse ovenčane z milo tertico. Še pred hišnimi vratmi si narejajo senco, da brajd nasadijo in jih po prek v lttnike vežejo. Vino, ki letos dobra obeta, se tukaj le ,,vremščina" imenuje. Zelo sem se čudil piti na Pivki dtako obro kapljico, pridelano na domači zemlji.
Pa pojdimo zopet v Kosano! Tu je ogleda vredna farna cerkev z izverstnimi orgijami. Iz cerkve pridši za-gledaš najpervo čem, dosti visok stolp, ki se dviguje pred cerkvijo. Častiti gospod farman so mi rekli, da so nekdaj štirje taki stolpi tu bili in še le oni so tretjega, ker so kamnja potrebovali za kapelo, podreti dali. Rekli so dalje, da je to nekdaj tabor bil proti Turkom, ki so to dolina pogostoma napadovali. Ljudje, kadar so slišali, da se ti roparji bližajo, so vse, kar so najboljega imeli, v ta grad znosili ter se okoli njega bojevali. Posebno dosti je tudi S lav in a terpela in večkrat požgana bila.
Popoldne me peljejo gosp. farman na Ravnje, v grad gospoda grofa Hohenwart-a. Prijazno naji je oskerbnik gospod Holcinger sprejel ter nama vse skazal. Po pravici se smejo Ravnje ?5notranjski raja imenovati. Vse, kamorkoli se ozreš, je zeleno. Za seboj imaš prijazen log, pred teboj se pa razprostirajo krasni verti polni sadnega drevja, rodovitne njive in zeleni travniki. Gospod grof, sedaj reški vikši župan, je veliko že potrošil za olepšanje svoje grajšine.
Ko smo verte ogledali, naji je peljal gospod oskerbnik v grajsko bukvarnico. Veliko lepih starih bukev je tu na policah, in mislim, da bi se tudi za slovenščino marsikak zaklad našel, ako bi kdo vse skerbno preiskal.
Ko sva vse sobe ogledala, se verneva po senci košatega drevja v K oš a no.
Drugo jutro se napravimo v Zagurje, — bila je tam ravno tudi šolska preskušnja. Zgodaj tedaj gremo iz Košane memo Senpetra in več drugih vasi v zdolnjo Pivko v Zagurje. Zagorci se smejo ponašati z zalo cerkvijo, ker se lahko najlepšim notranjskim cerkvam prišteva. Ker je to stran Pivke že naš prezgodaj umerli Fr. Domicelj lepo natanko popisal, pojdimo toraj berž v šolo pogledat, kaj zagorski otroci počnejo. Prav dobro odgovarjajo gospodu katehetu Mlakar-ju in tudi verlemu učeniku Turk-u. Šola je prav slovenska in kar so se otroci tu naučili, to bodo vedno znali. Tudi tu je bilo veliko kosilo pri čast. gospodu farnemu vikarji Anton-u Mlaker-ji.
Proti večeru se vernem s ternovskim pervim učenikom gospod Gerbcom v Bistrico. Mesec je ustajal iz za gor in prijazen vetrič je pihljal, ko sva skozi Kneza k in. Š en bije stopala proti svojemu domu.                  J. Bile.
------    326   ------
------    327    ------
Iz Verhniške okolice na sv. Mihela dan. Med Verhniko in Barovnico, kjer je bil nekdaj mogočen samostan , se izteka po mnogih studencih cista voda „Bistraa, po kteri je dobil ime omenjeni samostan z okolico vred. Ozidje samostana in pod goro ob cesti stoječih ponosnih 26 lip opominja še na starodavne čase. Ta samostan, zdaj 55Bistriška grajšina" imenovan, z vsemi poljskimi in gojzd-nimi lastninami, med kterimi je posebno gojzd neprecenljive vrednosti, je zdaj lastnina gosp. Antona Galle-ta, kteri s svojim obširnim posestvom v lepem redu vedno napreduje. Blizo gospod Galle-tove grajščine na Bistri je bil Rajnšev mlin; gosp. Galle so kupili tudi ta mlin in po novi znajdbi tako imenovani amerikanski mlin napravili, v kterem se vse z mašinami dela; eno samo železno kolo — prav velikan — po vsem mlinu od tal do verha vse tako mično goni, da ni mogoče tako imenitne znajdbe prehvaliti. Pšenica, pred ko se začne mleti, se z masinami tako očisti, da je ko da bi bila pri zernu zbrana. Melje se suha in je za vsako rabo dobra. Ker je ta mlin blizo barovniškega kolodvora, je mogoče vsakega naročnika hitro postreči. Dobiva se tu petere baze pšenična moka kaj lepa. Le naj pride in poskusi vsak sam!         Jože Tomšič, pek na Verhniki.
Iz Podrece v nunski fari pod Kranjem.   Fr.
K — c. Zlo nevarno je za živino kamenje ali okleške lu-čati, ker se rado prigodi, da se živina poškoduje. Tako se je 17. dan p. m. nekemu mladenču na Podreči pripetilo, ko je na polji krave pasel. Zagnal je kamen za mlado in dobro rejeno kravo, ki je v bližnje proso hitela; zadel jo je na zadnjo desno nogo in ji kost zgor kolena popolnoma prebil'. Krava se je od velike bolečine hitro dvakrat po treh nogah okoli zasukala, potem pa obstala. Pastir se je zlo prestrašil, pa vendar ni mislil, da je noga proč. Skoči tedaj h kravi, pošlata za nogo, al kako se ustraši, ko vidi, da se noga le samo za kito in kožo derži. Prišli so z vozom po-njo, jo domii peljali, in precej po zdravnika poslali, kteri je nogo lepo skupaj zložil in v diiice povezal. Ali bo pa še kdaj noga cela ali ne, se ne ve; malokdaj se odbita noga živini izceli.
Iz Kamnika. Njih Veličanstvo, casarica Kar o lin a Avgusta, so za zidanje nove lokalijske cerkve na Selih pri Kamniku 300 fl. dati blagovolili, in iz hvaležnosti za toliko lepi dar je bila na sv. Mihela dan sv. maša s žegnom, pri kteri se je velika množica vernih sošla, da so Boga za najobilniši blagoslov milostljivi darovavki prosili.
Iz Ljubljane. Unidan pohvaljeni „Domači slovenski Koledar4', ki so ga celega spisali častiti gosp. Hicinger, je prišel že na svitlo. Zdaj pa le po-nj! — Ljubljansko cukrarnico bodo začeli posihmal krit?. Dvema ljubljanskema tesarskema mojstroma, ktera sta to delo prevzela, je obljubljeno še poverh 650 fl., če spravita fabriko do konca novembra pod streho. Kaj pa bo potem s fabriko, se ne ve še nič gotovega. — Repatica je bila skozi celi teden tako krasna, da res že od leta 1811 ni bilo take lepe viditi. — V nedeljo so bili novi ljubljanski prost, pre-častiti gospod Anton Kos inštalirani. Njih naslednik v Kranji, prečastiti gosp. Janez Reš, ki so prišli iz Idrije, so nastopili že ta teden kranjsko tehantijo.
Iz Ljubljane. Vsled naznanjenja visocega c. k. mi-nisterstva notranjih oprav bo plačevati prihodnje leto 1859 na Kranjskem od vsacega goldinarja nove veljave cesarskih davkov vsega skup osem in trideset novih kračarjev in tri desetinke (3&3/10) nadavka.