717 2021 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 929Samonigg J. 316.343-058.12(497.4Šoštanj)"18/19" Prejeto: 25. 8. 2021 Franc Rozman prof. dr. v p., Gorkičeva 14, SI–1000 Ljubljana E-pošta: franc.rozman@guest.um.si Miha Šimac doc. dr., Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta, Katedra za zgodovino Cerkve in patrologijo, Poljanska cesta 4, p. p. 2007, SI–1001 Ljubljana E-pošta: miha.simac@teof.uni-lj.si Vse doseže, kar mu drago:1 Johann baron Samonigg (1839–1915) IZVLEČEK Prispevek na podlagi nekaterih novih dokumentov poskuša temeljito prikazati kariero šoštanjskega rojaka, ge- nerala Johanna barona Samonigga, ki si je s prizadevnostjo utrl pot do najvišjih položajev in plemiškega stanu. Prispevek zaokrožuje in dopolnjuje oris dosežkov njegovega sina Adolfa. KLJUČNE BESEDE Habsburška monarhija, Šoštanj, oborožene sile, vojaška kariera, Johann Samonigg, Adolf Samonigg ABSTRACT HE WILL ACCOMPLISH WHATEVER HE SETS OUT TO. JOHANN BARON SAMONIGG (1839–1915) Based on a few new documents, the contribution aims to provide a detailed presentation of the career of General Johann Baron Samonigg, the native of Šoštanj, who tirelessly paved his way to the highest ranks and noble status. The contribution is rounded off and complemented by depicting the accomplishments attained by his son Adolf. KEY WORDS Habsburg Monarchy, Šoštanj, armed forces, military career, Johann Samonigg, Adolf Samonigg 1 Slovenski narod, 16. 1. 1915, str. 3, »Feldcajgmojster Ivan baron Samonik [sic!]«. 718 2021FRANC ROZMAN, MIHA ŠIMAC: VSE DOSEŽE, KAR MU DRAGO: JOHANN BARON SAMONIGG (1839–1915), 717–738 Uvod Šoštanjčan, general Johann ( Janez)2 baron Samo- nigg ni neznana osebnost. O njem so prelili precej črnila že za časa njegovega življenja tako v časopis- nih noticah3 kakor tudi v različnih knjigah. V mo- numentalnem delu Der Oberste Kriegsherr und sein Stab iz leta 1908 tako že najdemo kratko biografijo tega moža;4 tudi leta 1911 je bila v knjigi, posvečeni kranjskemu 17. pehotnemu polku, spisana krajša bio- grafija generala Samonigga.5 O njem so pisali tudi po njegovi smrti, Rudolf Andrejka pa mu je v Sloven- skem biografskem leksikonu6 postavil trajen pomnik. Pozneje je zanimanje za usodo tega generala, ki je izšel iz današnjega slovenskega prostora in – tako kot številni drugi – s trudom in delom v vojaški uniformi posegel po visokih časteh in slavi, zelo nihalo. Raz- iskovanje vojaške zgodovine v slovenskem zgodovi- nopisju žal vse do danes ni doživelo večje pozornosti in sistematičnega pristopa, četudi imamo Slovenci vrsto visokih častnikov in generalov, ki so se zapi- sali v zgodovino. Življenje generala Samonigga je v zadnjem času z vrsto novih zanimivosti širši javnosti nazadnje predstavil Rok Poles.7 Čemu potem ta pri- spevek? Na podlagi dodatnih arhivskih dokumentov je bilo mogoče v pričujočem članku Samoniggovo življenje predstaviti še bolj temeljito in ga zaokrožiti z orisom življenjske usode njegovega sina ter nekate- rih članov širšega sorodstva, ki so v vojski, tako kakor Johann baron Samonigg, posegali po visokih, gene- ralskih zvezdah. Družina in prva leta »Zraven Savinjske doline je gotovo Šaleška, ki je od Savinjske ločena po nizkem hribovju, ena najlepših vse- ga slovenskega Štajerja. Glavni kraj te doline je prijazni trg Šoštanj, ki se na spodnjem koncu doline razprostira med Pako in vznožjem lokviških goric in tudi še onstran Pake, kjer stoji pohlevni kolodvor železnice Celje – Vele- nje, in se čedalje več novih hiš zida. Tu je sodišče, šola in tik železnice na novo postavljeni, moderno opremljeni hotel ''Austria''.«8 Tako je v uvodnih besedah spomi- nov Josip Vošnjak (1834–1911) opisoval rojstni kraj, v katerem so si prostor pod soncem ustvarile števil- ne družine iz različnih dežel monarhije. Med njimi je bila tudi družina uglednega trgovca Samo(v)nika (Samonigg), ki je stanoval na zgornjem koncu šo- 2 V vseh dokumentih je sam uporabljal le nemško ime, zato je tudi v pričujočem prispevku praviloma uporabljena nemška oblika Johann. 3 Prim. Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark 14, 1916, str. 163–164. 4 Prim. Der Oberste Kriegsherr. 5 Prim. Strobl von Ravelsberg, Geschichte, str. 372–376. 6 Andrejka, »Samonigg, Ivan« (https://www.slovenska-biogra- fija.si/oseba/sbi535365/) (1. 8. 2021). 7 Poles, Znameniti sin, str. 10–11. 8 Vošnjak, Spomini, str. 7. štanjskega trga.9 Rok Poles v svojem prispevku nava- ja, da je trgovčeva družina leta 1839 živela na naslovu Šoštanj 14 (danes Glavni trg 16), v Strojnikovi/Gu- sičevi hiši, danes eni najvidnejših lokacij v središču mestnega jedra. Ob tem je izpostavil domnevo, da se je Samonik (Samonigg) v Šoštanj priselil od dru- god, saj tega priimka v seznamu lastnikov zemljišč v franciscejskem katastru ni mogoče najti.10 Toda to ni le domneva, Samonigg je bil res priseljenec. Südstei- rische Post je 19. januarja 1895 izrecno navajal, da gre rod Samoniggov iskati na Koroškem, od koder se je trgovec Johann Samonigg v tridesetih letih 19. sto- letja preselil v Šoštanj in si z neumorno delavnostjo pridobil znatno premoženje.11 Zanimivo je, da je že dan poprej, 18. januarja 1895, temu vprašanju nekaj vrstic namenil koroški Kärntner Zeitung, ki je izrecno navajal, da je šoštanjski trgovec Johann Samonigg iz- viral iz Loč pri Beljaku (Latschach bei Villach).12 V krstni matični knjigi koroške župnije Loče (Latschach) res najdemo vpis, ki nam pove, da se je v Samoniggovi družini, stanujoči v Ločah št. 9, očetu Jakobu in materi Magdaleni 22. februarja 1805 rodil sin, ki so ga dan pozneje v tamkajšnji farni cerkvi kr- stili za Johanna.13 Po prvem šolanju in uvajanju v svet trgovcev, česar je bil deležen na Koroškem, se je mladi Samonigg konec tridesetih let preselil na Štajersko, natančneje, v Šoštanj.14 Zdi se, v nasprotju s Poleso- vo domnevo o prvotni nastanitvi na naslovu Šoštanj 3,15 da se je Samonigg že takoj naselil na Glavnem trgu št. 14. V poročni matični knjigi namreč bere- mo, da se je 32-letni Johann Samonigg, stanujoč na omenjenem naslovu, 31. maja 1837 v šoštanjski farni cerkvi poročil z dve leti starejšo Marijo, roj. Zinzin- ger.16 Slabo leto dni po tej poroki, 18. marca 1838, se je na istem naslovu17 rodila prva hči Jožefa Frančiška, ki so jo h krstu nesli naslednjega dne.18 Ob koncu leta 1839, natančneje, 21. decembra, pa se je mešča- nu in trgovcu Samoniggu in ženi Mariji rodil še sin 9 Prim. prav tam, str. 33. 10 Poles, Znameniti sin, str. 10. 11 Südsteirische Post, 19. 1. 1895, str. 5, »Feldmarschallieutenant Johann R. v. Samonigg«. 12 Kärntner Zeitung, 18. 1. 1895, str. 4, »F. M. L. Johann Ritter v. Samonigg«. 13 DAG, Pfarre Latschach, GB 1752–1812, str. 333. 14 Südsteirische Post, 19. 1. 1895, str. 5, »Feldmarschallieutenant Johann R. v. Samonigg«. 15 Prim. Poles, Znameniti sin, str. 10. 16 NŠAM, PMK Šoštanj 1825–1855, str. 46. – Opozoriti je tre- ba, da je v poročni matični knjigi nevesta zabeležena kot hči služkinje s priimkom Obeger(in), v vseh ostalih zapisih pa se kot materin priimek navaja Zinzinger. Zakaj je tako, nam do- slej ni uspelo ugotoviti, po eni od teorij pa bi bilo mogoče, da je bila nezakonska hči Marija eden tistih otrok, za katere se je vedelo, kdo je njihov oče (v tem primeru Zinzinger), zato je uporabljala njegov priimek. – Za informacije se zahvaljujem arhivistki mag. Lilijani Urlep. 17 V prispevku Roka Polesa je, kot se zdi, prišlo do pomote in je hišni naslov napačno naveden (prim. Poles, Znameniti sin, str. 10). 18 NŠAM, RMK Šoštanj 1838–1853, str. 3. 719 2021 FRANC ROZMAN, MIHA ŠIMAC: VSE DOSEŽE, KAR MU DRAGO: JOHANN BARON SAMONIGG (1839–1915), 717–738 Johann, ki je bil krščen na sveti večer, 24. decembra 1839.19 Mali Johann je otroška leta preživljal v družini, ki si je z očetovo trgovsko sposobnostjo v Šaleški dolini pridobila velik ugled. Vošnjak je to Samoniggovo tr- govsko spretnost opisal v povesti »iz polminule dobe«: »Bil pa je tudi trgovec od pete do temena, zveden pri na- kupovanju, od ranega jutra do večera v trgovini in takšen prodajalec, da ni spustil kupca, dokler mu ni natvezel ko- likor mogoče blaga.«20 Temu ustrezno se je z očetovim uspešnim gospodarjenjem povečevalo družinsko bla- gostanje, ki ga niso vznemirjali spori, kakršni so v Šo- štanju plamteli ob koncu 19. stoletja. V tem obdobju je bila govorica tržanov seveda nemščina, kakor piše Vošnjak: »Mi iz trga smo večinoma že od doma znali nemško. V naši hiši smo med seboj navadno nemško govo- rili, toda znali smo tudi slovensko. Čutili pa se nismo ne za Nemce, ne za Slovence, ker se za narodnost sploh nikdo ni menil do l. 1848 in nam je jezik bil le sredstvo, da se sporazumemo med seboj in z drugimi.«21 Zgoraj opisano okolje je gotovo vplivalo tudi na otroke uglednega trgovca, ki so jih kar kmalu po- slali v šole. Mladi Johann je prvo znanje prejemal v 19 NŠAM, RMK Šoštanj 1838–1853, str. 16. 20 Vošnjak, Navzgor, navzdol, str. 103. 21 Vošnjak, Spomini, str. 16. tamkajšnji šoli »v magistralnem poslopju«, kjer je po- učeval odlični učitelj Peter Musi (1799–1875). Tudi v šoli je bil učni jezik nemški, vendar se je učitelj s slovenskimi učenci pogovarjal v slovenskem jeziku.22 Nadebudni trgovčev sin Samonigg je torej obiskoval šoštanjsko ljudsko šolo, skupaj z njim pa tudi Mihael Vošnjak (1837–1920).23 Mihaelov brat Josip piše, da so tedaj študentje največ občevali prav z družinama zdravnika Srebreta in trgovca Samonika, kajpak zato, ker sta bili pri obeh zali dekleti: Srebretova Pepica in Samonikova sestra Fanika. Vošnjak ju je takole opi- sal: »Sestra Fanika je bila prav čedna, drobna brinetka, Pepica nekaj večja blondinka.« Ob tem pa ni pozabil zapisati nekaj besed še o Johannu Samoniggu, ki je pozneje postal tako »imenitna oseba«, o čemer pa se mu tedaj, ko je obiskoval ljudsko šolo v Šoštanju, še sanjalo ni.24 Iz šole v šolo … Josip Vošnjak v spominih piše, da ga je po treh letih obiskovanja šoštanjske šole leta 1843 »uka žeja« 22 Prav tam. 23 Südsteirische Post, 19. 1. 1895, str. 5, »Feldmarschallieutenant Johann R. v. Samonigg«. 24 Vošnjak, Spomini, str. 33–34. Samoniggova hiša v Šoštanju (foto: Rok Poles). 720 2021FRANC ROZMAN, MIHA ŠIMAC: VSE DOSEŽE, KAR MU DRAGO: JOHANN BARON SAMONIGG (1839–1915), 717–738 odpeljala v Celje, kjer je obiskoval t. i. »okrožno glav- no šolo«. Ta je imela štiri razrede, a že po tretjem razredu je lahko dijak vstopil v gimnazijo.25 Resda je po letu 1848 tudi na šolskem področju z ukinitvijo dotedanjih licejev in ustanovitvijo gimnazij pri sred- njih šolah prišlo do občutnih sprememb, a se kljub temu zdi, da je bila pot mladega Samonigga precej podobna Vošnjakovi. Tudi on se je namreč znašel v Celju in obiskoval tamkajšnjo nižjo gimnazijo. Tako je Samonigg v akademskem letu 1853/1854 obisko- val tretji razred nižje gimnazije, v katerem je bilo 19 dečkov. Med njegovimi sošolci je bil tedaj tudi Maks Pleteršnik (1840–1923), poznejši sloviti jezikoslovec in stvaritelj Slovensko-nemškega slovarja.26 Razrednik je bil Ferdinand Amman, ki jih je kot nadomestni učitelj poučeval kar pri treh predmetih: latinščini, grščini in nemščini. Tedanji veroučitelj Janez Grašič pa jih je poleg verouka vsak teden še po dve uri učil slovenščine. Pri nadomestnem učitelju Ferdinandu Černovšku so se dijaki soočali z matematičnimi zan- kami, seznanil pa jih je tudi z naravoslovno zgodo- vino (zlasti mineralogijo). Naravoslovje jih je učil dr. Wenzel Müller, geografijo in zgodovino pa nadome- stni učitelj Anton Rosek.27 Čas, ko se je mladi Samonigg šolal v Celju, je bil tudi čas, ko je v Šoštanju že delovala samostojna ob- čina. Ena od novosti, vpeljanih po letu 1848, je bila poleg zemljiške odveze ustanovitev občin. Začasni občinski zakon je bil izdan leta 1849, v naslednjih nekaj mesecih pa se je še nekajkrat spremenil in pre- oblikoval, a občina Šoštanj je nastala že tedaj.28 V tej novi občini naj bi bil po poročanju časopisov trgo- vec Samonigg prvi šoštanjski poštni mojster (1851). Toda ob tej funkciji naj bi opravljal še pomembnejšo, saj je navedeno, da je bil prav on prvi župan občine Šoštanj.29 Franc Hribernik izrecno navaja, da se je o prvem znanem županu Samoniggu ohranil obra- čun, ki ga je podal za delovanje občine v obdobju od 1. novembra 1853 do 31. maja 1854. Tedaj je občina Šoštanj obsegala tudi okolico, torej katastrske občine Družmirje, Gaberke, Lokvica in Ravne.30 A če je bil oče Samonigg vpet v vse te funkcije in domačo tr- govino, je sin ob počitnicah obiskoval okoliške kraje, kadar se je ponudila priložnost, pa je rad obiskoval sorodnike in stare starše na Koroškem, kjer je preži- vel del svoje mladosti.31 Zdi se, da je leto 1854 pri ugledni družini šoštanj- skega trgovca pomenilo konec neke dobe; čas, ko je mladi Johann zaključil s šolanjem v Celju, njegov oče 25 Prav tam. 26 Programm des. k. k. Gymnasiums Cilli, str. 26. 27 Prav tam, str. 16. 28 Hribernik, Mesto Šoštanj, str. 177. 29 Prim. Südsteirische Post, 19. 1. 1895, str. 5, »Feldmarschallieu- tenant Johann R. v. Samonigg«. 30 Hribernik, Mesto Šoštanj, str. 177–178. 31 Kärntner Zeitung, 18. 1. 1895, str. 4, »F. M. L. Johann Ritter v. Samonigg«. Samonigg pa z županovanjem. Najbrž se je prav ti- stega poletja družina dokončno preselila v Gradec,32 kjer je sin še eno leto obiskoval tamkajšnjo nižjo gimnazijo in jo zaključil z zelo dobrim uspehom.33 Toda Johann jo je obiskoval le v akademskem letu 1854/1855, nato pa se je že odločil za vojaški poklic. Vošnjak piše, da naj bi stari Samonigg sina sam po- slal v vojaške šole,34 a je to za zdaj le nekoliko preti- rana trditev. Zakaj se je sin odločil za vojaški poklic in kdo vse je vplival na to izbiro, lahko le ugibamo, dejstvo pa je, da je z oktobrom 1855 šestnajstletni Johann Samonigg postal gojenec Tehnične vojaške akademije (Genie-Akademie).35 Tehnična vojaška akademija v Znojmu Cesarska in kraljeva Tehnična vojaška akademi- ja velja za eno najstarejših izobraževalnih institucij cesarskih oboroženih sil. Njeni zametki segajo v čas vojskovodje princa Evgena Savojskega (1663–1736), ki je v času španske nasledstvene vojne (1701–1714) prišel do spoznanja, da v vojski primanjkuje spo- sobnih vojaških inženirjev. Zato je cesarju Kar- lu VI. (vladal v letih 1711–1740) svetoval, naj usta- novi ustrezno institucijo za izobraževanje kadra. Kot ustanovno leto Tehnične vojaške akademije štejemo leto 1717, ko je bila provizorično vzpostavljena, stal- na izobraževalna ustanova pa je postala tri leta po- zneje. V času habsburškega cesarstva je doživela več preselitev; sprva je delovala na Dunaju, nekaj časa v češkem Znojmu, pa znova na Dunaju in naposled v začetku 20. stoletja v Mödlingu pri Dunaju. V času cesarja Franca I. (vladal v letih 1792–1835) je uživala izjemen ugled kot najpomembnejša tehnična univer- za cesarstva. Toda po reformah in z združitvijo inže- nirjev z manj podkovanimi saperji je nekaj tega leska obledelo. Še več, Tehnična vojaška akademija je bila razdeljena na dva dela: prvi je izobraževal artilerijske častnike, drugi inženirje. Posledično je leta 1851 aka- demija doživela neljubo preselitev v češki Znojmo.36 Ustrezne prostore na južnem Moravskem je izobra- ževalna ustanova dobila v stavbah nekdanjega slo- vitega premonstratenskega samostana Klosterbruck (češ. Loucký klášter), katerega korenine gre iskati že v 12. stoletju. Stavba je doživljala viharne čase v času različnih vojn in spopadov – denimo v času husitskih 32 Morda je bila selitev načrtovana dlje časa in je do nje prišlo šele v omenjenem obdobju. Na to navaja podatek, da priimek Samonik (Samonigg) v graških popisih najdemo med doma- čini že leta 1850 (prim. SAG, Volkszählung 1850: Samounik; Volkszählung 1857: Samonigg). – Za posredovano gradivo se zahvaljujem dr. Matjažu Grahorniku in mag. Petru Schin- tlerju. 33 Prim. AT ÖSTA, KA, Quall, Ktn. 2884, Quall Samonigg Johann. 34 Prim. Vošnjak, Spomini, str. 33. 35 AT ÖSTA, KA, Quall, Ktn. 2884, Quall Samonigg Johann. 36 Janaczek, Tüchtiger Officirs, str. 78–79. 721 2021 FRANC ROZMAN, MIHA ŠIMAC: VSE DOSEŽE, KAR MU DRAGO: JOHANN BARON SAMONIGG (1839–1915), 717–738 vojn –, pa tudi jožefinske reforme ji niso prizanesle.37 V vojaško izobraževalno ustanovo naj bi samostan spremenili že konec 18. stoletja, vendar teh načrtov niso nikoli uresničili. Zato pa je bila leta 1851 v sa- mostan z Dunaja preseljena Tehnična vojaška aka- demija. V samostanskih poslopjih so lahko uredili le študentski internat ter stanovanja za vodstvo akade- mije, za ostale potrebe izobraževanja gojencev pa so uporabili stavbe tamkajšnje tobačne tovarne, ki so jih tudi dogradili. Kraj žal ni bil srečno izbran, saj je imel težave s preskrbo s pitno vodo, posledično pa so se pogosto pojavljale različne bolezni in epidemije, ki so terjale smrtni davek.38 Johann Samonigg, mladenič šestnajstih let, si je ob vstopu v Tehnično vojaško akademijo v Znojmu, kakor vsi drugi, moral nadeti uniformo gojenca te izobraževalne ustanove. Predpisi o uniformiranju gojencev, inšpekcijskih narednikov in ostalega osebja so bili izdani dve leti pred njegovim vstopom, 19. ok- tobra 1852, in so velevali, da je vsak gojenec vojaških akademij nosil čako, kakor je bilo sicer predpisano za pehoto, z oznakami narednika. Ob tem je Samonigg dobil še kapo, predpisano za častnike, vendar s svile- nimi vrvicami, ter vojaški suknjič (Waffenrock) v kroju za nemško pehoto iz sive tkanine in z visokim rdečim ovratnikom, s prav takšnimi manšetami in obšivi ter z rumenimi (zlatimi) gumbi. Distinkcijske oznake so bile iz zlatih trakov širine ½ cole, na koncu katerih so bili prišiti zlati gumbi. Vsak gojenec je prejel še suknjič iz nebeljenega platna (t. i. Kittel), telovnik iz sive tkanine z vrsto navadnih rumenih (zlatih) gum- bov in nizkim ovratnikom, hlače iz svetlo modrega blaga z rdečim obšivom, še ene poletne hlače iz glad- kega nebeljenega platna, polovično visoke škornje, šal, vojaški plašč, rokavice iz belega usnja, v skladu z vojaškimi predpisi pa še svileni portepe in opremo.39 Tako opremljenega Samonigga in druge gojence akademije so v instituciji čakali še dokaj strog hišni red ter profesorji, ki so jih poučevali pri različnih predmetih v posameznih letnikih. Program študi- ja na Tehnični vojaški akademiji je leta 1851 pred- videval, da so v prvem letniku študija gojenci poleg verouka poslušali predavanja iz nemškega in franco- skega jezika, geografije in aritmetike; seznanjali so se s službenimi pravilniki oboroženih sil, lepopisom, telovadbo in plesom, seveda pa ni manjkalo niti ek- serciranje. V višjih letnikih so naštetim predmetom dodajali bolj specifične predmete vojaških veščin, kot denimo spoznavanje vojaške taktike, fizike, zgodo- vine in mehanike, učenje jezdenja, situacijskih skic, gradbeništva, utrdbenih del, topništva, mehanike, naravoslovja, analitične geometrije, kemije, analitike in vojaške topografije, pa tudi učne ure sabljanja z 37 Več o zgodovini samostana gl. Bornemann, 800 Jahre Stift Klosterbruck. 38 Podrobneje o Tehnični vojaški akademiji in njenem delova- nju v Znojmu gl. Gatti, Geschichte, str. 881–986. 39 Prav tam, str. 925. vojaško stilistiko vred. Tudi tu je s časom prihajalo do sprememb in preureditev programov.40 Tako je deni- mo prav v šolskem letu 1855/56 prišlo do preureditve letnikov; če je bilo poprej šest letnikov, so od tedaj naprej poznali le še štiri. Tehnični vojaški akademiji se je temu novemu sistemu uspelo prilagoditi že v naslednjem akademskem letu.41 Tudi mladi trgovčev sin se je moral prilagoditi novi realnosti, hišnemu redu in študiju. Ob spozna- vanju z njim se je dodobra spoznal z drugimi gojenci, ki so tistega leta prišli na tehnično akademijo bodisi kot mladeniči bodisi iz vrst vojaštva. Med Samonig- govimi sošolci, ki so leta 1855 vstopili na akademijo, najdemo nekatere fantiče, ki so pozneje igrali vidnej- šo vlogo v cesarskih oboroženih silah. Med njimi ve- lja omeniti poznejšega vplivnega generala Aleksan- dra barona Holda (1838–1901), Samoniggov sošolec pa je bil tudi poznejši podmaršal Maximilian vitez Thyr (1838–1892). Prvo leto študija na akademiji je bil Samoniggov sošolec tudi sin srbskega senatorja Simon Nenadović (1838–1868), ki je bil leta 1868 vpleten v zaroto v korist Karađorđevićev in zato v Beogradu ustreljen.42 Johann Samonigg je torej mirno študiral na aka- demiji na Moravskem in domov odhajal le ob počit- nicah. V ta mir pa je leta 1857 nenadoma zarezala težja preizkušnja, ki je doletela Samoniggovo družino. Ta je v času študija mladega Johanna živela v Gradcu na naslovu Prankergasse 870, kjer je poleti 1857 kosi- la smrt. 7. avgusta tega leta je namreč za posledicami pljučne jetike umrl njegov oče, star komaj 52 let. Žup- nik župnije sv. Andreja v Gradcu je v mrliško matično knjigo zapisal, da je bil na tamkajšnjem pokopališču pokopan dva dni pozneje, 9. avgusta.43 Po očetovi smrti sta v Gradcu ostali le še mati in hči Fani. Brid- ka izkušnja izgube očeta pa je, kot se zdi, vojaškega gojenca Samonigga le še dodatno spodbudila, da se še bolj posveti študiju in čim prej pride do lastnega kru- ha. Doslej žal še ni bilo mogoče pregledati dokumen- tacije, ki bi morda še nekoliko osvetlila Samoniggove študijske uspehe pri posameznih predmetih,44 zato pa v njegovem vojaškem dokumentu piše, da je leta 1859 izobraževanje na Tehnični vojaški akademiji zaključil »mit sehr gutem Erfolge«.45 Vojno leto 1859 Samoniggov letnik bi se moral po končanem študiju razveseliti t. i. »zlatega časa« prostosti, ko bi 40 Prav tam, str. 900–904. 41 Prav tam, str. 920. 42 Gatti, Geschichte, str. 1010–1015. 43 DGS, Pfarre Graz – St. Andrae Stadt, SB 1853–1878, str. 100. 44 Morda bi bilo treba tovrstne dokumente iskati v Vojnem ar- hivu na Dunaju, natančneje, v fondu vojaških izobraževalnih ustanov. Prim. AT ÖSTA, KA, MEB TechnMilAk Akten 664. 45 AT ÖSTA, KA, Quall, Ktn. 2884, Quall Samonigg Johann. 722 2021FRANC ROZMAN, MIHA ŠIMAC: VSE DOSEŽE, KAR MU DRAGO: JOHANN BARON SAMONIGG (1839–1915), 717–738 se dotedanji gojenci kot novopečeni mladi častniki (Unterlieutenant 2. Classe)46 znašli zunaj zidov akade- mije in utesnjujočih hišnih pravilnikov. Toda prav ta letnik gojencev vseh vojaških izobraževalnih institu- cij je študij zaključeval v diplomatsko nemirnem letu 1859, ko je že ob začetku leta vse kazalo, da bo na Apeninskem polotoku prišlo do vojne med Avstrij- skim cesarstvom na eni strani ter kraljevino Sardinijo in Francijo na drugi. Karol Capuder je razmere pov- zel takole: »Novega leta dan je Napoleon pri sprejemu poslanikov tujih držav avstrijskemu zastopniku izjavil, da obžaluje, ker razmere med Francijo in Avstrijo niso več tako ugodne, kakor so bile. Sardinija je začela kar očitno podpihovati upornike v avstrijskih laških pokra- jinah in mobilizirati svojo armado. V takih okolnostih je morala tudi Avstrija zgrabiti za orožje.«47 Do mobi- lizacije petih armadnih zborov je prišlo že 5. aprila, odsev teh napetih razmer pa je bilo mogoče zaznati tudi v ukazih, ki so jih prejemale vojaške izobraže- valne ustanove. Prav tega dne je bilo izdano povelje, da ni dovoljeno odpustiti oseb, ki so že izpolnile ob- veznost aktivne vojaške službe, in jih zaradi trenu- tnih razmer prestaviti v rezervo. Deset dni pozneje, 14. aprila, je bilo z najvišjim ukazom izdano navodilo, ki je neposredno zadevalo gojence zadnjih letnikov vojaških akademij in drugih ustanov; zapovedana je bila »izločitev gojencev zadnjega letnika akademije in njihova takojšnja razporeditev v armado«.48 Samonigg je bil s 1. majem 1859 povišan v mladega častnika – poročnika ter takoj dodeljen 6. inženirskemu ba- taljonu.49 Znašel se je v Italiji, natančneje v Veroni, kjer je sodeloval pri utrjevalnih delih, ni pa bil vple- ten v vojaške spopade, ki so se razplamteli prav maja. Njihov vrhunec je bila bitka pri Solferinu 24. junija 1859, ki jo je Avstrija izgubila. Po tem porazu je bilo 11. julija v Villafranci podpisano premirje, s katerim je Avstrija Francozom odstopila Lombardijo (z izje- mo Mantove in Peschiere).50 Gojenec Vojne šole Johann Samonigg je pri 6. inženirskem bataljo- nu služil le do 1. junija 1860, ko je bil premeščen v inženirski pešpolk št. 1.51 Pri inženircih je služboval naslednja tri leta, v tem času pa so ga poslali še na do- datna izobraževanja. Tako je že istega leta z dobrim 46 Delitev na podporočnike 1. in 2. razreda je bila v cesarskih oboroženih silah uveljavljena leta 1849, glavna razlika pa je bila le v višini plače in ne v sami službi. Pozneje (leta 1870) je prišlo do opustitve tega naziva, namesto njega pa je bil uve- den izraz poročnik (Lieutenant). Tako v vojaških dokumen- tih in časopisih pri Samoniggu večkrat naletimo na uporabo obeh izrazov (poročnik oziroma podporočnik). – O podrob- nejšem postopnem razvoju tega čina poročnika v cesarskih oboroženih silah gl. Wrede, Geschichte, Bd. 1, str. 82. 47 Capuder, Zgodovina, str. 146. 48 Gatti, Geschichte, str. 947. 49 Prim. Oesterreichischer Soldatenfreund, 4. 5. 1859, str. 279. 50 Capuder, Zgodovina, str. 152–153, 156. 51 AT ÖSTA, KA, Quall, Ktn. 2884, Quall Samonigg Johann. uspehom opravil višji tečaj ravnanja z eksplozivi, v šolskem letu 1860/1861 pa je opravljal službo učitelja pri detaširani inženirski stotniji. Leta 1861 je postal slušatelj elitne izobraževalne vojaške ustanove, leta 1852 ustanovljene generalštabne Vojne šole (Die k. u. k. Kriegsschule).52 Rok Stergar navaja, da se je »izmed nekaj tisoč kandidatov« v to ustanovo vsako leto prebi- lo le »okrog pol stotnije poročnikov in nadporočnikov. Po dveh oziroma treh letih šolanja so bili dodeljeni general- štabu in tako vključeni v majhno, a elitno skupino habs- burških oficirjev. S tem se jim je odprla pot do najvišjih položajev.«53 V resnici je bilo leta 1860 v generalštabni šoli razpisanih le 40 mest, to število pa se je poveče- valo le postopoma. Leta 1894 je bilo razpisanih 100 mest (od tega osem namenjenih častnikom madžar- skega honveda), leta 1900 pa 150 (od tega 10 mest za častnike obeh domobranstev). Zanimanje za vpis v prvih letih obstoja te ugledne ustanove je bilo zelo skromno. Tako ji večkrat ni uspelo zapolniti niti vseh razpisanih mest, kakor je ob 50-obletnici Vojne šole leta 1902 v govoru posebej izpostavil gojenec prve generacije in tedanji načelnik generalštaba cesarskih oboroženih sil, baron Friedrich von Beck-Rzikowsky (1830–1920).54 Dejansko je bilo leta 1860 na gene- ralštabni šoli, če gre verjeti seznamu, le 27 slušateljev. Kot zanimivost velja omeniti, da sta v tem letniku predavanja na Vojni šoli poslušala tudi mlada častni- ka, ki sta pozneje postala znana po monarhiji. Prvi je bil poznejši generalpolkovnik in generalni pribočnik, dolgoletni šef cesarjeve vojaške pisarne Arthur ba- ron Bolfras (1838–1922), drugi pa Slovencem še bolj znani Eduard Succovaty (1839–1919), ki je pozneje prejel plemstvo, postal general in med drugim nekaj časa opravljal funkcijo poveljnika graškega 3. korpu- sa. Od leta 1897 je bil »imejitelj« oziroma častni po- krovitelj celjskega 87. pehotnega polka.55 Kakor že omenjeno, je leta 1861 generalštabno šolo začel obiskovati tudi Samonigg – takrat je letnik slušateljev štel 29 gojencev. Med njegovimi sošolci je bil Ljubljančan Rudolf vitez Andrioli,56 rojen leta 1841, ki se je leta 1866 kot stotnik udeležil avstrij- sko-pruske vojne ter padel v bojih pri Neu-Rogni- tzu (češ. Nový Rokytník).57 Johann Samonigg, ki je Vojno šolo obiskoval v letih 1861–1863, je v tem času napredoval. Tako je s 1. novembrom 1863 po- stal nadporočnik ter bil premeščen k 1. pehotnemu polku. Izobraževanje v generalštabni šoli je zaključil z zelo dobrim uspehom.58 52 AT ÖSTA, KA, Quall, Ktn. 2884, Quall Samonigg Johann. – O kratki zgodovini Vojne šole gl. Die k. und k. Kriegsschule 1851–1902. 53 Stergar, Vojski prijazen, str. 20. 54 Die k. und k. Kriegsschule 1851–1902, str. 5. 55 Prav tam, str. 54. 56 O plemiški družini Andrioli gl. Preinfalk, Plemiške rodbine, 3, str. 9–18. 57 Die k. und k. Kriegsschule 1851–1902, str. 55. 58 AT ÖSTA, KA, Quall, Ktn. 2884, Quall Samonigg Johann. 723 2021 FRANC ROZMAN, MIHA ŠIMAC: VSE DOSEŽE, KAR MU DRAGO: JOHANN BARON SAMONIGG (1839–1915), 717–738 Družinske razmere Po uspešno končanem šolanju je nadporočnik Samonigg slabo leto deloval v pisarni generalštaba topografskega urada za zunanje države (Landesbe- schreibungs-Bureau des Auslandes), ki mu je poveljeval polkovnik Joseph Ringelsheim, maja 1864 pa je bil v generalštabu premeščen in je deloval kot vojaški kartograf. Slab mesec po tej premestitvi je v družini Samonigg prišlo do novih sprememb, ki so zarezale v življenje Johanna in njegove sestre Fani. Ta je v času bratovega šolanja spoznala častnika Josefa Hinkeja iz Nižje Avstrije. Hinke je kot stotnik služboval pri 22. pehotnem polku s sedežem v Trstu. 14. maja 1860 sta se takrat 22-letna Jožefa Frančiška Samounig [sic!] in 37-letni stotnik Josef Hinke poročila v vojaški ka- peli v Gradcu. Poročil ju je takratni polkovni kaplan Karl Ludvik Huth (1823–1902).59 Po poroki se je nevesta preselila k ženinu v Trst, skupaj z njim pa je najverjetneje odšla tudi mati. V času, ko je Samonigg torej opravljal službo nadporočnika in obiskoval ge- neralštabno šolo, so iz Trsta prihajale novice o njego- vi sestri in materi. Če so bile sprva vesele, ko je deni- mo nadporočnik postal stric mali Mariji, je 29. maja 1864 prišla tudi bolj žalostna. Tega dne je namreč v 62. letu starosti v Trstu umrla Johannova in Fanikina mati Marija. Pokopali so jo 31. maja na tamkajšnjem vojaškem pokopališču.60 Samoniggova sestra Fani je takrat že pričakovala drugega otroka61 in 28. oktobra 1864 rodila sina Al- freda (1864–1925), ki si je prav tako izbral vojaško kariero. Žal se oče Josef ni mogel veseliti vseh sinovih uspehov, saj je kot titularni polkovnik že leta 1888 umrl in bil pokopan v Gradcu.62 Zato pa je napre- dovanja svojega nečaka spremljal Johann Samonigg. Tako je lahko v prvih dneh novembra 1913 iz časopi- sov izvedel, da je Alfred pl. Hinke63 s 1. novembrom tega leta postal generalmajor.64 Morda je prav, da že na tem mestu napišemo nekaj besed o nečaku. Al- fred pl. Hinke je ob izbruhu prve svetovne vojne kot generalmajor poveljeval 55. brigadi v sestavu 28. di- vizije graškega 3. korpusa ter ognjeni krst in pošteno rano za povrh prejel v bojih pri Zloczówu.65 Vendar si je kaj kmalu opomogel in od decembra 1914 do oktobra 1915 poveljeval 28. pehotni diviziji.66 Zadr- 59 ÖSTA, KA, Milt. Matriken, PMK Infanterie Regiment 22, Fol. 8, orig. Tom. VII, f. 29. Dostopno na spletni strani: https://www.familysearch.org/ark:/61903/3:1:3QS7-L9VX- -BFQM?i=22&cat=660046 (4. 8. 2021). 60 Tagepost, 1. 6. 1864, »Todes-Anzeige«. 61 Prim. StLA, Partezettelsammlung, Karton 30, Heft 2814, Fanni v. Hinke geb. Samonigg. 62 Prim. Grazer Volksblatt, 3. 3. 1888, str. 3, »Gestorben«. 63 Prim. Danzers Armee-Zeitung, 15. 5. 1925, str. 8, »Todesfälle«. 64 Prim. Wiener Zeitung, 5. 11. 1913, str. 2, »zu Generalmajo- ren«. 65 Prim. Sport und Salon, 12. 9. 1914, str. 9, »Im Felde verwun- det«. 66 Prim. Divisional Commanders 1914–1918: http://www.au- stro-hungarian-army.co.uk/divcomd1.htm (12. 8. 2021). ževal se je na prvih postojankah in si prislužil več odlikovanj. Pozneje je poveljeval 12. pehotni diviziji, s 1. majem 1916 pa je bil povišan v podmaršala.67 Vojno leto 1866 Nadporočnik Samonigg je v letih 1864–1866 pod poveljstvom stotnika Lutza deloval pri vojaškem mapiranju (Militär-Mappierung).68 O tem času je pozneje pogosto pripovedoval kolegom, kakor se je spominjal njegov prijatelj, podmaršal Albin baron Teuffenbach zu Tiefenbach und Massweg (1835– 1920): »Pogosto je pripovedoval o velikih težavah pri terenskem delu v gorah na Ogrskem in o odrekanju vseh vrst v tem nenavadnem samotnem življenju.«69 Zdi se, da je bil Samonigg takrat naročnik koroškega le- poslovnega lista Slovenski glasnik, ki ga je v Celovcu izdajal Anton Janežič. V 2. številki lista za leto 1866 med naročniki najdemo njegovo ime.70 Od marca do maja 1866 je Samonigg služboval v vojaškem evidenčnem uradu, z majskimi napre- dovanji pa je tistega leta napredoval v čin stotnika.71 Toda časa za proslavljanje ni bilo, saj je bilo politič- 67 Prim. Vorarlberger Landes-Zeitung, 11. 1. 1916, str. 1, »Amt- licher Teil«. 68 AT ÖSTA, KA, Quall, Ktn. 2884, Quall Samonigg Johann. 69 Fremden-Blatt, 21. 3. 1915, str. 5, »ZFM [!] Johann Freiherr v. Samonigg. Ein Nachruf von G. d. I. d. R. Albin Freiherrn zu Teuffenbach«. 70 Slovenski glasnik, 1. 2. 1866, str. 80, »Imenik čast. naročnikov«. 71 AT ÖSTA, KA, Quall, Ktn. 2884, Quall Samonigg Johann. Johann Samonigg leta 1885 (Der Oberste Kriegsherr). 724 2021FRANC ROZMAN, MIHA ŠIMAC: VSE DOSEŽE, KAR MU DRAGO: JOHANN BARON SAMONIGG (1839–1915), 717–738 no ozračje dovolj pregreto in vsak hip je grozilo, da bo iskra zanetila novo eksplozijo. Tako so Novice že sredi maja poročale: »Čedalje bolj se kaže, da je vojska pred durmi.«72 Dejansko je bilo politično ozračje te- daj precej naelektreno, saj se je spor med Avstrijo in Prusijo zaradi dežel Schleswig in Holstein, ki sta ju skupno osvojili leta 1864, le še poglabljal. Vse bolj je vrelo tudi ozračje na Apeninskem polotoku, kjer so si želeli pregnati avstrijsko oblast. Pruski ministrski predsednik Otto von Bismarck (1815–1898) je »vse lepo pripravil za odločilen boj z Avstrijo in si pridobil zaveznika v Italiji«. Ko so razmere dozorele, so pru- ske sile 7. junija zasedle deželo Holstein, ki je bila pod avstrijsko upravo.73 Vojna je bila neizbežna.74 Avstrija je že aprila, ko se je zavedla sodelovanja med pruskimi in italijanskimi predstavniki, mobilizi- rala svoje sile ter vzpostavila južno in severno arma- do. Prva je bila namenjena Italiji in ji je poveljeval sin zmagovalca v bitki pri Aspernu, nadvojvoda Albrecht (1817–1895), druga pa bojem proti Prusiji in ji je po- veljeval »lev Solferina« feldcajgmojster75 Ludwig von Benedek (1803–1881). Ta je cesarja sicer prosil, naj ga razreši tega poveljstva, a cesar ni popustil in Be- nedek je nerad prevzel poveljstvo armade, ki je štela približno 245.000 mož.76 Skupaj s cesarsko vojsko so se v bran postavili tudi pripadniki saške vojske. V sestavu severne armade je Benedek razpolagal s kor- pusi, med njimi z VIII. korpusom, ki mu je poveljeval nadvojvoda Leopold (1823–1898). Korpus je razpo- lagal s tremi brigadami ter oddelki topništva in ko- 72 Novice, 23. 5. 1886, str. 172. 73 Capuder, Zgodovina, str. 158. 74 O spopadih glej: Österreichs Kämpfe im Jahre 1866. 75 Feldzeugmeister – feldcajgmojster (tudi: feldcajgmajster) – general artilerije (Novak, Nemščina brez učitelja, str. 94). 76 Wawro, The Austro-Prussian War, str. 53, 57–59. njenice. Samonigg je kot generalštabni stotnik služil v brigadnem štabu generalmajorja Gustava Fragnerja viteza Fragnerna (1809–1866). Benedeku nasproti je stal načelnik pruskega ge- neralštaba Helmuth von Moltke (1800–1891) z okoli 250.000 možmi, razporejenimi v štiri armadne sku- pine. Sredi junija je bila tako ena armadna skupina na hannoverski meji, ena v Gornji Šleziji, dve pa sta bili nameščeni blizu češke in saške meje. Po zastavljenih operativnih načrtih naj bi se tri od teh štirih armad (I. in II. ter t. i. Labska armada) združile na Če- škem.77 Avstrijski generali so predvidevali, da bodo pruske sile ubrale najkrajšo pot proti Dunaju, ki je vodila mimo Olomouca, kjer je Benedek sprva kon- centriral svoje sile. Cesarske obveščevalne službe so pridobile precej natančne podatke o pruskih načrtih, ki so predvidevali prodor po črti Görlitz–Dresden– Kraljevi Gradec, toda Benedek se za ta poročila ni zmenil.78 Nasprotno, po cesarjevem posredovanju je sprejel odločitev o premestitvi enot na Češko, k Jo- sefovemu ( Josephstadtu). Utrujajoči pohodi so med vojaštvom pustili sledi, zlasti pri tistih treh korpusih, ki so imeli nalogo varovati desno krilo cesarskih sil, saj jih je vrhovni poveljnik zelo pozno poslal proti Sudetom. Utrujene enote so pruske sile potolkle, kar pa ni vplivalo na Benedekovo (ne)ukrepanje. T. i. ar- mada Iser, ki sta jo sestavljala avstrijski I. korpus in saška vojska, se je odločno postavila po robu pruskim silam (Labska in 1. pruska armada), a doživela po- raz.79 Zlasti pruski V. korpus pod poveljstvom gene- rala Karla Friderika von Steinmetza (1796–1877) iz sestava 2. pruske armade pod poveljstvom kronskega 77 Prav tam, str. 53. 78 Prav tam, str. 59–64. 79 Bizjak, Bitka pri Kraljevem Gradcu, str. 63. Karta spopadov v avstrijsko-pruski vojni. (http://www.historyofwar.org/Maps/maps_austro_prussian_war_bohemia.html). 725 2021 FRANC ROZMAN, MIHA ŠIMAC: VSE DOSEŽE, KAR MU DRAGO: JOHANN BARON SAMONIGG (1839–1915), 717–738 princa se je izredno izkazal v spopadih pri Nachodu 26.–27. junija 1866 in Avstrijce prisilil k umiku. Ognjeni krst pri Čeških Skalicah Po porazu in hudih izgubah, ki jih je pri Nacho- du utrpel avstrijski VI. korpus podmaršala Wilhel- ma barona Raminnga (1815–1876), so se poraženci umaknili na zahod proti Češkim Skalicam (Skalitz). Mesto leži na južnem bregu reke Aupa, ki teče južno v mesto in jugozahodno od njega. Tod je potekala glavna cesta zahodno od Nachoda do Skalic. Skozi kraj je tekla tudi železniška povezava, ki je na tem območju zavijala od severovzhoda proti jugozahodu in se vzhodno od mesta obrnila proti jugu. Na se- veru in jugu so cesto in železnico obdajali gozdovi, kar je bilo slabo za morebitno delovanje konjenice. Prav tako je oba bregova reke povezoval le en v mestu stoječ most, kar je povzročalo težave pri razvrščanju vojaštva. Podmaršal Raminng je vrhovnega poveljnika prosil, naj njegove zdesetkane enote na položajih pri mestu nadomesti VIII. korpus nadvojvode Leopolda. Benedek je to zamenjavo odobril, obiskal mesto ter nadvojvodi Leopoldu razkril svoje načrte. Ob ogle- du položajev je opazil gibanje pruskih enot, za katere je menil, da se umikajo. Iz tega je Benedek potegnil sklep, da pri Skalicah ne bo prišlo do večjih spopadov, ter nadvojvodi naročil, naj se z VIII. korpusom – v primeru pruskega napada – umakne.80 Nadvojvoda je dobil ukaz, naj sam v nobenem primeru ne izvaja napadov. A nadvojvoda Leopold se je v svoji aroganci požvižgal na te ukaze ter se odločil za napad na pru- sko Steinmetzovo 10. divizijo, ne da bi o tem obvestil generalštab. Vse to je bilo v nasprotju z vojaško disci- plino in izraz čiste nepokorščine. Leopoldov VIII. korpus je bil razvrščen takole: na levem krilu, severno od Skalic, je stala brigada težke konjenice generalmajorja Eugena von Schindlöcker- ja (1812–1887), na vzpetinah severno od Skalic je stala Fragnernova brigada, na avstrijskem desnem krilu, južno od Skalic, pa je stala Schultzeva brigada (uradno Rothova), ki je nadzirala jugozahodne pri- stope do mesta. Brigada Kreyssern je bila v središču, za glavnimi linijami, ter je bila rezerva. Bistvena te- žava te postavitve je bila, da je bilo levo krilo korpusa popolnoma izpostavljeno nasprotniku, saj je obsežen dubski gozd preprečeval vidljivost, tako da se je na- sprotnik lahko enotam neopazno približal na 500 metrov. Prav levo krilo pa je zamikalo pruske enote. Te se namreč niso umikale, kakor je ob obisku menil Benedek, pač pa so se pripravljale na napad na av- strijske sile. Pruski general Steinmetz je bil znan po 80 The Battle of Skalitz: http://www.historyofwar.org/articles/ battles_skalitz.html (1. 8. 2021). tveganju, zato je že zjutraj osmim bataljonom in trem topniškim baterijam naročil, naj preizkusijo levo kri- lo nadvojvode Leopolda. General sam je prevzel po- veljstvo nad 10. divizijo in jo povedel v napad na Ska- lice, da bi tako nasprotnika vezal na središče spopada, njegove preostale enote pa bi izvedle obkolitveni manever. Steinmetz se je odločil, da bo zasedel gozd severno od železnice in vzhodno od Čeških Skalic, istočasno pa je bil izdan ukaz za napade na gozd s severovzhoda. Prvi napad sta izvedla pruski 37. in 58. pehotni polk. Ob enajstih dopoldne so se enote pruske 9. di- vizije znašle pod zapornim ognjem topniških bate- rij Fragnernove brigade, a so brez večjih izgub na- šle kritje v gozdu Dubno. Ko je zvok grmenja topov dosegel Benedeka, je ta menil, da gre le za manjše operacije, saj se pruska armada umika. Kljub temu, da so ga posamezni poveljniki enot opozarjali, da bo prišlo do bitke, se ni posebej vznemirjal.81 Generalmajor Fragnern se je samoiniciativno odločil, da bo s svojo brigado zadržal pruske sile v tamkajšnjem gozdu. Zato je na lastno pest zapustil utrjene položaje na vrhu hriba in odšel v napad, a je naletel na zgoščeno streljanje pruske pehote.82 Samo- nigg je o tem napadu, ki ga je zdesetkal že prvi val pruskih salv, pozneje poročal, da so se celo Ukrajinci in Poljaki iz 15. pehotnega polka, ki je bil namenjen za rezervo, v nekakšni ekstazi, ki je tedaj vladala med moštvom, podali v napad in se znašli skorajda pred prvim valom napadalcev. Častniki so jih morali usta- viti in poslati nazaj. V tem spopadu s pruskimi silami se je znašlo okoli šest tisoč Avstrijcev, a so jih pruski strelci posekali z naglim streljanjem (Schnellfeuer). Med žrtvami tega streljanja je bil tudi poveljnik bri- gade Gustav Fragner vitez Fragnern, ki je bil med moštvom. Zadele so ga tri krogle. Po izgubi povelj- nika so skušali najti najstarejšega častnika brigade, a ga ni bilo nikjer. Vsi častniki so bodisi padli bodisi se skrivali pred pruskimi strelci in jih ni bilo mogoče najti. Brigada je bila razbita; izgubila je okoli 3000 mož in šest topov, kakor je po koncu vojne, decembra 1866, v poročilu o tem spopadu zapisal Samonigg.83 V tem času so se vneli boji tudi v avstrijskem centru, med Fragnernovo in Schulzevo brigado, kjer je po- veljeval polkovnik Leopold Kreysser von Kreyssern (1812–1866). Ta je uvidel slab položaj Fragnernove brigade ter poslal na pomoč pet bataljonov, a ta ukaz je prišel prepozno. Pruske sile so zavzele poti in z naglim streljanjem zlomile ta napad. Še več, pruske enote so se podale v napad. Avstrijci so bili v izgub- ljenem položaju in zdesetkani prisiljeni k umiku. V bitki so cesarske sile tudi na račun slabe koordinacije in slabega nadvojvodovega poveljevanja doživele po- 81 The Battle of Skalitz: https://battlefieldanomalies.com/the- -battle-of-skalitz/ (2. 8. 2021). 82 Wawro, The Austro-Prussian War, str. 170. 83 Prav tam, str. 171. 726 2021FRANC ROZMAN, MIHA ŠIMAC: VSE DOSEŽE, KAR MU DRAGO: JOHANN BARON SAMONIGG (1839–1915), 717–738 lom, VIII. korpus pa je izgubil okoli 6000 mož, med katerimi je bilo okoli 3000 vojnih ujetnikov.84 Nove bitke Po tem krvavem ognjenem krstu je bil Samonigg že v naslednjih dneh znova vpet v spopade cesarskih sil; prvič že pri Kašovu (30. junija), kjer je doživel pošteno kanonado. A vse skupaj ni bilo nič v primer- javi z bitko, ki se je še obetala. 3. julija 1866 se je cesarska armada pod poveljstvom vrhovnega povelj- nika severne armade Benedeka zapletla v spopad s pruskimi armadnimi skupinami v bitki pri Kraljevem Gradcu. V teh bojih, v katerih se je izkazal tudi na Ptuju rojeni sin slovničarja Janeza Krstnika Šmigoca (1787–1829), takratni polkovnik Julius Josef Anton von Schmigoz (1821–1889),85 so cesarske sile doži- vele bridek poraz. Umik Benedekove armade so tedaj z veliko požrtvovalnostjo ter za ceno velikih izgub krile enote konjenice in avstrijski topničarji. Vojska se je torej umikala, ob tem pa manjši spopadi tudi v naslednjih dneh niso bili nobena redkost.86 Generalštabni častnik Samonigg je doživel spo- pad v odločilni bitki pri Kraljevem Gradcu na levem krilu cesarske armade, kjer se je VIII. korpus zoper- stavil silam pruske Labske armade. Po porazu so se ob umiku deli korpusa razpršili. 8. in 9. julija je Sa- monigg celo prevzel vodenje brigade, ki se je odce- pila od korpusa, ter jo uspešno pripeljal k vojnemu zboru. Po teh dogodkih je bil 15. julija udeležen v še enem spopadu, ki je med cesarskimi silami in pru- sko vojsko potekal pri češkem kraju Dub. Polkovnik Roth je o Samoniggovem udejstvovanju zapisal: »Ves čas kampanje je kazal neutrudno gorečnost, navdihoval ga je najstrožji občutek dolžnosti ter se je izkazal ne le s preudarnostjo in odličnim prepoznavanjem razmer, temveč ob vsaki priložnosti tudi z osebnim izkazanim pogumom.«87 Za izkazani pogum in preudarni nastop na bo- jišču pri vodenju brigade je generalštabni stotnik Johann Samonigg z najvišjim ukazom 28. oktobra 1866 prejel Red železne krone 3. stopnje z vojno de- koracijo.88 Odlikovanje je bilo ustanovljeno že pod Napoleonom, po njegovem padcu pa ga je leta 1816 obnovil avstrijski cesar Franc I. Red železne krone (v treh stopnjah) je veljal za visoko odlikovanje, ki je po statutu do leta 1884, ko je prišlo do preureditve teh členov,89 prejemniku prinašalo tudi pravico, da zaprosi za plemstvo. 21. julija je bilo podpisano premirje, 23. avgusta 1866 pa so v Pragi podpisali mirovni sporazum, ki je pomenil konec avstrijske prevlade v Nemški zve- 84 Prav tam, str. 171–179. 85 Več o njem gl. Rozman, Feldmaršallajtnant, str. 23–30. 86 Podrobneje o vlogi topništva in bitki gl. Kastl, Moja doživetja. 87 AT ÖSTA, KA, Quall, Ktn. 2884, Quall Samonigg Johann. 88 Prav tam. 89 Prim. Slovan, 14. 8. 1884, str. 272, »Cesarsko pismo«. zi. Hkrati je ta vojaški polom sprožil plaz reform v cesarstvu – tako v ureditvi države kot v oboroženih silah. Premestitve po koncu vojne Po koncu vojne se je Samonigg znova znašel v vojaških vrstah pri opravljanju različnih zadolžitev. Od novembra 1866 do novembra 1868 je deloval kot generalštabni stotnik graškega generalnega povelj- stva. V tem času je dva meseca delal v topografski pisarni ter vodil vojaško kartografiranje severozaho- dnega dela Tirolske. Sledila je njegova premestitev, saj je od novembra 1868 do konca maja 1869 sprva služboval pri 12. pehotni diviziji, nato pa pri krakov- skem poveljstvu. Samoniggu so junija za tisto polet- je zaupali še vodenje šolskega oddelka kartografije Vojne šole, od septembra pa je kratek čas deloval pri diviziji podmaršala Filipovića. Toda tam je bil res le nekaj tednov, nato pa je od septembra do decembra deloval pri vojnem ministrstvu. Decembra 1869 je postal profesor na Vojni šoli, ki jo je nekoč tudi sam obiskoval. Tam je bodoče generalštabne častnike po- učeval o generalštabni službi ter vodil praktične vaje iz vojaške kartografije.90 Ob koncu leta 1869 so stotnika Samonigga v vojaških dokumentih91 opisovali kot v vseh pogle- dih in na vseh položajih izvrstnega generalštabnega častnika, ki ga odlikujejo jasen in preprost pristop, veliko vojaškega takta ter odlična zmožnost preso- janja danih situacij. O njegovem značaju so zapisali, da stremi k odličnim uspehom in se zato zelo zani- ma za svoje nadaljnje izobraževanje. Do nadrejenih je zelo spoštljiv, ustrežljiv in odprt, do podrejenih pa ima primeren odnos ter se vedno postavi zanje in de- luje v njihovo korist. Pri tovariših in nadrejenih je bil Samonigg zelo spoštovan in priljubljen ter izredno družaben. »Družbo si išče le najboljšo«, so še zapisali v letni oceni in jo zaključili v rahlo poetičnem slogu z zapisom, da se v tej družbi mladi častnik »giblje z veliko mero gracioznosti«. Zanimiv je tudi vpogled v navedbe o znanju jezikov. Zapisali so, da je bil vešč nemščine, pri kateri je uporabljal zelo dober stil (mit sehr gutem Stil), in slovenščine, italijansko je takrat obvladal le za službene potrebe zadovoljivo, franco- sko pa le deloma (ziemlich gut); istočasno se je takrat učil še angleško in rusko.92 Družinsko življenje in napredovanja Kot ugleden častnik in profesor na elitni vojaški izobraževalni ustanovi se je Samonigg začel ozirati za življenjsko družico. Našel jo je v gospodični Berthi 90 AT ÖSTA, KA, Quall, Ktn. 2884, Quall Samonigg Johann. 91 O previdnosti pri prebiranju tovrstnih ocen v vojaških perso- nalnih mapah gl. Deák, Beyond Nationalism, str. 20–21. 92 Prav tam. 727 2021 FRANC ROZMAN, MIHA ŠIMAC: VSE DOSEŽE, KAR MU DRAGO: JOHANN BARON SAMONIGG (1839–1915), 717–738 Anni Elisabethi Lachéze, ki jo je 29. oktobra 1870 popeljal pred oltar.93 Toda pred tem je moral odpravi- ti vse omejitve in zadostiti cesarskim predpisom, ki so jih bili deležni častniki ob sklepanju zakonskih zvez. Vojska namreč »ni hotela, da bi si njeni mladi častniki prehitro ustvarili družine in jih potem ne bi mogli pre- življati«. Zato so uvedli posebne poročne kavcije (Heiratskaution), ki naj bi z ustreznimi letnimi obrest- mi omogočale primerno preživetje častniških dru- žin.94 Višina poročne kavcije se je razlikovala glede na čin, leta službe itd. Leta 1880 so časopisi poročali, da so morali častniki, ki še niso dopolnili 30 let, plačati 24.000, tisti nad 30 let pa 12.000 goldinarjev poročne kavcije.95 Iz dokumentov izvemo, da je Samonigg kot ženin plačal poročno kavcijo v višini 24.000 goldinar- jev.96 O tem in o cesarjevem dovoljenju za Samonig- govo poroko so poročali tudi vojaški listi.97 Po poroki je Samonigg še naprej deloval kot pro- fesor na Vojni šoli, o kateri so tu in tam pisali tudi časopisi. Grazer Zeitung je 9. junija 1871 poročal o nameravanih aktivnostih slušateljev Vojne šole tisto poletje. V času od 1. julija do konca avgusta je ge- neralštabni častnik stotnik Samonigg, pripadnik 17. pehotnega polka, s svojim oddelkom izvajal terenske vaje v rekognisciranju po deželah Zg. Avstrija, Salz- burg, Štajerska, Koroška in Kranjska.98 Takšne vaje so bile »nekakšna vojaška igra (Kriegspiel), ki se ni igrala le na zemljevidu, temveč na resničnem bojišču, le brez pravih vojakov. /…/ Obe strani sta se premikali druga proti drugi, jahali skoraj 40 kilometrov na dan, izdajali ukaze in poveljevali, kot da bi šlo za resničen spopad.«99 Te vaje, ki so jih izvajali po vsem cesarstvu, so častni- kom generalštaba omogočale temeljito spoznavanje geografije »vseh pokrajin cesarstva«.100 Stotnik Samonigg je 5. oktobra 1871 skupaj s soprogo prvič okusil srečo mladih staršev. Tega dne mu je žena Berta povila hčerko Adele Marijo. Že v prihodnjem letu, točneje, 19. novembra 1872, se je rodila še Hanna Bertha Elise.101 Rojstvo druge hčer- ke pa je tedaj le še nadgradilo veselo ozračje v druži- ni, saj je v začetku tega meseca oče Samonigg znova napredoval in kot profesor na Vojni šoli dosegel ma- jorski čin. V času predavateljske službe se je dejavno vključeval v družbeno in društveno življenje. Tako je o svojih izkušnjah in vojaških vedah večkrat predaval v različnih društvih,102 svoje izsledke oziroma preda- 93 AT ÖSTA, KA, Quall, Ktn. 2884, GBBL Samonigg. 94 Stergar, Vojski prijazen, str. 23. 95 Prim. Neuigkeits Welt Blatt, 8. 9. 1880. 96 AT ÖSTA, KA, Quall, Ktn. 2884, Quall Samonigg Johann. 97 Prim. Die Vedette, 4. Band, II. Jahrgang, 1870, str. 247, »Hei- ratsbewilligung«. 98 Grazer Zeitung, 9. 6. 1871, str. 4, »Uebungs-Recognoscirung der Kriegsschüler«. 99 Sondhaus, Franz Conrad, str. 59. 100 Prav tam, str. 60. 101 AT ÖSTA, KA, Quall, Ktn. 2884, GBBL Samonigg. 102 Prim. Der Kamerad, 28. 3. 1873, str. 6, »Wiener militär-wis- senschaftlicher Verein«. vanja pa objavljal v različnih vojaških listih. Prav leta 1873 je bil v VII. zvezku Organ des Wiener militär wissenschaftlichen Vereins objavljen Samoniggov pri- spevek, v katerem se je posvečal pruskemu generalu in vojaškemu teoretiku Gerhardu von Scharnhorstu (1755–1813) in reorganizaciji pruskih oboroženih sil po tilsitskem miru (9. julija 1807).103 To pa je bilo tudi zadnje poletje, ki ga je major Samonigg preživel na Vojni šoli, saj je bil že 16. sep- tembra 1873 prestavljen k enotam; s 1. oktobrom je namreč nastopil službo pri novoustanovljenem pehotnem polku št. 79 bana Jelačića, kjer je prevzel poveljstvo nad bataljonom. Za dotedanje delo preda- vatelja je tri dni po nastopu te službe pri polku prejel še najvišjo pohvalo.104 Cesar Franc Jožef je 1. decembra 1873 ustanovil vojno medaljo (Kriegsmedaille) z namenom, da tako počasti vse, ki so se bojevali v vojnah v času njegovega vladanja. Namenjena je bila vsem, ki so med letoma 1848 in 1869 sodelovali vsaj v enem vojnem spopadu, ne glede na čin in družbeni položaj.105 Takšno meda- ljo je 16. oktobra 1874 prejel tudi major Samonigg. Majorja so 1. novembra 1875 iz enote znova poklica- li v generalštab, kjer je prejel nove zadolžitve. Sprva je delal v vojaški kartografski pisarni za tuje države. V tej vlogi je bil Samonigg že kot novopečeni pod- polkovnik (povišan s 1. majem) poleti 1876 poslan na študijsko potovanje po severni in srednji Italiji, septembra t. l. pa si je pri Modeni ogledal vojaške manevre 2. korpusa italijanske vojske, ki so potekali od 1. do 15. septembra. O manevrih je v naslednjem letu objavil temeljito poročilo v reviji vojaškega dru- štva Organ der Militärwissenschaftlichen Vereine.106 V tem letu je bil tudi član izpitne komisije na Vojni šoli. Podpolkovnik Samonigg je od sredine maja do sredine junija 1877 pod vodstvom ekscelence povelj- nika generalštaba Antona von Schönfelda (1827– 1898) izvajal generalštabne vaje v Zgornji Avstriji, avgusta, septembra in oktobra pa je bil osem tednov prisoten pri kartografiranju Galicije, Tirolske in Be- neške.107 26. avgusta 1877 je bil za Samonigga znova dan sreče in veselja, saj se mu je rodil edini sin, ki so ga krstili za Adolfa Bertholda Mario.108 Šef urada – novopečeni plemič 29. avgusta 1878 je podpolkovnik Samonigg postal šef vojaškega urada za topografijo, slabo leto pozneje pa je s 1. majem 1879 postal polkovnik.109 103 Prim. Samonigg, Scharnhorst, v: Organ des Wiener Militär- -Wissenschaftlichen Vereins, Bd. VII, 1873, str. 49–70. 104 AT ÖSTA, KA, Quall, Ktn. 2884, Quall Samonigg Johann. 105 Prim. Laibacher Zeitung, 3. 12. 1873. 106 Samonigg, Die vorjährigen Manöver, v: Organ der Militär- -Wissenschaftlichen Vereine, XIV. Band, 1877, str. 403–450. 107 AT ÖSTA, KA, Quall, Ktn. 2884, Quall Samonigg Johann. 108 AT ÖSTA, KA, Quall, Ktn. 2884, GBBL Samonigg. 109 AT ÖSTA, KA, Quall, Ktn. 2884, Quall Samonigg Johann. 728 2021FRANC ROZMAN, MIHA ŠIMAC: VSE DOSEŽE, KAR MU DRAGO: JOHANN BARON SAMONIGG (1839–1915), 717–738 Kot nosilec Reda železne krone je cesarja zaprosil za poplemenitenje. V prošnji, ki jo je naslovil na cesarja, je bil špartansko kratek in ni priložil lastnega življe- njepisa, le izpis iz vojaške evidence o svoji službi v oboroženih silah. Zato pa je mogoče prebrati nekaj več o grbu, ki si ga je izbral. Samoniggov predlog grba je bil kvadriran zlato-moder ščit s črno prečko, v kateri so tri zlate zvezde. Nad ščitom sta dva kronana turnirska šlema s črno-zlatim in modro-zlatim pre- grinjalom. Iz desne krone rasteta zaprti zlato-črno deljeni orlovi perutnici, iz leve krone pa raste vitez z brki v zlato obrobljenem oklepu, s šlemom s tre- mi nojevimi peresi, zlatim med dvema modrima, v dvignjeni desnici drži meč, levico upira v bok. Pod ščitom se vije zlat trak z napisom SEMPER IDEM v črni lapidarni pisavi.110 Cesar je prošnji ugodil in polkovnik je 22. januarja 1880 postal plemič – vitez (Ritter v. Samonigg), o čemer so poročali tudi časo- pisi.111 V letu, ko je sin šoštanjskega trgovca postal ple- mič, so ga njegovi nadrejeni v letni oceni opisovali kot zelo nadarjenega častnika ter tudi to pot pose- bej izpostavljali njegovo izobraženost, sposobnost jasnega zaznavanja in ustrezne presoje ter primerno vojaško taktnost. Zapisali so, da je »ein vörzuglicher« generalštabni častnik z bogatim poznavanjem geo- grafije. Urad je vodil v popolno zadovoljstvo pred- postavljenih; prav tako se je odlično obnesel v vseh višjih generalštabnih službah. Ocenili so še, da je pri- meren za misije na tujem. Kot poveljnik pehotnega polka je opravljal službo v enoti ter se odlično ob- nesel kot poveljnik bataljona. Znova so izpostavljali njegovo skrb za dodatno izobraževanje, značajsko pa so ga označili kot »Ehrenwerther Charakter« – člove- ka častnega značaja in sangvinika. Tovrstna ocena ni ravno pogosta in je morda zato toliko bolj zanimiva. Fizično so ga opisali kot srednje visoke, korpulent- ne postave in primernega za vse vojaške službe. Tudi o znanju jezikov tega leta najdemo drugačne ocene kakor leta 1869, kar kaže na to, da se je Samonigg zaradi narave svoje službe trudil zadostiti tudi tem predpisom in poznavanju več jezikov monarhije, kar mu je gotovo koristilo. Tako so takrat navedli, da je polkovnik popolnoma in z dobrim stilom obvladal nemški jezik, slovensko, italijansko in francosko je govoril dobro, pisal pa nekoliko slabše (ziemlich gut), za službene potrebe se je zadovoljivo naučil tudi hr- vaškega jezika, pri angleščini in ruščini pa je bil še vedno začetnik.112 Novi plemič, polkovnik vitez Samonigg, je kot šef vojaškega topografskega urada večkrat obiskal vojaške postojanke po vsej monarhiji, zbiral ustrezne 110 AT ÖSTA, AVA, Adelsakten, Adelsakte von Samonigg, Jo- hann, Rittsdt., 22. I. 1880. – Za posredovano dunajsko arhiv- sko gradivo in opis grba se zahvaljujem dr. Mihu Preinfalku. 111 Oesterreichischer Soldatenfreund, 23. 4. 1880, str. 4: Ritter- stands-Verleihung. 112 AT ÖSTA, KA, Quall, Ktn. 2884, Quall Samonigg Johann. informacije ter se spoznaval z dejanskimi razmerami. Na takšnem informativnem potovanju je obiskal Bo- sno in Hercegovino. V Goraždah ga je sprejel takrat mladi stotnik Franz Conrad von Hötzendorf (1852– 1925), poznejši načelnik generalštaba cesarskih obo- roženih sil, ki je bil polkovniku znan že po prene- katerih izdelanih skicah in geografskih poročilih. Zaradi njih je postal pozoren na mladega Hötzen- dorfa in ga ob tem srečanju povabil v svoj urad. Toda mladi častnik ga je zavrnil, rekoč, da morda kdaj po- zneje, saj se je želel udeležiti načrtovane operacije v Sandžaku. Polkovnika je Hötzendorf nato popeljal po utrjenih položajih na višinah okoli mesta.113 Toda Samonigg ni pozabil na mladega častnika, ki je po končani zasedbi Sandžaka, novembra 1897, sprejel njegovo ponudbo in bil premeščen na Dunaj. Kmalu po prihodu v cesarsko prestolnico je stotnik Hötzen- dorf prevzel dolžnosti v uradu za topografijo, kjer mu je bil predstojnik polkovnik vitez Samonigg, ki ga je Hötzendorf v spominih ocenil kot strogega, natanč- nega in zahtevnega predpostavljenega (ein strenger, genauer, viel fordernder Vorgesetzter). Kljub temu je Hötzendorfova mati s polkovnikovo družino stkala prijateljske vezi, kakor še piše Hötzendorf v svojih spominih.114 Vodstvene funkcije Funkcijo šefa urada je polkovnik vitez Samonigg opravljal do 10. aprila 1881, nato pa so mu bile zau- pane nove službe. Tako je junija 1881 odšel v Gali- cijo, kjer je postal poveljnik generalštaba 11. korpu- sa generalnega poveljstva v današnjem Lvivu (nem. Lembergu).115 Takrat je habsburški dvor, po atentatu na ruskega carja Aleksandra II. (1818–1881), imel z Rusijo dokaj hladne odnose, saj so Rusi idejo pansla- vizma uporabljali tudi kot sredstvo agitacije proti Av- striji. Temu primerno so v avstrijskem vojaškem vrhu morali računati tudi na možnost eskalacije razmer v oborožen spopad. V teh razmerah je torej povelj- stvo lvovskega korpusa vodil feldcajgmajster vojvoda Wilhelm Würtemberški (1828–1896), ki je v načel- niku štaba, vitezu Samoniggu, našel pravega človeka za uspešno delovanje. Oktobra 1881 je Samonigg so- deloval pri posvetovanjih, ki so potekala na Dunaju pod predsedstvom nadvojvode Albrechta. Načelnik štaba 11. korpusa je tedaj podal več predlogov o po- trebnih reformah, kar je v lapidarnem vojaškem jezi- ku zajel na štirih straneh. Rezultat teh posvetovanj naj bi bila uvedba teritorialnega sistema vojske leta 1882, s čimer je Galicija doživela gospodarski prepo- rod.116 Samonigg je uspešno izvajal potrebne reforme in vojaške enote pripravil na morebitno mobilizacijo. 113 Conrad v. Hötzendorf, Mein Anfang, str. 87–88. 114 Prav tam, str. 132. 115 AT ÖSTA, KA, Quall, Ktn. 2884, Quall Samonigg Johann. 116 Strobl, Geschichte, str. 373–374. 729 2021 FRANC ROZMAN, MIHA ŠIMAC: VSE DOSEŽE, KAR MU DRAGO: JOHANN BARON SAMONIGG (1839–1915), 717–738 Za to uspešno opravljeno delo je 28. oktobra 1884 prejel viteški križec Leopoldovega reda.117 Vitez Samonigg je bil načelnik štaba do 19. okto- bra 1884, potem so mu zaupali poveljstvo 23. pehotne brigade, že v naslednjem letu (1885) pa je z majskimi napredovanji postal generalmajor. Leta 1886 je bil premeščen in je postal poveljnik 8. pehotne brigade v Brnu, 24. septembra 1889 pa so mu zaupali povelje- vanje nad 5. pehotno divizijo v Olomoucu. General- major vitez Samonigg je s 1. majem 1890 napredoval in postal podmaršal (Feldmarchalleutnant) ter nasle- dnja tri leta deloval pri diviziji v Olomoucu.118 Tam si je ves čas prizadeval za izboljšanje izobraževanja vojaštva ter vzdrževanje discipline na visoki ravni; obenem je skrbel za dobro počutje tako častnikov kot vojaških obveznikov ter večkrat zastavil svoje ime za njihove upravičene pripombe in pomisleke. Zato je užival polno zaupanje vojaštva. Tudi mesto Olomouc in njegovi prebivalci so se vitezu Samoniggu prilju- bili, sam pa si je prizadeval, da bi kot zvest občudo- valec velikega vojskovodje Radetzkega temu priskr- bel primeren spomenik.119 Njegova prizadevanja so obrodila sadove, saj je leta 1892 mesto Olomouc res postavilo pomnik očetu Radetzkemu, nekdanjemu poveljniku olomouške trdnjave.120 Na vrhu: generalni inšpektor vojaških šol To je bil lep zaključek Samoniggovega bivanja v tem moravskem mestu, saj so ga 17. oktobra 1893 poklicali v vojno ministrstvo na Dunaj. Morda velja kot zanimivost omeniti tudi oceno o znanju jezikov iz leta 1893. Takrat so za podmaršala zapisali, da je popolnoma obvladal nemščino, dobro je znal še slo- vensko, italijansko in francosko. Nekaj malega je znal še poljsko in rusko, za službene potrebe zadovoljivo pa je govoril tudi hrvaški jezik.121 Samonigg je sprva deloval v ministrstvu, kjer se je še podrobneje seznanil s težavami vojaških izobraže- valnih ustanov, kjer so vse bolj težili k spremembam. Desetletja je namreč prevladovala težnja po nizki izobrazbeni ravni kadetov, zdaj pa je vojska ubrala nasprotno pot. Prav to nalogo reformiranja sistema so leta 1895 zaupali Samoniggu.122 8. januarja 1895 je časopis Slovenec poročal: »Podmaršal vitez Samo- nigg je imenovan generalnim nadzornikom vojaških šol, 117 Fremden-Blatt, 21. 3. 1915, str. 5, »ZFM [!] Johann Freiherr v. Samonigg. Ein Nachruf von G. d. I. d. R. Albin Freiherrn zu Teuffenbach«. 118 AT ÖSTA, KA, Quall, Ktn. 2884, Quall Samonigg Johann. 119 Fremden-Blatt, 21. 3. 1915, str. 5, »ZFM [!] Johann Freiherr v. Samonigg. Ein Nachruf von G. d. I. d. R. Albin Freiherrn zu Teuffenbach«. 120 Prim. Mährisches Tagblatt, 6. 5. 1892, str. 4, »Die Enthüllung der Radetzky-Gedenktafel am Olmützer Gemeindehause«. 121 AT ÖSTA, KA, Quall, Ktn. 2884, Haupt-Bericht 1893 Sa- monigg Johann. 122 Strobl, Die Geschichte, str. 375. generalni major Gustav Uher je imenovan poveljnikom tehniških vojaških tečajev.«123 Rudolf Andrejka je o vitezu Samoniggu kot ge- neralnem inšpektorju med drugim zapisal: »Na tem položaju je skušal spraviti kadetnice na stopnjo civil- nih srednjih šol in uvedel obvezno maturo. Ne ozirajoč se na stare tradicije, je izvajal svoje reforme, odstavljal in premeščal učitelje voj. šol, kar mu je nakopalo mnogo nasprotstev.«124 Ta zapis je treba prebirati previdno, saj takratno časopisje poroča, da je bila funkcija ge- neralnega inšpektorja bolj posvetovalne in ne odlo- čujoče narave. Cesar Franc Jožef je 30. januarja 1897 podmar- šala viteza Samonigga počastil z naslovom tajnega svetnika.125 Visoka čast pa najbrž ni imela večjega vpliva na Samonigga, ki si je iskreno prizadeval za reformo vojaškega šolstva, pri čemer pa, kakor se zdi, ni bil najbolj uspešen. Zaradi tega naj bi se ge- neralni inšpektor že leta 1898 odločil za upokojitev. 27. aprila 1898 je Oesterreichisher Soldatenfreund po- ročal, da je bil generalni inšpektor podmaršal Johann vitez Samonigg upokojen, ob upokojitvi pa je dobil titularni čin generala topništva (Feldzeugmeister) in veliki križ reda Franca Jožefa.126 O tej upokojitvi so aprila poročali tudi drugi časopisi.127 Prav to Samoniggovo dejanje je doživelo izjemen odmev v takratni družbi. Mährisches Tagblatt je po- ročal, da se zelo redko zgodi, da bi upokojitev aktiv- nega častnika, »čeprav z najvišjimi častmi«, vzbudila tolikšno zanimanje kot Samoniggova. Ob tem so domnevali, da je do upokojitve najverjetneje prišlo bolj zaradi tega, ker mu ni uspelo uresničiti svojih te- meljitih reformnih predlogov v prenovitvi vojaškega izobraževalnega sistema kakor zaradi fizične oslabe- losti generalnega inšpektorja. Ob tem so poskušali na kratko opisati tudi njim poznano ozadje dogaja- nja v vojaških vrstah. Poročevalec je tako navajal, da se je leta 1893 zdelo, da je vojska končno doumela pomembnost poenotenja in posodobitve izobra- ževanja častniškega kadra. Vojaško vodstvo si je po mnenju pisca prizadevalo za temeljito prenovo, zato je vzpostavilo novo funkcijo generalnega inšpektorja vojaških izobraževalnih ustanov, za to mesto pa je bil izbran prav vitez Samonigg, kar je povsod naletelo na odobravajoče odzive, saj so se zavedali njegovih izkušenj in praktičnih sposobnosti. Težava pa je bila v tem, kakor je zapisal poročevalec, da generalni in- špektor ni bil neodvisen kakor v Nemčiji. V habs- burškem cesarstvu je bila funkcija le svetovalnega 123 Slovenec, 8. 1. 1895, s. p., »Telegrami«. 124 Andrejka, »Samonigg, Ivan« (https://www.slovenska-biogra- fija.si/oseba/sbi535365/) (1. 8. 2021). 125 Prim. Laibacher Zeitung, 6. 2. 1897, str. 1, »Amtlicher Theil«. 126 Prim. Oesterreichischer Soldatenfreund, 27. 4. 1898, str. 4, »Mi- litärische Rundschau«. 127 Prim. Grazer Volksblatt, 24. 4. 1898, str. 3, »Aus dem Militär- -Verordnugsblatte«. 730 2021FRANC ROZMAN, MIHA ŠIMAC: VSE DOSEŽE, KAR MU DRAGO: JOHANN BARON SAMONIGG (1839–1915), 717–738 značaja, kar je pomenilo, da ima avstrijski generalni inšpektor bolj kot ne zvezane roke, posledično pa tudi do temeljitih reform ni moglo priti. Vitez Samonigg si je prizadeval, da bi bil položaj inšpektorja vendar- le bolj upoštevan; na njegovo pobudo so to končno spoznavali tudi v ministrstvu in znova se je prebudilo upanje, da bo do prepotrebnih reform končno prišlo, kar pa se ni zgodilo. Zato bo imel vsak njegov nasle- dnik težko opravilo pri reševanju tega vprašanja, so še navedli v časopisu.128 V pokoju General vitez Samonigg se je po upokojitvi na- selil v svoji vili v Gradcu, kjer je bil živahno vpet v življenje tamkajšnje družbe, o čemer so poročali tudi časopisi. Upokojeni Samonigg je tako postal član ce- sarsko-kraljeve Geografske družbe na Dunaju, zani- mal se je za arheološka izkopavanja v Radvanju, se udeleževal različnih sprejemov, slovesnosti in banke- tov ter bil dejaven član Historičnega društva za Šta- jersko in predsednik turističnega združenja Adria. O vsem tem so poročali časopisi, a tudi o njegovih otro- cih niso molčali. Tako je leta 1901 njegova hči Adele, poročena baronica Rhon von Rohnau,129 v Olomou- cu izvajala klavirski koncert, njegova druga hči pa je v podobni vlogi leta 1903 sodelovala v Gradcu na proslavi v spomin cesarice Elizabete.130 Stari general je kot donator večkrat prispeval za nego ubogih, nekajkrat pa je bil tudi sprejet pri cesar- ju v avdienci. V Gradcu se je spoprijateljil z graškim univerzitetnim profesorjem Richterjem, ki je pri- pravljal delo o Bosni in Hercegovini. Samonigg naj bi se, da bi poslušal njegova predavanja, celo vpisal na graško univerzo, z njim pa naj bi tudi potoval po severni Afriki. Poleg tega je bil član častnega odbora turnirja v mečevanju, ki je potekal v Gradcu, ter vrste drugih organizacij in društev.131 Vitez Samonigg je bil posebej vnet za ohranjanje spomina na posamezne častnike in generale, ki so v zgodovini pustili vidne sledi. Zato je bil med agil- nimi pobudniki in član komiteja za postavitev spo- menika svojemu nekdanjemu nadrejenemu generalu Wilhelmu Würtemberškemu,132 do česar je leta 1907 tudi zares prišlo. V zahvalo za to je od würtember- škega vladarja prejel veliki križec reda würtemberške 128 Mährisches Tagblatt, 26. 4. 1898, str. 2–3, »Die Pensionirung des FML von Samonigg«. 129 Adele Samonigg se je 31. julija 1893 v Olomoucu poročila s poročnikom Adolfom baronom Rohn v. Rohnauom. Ob tej priložnosti je zaradi vere (ona katoličanka, on evangeličan) prišlo do nekaj neljubih zapletov. Nevesta je potem prestopila v evangeličansko vero. O tem so poročali tudi časopisi. Glej: Mährisches Tagblatt, 1. 8. 1893, str. 3, »Die Trauung des Fräu- leins Adele v. Samonigg«. 130 Prim. Poles, Znameniti sin, str. 11. 131 Prav tam. 132 Prim. Neues Wiener Tagblatt, 25. 1. 1901, str. 27, »Ein Denkmal«. kraljeve krone ter Friedrichovega reda.133 Počastil pa ga je tudi cesar Franc Jožef, in sicer s tem, da je Sa- monigg 15. novembra 1908 prejel titularni naslovni čin generala pehote (General d. Inf.).134 V Gradcu je bil general vitez Samonigg tudi član odbora za postavitev spomenika častniku Francu vitezu Hackherju (1764–1837), branitelju graškega grajskega hriba leta 1809, ki si je za to udejstvovanje v bojih proti francoskim silam prislužil viteški križec reda Marije Terezije in baronski naslov. Spomenik so postavili in slovesno odkrili 18. oktobra 1909.135 Začetki sinove vojaške kariere Ob vseh teh aktivnostih je lahko general sprem- ljal napredovanja svojega sina v vojaški suknji. Adolf vitez Samonigg je zaradi očetove kariere in družbe že zgodaj spoznal vojaški poklic ter se odločil slediti očetovim stopinjam. Zaradi očetovih službenih mest in selitev je bilo tudi sinovo šolanje sprva razpeto med več različnih izobraževalnih ustanov. Tako je 1. razred gimnazi- je obiskoval v Brnu, 2. do 5. razred v Olomoucu, 6. razred na Dunaju, 7. in 8. razred pa na terezijanski gimnaziji na Dunaju, od koder ga je pot vodila na vojno akademijo (smer topništvo), ki jo je obiskoval v letih 1896–1899 in jo zaključil z zelo dobrim uspe- hom. Na cesarjev rojstni dan, 18. avgusta 1899, je kot absolvent akademije postal poročnik in vstopil v ak- tivno vojaško službo k 9. topniškemu polku.136 Vo- jaški ocenjevalci so mladega poročnika Adolfa Sa- monigga po prvem letu delovanja opisali kot srednje vitke, še ne povsem razvite telesne postave, primer- nega za vse službe v miru in vojni. Značajsko je bil ocenjen kot častnik dobrega značaja, ki ima vesel in živahen temperament, zelo dobrih sposobnosti, ki zna zelo hitro pravilno razumeti situacijo. Ta ocena se ne razlikuje dosti od tistih, ki so jih – sicer mesto- ma v drugačni formulaciji – uporabili pri ocenjeva- nju njegovega očeta. Kot mlad poročnik je premogel znanje in spretnosti za opravljanje poklicnih nalog in se je dobro znašel kot častnik baterije. Pri pou- čevanju nabornikov je Adolf vitez Samonigg dose- gel dobre rezultate. Imel je dobro (torej povprečno!) teoretično znanje o artileriji in streljanju, praktične- ga znanja pa si še ni pridobil. Ocenili so ga še kot zelo zagnanega in ambicioznega mladeniča, ki je do nadrejenih zelo spoštljiv in uslužen, do sebi enakih 133 Poles, Znameniti sin, str. 11. 134 Prim. Schmidt-Brentano, Die k. k. bzw. k. u. k. Generalität 1816–1918, str. 158 (https://dokumen.tips/documents/die-k- -k-bzw-k-u-k-generalitaet-1816-1918.html) (12. 8. 2021). 135 Prim. Grazer Volksblatt, 18. 10. 1909, str. 2–3, »Die Enthül- lung«. 136 Na spletni strani arhiva je v popisu napačno navedeno, da je bil dodeljen k enoti konjenice. Prim. AT ÖSTA, KA, Mili- tärische Nachlässe, 373 (B, C) Samonigg von, Adolf. 731 2021 FRANC ROZMAN, MIHA ŠIMAC: VSE DOSEŽE, KAR MU DRAGO: JOHANN BARON SAMONIGG (1839–1915), 717–738 ustrežljiv, do podrejenih pa službeno vljuden. Med moštvom si je prizadeval vzdrževati potreben red in disciplino. V tej enoti je kot poročnik služboval naslednjih pet let, dva meseca in 13 dni, ko je 1. novembra 1904 končno dočakal prvo napredovanje in postal nadpo- ročnik. Čas do napredovanja je bil dokaj dolg in šele podroben vpogled v dokumente nam pove, da je bila težava najverjetneje povezana z njegovim izobraže- vanjem. V letu 1900/1901 se je uril na jezdni šoli, a glavna ovira za napredovanje je bila Samoniggovo neznanje polkovnega jezika. Iz dokumenta, ki nam generalovega sina Adolfa predstavlja v prvem letu njegove vojaške službe, razberemo, da je popolnoma obvladal nemški jezik, zelo dobro se je v pisani in govorjeni obliki izražal v francoščini, za službene po- trebe je znal tudi češki jezik, toda polkovnega jezika enote – slovenščine! – ni bil vešč. Zato so določili, da se je mora naučiti do 17. avgusta 1902. Očitno je ta čas dobro izkoristil in se vsaj za službene po- trebe zadovoljivo (Dienstgebrauche genügend) nau- čil slovenščine. Pri vpisih pa moramo biti previdni; kot zanimivost lahko navedemo, da so leta 1904 o njegovem znanju francoščine poročali popolnoma drugače kakor nekaj let poprej; zapisali so, da je znal le »nekaj« (etwas) francoščine v pisani in govorjeni besedi. Dve leti pozneje so Adolfovo znanje jezikov opisali takole: nemško govori in piše tekoče in ko- rektno, slovensko (polkovni jezik) dobro (gut); češko za službene potrebe zadovoljivo (Dienstgebrauche genügend), francosko pa to pot dobro. Leta 1905 so o Adolfu v letni oceni zapisali, da se je v vseh pogledih odlično izkazal kot namestnik polkovnega adjutanta. Pri vajah je pokazal zelo dobro poznavanje uporabe orožja in pravilno ocenil taktične situacije. Na vajah tistega leta je svoje znanje in poznavanje artilerije ter streljanja zelo dobro izkoristil. Ocenili so ga kot pri- mernega za generalštabno službo ter oceno zaključili z zapisom: »Je zelo sposoben in vsestranski častnik« (Ist sehr tüchtiger, vielseitg verwendbarer Offizier).137 Oče Johann je najbrž upal, da bo sin napredoval vsaj tako hitro in uspešno kakor on, a spričo razmer do tega ni prišlo. Je pa z zanimanjem še naprej spremljal sinovo vojaško karierno pot. Čas v Badnu Leto 1909 je bilo za titularnega generala topništva viteza Samonigga v splošnem čas selitev, jubilejev in pretresov. Že maja je časopisje poročalo o spominski slovesnosti, ki je potekala v Südbahnhotelu na Sem- meringu. 15. maja so se po petdesetih letih tam zbrali vsi še živi gojenci tehnične akademije v Znojmu, ki so 14. aprila 1859 končali z izobraževanjem. Med številnimi, ki so se udeležili te slovesnosti, je bil tudi 137 AT ÖSTA, KA, Quall, Ktn. 2884, Quall Samonigg Adolf. vitez Samonigg.138 V tem času se je že pripravljal na odhod iz štajerskega deželnega glavnega mesta. Za- radi družinskih razlogov se je namreč tistega poletja preselil na Dunaj, kakor so poročali časopisi: »Feld- cajgmajster v pokoju, vitez Samonigg je zapustil naše mesto, da bi se za stalno naselil v Badnu pri Dunaju. Vilo na Hilmgasse 12 je prodal Rudolfu Mayerju /.../ za 60.000 K. Slovo gospoda feldcajgmajstra viteza Sa- monigga bo v našem mestu za sabo pustilo veliko vrzel. Štel je vendarle med najvplivnejše člane društev Rdeči križ, Adria, v odboru za Hackerjev spomenik in dru- gih telesih.«139 V Badnu se je naselil v hiši na naslovu Župnijski trg 5. V seznamu, ki ga je objavil lokal- ni list, je navedeno, da je bila takrat s Samoniggovo družino tudi hčerka Adele baronica Rohn-Rohnau. Skupaj s služinčadjo je v hiši živelo deset oseb.140 V prvih dneh novembra 1909 so časopisi poročali o napredovanju Samoniggovega nečaka, takratnega polkovnika Alfreda viteza Hinkeja, ki je 27. oktobra postal poveljnik 14. pehotnega polka.141 To pa je bila najbrž zadnja vesela vest za Samoniggovo sestro in Hinkejevo mater Fani, ki je 17. novembra tega leta v 73. letu starosti umrla v Gradcu.142 Pokopali so jo 19. novembra na pokopališču pri Sv. Leonardu.143 Po sestrinem pogrebu se je podmaršal Samonigg vrnil v Baden, kjer si je privoščil krajši oddih,144 decembra pa je praznoval svoj 70. rojstni dan. Ob tej priložnosti so mu voščili v lokalnem časopisu Badener Zeitung ter posebej izpostavili njegovo telesno čilost in du- ševno svežino ter mu zaželeli »še mnoga leta čvrstega zdravja in neskončne življenjske radosti v našem lepem Badnu«.145 Leta 1910 je titularni general topništva Johann vitez Samonigg postal častni član Historičnega dru- štva za Štajersko, posebno pohvalo pa je prejel tudi od članov društva štajerskega deželnega muzeja. Samo- niggu je 24. julija 1910 cesarska pisarna izdala diplo- mo, s katero je bil skupaj s potomci povzdignjen med barone.146 O tem je časopisje, zanimivo, poročalo šele jeseni.147 V ohranjeni prošnji Samonigg ni spreminjal dotedanjega družinskega grba; edina sprememba je le v tem, da na ščitu počiva še sedemrogeljna baron- ska krona.148 138 Prim. Neue Freie Presse, 22. 5. 1909, str. 8, »Ausmusterungs – Erinnerungsfest«. 139 Cit. po: Poles, Znameniti sin, str. 11. 140 Cur und Fremden-Liste des Curortes Baden bei Wien, 4. 9. 1909, str. 5, »Ausgegeben«. 141 Prim. Neue Schlesische Zeitung, 2. 11. 1909, str. 2, »Militärische Ernennung«. 142 Grazer Tagblatt, 18. 11. 1909, str. 21, »Todesfälle«. 143 Grazer Volksblatt, 19. 11. 1909, str. 5, »Todesfälle«. 144 Prim. Poles, Znameniti sin, str. 11. 145 Badener Zeitung, 25. 12. 1909, str. 3, »Personalnachricht«; Po- les, Znameniti sin, str. 11. 146 Poles, Znameniti sin, str. 11. 147 Prim. Neues Wiener Journal, 14. 10. 1910, str. 3, »In den Adel- stand erhoben«. 148 Prim. AT ÖSTA, Adelsakten, Adelsakte von Samonigg, Jo- hann, Freiherrnstand, 24. VII. 1910. 732 2021FRANC ROZMAN, MIHA ŠIMAC: VSE DOSEŽE, KAR MU DRAGO: JOHANN BARON SAMONIGG (1839–1915), 717–738 Baron Samonigg je oktobra 1910 na Dunaju do- živel manjšo nesrečo, o kateri so poročali časopisi. Grazer Tagblatt je tako zapisal, da je pri prečkanju Favoritenstrasse kočijaž zadel generala in ga lažje po- škodoval. Rane so mu sprva oskrbeli v wiedenski bol- nišnici ter ga nato odpustili v domačo oskrbo.149 A če nesreča ni pustila trajnejših posledic, tega ni mogoče reči za bolečino, ki je v Samonigga zarezala decem- bra tega leta. Takrat sta namreč zakonca Samonigg izgubila hčer, 39-letno Adele baronico Rohn von Rohnau, ki je umrla 16. decembra 1910. Pokopali so jo dva dni pozneje na badenskem pokopališču. Iz vpisa v mrliški matici razberemo, da je bila baronica evangeličanske vere.150 Žalost, ki je prevevala hišo, so 149 Grazer Tagblatt, 17. 10. 1910, str. 4, »Unfall des FZM Ritter v. Samonigg«. – Zanimivo je, da so takrat v prispevku napačno zapisali plemiški naziv vitez, ko pa je Samonigg že bil povišan v barona. 150 EW, Pfarre Baden – St. Stephan, SB 1908–1911, fol. 270. skušali ublažiti vnuki, baron Samonigg pa z različni- mi aktivnostmi in družabnimi dogodki. Seveda je pri tem pazljivo spremljal tudi uspehe svojega sina. Prav v začetku leta 1913 je lahko sin Adolf oče- tu generalu poročal o posebni pohvali, ki jo je prejel za vojaško delovanje. 19. februarja 1913 so namreč v dnevnem povelju zapisali posebno pohvalo Adolfu baronu Samoniggu za vzorno opravljanje službe pol- kovnega adjutanta v zadnjih šestih letih. Ob tem se je Adolf, kakor so zapisali, posebej izkazal »v tekočem letu, ko je v težkih razmerah postavil 5. baterijo in s tem opravil veliko delo. V imenu Najvišje službe je prejel za- hvalo in priznanje.«151 Tega leta je ob objavi majskih napredovanj ostareli general lahko z nemalo ponosa bral tudi o sinovem napredovanju, saj je s 1. majem 1913 Adolf baron Samonigg postal stotnik.152 151 AT ÖSTA, KA, Quall, Ktn. 2884, Quall Samonigg Adolf. 152 Prim. Wiener Zeitung, 30. 4. 1913, str. 14. Baronski grb Johanna Samonigga (AT ÖSTA, Adelsakten, Adelsakte von Samonigg, Johann, Freiherrnstand, 24. VII. 1910). 733 2021 FRANC ROZMAN, MIHA ŠIMAC: VSE DOSEŽE, KAR MU DRAGO: JOHANN BARON SAMONIGG (1839–1915), 717–738 A če je sinovo napredovanje leta 1913 prineslo nekaj veselja, je konec leta spet postregel z žalostjo. Badener Zeitung je 1. oktobra 1913 namreč poročal, da je v minulem mesecu v Gradcu v 41. letu staro- sti umrla še druga hčerka barona Samonigga, Han- na baronica Samonigg.153 Iz mrliške matične knjige razberemo, da je baronova hčerka, katoliške vere, 28. septembra tega leta umrla v Gradcu, od koder so jo prepeljali v Baden in pokopali v tamkajšnji družin- ski grobnici.154 Na Dunaju Po teh žalostnih dogodkih se je baron Samo- nigg s soprogo preselil na Dunaj in se nastanil v XIX. dunajskem okrožju na naslovu Hofzeile 29.155 Tudi po tej preselitvi se je ves čas zanimal za lokalno in še posebej vojaško zgodovino. Zdi se, da ga je še ve- dno vznemirjal avstrijsko-pruski spopad leta 1866, ki se ga je sam udeležil. Leta 1914 je izšla broširana knjiga Das Gefecht von Skalitz am 28. Juni 1866. Als Beitrag zur Geschichte des Kampfes um die Vorherrschaft in Deutschland. Geschildert und besprochen von einem Österreicher. Heinrich Friedjung je v Neues Wiener Tagblatt-u 9. junija 1914 objavil članek Ein Beitrag zur Geschi- chte von 1866. V prispevku je ugotavljal, da se je avtor »v duhu iskrene ljubezni do resnice« pri delu opiral na strogo vojaška poročila o bitki pri Skalicah, in širši javnosti razkril, da je avtor tega dela baron Samo- nigg. V svoji oceni je zapisal, da je delo »v glavnem prepričljivo« (in der Hauptsache abschliessende Studie vor); tem bolj, ker je avtor načrtno zbiral vse možne prispevke in imel na voljo številne, poprej zamol- čane vire (denimo zapisnik podpolkovnika iz štaba nadvojvode Leopolda). Friedjung je izpostavil, da se avtor študije ni bal odkrite besede in obsodbe napač- nega ravnanja nadvojvode Leopolda in vrhovnega poveljnika Benedeka. V oceni knjige je med drugim zapisal, da bi bilo zelo dobrodošlo, če bi Samonigg zbrano gradivo uporabil tudi za opise ostalih bitk, vse do bitke pri Kraljevem Gradcu.156 O novi knjigi so se 27. junija 1914 razpisali tudi v Neue Freie Presse. Avtor prispevka je svojo oceno začel z naslovom knjige o bitki pri Skalicah, kjer piše, da jo je spisal Avstrijec, za katerega pa se je, kakor ugotavlja avtor, izkazalo, da ni nihče drug kot baron Samonigg. Ta se je kot mlad štabni častnik osebno udeležil prav te bitke. Samonigg je spopad 28. junija 1866 v svoji brošuri ocenil kot kritični dan za vso severno, Benedekovo armado, piše poročevalec, in se spraševal o poveljnikovih odločitvah, ali bi ob dru- gačnih sklepih vse skupaj potekalo drugače, kakor je. 153 Badener Zeitung, 1. 10. 1913, str. 5, »Hanna Freiin von Samo- nigg«. 154 EW, Pfarre Baden – St. Stephan, SB 1912–1914, fol. 150. 155 Prim. Fremden-Blatt, 20. 2. 1915, str. 17, »Verzeichnis«. 156 Neues Wiener Tagblatt, 9. 6. 1914, str. 2, »Ein Beitrag«. Časopisni poročevalec je izpostavil takšna vprašanja in tudi vprašanja o krivdi pehote pri tem porazu. Pri tem je posegel prav po prikazu bitke pri Skalicah, o čemer je pisal Samonigg. Ob koncu prispevka pa je zapisal: »Samoniggova knjiga v svojih podrobnostih pri opisovanju bojev ne pušča nikakršnega dvoma o visoki moralni čvrstosti avstrijskih enot vseh narodnosti ter njihovem zaničevanju smrti in je tako ob vsej resnico- ljubnosti junaška pesem, ki nam kaže Avstrijo v naj- globlji nesreči, vendar tudi skrivne vrelce njene trdožive življenjske moči, neuničljivost te Avstrije, katere usoda pač je, da je največja v nesrečnih dneh.«157 Prva svetovna vojna Avtor gornjih vrstic, ki je posebej pohvalil vzorno Samoniggovo delo, si niti v sanjah ni mislil, da bo prav na obletnico bitke, 28. junija 1914, za habsbur- ški imperij znova nastopil »nesrečen dan«, saj je tega dne Gavrilo Princip (1894–1918) v Sarajevu ustrelil habsburškega prestolonaslednika Franca Ferdinanda (1863–1914) in njegovo soprogo Sofijo (1868–1914). Črni oblaki nesreče in nove vojne so se kopičili na obzorju. Mesec dni pozneje so čete že korakale na bojišča, kamor jih je klical cesarjev ukaz. Stari general Samonigg se je lahko ob tem le z bojaznijo spraše- val, ali so se iz preteklih izkušenj cesarski generali in častniki res kaj naučili ali pa bo cena novih spoznanj znova visoka. Sam se vojne res ni več udeležil kot aktiven vojak, a je bil v vojski takrat njegov sin, za- radi česar je bil oče general močno zaskrbljen. Se bo vojna hitro končala? Bo sin prišel domov, ovenčan s častjo zmagoslavja, ali pa bo doživljal grenkobe pora- za, kakor jih je že oče? Te misli niso bile redke med vsemi, ki so takrat imeli najbližje v vojaški suknji in na različnih bojiščih. General baron Samonigg je lahko o vojnih do- godkih in položaju presojal po poročilih dnevnega časopisja, razlagah starih prijateljev, s katerimi se je srečeval na Dunaju, in informacijah, ki so mu jih posredovali njegovi nekdanji učenci. Gotovo pa se je lahko o razmerah in dejanskem stanju informiral tudi iz pisem, ki mu jih je pošiljal sin Adolf. Od iz- bruha vojne je bil Adolf baron Samonigg na srbskem bojišču kot poveljnik 2. baterije samostojnega dal- matinskega gorskega topniškega diviziona, ki je bil v sestavu 5. gorske brigade pod poveljstvom general- majorja v. Nöhringa. O sinu Adolfu so poročali tudi časopisi. Tako je Pester Loyd novembra 1914 objavil vest, da je stotnik Adolf baron Samonigg prejel naj- višje priznanje za hraber nastop pred sovražnikom.158 V času, ko je bil sin na bojišču, sta se oče in mati zadrževala na Dunaju ali v Badnu in se udeleževa- la posameznih dogodkov, ki pa so večkrat imeli kaj žalosten pridih. Takšno je bilo tudi poslednje slovo 157 Neue Freie Presse, 27. 6. 1914, str. 25, »Das Gefecht«. 158 Prim. Pester Lloyd, 9. 11. 1914, str. 8. 734 2021FRANC ROZMAN, MIHA ŠIMAC: VSE DOSEŽE, KAR MU DRAGO: JOHANN BARON SAMONIGG (1839–1915), 717–738 Samoniggova osmrtnica (StLA, Partezettelsammlung, K. 70, H. 5179) in njegov grob na pokopališču v Badnu (foto: Barbara Žabota). 735 2021 FRANC ROZMAN, MIHA ŠIMAC: VSE DOSEŽE, KAR MU DRAGO: JOHANN BARON SAMONIGG (1839–1915), 717–738 od grofice Emmi Montecuccoli, soproge upokoje- nega admirala in vrhovnega poveljnika avstro-ogr- ske mornarice, predhodnika Antona Hausa (1851– 1917), Rudolfa grofa Montecuccolija (1843–1922). Leta 1863 rojena grofica je umrla 9. oktobra 1914, na badenskem pokopališču pa so jo pokopali tri dni po- zneje. Pogreba so se udeležili številni predstavniki ci- vilnih, državnih in vojaških oblasti, sožalje žalujočim pa so izrekli ministrski predsednik Karl grof Stürgkh (1859–1916) in predstavniki drugih ministrstev, pa tudi baron Samonigg.159 Generalovo slovo To je bilo najbrž eno zadnjih izrečenih sožalij, saj se je že januarja 1915 žalna zastava vila na Samonig- govem domačem naslovu. 5. decembra je bil mladi stotnik Adolf baron Samonigg ranjen na srbskem bojišču in poslan na zdravljenje na Dunaj. Rana očit- no ni bila prehuda, saj je januarja spremljal očeta na predavanje v Uranio. Do tja sta se odpravila s tram- vajem, a že na poti, blizu Uranie, je staremu generalu postalo slabo: »Namesto da bi izstopil pri Aspernskem mostu, se je takoj peljal do centrale reševalne družbe. S podporo nekaj ljudi, ki so mu priskočili na pomoč, je bil pet minut pred osmo prinesen na centralno postajo. Tam so ugotovili znamenja šibkega srca. Kljub skrbni zdrav- niški oskrbi se je njegovo stanje poslabšalo.« Baron Teuf- fenbach je o teh zadnjih urah generala Samonig- ga zapisal: »Medtem ko je ubogi bolnik, še pri zavesti, menil, da gre le za prehodno slabost, so morali zdravniki globoko zaskrbljenega sina seznaniti, da je zaradi srčne kapi vsaka človeška pomoč zaman in da se bliža neiz- bežno. Ženo, ki je živela v Döblingu, so takoj poklicali v bolnišnico in v njeni prisotnosti je mož pred 11. uro ponoči izdihnil.«160 O generalovi nenadni smrti so poročali vsi vidnejši listi in časopisi monarhije. Tudi Slovenski narod je poročal o smrti Šoštanjčana, ki je dosegel generalske časti. Prvo notico so objavili že 14. januarja in v njej zapisali, da je umrl 76-letni Ivan von Samonigg, doma iz Šoštanja.161 Dva dni pozneje pa je bila notica že nekoliko bolj opremljena z infor- macijami, saj so v drugih listih povzeli, da je »zadet od kapi takoj umrl«. Sicer ni bilo čisto tako, a kljub temu je bil vzrok njegove smrti dovolj verodostojno opisan. V prispevku so še navedli, da je bil sin »preprostih slo- venskih staršev«, ki je pred upokojitvijo postal glavni inšpektor vseh vojaških šol, ter zaključili z besedami: »Zanj veljajo besede Koseskega: Kdo je mar? Vse dose- že, kar mu drago, bodi slava, bodi blago, vse doseže sosed moj.«162 159 Wiener Zeitung, 13. 10. 1914, str. 11, »Gräfin Emmi Monte- cuccoli«. 160 Cit. po: Poles, Znameniti sin, str. 11; Illustrierte Kronen Zei- tung, 14. 1. 1915, str. 3, »FZM Freiherr v. Samonigg«. 161 Slovenski narod, 14. 1. 1915, str. 3, »Fcm. baron Samonigg †«. 162 Slovenski narod, 16. 1. 1915, str. 3, »Feldcajgmojster Ivan ba- ron Samonik [sic!]«. Slovo od pokojnega generala barona Samonigga je potekalo 15. januarja v domači hiši. Na pokojni- kovo zadnjo željo ni bilo vojaških slovesnosti, so pa bili zato pri blagoslovu trupla prisotni visoki vojaški predstavniki, na čelu s cesarjevim generalnim priboč- nikom baronom Bolfrasom. Časopisna notica prese- netljivo poroča, da je blagoslov trupla izvedel evan- geličanski pastor, ki je v svojem nagovoru poudaril posebne zasluge pokojnega generala.163 Presenetljivo zato, ker je v mrliški matični knjigi v Badnu, kjer so ga po kremaciji pokopali v tamkajšnji družinski grobnici, Samonigg zabeležen kot katoličan.164 Mladi Samonigg po očetovih stopinjah … Mladi stotnik Adolf baron Samonigg se je po očetovi smrti, 1. februarja 1915, vrnil na fronto in se znova znašel na srbskem bojišču, pri bateriji v sesta- vu 5. gorske brigade. Enota je bila po vstopu Italije v vojno poslana na soško bojišče, natančneje, v oko- lico Gorice. 6. junija 1915 je Samonigg v dnevnem poročilu o dogajanju na frontni črti opisal, da je bilo tedaj lepo vreme, a da je bilo moštvo zelo napeto. Že ponoči in zgodaj zjutraj so namreč italijanski topničarji streljali z vsemi topovi, o čemer je mladi baron zapisal: »V bližino Podgore je sovražnik z vsemi kalibri topov (od težkih do lahkih) razsvetljeval nebo z ognjem in lučjo, predvsem je bilo obstreljevanje močno v času od 5h do 7:45 in od 11:30–12:45, popoldne pa prav tako.«165 Adolf Samonigg je s svojo enoto sodeloval v 1. in 2. soški bitki, 20. septembra 1915 pa so enoto poslali na počitek v Idrijo. Od tam pa se ni vrnila na itali- jansko fronto, pač pa 8. oktobra znova na srbsko bo- jišče. Tu se je Samonigg udeležil bojev na Lovčenu, Cetinju, pri Podgorici in Skadru. 10. marca 1916 je bil dodeljen topniškemu štabu, sprva 20. honvedske- ga topniškega polka, 11. maja pa je bil premeščen k 15. brigadi poljskega topništva, ki je delovala v Ga- liciji. Tam je bil vpet v boje še leta 1917. V začetku leta 1918 je bil znova premeščen in se je spet znašel na italijanskem bojišču. Tu je Adolf baron Samonigg 1. julija 1918 dočakal napredovanje v majorja. Do podpisa premirja je bil Artillerie-Gruppen-Komman- dant pri 48. brigadi poljskega težkega topništva. Po razpadu monarhije se je marca 1919 upokojil ter za- prosil, da bi njegov čin oziroma izobrazbo prevedli v naziv inženir.166 Kot takšen se je potem znašel v civilnem svetu. Leta 1923 mu je umrla mati Berta in 163 Wiener Zeitung, 16. 1. 1915, str. 3, »FZM Freiherr von Samo- nigg †«. 164 Prim. EW, Pfarre Baden – St. Stephan, SB 1915–1916, fol. 4. 165 AT ÖSTA, KA, Militärische Nachlässe, 373 (B, C) Samo- nigg von, Adolf. 166 AT ÖSTA, AdR, HBbBuT, BMfHuV, Allg Reihe, Ing Sa- monigg Adolf, 7864/1919, AE 495. 736 2021FRANC ROZMAN, MIHA ŠIMAC: VSE DOSEŽE, KAR MU DRAGO: JOHANN BARON SAMONIGG (1839–1915), 717–738 bila pokopana na badenskem pokopališču.167 Adolf Samonigg je umrl 3. novembra 1954.168 Namesto sklepa General Samonigg izhaja iz vrste tistih sinov slo- venskih staršev, ki so dosegli najvišje vojaške čine in časti. Njihov odraz so bila tudi odlikovanja, ki mu jih je pripel cesar ali so mu jih podelili tuji dostojan- stveniki in vladarji. Kar 14 odlikovanj si je prislužil v dolgoletni vojaški službi. Na prsih uniforme so se mu tako v ospredju bleščali predvsem veliki križec reda Franca Jožefa, viteški križec Leopoldovega reda in red železne krone III. stopnje z vojno dekoracijo. Ob tem je bil še nosilec vojaškega zaslužnega križca, medalje za vojaške zasluge, vojne medalje, častniške zaslužne značke II. stopnje, jubilejne medalje in ju- bilejnega križca, velikega križca toskanskega reda za vojne zasluge, Albrechtovega reda württemberške krone in württemberškega Friedrichovega reda. Bil je tudi komtur italijanskega reda Mauritiusa in Lazar- ja.169 Ne nazadnje se je povzpel tudi v vrste plemičev ter si pridobil sprva viteški in nato še baronski naslov. O Samoniggu je baron Teuffenbach zapisal, da je bil »plemenit človek – ne po rojstvu, ampak ustvarjen skozi lastne mnogostrane zasluge v vojni in miru ter po milo- 167 Poles, Znameniti sin, str. 11. 168 AT ÖSTA, KA, Militärische Nachlässe, 373 (B, C) Samo- nigg von, Adolf. 169 AT ÖSTA, KA, Quall, Ktn. 2884, Quall Samonigg Johann; StLA, Partezettelsammlung, Ktn. 70, Heft 5179, Johann Sammonigg. sti naklonjenega mu cesarja«.170 Te besede so v jedru le povzele besede pesnika Koseskega, ki so izbrane za naslov tega prispevka in pričajo o tem, da je lahko tudi sin šoštanjskega trgovca z delom, trudom ter po- trpežljivostjo in predanostjo od preprostega gojenca vojaških izobraževalnih ustanov napredoval celo v generala in posegel po visokih časteh. Morda pa je lahko to spominjanje na slovitega šoštanjskega rojaka in poudarjanje njegovih dosežkov ob vloženem trudu komu spodbuda – za današnji čas. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AT ÖSTA – Österreichisches Staatsarchiv AdR – Archiv der Republik Handel, Bergbau, Bauten und Technik (HBbBuT), Bundesministerium für Handel und Verkehr (BMfHuV), Allgemeine Reihe AVA – Allgemeines Verwaltungsarchiv Adelsakten KA – Kriegsarchiv Wien: Qualifikationslisten (Quall) Grundbuchsblätter (GBBL) Haupt-Bericht Militär Matriken Militärerziehungs- und Bildungsanstalten (MEB), Technische Militär Akademie Militärische Nachlässe 170 Cit. po: Poles, Znameniti sin, str. 11. Častnik Adolf baron Samonigg (v ospredju levo) med prvo svetovno vojno (AT ÖSTA, KA, Militärische Nachlässe, 373 (B, C) Samonigg von, Adolf ). 737 2021 FRANC ROZMAN, MIHA ŠIMAC: VSE DOSEŽE, KAR MU DRAGO: JOHANN BARON SAMONIGG (1839–1915), 717–738 EW – Erzdiözese Wien Pfarre Baden – St. Stephan, Matriken DAG – Diözesan Archiv Gürk Pfarre Latschach, Matriken DGS – Diözesanarchiv Graz-Seckau Pfarre Graz – St. Andrae Stadt, Matriken NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor Župnija Šoštanj, matične knjige SAG – Stadtarchiv Graz Volkszählung 1850, 1857 StLA – Steiermärkisches Landesarchiv Partezettelsammlung ČASOPISI Badener Zeitung, 1909, 1913. Cur und Fremden-Liste des Curortes Baden bei Wien, 1909. Danzers Armee-Zeitung, 1925. Der Kamerad, 1873. Die Vedette, 1870. Fremden-Blatt, 1915. Grazer Tagblatt, 1910, 1915. Grazer Volksblatt, 1888, 1898, 1909. Grazer Zeitung, 1871. Illustrierte Kronen Zeitung, 1915. Kärntner Zeitung, 1895. Laibacher Zeitung, 1873, 1897. Mährisches Tagblatt, 1892, 1893, 1898. Neue Freie Presse, 1909, 1914. Neue Schlesische Zeitung, 1909. Neues Wiener Journal, 1910. Neues Wiener Tagblatt, 1901, 1914. Neuigkeits Welt Blatt, 1880. Novice, 1886. Oesterreichischer Soldatenfreund, 1859, 1880, 1898. Organ der Militär-Wissenschaftlichen Vereine, 1877. Organ des Wiener Militär-Wissenschaftlichen Vereins, 1873. Pester Lloyd, 1914. Slovan, 1884. Slovenec, 1895. Slovenski glasnik, 1866. Slovenski narod, 1915. Sport und Salon, 1914. Südsteirische Post, 1895. Tagepost, 1864. Vorarlberger Landes-Zeitung, 1916. Wiener Zeitung, 1913, 1914, 1915. Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark, 1916. LITERATURA IN TISKANI VIRI Bizjak, Matjaž: Bitka pri Kraljevem Gradcu 1866: bitka vseh bitk 19. stoletja. Obramba, 2007, št. 5, str. 62–64. Bornemann, Hellmut: 800 Jahre Stift Klosterbruck (1190–1990). Geislingen an der Steige: Verlag des Südmährischen Landschaftsrates, 1990. Capuder, Karol: Zgodovina c. in kr. pešpolka št. 17. Ce- lovec: Družba sv. Mohorja, 1915. Conrad von Hötzendorf, Franz: Mein Anfang: Kriegserinnerungen aus der Jugendzeit 1878 – 1882. Berlin: Verlag für Kulturpolitik, 1925. Deák, István: Beyond Nationalism. A Social and Poli- tical History of the Habsburg Officer Corps, 1848– 1918. New York: Oxford University Press, 1990. Der Oberste Kriegsherr und sein Stab: die k.u.k. Wehr- macht in Wort und Bild, 1908: militärisches Huldi- gungswerk anlässlich der 60jährigen Jubliläumsfeier Kaiser Franz Joseph I. Wien: Verlag »Der Oberste Kriesgherr und Sein Stab«, 1908. Die k. und k. Kriegsschule 1851–1902. Wien: L. W. Seidl & Sohn, 1903. Gatti, Friderich: Geschichte der k. u. k. Technischen Mi- litär-Akademie, Erster Theil. Wien: in Commis- sion bei Wilhelm Braumüller, 1901. Hribernik, Franc: Mesto Šoštanj: zgodovinski opis. Šo- štanj: Občina, 1998 (ponatis). Janaczek, Gerhard: Tüchtige Officirs und rechtschaffene Männer: Eine historische Bilderreise zu den Mili- tär-Erziehungs- und Bildungsanstalten der k.(u.)k. Monarchie. Prag: Vitalis Verlag, 2007. Kastl, Karl: Moja doživetja z bojnega pohoda proti Prusiji leta 1866 (ur. Miha Preinfalk). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016 (Theasurus memoriae. Opuscula, 4). Novak, Pavel: Nemščina brez učitelja. I. del: Nemška slovnica za samouke. Ljubljana: Katoliška bukvar- na, 1915. Österreichs Kämpfe im Jahre 1866. Nach Feldacten bearbeitet durch das k. k. Generalstabsbureau für Kriegsgeschichte, Bd. III. Wien: Verlag des k.k. Generalstabes, 1868. Poles, Rok: Znameniti sin znamenitega trgovca Sa- mo(v)nika – feldcojgmajster Ivan baron Samo- nigg. List: revija za kulturna in druga vprašanja občine Šoštanj in širše, l. 24, št. 12 (23. 12. 2002), str. 10–11. Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem; 19. in 20. stoletje, Del 3: Od Aljančičev do Žolgerjev. Ljubljana: Viharnik, 2017 (Blagoslovljeni in pre- kleti, 6). Programm des k. k. Gymnasiums Cilli am Schlusse des Schuljahres 1854. Cilli: J: Jeretin, 1854. Rozman, Franc: Feldmaršallajtnant Julius Josef An- ton baron Schmigoz (1821–1889). Časopis za zgodovino in narodopisje 45, 2009, str. 23–30. 738 2021FRANC ROZMAN, MIHA ŠIMAC: VSE DOSEŽE, KAR MU DRAGO: JOHANN BARON SAMONIGG (1839–1915), 717–738 Stergar, Rok: Vojski prijazen in zaželen garnizon. Ljubljanski častniki med prelomom stoletja in prvo svetovno vojno. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1999. Strobl von Ravelsberg, Ferdinand: Geschichte des k.u.k. Infanterie-Regiments Nr. 17 (Ritter von Milde), 1674–1910. Laibach: Kaiserlich-königlicher Schulbücher Verlag, 1911. Vošnjak, Josip: Navzgor, navzdol: povest iz polminole dobe. Celovec: Družba sv. Mohorja, 1909. Vošnjak, Josip: Spomini. Ljubljana: Slovenska matica, 1982. Wawro, Geoffrey: The Austro-Prussian War: Austria's War with Prussia and Italy in 1866. Cambridge: Cambridge University Press, 2007. Wrede, Alphons: Geschichte der K. und K. Wehrmacht: die Regimenter, Corps, Branchen und Anstalten von 1618 bis Ende des XIX. Jahrhunderts, Bd. I. Wien: L. W. Seidel, 1898. SPLETNI VIRI Andrejka, Rudolf: »Samonigg, Ivan« (geslo v SBL): https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi535365/ Divisional Commanders 1914–1918: http://www.austro-hungarian-army.co.uk/div- comd1.htm Schmidt-Brentano, Antonio: Die k. k. bzw. k. u. k. Ge- neralität 1816–1918: https://dokumen.tips/documents/die-k-k-bzw- -k-u-k-generalitaet-1816-1918.html The Battle of Skalitz: http://www.historyofwar.org/articles/battles_ skalitz.html https://battlefieldanomalies.com/the-battle-of- -skalitz/ S U M M A R Y He will accomplish whatever he sets out to. Johann baron Samonigg (1839–1915) Drawing on archival documents and newspa- pers, the contribution outlines the life of a native of Šoštanj and a trader’s son Johann Samonigg (1839– 1915), who, on completing lower grammar school, decided to take up a military career. He attended the Technical Military Academy in Znojmo and be- came a lieutenant. He served in various units, and his exemplary performance allowed him to climb the rungs as well as pursue further education. He attended the elite Military College and brought his studies to a successful completion. As a general staff officer, he distinguished himself with bravery and wisdom in the battles of the Austro-Prussian War in 1866, for which he was conferred the prestigious 3rd Class Imperial Order of the Iron Crown with mili- tary decorations, which paved his path to ennoble- ment. Holding the rank of an officer, he performed various functions, earning one career promotion after another; in 1872, he became a major, in 1876 a lieu- tenant colonel, and in 1879 a colonel. In this capacity, he headed the topography office, where his attention was caught by the work of a young captain Franz Conrad von Hötzendorf (later-to-become chief of the general staff ) and offered him a position in his office. In 1880, the emperor awarded him the title of Ritter, and in 1910 he was elevated to the rank of Baron. In 1885, Samonigg was promoted to ma- jor general and in 1890 to lieutenant field marshal (Feldmarschalleutnant). He reached the zenith of his career by taking the position of inspector general of military training, which he held until his retire- ment in 1898, when he was promoted to the rank of general of the artillery ad honores (Feldzeugmeister). General Samonigg was one of those officers born to Slovenian parents of non-noble origin, whose sheer determination, competence, and devotion earned them the highest military ranks, noble status, as well as various decorations and commendations. The con- tribution rounds off General Samonigg life path by briefly depicting the military career of his son, who tried to follow in his father’s footsteps.