niso cenzurirane. Zbirko je opremil s tehtnim uvodom in študioznimi anotacijami v skladu z medbesedilnimi povezavami, folkloristično teorijo in indeksom motivov finskega znanstvenika A. Aameja in ameriškega znanstvenika S. Thompsona. Gre za izjemno literarno odkritje, vredno nadaljnjega preučevanja, ki bo najbrž prineslo nova spoznanja o modelih ljudske pravljice.
Milena Mileva Blažic
1000 UND 1 BUCH 2005
1000 und 1 Buch, Das Magazin für Kinder- und Jugendliteratur (Tisoč in ena knjiga, časopis za otroško in mladinsko literaturo) je avstrijski časopis, ki ga izdaja AG Kinder- und Jugendliteratur, katere člani so: Büchereiverband Österreichs, Institut für Jugendliteratur, Österreichischer Buchklub der Jugend, Österreichisches BibliotheksWerk in STUBE - Studien- und Beratungsstelle für Kinder- und Jugendliteratur. Na leto izidejo štiri številke, ki so tematsko zaokrožene ter bogato ilustrirane. Poleg strokovnih člankov so v vsaki številki recenzije knjig in drugih medijev, predstavljene so nove strokovne knjige, ki obravnavajo mladinsko literaturo, založništvo, knjižničarstvo in promocijo branja. predstavljeni so tudi posamezni avtorji, Karla Schneider, dobitnica avstrijske nagrade za otroške in mladinske knjige Österreichischer Kinder- und Jugendbuchpreis 2005 v št. 2, ilustratorke Stefanie Harjes, Sybille Hein in Melanie Kemmler ter ilustrator Jens Rassmus v št. 2, Angelika Kaufmann, ki je prejela avstrijsko priznanje za mladinsko literaturo Österreichischer Würdigungspreis für Kinder- und Jugendliteratur 2005, v št. 3 in Roald Dahl v št. 4.
»Das Lesen ist nicht meine Sache ... ich lasse mir lieber vorlesen« (Branje mi ne gre ... raje vidim, da mi kdo bere) je Goethejev stavek, ki napoveduje osrednjo temo prve številke o branju, pripovedovanju in poslušanju. V zadnjem času se zelo poudarja, kako pomembno je, da otrokom beremo. Švicarski avtor in terapevt Jurg Schubiger govori v prispevku »Abends ist immer ein Buch auf Besuch« (Zvečer pride vedno na obisk knjiga) o dolgoletni tradiciji branja otrokom pred spanjem in kako pomembne so zgodbe za otrokov nadaljnji razvoj. Zgodbe vzpostavljajo vezi med ljudmi, med različnimi kraji in različnimi časi. Zgodbe, ki so nam posredovane v krogu družine, nam dajo tudi vedenjske vzorce, ki nas spremljajo vse življenje. Trikotnik pripovedovalec, poslušalec, zgodba oziroma bralec, poslušalec, knjiga je že v preteklosti pokazal specifične socialne in kulturne odnose. Nekaj primerov:
5. stoletje pred našim štetjem. Neka Grkinja sedi na stolu, odvija papirus in bere, glasno bere sama sebi, da bi prebrano razumela (tiho branje se pojavi šele 1500 let kasneje), saj je tekst neskončna vrsta črk brez razmakov in ločil. Tu sta bralka in poslušalka ista oseba.
Okrog 530. Samostan Montecassino. Menihi sedijo pri jedi. Eden jim bere. To je uvedel že Benedikt, a z opozorilom, da se bralec ne sme prevzeti, ostati mora ponižen v odnosu do bratov.
Okrog 1320. univerza v Bologni. Za katedrom sedi učitelj, na mizi leži odprta težka knjiga. Na drugi strani sedi skupina mladih mož. Učitelj jim bere iz knjige (die Vorlesung). Tako študentom ni treba kupiti drage knjige, poslušajo učitelja in si zapisujejo. Tu se avtoritaren učitelj poveže z avtoriteto knjige, učenci so poslušalci in zapisovalci tega, kar so slišali. Do danes se je za univerzitetna predavanja ohranil naziv »die Vorlesung«.
Sreda 15. stoletja. Orléans. Ob zimskih večerih se zbirajo meščanke. Ena od
85
njih glasno bere iz knjige. Vsebina je vezana na ljubezenske, zakonske in lokalne zadeve. Ženske vsebino komentirajo in se zabavajo. Tu so bralka, poslušalke in knjiga enakovredne.
Začetek 19. stoletja na angleškem podeželju. Fleck hodi iz kraja v kraj. Vsak večer v drugi hiši prebira iz svoje precej zdelane knjige zgodbe iz judovske zgodovine. Prebrano tudi izčrpno komentira in v stare zgodbe vpleta dnevne novice. V tem odnosu je pomembno, da poslušalci verjamejo bralcu, bralec mora biti prepričljiv, če hoče dobiti plačilo.
1998. Oberrieden pri Zürichu. Jan in njegov oče christoph zvečer ležita v Janovi postelji. Oče, kot že nekaj tednov, bere iz Tolkienove knjige Gospodar prstanov. Sinu bere zgodbo, ki jo je nekoč že sam prebral in jo sedaj želi posredovati tudi Janu. Skupaj se prepuščata fantaziji. V sosednji sobi pa sta skupaj zatopljeni v knjigo Nina in njena mama.
2004. Gresham, Oregon. Enajstletni Shawn velja za slabega bralca. V knjižnici bere svojemu labradorcu zgodbo Pes čuvaj in kojoti. Pes daje vtis, kot da ga pozorno posluša, kot da ga zgodba zanima. Shawn bere vsak dan boljše. Odrasli, ki danes poslušamo otroka pri branju, običajno nismo pozorni na tekst, ampak le na otrokovo branje, kar pa ni najboljše za spodbujanje branja.
Odnos v trikotniku pripovedovalec, poslušalec, zgodba oziroma bralec, poslušalec, knjiga je potrebno vzpostaviti z veliko mero občutljivosti. Pripovedovalec sproti lahko reagira na odziv poslušalca in zgodbo prilagaja. Bralec je vezan na knjigo, primerno vzdušje lahko ustvarja z glasnim ali tihim branjem. prehod dneva v noč, prehod iz sveta budnosti v svet sanj je za otroka še posebej pomemben. Večerna zgodba naj ga mirno uspava.
Mednarodno uveljavljeni pedagog Norman A. Taylor, ki se posveča predvsem igri in režiji, v prispevku »Story-tel-ling in Action« posreduje svoje izkušnje
s pripovedovanjem zgodb. Velik pomen daje tudi prostoru in gibu.
Gundel Mattenklott, profesorica glas-benoestetske vzgoje na berlinski univerzi v prispevku »Über das Erzählen. Kinder- und Jugendliteratur zwischen Überwältigung und selbstreflexiven Erzählverfahren« (O pripovedovanju. Mladinska literatura med obvladovanjem in samorefleksivnim pripovednim postopkom) gradi svoja razmišljanja na sodobni didaktiki, ki se intenzivno posveča pripovedovanju otrok. V šoli naj bi razvijali in izpopolnjevali svoje pripovedovalske sposobnosti. Približno dvajset let dajejo didaktiki ustnemu izražanju poseben pomen, kar je povezano tudi z rezultati številnih empiričnih raziskav, s katerimi so od sedemdesetih let 20. st. kognitivni psihologi in lingvisti proučevali razvoj vsakdanje sposobnosti pripovedovanja zgodb. Osnovnošolce se spodbuja, da pripovedujejo o svojih doživetjih, avtobiografski spomin naj bi pospeševal zavest o preteklem in prihodnjem. Obstajata dve vrsti pripovedovanja, ustno in pisno. Naše vsakdanje pripovedovanje je večinoma ustno, temu podobno je danes pisno posredovanje po elektronskih medijih. Literarno pripovedovanje je bližje pisni obliki. Vedno pa ni bilo tako. V nepisnih obdobjih in kulturah so bila ali so še literarna dela posredovana ustno. Kot primer lahko navedemo danes priljubljene (ljudske) pravljice, ki so bile prvotno posredovane ustno. Pripovedovanje pravljic je danes oživljeno in zelo priljubljeno. ustno literarno pripovedovanje zajema snov iz zaklada pravljic, namenjeno je v največji meri majhnim otrokom, ki še niso bralci. Pomembno je, da se z majhnim otrokom pogovarjamo o dogodkih, ki jih je sam doživel, ki so torej iz njegovega sveta. V tem dialogu se krepita otrokovo mišljenje in spomin. Na te prve intimne pripovedovalne dialoge se navezujejo tudi slikaniške zgodbe. Z njimi je narejen korak dlje, od lastnega realnega doživetja
86
do imaginarnega sodoživljenja fiktivnega dogodka nekega bitja, ki je lahko otrok ali pa žival. Tudi knjige za otroke v starosti od 6 do 9 let bi morale biti zgodbe z otrokom razumljivim dogajanjem, saj prva samostojna branja že itak niso lahka. Prav za to obdobje je malo knjig, medtem ko je ponudba slikanic in knjig za otroke nad 10 let zelo dobra in primerna za vse bralne nivoje in interese. uspešni avtorji se s svojim literarnim pripovedovanje znajo prilagajati bralcem.
Pritožbe, da otroci ne poslušajo in se niso sposobni koncentrirati, so okrog leta 1999 spodbudile ekipo strokovnjakov v Nemčiji, da so na osnovnih šolah in tudi drugje začeli ustanavljati »klube poslušalcev« (»Hörclub«). O uspešnem delovanju klubov piše Heide Gehrmann v prispevku »Anregungen zum Hören« (Spodbujanje poslušanja).
Franz Lettner, glavni urednik časopisa 1000 und 1 Buch, se v prispevku »Schwanger, schwul und zugedröhnt?« (Nosečnost, homoseksualnost, ogroženost?) loti tako imenovane problemske mladinske literature. Svoja razmišljanja o primernosti in berljivosti tovrstne literature podkrepi s posameznimi primeri.
Zanimiv in malce hudomušen je prispevek o psevdonimih, ki ga je napisal Bruno Blume in naslovil »Lassen wir die gerüchteküche weiter brodeln ...« (Naj še vre ...).
S stavkom »... Sind wir bald da?« (... Bomo kmalu prišli?) je napovedana vsebina druge številke, ki se navezuje na potovanja in počitnice. Prispevki obravnavajo vprašanja, ali so potovanja za otroke primerna, kaj otroci potrebujejo in kako se počutijo, ko nastopi čas počitnic. Navedena je tudi literatura, s pomočjo katere si lahko olajšamo in polepšamo počitnice, literatura, ki nas v domišljiji povede daleč od doma, in literatura, ki velja za dobro počitniško branje. V tej številki je predstavljena tudi knjiga lile prap Warum?, ki je bila nominirana za nemško
nagrado za mladinsko književnost (Deutscher Jugendliteraturpreis 2005).
»Paradiž sem si vedno predstavljal kot nekakšno knjižnico«, je stavek z naslovnice tretje številke, ki ga je izrekel Jorge Luis Borges. In prav knjižnice so osrednja tema te številke. Za nekatere je knjižnica (študijska, univerzitetna ali strokovna) prostor, kjer se izobražujejo, za nekatere je prostor, kjer si lahko knjige izposojajo in jim jih ni treba kupovati, za nekatere pa je knjižnica vrsta polic ali omara, kjer imajo svoje knjige. Borgesov stavek, pravi Franz Lettner, teoretično lahko tudi obrnemo, kar pa ne pomeni, da je vsaka knjižnica lahko paradiž.
Pozornost si zasluži prispevek Caroline Roeder »Er ist jetzt bei L« (Sedaj je pri L) o knjižnicah, ki jih avtorji v svojih knjigah uporabijo kot prizorišča dogajanja. Za Jeana Paula Sartra, Umberta Eca, Jorga Luisa Borgesa, Agatho christie, Roalda Dahla in še nekatere druge so knjižnice zakladnice in templji človekovega znanja in spomina. V mladinski literaturi je pravi hommage knjižnici ustvaril holandski pisatelj Willy van Dorselaer z delom Ime mi je Kaspar. Kasparju se preprosto brez pojasnila zgodi, da zna brati, kar vznemiri njegove starše. Mama ga pelje na pregled k zdravniku. Zdravnikova diagnoza je: »Imam slabo in dobro novico. Slaba je ta, da je znanje branja neozdravljivo, dobra pa je ta, da se od tega ne umre.« Kaspar nato redno obiskuje knjižnico in vneto prebira knjige, ki so urejene po določenem sistemu. Vsebine knjig in knjižnična postavitev postanejo del Kasparjevega resničnega življenja. Na duhovit način prepleta karakterje svojih prijateljev s knjižnimi junaki in jih uvršča v skupine, v katere so uvrščeni v knjižnici. Knjižnica, ki je pribežališče za otroke iz tako imenovanih neomikanih družin, je zatočišča tudi za znamenito sa-moukinjo Matildo pisatelja Roalda dahla. Mladinske knjižnice imajo pomembno izobraževalno vlogo, za mlade so pro-
87
stor, kjer kulturno preživljajo prosti čas in so s socialnega vidika tudi mesto, kjer je znanje demokratično dostopno vsem, tudi revnejšim. Knjiga ima v literaturi lahko vlogo medija, s pomočjo katerega se mladi podajo v druge svetove in kot v Neskončni zgodbi Michaela Endeja tudi k samim sebi. Knjigi in knjižnici v knjigi se pridruži tudi knjižničar/ka. Na primer knjižničarka Knoll Murphy. V zabavni zgodbi je mladinska knjižnica pedagoška bralna ustanova pa tudi prostor, ki omogoča osebno zorenje ob pomoči knjižničarke, za katero se izkaža, da ni Zerberus, ampak zaveznica mladih bralcev. (Eoin Colfer: »Knjižničarka Mrcina«). Vnete bralke in obiskovalke knjižnice so v knjigah v glavnem deklice, deški knjižni junaki nastopijo večinoma takrat, ko gre za odpor do branja. In kam pelje dejstvo, da si danes v knjižnicah vse več izposojajo CD in druge nove medije?
Heidi Lexe v prispevku »Hundert Jahre Einsamkeit? (Sto let samote?) obravnava odnos nekaterih otroških literarnih junakov do branja. Pri deklici Heidi je branje skrajno omejeno, Ostržek proda svoje berilo, da si lahko kupi vstopnico za lutkovno gledališče, Nils Holgerson mora doma brati pridigo, se pa raje posveča lovu na palčke, Alica zaide v svet, v katerem tisto, kar si se naučil, ne velja, Mowgli zavrne poslušnost strogemu džungelskemu učitelju, čebelica Maja zapusti svojo učiteljico, poskus, da bi spravili Piko Nogavičko k branju,pa je že tako legendaren. Da branje lahko tudi ločuje, vidimo pri Hero, junakinji romana Druga stran molka (novozelandske pisateljice Margaret Mahy), ki se zateka v svoj svet. Često so bralni kotički odmaknjeni prostori, lahko so skrivališča na vrtu, hiške na drevesu ali podstrešje, kamor se zateka tudi Bastian v Neskončni zgodbi Michaela Endeja. Poleg tega je Bastian opisan kot posebnež, skrajno nešporten tip, ki je zaljubljen le v knjige. Tisti, ki imajo knjige in zanje skrbijo, veljajo v
družbi pogosto za trmaste in muhaste tipe. Endejev Karl Konrad Koriander je lep primer za to, enako tudi gospod Topf in gospod Pleschke v mladinskem romanu »Jette« pisatelja Petra Härtlin-ga. V mladinski literaturi sta si svet v knjigah, svet fantazije, kot ga poimenuje Michael Ende, in realni otroški svet v nasprotju. Sta nezdružljiva. Deklicam pri odločitvah često pomagajo izkušnje iz prebranih knjig (Matilda, Hermiona), pri fantih branje in moškost pogosto ne gresta skupaj. Nek tekst lahko celo zlorabijo za izsiljevanje. V drugi polovici 19. st. so bile skozi učenje branja jasno postavljene meje otrokovega razvoja, sedaj, 120 let kasneje, trčijo junaki mladinske literature, ki se z branjem izobražujejo, na meje družbenega sprejemanja. V obeh primerih je mladinska literatura seizmo-graf kulturnega pomena branja.
Gerald Leitner, ki že vrsto let zbira literaturo o knjižnicah, je za svoj prispevek »Denkwürdige Gebäude - merkwürdige Gestalten (Znamenite zgradbe - nenavadne pojave) zbral tekste in citate iz svetovne literature, v katerih posamezni avtorji v svojih delih uporabijo knjižnice kot prizorišča dogajanja oziroma dajo vlogo knjižničarkam ali knjižničarjem. Odnos avtorjev, med njimi Gesualda Bufalina, Jorge L. Borgesa, Virginije Woolf, Wilhelma Hauffa, Itala Calvina, Joanne K. Rowlings, Stephena Kinga, je različen. Za nekatere so knjižnice zakladnice znanja, za druge paradiž, mesta spoznanja lastne ničevosti, statusni simbol, simbol reda, mesto za subverzivna dejanja. Pri večini avtorjev knjižničarke in knjižničarji ne uživajo visokega ugleda.
Bibliotekarki Barbara Grossmann in Beate Wegerer opišeta v prispevku »Der Weltraum - unendliche Weiten« (Vesolje - neskončne širjave) možnosti aktivnega vključevanja mladih v virtualno knjižnico.
Robert Buchschwentner v svojem prispevku »Hier bin ich derjenige, der
88
ssst macht« (Tukaj sem jaz tisti, ki dela psss) s podnaslovom »Die Bibliothek im Film: Tapete oder Tempel« (Knjižnica v filmu: tapeta ali tempelj) ugotavlja, da so knjižnice pogosto tudi filmska prizorišča. Čeprav tudi v filmih prevladujejo stereotipi o knjižnicah in knjižničarjih obeh spolov, so vendarle povezani z zanimivimi zgodbami, odkritji (tudi ljubezenske zgodbe, trilerji, kriminalke in tako imenovani mladinski slasher movies). S primeri iz posameznih filmov opozori, kako so knjižnice izkoriščene kot objekti zaradi zanimive arhitekture, kot prispodobe duhovnega svetišča. Seveda omenja tudi filme Ime rože, Matilda in Fahrenheit 451. Svoj prispevek zaključi z mislijo, da je knjižnica zaklad znanja in srca. In zaklad ostane zaklad, četudi ga čuva (knjižničarski) zmaj.
Decembrska številka z naslovom »Bergkristall Edelweiss« (Kamena strela Planika) je plod sodelovanja časopisa 1000 und 1 Buch in švicarske strokovne revije Buch&Maus (Knjiga&miš), ki jo izdaja Schweizerischer Institut für
Kinder- und Jugendmedien (Švicarski inštitut za medije za otroke in mladino). Dogovorili so se za skupno temo: gore, sneg in mraz v mladinskih knjigah. Nekoč zelo priljubljena tema v mladinski literaturi obeh alpskih dežel je danes manj prisotna. Najvidnejša pisca zgodb, ki se dogajajo v gorskem svetu, sta v Heidijini deželi vsekakor Jürg Schubiger in Franz Hohler, ilustrator Hannes Binder pa je mojster gorskih panoram. Od avstrijskih piscev so omenjeni Paulus Hochgatterer, Adelheid Dahimene in Heinz Janisch. Več prispevkov je o tem, kakšen odnos imajo posamezni avtorji do gora, zime in mraza. Christine Tresch predstavi nove in klasične polarne pustolovščine, Robert Buchschwenter pa filme z osrednjo tematiko številke. Snežna kraljica Hansa Christiana Andersena je vsekakor izziv za mnoge ilustratorje, ki jih v prispevku »Die eisige Weite des Verstandes« (Ledene širjave razuma) predstavi Esther Kochte.
Tanja Pogačar
89