Štev.
21.
V Ljubljani, dne 5. novembra.
1887.
- ·
o sedemdesetem  njegovem göclu.
Davorinu TrsienjaKU
fozdravljen bodi, čestitak, Sloveč med slavnimi Slovani Kot narodnjak in učenjak: Bog leta mnoga Te ohrani !
Let šestdeset in dvakrat pet!
-— Čas gine, kakor v okomigi — Od teh ti lepih petdeset
Slovenski si posvetil knjigi.
Kdo za napòr in trud bi znal?
In kdo poznal trpljenja mero? Življenje Ti si žrtvoval
Za domovino, znanost, vero.
Pros ve te Ti presvetla luč, Junak za naša sveta prava,
K starinam našim pravi ključ, Omike zlata si zastava!
A honest man is the noblest work of God.
Pope.
Ledine prazne pusti kraj
Prestvarjal si v zeleno trato,
Na trati cvetja je sijaj,
Blišči se, kot rumeno zlato.
Iz cvetja bo se plod razvil, In neprijatelje nam blažil,
Nas branil bo sovražnih sil, Trpeča srca nam tolažil.
Praznuješ li Ti sam svoj god, Boritelj za napredek, znanstvo?
Praznuje s Tabo ga Tvoj rod, Praznuje ga s Teboj slovanstvol
Najlepši Stvarnikov je stvor Mož, ki okiti ga poštenje:
Kreposti žar, značaja vzor Nam Tvoje dično je življenje.
■
Kot poštenjak in učenjak, Sloveč med slavnimi Slovani,
Pozdravljen bodi, čestitak, Bog leta mnoga Te ohrani!
;
Božidar Flegerič.
4
41
322
SLOVAN.
Štev. 2i.
Hanija.
Poljski spisal H. Sienkiewicz.   Prevel M. Vrnilež.
XI.
^{q^o razgovoru z očetom, ki je trajal pol ure, vrnil I . sem se v sobo, ali počivat nisem šel. Proračunal sem, da, ako hočem biti ob petih pri Wachovi kolibi, moram iti najmenj ob štirih od dòma. Do tedaj so torej le še slabe tri ure. Sicer pa je prišel v kratkem tudi duhovnik Ludovik pogledat, ako nisem morda bolan po óni besni ježi in ako sem se preoblekel, ker sem bil ves premočen. Premočen ali ne premočen, to je bilo meni vse jedno. Duhovnik me je naganjal, naj takoj ležem na posteljo, ali v tem se je razgovoru in tako je potekla cela ura.
Povedal mi je na tanko vse, kaj je govoril stari Mirza. Pokazalo se je iz tega pripovedovanja, da je Selim stvoril velikansko brezumnost, ali, kakor je rekel očetu, znal ni druzega pota. Mislil je, da po dovršenem ubegu s Hanijo oče ne bo druzega mogel, nego blagosloviti ju, mi pa: dati mu jo.
Pokazalo se je tudi, da po poslednjem razgovoru z menoj ni le pisal Haniji, temveč je bil ž njó skupaj in da jo je baš tedaj pregovoril na beg. Deklica, ako tudi ni mogla presoditi nasledkov tega koraka, branila se je instinktivno z vsemi svojimi močmi; a Selim jo je premotil s svojimi prošnjami in z ljubeznijo svojo. Slikal ji je beg kot prosto preselitev v Chorzele, po koji sta imela biti fta veke združena in srečna. Zagotovil ji jc, da jo bo potem sam dovei k nam, zaročenko svojo, da bo moj oče v vse privolil, jaz pa, da bom moral privoliti in da se bom lehko potešil z Lolo Ustr-zycko v Ustrzycah. Naposled jo je zaklinjal in prosil in se ji milil. Govoril ji je, da bi on vse žrtvoval zanjo, celo življenje; da ne preživi točenja: da se utopi, ustreli ali pa otruje. In potem je pokleknil prednjo in jo prosil tako dolgo, da je v vse dovolila. Skoro po tem je prišlo do bega in krenila sta z mesta. Hanija se je prestrašila in ga začela s solzami prositi, da bi se vrnil; ali on ni hotel, ker je, kakor je očetu rekel, pozabil na ves svet.
Tako je pripovedoval duhovniku Ludoviku stari Mirza in morebiti zaradi tega, da pokaže, da je Selim, akoprem se je na bedast korak odvažil, vender to stvoril v dobri veri. Z ozirom na vse to duhovnik Ludovik ni delil gneva očeta mojega, kojega je bila razjarila Hani-jina nehvaležnost. Po nazoru duhovnikovem Hanija ni bila nehvaležna, temveč le zapeljana od grešne, posvetne ljubezni. Pri tej priliki je dal duhovnik tudi meni nekoliko lepih naukov o posvetnih čustvih; ali jaz nikakor nisem štel Haniji v zlo, da je bila njena ljubezen posvetna in dal bi bil življenje, ako bi bila drugemu naklonjena. Hanija se mi je zelo smilila, ali pri tem mi je bila tako na srce prirastena, da bi je bilo treba raztrgati, ako bi jo hotel odtrgati. Prosil sem duhovnika, da bi jo pred očetom zagovarjal in mu njen postopek tako tolmačil, kakor ga je meni. Potem sem se poslovil od njega, ker sem hotel ostati sam.
Po duhovnikovem odhodu snamem s stene óno slavno staro sabljo, ki mi jo je oče podaril,  in samo-
kresa, da vse prigotovim za jutrišnji dvoboj. O tem dvoboji nisem doslej niti utegnil, niti imel volje premišljevati. Hotel sem se biti na smrt in življenje: to je vse. O Selimu sem bil osvedočen, da me ne bo prevaril. Sabljo obrišem oprezno z mehko vato; akoprem je bila kakih dvesto let stara, ni imela nijedne škrbine, dasi se je svoje dni dosti nasekala šlemov in naramnic, popila dosti krvi švedske, tatarske in turske. Zlati napis: »Jezus, Marija!« blesketal se je svetlo. Poskusim ostrino: bila je tenka kakor rob svilnate rute. Zdelo se je, kakor bi se modri turkusi na ročniku nasmeha vali, kakor bi prosili roko, da jih primi in razgrèj.
Ko je bila sablja v rédu, vzel sem samokresa pred sé, ker nisem védel, kakovo orožje si Selim izbere. Namazal sem z oljem zatvore in platnene kósce za kroglje ter sem ju oprezno nabil. Zorilo se je že. Bilo je tri. Dogotovivši delo svoje, zvrnil sem se na fotelj in začel razmišljati. Iz dogodka in tega, kar mi je duhovnik Ludovik povedal, izcimal se je vedno le zaključek: ta, da sem bil vsemu, kar se je dogodilo, tudi jaz nekoliko kriv. Vprašal sem se, če sem izpolnjeval dolžnost varuštva, ki mi jo je naložil stari Nikolaj in odgovoril sem : ne. Sem li mislil samó na Hanijo in ne nase? Odgovoril sem si: ne. Do koga mi je bilo v vsi tej stvari ? Do sebe. In pri tem je bila Hanija, to krotko bitje brez brambe, med nama, kakor golobica v gnezdu grabežljivih ptic. Nisem mogel zatreti v sebi te neizmerno pikre misli, da sva jo oba s Selimom trgala med sabo, kakor sladek plen i n da je v tem boji, v kojem je bilo grabežnikoma največ do sebe samega, najbolj trpela ta, ki je najmenj zagrešila. Cez nekoliko ur imela sva biti zanjo zadnji boj. Bile so to pikre, težke misli. Pokazalo se je, da je bil naš plemiški svet presurov za Hanijo. Matere moje žalibog že od davna ni bilo doma, a mi moški smo imeli surove roke in smo osuli nežni cvet, ki ga je usoda vrgla med nas. Krivnja je ležala na našem dòmu in to krivnjo je imela oprati ali moja ali Selimova kri.
Bil sem pripravljen na jedno in na drugo.
V tem je začela dnevna luč bolj in bolj razsvetljevati moja okna. Pod òknom so jele v pozdrav jutranji zori žgoleti lastavice. Ugasnem svečo, gorečo na mizi : bilo se je že popolnoma zdanilo. Ura je razločno udarila pol štirih v dvorani. »No, čas je že!« mislil sem si, ogrtal plašč, da bi lehko skril orožje v slučaji, ako bi me kdo srečal, in šel iz sobe.
Idoč okoli dòma opazim, da so velika vezna vrata, ki so bila navadno zaprta z železnimi zapahi, sedaj odprta. Videlo se je, da je že nekdo šel iz dòma, moral sem torej zelo zelo paziti, da ga ne srečam. Preplazil sem se tiho ob strani čez dvorišče v lipovi drevored, ogledal se pozorno na vse strani, a zdelo se mi je, da krog in krog še vse mirno spi. Stoprav v drevoredu sem smelo glavo vzdvignil, vedoč, da me z dòma že ne morejo videti. Jutro je bilo po včerajšnji nevihti prečisto in krasno. Medena vonja mokrih lip me je silno prevzela
Štev. 2i.
SLOVAN.
323
v drevoredu. Krenil sem na levo proti-kovačnici, mlinom in nasipu, kajti tam je držala pot do Wachove kolibe. Pod vplivom jutranje svežesti in lepega vremena mine me zaspanec popolnoma. Bil sem poln nekakove dobre nadeje in tudi nekakovo notranje predčutje mi je reklo, da bom v tem boji, ki se je imel v malo trenutkih začeti, zmagal jaz. Selim je s samokresom res mojsterski streljal, pa tudi jaz nisem streljal slabeje; v vihtenji sablje me je res prekosil s svojo ročnostjo, ali jaz sem bil zopet mnogo močnejši, da je komaj mogel vzdržavati mahe moje sablje. »Sicer pa, bodisi kar hoče: to je konec in ako se ne razveže, vender se vsaj preseka ta gordiski vozel, ki me je stiskal in dušil že od davna.« Poleg tega je Selim v dobri ali zli veri Haniji stvoril veliko krivico, moral je torej to krivico poplatiti.
Tako razmišljuje sem dospel do ribnikovega nabrežja. Megle in pare so padale iz vzduha na zemljo. Jutranje svitanje je pobojalo ribnikovo vršino z zórinimi bojami. Rano jutro je napočilo stoprav sedaj ; vzduh je bil vedno prozornejši, živo je bilo povsod, vedro, rožno in tiho; le iz trstja mi je zvenelo na uho čivkanje divjih ptic. Bil sem že blizu plävov in mostu, ko se zdajci zdrhtnem, kakor bi se bil udri v zemljo.
Na mostu je stal oče moj, z rokami, zadaj prekri-žanimi in z ugaslo pipo v rokah. Stal je oprt ob ograjo mostu ter zamišljen zrl v vodo in na jutranjo zoro. Gotovo ni mogel zaspati, kakor jaz, in je izšel, da bi se oddehnil v jutranjem vzduhu in da bi tu in tam pregledal, kako se gospodari.
Nisem ga takoj uzrl, ker je šel ob cesti in ker so mi vrbe zaslanjale móstovo ograjo; nisem bil torej dalje od njega nego deset korakov. Skrijem se za vrbe, ne vede, kaj mi je stvoriti.
A oče je še vedno ostal na mostu. Pogledam ga: na njegovem obrazu je briga in brezsénost. Pogledaval je po ribniku in mrmljal jutranjo molitev. Slišal sem razločno :
»Češčena si Marija, milosti polna, Gospod je s teboj!« Dalje je šepetal tiho in potem znova glasno:
>In blagoslovljen je sad tvojega telesa. Amen.«
Nestrpljivo mi je bilo tako stati za vrbo in sklenil sem, smukniti tiho čez most. To je bilo lehko, ker je bil oče k vodi obrnen in tudi zaradi tega, ker je bil, kakor sem že omenil, nekoliko gluh. Še za časa vojevanja svojega je bil oglušil od premočnih topovskih pokov. Stopajoč oprezno, hotel sem čez most, da bi se skril za vrbje na óni strani, ali na nesrečo so bile most-nice slabo položene in so se drgnile druga ob drugo.
Oče se ozrè:
»Kaj ti tukaj delaš?« vpraša. Zardim se kakor kuhan rak.
»Malo sprehodit se grem, oče, le malo sprehodit« Ali oče stopi k meni, odgrne nekoliko plašč, v kojega sem bil brižno zavit, pokaže na sabljo in na samokrese ter reče:
»In kaj je to?«
Ni bilo druzega: najbolje je, da priznam. »Oče, vse Vam povem,« rečem, »grem se s Selimom bit.«
Mislil sem, da bo oče jezen planil, ali proti mojemu pričakovanju ni planil, temveč le vprašal : »Kdo je koga izzval?« »Jaz njega.«
»Brez posvetovanja z očetom, ne da bi bil le besedico črhnil ?«
»Izzval sem ga včeraj, takoj po gonji v Ustrzycah. Oče, nisem te mogel ničesa vprašati in bal sem se. da mi zabraniš.«
»Pogodil si. Vrni se domov. Vso to stvar prepusti
meni.«
Srce se mi je tako bolestno in obupno skrčilo, ka-j kor še nikoli.
»Oče, zaklinjam te na vse, kar ti je sveto, na spomin dedov, ne brani mi biti se s Tatarjem. Spominjam se, kako si me imenoval demokrata in se srdil näme. Stoprav sedaj sem začutil, da se pretaka po meni kri dedova in tvoja. Oče, on je stvori! Haniji krivico! Ali se mu to prizanesi? Ne dovoljuj, da bi ljudje govorili, da je naš rod dopustil siroti krivico delati brez maščevanja. Tudi jaz sem zelo kriv: ljubil sem jo in nisem povedal očetu o tem, ali prisezam ti, ako bi je tudi ne ljubil, stvoril bi to, kar sedaj stvorim, že zavoljo tega, ker je sirota, radi našega dòma in imena našega. Vest mi pravi, da je to plemenito — in ti, oče, mi gotovo ne zaprečiš; ako je pa vender tako, ne verujem, da bi mi ti branil biti plemenitim : jaz ne verujem, ne verujem, oče! Oče, pomisli, Hanija je osramočena, in jaz sem ga izzval, dal besedo. Vem, da sem še nedorasel, ali morebiti nima tudi nedorasli človek iste časti in istega poštenja, kakor dorasli? Jaz sem ga izzval, dal besedo. Često si me učil, da je poštenje plemiču prva stvar. Jaz sem dal besedo, oče. Hanija je osramočena, na našem dómu je sramota in jaz sem dal besedo. Oče, oče!«
In poljubivši mu roko sem se razjokal kakor otroče. Skoro molil sem očeta in čim dlje sem prosil, tem bolj se je mečilo in blažilo strogo njegovo lice: povzdvignil je oči kvišku in težka, debela solza, očetovska, podrknila mu je po lici! Bojeval je hud boj s seboj, ker sem mu bil punčica v očesi in ker me je ljubil nad vse na svetu, zadrhtnil je torej nad menoj. Naposled nagne posivelo glavo in reče s tihim, komaj slišnim glasom:
»Spremi te Bog tvojih očetov! Idi, dečko, idi se bit s Tatarom !«
In padla sva drug druzemu v objem. Oče me je pritisnil näse in me dolgo dolgo tiščal na prsih svojih. Naposled se otmè ginenosti in mi reče krepko in veselo :
»E, bij se torej, dečko, da se v nebó čujel«
Poljubim mu roko, on vpraša:
»Na sablje, ali pa na samokrese?«
»On izbira.«
»In svedoki?«
»Brez svedokov. Jaz njemu zaupam, on meni. Čemu nama svedoki, oče?«
In znova sem se oklenil njegovega vratu, ker je bilo že čas, da odidem. Ko sem bil že nekoliko dalje, ozrem se: oče še vedno stoji na móstu in me blagoslavlja s svetim križem. Prvi žarki vshajajočega solnca so padali na visoko njegovo rast in ga ozarili s svetlim žarom.   In tako stoječ v svetilu, s povzdignenimi rokami,
4t*
SLOVAN.
Štev. 2i.
zdèl se mi je posiveli veteran kakor sivi orel, blagoslav- j ljajoč svoje mladiče, ko se spuščajo v burno in letajoče življenje, ki mi je nekoč toli ugajalo.
Oh, tačas se mi je srce tako širilo, toliko sem imel nadeje, vere in navdušenja, da, ako bi me ne bil le jeden, temveč deset Selimov čakalo pri VVachovi kolibi, bil bi vseh deset izzval na dvoboj.
Naposled pridem do kolibe. Selim me je čakal na robu lesa. Priznam, ko sem ga uzrl, začutil sem v srci nekaj tacega, kakor volk, ko vidi svoj plen. Pogledava si v oči grozno, radovedno. Selim se je za teh dveh dnij izpremenil; shujšal je in bil grši. Pa morda se mi je le tako zdelo, da je grši: oči so se mu vročično svetile, ustna drhtala.
Šla sva oba globlje v gozd, a govorila nisva med vsem potom ni besede. Naposled najdeva malo goloto med smrekami. Ustavim se in rečem:
»Tu. Prav?«
Pokima z glavo in si začne odpenjati górenjo suknjo, da jo svleče pred dvobojem.
»Izbiraj!« rečem mu in pokažem na samokrese in sabljo.
On pokaže na sabljo, ki jo je imel s seboj : tursko, močno zakrivljeno, na konci damascenko.
V tem svlečem jaz górenjo suknjo, on ravno tako, prej pa je vzel iz žepa list.
»Ako poginem, prosim, oddaj to gospodični Haniji.«
»Ne vsprejmem.«
»To ni ljubovno pismo, to je pojasnilo.« »Dobro.«
Tako govoreč zavihava si rokave pri srajcah.
Stoprav sedaj mi je začelo srce močneje biti. Selim je že prijel za ročnik; .vzravnal se je, stal borilski, izzivajoče, ponosno, držeč sabljo vodoravno nad glavo, in [ rekel kratko:
»Pripravljen sem.«
Stopil sem tudi jaz tako in položil sabljo na njegovo.
»Že ?« »Le!« »Začniva.«
Mahnil sem s tako močjo, da se je nekoliko korakov opotekel in s težo vzdržal udarce moje. Na vsak udarec sem odgovoril z udarcem s tako okretnostjo, da sta se udarec in odgovor ob jednem čula. Rdečica mu oblije obraz; nosnice se mu razmaknejo, oči izbulijo po tatarsko in začno švigati kakor blisek. Za kratka se je čulo le kresanje sabelj, suhi žvenket in hropeče dihanje najinih prs. Selim je kmalu uvidel, da mora on podleči, ako se borba nadaljuje, ker mu je pohajala moč in sapa. Že so mu debele kaplje znoja stopile na čelo, dihal je vedno hropnejše. Prevzela ga je neka bésnost, nekaka bojna blazen. Razmršeni lasjé so mu padli na čelo, v odprtih ustih se mu svetili stisneni zobje. Tatarska narava, rekel bi, razbudila se je v njem in podivjala, ko je začutil sabljo v roki in zavohal kri pred seboj. In vender sem bil sigurnejši od njega. Imel sem isto bésnost, pa večjo moč. Jeden pot se ni ubranil udarcu mojemu in kri mu je briznila iz leve rame; po nekoliko sekundah ga zopet krenem s koncem sablje po čelu. Strašan je bil sedaj z rdečim curkom krvi, pomešanim na pol z znojem, tekočim po obrazu na usta in brado. Pa to ga je le še bolj netilo. Naskakoval je näme in odskakoval kakor ranjen tiger. Konec njegove sablje se je vil s strašno näglostjo ognjene strele okoli moje glave, mojih ram in prs. Stežka sem odbijal te besne udarce, tem bolj, ker sem mislil, kako bi jih zadaval sam. Časih sva se pririnila tako blizu, da so kar prsi udarjala na prsi. Sedaj Selim naglo odskoči, sablja zazvizne okoli mojega čela, ali odbijem jo s tako silo, da je za čas Selimova glava ostala nezavarovana. Namahnem s tako silo, da bi jo bil razcepil na dvoje, pa on me kakor strela osine po glavi. Vskriknem: »Jezus, Marija!« Sablja mi pade iz roke in kakor ubit padem z obrazom na zemljo.
(Konec prihodnjič.)
Ą
aj biserji vsi so sveta mi, Kaj meni za srebro, zlato! Saj ónkaj za tèmi gorami Dekletce mi spava bledó.
Ljubezni moje strti cvet.
Tam v tihi počiva gomili Najdražji moj srčni zaklad . . . Potoki solz bridkih rosili Grob srčnih vseh mojih so nad.
A cvét če prav tä mi zbledel je
V višave presajen nebä,
Naj v véke dih smrti ga zmèl je
V dnu mojega cvete srca.
Cvetè in cvetèl bo, da biti Preneha mi v prsih srcé . . . Tam v žarnem in cameni se sviti Žarel bo do zadnjega dné.
Tu v duše ga svoje globini Jaz hranil kot zaklad bom svet . . V nji v večnem naj klije spomini Zvenòle ljubezni mi cvet!
T. Doksov.
Štev. 21.
SLOVAN.
325
Njekolko dumi za b'lgarskata literatura.
■
Ot Kitančeva.
(Prenesel bolgarski izvornik v latinico i prevel na slovenski: A. Bezenšek.)
(Konec.)
Isamite Blgari ne są podozrévali po naprèd, če téhnité vjestnici są se čeli taka žadno i taka vnima-telno daže v naj zat'ntenitè aglove na balkanskitè kolibi, té (B'lgarite) ne podozrèvaha daže, če vsèko na-pečatano v vjestnicité slovo se je zimalo kato svjaštenno, izvèvalo se e naizust i se je vnasjalo v živott. No sled osvoboždenieto tova nješto izleže na jave. Ot bednaž se javiha čeloveci no vsèkadé iz B'lgarija, koito se oka-zaha sposobni da razbirat dosta zapleteni konstitucionni v'prosi i drugi pitanja ot vatrešen harakter, koito v'lnuvat jedna d'ržava. B'lgarite, koito bjeha hodili v stranstvo da se učat, sléd zavrstanieto si ostanaha začudeni ot razvitieto izobšto na srčdnij klasš, kogoto té misljaha, če šte namérjat na saštata stepen v umstvenno otnošenje, kakto bjeha go ostavili. Može da se kaže, če povečeto ot segašnata b'lgarska inteligencija je produkt na našeto vjestnikarstvo. Počti vsičkite segašni déjateli, koito pą-kovodjat d'ržavnij život v B'lgarija, są zahvanali svojata déjatelnost kato redaktori na otdélen vjestnik, a vsički naši poeti są bili saštevremenno i redaktori na vjestnici sobstvenni. Povečeto déjateli są bili préz života si pone njekolko pati učiteli. Tova napravlenie na novata b'lgarska knižnina — žurnalistika i pedagogijase iziskvaše ot duh'tna vremeto. To spomogna naj mnogo za b'rzoto razvivanje na narodt, kojto otnositelno v 50 godini napredna dosta mnogo v vséko otnošenje. No saštoto tova napravlenje stana pričina, stoto poezijata da ostane nazad malko. Našite poeti są bili učiteli i redaktori, ta ne im je ostavalo vreme da pisat; té są bili prédnité borci v borbata na naroda s negovité neprijateli. Kojto znae kakvo nješto je da bade jedin čelovek učitel v b'lgarski grad i pod nadzor na turskoto pravitelstvo, toj tv'rdé lesno šte si objasni, zašto učitel't ne je imal vreme da piše. Néka zemem za primér bivšij't ministr na batrešnitč déla v knjažestvoto — djada Slavejkova. Toj je zahvanal svojata déjatelnost meždu narod't s učitelstvuvanje. Néma počti grad v knjažestvoto, ta i v Južna B'lgarija (Rumelija), gdéto toj da ne je bil učitel; no za tova pąk jedva li šte se nameri i t'mnica, v kojato toj da ne je ležal. Jedva li je videl spokoen den ot gonenijata na gr'ckité vladici i Turcité, čelovek v krajna materialna bédnost. Najnapréd se je uslovil učitel v jedno selo, učitel za 30 forinti na godina i da go hranjat. Kak je bilo v'zmožno tak'v čelovek da se vdava v poetičeski zanjatija, kogato osvèn tija mąki i nevoli toj je bil prinuđen po celi nošti da se sedi, da čete, da s'bira i prevožda svjedenja za svoité učenici i da im dava rakopisi počti po vsičkite naj neznačitelni predmeti. A tova są teglili togava vsički b'lgarski učiteli. Kogato po poslé stana redaktor v Carigrad na najdobrij't i vlijatelen vjestnik meždu B'lgarite v Tursko — »Makedonija«, toj trebva.še da raboti denja i noštja, zaštoto rédko je imalo njekoj da mu spomogne v redaktiranjeto, a trébvalo sam da p'lni vjestnik't. Takovo je bilo položenjeto na vsič-
Tudi sami Bolgari si poprej niso mogli misliti, da bi se čitale njih novine tako željno in tako pazno celò v najskritejših kotih balkanskih kolib; Bolgari si tudi niso mogli predstaviti, da bi se vsaka v novinah tiskana beseda vzela kot sveta, jučila na pamet ter prenašala v življenje. A po osvobojenji je prišlo to na svetlo. Na jedenkrat so se pojavili povsod po Bolgariji ljudje, koji so se pokazali sposobnimi razumevati dosti zapletena konstitucijonalna vprašanja in druga vprašanja notranjega značaja, koja se vzbujajo v državi. Bolgari, koji so se bili šli v tujino učit, začudili so se, ko so se vrnili, nad razvitjem srednjega klasa v obče, o kojem so mislili, da ga bodo našli na isti stopinji umstvenega razvitja, kakor so ga bili zapustili. More se reči, da je večina sedanje bolgarske inteligencije proizvod našega novinarstva. Skoro vsi sedanji javni delavci, koji rokovode državen život v Bolgariji, započeli so svoje delovanje kot uredniki pojedinih novin, in vsi naši pesniki so bili ob jednem uredniki vlastnih časopisov. Večina javnih delavcev je v svojem življenji vsaj nekolikokrat učiteljevala. Ta pravec nove bolgarske književnosti — novinarstva in pedagogije je zahteval duh časov. Ta je pripomogel največ k brzemu razvitju naroda, koji je napredoval v petdesetih letih sorazmerno dosti mnogo v vsakem oziru. A isti pravec je bil tudi vzrok, da je poezija nekoliko zaostala. Naši poetje so bili učitelji — uredniki, in ni jim ostajalo časa za pisanje; oni so bili predboritelji v borbi naroda z njegovimi sovražniki. Koji vé, kaj pomeni, da je človek učitelj v bolgarskem mestu in pod nadzorom turške vlade, ta si bode jako lehko objaśnił, zakaj učitelj ni utegnil pisati. Naj vzamemo za primer bivšega ministra notranjih del v kneževini — Slavejkova. Ta je za-počel svoje delovanje med narodom z učiteljevanjem. Ni skoro mesta v kneževini in v Rumeliji, kjer bi ta ne bil učiteljeval, a pak zato komaj se bo našla temnica, kjer on ne bi bil ležal. Komaj je doživel mirnega dné zaradi preganjanja od strani grških škofov in Turkov, ter se je nahajal v skrajnem gmotnem siromaštvu. Naj-poprej se je spogodil kot učitelj v neki vasi za trideset goldinarjev na leto in za hrano. Kako je bilo mogoče, da se bavi takov človek s poezijo, ko je bil razven teh muk in bed še primoran po vse noči sedeti, čitati, zbirati in prevajati snovi za svoje učence ter jim dajati rokopisov skoro po vseh tudi najneznatnejših predmetih. A ta trud so imeli tedaj vsi bolgarski učitelji. Ko je postal pozneje v Carigradu urednik najboljšega in vplivnega časopisa med Bolgari v Turški — »Makedonije«, moral je delati po noči in po dnevi, ker redko se je našel kdo, ki bi mu bil pomagal pri urejanji, nego si je moral sam polniti časopis. Takov je bil položaj vseh delav-nejših Bolgarov — novinarjev in učiteljev. Oni so videli, da je najbolj neobhodno za narod učenje, pa zato so se lotili prevajanja raznih knjig iz raznih jezikov. Hvala jim, da so pustili nekoliko v némar poezijo, da bi dali
326
SLOVAN.
Štev. 21.
kité podèjatelni B'lgari — žurnalisti i učiteli. Té viždali, če naj neobhodimo je na naroda učenje, i za tova se vpusnali da prevoždat razni knigi ot razni jazici. I hvala im, če ostavili tolko po na strana poezijata, za da dadąt na narod't onova, koeto mu je bilo neizbježno potrebno v borbata; hvala im, če tè bjeha voditelité v vsékak'v vid borbi, koito narod't bješe primuden da vodi, če té bjeha p'rvi v redovetè i na naj opasnitè mèsta; hvala im, če ne sédnaha da glédat ot strana i da pisat patrio-tičeski ili nježni modovni pésni togava, kogato se iskaha gorešti žurnalni statu. Nie B'lgarite néma zašto da se raskajvame za tova napravlenje na našite poeti.
Pri vsičko tova trébva da priznaem, če novité b'lgarski pisateli nikoga ne sa. izostavjali poezijata. Té są. se zanimavali s neja v svobodnité ot borbata i ot rabota vremena, i B'lgarite imat jedna poetičeska literatura, kojato ako ne je tolkova velika, kato literaturitè na go-ljemité slavjanski narodi, to ne šte da je i poslédnata meždu literaturitè na po malkité narodi. Značenjeto na b'lgarskata poetičeska literatura i otdélnoto značenje na vséki poet ošte ne je ustanoveno daže meždu B'lgarite, a čuždeneite počti ništo ne znajat. Pričinata na tova je, če vsičkite proizvedenija na vsički b'lgarski poeti są taka rashv'rljani po raznité periodičeski spisanija i vjestnici, (koito rédko se namirat za pročit s'brani na jedno mjesto), stoto čelovek ne može da se orientira i da nameri ishoden pat. A b'igarskité poeti samo są rabotili i ne są mislili ošte da izvadjat v otdèlni knigi na jave svoité stihotvorenija i drugi poetičeski proizvedenija. Iz obšto trébva da kažem, če u B'lgarite ne je nastąpił onzi period, kogato te s'bira i océnjava izrabotenoto.
Ne šte bade bezinteresno tuka da spomenem, če pri načaloto na novata b'lgarska literatura B'lgarite, po podražanje na Rušite, S'rbité i drugi njekoi narodi za-hvanaha da pisat už na starij't c'rkoven jazik, no v saštnost to bješe smés na starij't s novij't i poslé vze da se nariča »jazik slavjano-bolgarski«. Slavejkov naj mnogo spomogna da se othv'rli tozi jazik s svoité literaturni proizvedenija.
U B'lgarite stihotvorci imalo je i ima tv'rdé mnogo ; no poeti są samo njekolci na: Slavejkov, Rakovskij, Karavelov Ljuben, Botev, Vazov i Stambolov. Meždu stihotvorcité naj dobri są: Čintulov, kojto je pisal pa-triotičeski pésni protiv Turcité, Žinzifov, kojto je pisal na Makedonskoto narečje, i drugi njekoi.
narodu to, čegar mu je neobhodno trebalo v borbi, hvala jim, da so bili voditelji v raznih borbah, koje je moral narod voditi ter da so bili prvi v redovih in na najnevarnejših krajih; hvala jim, da niso seli in od strani gledali ter da niso pisali domoljubnih in ljubovnih pesmij tedaj, ko je trebalo pisati plamtečih novinarskih člankov. Nam Bolgarom ni treba žal biti zarad tega pravca naših pesnikov.
Pri vsem tem moramo priznati, da novi bolgarski pisatelji nikdar niso puščali v némar poezije. Ti so se pečali ž njo v svobodnih časih, kadar ni bilo borbe, in Bolgari imajo poetično književnost, koja akoravno ni tako velika, kakor književnosti velikih slavjanskih narodov, vender ne bo tudi poslednja med književnostimi manjših narodov. Pomen bolgarske poetične književnosti in veljava vsakega pojedinega pesnika še ni ustanovljena niti med Bolgari, a tujci skoro ničesar ne vedo o teh. Vzrok temu je, da so vsi proizvodi vseh bolgarskih pesnikov tako raztreseni po raznih perij odičnih spisih in po novinah (koje se redko nahajajo za pročitanje zbrane v jedno celoto), tako da se človek ne more orijentovati in najti izhodnega pota. A bolgarski pesniki so samó delali in še niso mislili na to, da bi izdali na svetlo v posebnih knjigah svoje pesmi in druge poetične proizvode. V obče moramo reči, da še pri Bolgarih ni nastopila óna dóba, v koji bi se zbirali in ocenjevali književni proizvodi.
Ne bode brez zanimivosti, ako napomnimo tukaj, da so začeli pri početku nove bolgarske književnosti Bolgari, posnemajoč Ruse, Srbe in druge nekoje narode, pisati baje po starem cerkvenem jeziku ; a v istini je bila to mešanica starega z novim, in potem so ga začeli imenovati »jezik slavjano-bolgarski«. Slavejkov je največ k temu pripomogel, da se je zavrgel ta jezik s svojimi književnimi proizvodi.
Pri Bolgarih je bilo in je jako mnogo takih, ki so pisali v stihovih; a pesnikov imamo samó nekoliko: Slavejkov, Rakovski, pokojni Karavelov, Botev, Vazov in Stambolov. Med manj dobrimi so: Čintulov, koji je pisal rodoljubne pesmi proti Turkom, Žinzifov, koji je pisal v makedonskem narečji, in drugi nekateri.
Zakaj li?
[a nami še listje požene dobrava,
Za nami še ondu zveni slavčji glas; Za nami svetlejša se dvigne še Slava, Bolj svet še osupne ponosni nje kras.
A srcu, ki zänjo od nekdaj je vžgano, Ki mater mu ljubi in hvali gorkó :
Zakaj temu srcu li vnetemu dano Življenje je kratko in jedno samó ?
Lujiza Pesjakova.
Štev. 2i.
SLOVAN.
327
Ribičeva hči.
Spisal Fr. Gestrin.
(Konec.)
'A J linilo je nekaj dnfj. I JL 6. Bilo je lepo pomladansko jutro. Na iz-toku je rmenéla zora. Vse je bilo tiho, le lahen vétrec je pihljal med vejami ter otresal rosne kapljice z njih. Mirno je še spavala stara Ljubljana. Nanjo pa je gledal v prozorno meglo zavit otemnéli grad tako tožno ! — Bler%t luna se je spuščala polagoma, kakor bi se še ne hotela ločiti od krasnega tega sveta, tja zadaj za porastene gore. In vender se je morala ločiti ! — A ločila se je morda s sladko zavestjo, da bo kmalu zopet zrla sredi svetlih svojih hčerk s polnim licem prijetni ta svet.
Skoro se je prikazalo izza šentpeterske cerkve kraljevo solnce, in njega jarki prameni so se obešali po cvetji na vrtu ribiča Vrtača. Legak veter je jel močneje pihljati med vejevjem. Šum mladega listja je vzbudil vrabce, spavajoče v podstrešji in za žlebovi, da so glasno začeli kričati jednozvočni svoj »živ-živ!« Z mladim jutrom se je pričelo povsod novo, mlado življenje.
Ne tako v hiši ribičevi. Tu se ni pričenjalo, tu se je pojavljalo življenje.
Na postelji ob oknu je ležal Vrtač. Siva, nekoliko plešasta glava mu je počivala na modri blazini. Koščene roke, na kojih si mogel razbrati vse žile, sklenil si je nad počasi in nekako bolestno dvigajoče se prsi. Obraz mu je bil nenavadno zaripel in z desnega lica preko čela se mu je vila modrormenkasta proga — sled udarca v Plavčevi veži. Oči je imel zaprte in obledela ustna so se mu gibala v molitvi.
Na skrinji, naslonjena ob post^jino končnico, sedela je Ančika.
Zlati lasjé so ji počivali nerazčesani na^ ramenih. Zardele, zelenkasto-rmeno obrobljene oči so svedočile, da je dekle s solzami prečulo marsikojo noč ob postelji otca svojega. Na bledem obrazku pa So prečute noči nacrtale solzno svojo zgodovino, zgodovino srčnih bolečin. . . .
Od onega trenutka, ko so ji prinesli voždrji polu-mrtvega očeta na dom, ukoreninila se je devojki v prsih zavest, da je ona kriva vse nesreče. Ona je kriva tepeža v krčmi, kriva Plavčeve smrti, kriva smrti — očeta svojega. Ne, ne! Oče njen ne bode umrl, ako je na nebu kàj milosti! Če pa mu je usojeno, da se preseli iz tega sveta, odpustil bo, Bog n j i krivično ravnanje. Saj je Bog hotel, da se je vse J;ako zgodilo. Bog je hotel, da se je seznanila z Adamom, Bog je hotel, da je to,znanje se prerodilo v gorečo ljubezen do njega, katerega sedaj ona ni več mar . . . Bog ji bo odpustil vse, saj pozna človeškega srca slabosti, saj je brezmejno milostiv ! . . .
Take in jednake misli so se podile dekletu po glavi in ji kakor studena slana poparile v mladem srci veselja cvetje. — Če pa je res, da kesanje, vzdihi in solzé opero vse krivice, potem je bila Ančika sedaj, ko je dušno in telesno onemogla z rosnim očesom, v katerem se je od-
bijal prvi žarek jutranjega solnca, zrla v obraz očetov — najčistejši angelj na svetu . . .
»Ana, vode!« premotil jo je tihi glas očetov iz turobnega premišljevanja.
Hčerka je vstala in privzdignivši otcu glavo, prinesla mu k ustnam zaželene pitvine.
»Kaj tako drhtiš?« ogovoril jo je s težavo ribič, izpivši malone ves vrč.
Dekle je hotelo prepričati bolnika, da ne drhti, da je trdna kakor vedno, a prepričevanje se ji ni strinjalo niti z govorjenjem, kajti celò slabi glasek se ji je čutno tresel.
»Koliko časa je od onega večera?« vprašal jo je zopet otec. . . Do tedaj ni še omenil dogodka v Plavčevi krčmi.
»Sedmi dan teče danes«, odgovorila je Ančika ter si otrla solzo iz očesa.
»Čemu jokaš? — Ne jokaj 1 Kaj je s Plavcem, kaj z drugimi?« —
»Krčmarja so že pokopali, berač je izginil, ribiči pa so v preiskavi.«
»Umrl je Plaveč? — In pokopali so ga že? — Bog mu bodi milostivi Šel je torej pred mano, a ne mnogo! — Ana, tudi jaz čutim, da pojdem skoro. — Ne jokaj, Ana! Tako mora biti. . . Umrl bom, a ti boš ostala in živela, živi pa pošteno 1 . . . Urbanija mi je nekaj natvezel o tebi in o Kunstljevem sinu. Tedaj sem mu verjel, a danes sem prepričan, da je vse laž . . . Ogibaj se ga,  ogibaj se gospode in živi pošteno ! « . . .
Umolknil je ribič : sapa mu je zastala. Ančiki pa se je krčilo srce od žalosti. Vedela je, da se oče moti, vender odkriti mu vse? . . . Ne,, stokrat ne! Naj gre s to zmoto miren iz nemirnega sveta, ako že mora tako biti!
»Ana«, začel je zopet čez nekoliko časa ribič, »v omari je nekaj denarja. Nesi jutri za jedno črno mašo, za dušo Plavčevo. On je bil pošten, in jaz sem kriv njegove smrti . . . Kar je več, bodi za moj pogreb ! . .. Bogastva ti ne zapuščam, toda ohranil sem si dobro ime in to bodi dedščina tvoja 1 — Hrani dobro ime in živi p o-šteno !« — —
Oslabel od govorjenja je bolnik umolknil. Le ustna so se mu premikala krčevito.
Hči je bila pokleknila že med govorjenjem k očetovemu zglavju in z obema rokama držeč njegovo levico močila jo z vročimi solzami . . . Vse je bilo tiho v sobi, le težko sopenje bolnikovo in bolestno ihténje devojke je rušilo obči mir.
Tako je minilo nekaj časa. Zdajci se z močjo obrne bolnik, bolesten, nerazumen glas se je začul iz ust njegovih in ostekléle oči so mu obstale nepremično uprte v beli strop . . . Ribič je bil mrtev . . .
Ančika je zakričala obupno, iz očij pa so ji po bledem obrazku solze lile in lile . . .
■
328
SLOVAN.
Štev. 2i.
Izidor Erjavec je bil star mož. V teku svojega živ- je jezil stari goslar na izprijenost Ljubljančanov, ki ne ljenja je napravil že marsikoje gosli in večkrat se je po- marajo nič več za duh vedrečo in srce blažečo godbo, hvalil v družbi, če je po naključji vanjo zašel, da vsa temveč se bolj brigajo za to, kako bi na lažji način osle-Ljubljana po njegovih goslih pleše. Začetkoma je bilo : parili v kupčiji svojega someščana in si s tem prej do res tako, a časi so se izpremenili, in za   naše povesti se   vrha naložili že itak precej polne skrinje.   Starih pra-
dedov mladi potomci pa se lehko ponašamo s tem, da   dedje bolj polne denarnice in premetenejše glavice.--
so se že pred več nego dvesto leti prebivalci ljubljanski 'Bodisi temu kakorkoli, istina je, da mojster Izidor
bolj zanimali s kupčijo in delom, kakor z brezplodno zadnji* čas po vse leto ni spečal več kakor po dvoje'ali
umetnostjo.  Ponašamo pa se tudi lehko poleg tega, da troCe goslij ter se moral skoro vedno le ukvarjati s po-
nismo mi čisto nič drugačni, le da so imeli morebiti naši pravljanjem, če se je hotel preživiti.
�1767678
�9999999999
330
SLOVAN.
Štev. 21.
Veliko število let — imel jih je méroma šestdeset
— in kolikor toliko tudi slaba prodaja sta mu naguban-čili nizko, ormenélo čelo v neštete gubè in gubice. Usta so mu bila satirsko stisnena ; okoli njih se je vil nekak zaničljiv posmeh. Drobne, vodeno-modre oči so mu bile vedno bolj priprte nego odprte, in dolgi, rmenkasto-bledi lasje — sicer bi jih človek skoro lehko preštel —-malomarno počesani preko debele glave.
Na večer 15. dné januvarija 1642. leta je sedel Izidor Erjavec v svoji sobici na šentpeterskem predmestji. Slaba lučica, brleča istotako medlo kakor gospodarjeve oči, razsvetljevala je nebogato opravljeno stanovanje. V kotu se je stiskala majhna omara, na koji je ležalo nekaj goslij. Blizu nje poleg peči je stala stara postelja, nad njó pa je visela v črnem okvirji s kričečimi barvami naslikana podoba sv. Izidorja, goslarjevega patrona. Drugi kot poleg okna je zavzemala delalna miza z raznimi kleščami in noži. Če omenimo še jedne mizice, dveh sto-ličev in večjega žimnatega stola, menimo, da smo popisali vse pohištvo.
Tisti večer je torej sedel Izidor v svoji žimnici poleg peči, v kateri je blagodejno praskotal precejšen bukov panjač. Zunaj je brila mrzla burja, prepajajoč sivo meglo po ulicah in tožno vijoč krog hišnih oglov, v sobi 'pa se lehno širila prijetna gorkota, napojena sicer nekoliko z neprijetnim dimom ali tega je bil Erjavec že vajen in nič ga ni motilo v njegovem premišljevanji. —
Danes je praznoval svoj god, sam ni védel na tanko, kateri v svojem življenji. Da pa jih je bilo že mnogo > mnogo prej, pričali so mu spomini, ki so mu nekako sladko tožno polnili dušo. Vse, vse, kar je doživel na de-našnji dan, preživel je sedaj pri peči sloneč še jedenkrat. Rosna mladost se mu je smehljala brezskrbno nasproti in smehljaje je zrl tudi on v njó. A ta njegov nasmeh ni bil nasmeh radosti, temveč nasmeh odpovedi, nasmeh umirajočega bolnika. — Gledal je svoje mladosti rožno cvetje, in srce se mu je krčilo videčemu, kako so se usipali pisani listovi leto za letom, vedno bolj in bolj, dokler ni ostal gol, sam . . . Sam ! — Težak kamen mu je legel na srce. — Sam! Jako dolg in širok je ta svet, in on, ubogi črv, je sam v tej brezkonečni dalji in širini ! Nihče se ne zmeni zanj, nihče si ne bo otri solze z očesa, ko bode legel pod zeleno rušo — tako sam ! Ali morda vender ne ! Stara Neža, oddaljena in jedina soród-nica, ki je stanovala v njegovi hišici, ona utegne ga preživeti in mu kdaj porositi s solzami na gomili rastočo travo . . . Ali to je le morda ! . . . Bode ga li preživela ?
— Kako se je tresla, ko mu je prišla danes v jutro voščit sreče in — dolzega življenja. — Dolzega življenja! Izidor se je bridko nasmehnil. Kaj mu hoče življenje, ako . . . Toda čuj ! Tako ne vije burja ! Še jedenkrat ! . . . Erjavec je vstal in pohitel, kolikor so mu pač dale moči, iz sobice. Hišna vrata so bila na iztezaj odprta in gosta megla se je valila skozi nje v vežo.   Erjavec je stopil,
da bi jih zaprl, alt tu mu je zadela noga ob bel zavoj. Začul se je trepetajoč jok — otroka. Izidor se je sklonil ter pobral nepričakovano vezilo. Odnesel je otrplo dete v sobico. Preplašen in bledega lica je negoval malega črviča do ranega jutra. Ko pa je zjutraj posijal prvi solnčni žarek skozi motno steklo, oblìi je z rmenim svojim zlatom pri peči spečega starca s spečim otrokom v naročaji. In čudoma je trepetal solnčni žarek, gledajoč to mlado, jedva pričeto življenje v naročaji starega, končanega ... Bil je to pač zadnji rožni cvet mladosti, ki je v jasnega solnca jasnem soji dičil Izidorja Erjavca . . .
Prva pot Erjavčeva v jutro je bila k mestnemu sodniku, kateremu je objavil nocojšnji dogodek svoj.
*       #
Popóludansko solnce je vedro sijalo in vrabci so čivkali stisneno čemeč za ostrešjem in nasršivši rjavi kožušček svoj.
Po poti od šentpeterske cerkve proti brvi, ki je vodila preko Ljubljanice, valila se je po umazanem snegu tolpa ljudstva. Biriči, ki so iskali ves dan po mestu neusmiljene matere, izpostavivše novorojeno svoje dete, našli so jo stoprav popóludne v Vódmatu. Sedaj pa so jo gnali v mesto in vse se je gnetlo krog njih, da bi videlo brezsrčno zločinko.
Dospeli so do Z'danega križa, kjer so tedaj usmr-čevali take pregrešnice. Solnce je obsevalo visoki križ, da se je sivo kamenje svetilo kakor ruda svinčena.
Zločinka je uprla temno-modre svoje oči proti razpelu, pri srci pa jo je nekaj tako zaskelélo, kakor bi jo bil kdo prebodel z mečem. Po bledem, upałem lici je kanila debela solza in ji zdričala na razpeto nédrije. Izpod malomarno zavezane rute se je izprožila obilna kita las ter ji legla kakor zlata kača na tresočo se ramo. Solnce pa je sijalo, in solza in zlata kita in sveto znamenje je blestelo v njegovem svitu.
Jetnica se je ozrla še jedenkrat na križ. Bilo ji je še tesneje pri srci, vid ji je potemnèl in le megleno se ji je dozdevalo, da se je mili obraz Vzveličarjev usmiljeno in odpuščajoče nasmehljal ... Z vsklikom : »Moj Bog! — Moj sin!c zgrudila se je Vrtačeva Ančika na zemljo, duša njena pa je odhitela tja gori, odkjer so sijali z vedrega neba rmeni žarki . . . Ali morebiti ne ? — Bog v usmiljenosti in dobroti svoji poplati človeku vsako najmanjšo žrtev, Ančika pa je žrtvovala več nego marsikdo, žrtvovala je mlado svoje cvetoče življenje za naj-blažje in najlepše čustvo, katero klije le v čistih in dobrih srcih, žrtvovala je življenje za ljubezen . . .
.In njen sin ? — Valovje življenja je plulo nad dve stoletji s svojimi razrušujočimi valovi čez ožoltele liste zgodovine človeške, je-li čudo, da je izbrisalo najmanjše sledove ob ubogi siroti? —
št
ev. 2i.
SLOVAN.
33'
Ostaline nekdaj slovenskih naselbin okoli Dunaja.
»Slov. klub«. — V. seja dné 5. svečana 1887 na Dunaji; bral Igo Kaš.
~Y 1 emški zgodovinarji, — sicer vestni, kjer se za last-.-L.C-. nino bore, ali z nekako vrojeno nasprotnostjo (instinktivno antipatijo) oblagodarjeni, kadar se o Slovanih razpravlja, — trdili so in mnogo jih še trdi sedaj, da so Slovani jako kesno (morda v 5. ali 6. stoletji) v Evropo dospeli ter zaseli sedanje krajine. Nekateri bi še celò najrajši utajili, da so Slovani kdaj živeli
— ob Labi in srednjem Dunaji! — Ali to ne ide.
Vestni in v vsakem oziru izvrstni učenjaki so drugo stvar zasledili : namreč, da so Slovani (bržkone) že mnogo pred rimskimi napadi na Norik in Panonijo prebivali ob gorenjem Dunaji, ob lnu ter ob Labi do nje izliva in daleko v jutski poluotok, tako, da je meja, kojo je našel pozneje Karol Veliki, bila črta od ustja Labe pa do ustja reke Pada, z marsikaterimi panogami, ki so sezale daleko po obalah Ina in drugih pritokov Dunaja, kjer zdaj samó nekoliko imen oznanjuje, da je tu stanovalo nekdaj drugo ljudstvo, — po mnenji mnogih nemških učenjakov Kelti, akoravno se imena ne dado lehko keltskim jezikom pojasniti, nego le slovanskim!
Svedoki tedanjega stanja slovanskih ljudstev so nam grški in rimski historiki, katerih poročila so nam razjasnili veleznaiii : Šafafik, Šembera, naša neutrud-ljiva delovalca na polji slavjanskega pretresovanja Miklošič in Trstenjak, dalje Prediti (profesor v Varšovi) in drugi.
Ti preiskovalci so nam pokazali, da so Slovani — (starim imenom Sloveni i Slovenci) — velevežbani v vseh strokah prosvete (kulture), životarili že po teh krajinah, ko so še Nemci — kako je Gregr rekel? — no, ko so še Germani bili samó — vojevito ljudstvo, ne zjedinjeni polkovi potujočih lovcev, ki so se po dveh potih, ob dolenjem Istru in čez baltsko morje prerili v Evropo !
V krajevnih in ljudskih imenih tedanje dóbe, pręg danih nam po grških in latinskih pisateljih, doživela je naša zgodovina -- premišljeno rečem zgodovina — častno vstajenje! —
Na to polje tedaj ne bodemo danes zašli ; zanimivo je vsakemu rodoljubu, citati te knjige. Danes hočemo samó pregledati ono, kar je od časa nemškega vrivanja
— okoli Dunaja ostalo kot znak nekdanjega bivanja Slovanov! —
In pri tej priliki mi oko uhaja čez Lajto, kjer še sedaj trdó do avstrijske meje in gorenještajerske žive Slovani ter oskrbujejo svoja polja. In ravno zaradi tega, ker se vidi, da je nekdaj morala vsa pokrajina, dakle tudi Avstrija »niže in više Aniže«, biti obljudena od istega plemena, kojega panoge sezajo še dandanes do meje porečene zemlje, ravno zavoljo tega, ker ne moremo misliti, da čez malo Lajto ljudje niso prehajali, moremo trditi, da so Slovani tudi v poznejših časih, v tako nazvani historični dòbi, živeli še v prvotnih svojih sedežih. Temu porok so nam imena v teh pokrajinah. — »Imena krajev,« pravi M. Napotnik v lokalnem zmislu v svoji razpravi o konjiški nadfari  (glej »Kres«
— — Monumentimi aere perenni us.
z leta 1886), »imena krajev, livad in trat, travnikov in njiv, logov, gajev in pašnikov, hribov in gor in gričev so silno staral Tekom mnogih vekov so se zgladila in opilila, da jih ni lehko tolmačiti po sedanjem stanji narodnega jezika!« Še teže je to pri ponemčenih imenih; ali »zaklad imen je vsekdar zaklad pojmov.«
Tudi jaz sem, dlje časa živeč med Slovani v šopronskem okraji na meji avstrijski ter bivajoč in pre-gledajoč pokrajine med Dunavom in štirskim gorovjem iz početka nabiral samó imena različnih sel, gora, dolin in potokov, previde, da so krajevna imena tesno spojena z ležo in kakovostjo kraja, in da se le onemu otvori poznanje pomena, ki je takšen kraj videl — in našel sem prav zanimivih stvarij ! —
Preglejmo si najprej sela šopronskega okraja blizu avstrijske meje, kjer še danes Slovani žive. (Knjige n. pr. tiskajo v Železni [Eisenstadt] in je njih jezik pol hrvaški, pol slovenski, in nekoji se uprav imenujejo Slovenci, kakor v Vulki-Prodnji, v Gatni na Požunski strani).
Omenim nekega velikega trga, ki broji čez 5000 duš in je śamó pol ure od Ebenfurtha na Nižeavstrijskem. Madjari so to ime preveli v Szarvkö, to je : rog-kamen ; ali ko sem jaz pital nekega prebivalca, kako se njih selo zove po »domace», reče mi : Gorištanj! Jaz ga vprašam : Tedaj ne kornstein ? — in on pravi : »Ja, ja G h o r i -stanj!« Dobro, sem si mislil, to je tedaj Goriščanje, ker je ob gori, in tako je istina! — Na jugu od tega imamo vasi Stinkenbrunn — Biideskut — smrdljivi vrelec — in Zillingthal, gotovo naselbine iz novejše dóbe, ker nimajo slovanskih imen ; dalje pa starejša sela : Stidra, Oltava, Zagra', Drač, Pečnik (Pötschnig, madj. Pecsćnyed, pol vasi hrvaško, pol nemško), Zemnja in Vulka. Prodenj na rečici Vulki — Vi>lki. --Na vshodu nahajamo Dravsko, Oslop in daleko na severu »Mutnega jezera« (Neusiedler-see) vas »Winden«, zdaj ponernčeno, ali nekdaj gotovo slovansko, ne samó zavoljo imena, nego, ker je najstarejše selo in jedino bilo med hrvaškim Šišem in Parno. Starinsko ime za jezero je bilo Plešo, t. j. po Trstenjaku : lacus, in Mutno plešo, ker je kaj plitko in okoli vse močarasto.
Glavno mesto te okrajine jc Šopron (Sempronium). Zvalo se je prej Scarabantia, kar po Trstenjaku znači (po solnci) izgorelo sušno mesto, (nemško Finvelt, —■ Lerwelt = Feuer-Leere Welt, zdaj še Oedenburg civitas deserta — .—). Tu so že v najstarejši dóbi bili naseljeni Slovani, kar priča ime pokraja in bližnjega jezera. Ne uro hoda na južni strani najdemo hrvaško selo Kopno — (Kophaza) in proti avstrijski in štajerski meji je vsako drugo selo hrvaško-slovensko. Nekatera ponemčena nosijo slovenska imena, kakor : Lackenbach — Loka, Drafsen-markt — Dračje, Sieggraben — (Szikra), Sekira, kakor neka vas na Koroškem itd., v tem ko novejše naselbine tamošnjih  Hrvatov imajo nemška  imena n. pr.
42*
332
SLOVAN.
Štev. 21.
Kaisersdorf, Neudorf! Na meji na visokem klanci nahajamo nemški trg Landsee, kjer pa neki ni jezera, nego ime nosi Lanče, to je z ločjem in travo obrasteni kraj, kakor na gorenjem Stirskem gora Lanč-berg; poldrugo uro od todi ob jarugi Rovnice nemško vas Rabnitz (Rovnica) in dalje proti jugu na madjarskih tleh je polno Hrvatov in Slovencev, na štajerski zemlji vsaj slovenskih imen. —
Ali pojdimo v kraje, kjer ni o Slovencih »ne sluha ne duha«, kakor bi človek lahko mislil! —
Pot nas vodi od Novega mesta dunajskega po železnici v gore, kjer so stari Slovenci prebivali. One stare Slovane zovem Slovence opiraje se na Nemca Ottona Kaemelna, ki je v svoji knjigi »Anfange deutschen Lebens in Niederösterrcich« tako-le rekel:
»Aller Wahrscheinlichkeit nach gehörten die Slaven in Nieder- und Oberösterreich dem Stamme der Slovenen an, wie ihre Nachbarn in Karantanien und zum Theile auch in Pannonien; — für die Siedelung nördlich der Donau wäre an sich auch čechischer Ursprung möglich; da indefs die Einwanderung offenbar die Donau aufwärts erfolgte, so ist — wenigstens für die Co Ιο n i en in der Nähe des Stromes — slovenische Begründung wahrscheinlich!« —
(Kacmel, Anfänge deutschen Lebens in Niederösterreich, pag. 12.)
Videli bomo tudi, da so se Slovenci izogibali prostih dolin, kjer se niso mogli lahko braniti proti plenečim jatam tujih ljudstev. — Ko so Nemci iz zapada (v 9. stoletji) počeli se naseljevati med Slovenci ob Aniži in na severu Dunaja-reke čez Svetlo (Zwettl) proti Kremžu ter rili dalje do Doline (v 9. stoletji Tullina, danes Tulln) in prekoračili goro Komageno (Wiener Wald), jim tudi
ni prijalo, naseliti se v ravnini, nego tudi oni so se izprva, kakor prej Slovenci, bolje držali zavetja ozkih dolin in rodovitega brdovja, ali pa so si pozidali na mestu starih rimskih podrtin nove gradove.
Pri Novem mestu doteka reka Lajta do madjarske meje. Sembera jo v svoji knjigi »Zapadni Slovane v praveku« zove »Litava«, drugi jo imenujejo »Litva«, — in res je nekdaj na jugu od denašnjega Petronell-a bilo selo »Litiva«. Ali jaz mislim, onda bi i Madjari rekali Lita (kakor Tisza za Theiszl, ker takrat tudi Nemci niso imeli ei = aj ; torej mi se ugodneje zdi ime Lakita, iz katerega je, kakor pri besedi srakica — srajca (stsl. sraka = košulja) in iz imena rečice Tragisa = Tra-gizna Traisen nastala beseda Lajta, ker Madjari govore Lajta. Lakita, pa — Lakovita — Lakvita — iz snovi !ak (laka) značilo bi po Miklošiči lačen vodotok, lačno reko — in glejte! v istini se v gorenjem toku skoro ne vé, kam gine voda, ki pritaka iz Pitne, Sarice in drugih potokov! (Poznata je vsakemu beseda in orodje lakov-oun
niča, lakomnica ali lak—.niča!) Omenil sem že ona po-om
toka, ki činita Lajto, Pitten in Schwarza. Pitten je Pitna, kjer je voda bila pitna nasproti Slatini, ki se v njo izliva; Schwarza pa bode Śarica, ker šar, šaren označuje »fleckig«, »scheckig«, tedaj potok, ki po senčnatih in solnčnih krajih teče in ima kedaj temnejšo, kedaj pa svetlejšo strugo. Gotovo pa rečica črna ni, kar bi nemško ime kazalo ! —- Više imamo potok Feistritz, znano ime naše Bistrice. Na železnici je selo Edlitz, to je Jedlica = jelica, (jela die Tanne), in najpósled dospejemo v Ospenjek (?), denašnji Aspang, kjer se gorovje vspenja visoko do neba!
(Konec prihodnjič.)
^ ihra rjula noč je celo, Bliskalo se in grmelo, Da drevesa so-ječala In se zemlja je stresala.
Po nevihti.
A na jutro zemljo žejno Dež napaja blagodejno, In vse cvetje, vse zelenje Λ" novo vzbuja se živenje.
Kdaj pa meni dež pohlevno Ohladi to srce revno ? Kdaj prošle mladostne sanje Povrnó se meni vanje ?
Vihra dolge, dolge dnove V srci pustem mojem rjóve, Dež pohlevni neče priti, Sanje ne se povrniti !
S. Radovanov.
Zlati očenaš.*)
(Povedala v Podzemlji Mikotova Nežica; zapisal J. Barle.)
}ezus žalostno po nebesih špancira, angeljci ga vpra- '' po Marijo Devico!«« —Angelj ci rečejo : »Oh, ne gremo,
šajo: »Jezus, kaj ti je, k' si tak' žalosten?« — »»Kaj tam so hudobni duhovi, bi nam zlato perje izpulili.« —
ne bi bil žalosten, vse se veseli, samó moje matere Jezus jim pa reče: »»Če ne greste, böte v nebesih zlate
tukaj ni. Pojdite na to črno žemljico in na zeleno travico stolce izgubili.«« — Angeljci so precej ubogali, prav lepo
*) Ako »zlati očenaš« moliš kvaterni petek popóludne in mlado nedeljo   pred   solncem,   rešiš,   po  mnenji  narodovem, tri duše iz  vic očetovo, materino in svojo. Ρ115·
Štev. 21.
SLOVAN.
333
so zapeli, prav 'daleč so zleteli; na črno žemljico, na zeleno travico, po Marijo Devico. In so našli Marijo v molitvi k Bogu zamakneno. Angeljci rečejo: »Oj, Marija! Jezus te hoče v nebesa imet'.« — Marija reče: »»Men' še veliko manjka, devet korov angeljcev, deset tavžent čistih d'vic, jednajst apostolov in dvanajst duhovnov.«« I — Angeljci zapojejo, Jezusa zazovejo, Jezus jih sliši, pa precej se zmisli in vse te dol' pošlje. Marija gre z velikim veseljem v nebeško kraljestvo. Gre izpred pekla, peklenska hudoba na vratih stoji, prestraši se in zbeži. Marija gre sred' pekla in pravi: »Vse duše se primite moj'ga zlat'ga plajša, danes je moj šmarijn dan, grem v nebesa.« — Vse duše so se prijele njenega zlatega plajša, samo tri se niso. Marija se nazaj ozre in vidi vse duše se njenega zlatega plajša držati, samo tri žalostno
od daleč stati. Marija pravi: »Vse duše so se prijele moj'ga zlat'ga plajša, samo vé tri se niste.« Prva pravi: »Kdor se z botrom zagreši, ne more se vzveličat' in v nebeško kraljestvo priti.« Druga pravi: »Kdor otroka svojega umori, ne more se vzveličat' in v nebeško kraljestvo priti.« Tretja pravi: »Kdor pred Bogom scaga, ne more se vzveličat' in v nebeško kraljestvo priti.« *) Marija pride z velikim veseljem v nebeško kraljestvo. Marija pravi Jezusu : »Glej, sin, kaj mi boš dal, ker sem pekel izpraznila in nebesa napolnila?« — Jezus pravi: »Glej, mati, na sred' nebeškega kraljestva imaš zlat stol, na njem boš sedela in za grešnike prosila.« Amen.
*) To so po mnenji slovenskega naroda največji grehi.
Tis.
Knjige „Matice Hrvaške" za leto 1886.
(Konec.)
Od poučnih knjig — četrta knjiga — omeniti nam je najprej vsem: »Glasoviti Hrvati prošlih vjekova«. Niz životopisa napisao Ivan K u kul j evie Sakcinski. Sa sedam slika. Zagreb. Tisak K. Albrechta. 1886. 8., 268 str. — Slavni predsednik »Matice Hrvaške« in starosta hrvaških pisateljev pripoveduje nam v tej knjigi o ži-venji nastopnih Hrvatov : Ivan Češmički, nazvan Janus Pannonius (ι—29 str.); Stjepan Brodarić (20—40); Antun Vrančić (41—72); Mehmed Sokolović (73—97); Stjepan Konzul Istrijanin (98—125), o katerem je »Slovan« že prinesel sliko in životopis; Dinko Zavorović (126— 138); Juraj Habdelić (139—151); Porodica Draškovića (152—205); Ivan Ivanišević (206—224); Rugjer Josip Bošković (225 — 252), katerega stoletnico smrti je proslavila jugoslovanska akademija dné 14. febr. t. L; na to so uvrščene (253—268) razne opazke k životopisom. Knjiga je še okrašena z lepoi zdelanimi portreti; na čelu knjige najdemo sliko grofa Janka Draškovića, osnovatelja »Matice Hrvaške« ; koncem knjige pridejani so pa portreti : Antuna Vrančića, Mehmeda Sokolovića, Stjepana Konzula Istrijanina, Juraja kardinala Draškovića, Ivana Iva-niševića in Rugjera Josipa Boškovića. — Slavnoznani pisatelj opisuje tu največ óne Hrvate, ki so v tujem svetu ali doma proslavili hrvaško ime, ali so bili vsaj doslej večji masi narodovi komaj le po imeni znani. Pri Boškovićevem životopisi je uvrščena jedna, dozdaj še nikjer tiskana pesem »U slavu začeća Blažene Dive Marije« (243—252). —
Peta knjiga — poučne knjižnice knj. XI — so: »Kukci«. Prirodopisne crtice. Napisao dr. Mišo Kiš-patić. Knjiga prva. Sa sedamdeset i šest slika. Zagreb. Tisak Dioničke tiskare. 1886. 8., 263 str. —
Kišpatić je že dobro znan kot popularen pisatelj prirodoslovnih ved. Njegova pisava je jako zanimiva, lehko umevna in ukovita, semtertja se nahaja uprav pesniško vznesen zlog. Napisal pa je že tudi celo vrsto po-
pularnih knjig te stroke, izdanih po »Matici Hrvaški«, kakor: Slike iz- rudstva (1. 1878.), Slike iz geologije (1. 1880,), Iz bilinskoga svieta, knjiga I. (1. 1884.) in knjiga II. (1. 1885.) Letošnja knjiga »Kukci« ima nastopno vsebino: carstvo kukaca, život kukaca, važnost kukaca u prirodi, mravi, termiti, pčele, ose, kukci u šumi, kukci u voćnjaku. Tako se v Hrvatih poleg drugih vćd prirodoslovje kàj ugodno razvija, dočim je pri nas, odkar nam je nemila Smrt pograbila najmarlji-vej.šega in najboljšega delavca na prirodoslovnem področji — Frana Erjavca, nastopila suša, in Bog zna, ali se bode kdaj obrnilo na bolje.
Povse nova prikazen na književnem polji v Hrvatih pa je šesta knjiga: »Crtice iz hrvatske književnosti«. Napisao Ivan Broz. Sveska prva. Uvod u književnost. Zagreb. Tisak K. Albrechta. 1886. 8., 167 str. — »Matica Hrvaška« je že davno želela podati povest hrvaške književnosti občinstvu svojemu. Zato jo je jako razveselila ponudba mladega profesorja I. Broza, da napiše uvod v literaturo, to je vse, kar je treba vedeti o jezikih, njih sorodnosti itd. Menda ne bode odveč, ako priobčimo vsebino knjige. Pisatelj govori sprva o književnosti v obče, n. pr. — Dvojaki život u čovjeka : nižji tjelesni i viši duševni. — Težnja u čovjeka za istinom i ljepotom. — Poezija : narodna i umjetna. — Narodna poezija dio usmene književnosti. — Umjetna poezija dio prosvjetne ili kulturne književnosti. — Dvije grane prosvjetne književnosti : poezija i proza. — Povest književnosti i njezina vrijednost. — Jezici. — Mnoštvo jezika. — Ponajglavije razlike izmedju jezika. — Tri glavne vrste jezika. — Jezične porodice. — Jezična plemena. — Jezici indoevropski. — Za srodstvo jezika i naroda indoevropskih doznalo se istom u naše vrijeme. — Indijska porodica. — Cigani. — Eranska porodica. — Jermenska porodica. — Grčka porodica. — Italska porodica: latinski jezik; romanski jezici. — Ilirska porodica. — Arbanasi.
334
SLOVAN.
Štev. 2i.
— Keltska porodica. — Germanska porodica. — Bal-tičko-slovjenska porodica. — Što se od prilike može znati za indoevropsko pleme, gdje je i kako je živjelo prije nego će se razseliti. — Jezici slozjenski. — Prijegled naroda slovjenskih po jezicima njihovim i kratak nacrt književnosti slovjenskih, izuzevši jezik i književnost hrvatsku. — Što še od prilike može da znade za slovjensku porodicu, gdje je i kako je živjela prije nego će se pocijepati i razseliti. — Hrvatski jezik. — Iz prošlosti jezika hrvatskoga. Jezik se hrvatski mijenjao s vremenom u gradji i u oblićju gradje svoje. Tudje, stare izumrle i nove riječi. Stari, izumrli, zastarjeli i mladi gramatični oblici. — Narječja jezika hrvatskoga. Naselja naroda hrvatskoga i srpskoga. U čemu se ponajviše razlikuju govori različnih krajeva. Narječje kajkavsko, čakavsko i štokavsko. Tri govora u štokavskom narječju : istočni, zapadni i južni. — Ime jezika hrvatskoga: slovinski ili slovenski, ilirski i hrvatski ili srpski. —
Navedeno ogromno gradivo je obdelal pisatelj vestno, zanimivo, a vender popularno in to v krasnem jeziku. Iz-vestno bode g. Broz nadaljeval svoje započeto delo ter nas razveselil še z novimi razpravami, ki bodo ne samó njemu, nego tudi »Matici« in vsemu hrvaškemu narodu v ponos. — Govoreč o slovenskem jeziku spominja na freisinške spomenike, Trubarja, barona Ivana Ungnada, Japlja, Volkmera, Vodnika in Fr. Preširna (Broz piše tudi nepravilno Prešerna) ter sklepa tako-le: >Privijajući se u doba našega književnoga i narodnoga preporoda uz knjigu hrvatsku, slovenska se književnost zajedno s hrvatskom preporodila u duhu čistoga slovjenstva i očeli-čila narodnost slovensku, te se ne treba bojati, da će je smrviti valovi, koji udaraju s velike njemačke pučkine.« (str. 74.) —
Sedma knjiga je : »Put u Carigrad«. Adolfo Veber. Sa četrdeset slika i tlorisom Carigrada. Zagreb. Tisak Dioničke tiskare. 1886. 8., 239 str. — To je krasno opravljena knjiga z lepimi slikami skoraj vseh podunavskih in druzih slovanskih ter turskih mest, kakor: Belega grada, Zemuna, Golubaca, Oršove, Vidina, Ruš čuka, Nikopolja, Gjurgjeva, Rumili-Hissara, Galate, Carigrada, Skadara; potem slike raznih palač, cerkva, krajin, noš itd. Pisatelj pripoveduje o naših slovanskih bratih Srbih in Bolgarih, o Turkih itd. Saj je pa tudi Adolf Veber slavnoznan najboljši potopisec.
Vse knjige »Matice Hrvaške« obsezajo nad 103 tiskanih pol, katerim jc v knjigotrštvu cena 9 gld. 40 kr.
Mi sklepamo kratko svoje izvcstje z nadejo i srčno željo, da bi »Matica Hrvaška« še v bodoče jednako lepo napredovala v proslavo hrvaške književnosti.
Meseca oktobra je jela »Matica Hrvatska« tudi razpošiljati slovenskim članom svojim »Rječnik hrvatsko-slo-venski«, kateri je sestavila vešča roka prof. drja. A. Musica. Drobna knjižica je jako dobro sestavljena, tako, da jo bode izvestno vsak Slovenec s pridom upotrebljal. Na str. V—XVII. je kratek načrt hrvaške slovnice primer-jene s slovensko, namreč: splošne opomnje ; razločki med
hrvaškim in slovenskim jezikom. »Rječnik« sam obseza 63 stranij in po največ le óne besede, ki so Slovencu tuje, ali so pa v Hrvatih drugega pomena nego li v nas. Tudi turskih besedij, katere sicer ne rabijo več ni govoru ni pisavi, vzetih je mnogo v slovarček; to pa zarad tega, ker misli »Matica Hrvaška« izdavati svoj ogromen zbornik narodnih pesmij hrvaških, v katerih se nahaja obilo turskih besed. Zakaj je »Matica Hrvaška« izdala to knjižico, pravi v uvodu nastopno: »Videči naime, da svakom godinom sve više Slovenaca k njoj pristupa, smatrala je »Matica Hrvatska« svojom dušnošću, d a im poda sredstvo za lakše i bolje razumievanje svojih knjiga. Ovaj rječnik dobit če na dar svaki Slovenac, kad se medju članove njezine upise. Osim (razven) toga može ovaj rječnik poslužiti još i toj svrsi, da hrvatsku književnost u obće učini Slovencem lakše pristupnom. Medjusobno upoznavanje može samo učvrstiti onu liepu slogu, koja od vajkada (nekdaj) spaja hrvatsku i slovensku braću, duševna sveza s najbližom braćom može samo podati nove snage u borbi za sretniju budućnost. Naročito (izrekoma, zlasti) mogu Slovenci prema či.šćemu i naprednijemu hrvatskomu jeziku svoj književni jezik obrazovati, a bujnije razvita književnost hrvatska može im naknadjavati (nadomeščati) ono, čega sami u svoj oj književnosti još nemaju, i biti primjerom (vzgled), za kojim se i oni mogu povoditi (ravnati). Osobitu vriednost za Slovence ima znanstvena književnost hrvatska, naročito sada, kad se slovenskomu jeziku stalo siriti područje u školi i uredu, koji je hrvatski jezik več odavno osvojio.*
Dalje prosi »Matica« vsakoga, ako najde čitajoč natisnene knjige kakeršen si bodi nedostatek (da ni koje besede v »rječniku«,) naj ga ali tajniku > Matice Hrvaške« ali pisatelju samemu priobči, da se to v drugem izdanji more popraviti. Načrt hrvaške slovnice, vzporejene s slovensko, kratek je, vender obseza vse najznamenitnejše razlike v markantnih črtah. Najboljša hrvaška slovnica ' za Slovenca pa bode trudoljubivo čitanje hrvaških knjig, j To uvažujč ponuja »Matica Hrvaška« Slovencem vse knjige, kar jih še ima v zalogi in ki niso razprodane, po jako znižani ceni. Do velike noči 1. 1888. dobode še lehko vsakdo knjige, izdane v letih 1881., 1884., 1885. in 1886. za navadno letnino 3 gld., vse ostale pa za polovico knjigarske cene.
»Izpunjujući evo »Matica Hrvatska«, što je slovenskim članovom svojim odavna obećala (namreč izdati ovi slovarček), želi samo još, da bi ovo djelce urodilo liepim plodom na sreću jednoga i drugoga plemena.« Kaj lepo se je izrazil tudi »Vienac« str. 671., pišoč: »Ova je knjižica malena, ali iz malena sjemena može niči (pognati) obilat plod.«
Završuje izvestje svoje kličemo »Matici Hrvaški«, ki umeje tako pospeševati vzajemnost med dvema najbližjima slovanskima narodoma: Živela »Matica Hrvatska« ! F. K.
UV.   21
SLOVAN.
335
Naše slike.
■
Vlasta.
Tudi Cehi imajo svojo narodno pravljico ob Amazonkah. — Po smrti Libušini, poroča ta pravljica, dogovorile so se njene device, da odpovedo pokornost moškemu spolu in izvolile 'so Vlasto vladarico Češki. Le-ta si je sezidala grad Devin blizu Prage in kmalu se je zbralo okoli nje šeststo deklic. Vlasta jih je razločila na tri dele: modrejšim je izročila grad in jih naučila zbirati se v posvetävanji ; krasnejšim je ukazala, naj se lišpajo in uče prekanjenih govoric, da lože obvladajo moške; ostalim je velela učiti se vojnim umetnostim. Ko so bile v orožji dosti vežbane, začele so pleniti po vsi deželi. Možem so zaprisegle smrt in morile so jih v očitem boji, pa tudi zavratno, vabeč jih v zasede in k ljubavnim sestankom. Sedaj šele so uvideli možje, svarilnemu gläsu Pfemyslovemu prej se posmehujoči in vso stvar zmatrajoči za dekličjo igro, da jim res preti nevarnost. Zbrali so se ter prepadli Dévin; a bili so premagani in več nego tristo so jih pobile razljučene deklice. Pet let so se borili potem možje z Vysehrada proti Devinu, ali premagati vender niso mogli Vlastine čete, katera je nasprotno mnogo kvare storila z orožjem
in zvijačo moškim svojim sovražnikom. Tako je na primer Vlasta po dogovoru dala zvezati najkrasnejšo izmed svojih deklic, Šarko, in jo odvesti v samoten gozd, koder je imel priti Ctirad s svojo četo. Videč Ctirad krasno deklico v okovih, stopi raz konja in prisede k nji; ona pa mu pripoveduje, da so jo Vlastine deklice hotele po sili vleči na Devin. Konečno ga pregovori, da zatrobi na njen lovski rog. To je bilo dogovorjeno znamenje, na katero so Dèvinke prihitele, Ctiradovo četo pobile, njega samega pa nateknile na kol ravno nasproti Vyše-hradu, da so to morali gledati sobojevniki njegovi. Naposled se je vender posrečilo možem po hudem boji premagati pod Vysehradom Vlastine voje in rešiti tako Češko ženskega gospodstva. Vlasto samo so v boji ubili.
Denašnja slika »Slovanova« kaže čitateljem srčno Vlastino četo. V sredi na konji sedi Vlasta sàma, pred njo hodijo njene glasnice, krog nje in okoli nje pa družice, vabeče dekleta in žene od vsakdanjih opravil na vojno proti možem.
Odkod je izviralo to veliko in neopravičeno sovraštvo proti močnejšemu spolu, o tem ne navaja pravljica nikakega utemeljenega razloga. ί..
Pogled po slovanskem svetu
Slovenske dežele.
»Pisateljskega društva« odborniki so pri poslednjem zborovanji potrdili računa o letošnji dr. L. Toma-novi in Dav. T r stenj ako vi slavnosti, kateri je društvo priredilo ter zänji izdalo 237 gld. 16 kr, Te troške je blagajnici društveni na korist vse poplatila radodarnost domoljubov in društvenih prijateljev. Takisto nesebično so šli društvo zastopat odborniki in družabniki k W o 1-fovi in E i ns p ie 1 e rj e vi slavnosti. Ukrenil je dalje odbor po izrecni želji mnogih gospodov družabnikov in uvažuje vidno koristnost takšnih shodov za književnost našo, da letos znova prireja književne zabavne večere, in sicer prvega danes ob 8. uri v steklenem salonu čitalnice ljubljanske.
Petindvajsetletnica čitalniška. — Dné 23. m. m. praznovala je čitalnica ljubljanska slovesno petindvajset-
letnico svojo. Čitalnica, ki se je ustanovila dné 30. avgusta 1861. J., bila je od tačas vedno pravo narodno ognjišče, društveno središče in shajališče narodnjakov slovenskih ter je važnega pomena' za nas, kajti v nji so se vzgajali pevci, v nji se je gojila narodna glasba, v nji se porodila in se goji dramatika slovenska.
Dolenčev spomenik. —■ Kakor znano, ustanovil se je v Trstu odbor, kateri bi nabiral doneske za spomenik zaslužnemu V. Dolencu. Tržaško namestništvo pa je odboru prepovedalo tako nabiranje. Zategadelj se je odbor obrnil do slavnega hrvaškega kiparja Ivana Rendića s prošnjo, da bi brezplačno izvolil napraviti skico za spomenik in g. Rendič je obljubil drage volje, da ustreže tej prošnji.
Ostali slovanski svet.
Rudolf Pokorny,  češki lirski pesnik,  rojen dné
18. aprila 1853. leta, umrl je dné 19. septembra t. 1. v Libochovicah. Izdal je od leta 1873. pet večjih zbirk lirskih pesmij : Z jarnich luhuv, Basni, Pod češkem nebem, Z hor, Vlasti a svobode.
Sedemdesetletnica Zelenogorskega rokopisa. Minilo ježe sedemdeset let, odkar se je našel za slovansko filologijo prevažni Zelenogorski rokopis ter bo akademiško društvo »Radbuza« o tej priliki v Zeleni Gori priredilo slavnost.
»Matica Srpska« v Novem Sadu je izbrala v veliki skupščini dné 5. septembra drja. Lago St an oj εν i ć a predsednikom (namesto umršega drja. Natoševića), a podpredsednikom Vazo Jagazovića.
Kraljeva srbska akademija je ukrenila, da iz svojih močij postavi spomenika Vuku Karadžiču in Dositeju Obradoviču. Spomenika dobodeta mesto pred beligrajsko sinodalno cerkvijo. Zvršitev načrtov za spomenika je poverjena srbskima arhitektoma Milutino-viču in Valtroviču in kiparjema Ubavkiču in Ilkiču.
»Stowarzyszenie kobiet polskich« (društvo poljskih dàm) osnovalo se je nedavno v Parizu. Namen mu je podpirati ubožne, v Parizu učeče se poljske dijake. Prva zbirka, katero so uvele členice društva med seboj, imela je prav povoljen vspeh. Ako bode jednaka požrtvovalnost dičila pariške Poljke tudi v bodoče, moglo bode društvo delovati prav vspešno.
336
SLOVAN.
Štev. 21.
Cerkev sv. Stanislava Kostke v Rimu imela bi
se bila o regulaciji ulic podreti. V Rimu živoči Poljaki so podali kralju posebno adreso, v kateri so prosili, naj se ohrani ta spomenik na njihovega svetega rojaka. To adreso je izročil kralju Władysław Kulczycki in kralj ga je zagotovil, da se cerkev ohrani.
Slavnostni odbor Karadžičeve stoletnice je sklenil, da se prenos Vukovih kostij odloži do meseca majnika 1888. leta.
Poljsko knjigarno je ustanovil v Petrogradu Br.
Rymowicz, knjigarno, v kateri se morejo dobivati knjige vseh slovanskih narodov, ima pa tam od novega leta Vekoslav Herne, Hrvat, rodom iz Zagreba. — Slovansko knjigotrštvo je doslej še v povojih, zato nas veseli vsak napredek, ki se stori v tej stvari. In tak napredek je gotovo tudi ustanovljenje imenovanih knjigaren v Petrogradu. Treba bi bilo, da bi se ruski merodajni krogi brigali bolje za uravnavo knjigotržnega razmerja in olajšali posebno izvoz ruskih knjig v inoslovanske zemlje. Dokler se to ne zgodi, ne bode željenega napredka v duševni zajednici vesoljnega slovanstva.
Znani afričanski potovalec dr. Emil Holub, rojenja Čeh, o katerem se je govorilo, da je umorjen v Afriki, vrnil se je na Dunaj po štiriletnem potovanji med afričanskimi divjaki. Spremljevala ga je soproga in štirje služabniki, katerih sta se dva ponesrečila. Holub je s seboj prinesel zbirko od 200 velikih zabojev najzanimivejših, botaniških, zooloških in mineraloških predmetov, katere namerava razstaviti. O svojem potovanji in dogodkih bo zopet izdal dve knjigi.
Omika v Ruski.   V Ruski  je   g vseučilišč :  v
Petrogradu, Moskvi, Kijevu, Varšavi, Kazanu, Krakovem, Odesi, Dorptu in Helsingforsu. Bogoslovne akademije so štiri in sicer: v Petrogradu, v samostanu Aleksandra Njevskega, v Moskvi, v Trojičko-Sergejevskem samostanu, v Kijevu, v bratskem samostanu, in v Kazanu. Navedeni zavodi nadomeščajo bogoslovne fakultete, ka-keršne so na zapadnih vseučiliščih, ker ruska vseučilišča teh nimajo. Vojaških akademij je 6, bogoslovnih zavodov ali semenišč je 56, pedagoških 71, vojaških 30, mornarskih 45 in 18 gospodarskih.
Vdova Katkovljeva v Moskvi je začela izdavati
zbrane časniške članke pokojnega svojega soproga. Izšlo bo 8 zvezkov na 5000 straneh. Prvi zvezek je že izšel ter obseza članke o Poljski in poljskem uporu, kateri so svoj čas vzbudili veliko senzacijo.
Rusko-francoski list.   »Novoe Vremja« javlja, da
se je v Parizu sestavilo društvo, katero bo izdavalo mesečnik z naslovom »Revue de Paris et de S. Petersbourg.« Glavni urednik bode Arsene Houssaye, a njegov pomočnik Armand Silvestre. Med sotrudniki se navajajo A. Dumas, sin, Renan, Sàrdon, Jules Simon, Pasteur, Henri Floqué, Rochefort. Auguste Vacquerie, Flamarion i. dr.
Ruski jezik v Pragi. Na višji dekliški šoli v Pragi se je obvezal prof. H. Mejsnar, da predava ruski jezik, ako se mu prijavi najmenj deset slušateljic. Ob vspehu se ni ne dvoji. Bi se li ne doseglo, da bi se tudi v naših šolah predaval ruski jezik? Slušateljev bi se javilo brez dvojbe obilo.
KNJIŽEVNOST.
j?
_φ
Jos. Stritarja zbranih spisov 16., 17. in 18. snopič nadaljujejo in završujejo povest »Gospod Mirodolski.« Z njimi je tudi završen spisov II. zvezek.
τ Kratka zgodovina pedagogije.« Pod tem naslovom je prišlo na svetlo nekaj ponatiskov (iz »Učitelj. Tov.«) daljšega spisa, ki se dobiva (po 70 kr.) pri pisatelji J. Lapajni, šolskem ravnatelji v Krškem, in se priporoča zlasti slovenskim učiteljem in pripravnikom.
POGLED NA SLOVANSKE KNJIŽEVNOSTI.
IX. zvezek v Zagrebu izhajajočega mesečnika » Smotre ^ je prinesel jako zanimivo razpravo iz veščega peresa drja. J. Pliverića : Nekoje primjedbe Mažuraničevom eposu (Smrt Smail-age Čengijića.)
»Historički atlas Hrvatske i susjednih zemalja i država.* Mnogozaslužni hrvaški zgodovinar in publicist, prof. Vekoslav Klaić, pozivlje na naročnino svojega zgodovinskega atlanta kraljevine Hrvaške in njenih sosednih držav. Atlas ima šest kart: 1. Zemlje hrvaške (Panonija in Dalmacija) za rimskega vladanja. 2. Hrvaška in Srbija za kralja Tomislava 1. 925 p. Kr. 3. Hrvaška in Srbija (Dukljanska kraljevina) za Petra Krešimira Velikega 1. 1069. 4. Hrvaška in sosedne dežele koncem trinajstega stoletja. 5. Hrvaško in Bosansko kraljevstvo za bosanskega kralja Stefana Tvrtka 1. 139O. 6. Hrvaška in sosedne dežele za turske vlade 1. 1606.
Razven tega bo atlas obsezal manjše karte, črteže važnih bitek in načrte raznih zgodovinskih palač.   Taki
načrti son. pr.: Floris Dioklecijanove palače pri Solinu, Kneževina Kocljeva okoli 1. 870., bojišče pri Muhači 1. 1526., črtež zagrebškega mesta z 1. 1360., razvitek samovlade Dubrovniške, država cara Dušana Silnega, ilirske pokrajine za Napoleona Velikega i. t. d. Cena tej knjigi je za naročnike brez poštnine 1 gld. 50 kr., s poštnino 10 kr. več. — To delo priporočamo vsem čitateljem svojim, kateri se bavijo s slovansko zgodovino ter želimo da se pisatelju s pridnim kupovanjem tega izvrstnega dela vsaj nekoliko poplati mnogoletni veliki trud.
»Pomenik znamenitih ljudi u srpskoga naroda novijega doba.* To je najnovejše delo učenega srbskega književnika Milana Dj. Miličeviča, katero izide v štirih zvezkih po 10 pol. Vsi štirje zvezki bodo obsezali 376 životopisov ne samó znamenitih mož in žen iz kraljevine srbske, nego tudi iz druzih krajev. Cena naročnikom je postavljena za vse štiri knjige na 2 gld. 50 kr., drugače pa za zvezek po 75. kr. —Novci naj se pošiljajo pisatelju v Beligrad, Četinjska ulica br. 19.
»Kopstvo vladike Danila u Zeti početkom XVIII, vijeka«. Tako se imenuje knjižica, katero je spisal Radoje Roganovič, tajnik ministerstva financije v Črni'Gori. Delce je posvečeno kneginji Mileni in velja 34 kraje. Čisti dohodek je namenjen na korist »Zetskemu Domu«.
Poljska gledališka pisatelja Adam Abrahamovi cz in A. Ruszkowski sta napisala zajedno dve novi veseloigri »Domobran« v 4 dejanjih in »Nova Francil-lona« v i dejanji.
Ruski mesečniki leta 1886. 1. »Vestnik Evropy« (najstarejši in najboljši mesečnik ruski). 2. »Russkaja Mysl« (svobodomiseln list v Moskvi). 3. »Severnej Vestnik«. 4. »Russkij Vestnik« (Katkovljev, konservativen, jeden najrazširjenejših listov v Rusiji). 5. »Delo«. —
»SLOVAN« izhaja 5. in 20. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za vse leto 5 gld., za polu leta 2 gld. 50 kr. in za četrt leta I gld. 25 kr. ; za ljubljanske: za vse leto 4 gld. 60 kr., za polu leta 2 gld. 30 kr. in za četrt leta 1 gld. 15 kr. ; za dijake pa: 3 gld. 60 kr. — Posamične številke se prodajejo po 25 kr. — Naročnina, reklamacije in inserati naj se pošiljajo upravništvu, dopisi pa uredništvu na Kongresnem trgu štev. 7.   Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo in rokopisi ne vračajo.
Tisek »Narodne Tiskarne«. — Izdajatelja in lastnika: Ivan Hribar in dr. Ivan Tavčar. — Urednik: dr. Ivan Tavčar.'