Pri Oreharjevem stricu.
u"W eselje jih je bilo gledati, Oreharjevega strica, Lj$&d kadar so se kretaii v svoji delavnici. Zdaj so imeli opraviti z obličem, da se je snulo iz njega oblanje kot pri telegrafu na pošti papirnati pas. Pa so vzeli zopet v roke žago, pa dleto, pa še-stilo, pa sveder ali kako strguljo. In kako jim je šlo izpod rok! Nikamor niso posegli brez namena. Za nas, ki smo jih mnogokrat opazovali, še skoro ve-deli niso, tako so bili zaverovani v svoje delo.
No, včasih so nas pa tudi takisto pogledali, če nismo bili mirni in tilii-------
»Vun ali pa mir!« tako so dejali, in zaleglo je za dalj časa. Bili smo radi pri stricu in zato smo radi mirovali, seveda, dokler nismo pozabili stričevih besedi.
— 72  -         - ...
Saj je bilo pa tudi prijetno pri stricu. 2e glčdati jih je bilo lepo, kako so se ročno sukali pri delu. Pa ne sanio to; tuinsem je padlo od njihovega dela tudi kaj na tla, kar je bilo neizmerne vrednosti za nas otročaje. Tu se je izvil iz obliča lep, tenak in širok lesen trak.
»Ta bo moj!« — »Ta bo moj!« se je oglasil zdaj ta, zdaj oni.                                                                  ,
»Pst! Kaj sem rekel?«                      '             .        '¦
In zopet je bil mir. Dolge oblanice pa smo si zavezavali okrog čela in glave in dejali, da si ve-žemo binno.
Pa je zopet odletel konec deske. Tudi ta je bil naš. Pa se je zatočilo okroglo kolesce izpod stričeve mojsterske roke. Bilo je naše, kar je priletelo na tla. Pa so vrgli sami trioglato deščico v sredo med nas. Bilo je vedno kaj novega in igrač vedno dovolj.
Koliko smo imeli pa tudi opravila! Tu sta dva stavila hišo, tani dva druga stolp, tretji se je ukvar-jal z vozom, zopet drugi so se motili z drugačnim delom. Zadovoljno so nas pogledali stric in še pre-vrtali so komu kako kolesce v sredi. ako niso imeli ravno nujnega dela in kako deščico so posneli z obli-čem, ako se ni dobro skladala v stavbo.
Ej, dobro snio se imeli pri Oreharjevem stricu, in navadno nas je šele južina ali večerja spravila iz priljubljene delavnice.                                                    j
O nedolžni otrok, s kako malovrednimi rečmi je       ] zadovoljen!   Kako srečen je, če ima skromno igra-       ¦ čico. žalosten, če jo izgubi!  Kako vtopljen je v igro z neznatnimi stvarmi!   Pozabi na vse, kar se godi okrog njega, pozabi na dom, pozabi na očeta, na ma-       : ter, na vse. Še Ie večer ga spomni, čigav je.
Pa kaj majhen otrok, ali ni mnogo odrastlih, ki so docela zatopljeni v zemljo, v denar, blago in les. V igri s temi minljivimi stvarmi pozabijo popolno na svoj dom v nebesih, na svojega nebeškega Očeta. Sele ko se stemni pred očmi večer življenja, se hi-poma spomnijo, kje so doma, čigavi so. Da bi le ne izgrešili v temi pota v svoj nebeški dom ti — veliki otroci!
— 73 —
Da tudi vam, mali čitatelji ne bo treba kdaj oči-tati kaj enakega, privadite se zgodaj tudi že med igranjem — proti nebu gostokrat obračati oči in srce, vse delati z dobrim namenom, v slavo božjo.
F. G.