Kako pomagati učiteljstvu na Goriškem? [o je vprašanje, katero razburja duhove na Goriškem. Prvo vprašanje, ali učiteljstWo tudi zares neobhodno potrebuje izboljšanja, je že davno rešeno, zakaj notorični resnici, da so naši dohodki med najnižjimi v državi, a da so življenske potrebščine na Goriškern kakor v Istri med najdražjirai v državi, tej žalostni resnici, katero tako bridko občutimo ravno mi učitelji že toliko vrsto let, nihče ne ugovarja. Naše časopisje brez razločka barve je stokrat že povdarjalo, da so naše gmotne razraere slabe, celo škandalozne, ter da bo treba resno rnisliti na primerno zboljšanje. Žalibog, da je ostalo dosl(3J le pri zgolj besedah, za katere še lisica ne da nič. Naša javnost z našimi gg. poslanci vred so nas tolažili le z obljubami, v katere je učiteljstvo slepo verovalo; a vsa vera mu ni nič pomagala, vse obljube so se izjalovile. Med drugimi argurnenti, s katerimi se nas je zavračevalo, sta bila odločivna dva, narareč nasprotsvo laških gg. poslancev in nesrečni okrajni šolski zalogi. Poslednji, v katere se stekajo dohodki le iz izravnih davkov, so v resnici zelo obremenjeni; doklade so res že tako visoke, da si višjih niti učiteljstvo ne raara, ker so že preveč kričeče. In kraet in gospod sta nam učiteljem vedno očitala visoke doklade za okr. šol. zaloge, četudi sta vedela, da vse visoke doklade niso učiteljstvu kaj pomagale. Le pravično bi bilo, da bi za šolo donašali vsi davkoplačevavci: posredni in neposredni. Neposredne davščine pa ima pravico nalagati le obcina in dežela; okraji pa ne. Preostajalo je torej našemu deželnemu zboru dvoje poti, po katerih bi bilo raogoče dobiti dohodkov tudi iz posrednih davkov in davščin, da osnujejo poleg okrajnih, ali brez teh, deželni šolski zalog in občinske šolske zaloge. Ustanovitvi prvega so se protivili in se deloraa še protivijo laški deželni poslanci; ali so prišli naši slovenski poslanci kdaj na raisel, ustanoviti občinske šolske zaloge, nam ni znano. Laški poslanci, ki se protivijo ustanovitvi deželnega šolskega zaloga, se nam slikajo kot edini nasprotniki in kot edina zavora izboljšanja naših razmer. To so posebno povdarjali in še vedno povdarjajo slovenska primorska glasila ter vprašajo, kako torej priti do sredstev — deželnih narnrec — da bi se izvršilo priraerno izboljšanje?! Dokler je vedelo slovensko učiteljstvo, da se laški poslanci branijo na vse načine, da bi dežela doprinašala k šolskim potrebščinam, je molčalo in mirno brez žal besede prenašalo gorje, v katero je obsojeno, zakaj ni si vedelo izhoda iz zagate. Ko pa je pred letora 1894. osebno prosjačilo pri deželnih poslancih obeh narodnosti za kako izboljšanje, je izvedelo iz ust obojeh, da naraerava dežela uporabiti 8°/o doklado, katero je do 1. 1894. plačevala za zemljiško odvezo, za šolske namene in v prvi vrsti za izboljšanje učiteljskih plač, oddahnilo je bilo v trdni veri, da po istem letu mu napocijo boljši časi. Kako bridko se je varalo! Dežela je sicer nehala plačevati zemljiško odvezo, dotična deželna naklada pa se ni uporabila za šolske potrebščine vkljub vsem obljubam. Ali so naši poslanci pozabili na dane obljube, ali ž njimi tudi Lahi, ni znano. Zalostna resnica, za katero gotovo vemo, pa je, da v deželnem zboru nihče ni omenjal obljubljene 8°/o deželne doklade, marveč da so prišli slovenski poslanci s predlogom, da se osnuje deželni šolski zalog in to je zavornica, katera se da, da bi bili doslej dosegli, kar nara gre po božji, naravni in državno-šolski postavi. Zastonj je pri nas vsaka postava — ako deželni poslanci ne sklenejo deželne postave! Leta 1894. je bila torej prilika, katero so imeli porabiti naši poslanci in pomagano bi bilo — trpečemu učiteljstvu in preobloženim okrajnim šolskim zalogom in s tem tudi davkoplačevavcem. To je bilo in kako se je zbilo, doslej še ni bilo pojasnjeno ne v dež. zboru, ne v javnosti. Kar je bilo, je bilo. Kako pa stoje razmere sedaj — to je važno. Slovenski poslanci tišoe na deželni šolski zalog, laški se ga branijo in pri tem trpi učiteljstvo obeh narodnosti. Resničen je stari pregovor: Kjer se dva prepirata, se tretji veseli, v tem slučaju — pa trpi; in ta tretji je učiteljstvo in plačevavci izravnih davkov, za katere se naši primorski časopisi tako potegujejo, da bi raje videli, da bi mi za lakotjo poginjevali, kakor pa da bi oni še kaj vec doprinašali. Prav, a za nas ni. Prideino še do vprašanja, katero je izrečno stavila tržaška »Edinost", namreč: kako poraagati uoiteljstvu, ne da bi se obdolžili sedanji okrajni šolski zalogi in brez deželnega šolskega zaloga, v katerega nočejo privoliti laški poslanci. Ali je najti rešilne poti? Da, gotova je, zakaj javna tajnost je, da laški poslanci so privolili našim poslancem, da so voljni glasovati za deželni prispevek okrajnim šolskim zalogom letnih blizu 100.000 gld. Naši slov. poslanci pa niso s tem zadovoljni., ampak zahtevajo brezpogojno deželni zalog. Pregovor pa pravi: Kdor hitro da, dvakrat da. A po tem pregovoru se pri nas nočejo ravnati, torej niti naši slovenski poslanci nara ne privoščijo boljših razmer. To je žalostno dejstvo. In to je dalo povod, da med nami vre. Ako bi bili naši poslanci nam tako naklonjeni, kakor nam nekateri sami zatrjujejo, da so, in kakor nara naši časopisi neprestano očitajo, da jim delarao krivico, ako drugače mislimo, četudi smo uverjeni, da so tudi raed našimi slov. ppslanci taki, ki delajo javno in zabrbtno proti nam; ako bi bili naši poslanci res pri taki volji, odpomoči okrajnim šolskim zalogom ter razbremeniti sedanje plačevavce šolskih doklad; ako bi bilo vse to, ako bi biJi slovenski poslanci kaj politični kakor niso, bi bili pritisnili na laške kolege ter odtisk — obljubljenih 100.000 gld. prejeli, uporabili za izboljšanje naših razmer, ter za znižanje bremen okrajnim šolskim zalogom. 100.000 gld. je za našo deželico lep znesek; ako bi se polovica porabila za uč.teljstvo, bi že bilo nekaj; polovica bi prišla vendar v lepo pomoc sedanjim šolskim zalogom. To bi bilo za zdaj. Kdo bi pač branil slovenskim poslancem v bližnji bodočnosti še vedno z vso odločnostjo pritisniti za deželni zalog? Kje je torej tista proslavljena naklonjenost?! Ako so slovenski poslanci dobre volje nara pomagati, lahko store, kakor smo neovrgljivo dokazali; ako tega ne store, potera smo ž njimi na čistem: da nam nočejo pomagati. To bi bilo najbolj žalostno za nas, žalostno pa tudi za naše Ijudstvo, ki z nami trpi; srečna pa bi ne bila tudi dežela, ki ima take očete.