Oton Župančič:
Zgrabi pomlad.
grabi pomlad, brate moj, zgrabi jo! Veje so polne, vabijo, vabijo, zdaj je čas!
Brate moj, če se boš dolgo okleval, drugi bo, šopek za trakom, prepeval — gola bo veja in dolg tvoj obraz.
Kdor v abstinentsko piska piščal — rad bi pogledal v njegov bokal, kaj je res.
Tole: tak nemuzikaličen godec mora imeti pokvarjen želodec, stiska se k peči in zunaj je kres.
Mož, ki ga mislim, pa v jedru je zdrav,
kakor mu kane, kane mu prav,
s psom in z betom.
Neki one se pred njim je razprezal —
veste, kako mu je jezik zavezal?
„Berglje mi pridigaš? Odkdaj si pa hrom?
Po sredi stvarstva.
J  o sredi stvarstva gre kot blisk na blisk, brez konca gre, žareč in ves pekoč, brzi, brzi, brzi — povsd, nikjer, kot iskre sled — in vanj od vseh strani se meče svet: solnce, planet, komet — kot na magnet vesoljni pada svet, strmoglav gre v polom za nov pogon.
bljanski Zvou" 8, 1911. XXXI.
%