Bistriška: Mati. Hišica je stala ob robu gozda. Pomlad jo je božala s svojimi sanjami. poletje jo je grelo s toplimi žarki, jesen je dihala okrog nje, in mrzla dma ji je piskala preko sten in oken ob nizka vratca in grozila. Markec — ubožec-bogatinček je ni čutil, ker je bilo v njegovem srcu gorko: ni bilo temč, ker mu je svetila prav do dna dobra duša — verna mati. Sama, samotna je stala ta hišica pod smrekovim gozdom. Sama v bolečmi, sama v lepoti. Markec je pil samo lepoto, za bolečino ni bilo prostora v njegovem srcu. Za to je skrbela njegova mati: živa lue samotne hiše, trepetajoča zvezda Markovih dni. ' Očeta skoro ni poznal. Velik mož je bil, hudih oči, trdih korakov, hreščečega glasu. KadaT je bil doina, se je Markec skrrval po kotičkih, presedel v gozdu in mislil na svojo dobro, dobro mater. Kadar je bil oče doma, je bila mati čudno tiha — boječa. Včasih pa moža ni bilo po cele ledne. Z mamo sta bila sama, z dobro, verno mamo. Jedla sta sok in krompir v oblicah, a Markcu je bilo gorko v srcu in svetlo v duši. Materina ljubezen ga je čudežno grela in mu svetila... ¦'¦'¦ ¦¦'¦. . ¦*¦-.•¦¦ ' _ ; Kakor bogata sanja je iztrepetal dau preko dišeče mladc zemlje. Med gostirn smrečjem je vstajal mrak. Počasi je ovil hišico pod gozdorn, objcl zemljo, se doiaknil neba. Prve zlate zvezde so se tiho užgale na nebu. V hišo pojdi k materi, Markec, tam ni skrivnostnega mraka, ni dolgih, črnih senc, ni čudnih glasov noči. O, mama! Takrat je bilo Markcu osem let. Ni ga še oskrunilo življenje s svojo grdo roko, ui mu še zasenčila žalost jasnega pogleda. Za to je skrbela mati. Luč na mizi gori, čudne sence bcgajo po hiši, po sirotni solii pla^a materina ljubezen in joka krvava bolečina njenega srea. »O, mama. kako Icpo je pri tebi!« »Moj sladki, dobri Markec, lučka mojih dni. Si moj?« »O, mama — kako ves tvoj! Glej!« Krvava solza je padla materi v srce, dobroten obraz pa je sijal v globoki Ijubezni do sirotka — bogatinčka Markca. »Mama, povej mi lepo povest...« Mati govori: »V beli hišici je živela lepa deklica. Drobni palčki so ji sczidali hišico. dehteče rože so jo krasile, mehka sapa jo je čistila. Lepa deklica je pela v njej, in v deklici je živela lepa dušica. Njen je bil vrt, njena so bila polja. njen je bil gozd. Povsod je vriskal del njenega srca, pela njena lcpa, lcpa dušica. In solnčece! V njene globoke očke so padali njegovi žarki, in sledn.ji žarek se je spremenil v zlat cekiuček in se skril v njeno dušico. 105 Za gozdoin se je svetila v solncu bela cesta. Ta cesta — lepa želja lepe deklice! »O, da morem po tisti beli, solnčni cesti naprej! Tam na koncu je paradiž,« je prosila deklica svojo mamo. »Oj otrok, ne sanjaj o drugi lepoti, saj jo imaš sama veliko, vso. V tvojih očeh je prižgana, v tvojem srčecu živi, v tvoji duši poje,« ji je govorila mati. In deklica je zaprla veliko željo v svoje srce, in neznana luč je zagorela v njenih očeh — hrepenenje po daljni beli cesti, hrepenenje po neznanem fcudu na koncu te bele, bele ceste. Deklica je živela, sanjala. Z vsakim dnem je rastla njena lepota in njena sladkost. V teh dneh, ko je v deklico lilo zdravje in lepota, je v njeni materi umiralo življenje, umiralo in umiralo, dokler ni umrlo. V veselje dekličinega življenja je padla prva črna žalostna senca. — S svojim srcem je blagoslovila grob svoje matere. »O inati, naj gre z menoj tvoja sveta molitev!« Bela lepa cesta jo je vabila. In deklica je šla po njej. Zbogom — mati! — Pozdravljena bela, bela cesta! Nobenega čudeža ni bilo na njej in na njenem koncu ni bilo paradiža. Samo visoko, pusto mesto je kipelo v svoji košatiji pod oblake. — Kje si paradiž, ki ga je slutilo moje srce, želela moja duša? »Ga ni, ga ne bo ¦— moj otrok,« ji je odgovarjal neznan glas. Trdo, sivo zidovje je zrlo vanjo, neprijazni, mrzli ljudje so ji delili kruh. V pustera podstrešjn sedi deklica in šiva. V njenih očeh so sanje, v srcu lepota in želje. Zunaj je noč; trda tema reže po šipah in zija skozi sieklo v revno izbico. Deklica spi in sanja. Skozi nizka vrata je stopila dolga, črna žena. Njena obleka žalostna, obraz suh in trd, njene oči dva čudna oglja. Stopila je k deklici, odpila ji je sanjo z oči in nalila v njeno srce črno bolečino. S trdimi rokanri je pri-tisnila deklico k sebi in zarezala v njeno uho: »Moje je tvoje življenje, moje je tvoje srce. Karkoli bo zasanjalo tvoje srce, bo prebujeno z mojim dihom; karkoli boš zamislila, bo ranjeno z mojo trdo, črno roko. Ti si moja, in moje je t\oje življenje. Ime mi je: Bolečina.« Srce mlade deklice je v sanji zajokalo, ker je videlo v sanjah svojo resnico — svoje življenje. V njeno mlado srce je padla bolest. Hodila je ž njo. Niti za korak ni stopila v stran, niti za en sam kratek hip se ni več zasmejalo njeno srce; v njem je glodala bolest, v duši so parali noži krvave rane. Tako je živela deklica v bolečini. Postala je žena, a njeno z bolečino prepojeno srce se ni moglo zasmejati. Šele, ko ji je dobri Bog položil v naročje ljubega otročička — zlatega fantka, je v sladkem veselju in tihi sreči zajokalo njeno srce. V temni noči, ko so zunaj besneli pomladni viharji in so ječala drevesa v ostri burji. so se odprla vrata v hiši, in k mladi ženi in srečni materi je prišla Bolečina. Takrat je mlada mati zajokala jok svojih sanj, svoje sreče m svojega življenja. Za čelo jo jc prijela črna žena, uprla grozne oči v njo in rekla: »Tudi ta je moj!« In glej! — Mati je iztrgala živo srce iz svojega telesa, ga položila črni ženi v roke in dejala: »Slednjo kapljo izsesaj iz njega, samo ne dotakni se s svojira strupom tega belcga čela, teh zvezdnatih očk in tega mojega srca! Izsesaj slednjo kapljo, izpij moč in zdravje mojemu tclesu, a pusti to mojo 106 sladko, tiho srečo! Ne daj, o Križani, da kane v to srce mojega srca, v to dušo moje duše kdaj črna zlokobna bolečina!« Izpila je črna Bolečina zadnjo kapljo iz srca trepetajoče matere, Križaiii pa je ovil v svojo križano Ljubezen drobno srčece. »Vse, vse je žrtvovala mati črni Bolečini, da je rešila dušo svojc duše — svojega fantka pred krvavo bolestjo.« • Markec je pogledal materi v oči in objel njeni roki: »Mama, o mama, če je to res?« »Ja, Markec, taka je materina ljubezen! Moja duša! S teboj je Bog in moja verna ljubezen!« Tesno ga je objela. Zunaj poje noč. Smreke pojo, mlade trave pozvanjajo, cvetovi sanjajo, skozi okna pa zro čudežne lučke, božje zvezdice, in od Boga poslan bla-goslov rosi na Markca, ki spi v najgorkejši in najbogatejši posteljci — v niamiuem naročju. Revček-bogatinček. Otroci! Ena sama je mati! Pazite, da vam v trdih časih ne bo bičal srca grenak spomin! O mati, za tvoje gorje in tvoje srce moje srčne solze!